9.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/55

1.

pozdravlja akcijski načrt Evropske komisije za vključevanje državljanov tretjih držav (1) glede na vse večjo raznolikost evropske družbe in potrebo po njihovem polnem vključevanju v našo družbo; poudarja pomen vključevanja, ki je dvosmerni proces, v katerega so vključeni tako državljani tretjih držav kot tudi družba gostiteljica;

2.

meni, da je treba vključevanje obravnavati kot dinamičen, interaktiven in začasen proces, ki državljanom tretjih držav omogoči, da v celoti postanejo del družbe gostiteljice in se v njej postopoma osamosvojijo; spodbuja tudi interakcijo z družbo gostiteljico in udejstvovanje v njej;

3.

poudarja, da je vključevanje v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU) (2) v pristojnosti držav članic; Pogodba dopušča določitev ukrepov na evropski ravni, s katerimi se spodbujajo in podpirajo prizadevanja držav članic pri vključevanju državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo na njihovem ozemlju, pri čemer je izključeno kakršnokoli usklajevanje zakonov in predpisov držav članic; poziva k nadaljnjim prizadevanjem za spremljanje načela subsidiarnosti in opozarja, da morajo biti ukrepi držav članic na tem področju v skladu s pravnim redom EU, vključno s skupnimi osnovnimi načeli o vključevanju priseljencev v EU;

4.

opozarja, da se dejanska politika vključevanja izvaja predvsem na politični ravni, ki je državljanom najbližje. Zato je uporaba pristopa upravljanja na več ravneh izjemno priporočljiva, seveda s posebnim poudarkom na lokalnih in regionalnih oblasteh, glede na to da se te najbolj neposredno soočajo z izzivi in priložnostmi vključevanja;

5.

opozarja, da je v politični razpravi v zvezi z različnimi kategorijami novo prispelih oseb treba uporabljati pravilno terminologijo. Akcijski načrt se nanaša zgolj na novo prispele osebe (migrante, begunce in upravičence do subsidiarne zaščite), ki so državljani tretjih držav in zakonito prebivajo v EU. Ne nanaša se na državljane držav članic EU, katerih starši ali stari starši prihajajo iz tretjih držav, niti na državljane EU, ki uveljavljajo svojo pravico do prostega gibanja, in njihove družinske člane;

6.

poudarja, da vključevanje kot področje politike ne more obstajati samo zase in se že po definiciji prekriva z več tradicionalnimi političnimi področji, ki se nanašajo na primer na izobraževanje, delo, blaginjo, zdravje, stanovanja itd., ter da se politika vključevanja v idealnem primeru izvaja horizontalno, pri čemer se na vsakem političnem področju namenja pozornost izzivom in priložnostim vključevanja;

7.

poudarja, da je vključevanje dvosmerni proces, ki je povezan s pravicami in dolžnostmi za državljane tretjih držav kot tudi za gostujočo družbo, pri čemer morata obe strani prevzeti svojo odgovornost;

8.

poudarja, da je vključevanje idealno ključni del azilne in migracijske politike in da tako akcijskega načrta ni mogoče obravnavati ločeno od ostalih predlogov Evropske komisije, med drugim o skupnem evropskem azilnem sistemu (3) in o vzpostavitvi novega partnerskega okvira s tretjimi državami v okviru evropske agende o migracijah (4);

9.

ob zavedanju, da zaposlitev temeljno prispeva k vključevanju državljanov tretjih držav v družbo, se navezuje tudi na modro karto iz predloga Komisije o zakonitih migracijah v povezavi s pregledom direktive o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene visoko usposobljene zaposlitve (5);

10.

se strinja z analizo Komisije, da bo nevključevanje pomenilo izjemno izgubo tako za državljane tretjih držav kot tudi za državo gostiteljico, družbeni in gospodarski stroški nevključevanja pa utegnejo preseči naložbe v politiko vključevanja in njen potencial;

11.

izraža prepričanje, da je dobra politika vključevanja eden od potrebnih pogojev za obravnavo razmeroma slabših rezultatov novo prispelih oseb v zvezi s trgom dela, izobraževanjem, prihodki, stanovanji, zdravjem, udejstvovanjem v družbi in socialno kohezijo, kot je razvidno iz kazalnikov OECD (6);

12.

se pridružuje pozivu Komisije k bolj prilagojenim rešitvam in je prepričan, da mora politika vključevanja namenjati večjo pozornost veliki raznolikosti različnih skupin državljanov tretjih držav in njihovim različnim potrebam. Dobra politika vključevanja torej temelji na pristopu po meri in ne izhaja iz univerzalnih rešitev. Med drugim je treba upoštevati znanje jezika, kulturno ozadje, raven izobrazbe, pričakovano dolžino bivanja, vzrok migracije, znanja in spretnosti, morebitne travme itd. Lokalne in regionalne oblasti imajo dobro izhodišče, da ukrepanje prilagodijo veliki raznolikosti med državljani tretjih držav in njihovim posebnim potrebam, in lahko na tem področju nudijo platformo za izmenjavo znanja in izkušenj. Odbor regij v zvezi s tem opozarja na dobro prakso, ki izhaja iz perspektive posameznika s tečaji vključevanja in udeležbe v javnem življenju, ki ustrezajo potrebam državljanov tretjih držav;

13.

pozdravlja prepričanje Komisije in Evropskega parlamenta (7), da politika vključevanja na splošno in zlasti vključevanje beguncev na trg dela ne smeta potekati na račun politik za druge ranljive skupine v družbi gostiteljici;

14.

poudarja, da evropska družba temelji na osnovnih normah in vrednotah, kot so demokracija, pravna država, svoboda izražanja, svoboda veroizpovedi, enakost med spoloma, človekove pravice, solidarnost, strpnost itd. Pozdravlja dejstvo, da je povezavo med vključevanjem ter temi normami in vrednotami obravnaval Svet za splošne zadeve, ki je 24. maja 2016 razpravljal o pravni državi (8), in poziva prihodnji predsedstvi EU (malteško in estonsko) k nadaljevanju tega dialoga, da bi se med državami članicami, institucijami EU, lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter civilno družbo razvilo globlje razumevanje glede zaščite teh norm in vrednot ter o tem, kako lahko prispevajo k vključevanju;

15.

je prepričan, da sta za uspešno vključevanje bistvenega pomena razumevanje in sprejemanje teh evropskih norm in vrednot, tako med državljani tretjih držav kot tudi v družbi gostiteljici. To je v skladu z idejo, da je politiko vključevanja najbolje povezati s spodbujanjem udeležbe v javnem življenju in oblikovanjem skupnosti ter da je zato treba na različnih ravneh razviti in podpreti primerna orodja za krepitev medsebojnega razumevanja z ustrezno podporo na evropski ravni, ki bodo vključevala državljansko vzgojo, tako s klasičnimi tečaji kot tudi v inovativnih oblikah poučevanja;

16.

poudarja, da je treba razviti mehanizme, ki po eni strani krepijo solidarnost in sodelovanje med vsemi evropskimi regijami in po drugi strani sodelovanje med različnimi upravami in strokovnimi akterji. Ozaveščanje vlad držav članic, ki imajo pristojnosti na področju azila, je bistveni izziv;

17.

v zvezi s tem opozarja na dobro prakso v zvezi z udeležbo v javnem življenju, ko so državljanom tretjih držav na voljo tečaji o spoznavanju družbe, na katerih se na interaktiven način seznanijo z evropskimi normami in vrednotami ter načinom življenja v družbi gostiteljici. Cilj je, da prejmejo podporo pri usvojitvi ustreznih instrumentov, s katerimi bodo postali polnopravni člani družbe;

18.

predlaga, da se poiščejo pobude v različnih državah članicah EU, v katerih morajo državljani tretjih držav podpisati izjavo o vključevanju in udejstvovanju, ki med drugim vsebuje temeljne norme in vrednote, da se prouči, kako te pobude vplivajo na zadevno družbo, ter da se rezultati in izkušnje s tovrstnimi programi izmenjajo, da bodo lokalne in regionalne oblasti lahko imele od tega koristi; poudarja, da se tem temeljnim normam in vrednotam morajo aktivno zavezati ne le državljani tretjih držav, temveč tudi lokalno prebivalstvo;

19.

ponavlja, da je vključevanje dvosmerni proces, pri čemer mora tudi država gostiteljica izpolniti svojo nalogo. Pri tem mora družba gostiteljica državljanom tretjih držav omogočiti dejavno udejstvovanje s tem, da odpravi ovire in omogoči dostop do osnovnih storitev, in jim nuditi proces vključevanja, ki jim bo omogočil, da se seznanijo z družbo, v kateri živijo. Zlasti pri družinskih migracijah lahko družba gostiteljica prevzame pomembno vlogo v procesu vključevanja. V prvi vrsti so tu države članice ter lokalne in regionalne oblasti, poleg tega pa so znotraj države gostiteljice pomembni partnerji na področju politike vključevanja še nevladne organizacije, civilna družba, zasebni sektor, verske skupnosti ali manjšinske etnične skupnosti;

20.

opozarja tudi na odgovornost vseh teh različnih akterjev, da državo gostiteljico pripravijo na prihod državljanov tretjih držav in da spodbujajo sprejem, ter v zvezi s tem poudarja pomen pravilnega obveščanja družbe gostiteljice;

21.

je prepričan, da je najbolje, da se proces vključevanja, če je le mogoče, začne čim prej, tudi kadar se državljani tretjih držav nahajajo še v državi izvora;

22.

opozarja, da je znanje jezika države gostiteljice njuno potrebno za dobro vključevanje in da učenje novega jezika pogosto traja nekaj časa. Tako različne države članice EU že pred prihodom državljanov tretjih držav v državo gostiteljico organizirajo jezikovni pouk ali teste. S tem se čim bolj skrajša obdobje, v katerem se državljani tretjih držav v državi gostiteljici ne morejo izražati v lokalnem jeziku, in olajša interakcija z lokalno družbo gostiteljico. Vsekakor to ne sme biti pogoj za odobritev zaščite beguncem ali upravičencem do sekundarne zaščite;

23.

poudarja, da so pogovori z državljani tretjih držav ob sprejemu ključni za oblikovanje rešitev po meri, saj omogočajo boljše razumevanje pričakovanj državljana tretje države in družbe gostiteljice. Če je to mogoče, bi se ti pogovori lahko izvajali že deloma v državi izvora, tako da se državljan tretje države lahko popolnoma osredotoči na dejansko vključevanje takoj, ko prispe v družbo gostiteljico;

24.

poudarja pomen spremljevalnih ukrepov v okviru obveščanja družbe gostiteljice o prihodu državljanov tretjih držav, zlasti v skupnostih, ki sprejemajo preseljene begunce;

25.

pozdravlja poudarek Komisije na izobraževanju kot enem od osrednjih področij politike, od katerih je odvisen uspeh politike vključevanja, in v zvezi s tem poziva k nadaljnjemu spremljanju načela subsidiarnosti;

26.

poudarja, da je usvojitev uradnih jezikov družbe gostiteljice prednostnega pomena za to, da bodo državljani tretjih držav in njihovi otroci čim prej sposobni interakcije z družbo gostiteljico in da bodo lahko uveljavljali svoje pravice in izpolnjevali svoje dolžnosti. Pomembno je, da se tudi tu spodbudi izobraževanje po meri na podlagi profila državljana tretje države in njegovih posebnih potreb;

27.

opozarja na dobro prakso sprejemnih programov za tujegovoreče državljane tretjih držav v osnovnih in srednjih šolah, ki ponujajo prilagojene rešitve z ločenimi razredi, dodatno podporo v običajnih razredih ali s kombinacijo teh pristopov (9);

28.

poudarja dobro prakso v zvezi z ukrepi za premostitev jezikovnih težav, na primer v izobraževanju z uporabo prevajalcev in tolmačev za potrebe skupnosti, s pomočjo katerih lahko učitelji in vzgojitelji poskrbijo za to, da lahko državljani tretjih držav, ki še ne obvladajo jezika države gostiteljice, vseeno aktivno komunicirajo z izobraževalnimi ustanovami, v katerih se šolajo njihovi otroci;

29.

pozdravlja predlog Komisije, da se nadalje proučijo možnosti za državljansko vzgojo v srednješolskem izobraževanju glede na to, da mora biti vsak seznanjen s predpisi, kulturo, normami in vrednotami družbe; predlaga, da se to stori tudi v izobraževanju odraslih in poklicnem izobraževanju;

30.

poziva, naj se posebna pozornost nameni ciljni skupini državljanov tretjih držav od 16 do 18 let, ki pogosto končujejo obvezno izobraževanje in običajno še nimajo potrebnih instrumentov za začetek poklicnega oziroma visokošolskega izobraževanja ali za uspešen vstop na trg dela;

31.

pozdravlja dejstvo, da Komisija vključevanje na trg dela izpostavlja kot eno od prednostnih nalog v zvezi z možnostmi državljanov tretjih držav, da se ustalijo v družbi in se v njej udejstvujejo, glede na nižjo stopnjo zaposlenosti novo prispelih oseb, zlasti žensk, v primerjavi s stopnjo zaposlenosti domačega prebivalstva (10);

32.

poziva k vzpostavitvi sistemov, eventualno prek možnosti opravljanja pripravništev, pa tudi prek svetovalnih služb in pravne pomoči, ki bodo državljanom tretjih držav čim prej dali dostop do trga dela. S tem bodo lahko prek stikov s sodelavci v praksi vadili jezik in hkrati ustvarili mrežo, ki jim lahko pomaga do zaposlitve in osamosvojitve;

33.

v okviru vključevanja v izobraževanje in trg dela pozdravlja ukrepe za državljane tretjih držav, ki niso več šoloobvezni, da naknadno pridobijo osnovno poklicno izobrazbo in izboljšajo svojo pripravljenost za usposabljanje;

34.

je prepričan, da lahko usmerjena ekonomska migracija pripomore k obvladovanju izzivov v zvezi s staranjem prebivalstva, potrebo po določeni delovni sili in pritiskom na sisteme socialne varnosti, vendar poudarja, da je sprejem in s tem povezano vključevanje beguncev ter načelo združitve družine v prvi vrsti treba obravnavati kot nekaj, kar je v interesu tako družbe gostiteljice kot migranta in temelji na temeljnih pravicah in mednarodnih obveznostih, in se ga ne sme napačno predstavljati kot rešitev za naše probleme trga dela;

35.

priznava, da je treba splošna in poklicna znanja in spretnosti ter kvalifikacije državljanov tretjih držav hitro in pravilno oceniti in potrditi, glede na to da je to najpomembneje za njihovo udeležbo na trgu dela oziroma njihovo pripravo nanjo s poklicnim usposabljanjem. Zato med drugim z zanimanjem pričakuje pripravo predlogov Komisije v okviru njenega novega programa za znanja in spretnosti za Evropo (11);

36.

v zvezi s pregledom direktive o modri karti (12) poudarja, da je za evropska gospodarstva bistveno, da se privabljajo visokokvalificirane osebe za dejansko prosta delovna mesta;

37.

izraža zadovoljstvo, da je bil 16. marca 2016 pripravljen tristranski socialni vrh o begunski krizi, vendar poziva, naj se upošteva tudi šolstvo, glede na to da je pomemben partner, ki lahko prispeva k napredku v razpravi o vključevanju (na trg dela);

38.

znova poudarja, da je treba jasno razlikovati med (ekonomskimi) migranti in begunci ali upravičenci do sekundarne zaščite, zlasti v politični razpravi o dostopu do osnovnih storitev glede na to da imajo lahko različne ciljne skupine različne potrebe, pri čemer je potreben bistveno drugačen pristop; vendar poudarja, da je vsem državljanom tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU, treba omogočiti uspešno vključevanje;

39.

poudarja, da so države članice pristojne za organizacijo svojih sistemov socialne varnosti, in je seznanjen s politično razpravo v različnih državah članicah, v katerih se priporoča načelo zavarovanja in se torej prednost daje postopnemu dajanju določenih socialnih pravic, tudi državljanom tretjih držav, na podlagi plačanih prispevkov;

40.

v okviru zdravstvenega varstva poziva k večjemu poudarku na varstvu duševnega zdravja, ki je zlasti lahko pomembno pri sprejemu in vključevanju beguncev, ki so izkusili vojno ali doživeli druge travme, zlasti otroci in mladi;

41.

se zaveda, da imajo države članice pravico, da od migrantov, ki niso upravičeni do zaščite v skladu z mednarodnim pravom, zahtevajo, da ob prihodu v družbo gostiteljico poskrbijo za lastno preživljanje in ne izkoriščajo sistema socialne varnosti;

42.

opozarja, da je še vedno treba nameniti dovolj pozornosti socialnim stanovanjem, ne glede na to da bi se moral stanovalec – naj bo to državljan tretje države ali ne – slej ko prej osamosvojiti, tako da lahko poišče stanovanje na zasebnem trgu;

43.

pozdravlja stališče Komisije, da se politika vključevanja ne sme izvajati na račun politik za druge ranljive skupine v družbi gostiteljici;

44.

pozdravlja dejstvo, da Komisija s tem poglavjem v akcijskem načrtu poudarja aktivno državljanstvo, tako da državljani tretjih držav ne bodo za vedno ostali novo prispele osebe, ampak bodo čim prej postali del družbe gostiteljice, ne glede na svoje državljanstvo; zato se zavzema ne le za politiko vključevanja, ampak tudi za spodbujanje udeležbe v javnem življenju in oblikovanje skupnosti;

45.

se strinja s Komisijo, da pri vključevanju ne gre le za usvojitev jezika in zaposlitev, ampak tudi za aktivno udeležbo v skupnosti in civilni družbi. Tudi zato je pomembno, da vključevanja državljanov tretjih držav ne ponuja ali izvaja le politika, ampak je v to vključena tudi civilna družba;

46.

meni, da je poleg formalnega učenja uradnih jezikov družbe gostiteljice v okviru izobraževanja pomemben tudi neformalni okvir, ki ga nudi interakcija s civilno družbo, v katerem lahko državljani tretjih držav uporabljajo te nove jezike in jih vadijo, s čimer jih usvojijo na zelo praktičen način;

47.

je tako kot Komisija prepričan, da udeležba državljanov tretjih držav v civilni družbi gostiteljici spodbuja dialog in medsebojno razumevanje med novo prispelimi osebami in družbo gostiteljico in da se s tem povečuje sprejemanje družbe gostiteljice in zmanjšujeta diskriminacija in rasizem;

48.

podpira poziv Komisije državam članicam, naj zagotovijo uveljavljanje pravic v zvezi z zaščito pred diskriminacijo in rasizmom, ter poziva k aktivni politiki enakih možnosti in nediskriminacije za krepitev skupnega državljanstva;

49.

pozdravlja prizadevanja Komisije, da pri preoblikovanju sedanje mreže nacionalnih kontaktnih točk za vključevanje v evropsko mrežo za vključevanje večjo pozornost nameni izmenjavi dobre prakse zlasti tako, da sodeluje s civilno družbo ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

50.

poziva Komisijo, naj evropska mreža za vključevanje postane platforma, ki bo spodbujala in podpirala sodelovanje in soodgovorno ukrepanje nacionalne, regionalne in lokalne ravni pri opredelitvi politik vključevanja in pri usklajevanju in razdelitvi pristojnosti (13);

51.

obžaluje dejstvo, da so države članice – čeprav se zaveda, da je to v njihovi pristojnosti – v večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 v svojih nacionalnih programih Sklada za azil, migracije in vključevanje za vključevanje namenile manj sredstev, medtem ko so se potrebe ravno povečale, zlasti v okviru sedanje krize na področju migracij in azila in humanitarne krize;

52.

pozdravlja dejstvo, da si Komisija v osnutku proračuna za leto 2017 prizadeva za okrepitev finančne pomoči EU državam članicam iz Sklada za azil, migracije in vključevanje;

53.

je prepričan, da je treba najti sinergije med različnimi evropskimi skladi, ki lahko podprejo politiko vključevanja. V prvi vrsti gre seveda za Sklad za azil, migracije in vključevanje, vendar pa je določene projekte vključevanja treba omogočiti tudi v okviru Sklada za notranjo varnost, Evropskega socialnega sklada (ESS), Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRS), Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo ter Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim (14);

54.

poziva Evropsko komisijo, naj razmisli o oblikovanju posebnega tematskega cilja o vključevanju v okviru kohezijske politike po letu 2020, da se zagotovijo bolj učinkovita in ciljno usmerjena sredstva iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov za projekte vključevanja. Kar zadeva programsko obdobje 2014–2020, upravni organi potrebujejo čim bolj jasne in natančne dodatne smernice v zvezi z ukrepi vključevanja, ki so upravičeni do sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov;

55.

poziva k temu, da se za države članice, lokalne in regionalne oblasti ter civilno družbo čim bolj poenostavi način vlaganja predlogov za nacionalne programe v okviru različnih skladov, ter zato med drugim pozdravlja predlog Komisije za večjo uporabo partnerskih mehanizmov;

56.

poziva k širši in bolj ciljno usmerjeni uporabi programa Interreg za podporo projektov vključevanja, vključno s prilagoditvijo pravil in prednostnih nalog zadevnih operativnih programov. Poudarja osrednjo vlogo evropskega teritorialnega sodelovanja za izboljšanje politike vključevanja, zlasti na lokalni ravni, s spodbujanjem sinergij in izmenjave dobrih praks;

57.

poziva Komisijo k zmanjšanju čezmerne upravne obremenitve in birokracije v okviru nadzornih mehanizmov v različnih evropskih skladih, ki se uporabljajo za projekte vključevanja, da bodo lahko države članice, lokalne in regionalne oblasti učinkovito usmerile vso svojo energijo v politiko vključevanja na terenu, brez poseganja v upravičeno strogo preverjanje, katerega namen je učinkovita poraba javnih sredstev;

58.

poziva Komisijo, naj pristop po meri, ki ga zahteva politika vključevanja, izvaja tudi v nadzornih mehanizmih v različnih evropskih skladih, ki se uporabljajo za projekte vključevanja, brez poseganja v upravičeno strogo preverjanje, katerega namen je učinkovita poraba javnih sredstev;

59.

znova poudarja, da se dejanska politika vključevanja izvaja zlasti na lokalni in regionalni ravni in da se ti najbolj neposredno soočata z izzivi in priložnostmi vključevanja;

60.

zato Komisijo poziva, naj upošteva posebne potrebe lokalnih in regionalnih oblasti ter jih čim bolj podpre in bolj kot v preteklosti vključi v politiko vključevanja, ki se pripravlja, izvaja oziroma spodbuja na evropski ravni;

61.

poziva Komisijo, naj spodbuja in finančno podpira države članice in regije pri izvajanju ukrepov za vključevanje, zlasti v zvezi z izobraževanjem in poklicnim usposabljanjem, vstopom na trg dela in iskanjem stanovanja, ter spodbuja izmenjavo dobrih praks v regijah, ki že izvajajo ukrepe za vključevanje, kot je razpršeni sprejem;

62.

v tem okviru poziva Komisijo, naj OR kot posvetovalni organ EU, ki ga sestavljajo predstavniki evropskih regionalnih in lokalnih oblasti, obravnava kot privilegiranega partnerja, in spodbuja tudi druge oblike sodelovanja z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, njihovimi združenji ali drugimi partnerstvi, mrežami in platformami (na primer Evro-sredozemsko skupščino lokalnih in regionalnih oblasti, Konferenco regionalnih in lokalnih oblasti za vzhodno partnerstvo, skupnimi posvetovalnimi odbori, delovnimi skupinami, Konferenco obrobnih morskih regij, Svetom evropskih občin in regij itd.), da se čim bolj poveča prispevek lokalnih in regionalnih oblasti;

63.

poziva Komisijo, naj Odbor regij aktivno vključi v spodbujanje izmenjave dobre prakse z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, zlasti na področju politike vključevanja, ki se izvaja pred odhodom ali prihodom, ter politiko vključevanja, ki se nanaša na izobraževanje, trg dela in poklicno usposabljanje, dostop do osnovnih storitev ter aktivno udeležbo in socialno vključenost; v tem okviru med drugim opozarja na primerjalno študijo o politiki vključevanja, ki jo je izvedel Odbor regij (15);

64.

poziva Evropsko komisijo k nadaljnjemu napredku v zvezi z vprašanjem mladoletnikov brez spremstva v okviru migracij, ki je ponekod v pristojnosti regij, in jo poziva, naj države članice spodbuja k delitvi bremen in odgovornosti med evropsko, nacionalno in regionalno ravnjo. Odbor z zanimanjem pričakuje novo celovito strategijo Komisije, ki se bo izvajala kot dopolnilo akcijskega načrta za mladoletnike (2010–2014), da se bo upošteval položaj pogrešanih otrok in otrok brez spremstva;

65.

pozdravlja, da je Komisija izrecno navedla mrežo SHARE in njen projekt Share City Curriculum  (16), ki lokalnim in regionalnim oblastem daje dostop do orodja, ki jim je v pomoč pri ukrepih vključevanja v družbo gostiteljico v okviru preseljevanja beguncev;

66.

poziva Komisijo, naj Odbor regij aktivno vključi v novo evropsko mrežo za vključevanje, evropski forum za migracije, partnerstvo za vključevanje državljanov tretjih držav v okviru agende EU za mesta (17) ter v ocenjevanje in spremljanje kazalnikov vključevanja.