20.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 355/2

—

ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta OZN št. 2177(2014) z dne 18. septembra 2014 o miru in varnosti v Afriki,

—

ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine OZN št. 69/1 z dne 19. septembra 2014 o ukrepih za zajezitev epidemije ebole, ki je nedavno izbruhnila v zahodni Afriki, in boj proti njej,

—

ob upoštevanju sklepa generalnega sekretarja OZN Ban Ki Muna, s katerim se vzpostavi prva nujna sanitarna misija v zgodovini OZN, misija OZN za nujni odziv na epidemijo ebole (UNMEER), po sprejetju resolucije Generalne skupščine št. 69/1 in resolucije Varnostnega sveta št. 2177(2014) o epidemiji ebole,

—

ob upoštevanju Mednarodnega zdravstvenega pravilnika Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2005 (WA 32.1),

—

ob upoštevanju priporočil s posvetovanja Svetovne zdravstvene organizacije o zoonozah 5. maja 2004,

—

ob upoštevanju izjave Svetovne zdravstvene organizacije z dne 8. avgusta 2014, da se zaradi izbruha ebole razglasijo izredne razmere mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja,

—

ob upoštevanju načrta Svetovne zdravstvene organizacije z dne 28. avgusta 2014 za ukrepanje proti eboli in njegovih posodobitev,

—

ob upoštevanju poročila generalnega direktorja Svetovne zdravstvene organizacije na izredni seji izvršnega odbora o eboli 25. januarja 2015 v Ženevi,

—

ob upoštevanju izjave Svetovne zdravstvene organizacije z dne 9. maja 2015 o koncu epidemije virusa ebole v Liberiji,

—

ob upoštevanju smernic za programe imunizacije v afriški regiji v povezavi z ebolo, ki jih je izdala Svetovna zdravstvena organizacija,

—

ob upoštevanju izjave iz spomladanskega srečanja leta 2015 med Skupino Svetovne banke in Mednarodnim denarnim skladom, ki je potekalo od 17. do 19. aprila 2015 v Washingtonu (ZDA),

—

ob upoštevanju mednarodne konference o eboli: od nujne pomoči do obnove, 3. marca 2015 v Bruslju,

—

ob upoštevanju misije Afriške unije za podporo zahodni Afriki ob izbruhu ebole, ustanovljene 21. avgusta 2014,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1291/2013 z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi okvirnega programa za raziskave in inovacije (2014–2020) – Obzorje 2020,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije COM(2010)0128 ter SEC(2010)0380, 0381 in 0382 o vlogi EU na področju zdravja v svetu,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta 24. oktobra 2014,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o vlogi EU na področju zdravja v svetu s 3011. seje Sveta za zunanje zadeve 10. maja 2010 v Bruslju,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta EU za zunanje zadeve o krizi zaradi ebole v zahodni Afriki z dne 15. avgusta 2014, 20. oktobra 2014, 17. novembra 2014, 12. decembra 2014 in 16. marca 2015,

—

ob upoštevanju poročil Evropskemu svetu, ki jih je novembra 2014 in marca 2015 pripravil Hristos Stilianidis, evropski komisar in koordinator EU za ebolo,

—

ob upoštevanju celostnega okvira EU za odzivanje na izbruh epidemije ebole v zahodni Afriki, ki sta ga pripravili Evropska služba za zunanje delovanje in Evropska komisija,

—

ob upoštevanju pobude za preglednost v ekstraktivni industriji (EITI) in poročila EITI o napredku Sierre Leone za leto 2011, poročila EITI o napredku Liberije za leto 2012 in poročila EITI o napredku Gvineje za leto 2012,

—

ob upoštevanju francoskega programa mreže inštitutov za javno zdravje v zahodni Afriki RIPOST,

—

ob upoštevanju resolucije skupne parlamentarne skupščine AKP-EU o epidemiji ebole, sprejete 3. decembra 2014 v Strasbourgu (Francija),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. septembra 2014 o odzivu Evropske unije na izbruh ebole (1),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0281/2015),

A.

ker so v zdravstvenih sistemih Liberije, Sierre Leone in Gvineje velike vrzeli in ker so bile te tri države že pred izbruhom epidemije na zadnjih mestih po indeksu človekovega razvoja Programa OZN za razvoj (UNDP), saj približno 80 % državljanov teh držav živi v skrajni revščini in so bile na prvih mestih na svetu po stopnjah predčasne umrljivosti odraslih in otrok do petega leta starosti, pretežno zaradi obolenj, ki jih je mogoče zdraviti;

B.

ker je kriza ebole sistemska na lokalni in regionalni ravni pa tudi na nacionalni ravni in na ravni globalnega upravljanja;

C.

ker je razsežnosti katastrofe mogoče pripisati več dejavnikom, med drugim: politični neuspeh prizadetih držav, da bi opozorile na krizo; slabo prilagojen odziv mednarodne skupnosti; uničujoče posledice zaprtja meja in omejitev za ljudi; neučinkovitost mehanizmov za nadzor in opozarjanje; počasno in slabo prilagojeno odzivanje po tem, ko je bila pomoč že mobilizirana; opazno pomanjkanje vodenja s strani Svetovne zdravstvene organizacije; pomanjkanje raziskav in razvoja zdravil, diagnoz in cepiv;

D.

ker so bili v tednu do 18. oktobra 2015 potrjeni trije novi primeri okužbe z virusom ebole, vsi v Gvineji; ker v predhodnih dveh tednih v tej državi ni bilo poročil o novih primerih okužb; ker v Sierri Leone ni bilo poročil o novih primerih okužbe že peti zaporedni teden; ker je Svetovna zdravstvena organizacija 3. septembra 2015 razglasila Liberijo za območje brez prenosov virusa ebole med človeško populacijo; ker je bilo tam zabeleženih 28 512 potrjenih primerov, od katerih je bilo 11 313 primerov smrtnih;

E.

ker so pogostost pojavljanja, prenosljivost in potencial mutiranja virusa ebole slabo poznani; ker sta k širjenju virusa ebole pripomogla vsesplošna zmeda in razširjeno nerazumevanje vzrokov in posledic bolezni virusa ebola; ker so etnografske raziskave koristne za razumevanje, kako delujejo skupnosti in kako doseči ljudi iz različnih kulturnih okolij;

F.

ker so virus bolezni ebole našli v semenu in očesnih tekočinah oseb, ki so okrevale; ker obstajajo očitni posamični primeri spolne prenosljivosti, kar kaže na težave pri izkoreninjenju virusa in pri določitvi točke v času, ko se lahko za neko državo smatra, da v njej ni ebole;

G.

ker so se v številnih afriških državah zdravstveni in izobraževalni sistemi poslabšali v času programov strukturnega prilagajanja, ki sta jih uveljavljala Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka ter so zahtevali zmanjšanje proračunov za javni sektor;

H.

ker je izbruh ebole v zahodni Afriki pokazal, da lokalni in nacionalni zdravstveni sistemi v državah z nizkimi dohodki nimajo dovolj sredstev in niso dovolj vzdržljivi, da bi se lahko odzivali na izbruh nalezljive bolezni, kot je ebola; ker je krepitev globalnih zdravstvenih sistemov zato postal sestavni del globalnega upravljanja na področju zdravja;

I.

ker je treba pri obvladovanju krize ebole upoštevati pomen kulture in tradicionalnih običajev (2);

J.

ker so otroci, mladoletnice in mlade ženske v takšnih krizah med najbolj marginaliziranimi in ranljivimi, kar resno ogroža sodelovanje žensk v gospodarskih dejavnostih in je povečalo razkorak med spoloma v izobraževanju; ker se utegnejo sirote soočati z zavračanjem in stigmatizacijo;

K.

ker gre pri epidemiji ebole, ki je zajela zahodno Afriko, za največji in najkompleksnejši izbruh v zgodovini te bolezni; ker je bila Svetovna zdravstvena organizacija prvič opozorjena na sedanji izbruh ebole 23. marca 2014, vendar pa je Odbor Mednarodnega zdravstvenega pravilnika za izredne razmere šele 8. avgusta 2014 razglasil mednarodne izredne razmere na področju javnega zdravja; ker ebola pred tem izbruhom ni veljala za pomembnejše tveganje na področju javnega zdravja;

L.

ker je v Gvineji, Liberiji in Sierri Leone zaradi ebole umrlo skoraj 500 zdravstvenih delavcev, v teh državah pa je že pred nastopom te krize resno primanjkovalo tovrstnega osebja; ker bolnišnice in zdravstveno osebje niso razpolagali z zmogljivostmi za zdravljenje drugih bolezni, saj so bila vsa sredstva usmerjena v boj z epidemijo ebole; ker je treba varovati zdravstvene ustanove in zdravstvene delavce, da se jim omogoči trajnostno zagotavljanje zdravstvene oskrbe;

M.

ker so se morali številni bolniki, ki so okrevali, soočiti s stigmatizacijo, tako s strani sorodnikov kot družbe; ker so v takšnih razmerah še posebej prizadeti otroci, ki so izgubili enega ali oba starša, in ker so številne med njimi njihovi preživeli sorodniki zavrnili iz strahu pred okužbo;

N.

ker je treba povezati epidemiologijo, javno zdravstvo in družboslovje, da bi iz izbruha epidemije ebole potegnili ustrezne izkušnje;

O.

ker so bile v prvih mesecih krize zaradi ebole humanitarne nevladne organizacije – predvsem Zdravniki brez meja in Rdeči križ – najučinkovitejši, najbolje obveščeni in najbolj izkušeni akterji ter bili so zato v prvih vrstah v boju proti virusu, ko se je ta začel;

P.

ker se z zapiranjem šol in usmerjanjem sirot v to, da postanejo negovalci na domu, pojavlja tveganje nastanka „izgubljene generacije“ otrok, ki bodo daljša obdobja brez formalne izobrazbe;

Q.

ker so humanitarni delavci z znanjem ter zmožnostjo delovanja v mreži v tem primeru na začetku krize dokazali, da so lahko primernejši in učinkovitejši od institucij;

R.

ker se je pri odzivanju na krizo zaradi ebole pokazal še en pojav, in sicer „kriza v krizi“, kot so ga imenovali Zdravniki brez meja, ko ljudje, ki imajo drugo bolezen, ki ni ebola, ne gredo v bolnišnico zaradi strahu pred okužbo z virusom;

S.

ker so EU in njene države članice največje donatorke razvojne pomoči na svetu ter so dale na volj 1,39 milijarde EUR za pomoč pri obvladovanju izbruha bolezni virusa ebola v zahodni Afriki; ker ta znesek EU omogoča pogajanja s partnerskimi državami in drugimi donatorji o podpori razvoju celovitega nacionalnega zdravstvenega sistema, ki bo izhajal iz skladne, vključujoče in na potrebah utemeljene strategije;

T.

ker je Svetovni program za hrano OZN dokazal zmožnost nuditi učinkovito logistiko, ki bi lahko v prihodnje koristila tudi na področju opozarjanja in ukrepanja;

U.

ker je varnost negovalcev bistvena za mednarodno mobilizacijo zdravstvenih delavcev;

V.

ker je Evropski svet 23. oktobra 2014 imenoval komisarja za humanitarno pomoč in krizno upravljanje Hristosa Stilianidisa za koordinatorja EU za ebolo; ker je od 12. novembra 2014 obiskal najbolj prizadete države, pri čemer ga je spremljal komisar za zdravje Vytenis Andriukaitis;

W.

ker so OZN, Svetovna zdravstvena organizacija in Evropska komisija vzpostavile postopke za ocenjevanje upravljanja epidemije;

X.

ker je Svetovna zdravstvena organizacija v izjavi aprila 2015 priznala, da sta svet in sama organizacija slabo pripravljena za odzivanje na dolgoročne epidemije;

Y.

ker je treba neizogibno izboljšati mednarodno upravljanje na področju preprečevanja zdravstvenih kriz;

Z.

ker je dostop do zdravil bistven del pravice do zdravja;

AA.

ker dve milijardi ljudi po svetu nima dostopa do cepiv ali zdravil, ki jih potrebujejo, da bi ostali živi in zdravi;

AB.

ker mora biti dostop do zdravil ter do dognanj iz raziskav in razvoja na tem področju prednostno prilagojen potrebam bolnikov, ne glede na to, ali živijo v Evropi ali v državah v razvoju;

AC.

ker je pobuda za inovativna zdravila največje javno–zasebno partnerstvo na svetu na področju naravoslovnih znanosti s proračunom 3,3 milijarde EUR za obdobje 2014-2024, za katerega 1,638 milijarde EUR prihaja iz programa Obzorje 2020;

AD.

ker so zaradi travm, ki jih je pustila ebola, ljudje nezaupljivi do zdravstvenih ustanov, zdravstveni delavci se bojijo nadaljevati z delom, skupnosti pa so obubožane in sumničave; ker je nujno ponovno začeti izvajati zdravstvene storitve; ker je enako bistveno vzpostaviti čvrste in učinkovite zdravstvene sistem, ki vključujejo porazdelitev tveganja, v vseh državah v razvoju, kar pomeni tudi dobro usposabljanje lokalnega zdravstvenega osebja;

AE.

ker je kriza ebole potisnila države na prizadetem območju še globlje v recesijo in ker bo zaradi tega po podatkih Svetovne banke samo v letu 2015 BDP treh najbolj prizadetih držav manjši za 2 milijardi USD;

AF.

ker so tri države pri Mednarodnem denarnem skladu in Svetovni banki zaprosile za „Marshallov načrt“ v višini 7 500 milijonov EUR, s pomočjo katerega bi se izkopale iz gospodarske krize;

AG.

ker so nekatere nevladne organizacije pozvale Svetovno banko, naj zbere približno 1,7 milijard USD pomoči za trajno izboljšanje zdravstvene strukture teh držav;

AH.

ker mora mednarodna skupnost ostati pozorna in ker je cilj doseči obdobje po eboli, kjer dolgo ne bo nobenega novega primera okužbe;

AI.

ker je nujna dobra higienska praksa; ker pa v teh treh državah ni dovolj delujočih sistemov za oskrbo z vodo in sanitarnih sistemov;

AJ.

ker je mogoče z zaskrbljenostjo ugotoviti, da bi se v primeru kakršnega koli drugega izbruha ponovilo število smrtnih žrtev;

AK.

ker so podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije Federica Mogherini, evropski komisar za humanitarno pomoč in koordinator EU za ebolo Hristos Stilianidis, evropski komisar za mednarodno sodelovanje in razvoj Neven Mimica, poslanci evropskega parlamenta, vlade in parlamentarci držav članic večkrat pozvali h krepitvi zdravstvenih sistemov;

AL.

ker je v okviru 11. Evropskega razvojnega sklada med ključne sektorje uvrščena le krepitev zdravstvenega sistema ter sistema za oskrbo z vodo in sanitarnih storitev v Gvineji, ne pa tudi v Liberiji in Sierri Leone;

AM.

ker je v sporočilu Komisije o vlogi EU na področju zdravja v svetu (COM(2010)0128) predstavljena vseobsegajoča in holistična ter na potrebah utemeljena globalna zdravstvena strategija, ki so jo podprle države članice;

AN.

ker niso vse države v celoti izvajale Mednarodnega zdravstvenega pravilnika; ker bi bilo treba Mednarodni zdravstveni pravilnik revidirati na podlagi izkušenj, pridobljenih med zadnjo epidemijo ebole;

AO.

ker so potencialno nevarne zoonoze slabo poznane; ker so živilske in kmetijske prakse, krčenje gozdov in trgovina z živalmi in živalskimi proizvodi privedli do pojavljanja novih zoonotskih bolezni, kot so ptičja gripa, ebola in HIV;

AP.

ker Svetovna zdravstvena organizacija priporoča usklajevanje med sektorjem javnega zdravstva in veterinarskim sektorjem;

AQ.

ker bo delegacija Odbora za razvoj obiskala Sierro Leone v novembru 2015;

1.

izraža nezadovoljstvo nad počasnim mednarodnim odzivom na krizo v prvih mesecih; vseeno izpostavlja odziv EU in njenih držav članic ter njihovo predanost pri pomoči za obvladovanje širjenja virusa ebola od marca 2014; opaža okrepitev zavez EU in držav članic na področjih humanitarne in razvojne pomoči, logistike in raziskav v odgovor na krizo;

2.

pozdravlja razvoj novega cepiva (v rekordnem času), ki se je v Gvineji po 23. marcu 2015 izkazalo za 100-odstotno učinkovito, in poziva k takojšnjem zagotovljenem dostopu do tega cepiva, ki bi moralo biti cenovno dostopno vsem v Liberiji in Sierri Leone;

3.

meni, da bi morali ostati pozorni na nove primere ebole, katerih način prenašanja še ni povsem raziskan;

4.

poziva vse zainteresirane strani, zlasti vlade držav v razvoju, evropske institucije in mednarodne organizacije, naj iz te krize potegnejo ustrezne nauke, tudi o negativnih posledicah pogojevanja v instrumentih strukturnega prilagajanja Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke za zdravstvene sektorje v državah v razvoju, in naj razvijejo učinkovita sredstva za obvladovanje mednarodnih zdravstvenih kriz;

5.

v zvezi s tem je seznanjen z reformo, ki jo je napovedal direktor Svetovne zdravstvene organizacije 18. maja 2015, zlasti kar zadeva oblikovanje novega programa nujnih ukrepov in svetovnih rezerv v osebju, ki ga bo mogoče hitro napotiti na teren, ter z oblikovanjem novega rezervnega sklada v znesku 100 milijonov USD posebej za nujne ukrepe; pozdravlja zavezo, da se proračun Svetovne zdravstvene organizacije v dveh letih poveča za 10 %, da bi dosegel 4,5 milijarde USD;

6.

poziva mednarodno skupnost, naj spodbuja kampanje obveščanja in izobraževanja v prizadetih državah; poudarja bistven pomen kampanj preprečevanja in obveščanja pri obvladovanju kriz, zlasti za omejevanje okužb in za osveščanje, kar zadeva nevarne prakse, ki se jim je treba izogibati; poudarja pomen alternativnih sredstev širjenja informacij;

7.

močno poudarja, da se je treba boriti proti vse večjim napetostim med posameznimi etničnimi skupinami, do katerih prihaja zaradi izbruha ebole, pa tudi proti ustvarjanju z njo povezanih mitov, saj se lahko zgodi, da bodo določene skupine obdolžene za izbruh bolezni;

8.

meni, da bi bilo treba dolgoročni odziv EU, potem ko krizna pomoč ne bo več potrebna, osredotočiti najprej na razvojno pomoč, ki bo morala vključevati naložbe v zdravstveni sektor za spodbujanje odpornosti, zlasti kar zadeva organizacijo in upravljanje zdravstvenih sistemov, zdravstveno spremljanje in informacije, sisteme oskrbe z zdravili, domače upravljanje in utrjevanje države, nato pa ga osredotočiti na nujno pomoč, ki je bistvena za ponoven gospodarski zagon teh treh držav;

9.

poziva oblasti, naj upoštevajo izkušnje, ki so jih pridobile glede pojava stigmatizacije in naj se oprejo nanje v podobnih humanitarnih krizah, ki utegnejo nastopiti;

10.

opozarja na pomen preprečevanja konfliktov, saj konflikti in nestabilnost zelo negativno vplivajo na zdravstvene sisteme;

11.

poziva k oblikovanju stalne evropske skupine za hitro ukrepanje, ki bo vključevala strokovnjake, podporne laboratorijske skupine, epidemiologe in logistične zmogljivosti, tudi mobilne laboratorije, ter bi jo bilo mogoče izjemno hitro napotiti na teren; poudarja predvsem dodano vrednost, ki bi jo lahko Unija prispevala pri „odkrivanju bolezni na mejah“ na kopnem in na morju, in dejstvo, da so ameriški zdravstveni organi zelo učinkoviti pri odkrivanju bolezni na letališčih, kar bi lahko tudi Unija posnemala in od tega imela koristi;

12.

poziva EU, naj podpre oblikovanje mreže točk za spremljanje v državah v razvoju, da bo mogoče čim hitreje zaznati nove primer nalezljivih bolezni, ki se utegnejo razviti v epidemije, ter da bi se v teh državah oblikovala mreža opazovalnic;

13.

priznava, da je treba podpreti vzpostavitev sodelovanja med EU in njenimi državami članicami ter državami v razvoju, zlasti tistimi v zahodni Afriki, kar zadeva usposabljanje zdravstvenega osebja;

14.

poudarja pomen krepitve sistemov zaščite in hitre evakuacije za mednarodne zdravstvene delavce;

15.

obžaluje dejstvo, da so pretekle prilagoditve in reforme ter politike neenakega razvoja prispevale k neučinkovitosti zdravstvenih sistemov; nemudoma poziva Komisijo, naj pomaga tem trem državam pri razvijanju lastnih sistemov javnega zdravstva, ki bodo zadostili njihovim osnovnim zdravstvenim potrebam in vzpostavili infrastrukturo, potrebno za zagotavljanje dostopnosti javnega zdravstvene oskrbe za vse njihove državljane; še posebej meni, da je dolgoročno za vzpostavitev odpornega zdravstvenega sistema med drugim potrebno (i) vlagati sredstva v javne zdravstvene storitve, (ii) zagotavljati varno in kakovostno oskrbo s povečanjem sredstev za usposabljanje, nadziranje in primerno plačevanje zdravstvenih delavcev ter zagotavljati dostop do varnih zdravil, (iii) pritegniti lokalne deležnike in skupnosti v odzivanje na krize in načrtovanje razvoja; poziva mednarodne donatorje, naj povečajo uradno razvojno pomoč tem državam prek državnih sistemov, kot denimo s proračunsko podporo; poziva Komisijo, naj v sodelovanju s partnerskimi državami, Svetovno zdravstveno organizacijo, Svetovno banko in drugimi donatorji oblikuje skladne, na potrebah utemeljene zdravstvene načrte in postopke spremljanja;

16.

poudarja, da bi se morali v odzivih spoprijeti z osnovno vrzeljo v zastopanosti žensk, dostopom do zdravstva in storitev ter motnjami pri preživljanju; posebej poudarja potrebo po nudenju kakovostnih osnovnih storitev in zdravstvenega varstva, zlasti kar zadeva porodniško oskrbo ter porodniške in ginekološke storitve;

17.

pozdravlja sporočilo Komisije o vlogi EU na področju zdravja v svetu (COM(2010)0128) ter njeno holistično vizijo celovitih zdravstvenih sistemov, njen horizontalni pristop in prizadevanje za splošno zdravstveno varstvo; spodbuja Komisijo, naj pregleda to sporočilo v luči novih spoznanj, pridobljenih med krizo ebole, a obenem ohrani celovit in horizontalen pristop, ter naj pravočasno predstavi in začne z izvajanjem akcijskega programa;

18.

na splošno poudarja, da morajo države v razvoju pri oblikovanju svojih proračunov dati prednost čvrstim in odpornim sistemom javnega socialnega varstva in javnega zdravstva, gradnji zadostnega števila dobro opremljene, vzdržne zdravstvene infrastrukture (zlasti laboratorijev, infrastrukture za oskrbo z vodo in sanitarne infrastrukture) in nudenju kakovostnih osnovnih storitev in zdravstvenega varstva; poudarja potrebo po zadostnem deležu zdravstvenih delavcev v populaciji in poziva vlade prizadetih držav, naj zagotovijo plačilo za zdravstvene delavce, pa tudi, da denar za zdravstvo doseže ljudi; vseeno priznava, da zdravstveni sistemi tovrstnih kriz ne morejo reševati sami in da je potreben celovit pristop, ki bo vključeval različne sektorje – izobraževanje in usposabljanje, sanitarne storitve, varnost hrane in pitna voda – za zapolnitev kritičnih vrzeli v vseh bistvenih storitvah; obenem poudarja, da je za okrevanje bistveno tudi izobraževanje, ki zajema kulturne razsežnosti in prepričanja;

19.

poudarja, da so naložbe v zdravstveni sektor pomembno gonilo gospodarskega razvoja in prispevajo k zmanjšanju revščine v državah v razvoju; pozdravlja vključitev cilja 3 – „zagotoviti zdravo življenje in spodbujati blaginjo vseh ne glede na starost“ v predlog prihodnjih ciljev trajnostnega razvoja;

20.

poudarja, da morajo cilji, ki so dolgoročno stroškovno zasnovani in so potrebni za vzpostavitev čvrstih in celovitih zdravstvenih sistemov, nadalje vključevati ustrezno število usposobljenih zdravstvenih delavcev, dostop do zadostne oskrbe z zdravili in trdne zdravstvene informacijske sisteme;

21.

poziva k spodbujanju raziskovalne infrastrukture z ustanovitvijo regionalnega javnega raziskovalnega središča za nalezljive bolezni v zahodni Afriki in k vzpostavitvi meduniverzitetnega sodelovanja, v katerem naj bodo udeležene EU in njene države članice;

22.

poudarja, da se je treba spopasti z družbeno neenakostjo, da bi vzpostavili čvrst in vzdržen sistem javnega zdravstva; zato podpira uvedbo splošnega zdravstvenega zavarovanja, ki se financira iz javnih sredstev in je brezplačen za uporabnike, ter poziva Komisijo, naj skupaj s partnerskimi državami in drugimi donatorji čim prej predloži program za vzpostavitev splošnega zdravstvenega zavarovanja, ki bo zagotavljal porazdelitev zdravstvenih tveganj;

23.

poziva vse države, naj se zavežejo splošnemu zdravstvenemu zavarovanju in razvijejo načrt, v katerem bodo opredelile domače vire in morebitno mednarodno financiranje za uresničitev tega cilja; pozdravlja cilj povečanja izdatkov za zdravstveno varstvo v vseh državah do priznane spodnje meje 86 USD na osebo za bistvene zdravstvene storitve;

24.

pozdravlja konferenco na visoki ravni o eboli pod okriljem EU in najpomembnejših partnerjev 3. marca 2015, katere cilj je bil izkoreninjenje ebole, pa tudi ocena posledic v prizadetih državah, s katero bi zagotovili, da bo razvojna pomoč nadgradila humanitarna prizadevanja;

25.

podpira idejo o vzpostavitvi „Marshallovega načrta“, s katerim bi ponovno zagnali gospodarstvo teh držav; priporoča, da se upravam ponudi tehnična pomoč za okrepitev njihovih zmogljivosti in zagotavljanje, da bo denar dosegel ljudi in da ne bo izgubljen zaradi korupcije ali porabljen za druge namene;

26.

pozdravlja mednarodna prizadevanja za zmanjšanje mednarodnih zahtev glede dolga držav, ki jih je prizadel virus ebole;

27.

meni, da bodo partnerstva med EU in kriznim območjem učinkovita samo, če bodo Liberija, Gvineja in Sierra Leone čim prej zmožne prevzeti odgovornost za lasten razvoj;

28.

meni, da bi bilo treba revidirati programsko načrtovanje 11. evropskega razvojnega sklada, da bi se zagotovilo, da bosta področji naložb v zdravstvo in dobrega upravljanja postali prednostni za vse države s krhko javno infrastrukturo; je zaskrbljen, ker zdravstvo, oskrba z vodo in sanitarne storitve niso med ključnimi sektorji nacionalnih okvirnih programov Liberije in Sierre Leone; poziva Komisijo, naj vzpostavi mehanizme za tesnejše spremljanje pomoči;

29.

meni, da ob vmesnem pregledu večletnega finančnega okvira ne bo več mogoče prezreti tveganja zaradi strukturno nezadostnega financiranja humanitarnih ukrepov EU;

30.

pozdravlja humanitarne delavce in zdravstveno osebje na terenu, ki so tvegali lastna življenja v prizadevanjih za omejitev te hude zdravstvene krize;

31.

čestita misiji OZN za nujni odziv na epidemijo ebole (UNMEER), partnerskim organizacijam in nevladnim humanitarnim organizacijam, kot so med drugimi Zdravniki brez meja ter Mednarodna zveza organizacij Rdečega križa in Rdečega polmeseca, Emergency in druge, za delo na terenu in toplo pozdravlja njihov obsežen vložek in pomoč pri obvladovanju tega izbruha; obžaluje, da so z nekaterimi zdravstvenimi delavci in drugim osebjem, ki so se borili proti izbruhu ebole, po vrnitvi iz Afrike neprimerno ravnali;

32.

meni, da dostop do zdravil načeloma ne sme biti podrejen kupni moči bolnikov, temveč mora zadovoljevati potrebe bolnih, pri čemer tudi trg ne sme odločati sam o tem, katera zdravila je treba proizvajati;

33.

poziva EU in države članice, naj upoštevajo načelo EU o usklajenosti politik za razvoj, določeno v členu 208 PDEU, in sicer s spodbujanjem pravične in enakopravne mednarodne trgovine ter politik zdravstvenih raziskav in inovacij, ki bodo podpirale in spodbujale univerzalni dostop do zdravil;

34.

poziva Komisijo, naj razišče alternative modelu, ki temelji na patentnih monopolih, ko je govora o razvoju zdravil ali cepiv, ki jih proizvajajo javno–zasebna partnerstva, kot je denimo pobuda za inovativna zdravila, ki lahko zagotovijo dostopnost zdravljenj za bolnike, vzdržnost proračunov za zdravstveno varstvo in učinkovito odzivanje na krize, kot je tista zaradi virusa ebole, ali podobne grožnje;

35.

poudarja pomen povečanja svetovnih zmogljivosti za raziskave na področjih epidemiologije, razvoja „hitrih testov“ in zagotavljanja dostopa do cepiv; v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da so bili v boju proti virusu ebola uporabljeni številni raziskovalni skladi EU, med drugim pobuda za inovativna zdravila, program Obzorje 2020 in program EDCTP (Partnerstvo evropskih držav in držav v razvoju na področju kliničnih študij); poudarja, da so cepiva sicer dobrodošla, a bržkone niso primerna za izkoreninjenje ebole, saj virus mutira; zato poudarja, da je treba pri financiranju dati prednost krepitvi splošnega zdravstvenega sistema, higieni, zadrževanju, zanesljivemu hitremu testiranju v tropskih okoljih ter protivirusnim zdravilom in zdravilom za zdravljenje simptomov, ki jih povzroča;

36.

poziva vse zainteresirane strani, naj spodbujajo zdravstveno usposabljanje med občo populacijo in se pri tem osredotočajo na vprašanje tradicionalnih običajev, ki niso skladni z bojem proti širjenju bolezni med prebivalstvom;

37.

poudarja, da bi morala EU spodbujati učinkovito in pravično financiranje raziskav, ki koristijo zdravju vseh ter z inovacijami in posredovanji vodijo do cenovno in tudi sicer dostopnih rešitev; ponovno poudarja, da bi bilo treba raziskati zlasti modele, kjer so stroški raziskav in razvoja ločeni od cene zdravil, vključno s priložnostmi za prenos tehnologije v države v razvoju;

38.

ponovno poudarja, da je treba vlagati v zapostavljene bolezni; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj nadaljuje razpravo o tem vprašanju in pripravi podlago za obsežno sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem, pod pogojem, da so sprejete varovalke, s katerimi se prepreči, da bi javno-zasebna partnerstva na nereguliranem trgu škodila ranljivim osebam, ter naj se tako poskuša krepiti nacionalne zdravstvene sisteme in spodbujati prenos rezultatov prizadetemu prebivalstvu; v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da je EU – za nujno potrebne raziskave na področju novih zdravil – zagotovila 138 milijonov EUR za projekte v okviru programa Obzorje 2020 in pobude za inovativna zdravila, s katerimi se razvijajo klinična preskušanja novih cepiv, hitri diagnostični testi in zdravljenja; izreka pohvalo evropski farmacevtski industriji, ki je podpori raziskovalnih prizadevanj ravno tako namenila veliko sredstev;

39.

poudarja, da gre pri eboli in drugih epidemijah za mednarodne grožnje, na katere se je treba odzvati z mednarodnim sodelovanjem; poziva Mednarodno zdravstveno organizacijo, naj revidira Mednarodni zdravstveni pravilnik in vključi soodvisno odgovornost in finančno podporo, tudi za odpravljanje temeljnih vzrokov;

40.

pozdravlja francoski program mreže inštitutov za javno zdravje v zahodni Afriki RIPOST, glede na siceršnje pomanjkljivo izvajanje Mednarodnega zdravstvenega pravilnika in pomanjkanje epidemiološkega nadzora;

41.

poudarja, da izbruh epidemije sedaj resda pojema, a virus ostane v spolnih žlezah več mesecev po okrevanju, zato bi bilo treba v okviru zdravstvenega sistema in izobraževalnih ukrepov zagotoviti razpoložljivost spolnega svetovanja in načrtovanja družine;

42.

poudarja, da je vedno bolj verjetno, da bo epidemiji, ki je močno prizadela male kmete, sledila prehranska kriza; poziva države članice, Komisijo in mednarodno skupnost, naj vlagajo v dolgoročni razvoj in tako poskrbijo, da kmetijska gospodinjstva in prehranska varnost v prihodnosti v zahodni Afriki ne bodo več ogroženi;

43.

poziva pristojni odbor, naj v tesnem sodelovanju s koordinatorjem EU za ebolo spremlja sprejete ukrepe za obvladovanje krize in predloži končno oceno na podlagi dobro določenih meril po misiji Parlamenta v Sierri Leone;

44.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, vladam in parlamentom Afriške unije generalnemu sekretarju OZN in Svetovni zdravstveni organizaciji.