(a)

Ali sta člena 247(6)(2), tretji stavek, in 247(12)(1), tretji stavek, EGBGB v delu, v katerem določata, da pogodbeni pogoji, ki so v nasprotju z zahtevami iz člena 10(2)(p) Direktive 2008/48/ES (1), zadostijo zahtevam iz člena 247(6)(2), prvi in drugi stavek, EGBGB in iz člena 247(12)(1), drugi stavek, točka 2(b), EGBGB, nezdružljiva s členoma 10(2)(p) in 14(1) Direktive 2008/48/ES?

Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

(b)

Ali iz prava Unije, zlasti iz členov 10(2)(p) in 14(1) Direktive 2008/48/ES, izhaja, da se člena 247(6)(2), tretji stavek, in 247(12)(1), tretji stavek, EGBGB ne uporabljata v delu, v katerem določata, da pogodbeni pogoji, ki so v nasprotju z zahtevami iz člena 10(2)(p) Direktive 2008/48/ES, zadostijo zahtevam iz člena 247(6)(2), prvi in drugi stavek, EGBGB in iz člena 247(12)(1), drugi stavek, točka 2(b), EGBGB?

Če je odgovor na vprašanje 1(b) nikalen:

(a)

Ali je treba člen 10(2)(p) Direktive 2008/48/ES razlagati tako, da mora biti znesek dnevnih obresti, ki ga je treba navesti v kreditni pogodbi, mogoče izračunati na podlagi pogodbene posojilne obrestne mere, navedene v pogodbi?

(b)

Ali je treba člen 10(2)(l) Direktive 2008/48/ES razlagati tako, da je treba obrestno mero zamudnih obresti, veljavno ob sklenitvi kreditne pogodbe, sporočiti kot absolutno število ali kot absolutno število navesti vsaj veljavno referenčno obrestno mero (v obravnavani zadevi temeljno obrestno mero v skladu s členom 247 Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik, v nadaljevanju: BGB)), na podlagi katere se z upoštevanjem pribitka (v obravnavani zadevi pet odstotnih točk v skladu s členom 288(1), drugi stavek, BGB) ugotovi veljavna obrestna mera zamudnih obresti, in ali je treba potrošnika seznaniti z referenčno obrestno mero (temeljno obrestno mero) in njeno spremenljivostjo?

(c)

Ali je treba člen 10(2)(t) Direktive 2008/48/ES razlagati tako, da morajo biti v besedilu kreditne pogodbe navedeni bistveni formalni pogoji za uporabo izvensodnih postopkov pritožbe in drugih pravnih sredstev?

Če je odgovor vsaj na eno od zgornjih vprašanj od 2(a) do 2(c) pritrdilen:

(d)

Ali je treba člen 14(1), drugi stavek, točka (b), Direktive 2008/48/ES razlagati tako, da rok za odstop začne teči le, če so bile informacije v skladu s členom 10(2) Direktive 2008/48/ES podane v celoti in pravilno?

Če je odgovor nikalen:

(e)

Katera so upoštevna merila za to, da rok za odstop začne teči, kljub temu da informacije niso bile podane v celoti ali pravilno?

Če je odgovor na zgornje vprašanje 1(a) in/ali vsaj na eno od vprašanj od 2(a) do 2(c) pritrdilen:

(a)

Ali se pravica do odstopa v skladu s členom 14(1), prvi stavek, Direktive 2008/48/ES lahko izgubi?

Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

(b)

Ali gre pri izgubi za časovno omejitev pravice do odstopa, ki mora biti urejena v parlamentarnem zakonu?

Če je odgovor nikalen:

(c)

Ali izguba v subjektivnem smislu predpostavlja, da je potrošnik vedel, da njegova pravica do odstopa še vedno obstaja, oziroma da je pri tem, da za to ni vedel, šlo vsaj za njegovo hudo malomarnost?

Če je odgovor nikalen:

(d)

Ali možnost dajalca kredita, da kreditojemalcu naknadno poda informacije v skladu s členom 14(1), drugi stavek, točka (b), Direktive 2008/48/ES in s tem sproži tek roka za odstop, nasprotuje uporabi pravil o izgubi v skladu z načelom dobre vere?

Če je odgovor nikalen:

(e)

Ali je to združljivo z ustaljenimi načeli mednarodnega prava, na katera so nemška sodišča vezana v skladu z ustavo?

Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

(f)

Kako mora nemški uporabnik prava razrešiti konflikt med zavezujočimi zahtevami mednarodnega prava in zahtevami Sodišča Evropske unije?

(a)

Ali uveljavljanje pravice do odstopa v skladu s členom 14(1), prvi stavek, Direktive 2008/48/ES lahko pomeni zlorabo?

Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

(b)

Ali gre pri tem, ko se izhaja iz zlorabe pravice do odstopa, za omejitev te pravice, ki mora biti urejena v parlamentarnem zakonu?

Če je odgovor nikalen:

(c)

Ali se pri tem, ko se izhaja iz zlorabe pravice do odstopa, v subjektivnem smislu predpostavlja, da je potrošnik vedel, da njegova pravica do odstopa še vedno obstaja, oziroma da je pri tem, da za to ni vedel, šlo vsaj za njegovo hudo malomarnost?

Če je odgovor nikalen:

(d)

Ali možnost dajalca kredita, da kreditojemalcu naknadno poda informacije v skladu s členom 14(1), drugi stavek, točka (b), Direktive 2008/48/ES in s tem sproži tek roka za odstop, nasprotuje stališču, da gre za zlorabo pravice do odstopa v skladu z načelom dobre vere?

Če je odgovor nikalen:

(e)

Ali je to združljivo z ustaljenimi načeli mednarodnega prava, na katera so nemška sodišča vezana v skladu z ustavo?

Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

(f)

Kako mora nemški uporabnik prava razrešiti konflikt med zavezujočimi zahtevami mednarodnega prava in zahtevami Sodišča Evropske unije?