Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Pot do zdravega planeta za vse – Akcijski načrt EU: Naproti ničelnemu onesnaževanju zraka, vode in tal

(COM(2021) 400 final)

(2022/C 105/22)

Poročevalka:

Maria NIKOLOPOULOU

Zaprosilo	Evropska komisija, 31. 5. 2021
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	4. 10. 2021
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	20. 10. 2021
Št. plenarnega zasedanja	564
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	105/0/1

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira načrt Komisije za celovito obravnavo različnih vrst onesnaževanja ter izpolnjevanje zavez iz Pariškega sporazuma in ciljev trajnostnega razvoja. Da bi bil načrt resnično ambiciozen, morajo biti njegovi cilji popolnoma usklajeni s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) in že od samega začetka, torej zdaj, bi bilo treba zvišati raven ambicij.

1.2

EESO poziva Komisijo, naj začne zbirati podatke, da bo lahko kmalu pripravila zakonodajne predloge za področja, ki še niso pokrita, na primer svetlobno onesnaževanje in onesnaževanje s hrupom.

1.3

EESO pozdravlja vzpostavitev deležniške platforme za ničelno onesnaževanje, s katero bi pospešili dekontaminacijo, in želi sodelovati v evropski platformi deležnikov za krožno gospodarstvo (1) ali na druge načine.

1.4

Obžaluje, da se v hierarhiji ničelne stopnje onesnaževanja manj upoštevata sanacija in odškodnina za škodo, povezano z onesnaževanjem. Opredeliti je treba ukrepe za primere, kadar ni mogoče določiti onesnaževalcev ali kadar ti ne morejo povrniti škode.

1.5

EESO predlaga, da se pri ocenjevanju virov trdnih delcev njihov oksidativni potencial in ultrafini delci vključijo v zakonodajo in v spremljanje onesnaženosti s trdnimi delci.

1.6

V boju proti onesnaževanju morja morajo imeti vsa pristanišča napredni sistem zbiranja odpadkov in ravnanja z njimi. Poleg tega bi morala EU spodbujati ukrepe za neprekinjeno pobiranje odpadkov iz morja, da bi pripomogla k dekontaminaciji in omogočila sekundarno ribolovno dejavnost.

1.7

Del onesnaževanja morja s plastiko prihaja iz notranjih voda. Da bi imeli v Evropi čiste reke, je potrebno usklajevanje vseh udeleženih držav.

1.8

EESO meni, da bi bilo treba ravnanje z odpadki uskladiti ter da bi morala ravnanje z odpadki in njihova predelava potekati na istem ozemlju oziroma tam, kjer so ustrezni obrati za recikliranje, da bi preprečili njihov negativen vpliv na tretje države.

1.9

Čeprav so cilji določeni na ravni EU, EESO priporoča, da se določijo minimalni pragi za vsako državo, da bi vse države članice kljub različnim hitrostim ustrezno napredovale.

1.10

EESO poziva države članice in Komisijo, naj pospešijo proces prehoda na obnovljive vire energije, ki so tako pomembni za to, da podjetja vzpostavijo svoj proces razogljičenja proizvodnje.

1.11

EESO čestita Komisiji za znanstveno strategijo za državljane, ki spodbuja sodelovanje in zavezanost ljudi z ozaveščanjem o onesnaženosti, zdravju in dobrem počutju.

2.   Predlog Komisije

2.1

Akcijski načrt EU „Naproti ničelnemu onesnaževanju zraka, vode in tal“ je eden zadnjih temeljev zelenega dogovora. V njem je kot krovni cilj za leto 2050 določeno zmanjšanje onesnaževanja na raven, ki ne bo škodljiva za zdravje ljudi in okolje. Komisija bo hkrati povezala vse tekoče ukrepe v zvezi z več cilji glede onesnaževanja.

2.2

V skladu s pravom EU in ambicijami zelenega dogovora ter v sinergiji z drugimi pobudami bi morala EU do leta 2030: — zmanjšati vplive onesnaženosti zraka na zdravje (prezgodnje smrti) za več kot 55 %, — zmanjšati delež ljudi, ki se redno spopadajo s težavami zaradi prometnega hrupa, za 30 %, — zmanjšati delež ekosistemov EU, v katerih onesnaževanje zraka ogroža biotsko raznovrstnost, za 25 %, — zmanjšati izgube hranil, uporabo in tveganja kemičnih pesticidov, uporabo nevarnejših kemičnih pesticidov ter prodajo antimikrobikov za rejne živali in živali iz akvakulture za 50 %, — zmanjšati količino plastičnih odpadkov v morjih za 50 % in mikroplastike, ki se spušča v okolje, za 30 %, — znano zmanjšati skupno nastajanje odpadkov in zmanjšati količino ostankov komunalnih odpadkov za 50 %.

2.3

Namen poročil o spremljanju in obetih za ničelno onesnaževanje, načrtovanih za leti 2022 in 2024, bo oceniti postopek za doseganje ciljev za leto 2030 in določiti, katere ukrepe je treba izvajati ali okrepiti za njihovo dejansko izpolnitev do leta 2030. Zatem bodo predstavljeni naslednji koraki za dosego ničelne stopnje onesnaževanja do leta 2050.

2.4

Komisija bo skupaj z Evropskim odborom regij vzpostavila platformo deležnikov za ničelno onesnaževanje.

2.5

Okvirna direktiva o morski strategiji bo pregledana do leta 2023 s ciljem zmanjšanja količine plastičnih in drugih odpadkov, podvodnega hrupa in kontaminantov.

2.6

S pregledom direktive o čiščenju komunalne odpadne vode in direktive o blatu iz čistilnih naprav se bo povečala raven cilja za odstranitev hranil iz odpadnih voda ter pripravo očiščene vode in blata za ponovno uporabo, ki povzroča manj onesnaževanja. Pregledana bo uredba o pošiljkah odpadkov za boljše spremljanje izvoza odpadkov, njihovo trajnostno obdelavo ter omejitev izvoza s škodljivimi vplivi na okolje in zdravje v tretje države.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

Kot je navedeno v akcijskem načrtu, je boj proti onesnaževanju tudi boj za enakopravnost, saj najškodljivejše učinke na zdravje občutijo najbolj ranljive skupine, vključno z otroki, ljudmi z zdravstvenimi težavami, starejšimi, invalidi in ljudmi, ki živijo v slabših socialno-ekonomskih razmerah (2). Na svetovni ravni bolezni, povezane z onesnaženostjo, najbolj prizadenejo države z nizkimi in srednjimi prihodki, v katerih je skoraj 92 % smrti povezanih s tem dejavnikom (3).

3.2

EESO podpira načrt Komisije in njene vodilne pobude za celovito obravnavo različnih vrst onesnaževanja ter izpolnjevanje zavez iz Pariškega sporazuma in ciljev trajnostnega razvoja. Da bi bil načrt resnično ambiciozen, morajo biti njegovi cilji popolnoma usklajeni s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije.

3.3

EESO se strinja s pristopom, pri katerem gre za krepitev obstoječe zakonodaje na različnih področjih in prilagoditev na področjih, kjer se ne izvaja uspešno, kot sta kakovost zraka in vode. Ponovno poudarjamo, da je okoljska politika EU pokazala, da je pomanjkljivo, razdrobljeno in neenakomerno izvajanje evropske okoljske zakonodaje resna težava v številnih državah članicah (4). Poleg tega ne manjka znanja o tem, kaj bi bilo treba narediti; pomanjkljiva pa sta izvajanje znanih, pogosto že dolgo sprejetih ukrepov in politična volja (5).

3.4

EESO poziva Komisijo, naj začne zbirati podatke, da bo lahko kmalu pripravila zakonodajne predloge za področja, ki še niso pokrita, na primer svetlobno onesnaževanje in onesnaževanje s hrupom.

3.5

V kolikšni meri so bili cilji doseženi, bo ocenjeno na podlagi rezultatov spremljanja in obetov za leto 2024. Tedaj se bo začela razprava s ciljem, da bi ocenili raven ambicij ter po potrebi temeljiteje pregledali cilje in zakonodajo. EESO se boji, da bo ta proces predolg in bo ostalo premalo časa za izpolnitev ciljev do leta 2030, zato meni, da bi bilo treba že od začetka, torej zdaj, dvigniti raven ambicij.

3.6

Cilji onesnaženosti zraka, določeni za leto 2030, temeljijo na prestarih referenčnih letih. Referenčna leta se med različnimi cilji razlikujejo, saj temeljijo na različnih podatkih in zakonodaji. Kljub temu, da dolga obdobja kumulativnih podatkov lajšajo projekcije, EESO meni, da bi bilo treba časovno obdobje za ocenjevanje napredka pri doseganju ciljev uskladiti za vse cilje, da bi dobili realno sliko o ravni njihovega izpolnjevanja.

3.7

Omogočitveni okvir bi moral pomagati podjetjem ter MSP pri izvajanju zakonodaje o nadzoru nad onesnaževanjem, obenem pa čim bolj zmanjšati upravno breme. Regulativni okvir je treba uskladiti tudi na mednarodni ravni, saj se onesnaževanje EU ne konča na njenih mejah.

3.8

EESO meni, da je sodelovanje med sektorji bistvenega pomena za uspešen prehod. Zato pozdravlja vzpostavitev deležniške platforme za ničelno onesnaževanje in želi sodelovati v evropski platformi deležnikov za krožno gospodarstvo ali na druge načine. Priporoča tudi vzpostavitev tesnega sodelovanja s tretjimi državami in možnosti za sodelovanje med civilno družbo v različnih regijah, saj onesnaževanje nima meja.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

Podpora EU inovacijam, naložbam in raziskavam na področju nove opreme in tehnologij je pomembna za vsa podjetja in za ustvarjanje novih kakovostnih delovnih mest. Vendar je treba vlagati v: naravo in biotsko raznovrstnost (obnovo ekosistemov in restorativno kmetijstvo); blaginjo (trajnostno infrastrukturo in prehod na obnovljive vire/energijo, stavbe in zeleno/javno mobilnost); ter ljudi (izobraževanje in premostitev digitalnega razkoraka/raziskave in razvoj, davčne reforme za ustvarjanje pravičnejših in enakopravnejših priložnosti v izobraževanju, zdravstvu in okolju).

4.2

Obžaluje, da se v hierarhiji ničelne stopnje onesnaževanja manj upoštevata sanacija in odškodnina za škodo, povezano z onesnaževanjem. Veliko število onesnaženih območij v EU kaže na to, da načelo „onesnaževalec plača“ ni bilo zelo učinkovito. Opredeliti je treba ukrepe za primere, kadar ni mogoče določiti onesnaževalcev ali kadar ti ne morejo povrniti škode.

4.3

V zvezi z onesnaženostjo zraka želi EESO opozoriti Komisijo na trdne delce, ki povzročajo milijone prezgodnjih smrti po vsem svetu. Na podlagi ocene toksikoloških učinkov trdnih delcev na zdravje ljudi bi bilo treba določiti standardizirano merilo, ki bi temeljilo ne le na masni koncentraciji, ampak tudi na velikosti in kemijski sestavi. Pri oceni virov trdnih delcev so pomembni njihov oksidacijski potencial in ultrafini delci, saj je od njih odvisna stopnja nevarnosti, zato bi jih bilo treba vključiti v zakonodajo in spremljanje onesnaženosti s trdnimi delci.

4.4

Za zmanjšanje kemičnih onesnaževal in mikroplastike bo treba prilagoditi zakonodajo o vodah. Plastični odpadki so zelo zaskrbljujoči, saj jih je težko odstraniti, adsorbirajo druga onesnaževala, ne obravnava se velik kemični in toksikološki učinek njihovih aditivov ter derivatov, ki so posledica njihovega razkrajanja, nanoplastike (6). Države OECD prispevajo k veliko plastičnim odpadkom v drugih državah, zato je treba poiskati rešitve za čezmejno onesnaževanje in določiti novo globalno omejitev posebej za plastične odpadke. Bistvenega pomena je tudi preprečevanje, treba je spodbujati in krepiti proizvodnjo na področju okoljsko primerne zasnove. Industrija in okoljska znanost bi morali sodelovati pri iskanju izvedljivih rešitev.

4.5

Zlasti v kmetijstvu je pomembno vlagati v inovacije na področju tehnologij in operativnih modelov, ki olajšujejo ponovno uporabo vode in izboljšujejo njeno kakovost, ter v uporabo rešitev za zmanjšanje okoljskega odtisa (npr. v povezavi z gnojenjem, uporabo pesticidov in izpusti nitratov). Razvoj zmogljivosti upravljavcev in usposabljanje na področju novih tehnologij in digitalnih rešitev bosta olajšala njihovo uporabo in izvajanje predpisov o vodah.

4.6

Z odpadki iz ribolovnih dejavnosti in zlasti z ribiškimi mrežami je treba skrbno ravnati. Ker se plastični odpadki v morjih premikajo naključno, bi bilo treba izvajati mednarodno zakonodajo ali jo razčleniti vsaj glede na proizvodnjo in potrošnjo plastike v posamezni državi, tako da mora tisti, ki več onesnažuje tudi več plačati. Nevladne organizacije in nekatere države so pokazale, da obstajajo orodja in osebje, sposobni ekstrahirati morske odpadke, ter da je možno ustvariti pristaniške strukture za njihovo skladiščenje in recikliranje (7). Vendar pa se ta ukrep ne uporablja, ker ribiči nimajo nobenih gospodarskih koristi od zbiranja in sortiranja odpadkov, majhna pristanišča pa na to dejavnost še niso pripravljena. Vsa pristanišča, z najmanjšimi vred, bi morala imeti napreden sistem zbiranja odpadkov in preglednega ravnanja z odpadki (8). EU bi morala te ukrepe nenehno spodbujati, da bi pomagala pri dekontaminaciji in omogočila sekundarno ribolovno dejavnost (9).

4.7

80 % odpadkov v morjih pride iz celinskih voda (jezera in reke) (10). Upravljanje in nadzor problema pri izvoru sta učinkovitejša. Za čistočo naših evropskih rek je nujno usklajevanje med državami. Vendar imajo udeležene države zelo različne pravne sisteme in različne ravni upravljavskih obveznosti pri upravljanju povodij.

4.8

EESO meni, da je obravnava zmesi kemikalij pomemben napredek pri ocenjevanju tveganja kemikalij. Raziskave in razvoj so ključnega pomena za izboljšanje znanja o mešanicah, njihovega ocenjevanja in ravnanja z njimi (11).

4.9

Da bi se EU približala ničelni onesnaženosti so potrebne spodbude za lajšanje sprememb, krepitev zmogljivosti na področju novih tehnologij in digitalnih rešitev, tehnična pomoč, socialno izobraževanje ter usklajevanje in izvajanje smernic glede dobre prakse za proizvodnjo in potrošnjo. Podjetja potrebujejo dovolj energije iz obnovljivih virov po dostopnih cenah ter plinska brezogljična ali nizkoogljična goriva, da lahko razogljičijo svoje proizvodne postopke. EESO poziva države članice in Komisijo, naj pospešijo proces prehoda na obnovljive vire energije.

4.10

Pregled direktive o industrijskih emisijah zagotavlja visoko raven celovitega varstva okolja. Najboljše razpoložljive tehnike, ki ne bi povzročale pretiranih stroškov, bi bile primernejši pristop za MSP. Direktivo o industrijskih emisijah bi bilo treba uporabljati v celotni vrednostni verigi, vključno s pridobivanjem surovin zunaj EU. Ravni skladnosti bi morale biti za industrijske emisije pravno zavezujoče, potrebna pa sta standardizirana in zanesljiva metodologija spremljanja, ki bi omogočala primerjavo resničnih podatkov, in usklajeno ocenjevanje, ki bi zagotovilo enake konkurenčne pogoje v celotni industriji EU.

4.11

EESO meni, da je program znanj in spretnosti ključni element za razvoj trga dela, saj usmerja usposabljanje strokovnjakov v ozaveščanje glede podnebja, okolja in zdravja. Pozdravlja tudi usposabljanje delavcev v zdravstvenem in socialnem sektorju, s katerim bi izboljšali njihovo sposobnost obvladovanja okoljskih tveganj. Strategija bo podjetnikom, podjetjem, MSP, samozaposlenim in vsem delavcem olajšala prilagajanje in zmanjšala izgubo delovnih mest.

4.12

Mesta in regije imajo vodilno vlogo pri izvajanju programov za boj proti onesnaževanju. Uresničitev agende je izziv, ki je odvisen od prizadevanj lokalnih in regionalnih oblasti. Bistveno je v vseh regijah uskladiti zahteve in ukrepe, da bi končno uresničeni cilji postali stalnica, ne glede na politične spremembe. Čeprav so cilji določeni na ravni EU, EESO priporoča, da se določijo minimalni pragi za vsako državo, da bi vse države članice kljub različnim hitrostim ustrezno napredovale.

4.13

Pomembno je uskladiti ravnanje z odpadki, saj njihovo ločevanje in obdelava med regijami EU in na lokalni ravni po državah nista enotna, kar zmanjšuje učinkovitost ravnanja z njimi in preprečevanja onesnaževanja. Prepovedati bi bilo treba izvoz vseh odpadkov, ki ne izpolnjujejo standardov EU, ne glede na regulativne ukrepe države, v katero naj bi se izvozili. Poleg tega bi bilo treba ravnanje z odpadki uskladiti, njihova predelava pa bi morala potekati na istem ozemlju oziroma tam, kjer so ustrezni obrati za recikliranje, da bi preprečili njihov vpliv na tretje države, razen če se odpadki uporabljajo kot surovina za okolju prijazno trajnostno proizvodnjo.

4.14

Komisija bo razvila celovit okvir spremljanja in predvidevanja za ničelno onesnaževanje, da bi ocenila njegove vplive na zdravje, okolje, gospodarstvo in družbo. Vključiti je treba tudi spremljanje stanja rek. Zbrani podatki bi morali biti pridobljeni s standardiziranimi metodami, pregledni, zanesljivi, sledljivi in na voljo vsem. Podatkovna zbirka bi morala vključevati vire glavnih institucij, povezanih s Komisijo, pa tudi nekaterih priznanih institucij, ki želijo prispevati k spremljanju onesnaževanja in njegovih učinkov.

4.15

EESO čestita Komisiji za znanstveno strategijo za državljane, ki spodbuja sodelovanje in zavezanost ljudi z ozaveščanjem o onesnaženosti, zdravju in dobrem počutju. S tem ljudem omogoča, da spremljajo onesnaževanje in da jim zbrani podatki pomagajo pri sprejemanju odločitev. Za uspešnost strategije pa bo potrebno usklajevanje med organi oblasti, nevladnimi organizacijami, skupnostmi in znanostjo.

---

(1)  Evropska platforma deležnikov za krožno gospodarstvo.

(2)  „Neenakomerna izpostavljenost in neenaki vplivi“, poročilo EEA št. 22/2018.

(3)  Izvedbeni načrt „Na poti k neonesnaženemu planetu“, UNEP/EA.4/3 (2018).

(4)  UL C 110, 22.3.2019, str. 33.

(5)  UL C 123, 9.4.2021, str. 76.

(6)  Glej Sendra idr., 2020.

(7)  Direktiva (EU) 2019/883 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o pristaniških sprejemnih zmogljivostih za oddajo odpadkov z ladij, spremembi Direktive 2010/65/EU in razveljavitvi Direktive 2000/59/ES (UL L 151, 7.6.2019, str. 116).

(8)  UL C 62, 15.2.2019, str. 207.

(9)  Can fishers help cleaning the sea from plastic waste?, ETF.

(10)  Program Združenih narodov za okolje, Marine plastic waste and microplastics, 2016.

(11)  UL C 286, 16.7.2021, str. 181.