1.   

poudarja mehke energetske instrumente vzhodnega partnerstva, kot je uvedba potovanj brez vizumov, da bi ohranili politično motivacijo za reforme, in je seznanjen z napredkom, ki so ga države članice dosegle pri izvajanju 20 ciljev za leto 2020, medtem ko se o novih smernicah za naslednje desetletje do leta 2030 razpravlja zdaj;

2.   

je seznanjen z uspehom pobude vzhodnega partnerstva, ki podpira države, ki so pridružene EU, in jim omogoča hitrejši prehod z izvajanjem reform ter tesnejšim političnim in gospodarskim povezovanjem z EU;

3.   

poudarja, da smo se danes znašli v odločilnem trenutku, v katerem bi morali v našo strategijo dodati nove dolgoročne instrumente za pomoč razvitejšim državam vzhodnega partnerstva, da bodo ohranile motivacijo in zagon za reforme za naslednje desetletje do leta 2030, ter da mora EU nadgraditi in reformirati svoje instrumente politike, da bi dosegla isti napredek, kot so ga dosegli naši vzhodni partnerji;

4.   

poziva, naj se začne razprava o strateškem načrtu vzhodnega partnerstva, ki bo usmerjeno v prihodnost, za naslednje desetletje, da bi nadaljevali spodbujanje ambicioznejše uporabe diferenciacije in načel „več za več“ in „manj za manj“ ter predstavili novo vodilno pobudo – strategijo trio plus za 2030;

5.   

predlaga, naj strategija trio plus za 2030 oblikuje evropski proces za trio z instrumenti za večjo integracijo EU in pridruženih držav, kot je to storil berlinski proces, ki se je začel leta 2014, njegov namen pa je bil okrepiti vodilno vlogo EU in koalicijo podobno mislečih držav članic EU za vključevanje držav Zahodnega Balkana v Unijo; poleg tega predlaga dejavno politiko odprtih vrat EU za tiste države vzhodnega partnerstva, ki so dosegle velik in dragocen napredek;

6.   

poziva, naj bo strategija trio plus za 2030 ambiciozen evropski geopolitični instrument, ki bo uporabil novo generacijo institucij in politik, sporazumov o trajnostni trgovini in stabilizaciji ter njihovih instrumentov (podporna skupina EU za trio, investicijska platforma za trio, evropski zeleni dogovor, digitalna Evropa, spodbujanje evropskega načina življenja in evropske demokracije, sporazumi o ugotavljanju skladnosti in prevzemanju (ACAA), načrt za povezljivost, TEN, Obzorje 2020, konferenca o prihodnosti Evrope in druge pobude EU);

7.   

poudarja, da bosta nadaljnje nazadovanje na področju demokracije, reform in pravne države ter erozija evropske usmerjenosti v državah tria ogrozila strategijo trio plus 2030, kot je navedeno zgoraj;

8.   

poudarja, da bi morala strategija trio plus za 2030 dopolnjevati instrumente vzhodnega partnerstva in ne bi smela nadomeščati obstoječih pobud na tem področju ter da bo prispevala k razpravi o tem, kako povečati učinkovitost politike vzhodnega partnerstva;

9.   

predlaga celovitejši in razširjen strateški format trio + 1 z vključitvijo Armenije, ki bo temeljil na načelih in stališčih, ki so bila ponovno potrjena v celovitem in okrepljenem sporazumu o partnerstvu med Armenijo in Evropsko unijo;

10.   

ugotavlja, da bo uspeh držav tria, pridruženih EU, pri izvajanju reform za vključevanje v EU ustvaril nove spodbude za preostale države vzhodnega partnerstva, da bi izbrale ambiciozno pot evropskega povezovanja;

11.   

poudarja, da bo imela strategija 2030 za trio, ki jo podpira evropski proces za trio držav, zelo pozitiven preobrazbeni učinek na mnenje ruskih državljanov, da bi jim pomagali pri prizadevanjih za odprto demokratično evropsko državo;

12.   

poziva, naj se takoj vzpostavijo skupni mehanizmi, da bi se lahko zoperstavili hibridnim grožnjam Kremlja, ki ogrožajo enotnost in varnost EU v tistih državah vzhodnega partnerstva, ki si prizadevajo za zbliževanje z EU;

13.   

ugotavlja, da bo uspeh vzhodnega partnerstva z vključitvijo evropskega procesa za trio in strategije trio plus za 2030 ključnega pomena tako za države vzhodnega sosedstva kot za EU, ker bo najbolj prispeval k oblikovanju Evrope, ki je „celovita, svobodna in kjer vlada mir“, ta uspeh pa bo izkoreninil ločnice na evropski celini, ki še vedno prisotne med državami vzhodnega partnerstva in ostalim delom EU;

14.   

naroči svojima sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta predsedniku Evropskega parlamenta, Evropskemu svetu, Evropski komisiji, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, komisarju za evropsko sosedsko politiko in širitvena pogajanja, Evropski službi za zunanje delovanje ter vladam in parlamentom držav članic EU in vzhodnoevropskih partnerskih držav.