1.

2.

2.1

2.2

2.3

2.3.1

2.3.2

2.3.3

3.

4.

5.

5.1

5.1.1

5.1.2

5.1.3

5.2

5.2.1

5.2.2

5.2.3

5.2.4

5.2.5

5.3

5.4

6.

6.1

6.2

6.2.1

6.2.2

7.

7.1

7.2

7.3

8.

9.

PRILOGA I

PRILOGA II

PRILOGA III

PRILOGA IV

1.

Povezljivost je pomemben gradnik digitalne preobrazbe. Je strateškega pomena za rast in inovacije v vseh gospodarskih panogah Unije ter za socialno in teritorialno kohezijo.

2.

Unija je ambiciozne cilje v zvezi s povezljivostjo navedla v Sporočilu o gigabitni družbi (1), Sporočilu Oblikovanje digitalne prihodnosti Evrope (2) in Sporočilu o digitalnem kompasu (3) ter v predlogu sklepa Evropskega Parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa politike „Pot v digitalno desetletje“ do leta 2030 (4) (v nadaljnjem besedilu: predlog Sklepa o vzpostavitvi programa politike Pot v digitalno desetletje).

3.

Komisija je v Sporočilu o gigabitni družbi navedla naslednje cilje v zvezi s povezljivostjo za leto 2025: (a) vsa evropska gospodinjstva, podeželska ali mestna, bi morala imeti internetno povezljivost s hitrostjo prenosa najmanj 100 Mb/s, ki se lahko nadgradi na 1 Gb/s; (b) glavnim spodbujevalcem socialno-ekonomskega razvoja, kot so digitalno intenzivna podjetja, šole, bolnišnice in javna uprava, bi bilo treba zagotoviti hitrost prenosa in nalaganja najmanj 1 Gb/s ter (c) vsa mestna območja in glavne prometne poti bi morali imeti neprekinjeno pokritost z omrežji 5G (5).

4.

V Sporočilu Oblikovanje digitalne prihodnosti Evrope je pojasnjeno, da izraz „100 Mb/s, ki se lahko nadgradi v gigabitno hitrost“, izraža pričakovanje Komisije, da bodo proti koncu desetletja gospodinjstva sčasoma vedno bolj potrebovala 1 Gb/s (6).

5.

V sporočilu o digitalnem kompasu je kot cilj v zvezi s povezljivostjo navedeno, da bo do leta 2030 vsem gospodinjstvom v Uniji zagotovljena pokritost z gigabitnim omrežjem (7), vsa poseljena območja pa bodo pokrita z omrežjem 5G (8). V predlogu Sklepa o vzpostavitvi programa politike Pot v digitalno desetletje je poudarjeno, da se „[d]ružbene potrebe po pasovni širini nalaganja in prenosa [...] stalno povečujejo. Do leta 2030 bi morala biti omrežja z gigabitno hitrostjo pod dostopnimi pogoji na voljo za vse, ki potrebujejo ali si želijo tako zmogljivost“ (9).

6.

Za doseganje ciljev Unije za leti 2025 in 2030 so potrebne zadostne naložbe. Te naložbe zagotavljajo predvsem zasebni investitorji, po potrebi pa se lahko dopolnijo z javnimi sredstvi v skladu s pravili o državni pomoči.

7.

Med pandemijo COVID-19 je postala očitna pomembnost zmogljivih elektronskih komunikacijskih omrežij za ljudi, podjetja in javne ustanove. Komisija je 27. maja 2020 predstavila predlog obsežnega načrta okrevanja za ublažitev ekonomskih in socialnih posledic pandemije, tj. NextGenerationEU (10). Mehanizem za okrevanje in odpornost (RRF), vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta (11), je del tega načrta. Ena od ključnih prednostnih nalog mehanizma za okrevanje in odpornost je podpreti digitalni prehod, in sicer z ukrepi za povezljivost, namenjenimi zlasti premostitvi digitalne ločnice med mestnimi in podeželskimi območji ter obravnavanju nedelovanja trga v zvezi s postavitvijo zmogljivih omrežij. V skladu z Uredbo (EU) 2021/241 mora vsaka država članica najmanj 20 % dodeljenih sredstev nameniti ukrepom za spodbujanje digitalnega prehoda.

8.

Poleg tega lahko elektronska komunikacijska omrežja prispevajo k doseganju ciljev glede trajnostnosti. Cilja Unije o podnebni nevtralnosti do leta 2050, kot je določen v sporočilu o evropskem zelenem dogovoru (12) in Uredbi (EU) 2021/1119 Evropskega Parlamenta in Sveta (13), ni mogoče doseči brez temeljne digitalne preobrazbe družbe. Ena od pomembnih komponent digitalne preobrazbe Unije je razvoj varovanih in zmogljivih elektronskih komunikacijskih omrežij, ki pomembno prispevajo h glavnim okoljskim ciljem Unije. Hkrati bodo morala elektronska komunikacijska omrežja postati bolj trajnostna, energijsko učinkovita in gospodarna z viri.

9.

Sektor elektronskih komunikacij je bil temeljito liberaliziran in zdaj zanj veljajo sektorski predpisi. Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega Parlamenta in Sveta (14) določa regulativni okvir za elektronske komunikacije.

10.

Politika konkurence, zlasti pravila o državni pomoči, ima pomembno vlogo pri doseganju ciljev digitalne strategije in razvoju usklajene naložbene strategije za povezljivost. Namen nadzora državne pomoči na področju širokopasovnih omrežij je torej zagotoviti, da bosta z državno pomočjo doseženi višji stopnji pokritosti s širokopasovnimi omrežji in njihove uporabe, kot bi bili doseženi brez poseganja države, obenem pa podpirati kakovostnejše in cenovno dostopnejše storitve ter naložbe, ki krepijo konkurenčnost. Vsako državno posredovanje bi moralo v največji možni meri omejiti tveganje izrinjanja zasebnih naložb, spreminjanja spodbud za komercialne naložbe in izkrivljanja konkurence, ki bi bilo v nasprotju s skupnimi interesi.

11.

Komisija je leta 2020 začela ocenjevati smernice za širokopasovna omrežja iz leta 2013 (15), da bi ugotovila, ali še vedno ustrezajo namenu. Čeprav so bila pravila glede na rezultate (16) načeloma učinkovita, so bile potrebne ciljne prilagoditve, ki odražajo nedavni razvoj trga in tehnologije ter upoštevajo spremembe zakonodaje in trenutne prednostne naloge (17).

12.

Za preprečitev, da bi državna pomoč neupravičeno izkrivljala ali bi lahko izkrivljala konkurenco na notranjem trgu in znatno vplivala na trgovino med državami članicami, člen 107(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Pogodba) določa načelo, da je državna pomoč prepovedana. Vendar je v določenih primerih taka pomoč lahko združljiva z notranjim trgom na podlagi člena 107(2) in (3) Pogodbe.

13.

Države članice morajo priglasiti vse načrte za dodelitev državne pomoči v skladu s členom 108(3) Pogodbe, razen če se pomoč nanaša na eno od kategorij, izvzetih iz obveznosti priglasitve v skladu s členom 109 Pogodbe (18).

14.

Te smernice zagotavljajo navodila v zvezi s tem, kako bo Komisija na podlagi člena 106(2), člena 107(2), točka (a), in člena 107(3), točka (c), Pogodbe ocenila združljivost državne pomoči za postavitev in uporabo fiksnih in mobilnih širokopasovnih omrežij in storitev.

15.

Državna posredovanja, ki ne izpolnjujejo enega od pogojev iz člena 107(1) Pogodbe, ne pomenijo državne pomoči. Zato se zanje ne uporablja ocena združljivosti iz teh smernic.

16.

Natančneje, finančna sredstva Unije, ki jih centralno upravljajo institucije, agencije, skupna podjetja ali drugi organi Unije in ki niso pod neposrednim ali posrednim nadzorom držav članic (19), ne pomenijo državne pomoči.

17.

Pomoč za postavitev in uporabo širokopasovnih omrežij in storitev se ne sme dodeliti podjetjem v težavah, kot so opredeljena v smernicah Komisije o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje nefinančnih podjetij v težavah (20).

18.

Komisija bo pri oceni pomoči za podjetje, ki je naslovnik neporavnanega naloga za vračilo na podlagi predhodnega sklepa Komisije, s katerim je bila pomoč razglašena za nezakonito in nezdružljivo z notranjim trgom, upoštevala znesek pomoči, ki ga je še treba vrniti (21).

19.

V teh smernicah se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

20.

Za namene ocene državnih pomoči se v teh smernicah razlikuje med fiksnimi ultrahitrimi dostopovnimi omrežji, mobilnimi dostopovnimi omrežji in zalednimi omrežji, kot so podrobneje opisana v oddelkih 2.3.1, 2.3.2 in 2.3.3. Izraza „fiksna ultrahitra dostopovna omrežja“ in „mobilna dostopovna omrežja“ se uporabljata kot sopomenki izrazov „fiksna omrežja“ oziroma „mobilna omrežja“. Vse hitrosti, navedene v teh smernicah, so predvidene za razmere največje obremenjenosti.

21.

Na sedanji stopnji tehnološkega razvoja obstajajo različne vrste fiksnih ultrahitrih dostopovnih omrežij, ki vključujejo: (a) optična omrežja (FTTx) (23) in (b) napredna nadgrajena kabelska omrežja, ki uporabljajo vsaj standard DOCSIS 3.0 (24). Fiksne ultrahitre širokopasovne storitve lahko zagotovijo tudi brezžična omrežja, kot so nekatera fiksna brezžična dostopovna omrežja (25) in satelitska omrežja (26).

22.

Na trenutni stopnji tržnega in tehnološkega razvoja soobstaja več generacij mobilnih tehnologij (27).

23.

Prehod na vsako novo generacijo mobilnega omrežja je po navadi postopen (28). Na sedanji stopnji se v nekaterih delih Unije še naprej postavljajo omrežja 4G, postavitve nesamostojnih omrežij 5G pa temeljijo na obstoječih omrežjih 4G/LTE in LTE-Advanced (29). Pričakuje se, da bodo omrežja 5G postopno postala samostojna in v prihodnje ne bodo več odvisna od obstoječih omrežij 4G. Samostojna omrežja 5G naj bi omogočala zmogljivejše mobilne storitve, vključno z nižjo latenco in večjimi zmogljivostmi prenosa, ter napredne scenarije uporabe in aplikacije.

24.

Da bi države članice zagotovile učinkovito in uspešno uporabo radiofrekvenčnega spektra, lahko k posameznim pravicam za tako uporabo dodajo pogoje, kot so obveznosti glede pokritosti in kakovosti storitve. Te obveznosti lahko vključujejo geografsko pokritost, pokritost prebivalstva in pokritost prometnih poti z nekaterimi minimalnimi zahtevami glede kakovosti storitve (30).

25.

Zaledna omrežja so nujni vložek za ohranjanje fiksnih in mobilnih dostopovnih omrežij. Temeljijo lahko na bakru, optičnih vlaknih, mikrovalovih in satelitih (31).

26.

Države članice lahko v nekaterih primerih zagotavljanje širokopasovnih storitev razvrstijo kot opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (v nadaljnjem besedilu: SSGP) v skladu s členom 106(2) Pogodbe (32) ter podprejo postavitev omrežja za opravljanje teh storitev. Nadomestilo za stroške, ki so nastali pri zagotavljanju take storitve splošnega gospodarskega pomena, ne pomeni državne pomoči, če so izpolnjeni štirje kumulativni pogoji iz sodbe Altmark (33). Nadomestilo za zagotavljanje storitve splošnega gospodarskega pomena, ki pomeni pomoč, bo ocenjeno v skladu s pravili, ki se uporabljajo za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve (v nadaljnjem besedilu: sveženj SSGP) (34).

27.

V teh smernicah je le ponazorjena opredelitev SSGP na podlagi pravil iz svežnja SSGP v zvezi s širokopasovnimi omrežji ob upoštevanju sektorskih značilnosti.

28.

V zvezi z opredelitvijo resničnih SSGP je Komisija pojasnila, da države članice ne morejo določiti posebnih obveznosti javne storitve za storitve, ki jih podjetja, ki poslujejo v običajnih tržnih razmerah, že opravljajo oziroma bi jih lahko opravljala zadovoljivo in pod pogoji, kot so cena, objektivne kakovostne lastnosti, kontinuiteta in dostop do storitve, ki so skladni z javnim interesom, kakor ga opredeli država članica (35).

29.

Ob uporabi tega načela za sektor širokopasovnih storitev Komisija pri oceni neobstoja očitne napake pri razvrstitvi kot SSGP upošteva naslednje elemente:

30.

Komisija bo proučila uporabo državne pomoči za postavitev ali uporabo širokopasovnih omrežij in storitev, ki je združljiva z notranjim trgom v skladu s členom 107(3), točka (c), Pogodbe, le, če bo pomoč prispevala k razvoju določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij (prvi pogoj) in ne bo negativno vplivala na trgovinske pogoje v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi (drugi pogoj).

31.

Komisija bo v okviru ocene združljivosti proučila naslednja vidika:

32.

Nazadnje bo Komisija opredeljene negativne učinke pomoči na notranji trg izravnala z njenimi pozitivnimi učinki na podprte gospodarske dejavnosti.

33.

Koraki Komisije pri oceni pomoči za postavitev in uporabo širokopasovnih omrežij in storitev so podrobneje določeni v oddelkih 5 do 8.

34.

Komisija šteje trg fiksnih širokopasovnih storitev za ločen od trga mobilnih širokopasovnih storitev (43). Zato se pravila za oceno pomoči morda razlikujejo glede na zadevni trg (44).

35.

Države članice morajo opredeliti gospodarske dejavnosti, ki jih bo pomoč spodbudila, na primer postavitev fiksnih omrežij za zagotavljanje zmogljivih fiksnih širokopasovnih storitev ali postavitev mobilnih omrežij za zagotavljanje govornih in visokozmogljivih širokopasovnih storitev. Prav tako morajo pojasniti, kako se podpira razvoj teh dejavnosti.

36.

Pomoč za postavitev fiksnih omrežij in pomoč za postavitev mobilnih omrežij lahko spodbudita razvoj številnih gospodarskih dejavnosti, saj povečujeta povezljivost in dostop do širokopasovnih omrežij in storitev za javnost, podjetja in javno upravo. Taka pomoč lahko spodbudi razvoj gospodarskih dejavnosti na območjih, kjer se take dejavnosti ne izvajajo ali se izvajajo le na ravni, ki ne izpolnjuje ustrezno potreb končnih uporabnikov.

37.

Za pomoč se lahko šteje, da prispeva k razvoju gospodarske dejavnosti, le, če ima spodbujevalni učinek.

38.

Pomoč ima spodbujevalni učinek, če upravičenca spodbuja, da spremeni svoje ravnanje v smeri razvoja določene gospodarske dejavnosti, za katero prejme pomoč in ki je brez te pomoči ne bi razvil v enakem časovnem okviru ali bi jo razvil le na omejen ali drugačen način ali na drugi lokaciji.

39.

S pomočjo se ne smejo financirati stroški dejavnosti, ki bi jo podjetje izvajalo v vsakem primeru. Prav tako ne sme biti nadomestilo za običajno poslovno tveganje gospodarske dejavnosti (45).

40.

Dokazovanje spodbujevalnega učinka pomoči za postavitev fiksnih ali mobilnih omrežij pomeni preverjanje na podlagi kartiranja in javnega posvetovanja v skladu z oddelkoma 5.2.2.4.1 in 5.2.2.4.2, ali so deležniki vložili ali nameravajo v ustreznem časovnem okviru vložiti v fiksna oziroma mobilna omrežja na ciljnih območjih. Če bi se lahko na območju v istem časovnem okviru brez pomoči zagotovila enakovredna naložba, se za pomoč lahko šteje, da nima spodbujevalnega učinka. Kadar se na primer za podjetje uporabljajo pravne obveznosti, kot so obveznosti glede pokritosti in kakovosti storitve, povezane s pravicami do uporabe določenega radiofrekvenčnega spektra za postavitev mobilnih omrežij, državne pomoči ni mogoče nameniti izpolnjevanju teh obveznosti, saj verjetno ne bo imela spodbujevalnega učinka in zato verjetno ne bo združljiva z notranjim trgom. Vendar se lahko državna pomoč šteje za združljivo, če in kolikor je to potrebno za zagotovitev kakovosti storitve, ki presega zahteve iz teh obveznosti.

41.

Če državna pomoč, z njo povezani pogoji (vključno z metodo njenega financiranja, kadar je ta metoda sestavni del pomoči) ali dejavnost, ki jo financira, pomenijo kršitev določbe ali splošnega načela prava Unije, pomoči ni mogoče razglasiti za združljivo z notranjim trgom (46). To se lahko zgodi, kadar je dodelitev pomoči neposredno ali posredno odvisna od porekla izdelkov ali opreme, tj. kadar za dodelitev pomoči velja zahteva, da mora upravičenec kupiti domače izdelke.

42.

Države članice morajo opisati, ali bo pomoč imela pozitivne učinke, in če jih bo imela, na kakšen način.

43.

Države članice se lahko odločijo, da bodo oblikovale državna posredovanja, ki prispevajo k zmanjševanju digitalne ločnice. Lahko se odločijo za posredovanje, da bi odpravile socialne ali regionalne neenakosti ali dosegle cilje enakosti, tj. kot način za izboljšanje dostopa do osnovnih sredstev komunikacije in udeležbe v družbi, s čimer bi se izboljšali socialna in teritorialna kohezija. Poleg tega se lahko države članice odločijo, da bodo oblikovale državna posredovanja, ki prispevajo tudi k doseganju ciljev digitalne politike Unije ter spodbujajo doseganje ciljev evropskega zelenega dogovora in trajnostne zelene naložbe v vseh sektorjih.

44.

Državna pomoč mora biti usmerjena v primere, ko lahko pomoč zagotovi znatno izboljšavo, ki je trg sam ne more doseči.

45.

Državno posredovanje je lahko potrebno, če trgi brez javnega posredovanja ne bi zagotovili rezultatov, ki bi pozitivno učinkovali na družbo. To se lahko na primer zgodi, kadar se ne izvajajo nekatere naložbe, čeprav je korist za družbo večja od njihovih stroškov (47). V takih primerih lahko dodelitev državne pomoči ustvari pozitivne učinke, s prilagoditvijo gospodarskih spodbud deležnikom pa se lahko izboljša splošna učinkovitost.

46.

V sektorju širokopasovnih storitev je ena oblika nedelovanja trga lahko povezana s pozitivnimi zunanjimi učinki, ki jih komercialni vlagatelji ne internalizirajo. Čeprav so fiksna in mobilna omrežja na primer ključna za zagotavljanje dodatnih storitev in za inovacije, bodo splošne koristi verjetno večje od gospodarskih koristi, ki jih ta omrežja ustvarijo za vlagatelje v omrežje, zlasti v oddaljenih regijah ali na območjih z nizko gostoto prebivalstva ali nenaseljenih območjih. Trg tako morda ne bi omogočil dovolj zasebnih naložb v fiksna in mobilna omrežja, zlasti na določenih območjih.

47.

Zaradi ekonomij gostote je postavitev širokopasovnih omrežij na splošno donosnejša na območjih, kjer je potencialna raven povpraševanja višja in zgoščena, tj. na gosto poseljenih območjih. Zaradi visokih fiksnih stroškov naložb se z zmanjšanjem gostote prebivalstva stroški na enoto močno povečajo. Zato se s postavitvijo širokopasovnih omrežjih pod tržnimi pogoji običajno donosno pokrije le del prebivalstva. Državna pomoč lahko pod nekaterimi pogoji odpravi nedelovanje trga in s tem izboljša učinkovitost trgov.

48.

Nedelovanje trga je mogoče tudi, če obstoječe ali načrtovano omrežje končnim uporabnikom zagotavlja neoptimalno kombinacijo kakovosti in cene storitev (48). Tako je lahko na primer, kadar: (a) nekaterim kategorijam uporabnikov morda ni zagotovljena zadovoljiva storitev ali (b) zlasti kadar so v primeru nereguliranih tarif veleprodajnega dostopa maloprodajne cene višje od cen enakih storitev, ki se zagotavljajo na konkurenčnejših, a drugače primerljivih območjih ali regijah v državi članici.

49.

Če pa bi se državna pomoč za postavitev fiksnih in mobilnih omrežij uporabljala na območjih, kjer bi komercialni vlagatelji običajno vlagali ali so že vlagali, bi to lahko resno ogrozilo spodbude zasebnih vlagateljev, da bi v omrežja sploh vlagali.

50.

Če trgi sicer dajejo učinkovite rezultate, vendar ti z vidika kohezijske politike veljajo za nezadovoljive, je lahko državna pomoč nujna za odpravo socialnih ali regionalnih neenakosti, da se dosežejo bolj zaželeni, uravnoteženi tržni rezultati. V takih okoliščinah lahko dobro ciljno usmerjeno državno posredovanje na področju širokopasovnih omrežij prispeva k zmanjšanju digitalne ločnice (49).

51.

Samo nedelovanje trga v določenem okviru ni zadosten razlog za državno posredovanje. Državna pomoč bi morala biti namenjena le za nedelovanje trga, ki se ne obravnava v okviru drugih manj izkrivljajočih politik in ukrepov, kot so upravni ukrepi ali regulativne obveznosti v zvezi z učinkovito in uspešno uporabo radiofrekvenčnega spektra, vključno z obveznostmi glede pokritosti in kakovosti storitve, povezanimi s pravicami do uporabe radiofrekvenčnega spektra.

52.

Da bi se dodatno zmanjšali možni izkrivljajoči učinki pomoči na konkurenco, se lahko za državno posredovanje določi obdobje zaščite zasebnih naložb, ki traja do sedem let (50).

53.

Pomoč bi bilo treba usmeriti na območja, kjer ni fiksnega omrežja, ki bi lahko zadostilo potrebam končnih uporabnikov, ali postavitev takega omrežja ni realno načrtovana v ustreznem časovnem okviru.

54.

Glede na sedanjo stopnjo razvoja trga in opredeljene potrebe končnih uporabnikov je nedelovanje trga lahko prisotno, če trg končnim uporabnikom ne zagotavlja in jim verjetno ne bo zagotovil hitrosti prenosa najmanj 1 Gb/s in hitrosti nalaganja najmanj 150 Mb/s (51).

55.

Pri oceni verjetnosti, ali bo trg zagotovil hitrost prenosa najmanj 1 Gb/s in hitrost nalaganja najmanj 150 Mb/s, bi bilo treba upoštevati verodostojne načrte za postavitev takih omrežij v ustreznem časovnem okviru (v skladu z oddelkom 5.2.2.4.3).

56.

Zato Komisija meni, da nedelovanje trga ne obstaja na območjih, kjer je prisotno ali realno načrtovano vsaj eno fiksno omrežje, ki zagotavlja hitrost prenosa najmanj 1 Gb/s in hitrost nalaganja najmanj 150 Mb/s, ali kjer je obstoječe/-a omrežje/-a mogoče nadgraditi tako, da zagotavlja/-jo navedeni hitrosti prenosa in nalaganja. Šteje se, da je omrežje mogoče nadgraditi na takšne hitrosti, če lahko zagotavlja tako zmogljivost na podlagi obrobne naložbe, kot je nadgraditev aktivnih komponent.

57.

Državno posredovanje z namenom postavitve alternativnega omrežja na območjih, opisanih v odstavku 56, bi lahko izkrivilo tržno dinamiko. Zato bo Komisija državno pomoč za postavitev dodatnega omrežja na takih območjih verjetno ocenila negativno.

58.

Na območjih, kjer sta prisotni ali se realno načrtujeta vsaj dve neodvisni fiksni ultrahitri omrežji, se širokopasovne storitve običajno zagotavljajo pod konkurenčnimi pogoji (konkurenca, temelječa na infrastrukturi). Zato je verjetno, da se bo eno ali več teh omrežij razvilo tako, da bo zagotavljalo hitrost prenosa najmanj 1 Gb/s in hitrost nalaganja najmanj 150 Mb/s, ne da bi bilo potrebno državno posredovanje.

59.

Vendar je glede na sedanjo stopnjo tehnološkega razvoja verjetnost, da se bodo omrežja na območjih, opisanih v odstavku 58, razvila tako, da bodo zagotavljala hitrost prenosa najmanj 1 Gb/s in hitrost nalaganja najmanj 150 Mb/s, lahko odvisna tudi od zneska naložb, potrebnih za postavitev omrežij, ki bi zagotavljala take hitrosti. Zato za ta območja velja:

60.

Komisija meni, da nedelovanje trga obstaja na območjih, kjer ni mobilnega omrežja, ki bi lahko zadostilo potrebam končnih uporabnikov, ali postavitev takega omrežja ni realno načrtovana v ustreznem časovnem okviru (55).

61.

Sedanje in prihodnje komunikacijske aplikacije so vse bolj odvisne od zmogljivih mobilnih omrežij, ki so na voljo na široki geografski podlagi (56). Končnim uporabnikom je treba omogočiti komuniciranje in dostop do informacij na poti. Pričakuje se, da se bodo sčasoma razvile nove gospodarske dejavnosti, za katere je potreben nemoten spletni dostop do zmogljivih mobilnih storitev. Vzporedno s temi spremembami naj bi se razvila mobilna omrežja, ki bodo vse bolj povezljiva. V nekaterih okoliščinah lahko pomanjkanje mobilne povezljivosti ali nezadostna mobilna povezljivost škodi nekaterim gospodarskim dejavnostim, kot so industrijske, kmetijske ali turistične dejavnosti ali povezana mobilnost. Poleg tega lahko pomeni tveganje za varnost javnosti (57). To lahko še zlasti prizadene oddaljene regije, območja z nizko gostoto prebivalstva ali nenaseljena območja.

62.

Na območju, kjer že je najmanj eno mobilno omrežje, ki bi lahko zadostilo potrebam končnih uporabnikov, ali kjer se realno načrtuje postavitev takega omrežja v ustreznem časovnem okviru, bi lahko državna pomoč za postavitev dodatnega mobilnega omrežja neupravičeno izkrivila tržno dinamiko.

63.

Državna pomoč za postavitev mobilnega omrežja na območjih iz odstavka 62 se lahko šteje za potrebno, kadar je dokazano, da sta oba izmed naslednjih pogojev izpolnjena: (a) obstoječe ali realno načrtovano mobilno omrežje končnim uporabnikom ne zagotavlja zadostne kakovosti storitev, ki bi zadovoljila njihove razvijajoče se potrebe, in da (b) se bo z državnim posredovanjem omogočila taka kakovost storitev, s čimer se bo zagotovila znatna izboljšava, ki je trg sam ne more doseči (58).

64.

V nekaterih primerih je zaradi odprave specifičnega nedelovanja trga v zvezi z opredeljenimi primeri uporabe lahko potrebno državno posredovanje, tudi če je prisotno mobilno omrežje 4G ali 5G, če tako omrežje končnim uporabnikom ne zagotavlja in jim verjetno ne bo zagotovilo zadostne kakovosti storitev, ki bi zadovoljila njihove razvijajoče se potrebe. Za take primere uporabe, ki se nanašajo na nove gospodarske dejavnosti in storitve, bodo morda potrebni: (a) nemoten dostop do spleta (npr. za povezano in avtomatizirano mobilnost vzdolž prometnih poti); (b) določene minimalne hitrosti in zmogljivost; (c) druge posebne značilnosti, kot so nižja latenca, omrežna virtualizacija ali zmogljivost za povezovanje več terminalov za industrijo ali kmetijstvo. V takih primerih bo morda kljub prisotnosti mobilnega omrežja potrebna državna pomoč.

65.

Državne pomoči tudi v primeru nedelovanja trga načeloma ni mogoče dodeliti in uporabiti za izpolnjevanje pravnih obveznosti, kot so obveznosti v zvezi s pravicami do uporabe spektra. Lahko pa se dodeli, če in kolikor je to potrebno za zagotovitev dodatne kakovosti storitve, ki je potrebna za zadovoljitev dokazanih potreb končnih uporabnikov in ki presega to, kar je že potrebno za izpolnjevanje takih pravnih obveznosti. Taka pomoč se lahko dodeli, če je to nujno za pokritje le dodatnih stroškov, potrebnih za zagotovitev bolj kakovostne storitve.

66.

Če je na zadevnem območju prisotno vsaj eno mobilno omrežje, ki lahko izpolni spreminjajoče se potrebe končnih uporabnikov, ali bo tako omrežje postavljeno v ustreznem časovnem okviru (glej odstavke 61, 63 in 64), bi dodelitev državne pomoči za dodatno mobilno omrežje z enakimi zmogljivostmi načeloma povzročila nesprejemljivo izkrivljanje konkurence in izrinjanje zasebnih naložb. Komisija bo taka državna posredovanja verjetno ocenila negativno.

67.

Zaledna omrežja so predpogoj za postavitev dostopovnih omrežij. Zaledna omrežja lahko spodbudijo konkurenco na dostopovnih območjih v korist vseh dostopovnih omrežij in tehnologij. Zmogljivo zaledno omrežje lahko spodbudi zasebne naložbe v povezovanje končnih uporabnikov, če vsem prosilcem za dostop in za vse tehnologije zagotavlja veleprodajni dostop pod jasnimi, preglednimi in nediskriminatornimi pogoji. Ob odsotnosti zasebnih naložb je državna pomoč za postavitev zalednih omrežij lahko nujna za spodbujanje konkurence in naložb na ravni dostopa, saj prosilcem za dostop omogoča, da postavijo dostopovna omrežja in končnim uporabnikom ponudijo storitve povezljivosti.

68.

Ker se po zalednih omrežjih prenaša promet različnih fiksnih ali mobilnih dostopovnih omrežij, morajo imeti precej večjo zmogljivost prenosa kot posamezna dostopovna omrežja. Potrebna zmogljivost, ki jo morajo zaledna omrežja zagotoviti v svoji življenjski dobi, se močno povečuje. Razlog za to so potrebe končnih uporabnikov ter sedanje hitro nadgrajevanje fiksnih ali mobilnih dostopovnih omrežij z vse večjimi potrebami po boljšem prenosu podatkov in večji zmogljivosti (tudi za mobilno tehnologijo nove generacije). Da zaledno omrežje ne bi postalo ozko grlo, bo morda treba hkrati s postavitvijo zmogljivih fiksnih ali mobilnih dostopovnih omrežij povečati tudi zmogljivost zalednega omrežja. Zato je obstoj nedelovanja trga mogoč, kadar zmogljivost obstoječega ali načrtovanega zalednega omrežja ne more zadostiti pričakovanemu razvoju ustreznih fiksnih ali mobilnih dostopovnih omrežij glede na sedanje in prihodnje potrebe končnih uporabnikov. Na sedanji stopnji tehnološkega razvoja je mogoče povečanje povpraševanja po zmogljivosti po navadi obravnavati z optičnimi zalednimi omrežji ali zalednimi omrežji, ki temeljijo na drugih tehnologijah, ki lahko zagotovijo enako raven zmogljivosti in zanesljivosti kot optična zaledna omrežja. Nedelovanje trga je torej mogoče, če zalednega omrežja ni ali če obstoječe ali realno načrtovano omrežje ne temelji na optičnih vlaknih ali drugih tehnologijah, ki lahko zagotovijo enako raven zmogljivosti in zanesljivosti kot optična vlakna.

69.

Ne glede na osnovno tehnologijo, ki jo uporablja obstoječe zaledno omrežje, je nedelovanje trga mogoče, če to zaledno omrežje zagotavlja neoptimalno kombinacijo kakovosti in cen storitve. Država članica lahko na primer dokaže, da bi pogoji dostopa prek obstoječega zalednega omrežja lahko preprečili postavitev novih ali zmogljivejših fiksnih ali mobilnih dostopovnih omrežij, ker se nekaterim kategorijam prosilcev za dostop ne zagotavljajo ustrezne storitve (59) ali ker so cene veleprodajnega dostopa lahko višje od cen enakih storitev, ki se zagotavljajo na konkurenčnejših, a drugače primerljivih območjih v državi članici, težave pa ni mogoče rešiti s sektorskimi predpisi (60).

70.

Da bi države članice določile potrebo po državnem posredovanju na določenem območju, morajo na podlagi podrobnega kartiranja in javnega posvetovanja v skladu z oddelkoma 5.2.2.4.1 in 5.2.2.4.2 preveriti zmogljivosti fiksnih dostopovnih omrežij, mobilnih dostopovnih omrežij ali zalednih omrežij, ki obstajajo na ciljnem območju ali katerih postavitev na ciljnem območju se realno načrtuje v ustreznem časovnem okviru.

71.

Države članice imajo pri določitvi ciljnih območij široko diskrecijsko pravico. Kljub temu so pozvane, naj pri tem upoštevajo gospodarske, geografske in socialne razmere.

72.

Države članice morajo na podlagi podrobnega kartiranja opredeliti geografska območja (ciljna območja), ki bodo upravičena v okviru ukrepa državne pomoči, pri čemer upoštevajo objektivne predstavitve zmogljivosti omrežij, ki obstajajo ali se realno načrtujejo na določenem območju.

73.

Kar zadeva državno pomoč v podporo postavitvi fiksnih dostopovnih omrežij ali mobilnih dostopovnih omrežij, mora kartiranje izpolnjevati obe naslednji merili:

74.

Države članice lahko upoštevajo dobre prakse za uporabo metodologij kartiranja, opisanih v Prilogi I.

75.

Kar zadeva državno pomoč v podporo postavitvi zalednih omrežij, morajo države članice kartirati zmogljivosti obstoječih zalednih omrežij ali zalednih omrežij, realno načrtovanih v ustreznem časovnem okviru. Kadar postavitev omrežja vključuje postavitev dostopovnega omrežja in hkrati postavitev zalednega omrežja, potrebnega za delovanje dostopovnega omrežja, ločeno kartiranje zalednih omrežij ni potrebno.

76.

Države članice morajo objaviti metodologijo in temeljna tehnična merila (na primer faktor izkoriščenosti in obremenjenost celice), ki so jih uporabile pri kartiranju ciljnega območja.

77.

Priporoča se posvetovanje z nacionalnim regulativnim organom iz oddelka 5.2.4.6.

78.

Države članice morajo za namene posvetovanja objaviti glavne značilnosti načrtovanega državnega posredovanja in seznam ciljnih območij, opredeljenih na podlagi kartiranja (64). Te informacije je treba dati na voljo na javnem spletišču (65), dostopnem na regionalni in nacionalni ravni.

79.

V okviru javnega posvetovanja je treba zainteresirane strani pozvati, (a) naj predložijo pripombe o načrtovanem državnem posredovanju, njegovi zasnovi in glavnih značilnostih ter (b) predložijo podkrepljene informacije o omrežjih, ki obstajajo na ciljnem območju ali katerih postavitev na ciljnem območju se realno načrtuje v ustreznem časovnem okviru (66).

80.

Države članice morajo pri določitvi možnega ustreznega časovnega okvira upoštevati vse vidike, za katere je mogoče razumno pričakovati, da bodo vplivali na trajanje postavitve novega omrežja (tj. čas, potreben za izbirni postopek, morebitne sodne postopke in izpodbijanja, čas, potreben za pridobitev služnostnih pravic in dovoljenj, druge obveznosti, ki izhajajo iz nacionalne zakonodaje, razpoložljivost zmogljivosti za gradbena dela itd.). Če je za postavitev načrtovanega omrežja, financiranega z javnimi sredstvi (do začetka delovanja), potrebno več časa, kot je bilo predvideno, je treba izvesti novo kartiranje in javno posvetovanje.

81.

Ne glede na to, ali so države članice na podlagi kartiranja morda že zbrale informacije o prihodnjih naložbenih načrtih, mora javno posvetovanje vedno vključevati rezultate najnovejšega kartiranja. To je nujno, da bi se čim bolj zmanjšala morebitna neupravičena izkrivljanja konkurence glede podjetij, ki na ciljnih območjih že zagotavljajo omrežja ali storitve, in ponudnikov, ki že imajo verodostojne naložbene načrte za ustrezni časovni okvir.

82.

Javno posvetovanje mora trajati vsaj trideset dni. Po koncu javnega posvetovanja mora država članica v enem letu začeti konkurenčni izbirni postopek ali izvajanje zadevnega projekta (67) za modele neposrednih naložb. Če država članica v navedenem obdobju ne začne konkurenčnega izbirnega postopka ali izvajanja projekta, financiranega z državnimi sredstvi, mora izvesti novo javno posvetovanje, preden lahko začne tak postopek ali tak projekt.

83.

Priporočljivo je posvetovanje z nacionalnim regulativnim organom o rezultatih javnega posvetovanja (68).

84.

Če bi deležnik na javnem posvetovanju zgolj izrazil interes za načrte prihodnjih zasebnih naložb na ciljnem območju, obstaja tveganje zamud pri postavitvi širokopasovnih omrežij, če se te zasebne naložbe pozneje ne uresničijo, državno posredovanje pa se zavleče.

85.

Da bi se zmanjšalo tveganje preprečevanja državnih posredovanj zaradi prihodnjih naložbenih načrtov, ki se ne bodo uresničili, se države članice lahko odločijo pozvati zadevne deležnike, naj v roku, ustreznem in sorazmernem z ravnjo zahtevanih informacij, zagotovijo dokaze o verodostojnosti njihovih načrtov naložb (69). Ti dokazi lahko vključujejo na primer podroben načrt postavitve z mejniki (npr. za vsako šestmesečno obdobje), ki dokazuje, da bo naložba dokončana v ustreznem časovnem okviru in bo zagotovila podobne zmogljivosti kot načrtovano omrežje, financirano z državnimi sredstvi.

86.

Države članice lahko pri oceni verodostojnosti navedene zmogljivosti in pokritosti uporabijo enaka merila kot pri oceni zmogljivosti obstoječih omrežij, če je to razumno in primerno.

87.

Države članice lahko pri oceni verodostojnosti prihodnjih naložbenih načrtov upoštevajo zlasti naslednja merila:

88.

Če država članica meni, da so načrti zasebnih naložb verodostojni, lahko zadevne deležnike povabi k sklenitvi sporazumov o zavezi, ki bi lahko vključevali obveznosti poročanja o napredku v zvezi z navedenimi mejniki.

89.

Za zagotovitev koristnih informacij v skladu z zadevnimi pravili Unije (70) ali nacionalnimi pravili so odgovorni zadevni deležniki.

90.

Država članica bi se morala z nacionalnim regulativnim organom posvetovati o svoji oceni verodostojnosti prihodnjih naložbenih načrtov (71).

91.

Država članica bi morala rezultate svoje ocene in razloge zanje sporočiti vsem deležnikom, ki so predložili informacije o svojih načrtih zasebnih naložb.

92.

Če država članica meni, da so predloženi načrti zasebnih naložb verodostojni, in je bilo zadevno območje posledično izključeno iz obsega državnega posredovanja, se lahko odloči, da bo od deležnikov, ki so predložili navedene načrte, zahtevala, da redno poročajo o doseganju mejnikov za postavitev omrežja in za zagotavljanje storitev.

93.

Če država članica ugotovi odstopanja od predloženega načrta, ki kažejo, da projekt ne bo uresničen, ali ima zadostne razloge za dvom o tem, da bo naložba dokončana, kot je bilo navedeno, lahko od zadevnih deležnikov zahteva predložitev dodatnih informacij, ki dokazujejo nadaljnjo verodostojnost navedene naložbe.

94.

Če država članica resno dvomi o tem, da bo naložba dokončana, kot je bilo navedeno, lahko kadar koli v ustreznem časovnem okviru območja, na katera se naložba nanaša, vključi v novo javno posvetovanje, da bi preverila njihovo morebitno upravičenost do državnega posredovanja.

95.

Država članica mora dokazati, da je pomoč ustrezna za odpravo ugotovljenega nedelovanja trga in doseganje ciljev pomoči. Državna pomoč ni ustrezna, če je mogoče enak rezultat doseči z drugimi, manj izkrivljajočimi ukrepi.

96.

Državna pomoč ni edini instrument politike, ki je državam članicam na voljo za povečanje naložb v postavitev širokopasovnih omrežij. Države članice lahko uporabijo še druga, manj izkrivljajoča sredstva, kot so upravni in regulativni ukrepi ali tržni instrumenti.

97.

Da bi bila pomoč ustrezna, morajo fiksna in mobilna omrežja, financirana z državnimi sredstvi, zagotavljati znatno izboljšane lastnosti v primerjavi z obstoječimi omrežji. Zato bi morala ta omrežja zagotoviti veliko spremembo. Velika sprememba je zagotovljena, če so zaradi državnega posredovanja izpolnjeni naslednji pogoji: (a) postavitev fiksnega ali mobilnega omrežja, financiranega z državnimi sredstvi, pomeni pomembno novo naložbo (72) ter (b) omrežje, financirano z državnimi sredstvi, zagotovi znatne nove zmogljivosti za trg v smislu razpoložljivosti, zmogljivosti, hitrosti (73) in konkurenčnosti širokopasovnih storitev.

98.

Zmogljivost omrežja, financiranega z državnimi sredstvi, je treba primerjati z največjo zmogljivostjo obstoječega omrežja ali omrežij. Pri oceni velike spremembe je treba verodostojne naložbene načrte upoštevati le, če bi na ciljnih območjih v ustreznem časovnem okviru sami zagotovili podobne zmogljivosti kot načrtovano omrežje, financirano z državnimi sredstvi.

99.

Kar zadeva državno pomoč za fiksna dostopovna omrežja, se obstoj velike spremembe oceni na podlagi razlikovanja med vrstami ciljnih območij, odvisno od prisotnosti fiksnih ultrahitrih omrežij.

100.

Bele lise so območja, na katerih ni fiksnega ultrahitrega omrežja ali se tako omrežje realno ne načrtuje v ustreznem časovnem okviru.

101.

Sive lise so območja, na katerih je eno fiksno ultrahitro omrežje ali se tako omrežje realno načrtuje v ustreznem časovnem okviru.

102.

Da bi se na belih in sivih lisah dosegla velika sprememba, mora državno posredovanje:

103.

Načeloma bi moralo biti načrtovano posredovanje zasnovano tako, da je celotno ciljno območje belo ali sivo.

104.

Kadar ločitev belih in sivih lis ni utemeljena, lahko države članice zaradi učinkovitosti izberejo ciljna območja, ki so delno bela in delno siva. Kadar na takih območjih nekateri končni uporabniki že uporabljajo storitve enega fiksnega ultrahitrega omrežja (ali jih bodo uporabljali v ustreznem časovnem okviru), morajo države članice zagotoviti, da državno posredovanje ne bo povzročilo neupravičenega izkrivljanja konkurence z obstoječim omrežjem.

105.

Ustrezna rešitev lahko pomeni, da se omogoči omejena čezmerna širitev obstoječega fiksnega ultrahitrega omrežja, ki povezuje končne uporabnike na sivi lisi, ki je del mešane lise. V takih primerih se celotno ciljno območje za namene ocene državnega posredovanja lahko obravnava kot belo, če država članica dokaže, da so naslednji pogoji izpolnjeni:

106.

Komisija bo ustreznost posredovanj na mešanih lisah ocenila za vsak primer posebej.

107.

Črne lise so območja, na katerih sta vsaj dve fiksni ultrahitri omrežji ali se taki omrežji realno načrtujeta v ustreznem časovnem okviru.

108.

Če državno posredovanje izpolnjuje pogoje iz oddelka 5.2.2.1, mora omrežje, financirano z državnimi sredstvi, izpolnjevati vsakega izmed naslednjih pogojev:

109.

Mobilno omrežje, financirano z državnimi sredstvi, mora zagotoviti veliko spremembo v smislu razpoložljivosti mobilnih storitev, zmogljivosti, hitrosti in konkurence, ki bi lahko spodbudila uvedbo novih inovativnih storitev (76).

110.

Kot je navedeno v oddelku 2.3.2, je prehod na vsak nov standard IMT po navadi postopen. Med dvema celovitima zaporednima standardoma IMT so stopenjski hibridni sistemi, ki so običajno zmogljivejši od predhodnih sistemov. Mobilni komunikacijski sistem 4G LTE je na primer z več vidikov presegel 4G, samostojno omrežje 5G pa je zmogljivejše od nesamostojnega omrežja 5G. Podobno je vsak nov standard IMT zagotovil nove zmogljivosti (77). Čeprav vsi standardi IMT zagotavljajo mobilne govorne storitve, lahko le najnovejši standardi IMT zagotavljajo zmogljive mobilne širokopasovne storitve, vključno z nižjo latenco in večjimi zmogljivostmi prenosa.

111.

Ker je za zagotavljanje novih funkcij potrebna večja zmogljivost, so za nove standarde IMT potrebne nove frekvence. Ker so frekvence redek vir, dodeljevanje teh frekvenc v Uniji za zagotavljanje mobilnih storitev poteka na podlagi dražbe ali drugih konkurenčnih izbirnih postopkov in se zanj plača pristojbina. Kadar se kot rezultat procesa dodeljevanja spektra izvaja nov standard IMT, je mogoče pričakovati, da bodo mobilna omrežja, ki uporabljajo to tehnologijo, v primerjavi z obstoječimi mobilnimi omrežji zagotovila znatne nove zmogljivosti. Ponudniki mobilnih storitev so visoke vnaprejšnje stroške za pridobitev novih pravic do uporabe spektra, ki podpira nov standard IMT, pripravljeni kriti le, če pričakujejo, da bo novi standard IMT omogočal boljše zmogljivosti, ki bi jim sčasoma zagotovile donosnost njihovih naložb. Na tej podlagi je Komisija priznala, da dodatne značilnosti omrežij 4G v primerjavi s prejšnjimi generacijami pomenijo veliko spremembo (78). Podobno imajo omrežja 5G in zlasti samostojna omrežja 5G na splošno dodatne funkcionalne zmogljivosti, na primer ultranizko latenco, visoko zanesljivost ter možnost, da se del omrežja rezervira za posebno uporabo in zagotovi določena kakovost storitve. Zaradi teh značilnosti bodo lahko omrežja 5G in zlasti samostojna omrežja 5G podprla nove storitve (npr. spremljanje zdravja in službe za ukrepanje v nujnih primerih, nadzor strojev v tovarni v realnem času, pametna omrežja za upravljanje energije iz obnovljivih virov, povezana in avtomatizirana mobilnost, natančno odkrivanje napak in hitro posredovanje) ter tako zagotovila veliko spremembo v primerjavi s prejšnjimi mobilnimi generacijami. Pričakuje se, da bodo mobilne tehnologije naslednje generacije (kot je 6G) v prihodnosti zagotovile še večje zmogljivosti.

112.

Zaledno omrežje, financirano z državnimi sredstvi, mora zagotoviti veliko spremembo v primerjavi z obstoječim omrežjem (ali omrežji). Velika sprememba je zagotovljena, če financirano zaledno omrežje zaradi državnega posredovanja pomeni znatno naložbo v zaledno infrastrukturo in ustrezno podpira vse večje potrebe fiksnih ali mobilnih dostopovnih omrežij. To je mogoče, kadar zaledno omrežje, financirano z državnimi sredstvi, za razliko od obstoječega omrežja (ali omrežij), temelji na optičnih vlaknih ali drugih tehnologijah, ki lahko zagotovijo enako raven zmogljivosti kot optična vlakna. Kadar obstoječa omrežja temeljijo na optičnih vlaknih ali podobno zmogljivih tehnologijah, je mogoče veliko spremembo doseči na primer z ustreznim dimenzioniranjem zalednega omrežja, ki je odvisno od posebnih spreminjajočih se razmer na ciljnih območjih.

113.

Če državno posredovanje zajema zaledno in dostopovno (fiksno ali mobilno) omrežje, mora biti zaledno omrežje dimenzionirano tako, da lahko podpre potrebe dostopovnih omrežij.

114.

Država članica bi morala izbrati najprimernejše tehnologije v skladu z načelom tehnološke nevtralnosti ob upoštevanju značilnosti in potreb ciljnih območij, zlasti kadar optična ali podobno zmogljiva omrežja niso tehnično ali ekonomsko izvedljiva.

115.

Države članice morajo dokazati, da je pomoč sorazmerna z obravnavano težavo. Dejansko morajo dokazati, da enaka sprememba v ravnanju ne bi bila dosežena z manjšo pomočjo in manjšim izkrivljanjem. Pomoč se šteje za sorazmerno, če je omejena na najmanjši potrebni znesek, morebitno izkrivljanje konkurence pa je čim manjše, v skladu z načeli iz tega oddelka.

116.

Šteje se, da je državna pomoč sorazmerna, če je omejena na najmanjši znesek, potreben za izvedbo podprte gospodarske dejavnosti.

117.

Brez poseganja v veljavna pravila o javnem naročanju je treba pomoč dodeliti na podlagi odprtega, preglednega in nediskriminatornega konkurenčnega izbirnega postopka v skladu z načeli javnega naročanja (79). Poleg tega mora pomoč upoštevati načelo tehnološke nevtralnosti iz oddelka 5.2.4.2.

118.

Državna pomoč se šteje za sorazmerno in omejeno na najmanjši potreben znesek, če je dodeljena na podlagi konkurenčnega izbirnega postopka z zadostnim številom udeležencev. Če udeležencev ali upravičenih ponudb ni dovolj, mora država članica pooblastiti neodvisnega revizorja za oceno izbrane ponudbe (vključno z izračuni stroškov).

119.

Primerni so lahko različni postopki, odvisno od okoliščin. Pri posredovanjih, ki so tehnično zelo zapletena, lahko na primer države članice z morebitnimi ponudniki začnejo postopek konkurenčnega dialoga, da bi zagotovile najprimernejšo zasnovo posredovanja.

120.

Država članica mora zagotoviti, da je izbrana ekonomsko najugodnejša ponudba (80). V ta namen mora vnaprej določiti objektivna, pregledna in nediskriminatorna kvalitativna merila za oddajo naročila ter relativni ponder posameznega merila.

121.

Kvalitativna merila za oddajo naročila lahko med drugim vključujejo zmogljivost omrežja (vključno z njegovo varnostjo), geografsko pokritost, ali bo tehnološki pristop kos izzivom prihodnosti, učinek predlagane rešitve za konkurenco (vključno s pogoji in cenami veleprodajnega dostopa) (81) in skupne stroške lastništva (82).

122.

Države članice lahko razmislijo o dodelitvi dodatnih prednostnih točk za upoštevanje meril v zvezi s podnebno in okoljsko uspešnostjo omrežja (83), zlasti kar zadeva njegove značilnosti podnebne nevtralnosti, vključno z njegovim ogljičnim odtisom, ter učinek omrežja na osnovne elemente naravnega kapitala, tj. zrak, vodo, zemljo in biotsko raznovrstnost. Države članice lahko izbranemu ponudniku tudi naložijo obveznost, da mora v primeru negativnega vpliva omrežja na okolje sprejeti sorazmerne blažitvene ukrepe.

123.

Kadar je pomoč neposredno ali prek notranjega subjekta (model neposredne naložbe) in brez konkurenčnega izbirnega postopka dodeljena javnemu organu, ki postavi in upravlja širokopasovno omrežje na veleprodajni ravni (84), mora država članica podobno utemeljiti svojo izbiro omrežja in tehnološke rešitve (85).

124.

Vsako koncesijo, ki jo javni organ ali notranji subjekt dodeli tretji osebi, ali drugo pooblastitev tretje osebe za zasnovo, izgradnjo ali upravljanje omrežja je treba dodeliti na podlagi odprtega, preglednega in nediskriminatornega konkurenčnega izbirnega postopka. Postopek mora biti v skladu z načeli o javnem naročanju, temeljiti na ekonomsko najugodnejši ponudbi in upoštevati načelo tehnološke nevtralnosti, brez poseganja v veljavna pravila o javnem naročanju.

125.

V skladu z načelom tehnološke nevtralnosti državno posredovanje ne sme dajati prednosti nobeni posamezni tehnologiji ali je izključevati, niti pri izboru upravičencev niti pri zagotavljanju veleprodajnega dostopa. Ker obstajajo različne tehnološke rešitve, konkurenčen izbirni postopek ne bi smel dajati prednosti nobeni posamezni tehnologiji ali omrežni platformi niti je izključevati. Ponudniki bi morali imeti pravico, da predlagajo zagotavljanje zahtevanih storitev na podlagi uporabe ali združevanja tehnologij, ki se jim zdijo najustreznejše. To ne posega v možnost, da države članice pred postopkom določijo želeno zmogljivost, vključno z energijsko učinkovitostjo omrežij, ter dodelijo prednostne točke najprimernejši tehnološki rešitvi ali kombinaciji tehnoloških rešitev na podlagi objektivnih, preglednih in nediskriminatornih meril v skladu z oddelkom 5.2.4.1. Omrežje, financirano z državnimi sredstvi, mora vsem prosilcem za dostop zagotavljati dostop pod pravičnimi in nediskriminatornimi pogoji, ne glede na uporabljeno tehnologijo.

126.

Uporaba obstoječe infrastrukture je eden glavnih dejavnikov, ki lahko prispeva k znižanju stroškov postavitve novega širokopasovnega omrežja in omejitvi vpliva na okolje.

127.

Države članice bi morale podjetja, pripravljena sodelovati v konkurenčnem izbirnem postopku, spodbujati k uporabi katere koli razpoložljive obstoječe infrastrukture. Ta podjetja bi morale spodbujati tudi k predložitvi podrobnih informacij o obstoječih infrastrukturah, ki jih imajo v lasti ali jih nadzirajo (86) na območju načrtovanega posredovanja. Te informacije bi bilo treba predložiti pravočasno, da bi se lahko upoštevale pri pripravi ponudb. Kadar je to sorazmerno, pri čemer se med drugimi dejavniki upoštevajo velikost območja posredovanja, pripravljenost informacij in razpoložljivi čas, bi morale države članice predložitev teh informacij določiti kot pogoj za sodelovanje v izbirnem postopku (87). Te informacije lahko vključujejo zlasti: (a) lokacijo in pot infrastrukture; (b) vrsto in trenutno uporabo infrastrukture; (c) kontaktno točko ter (d) pogoje za njeno uporabo, če obstajajo (88).

128.

Države članice morajo omogočiti dostop do vseh informacij, ki so jim na voljo (89) v zvezi z obstoječo infrastrukturo, ki bi se lahko uporabila za uvajanje širokopasovnih omrežij na območju posredovanja. Priporoča se jim, naj se oprejo na enotno informacijsko točko, vzpostavljeno v skladu s členom 4(2) Direktive 2014/61/EU.

129.

Učinkovit veleprodajni dostop tretjih oseb do omrežij, ki prejemajo financiranje, je nepogrešljiv del vsakega ukrepa državne pomoči. Veleprodajni dostop tretjim podjetjem zlasti omogoča, da konkurirajo izbranemu ponudniku, s čimer se krepita izbira in konkurenca na območjih, ki jih zadeva ukrep. Veleprodajni dostop tudi preprečuje nastajanje regionalnih monopolov na področju ponudbe storitev. Ker omogoča razvoj konkurence na ciljnem območju, zagotavlja tudi dolgoročni razvoj trga na tem območju. Ta dostop ni odvisen od nobene predhodne tržne analize v smislu poglavja III Direktive (EU) 2018/1972. Kljub temu bi bilo treba pri vrsti obveznosti veleprodajnega dostopa, ki veljajo za omrežje, financirano z državnimi sredstvi, upoštevati portfelj obveznosti dostopa, ki so določene v sektorskih pravilih. Ker upravičenci do pomoči pri postavitvi omrežja ne uporabljajo le svojih sredstev, ampak tudi javna sredstva, bi morali zagotoviti bolj raznolike veleprodajne dostopovne izdelke, kot so tisti, ki jih nacionalni regulativni organi zahtevajo za podjetja s pomembno tržno močjo. Ta veleprodajni dostop bi bilo treba odobriti čim prej pred začetkom zagotavljanja zadevnih storitev, kadar namerava operater omrežja zagotavljati tudi maloprodajne storitve, pa vsaj šest mesecev pred začetkom zagotavljanja teh storitev.

130.

Omrežje, financirano z državnimi sredstvi, mora operaterjem zagotoviti učinkovit dostop pod pravičnimi in nediskriminatornimi pogoji. To lahko pomeni nadgradnjo in povečanje zmogljivosti obstoječe infrastrukture, če je potrebno, ter postavitev zadostne nove infrastrukture (npr. dovolj veliki vodi, da se lahko uporabljajo za zadostno število omrežij, in različne topologije omrežij) (90).

131.

Države članice morajo pogoje in cene za veleprodajne dostopovne izdelke navesti v dokumentaciji za konkurenčen izbirni postopek ter te informacije objaviti na celovitem spletišču na nacionalni ali regionalni ravni. Splošna javnost bi morala imeti dostop do spletišča brez kakršnih koli omejitev, tudi brez predhodne registracije uporabnika.

132.

Da bi se zagotovila učinkovitost veleprodajnega dostopa in da bi lahko prosilec za dostop zagotavljal svoje storitve, je treba veleprodajni dostop tudi dodeliti za dele omrežja, ki niso bili financirani z državnimi sredstvi in jih upravičenec do pomoči morda ni postavil (91).

133.

Učinkovit veleprodajni dostop je treba dodeliti za najmanj deset let za vse aktivne izdelke razen virtualno razvezanega lokalnega dostopa (VULA).

134.

Dostop na podlagi VULA je treba dodeliti za enako dolgo obdobje, kot je življenjska doba infrastrukture, ki jo VULA nadomešča (92).

135.

Dostop do nove infrastrukture (npr. do vodov, drogov, priključnih omaric ali temnih optičnih vlaken) je treba dodeliti za življenjsko dobo zadevnega omrežnega elementa (93). Če se državna pomoč dodeli za novo infrastrukturo, mora biti infrastruktura dovolj velika, da lahko zadovolji sedanje in razvijajoče se povpraševanje prosilcev za dostop (94). To dopolnjuje regulativne obveznosti, ki jih lahko sprejme nacionalni regulativni organ, in ne posega vanje.

136.

Države članice se morajo z nacionalnimi regulativnimi organi posvetovati o veleprodajnih dostopovnih izdelkih, pogojih in cenah. Nacionalne regulativne organe se spodbuja k oblikovanju smernic iz oddelka 5.2.4.6.

137.

Enaki pogoji dostopa se morajo uporabljati za celotno omrežje, financirano z državnimi sredstvi, vključno z deli omrežja, na katerih se uporablja obstoječa infrastruktura. Obveznosti dostopa je treba izvrševati ne glede na morebitno spremembo lastništva, vodenja ali upravljanja omrežja, financiranega z državnimi sredstvi.

138.

Če upravičenec do pomoči ali prosilec za dostop, ki se poveže z omrežjem, financiranim z državnimi sredstvi, uporablja svoja sredstva, se lahko odloči razširiti svoje omrežje na sosednja območja zunaj ciljnega območja. Prosilci za dostop lahko take razširitve izvedejo na podlagi obveznosti veleprodajnega dostopa. Če niso povezani z upravičencem do pomoči, so take razširitve na sosednja območja neomejene. Šteje se, da prosilec za dostop ni povezan z upravičencem do pomoči, če nista del iste skupine in ne sodelujeta v njunih zadevnih podjetjih. Razširitve upravičencev do pomoči se lahko dovolijo na podlagi naslednjih kumulativnih zaščitnih ukrepov:

139.

Če so na podlagi rezultatov javnega posvetovanja dokazana tveganja drugih znatnih izkrivljanj konkurence, je treba razširitve upravičenca do pomoči prepovedati.

140.

Omrežje, financirano z državnimi sredstvi, mora zagotavljati vsaj dostop z bitnim tokom, dostop do temnih optičnih vlaken in dostop do infrastrukture, vključno s priključnimi omaricami, drogovi, stolpi in vodi.

141.

Poleg tega morajo države članice zagotoviti, da omrežje, financirano z državnimi sredstvi, zagotavlja vsaj fizično razvezavo ali VULA. Vsak izdelek VULA mora vnaprej odobriti nacionalni regulativni organ ali drug pristojni organ, da bi se lahko štel za ustrezen veleprodajni dostopovni izdelek.

142.

Omrežje, financirano z državnimi sredstvi, mora zagotavljati vsaj (a) veleprodajne dostopovne izdelke iz odstavka 140 in (b) fizično razvezavo.

143.

Države članice lahko štejejo za primerno, da se ne zahteva zagotavljanje fizične razvezave, ampak zagotavljanje VULA. V tem primeru morajo države članice navesti svojo namero o odobritvi odstopanja od obveznosti zagotavljanja fizične razvezave in to odločitev utemeljiti pri javnem posvetovanju. Dokazati morajo, da nadomestitev zagotavljanja fizične razvezave z zagotavljanjem VULA ne pomeni tveganja za neupravičeno izkrivljanje konkurence, ob upoštevanju rezultata javnega posvetovanja ter značilnosti trga in zadevnega območja (96). Na podlagi tega bo Komisija ocenila, ali zagotavljanje VULA namesto fizične razvezave zagotavlja sorazmernost pomoči.

144.

Omrežje, financirano z državnimi sredstvi, mora zagotavljati primeren nabor veleprodajnih dostopovnih izdelkov ob upoštevanju značilnosti trga, da bi se zagotovil učinkovit dostop do subvencioniranega omrežja. To vključuje vsaj gostovanje ter dostop do drogov, stolpov in vodov. Takoj, ko bodo na voljo, bo moralo omrežje, financirano z državnimi sredstvi, zagotoviti dostopovne izdelke, potrebne za izkoriščanje naprednejših funkcij (97) mobilnih omrežij, kot so omrežja 5G in prihodnje generacije mobilnih omrežij (98).

145.

Omrežje, financirano z državnimi sredstvi, mora zagotavljati vsaj eno aktivno storitev ter dostop do drogov, stolpov, vodov in temnih optičnih vlaken.

146.

Države članice morajo predvideti zagotovitev zadostne zmogljivosti za novo infrastrukturo (npr. dovolj velike vode, da se lahko uporabljajo za postavitev optičnih vlaken za zadovoljitev pričakovanih potreb vseh prosilcev za dostop), če je to nujno za zagotovitev učinkovitega dostopa pod pravičnimi in nediskriminatornimi pogoji.

147.

Z odstopanjem od pogojev iz oddelka 5.2.4.4.2 lahko države članice omejijo zagotavljanje nekaterih veleprodajnih dostopovnih izdelkov na primere razumnega povpraševanja s strani prosilca za dostop, če bi zagotavljanje takih izdelkov nesorazmerno zvišalo stroške naložbe brez znatnih koristi v smislu večje konkurence.

148.

Da bi Komisija odobrila tako odstopanje, morajo države članice zagotoviti obrazložitev na podlagi značilnosti specifičnega posredovanja. Obrazložitev bi morala biti dobro utemeljena na podlagi objektivnih meril, kot so nizka gostota prebivalstva na zadevnih območjih, velikost ciljnega območja ali velikost upravičencev do pomoči (99). Država članica mora za vsak dostopovni izdelek, ki se ne bo zagotavljal, s podrobnimi in objektivnimi izračuni stroškov dokazati, da bi se zaradi zagotavljanja tega izdelka nesorazmerno zvišali stroški posredovanja.

149.

Povpraševanje prosilca za dostop se šteje za razumno, če (a) prosilec za dostop zagotovi poslovni načrt, ki upravičuje razvoj izdelka na omrežju, financiranem z državnimi sredstvi, in (b) nobeno drugo podjetje na istem geografskem območju še ne ponuja drugega primerljivega dostopovnega izdelka po enakih cenah kot na gosteje poseljenih območjih (100).

150.

Če je zahteva za dostop razumna, mora dodatne stroške za odobritev te zahteve kriti upravičenec do pomoči.

151.

Države članice morajo pri oblikovanju cen veleprodajnih dostopovnih izdelkov zagotoviti, da cena veleprodajnega dostopa za posamezen izdelek temelji na eni od naslednjih referenčnih vrednosti oziroma enem od naslednjih načel oblikovanja cen:

152.

Z nacionalnim regulativnim organom se je treba posvetovati o veleprodajnih dostopovnih izdelkih in pogojih za veleprodajni dostop, vključno s cenami in povezanimi spori, kot je določeno v oddelku 5.2.4.6.

153.

Znesek pomoči za državna posredovanja v podporo postavitvi fiksnega in mobilnega omrežja je pogosto določen vnaprej, da bi se pokrila pričakovana vrzel v financiranju med življenjsko dobo infrastrukture, ki je prejela pomoč.

154.

Ker so zneski prihodnjih stroškov in prihodkov po navadi negotovi, bi morale države članice v tem primeru med celotno življenjsko dobo infrastrukture, ki prejema pomoč, pozorno spremljati izvajanje vsakega projekta, financiranega z državnimi sredstvi (101), in zagotoviti mehanizem za vračilo sredstev. Ta mehanizem omogoča ustrezno upoštevanje informacij, ki jih upravičenec do pomoči ni mogel vključiti v prvotni poslovni načrt, ko je zaprosil za državno pomoč. Dejavniki, ki bi lahko vplivali na dobičkonosnost projekta in ki bi jih morda bilo težko ali celo nemogoče z zadostno točnostjo določiti vnaprej, so na primer: (a) dejanski stroški postavitve omrežja; (b) dejanski prihodki od jedrnih storitev; (c) dejanska uporaba in (d) dejanski prihodki od nejedrnih storitev (102).

155.

Države članice morajo mehanizem za vračilo sredstev izvajati med življenjsko dobo infrastrukture, ki prejema pomoč, če znesek pomoči za projekt presega 10 milijonov EUR. Pravila tega mehanizma morajo pregledno in jasno določiti v dokumentaciji konkurenčnega izbirnega postopka.

156.

Vračilo sredstev ni potrebno, če se projekt izvaja po modelu neposredne naložbe, pri katerem javni organ postavi in upravlja izključno veleprodajno omrežje v javni lasti z edinim namenom, da se vsem podjetjem dodeli pravičen in nediskriminatoren dostop (103).

157.

Ker lahko različni dejavniki pozitivno ali negativno vplivajo na poslovni načrt upravičenca do pomoči, bi bilo treba mehanizem za vračilo sredstev zasnovati tako, da se upoštevata in uravnotežita dva cilja: (a) državi članici bi moral omogočiti izterjavo zneskov, ki presegajo razumen dobiček (104); (b) ne bi smel ogroziti spodbud za podjetja, da sodelujejo v konkurenčnem izbirnem postopku (105) in si pri postavitvi omrežja prizadevajo za stroškovno učinkovitost (povečanje učinkovitosti). Da bi države članice dosegle dobro ravnotežje med ciljema, bi morale uvesti merila, s katerimi bi spodbudile povečanje učinkovitosti (106).

158.

Znesek spodbude je treba določiti na največ 30 % razumnega dobička. Države članice ne bi smele zahtevati vračila dodatnega dobička, ki je enak tej zgornji meji ali manjši (tj. razumen dobiček, h kateremu se prišteje znesek spodbude (107)). Dobiček, ki presega zgornjo mejo, si morata deliti upravičenec do pomoči in država članica na podlagi intenzivnosti pomoči, ki izhaja iz rezultatov konkurenčnega izbirnega postopka (108).

159.

Mehanizmi za vračilo sredstev morajo upoštevati tudi dobiček, ustvarjen pri drugih poslih v zvezi z omrežjem, financiranim z državnimi sredstvi. Kadar je na primer podjetje ustanovljeno izrecno za postavitev ali upravljanje omrežja, financiranega z državnimi sredstvi, obstoječi delničar tega podjetja pa proda vse ali del svojih delnic v podjetju v sedmih letih od dokončanja omrežja ali v desetih letih od dodelitve pomoči, mora država članica izterjati morebitni znesek, za katerega prihodki od prodaje presegajo ceno, po kateri bi sedanji delničar dosegel razumen dobiček (109).

160.

Da bi pomoč ostala sorazmerna in ne bi povzročila čezmernih nadomestil ali navzkrižnega subvencioniranja dejavnosti, ki ne prejemajo pomoči, mora upravičenec do pomoči zagotoviti ločeno računovodstvo, da bi se jasno opredelili stroški za postavitev in upravljanje ter prihodki od izkoriščanja omrežja, postavljenega z državnimi sredstvi.

161.

Pri oblikovanju najustreznejših državnih posredovanj v podporo širokopasovnim omrežjem je zlasti pomembno sodelovanje nacionalnih regulativnih organov. Ti so si zaradi svoje ključne vloge, ki izhaja iz sektorskih predpisov, pridobili tehnično znanje in izkušnje ter lahko najprimerneje podpirajo javne organe pri oblikovanju državnega posredovanja.

162.

Državam članicam se priporoča, naj sistematično vključujejo nacionalne regulativne organe v oblikovanje, izvajanje in spremljanje državnih posredovanj ter med drugim zlasti v (a) opredelitev ciljnih območij (kartiranje in javno posvetovanje), (b) oceno izpolnjevanja zahtev glede velike spremembe in (c) mehanizme za reševanje sporov, tudi v primeru sporov v zvezi s katerim koli od navedenih vidikov.

163.

Kar zadeva specifično strokovno znanje nacionalnih regulativnih organov v zvezi z nacionalnimi trgi, se morajo države članice z najprimernejšimi nacionalnimi regulativnimi organi posvetovati o: (a) veleprodajnih dostopovnih izdelkih, pogojih in oblikovanju cen (oddelek 5.2.4.4) ter (b) obstoječih infrastrukturah, ki so predmet predhodnega urejanja (oddelek 5.2.4.3). Kadar nacionalni regulativni organ prejme potrebne kompetence za sodelovanje v državnih posredovanjih za postavitev širokopasovnih omrežij, bi morala država članica temu organu poslati podroben opis ukrepov pomoči vsaj dva meseca pred priglasitvijo državne pomoči, da bi se mu zagotovil razumen rok za predložitev mnenja.

164.

Brez poseganja v pristojnosti nacionalnih regulativnih organov v skladu z regulativnim okvirom lahko ti organi v okviru razširjanja dobrih praks izdajo smernice za lokalne organe, med drugim o izvedbi analize trga ter opredelitvi veleprodajnih dostopovnih izdelkov in oblikovanju cen. Pri pripravi teh smernic bi bilo treba upoštevati regulativni okvir in priporočila Komisije (110).

165.

Poleg sodelovanja nacionalnih regulativnih organov se lahko države članice posvetujejo tudi z nacionalnimi organi za konkurenco, da bi na primer pridobile nasvet o tem, kako vzpostaviti enake konkurenčne pogoje za vsa podjetja in preprečiti, da bi se nesorazmerno velik delež državnih sredstev namenil enemu podjetju, s čimer bi se okrepil (morda že prevladujoč) tržni položaj (111).

166.

Države članice lahko ustanovijo nacionalna središča odličnosti ali kompetenčne urade za širokopasovne povezave, ki lahko javnim organom pomagajo pri oblikovanju državnega posredovanja v podporo postavitvi širokopasovnih omrežij (112).

167.

Države članice morajo izpolnjevati zahteve iz oddelka 7 glede preglednosti, poročanja in spremljanja.

168.

Pomoč za postavitev fiksnih in mobilnih omrežij ima lahko negativne učinke v smislu izkrivljanja trga in vpliva na trgovino med državami članicami.

169.

Komisija ocenjuje pomen izkrivljanja konkurence in učinka na trgovino v smislu učinkov na konkurente ter morebitnega izrinjanja zasebnih naložb. Javna podpora lahko lokalne ponudnike storitev tudi spodbudi, da namesto rešitev pod tržnimi pogoji uporabijo storitve, ki jih zagotavlja omrežje, financirano z državnimi sredstvi. Poleg tega lahko, kadar je verjetno, da bo upravičenec do pomoči podjetje, ki že ima prevladujoč položaj na trgu ali bi ga lahko pridobilo zaradi javne naložbe, pomoč oslabi konkurenčni pritisk, ki ga lahko izvajajo konkurenti. Tudi kadar se izkrivljanja na individualni ravni morda štejejo za omejena, lahko sheme pomoči na kumulativni podlagi še vedno povzročijo visoke stopnje izkrivljanja.

170.

Komisija bo pozitivne učinke načrtovane pomoči na podprte gospodarske dejavnosti primerjala z dejanskimi in možnimi negativnimi učinki na konkurenco in trgovinske pogoje. Da bi bila državna pomoč združljiva z notranjim trgom, morajo biti pozitivni učinki večji od njenih negativnih učinkov.

171.

Komisija bo najprej ocenila pozitivne učinke pomoči na podprte gospodarske dejavnosti, vključno z njenim prispevanjem k doseganju ciljev digitalne politike. Država članica mora na podlagi analize hipotetičnih scenarijev dokazati, da so učinki ukrepa v primerjavi s tem, kar bi se zgodilo brez pomoči, pozitivni. Kot je navedeno v oddelku 5.2.1, lahko pozitivni učinki vključujejo doseganje ciljev državnega posredovanja, kot so uvajanje novega omrežja na trgu, ki zagotavlja dodatno zmogljivost in hitrost ter nižje cene in večjo izbiro za končne uporabnike, večjo kakovost in inovacije. S tem bi se razširil tudi dostop končnih uporabnikov do spletnih virov in verjetno bi se spodbudila rast povpraševanja. Posledično bi to lahko tudi prispevalo k dokončanju enotnega digitalnega trga in koristilo celotnemu gospodarstvu Unije.

172.

Poleg tega lahko Komisija, če je primerno, tudi upošteva, ali ima pomoč še druge pozitivne učinke, na primer izboljšanje energijske učinkovitosti omrežnih operacij ali na področju politik Unije, kot je evropski zeleni dogovor.

173.

Države članice morajo nato dokazati, da so negativni učinki čim manjši. Pri zasnovi ukrepa ob upoštevanju nujnosti, ustreznosti in sorazmernosti pomoči (oddelki 5.2.2, 5.2.3 in 5.2.4) bi morale države članice upoštevati na primer velikost projektov, posamezne in skupne zneske pomoči, značilnosti upravičencev (npr. ali imajo pomembno tržno moč) in značilnosti ciljnih območij (npr. število zmogljivih obstoječih omrežij ali zmogljivih omrežij, realno načrtovanih na danem območju). Da bi lahko Komisija ocenila verjetne negativne učinke, so države članice spodbujene, da predložijo vse ocene učinka, ki jih imajo na voljo, ter naknadna vrednotenja podobnih predhodnih shem.

174.

Razpoložljivost širokopasovnega omrežja je predpogoj za možnost naročnine na širokopasovne storitve. Vendar to v nekaterih primerih morda ne bo zadostovalo za zagotovitev, da bodo potrebe končnih uporabnikov (navedene zlasti v odstavkih 53 in 61) zadovoljene in da bodo dosežene koristi za družbo kot celoto.

175.

Razlog za to bi lahko bila razmeroma majhna naklonjenost končnih uporabnikov naročanju na širokopasovne storitve. Taka majhna naklonjenost je lahko posledica različnih dejavnikov, vključno z: (a) ekonomskim učinkom stroškov naročnine na širokopasovne storitve za končne uporabnike na splošno ali za nekatere kategorije končnih uporabnikov v negotovem položaju in (b) pomanjkanjem zavedanja o koristih, ki jih zagotavlja naročnina na širokopasovne storitve.

176.

Ukrepi na strani povpraševanja, kot so kuponi, so namenjeni zmanjševanju stroškov končnih uporabnikov in bi lahko bili koristni za odpravo specifičnega nedelovanja trga v smislu uporabe razpoložljivih širokopasovnih storitev. Razširjen in cenovno dostopen dostop do povezljivosti ustvarja pozitivne zunanje učinke, ker lahko spodbuja rast in inovacije v vseh sektorjih gospodarstva. Kadar cenovno ugodnega dostopa do ustreznih širokopasovnih storitev ni mogoče zagotoviti, na primer zaradi visokih maloprodajnih cen, bi se lahko tako nedelovanje trga odpravilo z državno pomočjo. V takih primerih ima lahko dodelitev državne pomoči pozitivne učinke.

177.

Kuponi ne pomenijo pomoči za končne uporabnike, vključno s posameznimi potrošniki, če ti končni uporabniki ne izvajajo gospodarske dejavnosti, ki spada na področje uporabe člena 107(1) Pogodbe. Vendar bi kuponi lahko pomenili pomoč z vidika končnih uporabnikov, če ti izvajajo gospodarsko dejavnost s področja uporabe člena 107(1) Pogodbe. Kljub temu bi ta pomoč glede na omejeno vrednost kuponov v večini primerov lahko spadala na področje uporabe uredbe de minimis (113).

178.

Sodna praksa Sodišča Evropske unije potrjuje, da lahko prednost, zagotovljena končnim uporabnikom, kot so posamezni potrošniki, ki ne opravljajo gospodarske dejavnosti, še vedno pomeni prednost, zagotovljeno drugim podjetjem, in lahko torej pomeni državno pomoč v skladu s členom 107(1) Pogodbe (114).

179.

Kuponi lahko torej pomenijo pomoč podjetjem v sektorju elektronskih komunikacij, ki bodo lahko izboljšala ali povečala svojo ponudbo storitev prek obstoječih širokopasovnih omrežij in tako okrepila svoj položaj na trgu v škodo drugih podjetij v sektorju širokopasovnih storitev. V zvezi s temi podjetji se izvaja nadzor državne pomoči, če prednost, ki jim je dodeljena, preseže ravni de minimis.

180.

Ukrepov v obliki kuponov ni mogoče sprejeti na območjih, kjer ni omrežja, ki zagotavlja upravičene storitve.

181.

Cilj socialnih kuponov je podpreti določene posamezne potrošnike, da se naročijo na širokopasovne storitve ali da te storitve ohranijo. Lahko se štejejo za združljive z notranjim trgom na podlagi člena 107(2), točka (a), Pogodbe kot „pomoč socialnega značaja, dodeljena posameznim potrošnikom, pod pogojem, da je dodeljena brez diskriminacije glede na poreklo zadevnih izdelkov“.

182.

Da bi bili socialni kuponi združljivi v skladu s členom 107(2), točka (a), Pogodbe, morajo biti rezervirani za določene kategorije posameznih potrošnikov, katerih finančne okoliščine utemeljujejo odobritev pomoči iz socialnih razlogov (npr. družine z nižjimi dohodki, študenti, dijaki) (115). V ta namen morajo države članice na podlagi objektivnih meril opredeliti kategorije potrošnikov, v katere bodo usmerjene sheme socialnih kuponov (116).

183.

Upravičeni stroški so lahko mesečna naročnina, standardni (117) stroški vzpostavitve in terminalska oprema, ki jo potrošnik potrebuje za dostop do širokopasovnih storitev. Upravičeni so lahko tudi stroški hišne napeljave in omejene postavitve na zasebnem zemljišču potrošnikov ali na javnem zemljišču v neposredni bližini zasebnega zemljišča potrošnikov, če so nujni in prispevajo k zagotavljanju storitve.

184.

Socialni kuponi se lahko uporabijo za naročnino na nove širokopasovne storitve ali za ohranitev obstoječih naročnin (v nadaljnjem besedilu: upravičene storitve).

185.

Zahteva, da je treba preprečiti vsakršno diskriminacijo na podlagi porekla izdelkov (glej odstavek 181), je izpolnjena z upoštevanjem načela tehnološke nevtralnosti. Potrošniki morajo imeti možnost, da socialne kupone uporabijo za naročnino na upravičene širokopasovne storitve pri katerem koli ponudniku, ki jih lahko zagotovi, ne glede na tehnologijo, ki se uporablja za zagotavljanje storitve. Sheme socialnih kuponov morajo zagotoviti enako obravnavanje vseh možnih ponudnikov storitev, potrošnikom pa morajo zagotoviti največjo možno izbiro ponudnikov. Država članica mora v ta namen vzpostaviti spletni register vseh upravičenih ponudnikov storitev ali uporabiti drugo enakovredno metodo za zagotovitev odprtosti, preglednosti in nediskriminatornosti državnega posredovanja. Potrošniki morajo imeti možnost dostopa do takšnih informacij o vseh podjetjih, ki lahko zagotovijo upravičene storitve. Vsem podjetjem, ki lahko na podlagi objektivnih in preglednih meril (npr. zmožnost izpolnjevanja minimalnih zahtev za zagotavljanje upravičenih širokopasovnih storitev) zagotovijo takšne storitve, je treba omogočiti, da se na zahtevo vpišejo v spletni register ali na katero koli drugo mesto, ki ga izbere država članica. Register (ali drugo izbrano mesto) lahko vključuje tudi dodatne informacije za pomoč potrošnikom, na primer vrsto storitev, ki jih zagotavljajo različna podjetja.

186.

Države članice morajo izvesti javno posvetovanje o glavnih značilnostih sheme. Javno posvetovanje mora trajati vsaj trideset dni.

187.

Države članice lahko sprejmejo dodatne zaščitne ukrepe, da se potrošnikom, ponudnikom storitev ali drugim vključenim upravičencem prepreči morebitna zloraba socialnih kuponov. V določenih okoliščinah, ko je na primer subvencionirana le naročnina na nove upravičene storitve, bi dodatni zaščitni ukrepi lahko bili potrebni za zagotovitev, da se socialni kuponi ne bodo uporabili za naročnino na širokopasovne storitve, če je drug član istega gospodinjstva že naročen na upravičeno storitev.

188.

Poleg tega morajo države članice izpolnjevati zahteve iz oddelka 7 glede preglednosti, poročanja in spremljanja.

189.

Kuponi za povezljivost so lahko namenjeni širšim kategorijam končnih uporabnikov (npr. kuponi za povezljivost za potrošnike ali nekatera podjetja, kot so mala in srednja podjetja), da bi se spodbudila uporaba širokopasovnih storitev, ki prispevajo k razvoju gospodarske dejavnosti. Taki ukrepi se lahko razglasijo za združljive z notranjim trgom na podlagi člena 107(3), točka (c), Pogodbe.

190.

Komisija bo take ukrepe štela za združljive, če prispevajo k razvoju gospodarske dejavnosti (prvi pogoj), ne da bi neupravičeno vplivali na trgovinske pogoje v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi (drugi pogoj).

191.

Komisija meni, da lahko sheme kuponov za povezljivost, ki učinkovito prispevajo k uporabi nekaterih širokopasovnih storitev, s povečanjem povezljivosti in dostopa do širokopasovnih storitev spodbudijo razvoj številnih gospodarskih dejavnosti v primeru nedelovanja trga v smislu uporabe zadevnih storitev (118).

192.

Države članice morajo dokazati spodbujevalni učinek shem kuponov za povezljivost.

193.

Kuponi za povezljivost bi morali kriti le do 50 % upravičenih stroškov (119). Upravičeni stroški so lahko mesečna naročnina, standardni stroški vzpostavitve in terminalska oprema, ki jo končni uporabniki potrebujejo za dostop do širokopasovnih storitev. Upravičeni so lahko tudi stroški hišne napeljave in omejene postavitve na zasebnem zemljišču končnih uporabnikov ali na javnem zemljišču v neposredni bližini zasebnega zemljišča končnih uporabnikov, če so nujni in prispevajo k zagotavljanju storitve.

194.

Državna pomoč bi morala biti usmerjena v primere, v katerih lahko pomoč zagotovi znatno izboljšavo, ki je trg sam ne more doseči, tj. kadar je pomoč nujna za odpravo nedelovanja trga v smislu uporabe zadevnih širokopasovnih storitev. Če na primer sheme kuponov za povezljivost niso usmerjene v zadovoljitev potreb končnih uporabnikov v zvezi z uporabo (npr. če se kuponi zlorabijo za podporo postavitvi, namesto da bi se z njimi spodbujalo povpraševanje) ali ne upoštevajo načela tehnološke nevtralnosti, takšne sheme ne bi bile primeren instrument politike. V takih primerih bi pomoč v obliki kuponov neupravičeno vplivala na trgovinske pogoje v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi, zato ni verjetno, da se bo razglasila za združljivo z notranjim trgom.

195.

Kuponi za povezljivost se ne smejo uporabiti za ohranitev obstoječih storitev. Uporabijo se lahko za naročanje na novo storitev ali za nadgradnjo obstoječe naročnine. Kadar se lahko kuponi za povezljivost uporabijo za nadgradnjo obstoječe naročnine, morajo države članice dokazati, da shema kuponov ne izkrivlja neupravičeno konkurence na maloprodajni in veleprodajni ravni, na primer da ne bo ustvarila nesorazmernih nepričakovanih dobičkov za nekatere operaterje, hkrati pa neupravičeno škodila drugim.

196.

Kuponi za povezljivost morajo biti tehnološko nevtralni. Končni uporabniki morajo imeti možnost, da kupone za povezljivost uporabijo za naročnino na upravičene širokopasovne storitve pri katerem koli ponudniku, ki jih lahko zagotovi, ne glede na tehnologijo, ki se uporablja za zagotavljanje storitve. Sheme kuponov za povezljivost morajo zagotoviti enako obravnavanje vseh možnih ponudnikov storitev, končnim uporabnikom pa zagotoviti največjo možno izbiro ponudnikov. Država članica mora v ta namen vzpostaviti spletni register vseh upravičenih ponudnikov storitev ali uporabiti drugo enakovredno metodo za zagotovitev odprtosti, preglednosti in nediskriminatornosti državnega posredovanja. Končni uporabniki morajo imeti možnost dostopa do takih informacij o vseh podjetjih, ki lahko zagotovijo upravičene storitve. Vsem podjetjem, ki lahko na podlagi objektivnih in preglednih meril (npr. zmožnost izpolnjevanja minimalnih zahtev za zagotavljanje upravičenih širokopasovnih storitev) zagotovijo takšne storitve, je treba omogočiti, da se na zahtevo vpišejo v spletni register ali na katero koli drugo mesto, ki ga izbere država članica. Register (ali drugo izbrano mesto) lahko vključuje tudi dodatne informacije za pomoč končnim uporabnikom, na primer vrsto storitev, ki jih zagotavljajo različna podjetja.

197.

Da bi se čim bolj zmanjšalo izkrivljanje trga, morajo države članice izvesti oceno trga, da bi opredelile upravičene ponudnike na območju in zbrale informacije za izračun njihovega tržnega deleža. Pri oceni trga je treba ugotoviti, ali bi lahko shema kuponov za povezljivost nekaterim ponudnikom zagotovila nesorazmerno prednost v škodo drugih ponudnikov in tako morda okrepila prevladujoč položaj na (lokalnem) trgu. Pri oceni trga je treba tudi opredeliti dejansko potrebo po izvedbi sheme kuponov za povezljivost, tako da se razmere na območju posredovanja primerjajo z razmerami na drugih območjih države članice ali Unije. Da bi se ocenila shema kuponov in sprejela odločitev v zvezi z njo, se lahko tudi proučijo trendi uporabe med končnimi uporabniki.

198.

Države članice morajo izvesti javno posvetovanje o glavnih značilnostih sheme. Javno posvetovanje mora trajati vsaj trideset dni.

199.

Da bi bil upravičen do pomoči, mora ponudnik širokopasovnih storitev, ki je vertikalno integriran in ima maloprodajni tržni delež nad 25 %, na ustreznem trgu veleprodajnega dostopa ponuditi veleprodajne dostopovne izdelke, na podlagi katerih bo lahko vsak prosilec za dostop zagotavljal upravičene storitve pod jasnimi, preglednimi in nediskriminatornimi pogoji. Cena veleprodajnega dostopa mora biti določena v skladu z načeli iz oddelka 5.2.4.4.4.

200.

Da bi se omejili negativni učinki na konkurenco, shema kuponov za povezljivost načeloma ne sme trajati več kot tri leta (120). Kuponi za posamezne končne uporabnike ne smejo biti veljavni več kot dve leti.

201.

Poleg tega morajo države članice izpolnjevati zahteve iz oddelka 7 glede preglednosti, poročanja in spremljanja.

202.

Države članice morajo na spletišču Komisije za preglednost dodeljevanja pomoči (121) ali na celovitem spletišču o državni pomoči na nacionalni ali regionalni ravni objaviti:

203.

Informacije iz odstavka 202(b), morajo biti objavljene v šestih mesecih od datuma dodelitve pomoči ali v primeru pomoči v obliki davčnih ugodnosti v enem letu od roka za oddajo davčne napovedi (122).

204.

Države članice morajo svoja celovita spletišča o državni pomoči iz odstavka 202 urediti tako, da omogočajo preprost dostop do informacij. Za nezakonito pomoč, ki je pozneje razglašena za združljivo, morajo države članice informacije objaviti v šestih mesecih od datuma sklepa Komisije, s katerim je bila pomoč razglašena za združljivo.

205.

Da se omogoči izvrševanje pravil o državni pomoči v skladu s Pogodbo, morajo biti informacije na voljo najmanj 10 let od datuma dodelitve pomoči. Informacije morajo biti objavljene v obliki nelastniških preglednic, ki omogočajo učinkovito iskanje, izpis in prenos ter enostavno objavo na spletu, na primer v formatu CSV ali XML. Splošna javnost mora imeti dostop do spletišča brez kakršnih koli omejitev, tudi brez predhodne registracije uporabnika.

206.

Komisija bo na svojem spletišču objavila povezavo do nacionalnega ali regionalnega spletišča o državni pomoči iz odstavka 202.

207.

V skladu z Uredbo Sveta (EU) 2015/1589 (123) in Uredbo Komisije (ES) št. 794/2004 (124) morajo države članice Komisiji predložiti letna poročila o vsakem ukrepu pomoči, odobrenem na podlagi teh smernic.

208.

Poleg letnih poročil iz odstavka 207 morajo države članice Komisiji vsaki dve leti predložiti poročilo s ključnimi informacijami o ukrepih pomoči, odobrenih na podlagi teh smernic, v skladu s Prilogo III.

209.

Države članice morajo voditi podrobne evidence v zvezi z vsemi ukrepi pomoči. Te evidence morajo vključevati vse informacije, potrebne za določitev, da so izpolnjeni vsi pogoji glede združljivosti iz teh smernic. Države članice morajo te evidence hraniti 10 let od datuma dodelitve pomoči in jih na zahtevo predložiti Komisiji.

210.

Komisija lahko kot dodatno varovalo pri omejevanju izkrivljanja konkurence in trgovine zahteva, da se sheme naknadno ocenijo, da se preveri, (a) ali so bile uresničene predpostavke in izpolnjeni pogoji, na podlagi katerih je bil sprejet sklep glede njihove združljivosti; (b) učinkovitost ukrepa pomoči glede na predhodno opredeljene cilje; (c) učinek ukrepa pomoči na trge in konkurenco ter da ni bilo nobenih izkrivljajočih učinkov med trajanjem sheme pomoči, ki bi bili v nasprotju z interesi Unije (125).

211.

Naknadno ocenjevanje se bo zahtevalo za sheme, ki imajo velik proračun pomoči ali vsebujejo nove značilnosti, ali če so predvidene pomembne tržne, tehnološke ali regulativne spremembe. V vsakem primeru se bo naknadno ocenjevanje zahtevalo za sheme, pri katerih proračun državne pomoči ali obračunani odhodki presegajo 150 milijonov EUR v katerem koli zadevnem letu oziroma 750 milijonov EUR v njihovem celotnem obdobju trajanja. Celotno obdobje trajanja sheme zajema skupno obdobje trajanja sheme in vseh njenih predhodnic, ki vključujejo podoben cilj in geografsko območje, in sicer od objave teh smernic. Glede na cilje ocenjevanja in da se državam članicam in manjšim projektom pomoči ne naloži nesorazmerno veliko breme, se naknadno ocenjevanje zahteva le za sheme pomoči, katerih skupno trajanje presega tri leta, in sicer od objave teh smernic.

212.

Zahteva po naknadnem ocenjevanju se lahko opusti v zvezi s shemami pomoči, ki so neposredne naslednice sheme, ki pokriva podoben cilj in geografsko območje, za katero je bilo opravljeno ocenjevanje ter je bilo v skladu z načrtom ocenjevanja, ki ga je odobrila Komisija, pripravljeno končno ocenjevalno poročilo, ki ni vsebovalo negativnih ugotovitev. Vse sheme, pri katerih končno ocenjevalno poročilo ni v skladu z odobrenim načrtom ocenjevanja, je treba začasno prekiniti s takojšnjim učinkom.

213.

Cilj ocenjevanja je, da se preveri, ali so bili izpolnjeni predpostavke in pogoji za združljivost sheme, zlasti nujnost in učinkovitost ukrepa pomoči glede na njegove splošne in specifične cilje. Oceniti bi se moral tudi vpliv sheme na konkurenco in trgovino.

214.

Za sheme pomoči, za katere se zahteva ocenjevanje v skladu z odstavkom 211, morajo države članice priglasiti osnutek načrta ocenjevanja, ki bo sestavni del ocene sheme s strani Komisije. Načrt je treba priglasiti:

215.

Osnutek načrta ocenjevanja mora biti v skladu s skupnimi metodološkimi načeli, ki jih je določila Komisija (126). Države članice morajo objaviti načrt ocenjevanja, ki ga je odobrila Komisija.

216.

Naknadno ocenjevanje mora na podlagi načrta ocenjevanja opraviti strokovnjak, neodvisen od organa, ki dodeljuje pomoč. Vsaka ocena mora vključevati vsaj eno vmesno poročilo in eno končno ocenjevalno poročilo. Države članice morajo objaviti obe poročili.

217.

Končno ocenjevalno poročilo je treba Komisiji predložiti pravočasno, da lahko oceni morebitno podaljšanje sheme pomoči, in najpozneje devet mesecev pred njenim iztekom. To obdobje se lahko skrajša za sheme, ki sprožijo zahtevo za ocenjevanje v zadnjih dveh letih izvajanja. Natančen obseg in načini posameznega ocenjevanja bodo določeni v sklepu za odobritev sheme pomoči. Priglasitev vsakega naslednjega ukrepa pomoči s podobnim ciljem mora vsebovati opis, kako so bili upoštevani rezultati ocene.

218.

Komisija bo načela iz teh smernic začela uporabljati od prvega dne po njihovi objavi v Uradnem listu Evropske unije.

219.

Komisija bo načela iz teh smernic uporabila za priglašeno pomoč, v zvezi s katero je pozvana, naj sprejme odločitev po datumu objave teh smernic v Uradnem listu Evropske unije, tudi če je bila pomoč priglašena pred tem datumom.

220.

Na podlagi obvestila Komisije o določitvi pravil, ki se uporabljajo pri ocenjevanju nezakonitih državnih pomoči (127), bo Komisija za nezakonito pomoč uporabila pravila, ki so veljala v času odobritve pomoči. Komisija bo načela iz teh smernic ustrezno uporabila, kadar je nezakonita pomoč dodeljena po datumu njihove objave.

221.

Na podlagi člena 108(1) Pogodbe Komisija državam članicam predlaga naslednja ustrezna ukrepa: