—

razmislek o reviziji sistema opozarjanja za razglasitev izrednih razmer mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja, tako da bi omogočal različne opozorilne stopnje, kot je sistem semaforja, da se povečata preglednost ukrepov in natančnost obveščanja o nevarnostih za javno zdravje;

—

razlikovanje med omejitvami potovanj in trgovinskimi omejitvami v Mednarodnem zdravstvenem pravilniku, tj. različni ukrepi za prevoz ljudi in za prevoz blaga, da bi se izognili nepotrebni škodi za gospodarstva;

—

možnost neodvisne epidemiološke ocene na kraju samem na območjih z visokim tveganjem v tesnem sodelovanju z državo pogodbenico;

—

večjo preglednost glede spoštovanja Mednarodnega zdravstvenega pravilnika na nacionalni ravni, skupaj z učinkovitejšo in doslednejšo uporabo sistema poročanja sekretariatu SZO s strani držav pogodbenic, pa tudi krepitvijo skupnih zunanjih vrednotenj in nadaljnjega ukrepanja na njihovi podlagi;

—

vrednotenje pozitivnih in negativnih učinkov izvedenih dejavnosti v okviru odzivanja in preučitev obstoječih vrzeli v znanju, da se določi, s katerimi orodji bi lahko na ravni držav usmerjali ukrepe;

—

prizadevanje za nadaljnjo krepitev vloge in po potrebi zmogljivosti SZO pri določanju norm. V zvezi s tem bi lahko razmislili tudi o okrepitvi Urada glavnega znanstvenika, poleg krepitve vloge regionalnih in državnih uradov, pozivu SZO, da okrepi in razvije nove pristope, s katerimi bi zdravje povezali s trajnostno rastjo, ter izboljša popis in razumevanje globalne zdravstvene ekonomije ter nadalje razvije Akademije SZO;

—

okrepitev prizadevanj SZO za ustvarjanje sinergij na področju pripravljenosti in odzivanja z vsemi zadevnimi akterji ter za podporo najranljivejšim;

—

krepitev „tristranskega“ sodelovanja med SZO, Organizacijo Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), Svetovno organizacijo za zdravje živali (OIE) in Okoljskim programom ZN (UNEP), da bi spodbudili pristop „eno zdravje“ v zvezi z zoonozami.