18.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 390/49

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Skupna kmetijska politika proti letu 2020: odziv na prihodnje izzive, povezane s hrano, naravnimi viri in ozemljem (KOM(2010)0672),

—

ob upoštevanju člena 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1290/2005 o financiranju skupne kmetijske politike (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (2),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta 2006/144/ES (3) in 2009/61/ES o strateških smernicah Skupnosti za razvoj podeželja (4),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1234/2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov (5),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 73/2009 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor za kmete v okviru skupne kmetijske politike (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. julija 2010 o prihodnosti skupne kmetijske politike po letu 2013 (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. junija 2010 o EU 2020 (8),

—

ob upoštevanju sklepov predsedstva Sveta z dne 17. marca 2011 o skupni kmetijski politiki do leta 2020,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 18. marca 2010 o reformi skupne kmetijske politike leta 2013,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z naslovom Skupna kmetijska politika proti letu 2020: odziv na prihodnje izzive, povezane s hrano, naravnimi viri in ozemljem,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter mnenj Odbora za razvoj, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za regionalni razvoj (A7-0202/2011),

A.

ker trajnostno, produktivno in konkurenčno evropsko kmetijstvo bistveno prispeva k uresničitvi ciljev, ki jih za skupno kmetijsko politiko določajo Pogodbe, ter ciljev strategije Evropa 2020; ker lahko pripomore tudi k odgovarjanju na nove politične izzive, kot so zanesljiva preskrba s hrano, energijo in industrijskimi surovinami, podnebne spremembe, okolje in biotska raznovrstnost, zdravje ter demografske spremembe, in ker bo bližnja reforma Skupne kmetijske politike prva, pri kateri bo v skladu z Lizbonsko pogodbo Evropski parlament sozakonodajelec s Svetom,

B.

ker prehranska varnost ostaja glavni izziv za kmetijstvo ne samo v EU, ampak po vsem svetu, zlasti v državah v razvoju, saj se bo število svetovnega prebivalstva po napovedih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo do leta 2050 povečalo s 7 na 9 milijard, zaradi česar se bo morala svetovna kmetijska proizvodnja povečati za 70 %; ker bo treba pridelati več hrane ob višjih proizvodnih stroških, veliki nestabilnosti na kmetijskih trgih in vse večjem pritisku na naravne vire, kar pomeni, da bodo morali kmetje pridelati več na manj zemlje, z manj vode in manjšim vložkom energije,

C.

ker je hrana strateškega pomena in ker je najugodnejši način za zagotavljanje prehranske varnosti ohranjanje stabilnega in konkurenčnega kmetijskega sektorja; ker je pri tem bistvena močna skupna kmetijska politika, ki je nujna tudi za ohranjanje okolja, okoljsko trajnost in gospodarski razvoj podeželskih območij EU pri soočanju z nevarnostjo opuščanja zemljišč, izseljevanja s podeželja in gospodarskega nazadovanja,

D.

ker sta reforma skupne kmetijske politike iz leta 2003 in pregled kmetijske politike iz leta 2008 skušala prispevati k novi strukturi skupne kmetijske politike, ki bi bila učinkovitejša, preglednejša ter bolj tržno usmerjena; ker se mora ta proces nadaljevati in ker je treba v praksi še bolj poenostaviti vodenje instrumentov in postopkov skupne kmetijske politike, da bi razbremenili kmete in upravne organe,

E.

ker je Evropski parlament v svoji resoluciji z dne 8. julija 2010 o prihodnosti skupne kmetijske politike po letu 2013 postavil temelje za trajnostno kmetijsko politiko, s pomočjo katere bi bili evropski proizvajalci konkurenčni na lokalnih, regionalnih, državnih in mednarodnih trgih, in ker je podprl koncept večfunkcionalnega in univerzalnega kmetijstva, razširjenega po vsej Evropi, še posebej na območjih z naravnimi omejitvami in na najbolj oddaljenih območjih, pri čemer je upošteval tudi težave majhnih kmetij,

F.

ker mora imeti skupna kmetijska politika potrebne instrumente, da bo lahko kos resnim krizam na trgu in v oskrbi ter izrednemu nihanju cen v kmetijskem sektorju; ker je treba zagotoviti, da ti instrumenti ne bodo le sodobni in učinkoviti, temveč tudi prilagodljivi, da jih bo mogoče hitro uporabiti glede na potrebe,

G.

ker je treba pozdraviti vključevanje prenovljenih in ambicioznih ciljev v skupno kmetijsko politiko, zlasti varstva potrošnikov in okolja, dobrega počutja živali ter regionalne kohezije, te visoke standarde pa je treba zagovarjati na mednarodni ravni, da bi zagotovili uspešno delovanje in konkurenčnost evropskih kmetov, ki imajo višje proizvodne stroške; ker so dolgoročna produktivnost in prehranska varnost, zlasti upoštevajoč podnebne motnje, odvisne od ustrezne skrbi za naravne vire, predvsem za prst, porabo vode in biotsko raznovrstnost,

H.

ker ima kmetijstvo odločilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam, zlasti z zmanjševanjem svojih emisij toplogrednih plinov in razvojem skladiščenja ogljika ter s proizvodnjo biomase in trajnostne energije, s čimer ustvarja dodaten vir dohodka za kmete,

I.

ker bi morala skupna kmetijska politika podpirati tudi posebno upravljanje kmetijskih površin z veliko biotsko raznovrstnostjo (kot so kmetijske površine velike naravne vrednosti) in kmetijskih ekosistemov na območjih Nature 2000, ter glede na to tudi prehod na prakse z manjšimi vložki (tudi ekološko kmetijstvo), trajno neobdelane pašnike ali kmetijska mokrišča,

J.

ker se delež odhodkov za skupno kmetijsko politiko v proračunu EU postopno zmanjšuje s skoraj 75 % leta 1985 na načrtovanih 39,3 % leta 2013; ker delež skupne kmetijske politike, ki je ena od najstarejših politik EU in edina v pristojnosti Skupnosti, znaša manj kot 0,5 % BDP, medtem ko javni odhodki znašajo okrog 50 % BDP, in ker se je zaradi zaporednih širitev Evropske unije površina kmetijskih zemljišč povečala za 40 % in je število kmetov dvakrat večje kot leta 2004,

K.

ker v skladu z zadnjo raziskavo Eurobarometra 90 % anketiranih državljanov EU meni, da so kmetijstvo in podeželje pomembni za evropsko prihodnost, 83 % pa se jih strinja s finančno podporo kmetom in načeloma meni, da je treba o kmetijski politiki še naprej odločati na evropski ravni,

L.

ker je Evropski parlament že večkrat nasprotoval ponovni nacionalizaciji skupne kmetijske politike in povečanju sofinanciranja, kar bi lahko zmanjšalo pošteno konkurenco na notranjem trgu EU, in ker zato z ozirom na prihodnjo reformo ponovno nasprotuje vsakemu poskusu ponovne nacionalizacije skupne kmetijske politike s sofinanciranjem neposrednih plačil ali prenosom sredstev v drugi steber,

M.

ker je treba ohraniti skupno kmetijsko politiko z dvema stebroma, pri čemer so struktura in cilji vsakega stebra jasno opredeljeni in oblikovani tako, da se stebra dopolnjujeta,

N.

ker mali kmetje v EU bistveno prispevajo k ciljem skupne kmetijske politike in ker je treba v procesu reform upoštevati ovire, s katerimi se srečujejo,

O.

ker v novih državah članicah, ki uporabljajo shemo enotnih plačil na površino, velik delež kmetov, zlasti v živinorejskem sektorju, ni upravičen do neposrednih plačil, ker niso lastniki kmetijskih površin;

P.

ker kmetje prejemajo vse manjši delež dodane vrednosti, ki se ustvari v verigi oskrbe s hrano, in ker so ustrezno delovanje te verige in ukrepi za boljše pogajalsko izhodišče pridelovalcev nujni pogoji, da se kmetom zagotovi pošteno plačilo za njihove pridelke,

Q.

ker je realni dohodek kmetov na prebivalca v zadnjih dveh letih dramatično padel in ker je zaradi nenehnega zmanjševanja zdaj pristal pod ravnjo izpred skoraj 15 let; ker so dohodki v kmetijstvu znatno nižji (po ocenah za 40 odstotkov na enoto dela) kot v ostalih sektorjih gospodarstva in je dohodek na prebivalca na podeželju znatno nižji (za približno 50 odstotkov) kot na mestnih območjih in ker se je glede na podatke Eurostata zaposlenost v kmetijstvu med letoma 2000 in 2009 zmanjšala za 25 %,

R.

ker je svetovno gospodarstvo čedalje bolj povezano in se z večstranskimi in dvostranskimi pogajanji čedalje bolj liberalizirajo trgovinski sistemi in ker je treba s sporazumi na večstranski in dvostranski ravni zagotoviti, da pridelovalne metode tretjih držav za izvoz v EU evropskim potrošnikom zagotavljajo enake standarde na področju zdravja, varnosti hrane, dobrega počutja živali, trajnosti in minimalne socialne standarde, kot jih omogočajo metode v EU;

S.

ker je razvoj podeželja vpričo naraščajočih razlik, izgube socialnega kapitala in kohezije, demografskih neravnovesij in odseljevanja pomemben sestavni del skupne kmetijske politike in ker bi morale prihodnje politike za razvoj podeželja delovati za boljše teritorialno ravnovesje in ponuditi manj birokratsko in bolj participativno upravljanje programov za razvoj podeželja, v katere bi morali biti vključeni ukrepi za povečanje konkurenčnosti kmetijskega sektorja in učinkovito podporo krepitvi in diverzifikaciji podeželskega gospodarstva, za varovanje okolja, spodbujanje izobraževanja in inovacij, dvig kakovosti življenja na podeželju, zlasti na območjih z omejenimi možnostmi, ter preprečevanje, da bi mladi opuščali kmetovanje,

T.

ker je po eni strani le 6 % evropskih kmetov mlajših od 35 let in ker se bo po drugi strani v naslednjih desetih letih upokojilo 4,5 milijona kmetov; ker mora biti obnova generacij eden prednostnih izzivov prihodnje skupne kmetijske politike,

U.

ker mora skupna kmetijska politika upoštevati, da je treba odpraviti posebne ovire in strukturne težave, s katerimi se soočata kmetijstvo in gozdarstvo v najbolj oddaljenih regijah EU in ki so posledica njihove izoliranosti in oddaljenosti ter dejstva, da je podeželsko gospodarstvo v veliki meri odvisno od majhnega števila kmetijskih proizvodov;

V.

ker je politika kakovosti bistven del prihodnje skupne kmetijske politike, kar pomeni, da bosta razvoj in krepitev te politike, predvsem na področju geografskih označb, odločilna za trajnostno rast in konkurenčnost evropskega kmetijstva,

1.

na splošno pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom "Skupna kmetijska politika proti letu 2020: odziv na prihodnje izzive, povezane s hrano, naravnimi viri in ozemljem"; priznava, da je potrebna nadaljnja reforma skupne kmetijske politike glede na spremenljivost kmetijstva v EU-27 in novih mednarodnih razmer z globalizacijo; poziva, naj bo skupna kmetijska politika še naprej močna in trajnostna in naj ima proračun, ki bo sorazmeren z zastavljenimi ambicioznimi cilji, da bi odgovorili na nove izzive; odločno zavrača poskuse za ponovno nacionalizacijo skupne kmetijske politike;

2.

poziva, naj skupna kmetijska politika še naprej temelji na dveh stebrih; poudarja, da bi se moral prvi steber še naprej financirati iz proračuna EU in na letni osnovi, medtem ko bi se večletni programi, pogodbeni pristop ter sofinanciranje še nadalje izvajali v okviru drugega stebra; vztraja pri tem, da mora biti namen dvostebrne struktur jasnost, pri čemer se stebra med seboj dopolnjujeta in se ne prekrivata: prvi steber mora uresničevati cilje, ki zahtevajo splošen pristop, medtem ko mora biti drugi steber usmerjen v rezultate in dovolj prilagodljiv, da zlahka vključi nacionalne, regionalne in/ali lokalne posebnosti; zato meni, da je sicer treba ohraniti sedanjo strukturo dveh stebrov, ampak jo tako spremeniti, da bi bila učinkoviteje usmerjena na vse ukrepe, potrebne v okviru vsakega stebra, in njihovo ureditev financiranja;

3.

opozarja, da prehranska varnost ostaja razlog za obstoj kmetijstva ne le v EU, temveč tudi v svetu in zlasti v državah v razvoju, saj svet stoji pred izzivom, kako zagotoviti hrano za 9 milijard ljudi ob manjši porabi pičlih virov, predvsem vode, energije in zemljišč; poziva k trajnostni, produktivni in konkurenčni evropski kmetijski politiki, ki bistveno prispeva k uresničitvi ciljev, ki jih za skupno kmetijsko politiko določajo Pogodbe, ter prednostnih nalog strategije Evropa 2020 za pametno, vključujočo in trajnostno rast; meni, da lahko kmetijstvo veliko prispeva k reševanju problematike podnebnih sprememb, ustvari nova delovna mesta s pomočjo zelene rasti in zagotavlja energijo iz obnovljivih virov ter obenem evropskim potrošnikom še naprej zagotavlja varna živila visoke kakovosti in prehransko varnost;

4.

meni, da je nujno določiti jasen nabor pravil na dolgi rok, da bodo lahko evropski kmetje načrtovali naložbe, potrebne za posodobitev načinov kmetovanja, in razvili inovativne načine, s katerimi se bodo razvili bolj agronomsko pretehtani in trajnostni kmetijski sistemi, kar je nujen proces za zagotavljanje konkurenčnosti na lokalnih, regionalnih in mednarodnih trgih;

5.

meni, da je treba zaradi poenostavitve, jasnosti in skupnega pristopa že na začetku reforme določiti financiranje obeh stebrov skupne kmetijske politike;

6.

poziva, naj se kmetijski proračun EU v naslednjem finančnem obdobju ohrani vsaj na ravni iz leta 2013; se zaveda, da bo treba zagotoviti dovolj finančnih sredstev za soočanje z izzivi na področju prehranske varnosti, varstva okolja, podnebnih sprememb in teritorialnega ravnovesja v razširjeni Evropski uniji, da bo skupna kmetijska politika lahko prispevala k uspehu strategije Evropa 2020;

7.

je prepričan, da mora nova kmetijska politika, usmerjena v trajnostne sisteme pridelave hrane, najprej temeljiti na večjem splošnem dopolnjevanju med prvim stebrom z neposrednimi plačili, in drugim stebrom, ki obravnava predvsem ukrepe za podporo razvoju podeželja; meni, da morajo biti v okviru nove skupne kmetijske politiki javna sredstva priznana kot legitimna oblika plačila za javne dobrine, zagotovljene družbi, pri katerih tržne cene ne pokrijejo stroškov, in da je treba uporabiti javni denar, da bi kmete spodbudili k zagotavljanju dodatnih okoljskih storitev v vsej Evropi; meni, da bo mogoče s tem usmerjenim pristopom uresničiti evropske cilje in omogočiti potrebno prožnost ob upoštevanju kmetijske raznovrstnosti EU; meni, da bi lahko v takem sistemu vsak element plačila ustvarjal jasne javne koristi na pregleden način za davkoplačevalce, kmete in celotno družbo;

8.

poziva, naj bodo trajnost, konkurenčnost in pravičnost vodilna načela, na katerih temelji skupna kmetijska politika, ki ohranja posebnosti posameznih sektorjev in proizvodnih lokacij, z nalogo prebivalstvu zagotoviti zadostno količino varnih in zdravih živil po primernih cenah in zagotoviti surovine za močno evropsko predelovalno in kmetijsko-živilsko industrijo in proizvodnjo obnovljive energije; poudarja, da ima Evropska unija najvišje standarde na svetu na področju varnosti hrane, varstva okolja, dobrega počutja živali in spoštovanja minimalnih socialnih standardov; poziva, naj skupna kmetijska politika zagotavlja te visoke socialne standarde evropskega kmetijstva v mednarodni konkurenci (zunanje zagotavljanje kakovosti);

9.

se zaveda, da je mnogo teh novih izzivov in ciljev vključenih v pravno zavezujoče mednarodne zaveze in pogodbe, ki jih je podprla in podpisala EU, kot so kjotski protokol/dogovor iz Cancuna, ramsarska konvencija in konvencija iz Nagoje;

10.

poudarja, da je poenostavitev nujna in mora biti vodilni cilj prihodnje skupne kmetijske politike, pri kateri bi se zmanjšali stroški za vodenje politike na ravni držav članic, potrebne pa so tudi jasne skupne pravne podlage, ki jih je treba nemudoma razglasiti in zagotoviti njihovo enotno razlago;

11.

poudarja, da mora razvoj politike kakovosti živil, zlasti kar zadeva geografsko označbo (ZOP/ZGO/ZTP), postati prednostna naloga skupne kmetijske politike ter da ga je treba poglabljati in krepiti, tako da bo EU lahko ohranila vodilno vlogo na tem področju; meni, da je treba za te kakovostne proizvode omogočiti uporabo izvirnih instrumentov upravljanja, varstva in promocije, s katerimi bi tem proizvodom omogočili usklajen razvoj in nadaljnji pomemben prispevek k trajnostni rasti in konkurenčnosti evropskega kmetijstva;

12.

poziva Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja na področju raziskav in razvoja za namene inovacij in promocije; zato poziva, da morajo prihodnji programi EU na področju raziskav in razvoja stalno pozornost namenjati raziskavam na področju kmetijstva in prehrane;

13.

ugotavlja, da lahko nevezana neposredna plačila, pogojena z zahtevami navzkrižne skladnosti, pripomorejo k podpori in stabilizaciji dohodkov kmetov, kmetje pa lahko poleg pridelave hrane zagotavljajo nujno potrebne javne dobrine za celotno družbo, kot so ekosistemske storitve, zaposlenost, urejanje krajine in ekonomska vitalnost podeželja v Evropi; meni, da je treba z neposrednimi plačili kmete nagraditi za zagotavljanje teh javnih dobrin, saj jih trg sam ne zagotavlja ter kmetom ne daje plačila zanje, sploh v času, ko se kmetje pri pridelovanju kakovostne hrane pogosto soočajo z visokimi proizvodnimi stroški in nizkimi odkupnimi cenami za svoje pridelke;

14.

poziva, naj še naprej ostane močan in dobro financiran prvi steber, s pomočjo katerega se bo mogoče soočiti z novimi izzivi za evropsko kmetijstvo;

15.

poziva k pravični porazdelitvi sredstev skupne kmetijske politike iz prvega in drugega stebra med državami članicami in med kmeti znotraj posameznih držav članic, pri čemer bi moral biti pragmatičen pristop temeljno načelo za objektivna merila; zavrača večje razlike pri razdelitvi teh sredstev med državami članicami; meni, da to pomeni postopno opustitev sistema na podlagi zastarelih zgodovinskih referenčnih vrednosti, ki ga bodo po prehodnem obdobju nadomestila plačila podpore, ki bo pravičnejša in torej učinkoviteje razdeljena med države, različne kmetijske panoge in kmete; poudarja, da to zahteva tudi učinkovitejša plačila podpore, ki so bolje usmerjena in omogočajo več spodbude, da bi kmetijstvu pomagali pri prehodu v bolj trajnostne sisteme kmetovanja; zato v skladu s sporočilom Komisije zavrača enotna pavšalna neposredna plačila za vso EU, ki ne bi odražala evropske raznolikosti; meni, da je ohranjanje raznolikosti kmetijstva in njegovih proizvodnih lokacij v EU osrednji cilj, in se zato zavzema za čim večje upoštevanje posebnih pridelovalnih razmer v državah članicah, in sicer z bolj ciljno usmerjenim sistemom neposrednih plačil;

16.

se zavzema za shemo enotnega plačila na kmetijo, ki vpliva na določeno prerazporeditev v korist pravične porazdelitve sredstev za neposredna plačila v EU kot celoti; predlaga, naj vsaka država članica prejme minimalni odstotek povprečnega neposrednega plačila EU in naj se določi zgornja meja; se zavzema za čim hitrejšo uresničitev z omejenim prehodnim obdobjem;

17.

pri neposrednih plačilih na kmetijo zagovarja odmik od zgodovinskih in individualnih referenčnih vrednosti, ki se uporabljajo za razdelitev med državami članicami, ter poziva k prehodu na regionalno ali nacionalno premijo na površino za nevezana plačila v naslednjem finančnem obdobju; vendar pri tem priznava, da se razmere v posameznih državah članicah zelo razlikujejo, zato so potrebni posebni ukrepi po posameznih regijah;

18.

meni, da bi morale države članice, ki ta čas uporabljajo poenostavljeno shemo enotnega plačila na površino (SAPS), po omejenem prehodnem obdobju preiti na shemo enotnega plačila na kmetijo s pravicami; poziva k podpori, tudi finančni in tehnični, pri tem prehodu;

19.

pozdravlja priznanje vloge malih kmetov v evropskem kmetijstvu in pri razvoju podeželja; je naklonjen vzpostavitvi posebne in poenostavljene sheme pomoči za male kmete, ki pripomorejo k stabilizaciji razvoja podeželja; poziva Evropsko komisijo, naj zaradi preglednosti in pravne varnosti določi prožna in objektivna merila za opredelitev statusa malega kmeta v vsaki državi članici; poziva države članice, naj v skladu z načelom subsidiarnosti določijo, kateri kmetje izpolnjujejo pogoje za ta sistem;

20.

zahteva nadaljnjo poenostavitev sistema neposrednih plačil, zlasti poenostavljena pravila o prenosu pravic do plačila pri neizkoriščenosti, pravila o nacionalni rezervi odvisno od prehoda na regionalno/nacionalno enotno plačilo na površino, za spojitev pravic do minimalnega plačila ter za učinkovit in nebirokratski sistem nadzora za oba stebra; meni, da bi bilo treba sisteme upravljanja, ki dokazano dobro delujejo, pozitivno upoštevati pri obsegu predpisanega nadzora;

21.

ugotavlja, da je treba z ukrepi spodbuditi obnovo generacij v kmetijskem sektorju, saj je le 6 % evropskih kmetov mlajših od 35 let, hkrati pa se bo v naslednjih 10 letih upokojilo 4,5 milijona kmetov; se zaveda, da se mladi kmetje na začetku soočajo z ovirami, kot so visoki naložbeni stroški, dostop do zemljišč in posojila; poudarja, da ukrepi za mlade kmete v drugem stebru ne zadostujejo za zaustavitev hitrega staranja v kmetijstvu, ter poziva k predlogom za preobrat tega nevzdržnega trenda, med katere je treba vključiti tudi spremembe predpisov o nacionalni rezervi, ki naj se bolj prilagodijo mladim kmetom;

22.

poudarja, da skupna kmetijska politika ne bi smela ustvarjati razlik med spoloma ter da bi morala imeti oba zakonca enake pravice pri delu v gospodarstvu; poudarja, da je od 26,7 milijona oseb, ki redno delajo v kmetijskem sektorju v Evropski uniji, 42 % žensk, da pa zgolj eno od petih kmetijskih gospodarstev (okrog 29 %) vodi ženska;

23.

meni, da je nevezanost pokazala svoje prednosti, saj kmetom omogoča večjo avtonomijo pri odločanju, zagotavlja, da se ti odzivajo na dogajanje na trgu, s tem pa je tudi velik del skupne kmetijske politike vključen v "zeleno škatlo" WTO; podpira predlog Komisije, da bi morali tudi v prihodnje ohraniti vezane premije na nekaterih področjih, kjer ni mogoče nadomestiti uveljavljenih, dragih oblik proizvodnje in proizvodov; zato priznava, da bi bile premije na podlagi proizvodnje v ozko omejenem okviru lahko sprejemljive tudi po letu 2013;

24.

zato poziva, da morajo imeti države članice možnost, da lahko del neposrednih plačil v celoti ali deloma vežejo v okviru omejitev WTO, s čimer bi financirali ukrepe za ublažitev učinka nevezanosti na določenih območjih in v panogah, ki so ekonomsko, okoljsko in socialno občutljive; poleg tega meni, da je mogoče s temi plačili spodbujati območne okoljske ukrepe in teritorialno kohezijo ter promovirati, podpirati in spodbujati bistvene sektorje, tudi izboljšanje kakovosti, proizvodnjo kmetijskih surovin, nekatere posebne vrste pridelave ali določene vrste kmetovanja;

25.

ugotavlja, da imajo kmetije v Evropski uniji zaradi zgodovinskih razlogov zelo različno strukturo po velikosti, ureditvi zaposlenosti, produktivnosti dela in pravni obliki; se zaveda, da se neposredna plačila dodeljujejo na način, ki njihovo legitimnost postavlja pod vprašaj; je seznanjen s predlogom Komisije o uvedbi zgornje meje za neposredna plačila ter pozdravlja ta poskus, da bi rešili vprašanje legitimnosti skupne kmetijske politike in njene sprejetosti v javnosti; poziva Komisijo, naj pretehta uvedbo podobnih mehanizmov, ki bi k temu prispevali, kot je sistem zniževanja neposrednih plačil glede na velikost kmetijskega gospodarstva, kjer so upoštevana objektivna merila zaposlenosti in trajnostnih praks;

26.

Komisijo poziva, naj predloži zelo konkretne srednje- in dolgoročne predloge za pomoč živinorejskim panogam, da bodo lahko kos vse višjim cenam vložkov; meni, da bi bile vanje lahko vključene pobude za uporabo sistemov travinja in stročnic v kolobarju obdelovanja, kar bi pomenilo večje ekonomske koristi za kmete, odgovorilo na nove izzive ter zmanjšalo odvisnost od uvoza stročnic, hkrati pa bi lahko ugodno vplivalo na ceno živalske krme; poziva Komisijo, naj v skladu s sedanjim členom 68 predlaga element prožnosti za države članice, da bi preprečili izključenost živinorejskih kmetij, osredotočenih na kakovost in trajnost, iz novega sistema podpor ter da bi upoštevali njihove posebnosti;

27.

meni, da je treba neposredna plačila nameniti izključno aktivnim kmetom; se pri tem zaveda, da bi moral v sistemu nevezanih neposrednih plačil vsak kmet, ki kmetijske površine uporablja za pridelavo in vzdržuje dobro kmetijsko in ekološko stanje, prejemati neposredna plačila; zato poziva Komisijo, naj pripravi opredelitev "aktivnega kmeta", ki jo bodo države članice lahko uporabljale brez dodatnih upravnih težav ali izdatkov, pri čemer je treba zagotoviti, da se bodo tradicionalne kmetijske dejavnosti (čista kmečka gospodarstva in različne stopnje dopolnilnega kmetovanja) ne glede na pravni status štele za aktivno kmetovanje in da se pri tem upoštevajo obseg lastništva zemlje, različne oblike pogodbenega kmetovanja in upravljanje skupnih zemljišč; meni, da je treba določiti, da opredelitev aktivnega kmeta izključuje primere, ko bi bili upravni stroški izplačila višji od dejanskega zneska pomoči;

28.

se zavzema za nadomestilo zaradi naravnih omejitev v okviru drugega stebra in zavrača dopolnilno plačilo v prvem stebru zaradi dodatnih upravnih bremen;

29.

meni, da je za trajnostno kmetijstvo osrednjega pomena boljše varstvo in upravljanje naravnih virov, kar v okviru novih izzivov in ciljev strategije Evropa 2020 upravičuje dodatne spodbude za kmete k uvajanju okoljsko vzdržnih načinov kmetovanja, ki presegajo osnovne zahteve navzkrižne skladnosti in dopolnjujejo obstoječe kmetijsko-okoljske programe;

30.

meni, da mora biti varovanje naravnih virov tesneje povezano z odobritvijo neposrednih plačil, ter zato poziva k uvedbi sheme spodbud EU prek zelene komponente, katere cilj bi bil zagotoviti trajnost kmetij in dolgoročno prehransko varnost s pomočjo učinkovitega upravljanja omejenih virov (vode, energije, prsti), kar bi z manjšo uporabo vložkov dolgoročno zmanjšalo proizvodne stroške; meni, da bi morala ta shema zagotavljati maksimalno podporo kmetom, ki uporabljajo ali želijo postopoma uporabljati načine kmetovanja, zasnovane za bolj trajnostne proizvodne sisteme;

31.

poudarja, da bi morala ta shema dopolnjevati poenostavitev sistema navzkrižne skladnosti za prejemnike neposrednih plačil, da bi jo bilo treba uvajati s preprostimi ukrepi, da bi morala uravnovesiti okoljsko in ekonomsko učinkovitost, da bi morala biti pomembna z agronomskega vidika ter da ne bi smela diskriminirati kmetov, ki v veliki meri že sodelujejo v kmetijsko-okoljskih programih;

32.

zavrača izvajanje novega sistema dodatnih plačil, ki pomeni dodatne sisteme nadzora in sankcij za ekologizacijo; vztraja, da je treba preprečiti praktične ovire za kmete in upravno zapletenost za organe; vendar zaradi racionalizacije upravnih postopkov, povezanih s temi ukrepi, zahteva, da se ves kmetijski nadzor v čim večji meri izvaja sočasno;

33.

zato poziva Komisijo, naj čim prej predloži oceno učinka upravnih praktičnih vidikov, povezanih z izvajanjem zelene komponente; poudarja, da lahko okoljski ukrepi spodbudijo učinkovitost kmetijske pridelave in vztraja, da je treba pokriti morebitne stroške in izgubo dohodka, do česar bi prišlo zaradi izvajanja takih ukrepov;

34.

meni, da bi morala ekologizacija po državah članicah potekati po prednostnem naboru ukrepov na površino in/ali ukrepov na ravni kmetije, ki jih 100-odstotno financira EU; meni, da mora vsak prejemnik teh posebnih plačil izvesti določeno število zelenih ukrepov z nacionalnega ali regionalnega seznama, ki morajo nadgrajevati obstoječe strukture, te sezname pa pripravi država članica na podlagi širšega seznama EU, ki se nanaša na vse vrste kmetovanja; meni, da bi lahko med primere teh ukrepov sodili:

35.

meni, da ima EU pomembno vlogo pri soočanju z izzivi na področju prehranske varnosti in zanesljive oskrbe z energijo, zato mora zagotoviti, da bo kmetijstvo v celoti prispevalo k soočanju s tema izzivoma; zato meni, da na seznam ukrepov za trajnost, ki ga predlaga Komisija, ni primerno uvrstiti obvezne prahe;

36.

poziva, naj skupna kmetijska politika vključuje cilje za uporabo trajnostne energije; meni, da bi kmetijski sektor do leta 2020 lahko uporabljal 40 % obnovljivih goriv, do leta 2030 pa bi fosilna goriva opustil;

37.

ugotavlja, da je biotehnologija nove generacije že na voljo in zato poziva Komisijo, naj kot del reforme skupne kmetijske politike oblikuje medsektorsko politiko o biomasi za biotehnologijo nove generacije, vključno s trajnostnimi merili za biomaso, da bo omogočila razvoj trajnostnega trga za biomaso iz kmetijstva, kmetijsko-predelovalnih podjetij in gozdarstva, in sicer tako, da se spodbuja zbiranje razpoložljivih ostankov za proizvodnjo bioenergije, hkrati pa se preprečuje porast emisij in izguba biotske raznovrstnosti;

38.

poudarja, da bi lahko z razumnimi ukrepi evropske politike, kot so cenejše dizelsko gorivo za rabo v kmetijstvu in oprostitev trošarin za električno energijo in gorivo, namenjeno za rabo v kmetijstvu, zlasti za električne namakalne črpalke, evropskim kmetom pomagali proizvesti več ter s kmetijskimi proizvodi oskrbovati domače in izvozne trge; poudarja, da so za zagotovitev trajnosti evropskega kmetijstva pomembni inovativni namakalni sistemi, saj imajo učinki podnebnih sprememb, kot so suša, vročinski valovi in dezertifikacija, uničujoče posledice za kmetijske površine, kjer naj bi prebivalstvo oskrbovali s hrano;

39.

poudarja, da je treba razviti učinkovite namakalne sisteme, ki bodo zagotovili učinkovite načine kmetovanja v državah članicah, ki lahko zadostijo domačemu povpraševanju po hrani in zagotavljajo kmetijske proizvode za izvozni trg, pri tem pa je treba upoštevati pomanjkanje vode v prihodnosti, zlasti pitne;

40.

obžaluje, da je treba cilje EU na področju biotske raznovrstnosti še doseči, ter pričakuje, da bo skupna kmetijska politika prispevala k tem ciljem in ciljem biotske raznovrstnosti iz Nagoje;

41.

poziva, naj nova skupna kmetijska politika podpira ohranitev genetske raznovrstnosti, naj bo skladna z Direktivo 98/58/ES o dobrem počutju živali in se vzdrži financiranja proizvodnje hrane iz kloniranih živali, njihovih mladičev oziroma potomcev;

42.

meni, da imajo živalim prijazne proizvodne metode pozitiven vpliv tudi na zdravje živali, kakovost in varnost hrane, obenem pa so tudi prijaznejše do okolja;

43.

poudarja, da je za varovanje prsti pomembno skupaj z vsemi zainteresiranimi stranmi preučiti vse možnosti sodelovanja med državami članicami;

44.

poudarja, da je zaradi sistema navzkrižne skladnosti dodeljevanje neposrednih plačil vezano na skladnost s zakonskimi zahtevami in na vzdrževanje kmetijskih zemljišč v dobrem kmetijskem in okoljskem stanju ter da ta sistem ostaja eno najustreznejših sredstev za optimizacijo zagotavljanja osnovnih ekosistemskih storitev s strani kmetov in za odgovor na nove okoljske izzive na podlagi zagotavljanja osnovnih javnih dobrin; vendar ugotavlja, da je pri izvajanju navzkrižne skladnosti prišlo do številnih problemov pri upravljanju in sprejetju s strani kmetov;

45.

meni, da neposredna plačila brez pogojev niso upravičena, zato bi moral za vse prejemnike neposrednih plačil veljati sistem navzkrižne skladnosti, ki bi bil kot rezultat ekologizacije skupne kmetijske politike pri nadzoru manj zapleten in učinkovit v praksi in na upravni ravni poudarja, da mora navzkrižna skladnost temeljiti na tveganju in biti sorazmerna, pristojni nacionalni in evropski organi držav članic pa jo morajo spoštovati in v zadostni meri izvajati;

46.

meni, da bi moralo biti boljše varovanje virov in upravljanje z njimi temeljni element kmetijstva v okviru navzkrižne skladnosti, kar bi omogočilo doseganje večjih okoljskih koristi; poziva, naj postane nadzor navzkrižne skladnosti bolj osredotočen, uspešnejši in učinkovitejši ter naj se za obseg navzkrižne skladnosti uporabi usmerjen pristop; poziva k izmenjavi in uskladitvi sistemov najboljše prakse med plačilnimi agencijami in nadzornimi organi, kot so interoperabilnost podatkovnih baz in najboljša uporaba ustrezne tehnologije, da bi čim bolj zmanjšali birokratsko breme za kmete in upravne organe; meni, da bi morala biti navzkrižna skladnost omejena na standarde za kmetijstvo, ki jih je možno sistematično in preprosto nadzirati in temeljijo na obveznem doseganju rezultatov, ter da je treba uskladiti predpise; poudarja pomen stopnje dopustnosti in uporabo sorazmernosti v novem sistemu kazni;

47.

meni, da bi moral biti nadzor navzkrižne skladnosti tesneje povezan z merili uspešnosti in bi moral kmete bolj spodbujati k doseganju rezultatov; poleg tega meni, da bi moral ta nadzor bolj vključevati same kmete glede na njihovo znanje in praktične izkušnje, ter meni, da bi to delovalo kot zgled in zlasti spodbudilo manj učinkovite kmete;

48.

zavrača uvedbo obremenjujočih in nejasnih zahtev, ki izhajajo iz okvirne direktive o vodah, v sistem navzkrižne skladnosti, dokler ne bo pojasnjeno stanje na področju izvajanja te direktive v vseh državah članicah;

49.

se zaveda velikih prizadevanj v živinorejskem sektorju, ki je trenutno v težavah, da bi izboljšali prostore in opremo v skladu s higienskimi in zdravstvenimi standardi; brez poseganja v osnovna načela o varnosti hrane in sledljivosti poziva h kritični presoji nekaterih higienskih standardov in standardov zdravja živali in njihove identifikacije, da bi odpravili nesorazmerna bremena za mala in srednja podjetja; zlasti poziva Komisijo, naj pregleda higienske standarde EU, zlasti glede lokalnega ali neposrednega trženja ter roka uporabnosti proizvodov, da bi bili bolj v sorazmerju s tveganji in da bi preprečili nesorazmerna bremena za majhne proizvodne kanale, kot so neposreden odnos med proizvajalcem in potrošnikom ter kratke verige preskrbe s hrano;

50.

meni, da je v okviru skupne kmetijske politike in na svetovnih trgih pomembno imeti možnost ukrepati proti prevelikim nihanjem cen in se pravočasno odzivati na krize zaradi nestabilnosti trga; priznava temeljno vlogo, ki so jo pri odzivanju na krize v kmetijstvu v preteklosti imeli ukrepi za podporo trgu, zlasti vlogo intervencije in zasebnega skladiščenja; poudarja, da morajo biti ukrepi za podporo trgu učinkoviti in ob potrebi nemudoma uporabljeni, da bi preprečili resne težave za pridelovalce, predelovalce in potrošnike ter da bi skupna kmetijska politika lahko uresničila svoj poglavitni strateški cilj, ki je prehranska varnost;

51.

poudarja, da je treba imeti v okviru skupne kmetijske politike določeno število prožnih in učinkovitih tržnih instrumentov, določenih na primernih ravneh, ki delujejo kot varnostna mreža in jih je mogoče uporabiti v primeru hudih motenj na trgih; meni, da se teh instrumentov ne bi smelo stalno uporabljati ter da ne smejo služiti kot stalen in neomejen izhod za proizvodnjo; poudarja, da nekateri od teh instrumentov že obstajajo, vendar jih je mogoče prilagoditi, druge pa je mogoče oblikovati glede na potrebe; meni, da je zaradi povsem različnih pogojev v posameznih sektorjih treba dati sektorskim rešitvam prednost pred horizontalnimi pristopi; opozarja na težave, s katerimi se srečujejo kmetje, ko poskušajo načrtovati za naprej v času izrednih nihanj; meni, da je treba glede na velika nihanja na trgu pregledati obstoječe tržne instrumente in povečati njihovo učinkovitost in prožnost, zagotoviti njihovo hitrejšo uporabo, po potrebi razširitev na druge sektorje in prilagoditev sedanjim tržnim cenam ter zagotoviti učinkovito varnostno mrežo, ne da bi povzročili motnje;

52.

meni, da so lahko med temi tržnimi instrumenti posebni instrumenti za upravljanje ponudbe njihova pravična in nediskriminacijska uporaba pa lahko zagotovi učinkovito upravljanje trga in prepreči krize zaradi prekomerne proizvodnje, ne da bi bil za to potreben en sam evro iz proračuna Unije;

53.

poziva, naj se večstopenjska varnostna mreža razširi na vse panoge in vključuje kombinacijo orodij, kot so javno in zasebno skladiščenje, javne intervencije, instrumenti za motnje na trgu in zaščitna klavzula; poziva, naj bosta v posebnih panogah, kjer so motnje na trgu časovno omejene, dovoljena zasebno skladiščenje in javna intervencija; poleg tega poziva k uvedbi instrumenta za motnje na trgu in zaščitne klavzule za vse panoge skupaj, kar bo Komisiji omogočilo, da bo v določenih okoliščinah v primeru krize ukrepala v omejenem obdobju do enega leta, kar bi moralo biti učinkovitejše kot doslej; zato meni, da mora biti v prihodnjih proračunih EU na voljo posebna proračunska postavka za rezervo, ki jo je mogoče hitro aktivirati, da se zagotovi sredstvo za hitro odzivanje v primeru resnih kriz na kmetijskih trgih;

54.

meni, da uporaba intervencijskih instrumentov sodi med izvršne pristojnosti Evropske komisije; vendar poudarja, da je treba o načrtovanih ukrepih nemudoma obvestiti Evropski parlament; glede na to poudarja, da mora Komisija upoštevati stališča, ki jih je sprejel Parlament;

55.

poziva, naj se učinkovitost intervencijskega sistema izboljša s pomočjo letne ocene, ki se pripravi pragmatično in glede na razmere na trgih;

56.

meni, da so glede na pričakovane okoljske, podnebne in epidemiološke izzive in glede na velika nihanja cen na kmetijskih trgih bistvenega pomena dodatni in učinkovitejši ukrepi za preprečevanje tveganj, ki so na voljo vsem kmetom iz različnih držav članic, in sicer da se na ravni Unije, držav članic in posamezne kmetije zavarujejo dohodki;

57.

opozarja, da so tržno usmerjena proizvodnja, neposredna plačila in konkurenčnost v samem jedru zaščite pred tveganji in da so tudi kmetje dolžni upoštevati in predvideti tveganja; v zvezi s tem podpira države članice, da dajejo kmetom na voljo nacionalne instrumente zavarovanja pred tveganji brez ponovne nacionalizacije in motenj na trgih; zato meni, da mora Komisija pripraviti skupna pravila za izbirno podporo držav članic za sisteme obvladovanja tveganj, po možnosti z uvedbo z WTO skladnih skupnih pravil v enotni ureditvi trga, da bi odpravili vsako izkrivljanje konkurence na notranjem trgu; od Komisije tudi zahteva, naj poroča o vseh ukrepih glede uvedbe obvladovanja tveganj in naj z zakonodajnimi predlogi predloži ustrezno oceno učinka;

58.

meni, da bi lahko v državah članicah glede na vse večja tveganja razvijali in kot možnost spodbujali zasebne zavarovalne sheme in sheme paketnih zavarovanj (kot so podnebno zavarovanje, zavarovanje proti izgubi dohodka), terminske pogodbe in vzajemne sklade, ki bi jih deloma financirali z javnimi sredstvi; v zvezi s tem zlasti podpira skupno delovanje kmetov v obliki konzorcijev in zadrug; pozdravlja razvoj novih inovativnih orodij; vendar poudarja, da morajo biti skladna s pravili WTO ter ne smejo izkrivljati konkurenčnih pogojev in trgovine znotraj EU; zato poziva k pripravi okvira za države članice, ki izvajajo te ukrepe, kar bi moralo biti zajeto v enotni skupni ureditvi trga;

59.

poziva Komisijo, naj preuči, v kakšni meri je mogoče razširiti vlogo skupin proizvajalcev ali sektorskih združenj ali medpanožnih organizacij pri preprečevanju tveganj in spodbujanju kakovosti na vse proizvodne panoge; zahteva, naj se pri teh ukrepih posebej upoštevajo proizvodi, vključeni v sheme znakov kakovosti;

60.

poziva Evropsko komisijo, naj v okviru reforme skupne kmetijske politike predlaga posebne ukrepe, s katerimi bi spodbudili ustanavljanje novih organizacij proizvajalcev, da bi se okrepil njihov položaj na trgu;

61.

podpira podaljšanje ureditve trga sladkorja iz leta 2006 v sedanji obliki do leta 2020 ter zahteva ustrezne ukrepe, s katerimi bi zaščitili pridelavo sladkorja v Evropi in temu sektorju omogočili krepitev konkurenčnosti v stabilnem okviru;

62.

vztraja, da je treba pred marcem 2015 oceniti posebne razmere v sektorju mleka in mlečnih proizvodov, da bi se zagotovilo nemoteno delovanje in ravnovesje trga za mleko in mlečne izdelke;

63.

meni, da bi morala Komisija pretehtati predlog o ohranitvi pravic do zasaditve v vinskem sektorju tudi po letu 2015 in to upoštevati v ocenjevalnem poročilu, predvidenem za leto 2012, o reformi skupne ureditve trga za vino iz leta 2008;

64.

poudarja, da je proizvodnja mleka bistvena za evropsko kmetijstvo in preživetje ter vzdrževanje podeželja, zlasti za travniška območja v uporabi proizvajalcev mleka in seveda prikrajšane regije EU, in poudarja, da je treba evropskim državljanom zagotoviti trajnostno varno preskrbo z mlečnimi proizvodi; je prepričan, da bo varna preskrba z mlečnimi proizvodi najbolje zagotovljena z uravnoteženim trgom mleka in mlečnih izdelkov, na katerem bodo lahko kmetje iztržili pravično ceno za svoje proizvode; zato poziva Komisijo, naj z zadostnimi političnimi instrumenti za mleko in mlečne proizvode za obdobje po letu 2015 spremlja in omogoči trajnostni razvoj trga mleka in mlečnih izdelkov ter naj oblikuje okvir pravične konkurence, ki bo začetnim proizvajalcem omogočil boljši položaj in zagotovil uravnotežen dobiček vzdolž vse verige proizvodnje hrane (od kmetije do maloprodaje);

65.

meni, da je treba okrepiti sisteme upravljanja na področju sadja in zelenjave (citrusi in vsi z njimi povezani proizvodi), vina ter oljčnega olja ter da so potrebni učinkovitejši krizni sklad na področju sadja in zelenjave, boljše krizno upravljanje v vinskem sektorju ter posodobljen sistem zasebnega skladiščenja za oljčno olje;

66.

poziva EU, naj zagotovi skladnost skupne kmetijske politike ter razvojne in trgovinske politike; zlasti poziva EU, naj bo ob upoštevanju načela skladnosti politik za razvoj pozorna na razmere v državah v razvoju ter naj ne ogroža zmogljivosti za pridelavo hrane in dolgoročne prehranske varnosti v teh državah ter zmožnosti njihovega prebivalstva za samooskrbo; zato meni, da trgovinski sporazumi EU o kmetijstvu ne bi smeli omejevati trgov v najmanj razvitih državah;

67.

opozarja na zavezo članic WTO, dano na ministrski konferenci v Hongkongu leta 2005, da bodo odpravile vse oblike izvoznih subvencij ter hkrati uvedle pravila za vse izvozne ukrepe z enakovrednim učinkom, zlasti izvozna posojila, državna podjetja za trgovino s kmetijskimi proizvodi in regulacijo pomoči v hrani;

68.

poziva Komisijo, naj pripravi natančno oceno učinka vseh trgovinskih pogajanj, ki so v teku, zlasti Pridružitvenega sporazuma EU-Mercosur, ki ne sme negativno vplivati na države v razvoju in ovirati učinkovitosti skupne kmetijske politike proti letu 2020;

69.

ugotavlja, da hrana ni le navadno blago, temveč je dostop do nje bistven za človeški obstoj; poziva EU, naj s svojimi trgovinskimi in razvojnimi politikami spodbuja trajnostno kmetijstvo in prehransko varnost v najmanj razvitih državah in državah v razvoju glede na naraščajoče povpraševanje in rastoče cene hrane;

70.

poziva Komisijo, naj oceni, kako je koncentracija mednarodne trgovine z žiti vplivala na vse večja nihanja cen;

71.

poziva, naj se na globalni ravni oblikujejo rešitve za obravnavanje špekulacij s kmetijskimi proizvodi in izjemna nihanja cen, saj bi lahko to ogrozilo prehransko varnost; vseeno priznava pomen dobro delujočega terminskega trga s kmetijskimi proizvodi; meni, da je le z usklajenim delovanjem na mednarodni ravni mogoče učinkovito zmanjšati pretirane špekulacije; zato podpira predlog francoskega predsedstva skupine G20, naj se skupina dogovori o ukrepih v boju proti vse večjim nihanjem cen kmetijskih surovin; podpira svetovni sistem obveščanja in usklajenega delovanja pri zalogah kmetijskih proizvodov, namenjenih za zagotavljanje prehranske varnosti; zato ugotavlja, da bi bilo treba premisliti o vzdrževanju zalog pomembnih kmetijskih proizvodov; poudarja, da teh ciljev ne bo mogoče uresničiti brez večjih zmogljivosti skladiščenja ter oblikovanja instrumentov za spremljanje in nadzor trgov; zlasti poudarja zaskrbljujoče učinke, ki jih imajo velika nihanja cen na svetovni ravni na države v razvoju;

72.

poudarja dejstvo, da so se v primerjavi s sektorji v predhodni in nadaljnji primarni kmetijski proizvodnji povprečni prihodki kmetov in podeželskih gospodinjstev v zadnjih desetletjih v primerjavi s preostalim gospodarstvom stalno zmanjševali in dosegajo sedaj le polovico prihodka mestnih gospodinjstev, medtem ko so trgovci in trgovci na drobno opazno povečali svojo tržno moč in marže v verigi preskrbe s hrano;

73.

poziva k sprejetju ukrepov za okrepitev sposobnosti upravljanja ter pogajalske moči primarnih proizvajalcev in organizacij proizvajalcev v razmerju do drugih gospodarskih subjektov v verigi preskrbe s hrano (zlasti trgovcev na drobno, predelovalcev in proizvajalcev vložkov), hkrati pa to ne sme ovirati pravilnega delovanja notranjega trga; meni, da je treba nujno izboljšati delovanje verige preskrbe s hrano z zakonodajnimi pobudami, da bi dosegli večjo preglednost cen hrane, ter z ukrepi za obravnavanje nepoštenih poslovnih praks, s čimer bi kmetom omogočili, da pridobijo zasluženo dodano vrednost; poziva Komisijo, naj okrepi položaj kmetov in spodbuja pošteno konkurenco; meni, da bi bilo treba razmisliti o imenovanju varuhov, da bi reševali spore med gospodarskimi subjekti v verigi preskrbe s hrano;

74.

poleg tega meni, da je za boljši položaj kmetov v verigi preskrbe s hrano, treba oblikovati instrumente, ki bodo kmetom omogočali delovanje v krajših proizvodnih verigah, ki so pregledne in učinkovite, imajo majhen vpliv na okolje, spodbujajo kakovost in potrošnikom zagotavljajo informacije, vključujejo manj posrednikov ter spodbujajo pošteno in pregledno oblikovanje cen;

75.

želi, da se ohrani mehanizem pomoči za najrevnejše člane družbe;

76.

se zaveda pomena politik za razvoj podeželja, opredeljenih in financiranih v drugem stebru, glede na njihov prispevek k izboljšanju okoljske uspešnosti, posodobitvi, inovacijam, infrastrukturi in konkurenčnosti ter da je potreben nadaljnji razvoj podeželskega gospodarstva, kmetijsko-živilskega in neprehrambnega sektorja ter večja kakovost življenja na podeželju; ravno tako poudarja, da je treba doseči politične cilje, tudi cilje strategije Evropa 2020 za pametno, vključujočo in trajnostno rast, ki bi morali v glavnem koristiti tudi kmetom in podeželskim skupnostim;

77.

meni, da morajo ukrepi za razvoj podeželja odgovarjati na izzive na področju prehranske varnosti, trajnostnega upravljanja naravnih virov, podnebnih sprememb, izgube biotske raznovrstnosti, izčrpavanja vodnih virov in siromašenja prsti ter da morajo okrepiti uravnoteženo teritorialno kohezijo in zaposlenost; meni, da bi bilo treba s temi ukrepi spodbujati tudi samozadostnost pri proizvodnji obnovljive energije na kmetiji, predvsem iz kmetijskih odpadkov; zagovarja, da bi morali z ukrepi za razvoj podeželja ohranjati povečano dodano vrednost na podeželju, spodbujati krepitev podeželske infrastrukture in zagotavljanje storitev lokalnemu prebivalstvu in podjetjem po primernih cenah;

78.

glede na to meni, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti pomoči mladim kmetom; meni, da so glede na hitro se starajoče podeželsko prebivalstvo v Evropi potrebni privlačni ukrepi, s katerimi bi spodbudili uveljavitev mladih kmetov in drugih novincev, ter da je treba razširiti sheme podpor v drugem stebru, na primer na dostop do zemljišč, subvencij in ugodnih posojil, zlasti na področju inovacij, posodabljanja in razvoja naložb itd; poleg tega pričakuje, da bo izvajanje takih mehanizmov možno v vseh državah članicah;

79.

predlaga, naj se precejšen odstotek kmetijske zemlje vključi v kmetijsko-okoljske sheme, ki morajo zagotavljati finančne in tehnične spodbude kmetom za preusmeritev na bolj trajnostne, z viri učinkovite načine kmetovanja z manjšimi vložki;

80.

poudarja, da mora politika razvoja podeželja omogočiti uporabo vsega naravnega in človeškega potenciala na podeželju s pomočjo kakovostne kmetijske proizvodnje, na primer z neposredno prodajo, s promocijo proizvodov, preskrbo lokalnih trgov, diverzifikacijo, pa tudi trgi biomase, energijsko učinkovitostjo itd;

81.

poudarja, da je potrebna ustrezna infrastruktura za razvoj in širjenje sistemov kmetijskega znanja in inovacij, pa tudi možnosti za izobraževanje in usposabljanje, kmetijske svetovalne službe in izmenjava najboljše prakse, da bi posodobili kmetijstvo, pomagali inovativnim kmetom pri posredovanju njihovih izkušenj in izboljšali verige dodane vrednosti na podeželju; meni, da morajo biti taki programi na voljo v vseh državah članicah;

82.

zato zagovarja uvedbo usmerjenih ukrepov v drugem stebru, ki jih določijo države članice, da bi uresničili skupne cilje razvoja podeželja EU (strategija 2020); poudarja pomen splošnega usmerjenega evropskega okvira s poudarkom na rezultatih, hkrati pa priznava, da so države članice in regionalne oblasti najprimernejše za odločanje o programih, ki lahko lokalno največ prispevajo k evropskim ciljem; zato poziva k uporabi subsidiarnosti in prožnosti pri pripravi programov za razvoj podeželja, k močnem participativnemu lokalnemu in subregionalnemu partnerskemu pristopu, pri čemer se pri pripravi in izvajanju prihodnjih evropskih in nacionalnih programov za razvoj podeželja uporablja metoda LEADER; meni, da bi bilo treba na podlagi ocen učinka in podrobnih simulacij določiti zmanjšan nacionalni prispevek, veljaven za bolj usmerjene ukrepe;

83.

se zavzema za to, da se v okviru razvoja podeželja pripravijo tudi ciljno usmerjeni ukrepi za varstvo gorskih gozdov;

84.

poziva Komisijo, naj ustvari nove finančne instrumente v podporo zlasti kmetom, ki vstopajo v kmetijski sektor, pri pridobivanju ugodnih posojil, ali nov sistem, na primer imenovan JERICHO ("Izbira za skupne naložbe v podeželje" –"Joint Rural Investment CHOice"), za Sklad za razvoj podeželja, ki bo temeljil na izkušnjah pobude JEREMIE v okviru strukturnih skladov;

85.

poudarja, da so območja z omejenimi možnostmi pogosto velikega pomena za kulturno krajino, ohranjanje biotske raznovrstnosti in zagotavljanje okoljskih koristi ter dinamiko podeželja; glede na to se zavzema, da se v drugem stebru ohrani nadomestilo za območja z omejenimi možnostmi ter poziva k njegovi večji učinkovitosti; meni, da je ciljno usmerjena narava podpore kmetom, ki kmetujejo na območjih z omejenimi možnostmi, najpomembnejša za nadaljevanje kmetijskih dejavnosti na teh območjih, kar zmanjšuje tveganje za opuščanje zemlje; poudarja, da morajo natančno prilagoditev opraviti države članice ter regionalne in lokalne oblasti v okviru EU;

86.

hkrati pa poudarja, da se podeželske strukture v državah članicah zelo razlikujejo in zaradi tega potrebujejo različne ukrepe; zato poziva k večji prilagodljivosti, da lahko države članice in regije uvedejo prostovoljne ukrepe, ki bi jih morala sofinancirati EU pod pogojem, da je bila Komisija o teh ukrepih obveščena in jih je potrdila; opozarja, da bo treba pri stopnji sofinanciranja še naprej upoštevati posebne potrebe in razmere konvergenčnih regij v obdobju po letu 2013;

87.

se zavzema za to, da za ukrepe v drugem stebru, ki so za države članice posebej pomembni, tudi po letu 2013 veljajo sedanje stopnje sofinanciranja; vendar poudarja, da dodatno nacionalno financiranje ne sme privesti do ponovne nacionalizacije drugega stebra ali povečati vrzeli med sposobnostmi držav članic, da sofinancirajo svoje prednostne naloge;

88.

ponovno opozarja, da se vse oblike obvezne in prostovoljne modulacije za financiranje ukrepov za razvoj podeželja prenehajo uporabljati leta 2012, ter poudarja, da je v naslednjem finančnem obdobju treba zagotoviti ustrezne finančne vire za drugi steber;

89.

zahteva, da se pri dodeljevanju sredstev v drugem stebru izogiba nenadnim spremembam, saj države članice, lokalne oblasti in kmetije za načrtovanje potrebujejo gotovost in stalnost; poudarja, da razprava o razdelitvi teh sredstev ne bi smela biti ločena od razprave o razdelitvi sredstev iz prvega stebra; zato poziva Komisijo, naj kot temeljno načelo za prerazporeditev sredstev iz drugega stebra zavzame pragmatičen pristop; priznava, da je treba sredstva iz drugega stebra pošteno razdeliti med državami članicami po objektivnih merilih, ki morajo odražati raznolikost potreb na evropskih območjih; se zavzema, da se te spremembe uvedejo po omejenem prehodnem obdobju skupaj s spremembami razdelitve sredstev iz prvega stebra;

90.

daje prednost pravilom o sofinanciranju razvoja podeželja, ki na regionalni ali lokalni ravni omogočajo dopolnjevanje javnih in zasebnih sredstev iz nacionalno sofinanciranega deleža, kar povečuje razpoložljiva sredstva za uresničevanje ciljev, opredeljenih v javni politiki za podeželje;

91.

poziva k poenostavitvi načrtovanja in upravljanja programov v drugem stebru na vseh ravneh, da bi povečali učinkovitost; poziva k še bolj preprostim, učinkovitim in uspešnim sistemom za spremljanje, ocenjevanje in poročanje ukrepov navzkrižne skladnosti; meni, da je treba s podobnimi predpisi in postopki uskladiti nadzor in spremljanje za prvi in drugi steber ter ju bolj povezati, da bi zmanjšali celotno breme nadzora za kmete; poziva k bolj prožnemu upravljanju petletnega ciljnega obdobja za kmetijsko-okoljske ukrepe;

92.

poziva, naj se zadruge izvzamejo iz določb Priporočila Komisije 2003/61/ES v zvezi z neupravičenostjo podjetij, ki presegajo navedene mejne vrednosti za mala in srednja podjetja za dostop do sredstev za razvoj podeželja in na splošno do finančne pomoči nad določeno mejno vrednostjo;

93.

meni, da bi morale biti v prihodnje najbolj oddaljene regije še naprej deležne posebne obravnave v okviru politike za razvoj podeželja, saj geografske težave, s katerimi se soočajo, in majhno število kmetijskih proizvodov, od katerih je odvisno podeželsko gospodarstvo na teh območjih, upravičujejo ohranitev stopnje sofinanciranja Skupnosti do 85 % za kritje stroškov njihovih programov za razvoj podeželja;

94.

pozdravlja premik v smeri večjega usklajevanja na ravni EU zlasti med programi za razvoj podeželja in kohezijsko politiko, da bi preprečili podvajanje, protislovne cilje in prekrivanje; vendar opozarja, da je obseg projektov v okviru kohezijske politike EU in programov za razvoj podeželja različen, in zato priporoča, da ostanejo sredstva ločena in da programi za razvoj podeželja ohranijo poudarek na podeželskih skupnostih in se ohranijo kot politično neodvisni instrumenti;

95.

meni, da se bo prek kohezijske politike ter nove in močne skupne kmetijske politike sprostil gospodarski potencial podeželskih območij in ustvarila varna delovna mesta, kar zagotavlja trajnosten razvoj teh območij;

96.

poudarja pomen politik za spodbujanje čezmejnega sodelovanja med državami članicami in tretjimi državami, da bi uvedli prakse za varovanje okolja in zagotovili trajnost naravnih virov v primerih, ko imajo kmetijske dejavnosti, predvsem poraba vode, čezmejne posledice;

97.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.