—

ugotovi, da je tožeča stranka pravilno izpolnila svoje pogodbene obveznosti in je v celoti upravičena do plačila priglašenih stroškov za projekt SANAD, ter za ničen razglasi opomin št. 3242113938, s katerim se krši veljavne zakone, ker so zavrnjeni stroški razglašeni za neupravičene; in

—

REA naloži plačilo stroškov postopka pred tem sodiščem, ali, če ne bo ugodeno predlogom iz te tožbe, tožeči stranki ne naloži plačila stroškov zaradi zapletenosti te zadeve.

1.

Prvi tožbeni razlog: Šteti je treba, da „končno revizijsko poročilo“, ki se nanaša na nadomestila za napoteno osebje tožeče stranke, dodeljena za izmenjavo znanja in medsektorsko mobilnost, ne spada na področje uporabe Sporazuma (sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev), ker ga je naročila REA izjemoma zaradi pavšalnega financiranja, ki je primerno za raziskave, ki temeljijo na rezultatih, in zato ni predmet naknadnega preverjanja, pa tudi ter ker je bilo to poročilo pripravljeno z očitno preiskovalnim pristopom s sumom na sistematične napake, ki pa se ne štejejo za sistematične in torej izhajajo iz določb, ki veljajo za različne vrste postopkov.

2.

Drugi tožbeni razlog, naveden podredno: če je treba šteti, da tak nadzor spada na področje uporabe Sporazuma, bi ga moral odredbodajalec izvesti kot predhodno preverjanje na podlagi dokazov, pridobljenih z elektronskimi nadzornimi mehanizmi, vzpostavljenimi v organizaciji gostiteljici (KU), ki je posebej pooblaščena za zbiranje podatkov o napotitvi v lastnih prostorih in ki jo nadzoruje tožena stranka. Ker tožena stranka tega ni storila, je kršila določbe Sporazuma glede pravilne presoje v skladu z veljavnimi zakoni.

3.

Tretji tožbeni razlog: tudi če bi se štelo, da ta revizija spada na področje uporabe Sporazuma in dokazno breme načeloma nosi tožeča stranka, je bila zavrnitev stroškov napotitve zaradi sistemskih napak v okviru naknadnega preverjanja zaradi sistematičnih napak, ki ni primerno za takšno preverjanje, ker se nanaša na pavšalno financiranje, izvedena v nasprotju z načelom dobre vere, ne le pri uporabi finančne uredbe 2018/1046 (1), ki je veljala v času revizije (člen 181(2), temveč tudi pri izvajanju Sporazuma na splošno: revizijski subjekt je z nezakonito diskrecijsko pravico zavrnil zadostnost revizije smotrnosti poslovanja za pavšalno financiranje za njegovo oceno na podlagi potrjenih ali z revizijo preverljivih obstoječih podatkov o upravičencu, in namesto tega dal prednost vrsti dokazov, ki se nanašajo na okoliščine dejavnosti, zajetih s pavšalnim financiranjem. Tak obrat v vrstnem redu dokazovanja je tožeči stranki odvzel pravico, da svoje pogodbene obveznosti razlaga v svojo korist v pravnem okviru nejasnosti določb, ki sta jih povzročila takrat veljavna finančna uredba (966/2012) (2) in protislovno ravnanje tožene stranke pri nadzoru nad izvajanjem Sporazuma.

4.

Četrti tožbeni razlog: s pravilno presojo raznolikosti skladnih notranjih in zunanjih dokazov, pa tudi zavajajočih usmeritev pred in med izvajanjem, bi bilo treba nedoslednosti in praznine, odkrite v dokazih, prezreti ali jih upoštevati v ustreznem obsegu, ne pa jih popolnoma zavrniti kot sistematične, zlasti kadar bi jih bilo treba v skladu s splošnim načelom sorazmernosti prezreti kot brezpredmetne ali zanemarljive.