1.

politikam za podeželje je treba nameniti dovolj sredstev ter zagotoviti tehnološko komunikacijsko in prometno infrastrukturo (zlasti javni prevoz, ki je nujno potreben za vsakdanje življenje in delo) ter kakovostne in učinkovite sisteme izobraževanja in zagotavljanja zdravstvenih storitev. Slednje bi morale biti popolnoma usklajene z enakimi storitvami v mestih (enakost na področju zdravja);

2.

možnosti na področju zaposlovanja, usposabljanja in stanovanj bi morale odražati in izkoriščati podeželske naravne vire, hkrati pa ustvarjati inovativne poslovne priložnosti;

3.

podeželski parlamenti in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, bi morali kot modeli participativne demokracije uživati podporo političnih voditeljev in vključevati vse državljane s podeželja, vključno s socialnimi partnerji, ženskami, starejšimi, invalidi, manjšinami in zlasti mladimi;

4.

kulturno dediščino je treba zaščititi in o njej ozaveščati (1).

1.

vlade morajo pri zagotavljanju storitev državljanom povsod ravnati pregledno in pravično;

2.

organizacije civilne družbe, vključno s pobudo LEADER in lokalnimi akcijskimi skupinami, bi morale vzpostaviti lokalna podeželska in mestna partnerstva za ustvarjanje gospodarskih, socialnih in okoljskih priložnosti ter spodbujanje boljšega razumevanja soodvisnosti;

3.

model upravljanja svetov za prehransko politiko bi lahko služil kot zgled za uspešno sodelovanje vseh deležnikov na lokalni ravni. Novi okoljski učinki in izzivi ter pandemija so prinesli spremembe glede možnosti dela na daljavo, potrebe po stanovanjih na podeželju in dostopa do rabe zemljišč;

4.

koristno je spodbujati in podpirati izmenjavo primerov dobre prakse in tveganj med regijami;

5.

dostop do visokokakovostnega izobraževanja na podeželskih območjih je lahko eden od dejavnikov, ki prispevajo k lokalnemu gospodarskemu razvoju, in lahko podeželskim skupnostim pomaga pri prilagajanju na hitro spreminjajoče se okolje.

1.

nedavno sprejeto dolgoročno vizijo Komisije za podeželska območja (2) je treba še naprej razvijati, da bo postala skupna zaveza podeželja in mest za pravičen pristop. Pomembno je izpostaviti dodano vrednost sodelovanja podeželskih in mestnih organizacij, na primer pri pobudi „od vil do vilic“ in socialno vključujočem zelenem dogovoru;

2.

Evropska komisija bi si morala prizadevati za ustanovitev skupine podeželskih in mestnih deležnikov na podlagi pobude pametne vasi, da bi se oblikovale dobre prakse na področju partnerskih modelov;

3.

da bi podprli sodelovanje, bi bilo treba vlagati v lokalne pilotne projekte in vseevropske spodbude/pogojevanja in nagrade za napredne primere, ki odražajo vključujoče dogovore.

(i)

opredelitev ustreznega obsega posredovanja;

(ii)

določitev jasne vodilne vloge pri usklajevanju politik;

(iii)

krepitev sporazumov o sodelovanju med regijami ali občinami;

(iv)

spodbujanje partnerstev med podeželjem in mesti za izkoriščanje funkcionalnih povezav;

(v)

izboljšanje vertikalnega usklajevanja med ravnmi upravljanja.

(i)

pandemija COVID-19 je pospešila procese digitalizacije in ekologizacije, za ohranitev katerih je potrebno nadaljnje prizadevanje;

(ii)

na podeželskih območjih je treba ustvariti in ohraniti nove zaposlitvene priložnosti, vključno s tistimi, ki so povezane z zagotavljanjem storitev na podeželju, delom na daljavo, novimi tehnologijami ali energijo iz obnovljivih virov;

(iii)

s krepitvijo večnamenskih vidikov kmetijstva, spodbujanjem nekmetijskih dejavnosti in ustanavljanjem podjetij v sektorju storitev čiste energije in industrije je mogoče na podeželskih območjih ustvariti številne zaposlitvene priložnosti;

(iv)

spodbujati je treba podjetništvo, zagotavljati poštena pravila konkurence za mala in srednja podjetja ter posvečati pozornost potrebam mlajših generacij (npr. delo na daljavo);

(v)

delovna mesta in trgovine naj ostanejo blizu ljudem. Podeželsko-mestna vizija ponuja priložnosti za razvoj krožnega gospodarstva;

(vi)

spodbujati je treba dostojno delo in izboljšati delovne pogoje na podeželju ter pri tem zagotoviti, da bodo vsi sodelujoči vključeni v ta proces izboljševanja;

(vii)

povpraševanje potrošnikov je treba povezati z regionalnimi in podeželskimi trgi, in sicer s trženjem lokalnih proizvodov in oznakami kakovosti;

(viii)

vsesplošno bi bilo treba spodbujati ustvarjanje kulturnih priložnosti na podeželskih območjih, vključno s spodbujanjem kulturnih dogodkov in zaščito zgodovinskih in sakralnih spomenikov na podeželju (cerkev, gradov itd.);

(ix)

procesi digitalizacije odpirajo nove priložnosti, ki bi lahko spodbudile pričakovanja in pritegnile državljane, zlasti mlade, ter pripomogle k zmanjšanju odseljevanja in večji kakovosti življenja na podeželju. V ta namen podeželsko okolje potrebuje ustrezno infrastrukturo, ki bo zagotovila povezljivost. Rešitve v zvezi s tem ponujajo strategije povezljivosti in digitalne platforme, akt za digitalizacijo podeželja pa bi olajšal razvoj digitalnih tehnologij v kmetijstvu in na podeželju;

(x)

na podeželskih in primestnih območjih je treba podpirati trajnostno kmetijstvo in akvakulturo (17) skupaj z ekoturizmom ter prostočasnimi in izobraževalnimi dejavnostmi na področju trajnostnosti ter te dejavnosti uskladiti z zaščito biotske raznovrstnosti, da se ljudem zagotovi kakovostno življenje;

(xi)

kakovostno in dostopno izobraževanje na podeželju, ki se začne že v zgodnjem otroštvu, lahko pripomore k izboljšanju rezultatov izobraževanja, dostop do javnih storitev, kot so otroško varstvo in šole, pa je krajevno opredeljen dejavnik, ki vpliva na privlačnost podeželskih območij, tudi za visoko usposobljene delavce.

(i)

zagotavljanje integriranih storitev (združevanje več storitev v enem prostoru, sodelovanje med ponudniki storitev, sodelovanje med skupinami strokovnjakov, sodelovanje med javnimi in zasebnimi organizacijami ter organizacijami skupnosti);

(ii)

pristop k zagotavljanju alternativnih in prožnejših storitev (mobilne storitve, ki storitev pripeljejo do državljana, modeli radialnih sistemov, pri katerih se storitve redno zagotavljajo z osrednje lokacije, storitve, ki so bolje prilagojene lokalnim potrebam);

(iii)

tehnološke in digitalne rešitve, tudi v izobraževalnem in zdravstvenem sektorju.