9.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/36

1.

ugotavlja, da je bil doslej pri izvajanju akcijskega načrta za boj proti nestanovitnosti cen kmetijskih proizvodov, sprejetega na vrhu skupine držav G-20 junija 2011, dosežen bolj skromen napredek; zato poziva, da bi v času nemškega predsedovanja skupini G-20 leta 2017 znova začeli pogajanja o tem vprašanju;

2.

ugotavlja, da so mehanizmi obvladovanja tveganj, ki kmetom omogočajo, da se zavarujejo pred negativnimi učinki nihanja količine pridelka in cen ter pred škodo iz zdravstvenih ali okoljskih razlogov, v skupni kmetijski politiki (SKP) še vedno komajda upoštevani, čeprav je bilo v zadnjih letih izvedenih več reform te politike. Ti mehanizmi predstavljajo manj kot 2 % sredstev v drugem stebru SKP in 0,4 % skupnega proračuna za kmetijstvo. Države članice lahko same odločijo, v kakšni meri želijo uporabljati te instrumente iz uredbe o EKSRP;

3.

meni, da je treba mehanizme za zaščito dohodka kmetov občutno okrepiti ter tako zmanjšati negativne učinke precejšnje nestanovitnosti cen kmetijskih proizvodov in surovin, da bi izboljšali konkurenčnost evropskega kmetijsko-živilskega sektorja ter ohranili kmetijstvo in podeželske skupnosti in spodbudili modernizacijo in inovacije na celotnem ozemlju EU;

4.

je mnenja, da je ta cilj dosegljiv, vendar le, če se bodo enotno izvajali ukrepi, katerih cilj je: (i) okrepitev vloge zasebnih akterjev v kmetijsko-živilskem sektorju pri regulaciji kmetijskih trgov, s čimer se deloma izravna učinek deregulacije SKP, (ii) razširitev in poenostavitev dostopa do nabora instrumentov, ki jih imajo na voljo kmetje za obvladovanje tveganj, tj. instrumentov v okviru EKSRP, ki jih ni mogoče uporabiti zaradi pomanjkanja razpoložljivih sredstev v drugem stebru in bi jih bilo treba povečati, ne da bi pri tem ogrozili razpoložljiva sredstva v prvem stebru, ter (iii) spodbujanje dodane vrednosti evropskih kmetijskih gospodarstev in s tem zmanjšanje njihove ranljivosti glede nihanj cen na svetovnem kmetijskem trgu, in sicer tako v okviru prihodnje reforme SKP kot tudi na lokalni in regionalni ravni;

5.

opozarja, da pogodbe omogočajo kmetom, da prodajo svoje proizvode, predelovalcem pa, da se z njimi oskrbijo po vnaprej znanih cenah. Na ta način pogodbe pripomorejo k uravnoteženju ponudbe in povpraševanja ter omogočajo boljši nadzor nad kakovostjo proizvodov, kar pa lahko pomeni višje cene za proizvajalce in bolj pravično distribucijo vzdolž dobavne verige;

6.

predlaga, da se krepitev pogodbenega urejanja odnosov v državah, kjer ni naprednih oblik vertikalnega sodelovanja, razširi na celotno prehransko verigo (in se ne uporablja zgolj za kmete in predelovalce kmetijskih proizvodov) in da se državam članicam omogoči, da to uvedejo kot obveznost, kot na primer v Španiji, zavzema pa se tudi za sklepanje večstranskih pogodb, na primer med organizacijo proizvajalcev, predelovalcem in distributerjem;

7.

predlaga, da se v okviru prožnejše razlage konkurenčnih pravil znotraj EU okrepi vloga kmetijskih gospodarstev, organizacij proizvajalcev in priznanih medpanožnih organizacij kakor tudi operaterjev na kmetijsko-živilskih trgih in v kmetijsko-živilskih centrih, ki so priznani kot pristojne strukture za varovanje javnega interesa, da bi se tako izognili krizam. Medpanožne organizacije, ki združujejo različne člene vrednostnih verig, ter navedeni operaterji na kmetijsko-živilskih trgih in v kmetijsko-živilskih centrih morajo biti zato zmožni podjetjem zagotavljati tržne napovedi ter jim tako pomagati pri sprejemanju ustreznih odločitev, vendar brez določanja referenčnih cen. Takšna praksa v nekaterih državah članicah že obstaja, zato bi jo bilo treba upoštevati tudi v okviru izmenjave najboljših praks;

8.

predlaga, da bi morala biti kmetijska gospodarstva, vključno z organizacijami proizvajalcev in njihovimi združenji, v primeru neravnovesja na trgu ali dokazanega tveganja za takšno neravnovesje, ki temelji na oceni določenih kazalnikov, zmožna uporabiti sredstva, ki jih imajo na voljo, in usklajeno zmanjšati svojo proizvodnjo, celo preden bi to na podlagi člena 222 Uredbe (EU) št. 1308/2013 o skupni ureditvi trga odobrila Evropska komisija. V skupni ureditvi trga bi bilo zato treba izrecno določiti, da lahko kmetijska gospodarstva, vključno z organizacijami proizvajalcev in njihovimi združenji, sprejmejo preventivne ukrepe za ponovno uravnoteženje trga, o katerih bi predhodno obvestili pristojne organe, da ne bi prišlo do zlorabe monopolnega položaja;

9.

ugotavlja, da sta urejanje nestanovitnosti cen kmetijskih proizvodov in boj proti nepoštenim trgovinskim praksam v verigi preskrbe s hrano tesno povezana, saj nihanja na trgih še poslabšajo neravnovesje moči pri porazdelitvi dodane vrednosti v posameznih sektorjih, sprejete kompromisne rešitve pa so posledično najpogosteje neugodne za proizvajalce, saj imajo ti zaradi vedno večje koncentracije kmetijsko-živilskega sektorja in predvsem velikih trgovcev na drobno, pa tudi zaradi razpršenosti proizvajalcev in njihove nezadostne organiziranosti, omejeno pogajalsko moč;

10.

priporoča sprejetje posebne evropske zakonodaje za preprečevanje nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s hrano, kakor je predlagano v resoluciji Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2016 (2015/2065 (INI)), in sicer iz naslednjih razlogov: pogodbe sicer omogočajo določeno delitev tveganja, vendar v bistvu ne odpravljajo neenakega položaja pogodbenih strank; protimonopolne določbe ne zadostujejo za odpravo nepoštenih trgovinskih praks in nesorazmerne porazdelitve moči, ki je značilna za verigo preskrbe s hrano; mehanizmi za samoregulacijo akterjev v verigi preskrbe s hrano niso učinkoviti, zlasti zato, ker si kmetje in predelovalci pogosto ne upajo vložiti pritožbe, da ne bi bili izključeni s trga; na ravni Evropske unije bi bilo treba sprejeti okvirno zakonodajo za uskladitev konkurenčnih pogojev ter zagotoviti, da bodo evropski kmetje in potrošniki deležni pravičnih prodajnih in nakupnih pogojev;

11.

priporoča, da se pravica do skupnih pogajanj o pogodbah razširi na vse kmetijske proizvode, saj bi s tem okrepili pogajalsko moč kmetov v sektorju hrane;

12.

priznava, da bi se majhni proizvajalci z združevanjem ponudbe lahko izognili težkemu pogodbenemu bremenu zlasti velike industrije, potrošnikom pa bi se zagotovila večja preglednost na področju cen in sledljivosti proizvodov;

13.

ugotavlja, da bi bila za okrepitev vloge zasebnih akterjev pri regulaciji kmetijskih trgov potrebna večja preglednost trgov;

14.

zato predlaga vzpostavitev evropske opazovalne skupine za kmetijske trge, podprte z mrežo nacionalnih opazovalnih skupin za posamezne proizvodne sektorje, ki bi izkoristila izkušnje opazovalne skupine za mlečni trg ter upoštevala pregled stanja na trgih, ki ga redno objavlja Evropska komisija. Ta nova opazovalna skupina bi omogočila jasno in pravočasno zbiranje potrebnih podatkov za razumevanje trgov, tako z vidika konjunkture (da bi lahko predvideli krize) kot tudi s strukturnega vidika (kar bi omogočilo analizo sprememb pri cenah in maržah različnih akterjev v posameznih sektorjih);

15.

poudarja, da bi morali pri izvajanju direktive o trgih finančnih instrumentov (MiFID 2), ki naj bi se začela uporabljati leta 2018, spodbuditi boljše poznavanje in redno spremljanje pozicij različnih kategorij udeležencev na finančnih trgih kmetijskih proizvodov, s čimer bi zmanjšali tveganje za pretirane špekulacije ter komercialnim akterjem v sektorjih omogočili učinkovito obvladovanje cenovnega tveganja;

16.

ugotavlja, da prihaja pri uvajanju novih oziroma krepitvi obstoječih instrumentov za obvladovanje tveganj in kriz v okviru SKP do številnih težav, med drugim so to konkurenca med skladi drugega stebra, ki urejajo večino teh instrumentov, nezadostna rezerva za krizne razmere, ki je nujna in se ne bi smela oblikovati z letnimi znižanji neposrednih plačil, pomanjkanje ažurnih podatkov in napovedi glede gospodarske uspešnosti kmetijskih gospodarstev itd., zato poudarja, da je treba te ovire odpraviti ter uvesti ambiciozno in učinkovito strategijo za obvladovanje kriz v kmetijstvu;

17.

meni, da bi morali z naslednjo reformo SKP spodbuditi države članice, da oblikujejo in začnejo uporabljati širok nabor dodatnih instrumentov za obvladovanje tveganj, ki bodo za kmete cenovno sprejemljivi, temeljili pa bi na segmentiranem pristopu, na podlagi katerega so tveganja razvrščena glede na to, kako resna so (1): (i) „običajna“ tveganja, ki jih kmetje večinoma lahko obvladujejo, in sicer s preventivnim varčevanjem in davčnimi ukrepi, (ii) „srednje velika“ tveganja, ki jih kmetje lahko prenesejo na finančne trge (terminske pogodbe, opcije in pogodbe OTC), zavarovalnice (za obvladovanje tveganj v zvezi z donosom, prometom in bruto dobičkom) in vzajemne sklade (za obvladovanje zdravstvenih in okoljskih tveganj ter za stabilizacijo dohodkov kmetij), ter (iii) „katastrofalna“ tveganja, ki jih prevzamejo predvsem javni organi s cenovnimi varnostnimi mrežami in izrednimi kriznimi ukrepi. Pri tem je treba paziti, da se zaradi večje razčlenjenosti tveganj ne bodo hkrati povečali še upravni stroški;

18.

poudarja, da razvoj instrumentov za obvladovanje tveganj ne sme bistveno vplivati na stabilnost proračuna za SKP, ki jo trenutno zagotavlja ločevanje pomoči od proizvodnje in cen. Proračun, v katerem je poraba tesno vezana na nihanja cen kmetijskih proizvodov in ki se v času uspešnega delovanja trgov ciklično zmanjša, bi bil med razpravami o večletni finančni perspektivi Evropske unije izpostavljen tveganju, da se občutno zmanjša, to pa bi pomenilo tudi zmanjšano zaščito kmetov v okviru SKP, če bi na trgu prišlo do recesije;

19.

predlaga, da bi bila ena od možnosti ta, da bi kmetje na posebnem računu hranili določen del osnovnih plačil iz prvega stebra in tako začeli preventivno varčevati ter se s tem zaščitili pred pretresi na trgu. Hramba tega dela osnovnih plačil bi bila obvezna v primeru, če bi se določeni tržni kazalniki, kot so cene kmetijskih proizvodov ali razmerje med cenami teh proizvodov in cenami surovin, začeli gibati navzgor. Tako prihranjena sredstva bi lahko nato kmetje sprostili in jih uporabili, kadar bi se tržni kazalniki gibali navzdol. Pri tem se je treba vsekakor izogniti nastajanju dodatnih stroškov upravljanja;

20.

se zaveda, da bi ta instrument izboljšal zmožnosti kmetov za samozavarovanje, poleg tega pa bi imel še več drugih prednosti: deloma bi nadomestil krizno rezervo, ki je trenutno v uporabi in za katero je očitno, da ni brez pomanjkljivosti, njegovo upravljanje bi bilo poceni, ne bi ogrozil stabilnosti proračuna za SKP, obenem pa bi tudi povečal legitimnost nevezane pomoči pri javnosti v obdobju visokih cen kmetijskih proizvodov;

21.

ugotavlja, da bi bilo možno uporabiti tudi druge mehanizme za spodbujanje preventivnega varčevanja, kakršna je na primer ureditev v Kanadi, ki kmetom, ki polagajo sredstva na varčevalni račun, omogoči, da od javnih organov v zameno prejmejo enakovreden denarni prispevek;

22.

poudarja, da je treba spodbujati oblikovanje in sprejetje novih, bolj raznolikih in morebiti tudi cenejših zavarovalnih produktov, ki kmetijska gospodarstva varujejo pred ekonomskimi tveganji, na primer po zgledu zavarovalnih shem, ki se uporabljajo v Združenih državah Amerike. Ti novi produkti bi lahko med drugim vključevali: (i) zavarovanje prometa, ki bi zagotavljalo prihodke kultur, predvidene v času setve, in sicer na podlagi povprečnega donosa in cen na terminskih trgih, pri čemer bi bil v skladu z „zeleno škatlo“ Svetovne trgovinske organizacije (STO) subvencioniran samo donos, (ii) indeksno zavarovanje, ki bi temeljilo na povprečnem donosu, prometu ali bruto dobičku v regiji, kjer se nahaja kmetijsko gospodarstvo (subvencioniran pa bi bil samo donos), ob upoštevanju, da je tako zavarovanje občutno cenejše kot zavarovanje, ki temelji na donosu vsakega kmeta posebej, (iii) zavarovanje celotnega prihodka kmetijskega gospodarstva, ki bi se lahko uporabljalo zgolj za mala in srednje velika diverzificirana kmetijska gospodarstva, ki se ukvarjajo z mešanim kmetijstvom (poljedelstvo/živinoreja) ali pridelujejo sadje in zelenjavo oziroma specializirane kulture, za katere ni na voljo nobenih subvencij ali pa je teh subvencij malo oziroma za katere ne obstaja zavarovanje pridelka, ter (iv) posebno zavarovanje za kmete, ki se ukvarjajo z ekološko pridelavo, v katerem bi bili upoštevani na splošno nižji donosi, višji stroški proizvodnje in višje tržne cene teh proizvodov. V zvezi s temi ukrepi bi bilo treba pripraviti študijo o oceni njihovih morebitnih stroškov z vidika državnega pozavarovanja;

23.

poziva Komisijo, naj tesno sodeluje z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi ter kmetijskimi organizacijami, da bi izboljšala ozaveščenost o instrumentih za obvladovanje tveganj, ki so na razpolago v drugem stebru SKP, in njihovo razumevanje; poleg tega poziva Komisijo, naj poveča finančna sredstva za instrumente za upravljanje tveganj v okviru drugega stebra SKP tako, da bodo za 2 % večja od sedanjih sredstev za drugi steber;

24.

priporoča razvoj vzajemnih skladov po zgledu instrumenta za stabilizacijo dohodka, vzpostavljenega z reformo SKP leta 2013, ki pa sta ga v načrte za razvoj podeželja za obdobje 2014–2020 vključili zgolj dve državi članici (Madžarska in Italija) in ena regija (Kastilja in Leon v Španiji), pri čemer je treba poskrbeti za pravično ravnovesje pri prerazporeditvi med regijami in panogami. Ti skladi bi pomenili zaščito pred velikim zmanjšanjem (več kot 30 %) bruto dobička kmetijskih gospodarstev glede na obdobje zadnjih treh ali petih let. Tako obsežnih izgub ne bi bilo mogoče kriti zgolj s preventivnim varčevanjem kmetov samih. Ravno tako jih ne bi bilo mogoče izravnati z zavarovanjem prometa, kot se uporablja v Združenih državah Amerike in ki zagotavlja zaščito pred znižanjem napovedanih dohodkov v času med setvijo in spravilom pridelka ter ki samo po sebi ne ščiti pred nizkimi cenami;

25.

poziva k izvajanju skladov za stabilizacijo dohodka na sektorski ravni, da bi tako spodbudili povezovanje različnih panog kmetijstva ter na nacionalni ali celo nadnacionalni ravni razširili prakso porazdelitve tveganj in znižali stroške. V vsaki državi članici bi tako imeli sklad za poljščine, sklad za mleko, sklad za sadje in zelenjavo itd.;

26.

priporoča državam članicam, da take sklade za stabilizacijo dohodka najprej preizkusijo, preden jih uvedejo v večjem obsegu, saj je treba upoštevati praktične težave pri izvajanju in delovanju takšnih skladov (zbiranje računovodskih podatkov o kmetijskih gospodarstvih, potrebe po pozavarovanju itd.);

27.

poudarja, da se vse tri doslej navedene vrste instrumentov za obvladovanje tveganj, tj. previdnostno varčevanje, zavarovanje in sklad za stabilizacijo dohodka, medsebojno dopolnjujejo in da bi jih bilo treba, če je to mogoče, tudi izvajati skupaj in s tem oblikovati močno in povezano varnostno mrežo, ki bo ščitila pred nestanovitnostjo cen in pripomogla k temu, da bodo krize, ki prizadenejo kmete, manj pogoste in manj intenzivne;

28.

meni, da bi morala biti stopnja neposrednih plačil usklajena v vseh državah članicah EU, da se bodo lahko proizvajalci na nestanovitnost cen odzvali pod primerljivimi pogoji;

29.

je prepričan, da bi morala neposredna plačila tudi po letu 2020 ostati eden od instrumentov SKP, saj pomagajo podpirati in stabilizirati dohodke kmetij in izravnavati stroške izpolnjevanja visokih standardov EU;

30.

predlaga, da bi v primeru, če bo pri naslednji reformi SKP sprejeta odločitev, da se zmanjša obseg pomoči v prvem stebru in da se ta sredstva namenijo za obvladovanje tveganj, lahko kmetom dodelili t. i. bone v vrednosti določenega dela njihovih osnovnih plačil, ki bi jih po lastni izbiri lahko prostovoljno vložili v enega od teh instrumentov: preventivno varčevanje, zavarovanje ali vzajemni skladi. Ta sistem bi pripomogel k povečanju financiranja za instrumente za obvladovanje tveganj, kar pa ne bi vplivalo na stabilnost proračuna prvega stebra SKP (2);

31.

poziva Evropsko komisijo, naj izvede podrobno študijo o različnih možnostih, ki so trenutno na voljo, za razširitev nabora instrumentov za obvladovanje tveganja, vključno s preventivnim varčevanjem, zavarovanjem in vzajemnimi skladi, katerih namen je stabilizacija dohodkov. V tej študiji bi bile pojasnjene posledice ter prednosti in omejitve vsakega od navedenih instrumentov ob upoštevanju različnih meril, vključevala pa bi tudi analizo različnih možnosti za financiranje strategije obvladovanja tveganj, med drugim tudi sistem bonov, predlagan v točki 30;

32.

meni, da bi morali z javno politiko spodbujati povečevanje dodane vrednosti evropskih kmetijskih gospodarstev, hkrati pa izboljšati okoljsko trajnost kmetijskih praks, da bi bile manj izpostavljene nihanju svetovnih cen, ter kmetijstvo usmeriti v ekološko tranzicijo, ki je potrebna zaradi blažitve podnebnih sprememb, prilagajanja na njihove posledice in omejitve pritiska na ekosisteme;

33.

v zvezi s tem poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti kmetijskemu sektorju najbolj oddaljenih regij, za katerega so potrebna sredstva, ki so ustrezna, prilagojena in namenjena izrecno zanj, saj ima edinstvene in posebne značilnosti, priznane s PDEU;

34.

se zaveda, da je evropsko kmetijstvo zelo raznoliko: večina kmetijskih gospodarstev prodaja svoje proizvode na skupnem trgu, nekatera pa del svoje proizvodnje neposredno ali posredno izvažajo v tretje države;

35.

meni, da bi bilo treba to raznolikost ohraniti, saj prodaja dela kmetijske proizvodnje v tretjih državah prispeva k ravnovesju ponudbe in povpraševanja na trgu Skupnosti, Evropska unija kot vodilna izvoznica kmetijsko-živilskih proizvodov pa mora znati izkoristiti povpraševanje po večjih količinah bolj kakovostne hrane na svetovni ravni;

36.

meni, da obstajata dve glavni možnosti za izboljšanje dodane vrednosti kmetijskih gospodarstev: (i) povečanje kmetijske produktivnosti, ki v nekaterih sektorjih kaže skrb zbujajoče znake upadanja, z bolj trajnostno in intenzivno kmetijsko pridelavo, kar pomeni večjo proizvodnjo z manj surovinami oziroma omejitev kupljenih obratnih sredstev ter s tem večjo neodvisnost kmetijskih gospodarstev, kar je mogoče doseči z vzpostavitvijo inovativnih in odpornejših sistemov proizvodnje, ki temeljijo na preciznem kmetovanju, poenostavljeni obdelavi tal, kolobarjenju in diverzifikaciji posevkov, boljšem izkoriščanju travinja in drugih praksah, ali (ii) spodbujanje razvoja regionalno prilagojenih prehranskih sistemov, ki zadovoljujejo vedno večje povpraševanje evropskih potrošnikov in deloma odpravljajo posledice nestanovitnosti svetovnih trgov kmetijskih surovin, to pa vključuje vzpostavitev lokalnih dobavnih verig (šolske menze, gostinstvo, neposredna prodaja) in nišnih trgov ter kakovostne proizvode z večjim poudarkom na načinih proizvodnje, ki so bolj okolju prijazne (ekološko kmetovanje in drugi pristopi);

37.

priporoča, naj SKP in nacionalne politike spodbujajo kmete, naj ti dve možnosti preučijo v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi.