9.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/75

1.

ugotavlja, da je svoboda opravljanja čezmejnih storitev zagotovljena v členih 56 do 62 PDEU. Dobro delujoči notranji trg storitev ne pomeni le neposrednih prednosti za ponudnike storitev in potrošnike v EU, ampak je tudi pomemben pogoj za gospodarsko rast, ki v obliki blaginje in večje socialne varnosti koristi vsem državljanom EU;

2.

meni, da je dobro delujoči notranji trg storitev pomemben zlasti za ponudnike storitev v regijah, ki neposredno mejijo na druge države članice;

3.

meni, da je za svobodo opravljanja storitev pomembno, da lahko ponudnik storitev, ki ima sedež v eni državi članici, storitve v drugi državi članici opravlja pod enakimi pogoji, kot veljajo v državi njegovega sedeža. Pogoj za dobro delovanje notranjega trga storitev je tudi, da konkurenca (tudi čezmejna) ne temelji predvsem na stroških dela, temveč na dejavnikih, kot sta kakovost in učinkovitost opravljene storitve;

4.

ugotavlja, da lahko obstoječe razlike med državami članicami, zlasti glede stroškov dela, pomenijo, da napotitve delavcev v okviru svobode opravljanja storitev morda povzročijo pritiske za znižanje plač v državi članici, v kateri se izvede napotitev. Če konkurenca pri pogojih za delo in zaposlitev postane nelojalna, lahko to vodi v socialni damping v državi gostiteljici. Ta socialni damping ustvarja pritisk za znižanje dejanskih cen, kar lahko ogrozi podjetja, ki ne uporabljajo napotitev;

5.

meni, da je uravnoteženo razmerje med svobodo opravljanja storitev na eni strani in zaščito napotenih delavcev pred plačnim in socialnim dampingom na drugi pogoj za to, da bodo državljani EU in predvsem delavci v storitvenih sektorjih, v katerih se napotitve izvajajo in bodo predvidoma zelo razširjene, to funkcijo notranjega trga sprejeli. Poudarja pa, da bo socialni damping mogoče učinkovito odpravljati le, če bodo uvedeni tudi ukrepi za zaščito samozaposlenih in oseb, ki opravljajo delo, posredovano z digitalnih platform;

6.

je prepričan, da je usklajevanje interesov, ki je namen direktive o napotitvi, tudi pogoj za zdravo in pošteno konkurenco v storitvenem sektorju v čezmejnem okviru;

7.

zato podpira načelo, na katerem temelji predlog Komisije, in sicer da bi moralo biti opravljanje iste naloge na istem mestu enako plačano;

8.

meni, da lahko nepoznavanje upravnih zahtev v zvezi z zaposlovanjem delavcev v državi članici gostiteljici in težave, s katerimi se srečujejo nekatera podjetja (zlasti MSP) pri izpolnjevanju teh zahtev, ovirajo svobodo opravljanja čezmejnih storitev v EU in ogrozijo zaščito napotenih delavcev. Če bi Komisija in države članice sprejele jasne in dostopne mehanizme informiranja in svetovanja o teh zadevah, bi lahko ublažili te težave;

9.

se strinja z oceno Komisije, da je treba določiti rok, po katerem bi moralo za napotenega delavca v celoti veljati pravo države gostiteljice. Toda po mnenju Odbora regij ni nujno, da se kot podlaga za rok oziroma obdobje, po katerem naj bi se pri napotitvi za delovno razmerje v celoti uporabljalo pravo države gostiteljice, uporabi določba Uredbe (ES) št. 883/2004. Po njegovem mnenju bi moralo biti to obdobje v direktivi o napotitvi določeno na dvanajst mesecev;

10.

zagovarja tudi stališče, da pogoji, pod katerimi bi se za delovno razmerje v celoti uporabljalo pravo države gostiteljice, ne smejo povzročiti, da bi bili pogoji za napotenega delavca dejansko manj ugodni;

11.

ugotavlja, da je predlog Komisije, da se sklicevanje na „minimalne urne postavke“ nadomesti s sklicevanjem na „plačilo za delo“, skladen s sodno prakso Sodišča, med drugim v zadevi Sähköalojen ammattiliitto ry (C-396/13), in z razlago pojma „minimalna urna postavka“ s strani Sodišča v tej zadevi;

12.

ugotavlja, da se v državi gostiteljici lahko uporabljajo in naj bi se uporabljali le predpisani deli, ki sestavljajo plačilo za delo, in sestavni deli za izračun, če je plačilo v smislu direktive v posamezni državi članici določeno, kar pomeni, da tudi v prihodnje ne bo mogoče, da bi država gostiteljica od delodajalca, ki napoti delavca, zahtevala, da plača to, kar se lahko šteje kot „običajno“ ali povprečno plačilo za primerljivo delo za njegove zaposlene v državi gostiteljici;

13.

pozdravlja predlog, da bi bilo treba sestavne dele plačila za delo, ki se uporabijo za izračun v primeru napotitve, v državi gostiteljici objaviti na uradnem nacionalnem spletnem mestu, ki ga morajo države članice vzpostaviti v skladu s členom 5 direktive o izvrševanju, da bi izboljšale dostop do informacij pred napotitvijo;

14.

na splošno meni, da bo s predlogom Komisije – s sklicevanjem na „plačilo za delo“ namesto sklicevanja na „minimalne urne postavke“ in z drugimi predlogi sprememb v tem delu – zagotovljeno, da se z direktivo o napotitvi vzpostavi uravnoteženost glede možnosti ponudnikov storitev v EU, ki lahko na eni strani brez nesorazmerne omejitve storitve opravljajo čezmejno, medtem ko so na drugi strani napoteni delavci zaščiteni, nelojalna konkurenca pa je preprečena;

15.

kljub temu meni, da bi bilo treba jasno navesti, da direktiva o napotitvi nikakor ne posega v izključno pristojnost držav članic v zvezi s pravico, da same odločajo o vprašanjih plačila za delo v skladu s svojim modelom trga dela;

16.

se strinja z mnenjem Komisije, da bi morala obvezna uporaba pogojev države gostiteljice na področjih, ki so navedeni v členu 3(1) direktive o napotitvi za gradbeni sektor, veljati za vse industrijske kategorije, in sicer ne glede na to, ali je plačilo za delo urejeno zakonsko, s splošno veljavnimi kolektivnimi pogodbami ali kolektivnimi pogodbami v skladu s prvo ali drugo alineo člena 3(8);

17.

opozarja Komisijo na vprašanje napotitev v primeru podizvajalcev, ki delo oddajajo naprej, saj se s tem zmanjšuje odgovornost delodajalca, napoteni delavci pa včasih ostanejo prepuščeni sami sebi brez vsakršne podpore ali pomoči. Nekakšen evropski reševalni sklad bi lahko omogočil naglo ukrepanje, da bi se ti delavci v čim boljših pogojih vrnili v svojo državo izvora. Predlaga tudi vzpostavitev evropskega registra z uvedbo obveznosti za podjetja, ki opravljajo storitve, da napotenega delavca v vseh državah članicah prijavijo najpozneje z začetkom opravljanja storitev;

18.

ugotavlja, do delodajalci zelo pogosto namenoma podcenijo sposobnosti napotenih delavcev, da bi upravičili nižje plačilo. Ta praksa se utegne nadaljevati, da bi se izognili obveznosti enake obravnave na področju plač. Komisija bi morala razmisliti o oblikovanju evropskega seznama poklicev in poklicnih znanj, s čimer bi takšno ravnanje preprečila in zaščitila interese delavcev brez priznanih kvalifikacij;

19.

ugotavlja, da bi morala biti direktiva o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela (2008/104/ES) v nacionalno zakonodajo prenesena najpozneje do 5. decembra 2011. Eden od ciljev te direktive je varnost delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, direktiva pa med drugim vključuje načelo enakega obravnavanja glede plačila, dopusta in delovnega časa (člen 5);

20.

se pridružuje mnenju Komisije, da bi moralo biti načelo enakega obravnavanja iz direktive o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela zavezujoče tudi takrat, ko ima agencija za zagotavljanje začasnega dela sedež v drugi državi članici in gre za napotitev v smislu direktive o napotitvi;

21.

opozarja, da je štirinajst nacionalnih parlamentov in skupščin v enajstih državah članicah (v Bolgariji, na Češkem, Danskem, v Estoniji, na Hrvaškem, v Latviji, Litvi, na Madžarskem, Poljskem, v Romuniji in na Slovaškem) po preverjanju subsidiarnosti predložilo obrazložena mnenja, kar pomeni, da je predlog dobil „rumeni karton“;

22.

ugotavlja, da direktiva o napotitvi ureja, katere pogoje države gostiteljice za delo in zaposlitev mora ponudnik storitev s sedežem v drugi državi članici zagotoviti delavcu, ki je napoten v državo gostiteljico. Uskladitev pogojev v državah članicah ni cilj niti veljavne niti spremenjene direktive;

23.

opozarja, da se lahko spremembe direktive izvedejo le na ravni EU. Na podlagi določb Pogodbe o svobodi čezmejnega opravljanja storitev v EU in uredbe Rim I na ravni držav članic ni mogoče določiti, katere delovnopravne pogoje je treba uporabljati za napotitve;

24.

ugotavlja, da direktiva o izvrševanju, ki so jo morale države članice v nacionalno zakonodajo prenesti do 18. junija 2016, vsebuje instrumente, ki bodo državam članicam omogočili omejevanje zlorab in socialnega dampinga, ki so posledica napotitev (in sicer goljufij, izogibanja predpisom in izmenjav informacij med državami članicami). Odbor ugotavlja, da sta spremenjena direktiva o napotitvi delavcev in direktiva o izvrševanju pravna instrumenta, ki se v veliki meri medsebojno krepita, zato z zanimanjem pričakuje celotno oceno učinka in posledic, ki jih bo za napotitev delavcev imelo izvajanje direktive o izvrševanju v državah članicah;

25.

poudarja tudi, da so še vedno problemi z zagotavljanjem skladnosti pri preverjanju napotenih delavcev v različnih državah članicah, saj direktiva o izvrševanju predvideva zgolj dvostransko sodelovanje med državami članicami; zato se strinja, da je mogoče cilj predlagane spremembe direktive, tj. skupno opredelitev predpisov, ki se uporabljajo za napotitve, bolje doseči na ravni EU;

26.

meni, da je organe za poročanje in nosilce socialnega zavarovanja v državah napotitve in državah gostiteljicah treba spodbujati k izmenjavi podatkov. Uvesti je treba obveznost poročanja za nosilce socialnega zavarovanja v državah gostiteljicah kot učinkovit ukrep za preprečevanje navideznih napotitev delavcev, ustanavljanja podjetij z izključnim namenom navideznih napotitev ter nepoštene konkurence zaradi nižjih prispevkov za socialno varnost. Če se bodo začela ustanavljati podjetja z izključnim namenom navideznih napotitev, bo treba razmisliti o uvedbi minimalnega obdobja zaposlitve delavca v državi napotitve, preden ga bo mogoče napotiti.