17.8.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 272/36

1.

pozdravlja zakonodajna predloga Evropske komisije o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v državah članicah v obdobju 2021–2030 v sektorjih, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami (ETS), [COM(2016) 482 final] in o vključitvi emisij in odvzemov toplogrednih plinov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF) v okvir podnebne in energetske politike do leta 2030 [COM(2016) 479 final];

2.

meni, da je pomembno, da se emisije toplogrednih plinov v sektorjih, ki niso vključeni v ETS, do leta 2030 zmanjšajo v takem obsegu, da bo do leta 2050 mogoče doseči cilj dolgoročnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 95 %;

3.

meni, da je v zvezi z izpolnjevanjem zavez iz Pariškega sporazuma izjemno inovativno in stroškovno učinkovito, da se v okviru podnebne politike EU celostno izkorišča potencial za zmanjšanje emisij CO2, ki nastanejo zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF);

4.

meni, da je odločilnega pomena, da se prizna vloga lokalnih in regionalnih oblasti in da se jih kot pomembne akterje vključi v izvajanje ukrepov nove podnebne politike ter da se jih v skladu z načelom upravljanja na več ravneh aktivneje in v večjem obsegu vključi v izvajanje energetske in podnebne politike EU;

5.

poudarja vlogo in pristojnosti mest in regij pri zbiranju in pripravi podatkov, ki so potrebni za pripravo evidenc o emisijah toplogrednih plinov v sektorjih, zajetih v uredbo LULUCF in uredbo o porazdelitvi prizadevanj; državam članicam in Komisiji priporoča, naj lokalne in regionalne oblasti s krepitvijo njihovih zmogljivosti dosledno podpirajo pri izpolnjevanju njihovih osnovnih nalog pri zasnovi in načrtovanju lokalnega razvoja na področjih energetike, prometa, ravnanja z odpadki, rabe tal in drugih;

6.

meni, da instrumenti prilagodljivosti odražajo tržna načela in načine rabe zemljišč, pa tudi sredstva za uresničitev zmanjšanja emisij v okviru podnebnih ukrepov, vendar so v zvezi s tem potrebne spremembe, da se preprečita razvrednotenje visoko zastavljenih ciljev podnebne politike EU in inflacija pri trgovanju s kvotami. To je mogoče storiti z obračunavanjem dejanskih emisij ali linearnega trenda njihovega zmanjšanja leta 2020, zmanjšanjem prenosa presežnih kvot v ETS EU na sektorje, ki niso vključeni v ETS, in določitvijo ambicioznejših ciljev tudi za države z nizkim BDP;

7.

poziva k uvedbi vmesnega preverjanja skladnosti vsakih pet let kot učinkovitega sredstva, ki zagotavlja izpolnjevanje ciljev zmanjšanja emisij z rednim spremljanjem;

8.

meni, da bi bilo zaradi odsotnosti specifičnih ciljev zmanjšanja emisij za posamezne sektorje, vključene v uredbo o porazdelitvi prizadevanj, treba predvideti določbe o načrtovanju, da bi se na ravni EU, držav članic, regij in lokalnih oblasti oblikovali strategije in ukrepi, ki bodo jamčili prehod teh sektorjev na ukrepe za nizke emisije CO2. Treba je torej pripraviti cilje za posamezne sektorje, da se zagotovi, da so vsi sektorji, vključeni v direktivo o porazdelitvi prizadevanj, v skladu s svetovnim ciljem zmanjšanja emisij, predlaganim v uredbi, poleg tega pa je treba preverjanje skladnosti okrepiti z letnim spremljanjem in bilancami stanja;

9.

poudarja, da je treba izčrpno in še ambiciozneje izkoristiti možnosti v zvezi z regulativnimi zahtevami za ukrepe v sektorjih, kjer obstaja nevarnost porasta emisij (npr. učinkovitost osebnih avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil v prometu);

10.

poziva Evropsko komisijo k celostnemu upoštevanju prispevka LULUCF, saj lahko ta sektor, zlasti gozdovi, pomembno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb z zajemanjem, shranjevanjem in nadomestitvijo emisij CO2.

1.

meni, da imajo lokalne in regionalne oblasti v sektorjih, ki jih zajemata uredba o porazdelitvi prizadevanj za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in uredba LULUCF, brez dvoma odločilno vlogo, saj je treba v skladu s tema uredbama upoštevati teritorialno razsežnost. Poleg tega so to področja, na katerih lahko lokalne in regionalne delujejo na podlagi svojih pravnih pristojnosti in pooblastil. Za politično izvajanje je na voljo obširen katalog koristnih instrumentov, npr. prostorsko načrtovanje, podpora MSP, politični ukrepi za pridobitev in spodbujanje okolju prijaznih naložb, stavbni sektor, promet in mobilnost v mestih ter urbanistični načrti;

2.

poudarja, da ponujeni ukrepi pomagajo zmanjšati emisije na področjih, ki niso zajeta v sistem EU za trgovanje z emisijami (sistem ETS), in tako prinašajo socialno, gospodarsko in okoljsko dodano vrednost. To daje mestom in regijam še odločilnejšo vlogo, saj so na svojih ozemljih vodilni akterji in gonilo pobud za dekarbonizacijo ter upoštevajo gospodarske in socialne dejavnike vsakega lokalnega ukrepa;

3.

poudarja, da sodobno in trajnostno gozdarstvo prispeva k večji uporabi obnovljivih virov energije in bioenergije kot nadomestila za fosilna goriva ter hkrati ustvarja učinkovite ponore ogljika; ravno tako poudarja, da mora tudi skupna kmetijska politika EU spodbujati zmanjšanje emisij v sektorjih LULUCF;

4.

meni, da imajo lokalne in regionalne oblasti pomembne naloge, ko gre za neposredno obveščanje državljanov in izvajanje kampanj o energetskih vprašanjih. Komisija s predlogi podpira izvajanje regionalnih podnebnih in energetskih strategij ter spodbuja dekarbonizacijo sektorjev in načrtno rabo zemljišč v okviru regionalnega in mestnega razvoja ter prostorskega načrtovanja. Regionalni in lokalni procesi temeljijo na konkretnih primerih in ciljih za zmanjšanje, ki jih določa Konvencija županov;

5.

meni, da predlagani uredbi ne odpirata vprašanj glede njune skladnosti z načelom subsidiarnosti, ker je obravnavanje podnebnih sprememb in njihovih posledic jasno čezmejno vprašanje in je zato cilje teh uredb mogoče doseči le z ukrepi na ravni EU. Predlagani uredbi tudi formalno ali vsebinsko ne presegata nujnih ukrepov za doseganje ciljev EU glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 na stroškovno učinkovit način in sta torej v skladu z načelom sorazmernosti;

6.

meni, da je treba za prehod na nizkoogljično gospodarstvo in čiste vire energije še naprej sprejemati obsežne podnebne ukrepe tudi v sektorjih, ki niso zajeti v sistemu trgovanja z emisijami. Namen predloga za porazdelitev prizadevanj je vzpostaviti splošno pravilo za sektorje, ki niso vključeni v sistem ETS;

7.

opozarja, da Komisija za te sektorje ni predložila konkretnih, pravno zavezujočih ciljev, temveč izhaja iz splošne ocene njihovega prispevka, pri čemer imajo države članice razmeroma veliko svobodo pri odločanju o tem, katere konkretne ukrepe bodo izvedle, da bi izpolnile zahteve za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Možnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov se po posameznih sektorjih razlikujejo in lahko na nacionalni ravni pomenijo celo povečanje, kar na primer velja za napovedi emisij v prometu po kopnem, ki so popolnoma neodvisne od izvajanja ukrepov za učinkovitejšo rabo goriv;

8.

se zavzema za prožno izvajanje splošnih ciljev za vse sektorje skupaj, pri čemer je treba oceniti in upoštevati regionalne in lokalne zmožnosti. Razčlenitev ciljev po posameznih sektorjih pa v praksi ni izvedljiva;

9.

poudarja, da vse države članice in vsi gospodarski sektorji prispevajo k doseganju ciljev glede zmanjšanja emisij CO2 ter da bi si vsi morali prizadevati za zgoraj navedene cilje, pri tem pa uravnoteženo upoštevati vidika pravičnosti in solidarnosti. Nacionalne cilje v okviru skupine držav članic, v katerih je BDP na prebivalca nad povprečjem EU, pa bi bilo treba sorazmerno prilagoditi, da bodo pravično in uravnoteženo odražali stroškovno učinkovitost;

10.

ugotavlja, da bi se lahko z uresničitvijo ciljev glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov povečali učinkovitost in inovativnost evropskega gospodarstva ter spodbudile izboljšave, zlasti na področju stavbnega sektorja, kmetijstva, ravnanja z odpadki in prometa, v kolikor sodijo na področje uporabe te uredbe;

11.

opozarja, da uredba o porazdelitvi prizadevanj predvideva mnoge možnosti za prilagodljivost in trgovanje, ki naj bi državam članicam pomagale doseči cilje za zmanjšanje emisij do leta 2030. Tovrstni ukrepi omilijo stroške zmanjšanja emisij, čeprav moramo tukaj ostati realistični in previdni. Skrbno je treba paziti, da prožnost v nekaterih državah članicah ne bo pomenila več emisij ali določanja nižjih ciljev z manipulacijami, naj bo to pred začetkom veljavnosti določb ali pri uporabi mehanizma prilagodljivosti, saj lahko neenotna pravila glede prilagodljivosti na koncu povzročijo, da cilji za zmanjšanje emisij ne bodo izpolnjeni. Upoštevati je treba ne le trenutne in strukturne probleme držav ter njihov življenjski standard, temveč tudi regionalne razlike v državah, da bodo doseženi visoko zastavljeni cilji;

12.

Komisijo nujno poziva, naj predlaga konkretne rešitve za problem tistih regij, ki se morda soočajo s posebnimi težavami ali zatonom v okviru potrebnega prehoda na nizkoogljično gospodarstvo; poudarja, da je treba razviti realistične rešitve za regije, ki so izjemno odvisne od uporabe fosilnih goriv ali energetsko intenzivne industrije ali jih bo morda uporaba predlaganih uredb kako drugače nesorazmerno prizadela; poudarja pomen vključevanja lokalnih in regionalnih oblasti v razvoj scenarijev trajnostnega razvoja, ki bi lahko spodbudili gospodarstvo v teh regijah;

13.

ugotavlja, da določena najvišja zgornja meja 100 milijonov enot za emisije zaradi presežne ponudbe pravic iz sistema ETS in nizke cene CO2 niso ravno spodbuda za znatno zmanjšanje emisij, temveč so v nasprotju s cilji o varstvu podnebja in lahko povzročijo, da se bodo emisije v sektorjih, ki niso vključeni v sistem ETS, še povečale kot posledica odpravljanja neravnovesij;

14.

Komisijo poziva, naj pri izračunavanju sankcij pokaže nekaj prilagodljivosti, in sicer tako da pri prenosih emisijskih pravic med sektorji uporabi nižje menjalne in tržne vrednosti;

15.

pozdravlja predlog, v skladu s katerim smejo države članice skupno 280 milijonov enot s področja LULUCF uporabiti kot potrditev, da lahko ta sektor, zlasti gozdovi, pozitivno prispeva k podnebnemu okviru EU. Ugotavlja, da sta problematični natančnost spremljanja emisij toplogrednih plinov za LULUCF in podpora lokalne ravni pri zbiranju podatkov;

16.

ugotavlja, da bi moralo biti zajemanje CO2 v okviru LULUCF omejeno na tista področja uredbe o porazdelitvi prizadevanj, na katerih so pravila za obračunavanje znanstveno podprta in utemeljena ter so bila preverjena s pilotnimi projekti. Tako bi se preprečile špekulacije in omejitev splošnih načel na zgolj stroškovni vidik. Pri spremljanju ukrepov na področju LULUCF in pri poročanju na tem področju je treba po najboljših močeh in z uporabo najboljših metod preprečiti dvojno štetje. To zlasti velja za spremembe kategorij rabe zemljišč, pa tudi za obračunavanje lesnih proizvodov in naravnih motenj;

17.

predlaga, da se odbitki upoštevajo vsakih pet let, tako da se lahko upošteva morebitni prispevek zemljišč, kjer je bil gozd izkrčen, pogozdenih zemljišč, njivskih površin, s katerimi se gospodari, in travinja, s katerim se gospodari. S tem bi se izravnali spremenljivost narave ter posledice naključnih dogodkov in cikličnih procesov;

18.

priporoča Komisiji, naj sodeluje z državami članicami pri natančnejši določitvi pravil za vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri upravljanju podatkov ter spremljanju obračunavanja za LULUCF;

19.

meni, da je zelo pomembno, da je v predlogu ohranjen strog cikel poročanja in skladnosti, kakor je določen v okviru odločbe o porazdelitvi prizadevanj. Države članice so še vedno obvezane, da spoštujejo letne omejitve emisij in krivuljo linearnega zmanjšanja v obdobju 2021–2030, čeprav bo dejansko preverjanje skladnosti izvedeno zgolj vsakih 5 let;

20.

poudarja, da mora Komisija – če želi zagotoviti, da se bo skladnost preverjala na podlagi natančnih podatkov – stalno in sistematično pregledovati in ocenjevati evidence toplogrednih plinov, ki jih predložijo države članice, po potrebi tudi s pomočjo neodvisnih strokovnjakov;

21.

meni, da mora Evropska agencija za okolje še naprej usklajevati nadzor nad transparentnostjo, točnostjo, doslednostjo, primerljivostjo in popolnostjo predloženih informacij. Pomembno je podpreti lokalne in regionalne oblasti pri obračunavanju in poročanju, da se bodo bolje kot doslej upoštevale lokalne in teritorialne posebnosti;

22.

ocenjuje kot pomembno, da obravnavani predlog nacionalnim, regionalnim in lokalnim upravam ter podjetjem, MSP in mikropodjetjem ne nalaga konkretnih obveznosti poročanja ali upravnih bremen;

23.

opozarja, da je raba zemljišč v Evropi zelo raznolika in spremenljiva, zato je logično, da se obravnava različno in neenotno. Zaradi tega sta potrebni dosledna in usklajena harmonizacija in standardizacija kakovosti podatkov držav članic, pri čemer je treba upoštevati regionalne in lokalne danosti ter pogoje, pa tudi njihovo dinamiko; predlaga, da se v tem okviru uporabijo izkušnje, zbrane s pomočjo orodij, kot je metodologija za evidence emisij v okviru pobude Konvencije županov, in da se te izkušnje povežejo s prizadevanji, ki potekajo za vzpostavitev prožnih in zanesljivih kazalnikov, ki so enostavni za uporabo, za merjenje lokalnih in regionalnih emisij v okviru Svetovne konvencije županov;

24.

izraža zaskrbljenost, ker bo Kjotski protokol prenehal veljati konec leta 2020. Zato je treba v EU dodatno razviti upravljanje v sektorju LULUCF; trenutno to poteka na podlagi sklepa o LULUCF (529/2013/EU), ki se že izvaja, s čimer bodo do leta 2020 vzpostavljeni boljši sistemi obračunavanja. Če ne bo pravnega okvira za konsolidacijo tega izvajanja in določanje pravil za obdobje po letu 2020, bi lahko v EU prišlo do neenotnega vključevanja sektorja LULUCF v splošni okvir. Razlike v pravilih za poročanje in obračunavanje med državami članicami bi negativno vplivale na optimalno delovanje enotnega trga;

25.

priznava, da pravila obračunavanja za evidence o LULUCF na podlagi postopka Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) iz leta 2006 niso ravno najsodobnejša. EU bi morala precej razviti postopek priprave evidenc, da bi bil točnejši in hitrejši. Hkrati mora sistem ostati enostaven in pregleden. Mesta in regije imajo pomembno, če ne celo odločilno vlogo pri posredovanju informacij, ki so potrebne za evidence o LULUCF in se uporabijo za naknadne ocene ter pripravo napovedi;

26.

poudarja, da uporaba podpornih struktur v postopku, ki naj bi spodbudile postopno izboljšanje, očitno nakazuje zelo obetajoč razvoj. OR bi lahko prispeval k oblikovanju ugodnega okolja, da se v skladu z osnovnimi načeli postopka IPCC, kot so doslednost, primerljivost, popolnost, točnost in transparentnost, povečajo zmožnosti mest in regij za zbiranje, analizo in povezovanje podatkov o LULUCF;

27.

meni, da bi Evropska komisija skupaj z OR morala pripraviti smernice, s katerimi bi lokalnim in regionalnim oblastem ponudila postopkovno pomoč pri zbiranju podatkov. Ravno tako bi morala pripraviti skupne metodološke standarde za vključevanje in upoštevanje lokalnih informacij, pri čemer se ne smejo prezreti kompromisi med točnostjo in stroškovno učinkovitostjo ter pri zmanjševanju upravnega bremena. Točnejše podatke je gotovo mogoče zagotavljati le s sodelovanjem lokalnih in regionalnih strokovnjakov;

28.

ugotavlja, da je vključevanje mnogih zainteresiranih strani ne le priporočljivo za dosego enotnosti glede vprašanj podnebnih sprememb in oblikovanja LULUCF, temveč tudi prispeva k večji preglednosti in okrepljenim zavezam poročanja, izboljša oceno socialnih in gospodarskih posledic na lokalni in regionalni ravni, omogoča lažje iskanje optimalnih rešitev in medsektorsko obvladovanje vse večje kompleksnosti;

29.

meni, da je treba pri vključevanju LULUCF v okvir podnebne politike na prvem mestu upoštevati kmetijstvo in gozdarstvo, vendar tudi prispevek stanovanjskega sektorja, sektorja odpadkov in malih podjetij, in sicer tako pri uvajanju dobrih praks za pravila o preglednosti kot tudi zaradi zagotavljanja učinkovitosti mehanizmov nadzora. Hitre in konkretne povratne informacije s posameznih področij med posvetovanji o uredbi in med izvajanjem so odločilne;

30.

poudarja, da je treba možnosti financiranja stalno, odločneje kot doslej in bolj decentralizirano razširiti na lokalno in regionalno raven, na kateri so lahko privlačna dopolnitev zasebnega financiranja in financiranja kreditnih ustanov. Poleg zagotavljanja nacionalnih in evropskih sredstev v obliki subvencij in sofinanciranja bi lahko razmislili o tem, da se za izvajanje okoljskih pobud izboljšajo kreditna sposobnost lokalnih in regionalnih oblasti ter njihove zmogljivosti za dajanje in najemanje posojil. To se lahko doseže s spremembami zakonodaje ali povezovanjem mest, ki sama niso dovolj velika, da bi na primer lahko kupila obveznice.