21.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 19/80

1.

podpira javno posvetovanje o zeleni knjigi o mobilnem zdravju („m-zdravju“), ki ga je začela Evropska komisija, da bi zbrala stališča o tem vprašanju. Razvoj storitev mobilnega zdravja je potisnil v ospredje nekatera najbolj pereča vprašanja evropskih sistemov zdravstvenega varstva, kot so učinkovita uporaba razpoložljivih virov, boljše zdravje, večja vloga državljanov, dobri pogoji dela za zaposlene na področju zdravja in nege, lažje uvajanje inovacij ter povečanje kakovosti zdravstvenega varstva;

2.

opozarja, da bo uspeh izvajanja storitev mobilnega zdravja v odločilni meri odvisen od tega, kako se bo lahko njihov razvoj usklajeval z drugimi ukrepi za izboljšave v zdravstvenem varstvu in kako bodo obravnavani glavni izzivi, kot so interoperabilnost, varstvo zasebnosti in zagotavljanje kakovosti podatkov;

3.

po njegovem mnenju je še zlasti pomembno, da državljani zaupajo lokalnim in regionalnim oblastem, ki upravljajo njihove podatke. Nadaljnji razvoj mobilnega zdravja mora upoštevati utemeljeno skrb posameznika glede varstva njegove zasebnosti. Odpraviti je treba specifična tveganja pri varstvu podatkov, ki so povezana s tem, da državljani z uporabo mobilnih rešitev posredujejo občutljive podatke o zdravju ter osebne podatke;

4.

opozarja, da mora razvoj mobilnega zdravja koristiti vsem državljanom EU in da je treba pri dostopu do zdravstvenih storitev in njihovi uporabi poskrbeti za enakopravnost. Zato si je treba prizadevati za brezplačno uporabo omrežij za dostop do storitev mobilnega zdravja. V središču sprememb, ki bodo nastale zaradi razvoja mobilnega zdravja, mora biti interes posameznika za dobro in varno zdravstveno oskrbo;

5.

meni, da je mobilno zdravje ključni dejavnik v prizadevanjih za večjo vlogo državljanov in nudi boljše pogoje za to, da bodo posamezniki prevzeli večjo odgovornost za lastno zdravje. Storitve mobilnega zdravja lahko izredno pomagajo zlasti starejšim, invalidom in kroničnim bolnikom, saj jim lahko dajo več varnosti in samostojnosti v vsakdanjem življenju. Nadaljnji razvoj mora torej upoštevati različen položaj posameznikov. Nove tehnične aplikacije morajo biti lahko dostopne ter invalidom, starejšim in ranljivim osebam nuditi večjo samostojnost. Lokalne in regionalne oblasti imajo pomembno nalogo, da spodbujajo izobraževanje zdravstvenega in negovalnega osebja ter javnosti za uporabo novih tehničnih rešitev in ravnanje z občutljivimi podatki;

6.

opozarja, da so v številnih državah članicah lokalne in regionalne oblasti soodgovorne za načrtovanje, pripravo, izvajanje in financiranje zdravstvene in socialne politike. Zato je samoumevno, da jih je treba tesno vključiti v vsakršno reformo, ki ima posledice za zdravstveno in socialno varstvo;

7.

opozarja, da imata m-zdravje in e-zdravje za številne lokalne in regionalne oblasti v Evropi prednostni pomen, vendar sta področji v posameznih državah in regijah različno razviti. Potrebna sta tesnejše sodelovanje med regijami ter izmenjava političnih in praktičnih izkušenj, da bi vodilni na področju mobilnega zdravja lahko svoje znanje posredovali drugim. Evropska komisija lahko k temu pripomore z zbiranjem in povezovanjem znanja in primerov dobre prakse;

8.

ugotavlja, da se evropski zdravstveni sistemi soočajo s podobnimi izzivi: naraščajoči stroški v zdravstvu, staranje prebivalstva, vse večje tveganje za kronične bolezni in bolezenska stanja, ko je prisotnih več bolezni, pomanjkanje kadra v nekaterih poklicih na področju zdravja in nege, neenaka oskrba in neenak dostop do zdravstvenega varstva. Nekateri od naštetih izzivov so še posebej izraziti na območjih z nizko gostoto prebivalstva in močno razpršeno poselitvijo. Mobilno zdravje je ena od možnih rešitev. Nadaljnji razvoj zdravstvenega varstva ter zdravje in kakovost življenja ljudi v Evropi v prihodnosti so torej odvisni od tega, ali nam bo uspelo obvladati razvoj mobilnega zdravja in te storitve oblikovati tako, da bodo za paciente, zdravstvene delavce in negovalno osebje uporabne v praksi;

9.

meni, da je mogoče izboljšati zdravstveno oskrbo in dobro počutje državljanov med drugim tako, da državljani dobijo več možnosti vplivanja in sodelovanja pri vprašanjih, povezanih z zdravjem in zdravstvom. Storitve mobilnega zdravja so temeljni pogoj za razširjanje informacij in lažje skupno sprejemanje odločitev v zvezi z zdravjem, ki državljanom omogočajo spremljanje lastnih podatkov o zdravju, bolj zdravo življenje oz. obvladovanje morebitne bolezni. Poleg tega družinskim članom in drugim udeleženim prinašajo nove možnosti da – s soglasjem oskrbovanca – prejemajo informacije o zdravstvenem stanju družinskega člana, se vključujejo v njegove stike z zdravstvenim in negovalnim osebjem ter socialnimi delavci in pri teh dejavno sodelujejo;

10.

želi še posebej poudariti, da lahko širjenje digitalizacije in boljše znanje o zdravstvenih vprašanjih pripomoreta k temu, da je več ljudi v odročnih in redko poseljenih ali drugače prikrajšanih območjih deležnih kakovostnih informacij, preventivnega zdravstvenega varstva ter lahko dostopne medicinske in naknadne oskrbe. Poleg tega se na ta način izboljšajo pogoji za to, da lahko ljudje dlje živijo doma in so dlje samostojni. Mobilno zdravje lahko na več načinov pripomore k zdravstvu, v katerem je človek bolj v ospredju;

11.

izraža prepričanje, da imajo storitve mobilnega zdravja velik potencial za spodbujanje načina dela, ki temelji na dokazih, in za zagotavljanje lažjih in boljših delovnih pogojev v zdravstvenih poklicih. Te storitve omogočajo prave informacije ob pravem času, dokumentiranje pomembnih podatkov pred obiskom zdravnika ali zdravljenjem ali posvetovanje z bolnikom na daljavo. Če naj mobilno zdravje dejansko pomeni izboljšave in povečanje učinkovitosti, morajo storitve, ki se razvijajo in uporabljajo v praksi, dejansko pomagati osebju pri njihovem delu z bolniki;

12.

meni, da lahko dobre in namensko usmerjene storitve mobilnega zdravja precej povečajo kakovost in učinkovitost zdravstvene oskrbe. Kroničnim bolnikom lahko na primer skrajšajo bolnišnično zdravljenje, zmanjšajo število tistih, ki ga potrebujejo, in jim omogočijo, da več delov terapije izvedejo sami. Pri tem je pomembno, da razvoj mobilnih zdravstvenih aplikacij ni ločen od zdravstvenega sistema, temveč je po možnosti vanj vključen, ob upoštevanju, da je mobilno zdravje način, ki naj bi pomagal uporabnikom zagotoviti boljše rezultate;

13.

meni, da lahko širjenje storitev mobilnega zdravja spodbudi podjetništvo in zaposlovanje v regijah. To bi bilo koristno tudi za razvoj storitev, ki jih je mogoče izvajati v nacionalnem ali mednarodnem okviru. Za še večjo spodbuditev podjetniškega duha se lahko po potrebi izvajajo različne pobude, na primer v obliki izobraževanj in šolanj, tekmovanj med podjetji in svetovanja o tem, kako se uveljaviti na trgu. Za razvoj aplikacij, ki omogočajo izmenjavo informacij s ponudniki socialnih in zdravstvenih storitev, morajo podjetniki bolje poznati tehnične in vsebinske standarde, po katerih delujejo akterji na socialnem področju in v zdravstvu. Javni sektor in podjetja morata uspešno sodelovati pri razvoju;

14.

poudarja, da je treba mobilno zdravje obravnavati hkrati kot dopolnilo in običajni sestavni del tradicionalne zdravstvene oskrbe. Ne gre za uvajanje vzporednega sistema ali za nadomeščanje strokovne kompetence zdravstvenega osebja, pa tudi ne za odpravo osebnih stikov med bolniki in zdravstvenimi delavci. Mobilno zdravje pomeni, da imajo bolniki več znanja in da so bolje obveščeni, poleg tega pa ustvarja nove odnose med njimi in zdravstvenimi delavci. Če naj bi mobilno zdravje postalo pomemben instrument za državljane in za zdravstveno osebje, so potrebna prizadevanja, tj. komuniciranje, primerno ciljnim skupinam, usposobljenost in dobro upravljanje sprememb;

15.

Za razvoj e-zdravja so bili doslej v glavnem odgovorni javni akterji v zdravstvu. Uspešen razvoj mobilnega zdravja pa zahteva širšo perspektivo in tesnejše sodelovanje med javnimi in zasebnimi izvajalci zdravstvenih storitev, ponudniki, podjetji ter seveda bolniki in njihovimi združenji;

16.

ugotavlja, da mnogi modeli povračila stroškov, ki se danes uporabljajo v evropskih zdravstvenih sistemih, temeljijo na opravljenih posegih, osebnem obisku pri zdravniku in številu zdravljenih bolnikov, čeprav so na tem področju seveda precejšnje razlike. Običajno se povrnejo stroški osebnega obiska osebe, ki potrebuje oskrbo, ne pa stroški tega, da se nekomu pomaga, da ostane zdrav ali izvaja samozdravljenje v večjem obsegu. Za izkoristek celotnega potenciala mobilnega zdravja, zlasti pri promociji zdravega načina življenja, je morebiti nujno razmisliti o novih modelih povračila stroškov, ki v večji meri temeljijo na vrednosti;

17.

opozarja, da po podatkih Odbora za ekonomsko politiko EU od 30 do 40 % stroškov zdravstvenega varstva odpade na skupino državljanov, starejših od 65 let. Njihov delež v celotnem prebivalstvu se bo po napovedih s 17 % leta 2010 povečal na 30 % leta 2060. Poleg tega se pričakuje, da bosta leta 2050 na vsakega prebivalca, starejšega od 65 let, delala samo še dva zaposlena; leta 2004 je bilo to razmerje ena proti štiri. Mobilno zdravje lahko pomaga obvladovati demografske spremembe in naraščajoče stroške v zdravstvu, saj med drugim pomeni manj bolnišničnih bivanj, več samozdravljenja in boljše zdravstveno stanje prebivalstva EU;

18.

ugotavlja, da razvoj mobilnega zdravja razkriva potrebo po pravni, jezikovni in tehnični interoperabilnosti. Učinkovita elektronska izmenjava podatkov med različnimi izvajalci storitev ter med njimi in bolniki je temeljnega pomena za boljšo kakovost, večjo učinkovitost in močnejši položaj bolnikov. Pri tem je treba predvsem paziti, da bodo pripravljene rešitve mobilnega zdravja omogočale izmenjavo informacij med različnimi aplikacijami po eni strani ter med aplikacijami in običajnimi sistemi v zdravstvu po drugi. To so temeljne zahteve, saj se evropske države soočajo s skupnimi izzivi. EU lahko prevzame pomemben del nalog in lahko spodbuja določitev skupnih standardov in specifikacij. Večja interoperabilnost hkrati pomeni tudi, da je treba zagotoviti pomembno ravnovesje med odprtostjo in varnostjo, saj povečanje interoperabilnsoti ne sme imeti za posledico nenadzorovanega toka informacij. Še vedno je nujno, da komuniciranje temelji na premišljenih odločitvah, ki se sprejemajo na podlagi veljavnih predpisov in varnostnih zahtev;

19.

poudarja, da je uspešen razvoj mobilnega zdravja odvisen od varstva zasebnosti. Zaupanje državljanov v zdravstvo in v vestno ravnanje s podatki bolnikov je glavni pogoj za to, da lahko lokalne in regionalne oblasti zagotavljajo kakovostne in varne zdravstvene storitve. Pri tem je treba seveda preprečiti, da bi občutljivi podatki prišli v roke nepooblaščenim osebam in bi se uporabljali za kak drug namen brez soglasja prizadetih. To je argument za razmislek, ali so poleg predpisov na tem področju potrebne še dodatne kontrole, smernice ali certificiranje ponujenih storitev mobilnega zdravja. Spodbujati bi bilo treba tudi razvoj zanesljivih in varnih naprav za prepoznavanje oseb na podlagi biometričnih podatkov;

20.

meni, da je treba pravne akte oblikovati tako, da ne bodo oteževali raziskav in sistematičnega izboljševanja kakovosti bolj, kakor je potrebno za varstvo podatkov pacientov. Najti je treba čim večje ravnovesje med nujnim varstvom osebnih podatkov in tradicijo v zdravstvu, da se z zbiranjem podatkov poskušajo doseči boljša kakovost in boljši rezultati za sedanje in prihodnje bolnike. Odbor v zvezi s tem poudarja, da je treba ta vidik nujno upoštevati pri pripravi predloga nove uredbe o varstvu podatkov tako, da se najde ravnovesje med obema področjema, ki ju je treba varovati, in zagotovi optimalna raba;

21.

po njegovem mnenju je odločilnega pomena, da so državljani prepričani v varnost uporabe storitev mobilnega zdravja, ki jih ponujajo ali priporočajo akterji v zdravstvu, in v to, da te storitve pripomorejo k boljšemu zdravju in večji kakovosti življenja. Med drugim bo treba zagotoviti, da bo kakovost storitev mobilnega zdravja z medicinskega vidika čim večja. Zato Odbor priporoča, da se jasno ločuje med aplikacijami za boljši življenjski stil in medicinskimi pripomočki. Storitve mobilnega zdravja, povezane z zadnjimi, je treba oceniti na podlagi dogovorjenih metodologij za oceno pripomočkov in metod, zanje pa mora tudi veljati direktiva o medicinskih pripomočkih (Direktiva 93/42/EGS). Poleg tega so potrebne jasne informacije, na podlagi katerih se lahko potrošniki, bolniki in zdravstveno osebje odločijo za storitve, ki najbolj ustrezajo njihovim potrebam;

22.

opozarja, da so za organizacijo in izvajanje zdravstvenih storitev odgovorne države članice. V mnogih so za celotno zdravstveno in socialno politiko ali za njen velik del odgovorne regionalne in lokalne oblasti. Te imajo tako osrednjo vlogo pri razvoju zdravstva in digitalizacije v tej panogi na podlagi e-zdravja in m-zdravja. Zaradi tega je treba tesno sodelovati z lokalnimi in regionalnimi oblasti, EU pa mora pri nadaljnjem delu na področju mobilnega zdravja upoštevati načelo subsidiarnosti.