1.1

Zavezanost izvajanju avtomatične izmenjave informacij, bodisi na podlagi podpisa večstranskega sporazuma med pristojnimi organi bodisi na podlagi dvostranskih sporazumov

Naslednje jurisdikcije so se zavezale, da bodo avtomatično izmenjavo informacij uvedle do leta 2018:

Curaçao, Katar, Nova Kaledonija, Oman, Posebno upravno območje Hongkong in Tajvan

Naslednja jurisdikcija se je zavezala, da bo avtomatično izmenjavo informacij uvedla do leta 2019:

Turčija

1.2

Članstvo v Svetovnem forumu za transparentnost in izmenjavo podatkov za davčne namene ter zadovoljiva ocena skladnosti

Naslednje jurisdikcije so se zavezale, da bodo postale članice Svetovnega foruma in/ali imele zadovoljivo oceno skladnosti do leta 2018:

Curaçao, Nova Kaledonija in Oman

Naslednje jurisdikcije so se zavezale, da bodo postale članice Svetovnega foruma in/ali imele zadostno oceno skladnosti do leta 2019:

Bosna in Hercegovina, Črna gora, Fidži, Jordanija, Srbija, Svazi, Turčija, Vietnam in Zelenortski otoki

1.3

Podpis in ratifikacija večstranske konvencije OECD o medsebojni upravni pomoči ali mreža sporazumov, ki zajema vse države članice EU

Naslednje jurisdikcije so se zavezale, da bodo podpisale in ratificirale konvencijo o medsebojni upravni pomoči ali vzpostavile mrežo sporazumov, ki zajema vse države članice EU, do leta 2018:

Katar, Nova Kaledonija, Oman, Posebno upravno območje Hongkong in Tajvan

Naslednje jurisdikcije so se zavezale, da bodo podpisale in ratificirale konvencijo o medsebojni upravni pomoči ali vzpostavile mrežo sporazumov, ki zajema vse države članice EU, do leta 2019:

Armenija, Bosna in Hercegovina, Bocvana, Črna gora, Fidži, Jamajka, Jordanija, Maldivi, Maroko, nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Peru, Srbija, Svazi, Tajska, Turčija, Vietnam in Zelenortski otoki

2.1

Obstoj škodljivih davčnih režimov

Naslednje jurisdikcije so se zavezale, da bodo škodljive režime spremenile ali odpravile do leta 2018:

Andora, Armenija, Aruba, Belize, Bocvana, Cookovi otoki, Curaçao, Fidži, Jordanija, Lihtenštajn, Maldivi, Maroko, Mauritius, Posebno upravno območje Hongkong, Saint Vincent in Grenadine, San Marino, Sejšeli, Švica, Tajska, Tajvan, Turčija, Urugvaj, Vietnam in Zelenortski otoki

Naslednji jurisdikciji nista izrecno potrdili zaveze, sprejete v okviru foruma OECD za škodljive davčne prakse, da bosta takšne režime spremenili ali odpravili do leta 2018:

Malezija in Otok Labuan

2.2

Obstoj davčnih režimov, ki spodbujajo off-shore strukture, katerih namen je pritegovanje dobička, ki ne odseva dejanske gospodarske dejavnosti

Naslednje jurisdikcije so se zavezale, da bodo pomisleke glede gospodarske vsebine odpravile do leta 2018:

Bermuda, Guernsey, Jersey, Kajmanski otoki, Otok Man in Vanuatu

3.1

Članstvo v vključujočem okviru za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička ali izvajanje tozadevnih minimalnih standardov

Naslednje jurisdikcije so se zavezale, da bodo postale članice vključujočega okvira ali začele izvajati minimalne standarde za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička do leta 2018:

Aruba, Cookovi otoki, Ferski otoki, Grenlandija, Nova Kaledonija, Saint Vincent in Grenadine, Tajvan in Vanuatu

Naslednje jurisdikcije so se zavezale, da bodo postale članice vključujočega okvira ali začele izvajati minimalne standarde za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička do leta 2019:

Albanija, Armenija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Fidži, Jordanija, Maldivi, Maroko, nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Srbija, Svazi in Zelenortski otoki

Naslednji jurisdikciji sta se zavezali, da bosta postali članici vključujočega okvira ali začeli izvajati minimalne standarde za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička, če in ko bo to postalo relevantno:

Nauru, Niue

1.

Pričakuje se, da bo uvrstitev jurisdikcije na seznam jurisdikcij, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene, imela odvračilni učinek in bo jurisdikcije spodbudila, da izpolnijo merila, kot so določena v Prilogi IV k temu osnutku in nadalje opisana v prilogah V in VI, pa tudi druge ustrezne mednarodne standarde.

2.

Pomembno je, da se zagotovijo učinkoviti zaščitni mehanizmi za boj proti eroziji davčnih osnov držav članic prek davčnih goljufij, utaj in izogibanja plačevanja davkov ter posledično uporabijo učinkoviti in sorazmerni zaščitni ukrepi na ravni EU in nacionalni ravni za jurisdikcije, uvrščene na seznam EU z jurisdikcijami, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene.

3.

V delu A te priloge je določenih več zaščitnih ukrepov na nedavčnih področjih na ravni EU, ki so povezani s seznamom EU z jurisdikcijami, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene.

4.

Poleg tega bi lahko države članice v skladu s svojimi nacionalnimi zakonodajami sprejele določene zaščitne ukrepe na davčnem področju, poleg nedavčnih ukrepov, ki jih sprejme EU, s čimer bi se v jurisdikcijah, uvrščenih na seznam, učinkovito odvračalo od praks nesodelovanja.

5.

Seznam takih ukrepov na davčnem področju je v delu B te priloge. Ker bi morali biti ti ukrepi skladni z nacionalnimi davčnimi sistemi držav članic EU, so za njihovo izvajanje pristojne države članice.

6.

Treba je opozoriti, da kakršni koli zaščitni ukrepi ne bi smeli posegati v področja pristojnosti držav članic, da uporabijo dodatne ukrepe ali na nacionalni ravni vzdržujejo sezname širšega obsega, na katere so uvrščene nesodelujoče jurisdikcije.

B.1.

Za zagotovitev usklajenega delovanja bi morale države članice uporabiti najmanj enega od naslednjih upravnih ukrepov na področju obdavčevanja:

B.2.

Brez poseganja v posamezna področja pristojnosti držav članic, da uporabijo dodatne ukrepe, so zaščitni ukrepi zakonodajne narave na področju obdavčevanja, ki bi jih države članice lahko uporabile:

B.3.

Države članice bi ob izvajanju Direktive Sveta (EU) 2016/1164 z dne 12. julija 2016 o določitvi pravil proti praksam izogibanja davkom, ki neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga, lahko razmislile o uporabi seznama EU z jurisdikcijami, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene, kot orodja za olajšanje učinkovanja ustreznih določb o preprečevanju zlorab. Na primer, kadar države članice v skladu s to direktivo pri prenosu pravil tujih odvisnih družb v svojo nacionalno zakonodajo uporabljajo „črne“ sezname, bi lahko takšni seznami zajemali vsaj jurisdikcije, uvrščene na seznam EU z jurisdikcijami, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene.

1.1

Svet najmanj enkrat letno na podlagi poročila, ki mu ga pošlje Skupina za kodeks ravnanja, revidira in potrdi seznam jurisdikcij, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene, iz Priloge I, pri čemer navede datum začetka uporabe te spremembe.

1.2

Seznam se lahko posodobi in njegova veljavnost spremeni v skladu z enakimi procesnimi pravili, ki veljajo za njegovo odobritev. Pri tem procesu bi morala Evropska komisija zagotoviti potrebno tehnično pomoč.

1.3

Sklep Sveta bo temeljil na poročilu Skupine za kodeks ravnanja v sodelovanju z Delovno skupino na visoki ravni za davčna vprašanja, pripravil pa ga bo Odbor stalnih predstavnikov.

1.4

Takoj ko bo jurisdikcija uvrščena na seznam, bo o tem obveščena v pismu, ki ga podpiše predsedujoči Skupini za kodeks ravnanja, v njem pa je jasno navedeno:

1.5

Ko bo jurisdikcija umaknjena s seznama, bo o tem takoj obveščena v pismu, ki ga podpiše predsedujoči Skupini za kodeks ravnanja, pri čemer se navede datum začetka uporabe te spremembe.

1.6

V sklepih o uvrstitvi jurisdikcije na seznam ali umiku z njega bi morali biti jasno navedeni datumi, ko se zaščitni ukrepi na davčnem področju začnejo oziroma prenehajo uporabljati, odvisno od narave ukrepa, brez poseganja v posamezna področja pristojnosti držav članic, kot je prilagoditev nacionalne zakonodaje o uporabi zaščitnih ukrepov, ki se sprejmejo na nacionalni ravni.

2.1

Uradne zaveze jurisdikcij za izvajanje priporočil, ki jih je Svet zahteval, da bi obravnavali ugotovljene probleme, mora Skupina za kodeks ravnanja ob podpori generalnega sekretariata Sveta in tehnični pomoči Evropske komisije skrbno spremljati, da bi ocenil njihovo dejansko izvajanje.

2.2

Če te jurisdikcije ne obravnavajo zavez v dogovorjenem roku, Svet razmisli o tem, ali naj jih ponovno vključi na seznam iz Priloge I.

2.3

Jurisdikcije, glede katerih obstajajo pomisleki zaradi neizpolnjevanja zahtev iz meril, mora Skupina za kodeks ravnanja spodbuditi, da se na visoki ravni politično zavežejo, določijo konkretne roke in učinkovito obravnavajo pomisleke, ugotovljene med postopkom preverjanja.

2.4

Cilj dvostranskih razprav bi moral biti predvsem:

2.5

Pri zavezah glede spremljanja bi bilo treba še naprej upoštevati dosedanje delo v okviru Svetovnega foruma za transparentnost in izmenjavo podatkov za davčne namene in Foruma o škodljivih davčnih praksah ter vključujoč okvir OECD za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička.

2.6

Skupina za kodeks ravnanja bi morala še naprej na globalni ravni spodbujati merila in usklajevati delo v okviru Svetovnega foruma za transparentnost in izmenjavo podatkov za davčne namene in Foruma o škodljivih davčnih praksa ter vključujoč okvir OECD za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička.

2.7

Če na podlagi meril, o katerih se je dogovoril Svet, tako odloči Skupina za kodeks ravnanja, se lahko spremljanje, kjer je ustrezno, razširi na jurisdikcije, ki v letu 2017 niso bile zajete v postopek preverjanja.

2.8

Skupina za kodeks ravnanja bo ob podpori generalnega sekretariata Sveta in v sodelovanju z Delovno skupino na visoki ravni za davčna vprašanja še naprej izvajala in nadzirala ta proces. Tej skupini bodo pomagale službe Komisije tako, da bodo izvedle potrebne priprave za postopek preverjanja v skladu z vlogami, kot so trenutno opredeljene v okviru procesa kodeksa ravnanja za obdavčitev podjetij, zlasti ob navezavi na prejšnje in trenutne dialoge s tretjimi državami.

2.9

Skupina za kodeks ravnanja bi morala še naprej razvijati ustrezne praktične ureditve za izvajanje teh smernic.

2.10

Svet bi moral seznam jurisdikcij po potrebi redno posodabljati v skladu s temi smernicami in na podlagi informacij, ki bodo na voljo Skupini za kodeks ravnanja. Skupina za kodeks ravnanja deluje na podlagi informacij, ki jih prejme, med drugim od zadevnih jurisdikcij, Komisije in držav članic.

2.11

Po uravnoteženem pregledu vseh informacij Skupina za kodeks ravnanja najmanj enkrat letno poroča Svetu o seznamu nesodelujočih jurisdikcij, da bi Svetu omogočila, da po potrebi odloči, da jih uvrsti na seznam nesodelujočih jurisdikcij, če ne izpolnjujejo meril preverjanja, oziroma jih s tega seznama nemudoma umakne, če izpolnjujejo pogoje.

2.12

Generalni sekretariat Sveta bo še naprej deloval kot informacijska točka, da bi olajšal proces, opisan v tem dokumentu.

1.1

Izhodiščno merilo v zvezi s standardom OECD za avtomatično izmenjavo informacij (skupni standard poročanja): jurisdikcija bi morala biti zavezana, da bo učinkovito izvajala skupni standard poročanja, in tudi že sprožiti zakonodajni postopek v ta namen, pri čemer bi bilo treba prve izmenjave izvesti najpozneje leta 2018 (v zvezi z letom 2017) in imeti vzpostavljeno ureditev za izmenjavo informacij z vsemi državami članicami do konca leta 2017, in sicer s podpisom večstranskega sporazuma med pristojnimi organi ali prek dvostranskih sporazumov;

nadaljnje merilo v zvezi s skupnim standardom poročanja, ki se uporablja od leta 2018: jurisdikcija bi morala s strani Svetovnega foruma pridobiti vsaj oceno „pretežno skladna“, kar zadeva standard za avtomatično izmenjavo informacij (skupni standard poročanja), in

1.2

jurisdikcija bi morala s strani Svetovnega foruma pridobiti vsaj oceno „pretežno skladna“, kar zadeva standard OECD za izmenjavo informacij na zahtevo, pri čemer bi se moral ustrezno upoštevati skrajšani postopek, in

1.3

(v primeru suverenih držav) jurisdikcija bi morala bodisi:

(v primeru nesuverenih jurisdikcij) jurisdikcija bi morala bodisi:

1.4

Nadaljnje merilo: glede na pobudo za prihodnjo mednarodno izmenjavo informacij v zvezi z dejanskim lastništvom bo vidik dejanskega lastništva vključen v eni od poznejših faz kot četrto merilo preglednosti pri preverjanju.

Do 30. junija 2019 bi morala veljati naslednja izjema:

Ta izjema ne velja za jurisdikcije, ki so v zvezi z merilom 1.2 dobile oceno „neskladna“ ali ki do 30. junija 2018 v zvezi s tem merilom ne bodo dobile vsaj ocene „pretežno skladna“.

Države in jurisdikcije, ki bodo uvrščene na seznam nesodelujočih jurisdikcij, ki ga pripravljajo OECD in članice skupine G-20, bodo v izboru za morebiten vnos na seznam EU, ne glede na to, ali so bile izbrane za preverjanje ali ne.

2.1

jurisdikcija ne bi smela uporabljati preferenčnih davčnih ukrepov, ki bi se lahko šteli za škodljive v skladu z merili iz Resolucije Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 1. decembra 1997 o Kodeksu ravnanja na področju obdavčitve podjetij (1), in

2.2

Jurisdikcija ne bi smela spodbujati struktur ali ureditev off-shore, katerih namen je privabljanje dobička, ki ne odraža dejanske gospodarske dejavnosti jurisdikcije.

3.1

Izhodiščno merilo, ki bi ga jurisdikcija morala izpolnjevati, da bi se štela za skladno, kar zadeva izvajanje ukrepov za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička:

3.2

Nadaljnje merilo, ki bi ga jurisdikcija morala izpolnjevati, da bi se štela za skladno, kar zadeva izvajanje ukrepov za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička (ki se začne uporabljati, ko bodo zaključeni pregledi dogovorjenih minimalnih standardov v okviru vključujočega okvira):

1.

Skupina za kodeks ravnanja bi morala v skladu s točko 13 smernic za postopek preverjanja jurisdikcij, priloženih sklepom Sveta, na podlagi objektivnih meril opredeliti razumni časovni okvir iz merila 1.3.

2.

Za namene uporabe merila 1.3 razumni časovni okvir iz merila 1.3 pomeni naslednje:

3.

V zvezi z merilom 1.3(i) (podtočka, ki zadeva suverene države) se izraz „v razumnem časovnem okviru“ nanaša na začetek veljavnosti večstranske konvencije OECD o medsebojni upravni pomoči, kakor je bila spremenjena, za zadevno jurisdikcijo, ne pa na zavezo.

4.

V zvezi z meriloma 1.3(i) in 1.3(ii) (podtočki, ki zadevata nesuverene jurisdikcije) se izraz „v razumnem časovnem okviru“ nanaša na začetek veljavnosti večstranske konvencije OECD o medsebojni upravni pomoči, kakor je bila spremenjena, za zadevno jurisdikcijo oziroma na vzpostavitev mreže za ureditev izmenjav, ki bo dovolj obsežna, da bo zajemala vse države članice, v zadevni jurisdikciji.

5.

Razumni časovni okvir za te tri točke je enak roku, ki se uporablja pri merilu 1.3(ii) za suverene države: 31. december 2018 (tj. rok, ki velja tudi za suvereno tretjo jursidikcijo za vzpostavitev mreže za ureditev izmenjav, ki bo dovolj široka, da bo zajemala vse države članice).

6.

Brez poseganja v rok, določen za 31. december 2018, razumni časovni okvir ne bi smel trajati dlje, kot je potrebno za:

7.

Razumni časovni okvir se lahko za določeno nesuvereno jurisikcijo podaljša le s soglasjem Skupine za kodeks ravnanja in le v ustrezno utemeljenih primerih.

1.

Za namene uporabe merila 2.2 bi bilo treba neobstoj sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb ali uporabo nominalne stopnje davka od dohodkov pravnih oseb, ki je enaka ali se približuje nič odstotkom, s strani jurisdikcije razumeti kot v okviru odstavka A Kodeksa ravnanja na področju obdavčitve podjetij z dne 1. decembra 1997 (v nadaljnjem besedilu: kodeks ravnanja) (1).

2.

Kadar se, v zvezi s tem, merilo 2.1 ne uporablja zgolj zaradi dejstva, da zadevna jurisdikcija ne izpolnjuje merila dostopnosti iz odstavka B kodeksa ravnanja (2), in sicer zaradi „neobstoja sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb ali uporabe nominalne stopnje davka od dohodkov pravnih oseb, ki je enaka ali se približuje nič odstotkom“ (3), bi bilo treba pet dejavnikov iz odstavka B kodeksa ravnanja uporabljati po analogiji in tako oceniti, ali je merilo 2.2 (4) izpolnjeno.

3.

Kar zadeva merilo 2.2, neobstoj sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb ali uporaba nominalne stopnje davka od dohodkov pravnih oseb, ki je enaka ali se približuje nič odstotkom, sama po sebi ne more biti razlog za sklep, da jurisdikcija ne izpolnjuje zahtev merila 2.2.

4.

Za jurisdikcijo se šteje, da ne izpolnjuje merila 2.2, če noče sodelovati v konstruktivnem dialogu oziroma ne zagotovi informacij ali pojasnil, ki jih Skupina za kodeks ravnanja lahko upravičeno zahteva, ali kako drugače ne sodeluje s Skupino za kodeks ravnanja, kadar mora ta pri izvajanju postopka preverjanja ugotoviti, ali zadevna jurisdikcija izpolnjuje merilo 2.2.

1.

Za namene uporabe merila 2.2 bi bilo treba neobstoj sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb ali uporaba nominalne stopnje davka od dohodkov pravnih oseb, ki je enaka ali se približuje nič odstotkom, s strani jurisdikcije razumeti kot v okviru odstavka A Kodeksa ravnanja na področju obdavčitve podjetij z dne 1. decembra 1997 (v nadaljnjem besedilu: kodeks ravnanja) (5).

2.

Kadar se, v zvezi s tem, merilo 2.1 ne uporablja zgolj zaradi dejstva, da zadevna jurisdikcija ne izpolnjuje merila dostopnosti iz odstavka B kodeksa ravnanja (6), in sicer zaradi „neobstoja sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb ali uporabe nominalne stopnje davka od dohodkov pravnih oseb, ki je enaka ali se približuje nič odstotkom“ (7), bi bilo treba pet dejavnikov iz odstavka B kodeksa ravnanja uporabljati po analogiji in tako oceniti, ali je merilo 2.2 (8) izpolnjeno.

3.

Kar zadeva merilo 2.2, neobstoj sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb ali uporaba nominalne stopnje davka od dohodkov pravnih oseb, ki je enaka ali se približuje nič odstotkom, sama po sebi ne more biti razlog za sklep, da jurisdikcija ne izpolnjuje zahtev merila 2.2.

4.

Za jurisdikcijo se šteje, da ne izpolnjuje merila 2.2, če noče sodelovati v konstruktivnem dialogu oziroma ne zagotovi informacij ali pojasnil, ki jih Skupina za kodeks ravnanja lahko upravičeno zahteva, ali kako drugače ne sodeluje s Skupino za kodeks ravnanja, kadar mora ta pri izvajanju postopka preverjanja ugotoviti, ali zadevna jurisdikcija izpolnjuje merilo 2.2.

—

V zvezi z obsegom uporabe merila 2.2, kakor ga opredeljuje Svet ECOFIN, se neobstoj sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb ali nominalna stopnja davka od dohodkov pravnih oseb, ki je enaka ali se približuje nič odstotkom, v jurisdikciji šteje za „ukrep“, ki pomembno vpliva na kraj poslovanja (odstavek A kodeksa ravnanja).

—

V tem okviru je merilo 2.2 namenjeno temu, da se preveri, ali ta „ukrep“ spodbuja strukture ali ureditve off-shore, katerih namen je privabljanje dobička, ki ne odraža dejanske gospodarske dejavnosti jurisdikcije.

—

Merilo 2.2 se uporablja le takrat, kadar zaradi neobstoja sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb v jurisdikciji tretje države ali zaradi uporabe nominalne stopnje davka od dohodkov pravnih oseb, ki je enaka ali se približuje nič odstotkom, s strani jurisdikcije standardne ocene kodeksa (tj. merila 2.1) ni mogoče uporabiti.

—

Z merilom 2.2 se ocenjujejo pravni okvir in nekateri ekonomski dokazi jurisdikcije v zvezi s petimi merili iz odstavka B kodeksa ravnanja, ki jih je treba razlagati po analogiji.

—

Ugodnosti, ki jih dajejo jurisdikcije tretjih držav in ki pomembno vplivajo na kraj poslovanja, je treba razumeti v povezavi z nominalno stopnjo davka od dohodkov pravnih oseb, ki je enaka ali se približuje nič odstotkom, ter v povezavi z neobstojem sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb, kolikor ni mogoče v obeh primerih uporabiti standardnega testa kodeksa ravnanja. Ravno te zadnje elemente je treba že same po sebi šteti za ugodnosti, ki jih je treba oceniti z omenjenim testom kodeksa.

—

V splošnem bi bilo treba za namene tega testa vse smernice, ki jih je za ocenjevanje davčnih ukrepov v področju uporabe kodeksa ravnanja iz leta 1998 skozi leta oblikovala Skupina za kodeks ravnanja, uporabljati dosledno in po analogiji (9).

—

Za jurisdikcijo se šteje, da glede na to merilo ni dobila zadovoljive ocene le takrat, kadar so „strukture in ureditve off-shore za privabljanje dobička, ki ne odraža dejanske gospodarske dejavnosti jurisdikcije“ nastale zaradi pravil ali praks – tudi zunaj davčnega področja –, za katere je povsem razumno zahtevati, da jih jurisdikcija spremeni, ali zaradi neobstoja navedenih pravil in zahtev, ki zagotavljajo uspešnost tega testa, za katere je povsem razumno zahtevati, da jih jurisdikcija uvede.

—

Uvedba sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb ali pozitivne stopnje obdavčitve dohodkov pravnih oseb ne spada med ukrepe, ki jih je mogoče zahtevati od jurisdikcije tretje države, da bi izpolnjevala zahteve iz tega testa, saj se neobstoj sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb oziroma ničelna ali skoraj ničelna stopnja davka ne more samo po sebi šteti kot merilo, po katerem bi bila jurisdikcija ocenjena za neskladno.

—

Merilo 2.2 kljub temu pomeni avtomatsko neskladnost za tiste jurisdikcije, ki pri ocenjevanju njihovega pravnega okvira nočejo sodelovati z EU.

—

Delovanje testa dostopnosti je iz opredelitve področja uporabe merila 2.2, nastale po dogovoru Sveta ECOFIN februarja letos, precej jasno.

—

Zlasti je ta test uspešno opravljen, kadar „se […] merilo 2.1 ne uporablja zgolj zaradi dejstva, da zadevna jurisdikcija ne izpolnjuje merila dostopnosti iz odstavka B kodeksa ravnanja, in sicer zaradi ‚neobstoja sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb ali uporabe nominalne stopnje davka od dohodkov pravnih oseb, ki je enaka ali se približuje nič odstotkom‘“.

—

Za namene uporabe merila 2.2 bi bilo treba „ugodnosti“ razumeti kot obstoj ničelne oziroma skoraj ničelne obdavčitve ali kot neobstoj obdavčitve dohodkov pravnih oseb.

—

Dejavnik 1 in dejavnik 2 sedanjih meril kodeksa vsebujeta dva glavna elementa: (a) pravno ločevanje in (b) ločevanje de facto.

—

Ločevanje de iure se pojavlja, kadar se ugodnosti dodeljujejo le nerezidentom na podlagi zakonodaje in predpisov, ki urejajo ustanavljanje in poslovanje podjetij v določeni jurisdikciji.

—

Če ni vzpostavljen noben učinkovit sistem obdavčitve dohodkov pravnih oseb, bi bilo treba oceniti, ali pravni okvir, vključno z vidiki, ki niso vezani na obdavčitev dohodkov pravnih oseb, učinkovito omogoča ločevalni scenarij.

—

Primer za to bi bile nedavčne zahteve za podjetja, da omogočijo rezidentstvo ali dostop do domačega trga jurisdikcije, ki opravlja test.

—

V ta namen se ocenijo vsi ukrepi, ki omogočajo različno obravnavo domačih podjetij in podjetij, ki so v lasti nerezidentov ali katerih dejavnosti so ločene od domačega trga.

—

Če na primer jurisdikcija dodeli „ugodnosti“ podjetju le pod pogojem, da se vzdrži dejavnosti v lokalni ekonomiji (merilo 2), ali le če so take dejavnosti odvisne od posebnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti (merili 1 in 2), ali le če dejavnosti opravljajo nerezidenti (merilo 1), se to lahko oceni kot možen element vzpostavljenega ločevalnega sistema. To bi po analogiji lahko bilo relevantno tudi za druge vrste davkov (npr. ki ne spadajo v obdavčitev dohodkov pravnih oseb).

—

O ločevanju de facto običajno govorimo, kadar država ugodnosti ne dodeli izrecno le nerezidentom, a jo dejansko uživajo samo ali skoraj samo nerezidenti.

—

Pri ločevanju de facto se običajno upošteva, koliko davčnih zavezancev, ki koristijo ugodnosti, je dejansko nerezidentov. Če so na primer vsi ali skoraj vsi subjekti, ki uživajo ničelno obdavčitev, nerezidenti (vključno z domačimi podjetji s tujim deležem), bi se štelo, da sta podmerili 1(b) in 2(b) izpolnjeni (tj. jurisdikcija bi bila na tej točki testa kodeksa ocenjena za neskladno).

—

ali jurisdikcija od družbe ali katerega koli drugega podjetja (npr. za svojo ustanovitev in/ali svoje poslovanje) zahteva, da izvaja prave gospodarske dejavnosti in znatno gospodarsko prisotnost:

—

ali med pravo gospodarsko dejavnostjo, ki se izvaja v jurisdikciji, in neobdavčljivim dobičkom obstaja ustrezna de iure in de facto povezava;

—

ali so vladni organi, vključno z davčnimi organi jurisdikcije, sposobni (in to dejansko počnejo) preverjati izvajanje pravih gospodarskih dejavnosti in znatne gospodarske prisotnosti na svojem ozemlju in si izmenjavati relevantne informacije z drugimi davčnimi organi;

—

ali se neizpolnjevanje zahtev v zvezi z znatnim delom dejavnosti kaznuje.

—

Pri ocenjevanju, ali pravila za določitev dobička upoštevajo mednarodno dogovorjene standarde (npr. smernice OECD za določanje transfernih cen ali druge podobne računovodske standarde), bi bilo treba najprej preveriti, ali in v kolikšni meri je ta analiza relevantna za jurisdikcije, ki ne uporabljajo sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb.

—

V ta namen bi bilo smiselno upoštevati, da jurisdikcija, ki ne uporablja sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb, ne bi smela negativno vplivati na ustrezno razdelitev dobička, ki ni pridobljen po mednarodno dogovorjenih standardih. Jurisdikcije bi morale z ustreznimi ukrepi zagotoviti, da so države, ki obdavčujejo, sposobne uveljavljati svoje pravice do obdavčevanja, tj. s pomočjo poročanja po državah, preglednosti in drugih načinov izmenjave informacij.

—

Po potrebi bi bilo treba ugotoviti, ali so bili dogovorjena načela OECD oziroma podobni računovodski standardi za določitev dobička v določeni jurisdikciji sprejeti.

—

V zvezi s tem je bistveno ugotoviti, kako se v zadevnih jurisdikcijah ta pravila izvajajo in kako so prenesena v nacionalno zakonodajo. V primeru neobstoja obdavčitve dohodkov pravnih oseb v določeni jurisdikciji se lahko upoštevajo tudi alternativna pravila za določanje transfernih cen, pri čemer se preveri, ali so primerljiva in skladna z mednarodno dogovorjenimi načeli (na primer pristop poštene tržne vrednosti po mednarodnih računovodskih načelih).

—

S tem merilom se večnacionalnim podjetjem prepreči, da bi uporabljala pravila za določanje transfernih cen, ki odstopajo od smernic OECD za določanje transfernih cen z namenom, da bi svoj dobiček razdelila med jurisdikcije z ničelno obdavčitvijo.

—

Odgovori na vprašanja od 2.9 do 2.12 bi morali vsebovati dovolj izčrpne informacije o tem, kako se določi dobiček, pri tem pa izpostaviti vsako pomembno odstopanje od mednarodno dogovorjenih standardov.

—

Z merilom 5 se oceni, ali nekateri elementi pravnega sistema, tudi kar zadeva ustanovitev podjetja na ozemlju tega sistema, niso dovolj pregledni.

—

Natančneje, oceniti je treba, ali se lahko kateri koli elementi pravnega sistema, vključno z dodelitvijo davčnega rezidentstva ali ustanovitvijo podjetij, dodelijo na diskrecijski osnovi ali pa jih veže zakon, pri tem pa preveriti, ali se lahko katera koli zakonska določba, vključno z nedavčnimi določbami, šteje za diskrecijsko v zadevah, povezanih ustanovitvijo podjetja v navedeni jurisdikciji.

—

S tem dejavnikom se prepreči, da bi imela jurisdikcija premalo pregleden regulativni okvir, ob upoštevanju, da ugodnosti, preučene v tem testu kodeksa, izhajajo iz registracije podjetja v jurisdikciji.

—

Odgovori na vprašanja od 2.13 do 2.16 bi morali vsebovati dovolj izčrpne informacije o tem, kako se v jurisdikciji zagotavlja preglednost v zvezi z nekaterimi ukrepi, ki jih morajo sprejeti podjetja, če želijo koristiti ugodnosti, ki jih nudi ta jurisdikcija.