27.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 232/7

—

razveljavitev izpodbijane sodbe (zadeva T-15/14), s katero je Splošno sodišče zavrnilo tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije 2014/201/EU z dne 2. oktobra 2013 o nadomestilu, ki ga je treba plačati družbi Simet SpA za storitve javnega prevoza, opravljene med letoma 1987 in 2003 [državna pomoč SA.33037 (2012/C) Italija] in razglasitev ničnosti navedenega sklepa;

—

Evropski komisiji naj se naloži plačilo stroškov.

—

člen 107 PDEU, saj je v njej ugotovljeno, da naj bi bila plačila nadomestil v korist družbe Simet, na podlagi sodbe italijanskega Consiglio di Stato, ki so jih nacionalni organi priglasili, pomenila državno pomoč, medtem ko naj bi se spor, o katerem je odločilo nacionalno sodišče, nanašal na povračilo škode, ki je pritožnici nastala zaradi nezakonitih ravnanj ministrstva za infrastrukturo in promet, v povezavi s storitvami medregionalnega javnega cestnega prevoza v letih od 1987 do 2003;

—

Uredba (EGS) št. 1191/69 (1), ker naj Splošno sodišče ne bi preverilo prilagoditve italijanske zakonodaje navedeni uredbi iz dveh razlogov: (1) ker je slednja zasebniku nalagala, da svojo gospodarsko dejavnost opravlja le v obliki javne storitve, medtem ko je v skladu z Uredbo št. 1191/69 tak način opravljanja poslovne dejavnosti prepovedan, saj javna storitev povzroči, da je koncesionar zavezan spoštovati obveznosti javne storitve; 2) ker slednja ni določala nadomestila obveznosti storitev, ki jih je opravljalo podjetje; po spremembah, uvedenih z Uredbo (EGS) št. 1983/91 (2), družbi Simet ni bilo več mogoče naložiti nobene obveznosti javne storitve, ker je šlo za podjetje medregionalnega avtobusnega prevoza oseb;

—

Uredba (EGS) št. 1191/69, in zlasti, ker je Splošno sodišče napačno presodilo, da je Sklep Komisije, v skladu s katerim naj bi plačila v korist družbe Simet pomenila državno pomoč, zakonit, ker ta družba ni ločeno vodila računa stroškov, ki so ji nastali s to dejavnostjo, in bi torej obstajalo tveganje prekomernega nadomestila. V nasprotju s tem, kar je trdilo Splošno sodišče, so člen 5 in naslednji te uredbe določali drugačen način za določitev izravnalnega ukrepa, ki naj bi temeljil na „posledicah“, ki bi jih naložitev takšnih obveznosti javne storitve lahko imelo na izgubo konkurenčnosti podjetja v celoti;

—

načela s področja povračila škode, ki so jo zasebniki utrpeli zaradi kršitve prava EU, in na podlagi katerih, če organ države članice v okviru svoje pristojnosti sprejme upravni ukrep, ki je v nasprotju s pravom Unije, to povzroči, da je ta organ, zaradi nezakonitosti tega ukrepa, dolžan povrniti škodo naslovniku ukrepa.