22.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 266/4

(1)

V skladu s členom 138 uredbe CRR se nenaročene bonitetne ocene zunanje bonitetne institucije (v nadaljnjem besedilu: ECAI) lahko uporabljajo za določanje uteži tveganja za aktivne postavke in zunajbilančne postavke pri izračunu kapitalskih zahtev, pri čemer mora organ EBA potrditi, da se nenaročene bonitetne ocene te ECAI po kakovosti ne razlikujejo od naročenih bonitetnih ocen iste ECAI. V skladu z istim členom mora organ EBA to potrditev zavrniti ali preklicati, zlasti če ECAI poskuša z nenaročeno bonitetno oceno pripraviti ocenjevani subjekt do tega, da bi naročil bonitetno oceno ali druge storitve.

(2)

V skladu s točko 98 člena 4(1) uredbe CRR se ECAI nanaša na bonitetno agencijo, ki je registrirana ali certificirana v skladu z Uredbo (ES) št. 1060/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (3) (v nadaljnjem besedilu: uredba o bonitetnih agencijah) ali centralno banko, ki izdaja bonitetne ocene, ki so izvzete iz uredbe o bonitetnih agencijah. Na podlagi navedenega bi moral ta sklep zajemati bonitetne ocene vseh ECAI, razen tistih, ki trenutno ne uporabljajo nenaročenih bonitetnih ocen. Poleg tega bi moral ta sklep glede na medsebojne povezave z vzporejanjem bonitetnih ocen ECAI v skladu s členom 136(1) uredbe CRR zajemati bonitetne ocene vseh ECAI, ki jim je bilo dodeljeno vzporejanje. Sklep bi moral zajemati tudi tiste ECAI, ki zagotavljajo le nenaročene bonitetne ocene, da bi se upoštevali premisleki iz uvodne izjave 98 uredbe CRR v zvezi z odprtjem trga za druge družbe, pri čemer bi se hkrati ohranjali strogi postopki in zahteve za vse ECAI.

(3)

V skladu s členom 4(1) uredbe o bonitetnih agencijah se bonitetne ocene lahko uporabljajo za določitev zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz člena 113(1) uredbe CRR, če ustrezajo opredelitvi „bonitetne ocene“ iz člena 3(1)(a) uredbe o bonitetnih agencijah. Zato lahko ta sklep zajema le nenaročene bonitetne ocene, ki ustrezajo opredelitvi bonitetne ocene iz uredbe CRR in uredbe o bonitetnih agencijah.

(4)

V skladu z metodologijo, ki se uporablja za vzporejanje bonitetnih ocen ECAI s stopnjami kreditne kakovosti (4), je treba pri oceni iz tega sklepa uporabiti kvantitativna in kvalitativna merila in dejavnike. Ker morajo bonitetne agencije v skladu s členom 11 uredbe o bonitetnih agencijah vnesti podatke o svojih bonitetnih ocenah v CEREP, tj. centralni register, ki ga upravlja in nadzira organ ESMA, je primerno, da se informacije iz zbirke podatkov CEREP uporabijo kot edina podlaga za kvantitativno analizo, saj se tako zagotovita enotna obravnava in zanesljivost informacij, ki se obdelujejo. Kljub temu je treba za ECAI, ki niso zajete v uredbi o bonitetnih agencijah in ki ne vnašajo podatkov v register CEREP, v zvezi s kvantitativno oceno njihovih nenaročenih bonitetnih ocen uporabiti zunanje podatke. Kar zadeva podatke za kvalitativno analizo, je treba ustrezne informacije zahtevati od vseh zadevnih ECAI, ki se obravnavajo v okviru tega sklepa.

(5)

ECAI razvrščajo nenaročene bonitetne ocene v skladu z različnimi opredelitvami. To je razvidno iz informacij, predloženih organu EBA in v zbirko podatkov CEREP pri organu ESMA. V odziv na te razlike v praksah ECAI je organ ESMA objavil sklop najpogostejših vprašanj z odgovori (5) o opredelitvi nenaročene bonitetne ocene, v katerem navaja svoja stališča v zvezi s tem in ki bi se moral zaradi skladnosti uporabiti tudi za namene ocene iz člena 138 uredbe CRR. Ker se je ocena začela izdelovati pred objavo tega sklopa vprašanj z odgovori in je bila eden od razlogov za njegovo objavo, je za namene tega sklepa primerno, da se pri presoji bonitetnih ocen upošteva, kako so jih posamezne ECAI razvrstile pred objavo sklopa vprašanj z odgovori (tj. 16. decembra 2015), saj bi se le tako lahko upoštevale pretekle informacije o nenaročenih bonitetnih ocenah, in da se uporabijo razpoložljivi kvantitativni podatki o teh bonitetnih ocenah, ki se posredujejo v zbirko podatkov CEREP. Poleg tega bi se s tem preprečila prevelika zamuda pri začetku veljavnosti tega sklepa, zlasti ob upoštevanju učinka sklopa vprašanj z odgovori na način, kako ECAI razvrščajo svoje nenaročene bonitetne ocene, na njihove politike ter na način, kako institucije uporabljajo te bonitetne ocene za regulativne namene. Kljub temu bo organ EBA na podlagi obvestil organa ESMA v zvezi z napredkom, ki so ga ECAI dosegle pri sprejemanju opredelitve nenaročene bonitetne ocene, kot je podrobneje določena v sklopu vprašanj z odgovori, proučil, ali je potrebno nadaljnje ukrepanje v okviru tega sklepa.

(6)

Kar zadeva kvantitativno oceno, bi bilo treba izbrane analize izvesti za vsako ECAI, v zvezi s katero je na voljo dovolj podatkov: „predhodna porazdelitev“, katere namen je analiza porazdelitev naročenih in nenaročenih bonitetnih ocen, „predhodna dinamika“, katere namen je analiza časovnega poteka naročenih (nenaročenih) bonitetnih ocen, ki so bile predhodno dodeljene kot nenaročene (naročene), in „naknadna analiza“, katere namen je analiza morebitnih razlik v natančnosti naročenih in nenaročenih bonitetnih ocen. Odvisno od kvantitativne analize, ki se bo izvedla, je morda primerno opredeliti homogene podskupine bonitetnih ocen, da bi se omogočila primerjava relativnih značilnosti in gibanja naročenih in nenaročenih bonitetnih ocen, pri čemer bi se preprečilo oblikovanje sklepnih ugotovitev, pogojenih z zunanjimi dejavniki. Kadar se lahko zaradi pomanjkanja podatkov izvedejo le izbrane kvantitativne analize ali se te ne morejo izvesti, je v tej fazi primerno, da se pri oceni še vedno upoštevajo kvalitativna merila. V teh primerih je pričakovati, da se bodo kakršni koli nadaljnji preudarni pomisleki v zvezi s kakovostjo nenaročenih bonitetnih ocen zmanjšali z vzporejanjem iz člena 136(1) uredbe CRR, saj je to vzporejanje načrtovano tako, da odraža morebitne težave v zvezi s kakovostjo bonitetnih ocen.

(7)

V zvezi s kvalitativno analizo in z namenom pojasnitve, ali so nenaročene bonitetne ocene ECAI po kakovosti enake njenim naročenim bonitetnim ocenam, je primerno upoštevati naslednja merila in dejavnike: razlike med politikami v zvezi z dodeljevanjem in pregledovanjem naročenih in nenaročenih bonitetnih ocen; razlike med metodologijami ocenjevanja pri naročenih in nenaročenih bonitetnih ocenah; razpoložljivost podatkov za nenaročene bonitetne ocene, vključno z najobičajnejšimi omejitvami informacij, s katerimi se agencije spopadajo pri dodeljevanju nenaročenih bonitetnih ocen, in ukrepi, ki jih ECAI sprejme v primeru omejene razpoložljivosti podatkov. Poleg tega je treba upoštevati, ali ECAI izvaja ukrepe za preprečevanje prakse, v okviru katere poskuša z nenaročeno bonitetno oceno pripraviti ocenjevani subjekt do tega, da bi naročil bonitetno oceno ali druge storitve.

(8)

V skladu s prvim odstavkom člena 138 uredbe CRR se institucijam v tem trenutku ne sme preprečiti uporaba nenaročenih bonitetnih ocen ECAI za izračun kapitala, če organ EBA ni dokazal, da se naročene bonitetne ocene ECAI po kakovosti razlikujejo od njenih nenaročenih bonitetnih ocen ali da ECAI poskuša z nenaročeno bonitetno oceno pripraviti ocenjevani subjekt do tega, da bi naročil bonitetno oceno ali druge storitve. Po stalnem spremljanju nenaročenih bonitetnih ocen bi bilo treba po potrebi sprejeti nadaljnje sklepe.

(9)

Z uporabo zgoraj opisane metodologije organ EBA ni dokazal razlike v kakovosti naročenih in nenaročenih bonitetnih ocen zadevnih ECAI ali kakršnih koli poskusov, da bi se ocenjevani subjekt pripravilo do tega, da bi naročil bonitetno oceno ali druge storitve. Zato je mogoče potrditi, da se nenaročene bonitetne ocene zadevnih ECAI po kakovosti ne razlikujejo od njihovih naročenih bonitetnih ocen.

(10)

Zadevne ECAI so bile obveščene o tem, da namerava organ EBA sprejeti ta sklep, in so imele priložnost, da predložijo svoje mnenje v zvezi s tem –