Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o obdavčitvi finančnega sektorja

(COM(2010) 549 konč.)

2011/C 248/11

Poročevalec: Stasys KROPAS

Evropska komisija je 7. oktobra 2010 sklenila, da v skladu s členom 113 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o obdavčitvi finančnega sektorja

COM(2010) 549 konč.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter gospodarsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela odbora na tem področju, je mnenje sprejela 31. maja 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 472 plenarnem zasedanju 15. in 16. junija 2011 (seja z dne 15. junija) s 102 glasovi za, 16 glasovi proti in 28 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   EESO pozdravlja splošne pobude Komisije, katerih cilj je vzpostaviti rast, odpornost in finančno stabilnost. Stabilnost in učinkovitost finančnega sektorja in s tem omejitev prevelikih špekulacij ter pripravo pravih pobud za institucije v finančnem sektorju je treba zagotoviti z ustrezno zakonodajo in nadzorom. V zvezi s tem je EESO nedavno podprl ustanovitev bančnega reševalnega sklada kot del obvladovanja krize.

1.2   Po izbruhu krize so se morale vlade lotiti konsolidacije davčne politike, da bi se lahko soočile s stroški, ki jih je povzročila kriza, ter širšimi družbenimi in gospodarskimi posledicami. EESO meni, da bi moral finančni sektor k temu pošteno in precej prispevati.

1.3   Kakor je poudarjeno že v sporočilu Komisije, je vse več držav članic že sprejelo enostranske ukrepe glede obdavčenja finančnega sektorja. Sprejele so različne sisteme obdavčenja z različnimi davčnimi osnovami, različnimi davčnimi stopnjami in različnim področjem uporabe. EESO meni, da je potrebna harmonizacija davčne osnove za takšne fiskalne mehanizme in da je treba uskladiti ukrepe proti dvojnemu obdavčenju. Če bi Komisija na ta način sprejemala pobude, bi morala upoštevati različne učinke, ki bi jih lahko imele te pobude v posameznih državah članicah, pomen in trpežnost nacionalnih finančnih trgov, obstoječe nacionalne davčne okvirje in novi davek, ki so ga morda države članice po izbruhu krize uvedle za finančni sektor.

1.4   Novi davki, zahteve in zakoni bi lahko imeli vrsto posledic za finančni sistem in celotno gospodarstvo. Zato je treba natančno preučiti njihov vpliv na kapitalsko osnovo in sposobnost bank in finančnih institucij za opravljanje svoje vloge pri financiranju gospodarstva, zlasti MSP. Celotni davčni prispevek finančnega sektorja v EU bi bilo treba primerjati z drugimi sektorji. Upoštevati je treba tudi učinek dodatnih davkov na globalno konkurenčnost finančnih institucij iz EU.

1.5   Glede na to, da so imele težave z likvidnostjo in solventnostjo ključno vlogo pri nastanku krize, EESO predlaga, da bi bilo treba pri zasnovi novega davka za finančne institucije upoštevati njihovo plačilno sposobnost in sposobnost uresničevanja novih kapitalskih obveznosti.

1.6   Komisija bi morala v svoji oceni učinka posebno pozornost nameniti načelu sorazmernosti. To pomeni, da mora ostati upravno breme akterjev na trgu in finančnih institucij zaradi spoštovanja obveznosti sorazmerno glede na cilj novega davka. Če želi Komisija novi davek uvesti v obliki davka na finančne transakcije, mora to uskladiti s politiko, ki jo je uvedla v zadnjih letih glede poenostavitve davčnih postopkov, ki ovirajo transakcije po trgovanju. Če želi uvesti davek na finančne dejavnosti, je treba davčno osnovo določiti tako, da bo združljiva z informacijami, ki so finančnim institucijam že na voljo v okviru sedanjega finančnega poročila.

1.7   EESO ponavlja svoje ugotovitve in priporočila, ki jih je predstavil v mnenju z dne 15. julija 2010 v zvezi z uvedbo davka na finančne transakcije (1), vendar želi poudariti, da bi se bilo treba zaradi tveganja selitve finančnih dejavnosti v finančna središča zunaj EU, zavzemati bolj za davek na finančne transakcije na svetovni ravni in ne samo na ravni EU. Če pa bi se izkazalo, da davek na finančne transakcije na globalni ravni ni izvedljiv, bi se EESO strinjal, da se določi na ravni EU, ob upoštevanju rezultatov ocene učinkov, ki jo opravlja Evropska komisija.

1.8   Tudi davek na finančne dejavnosti bi imel lahko podobne pomanjkljivosti kot davek na finančne transakcije, vključno z učinkom prenosa. Vse to mora Komisija preučiti v okviru uvodne ocene učinka.

1.9   Z uvedbo novega davka na podlagi denarnega toka in nepovezanega z DDV, s čimer bi ohranili nezadovoljivi sistem oprostitve od DDV, bi lahko ustvarili zelo kompleksen davčni sistem za finančne institucije. Če se na podlagi ocene učinka, ki jo opravlja Komisija, določi novi davek za finančni sektor na podlagi denarnega toka ali podobnih merilih, bi morala zato Komisija po mnenju EESO oceniti, ali se ga splača dodati v okvir DDV, da bi zagotovili upravno enostavnejši postopek za ta sektor in zmanjšali posledice zaradi nepobranega DDV. Posebno pozornost je treba nameniti morebitnim nepričakovanim posledicam obdavčitve finančnega sektorja, zlasti razvoju alternativnih sistemov, ki ne bodo predmet zakona, nadzora ali kontrole in bi lahko povzročili velike probleme.

1.10   Ne sme se spregledati niti posledic novih davkov za konkurenčnost bančnega sektorja, tako z vidika konkurenčnosti bančnega sektorja v primerjavi z nebančnim sektorjem kot sposobnosti bančnega sektorja, da še naprej odgovarja na finančne potrebe realnega gospodarstva. To je še zlasti pomembno, saj se želi gospodarstvo rešiti iz recesije.

2.   Ozadje

2.1   Od izbruha krize naprej se nacionalne vlade srečujejo z velikim dvojnim problemom. Kot prvo morajo nujno spremeniti svoj finančni in bančni sistem, poleg tega pa potrebujejo nove vire prihodkov.

2.2   Razmišlja se o več ciljih davčne politike, vključno z zmanjšanjem negativnih zunanjih stroškov, konsolidacijo javnih financ, prispevkom finančnega sektorja k povračilom stroškov, uresničevanjem zavez, danih državam v razvoju in v zvezi z bojem proti podnebnim spremembam, ter – v skladu s prepričanjem, da je finančni sektor premalo obdavčen – o tem, da bi finančni sektor pošteno in v precejšnji meri prispeval v javni proračun. Za zdaj so cilji davkov za finančni sektor še vedno precej splošni in še vedno se preučujejo vrsta in mehanizmi teh davkov.

2.3   7. oktobra 2010 je Evropska komisija objavila sporočilo o obdavčitvi finančnega sektorja (2), ki ga dopolnjuje delovni dokument služb Komisije (3), v katerem sta predvidena dva instrumenta:

2.4   Glede na globalno in sistemsko naravo finančne krize Komisija poleg tega predlaga, da bi lahko imel bančni davek odvračilen učinek proti pretiranemu tveganju. Po njenem mnenju bi ustrezno dopolnil reformo zakonodaje in nadzora, saj bi se s tem povečale učinkovitost, odpornost in stabilnost finančnih trgov ter zmanjšala njihova nestanovitnost.

2.5   Komisija je za ravnanje v krizi predlagala tudi nove pobude, vključno z ustanovitvijo bančnega reševalnega sklada (4), o katerem je EESO že sprejel mnenje (5).

3.   Pošten in precejšen prispevek finančnega sektorja k javnim financam

3.1   Zaradi vloge, ki jo je imel finančni sektor pri nastanku krize, ko so morale vlade reševati finančne institucije, se je razširilo prepričanje, da s tem povezane stroške ne bi smeli nositi državljani ali drugi sektorji. To se vidi iz cilja, da bi se od finančnega sektorja zahtevalo, da k javnemu proračunu pošteno in precej prispeva. V zvezi s tem namerava Komisija v svojo ekonomsko študijo vključiti podrobno oceno učinkov, v okviru katere bodo analizirane različne možnosti obdavčitve, da se doseže uravnotežen predlog.

EESO priporoča Komisiji, naj opravi raziskavo o celotnem davčnem prispevku sektorja finančnih storitev v EU, pri čemer naj izračuna vse različne davke, ki jih finančna podjetja že plačujejo. Ta študija bi lahko vključila tudi plačilo davka od dohodkov pravnih oseb, nepovratni DDV ter davke in prispevke, ki jih plačujejo banke kot delodajalci. Davke in prispevke zaposlenih bi bilo treba posebej vključiti kot ukrep širših ekonomskih prispevkov. Zatem bi lahko preverili, ali obstaja simetrija med obdavčenjem bančnega sektorja in njegovo dodano vrednostjo in ali je celotni prispevek bančnega sektorja v obliki davkov višji ali nižji v primerjavi z drugimi ključnimi sektorji. Na koncu bi lahko ocenili skupni znesek novega bančnega davka in vseh sedanjih davkov.

3.2   Po mnenju EESO bi v primeru uvedbe davka za finančni sektor takšna študija pomagala, da ugotovimo njegov obseg tako z vidika področja uporabe kot učinkovite davčne osnove. Podrobno je treba preučiti sposobnost bank za obnovo in okrepitev njihove kapitalske osnove ter njihovo sposobnost, da kreditirajo gospodinjstva in podjetja v EU, zlasti MSP.

3.3   Po mnenju EESO se predlogov o tem, kako bi lahko finančna industrija prispevala k stroškom morebitne prihodnje krize, ne sme ločevati od sedanje razprave o obsežnih spremembah zakonodajnega sistema in številnih ukrepov, ki naj bi zmanjšali tako verjetnost kot vpliv finančnega zloma.

3.3.1   Obdavčitev finančnega sektorja bi bila optimalna, če bi dosegli ravnovesje med ustvarjanjem prihodkov z davki in omejitvijo sprejemanja tveganih potez.

4.   Davek na finančne transakcije

4.1   Z davkom na finančne transakcije naj bi dosegli več ciljev: ublažili neproduktivnost finančnih trgov z zmanjšanjem špekulacij in nihanj ter hkrati vrnili denar države nazaj v državno blagajno.

4.2   Evropski parlament je marca 2010 sprejel resolucijo o davkih na transakcije in marca 2011 poročilo o inovativnem financiranju na svetovni in evropski ravni (6).

4.3   Z davkom na finančne transakcije želijo oblasti doseči zmanjšanje števila tveganih in špekulativnih („družbeno nekoristnih“) (7) finančnih transakcij. To lahko vidijo tudi kot sredstvo, da bi lažje preprečili bankam, da bi postale prevelike ali da bi imele preveliko število preveč tveganih transakcij v prihodnosti.

4.4   EESO je svoja stališča v zvezi z davkom na finančne transakcije predstavil že v mnenju na lastno pobudo o davku na finančne transakcije, v katerem je med drugim priporočil naslednje:

4.5   Glede na to, da se pojavljajo številni pomisleki, da bi lahko prišlo do učinka prenosa, če bi davek veljal na lokalni ravni, bi bilo treba davek na finančne transakcije določiti na globalni ravni, kakor zagovarja Komisija. Če bi se to izkazalo neizvedljivo, bi se EESO strinjal, da se določi na ravni EU, ob upoštevanju rezultatov ocene učinkov, ki jo opravlja Evropska komisija.

4.6   Po mnenju EESO bi bilo treba davek na finančne transakcije določiti tako, da bi ga osrednji depozitni sistem lahko enostavno pobiral. Upoštevati je treba vprašanja in stroške, povezane s pobiranjem široko zastavljenega davka na finančne transakcije in njegovim nadzorom, ter pravno negotovost tistih, ki bodo morali pobirati davek na transakcije na prostem trgu (OTC) z vrednostnimi papirji, s katerimi se ne trguje na borzi, in z izvedenimi finančnimi instrumenti.

4.7   EESO poudarja, da še vedno obstajajo območja, ki so pod določeno suverenostjo in so offshore finančna središča, za katera je značilna netransparentnost, ki je povezana z njihovo bančno tajnostjo ter nizkim ali ničelnim obdavčenjem. Glede na to, da je na teh lokacijah zelo lahko ustanoviti finančne izpostave in delovati prek spleta, je nujno, da se sočasno s sprejetjem davka na finančne transakcije zahteva tudi večja transparentnost in učinkovito sodelovanje na pravosodnem in davčnem področju.

5.   Davek na finančne dejavnosti

5.1   Glavna značilnost davka na finančne dejavnosti v primerjavi z davkom na finančne transakcije je obdavčitev finančnih podjetij, medtem ko je davek na finančne transakcije usmerjen na udeležence na finančnih trgih. Poleg tega davek na finančne transakcije bremeni trgovanje, ki se koncentrira v peščici finančnih središč, davek na finančne dejavnosti pa je usmerjen na dobičke in prejemke finančnega sektorja, ki so razporejeni bolj enakomerno.

5.2   Komisija na podlagi poročila Mednarodnega denarnega sklada meni, da bi bilo mogoče z uvedbo drugega instrumenta, tj. davka na finančne dejavnosti, izboljšati obdavčitev finančnega sektorja ter hkrati zmanjšati negativne zunanje učinke.

5.3   Pri zasnovi davka na finančne dejavnosti lahko Komisija določi davčno osnovo glede na finančno izjavo.

5.4   Uporabiti je treba načela, ki bodo v skladu s sedanjim računovodskim okvirom, bodisi z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja (IFRS) bodisi z lokalnimi splošno priznanimi računovodskimi načeli, saj finančne institucije morda ne uporabljajo IFRS.

5.5   Če se določi davek na finančne dejavnosti na podlagi denarnega toka, lahko to vpliva na likvidnost in podraži denarni tok, ravno težave z likvidnostjo pa so bile ključni element, ki je privedel do krize. Zato bi bilo dobro, če bi pri zasnovi davčne osnove davka na finančne dejavnosti upoštevali predvsem plačilno sposobnost finančnih institucij in njihovo sposobnost uresničevanja novih kapitalskih obveznosti ter povezavo med davkom na finančne dejavnosti in davkom na dodano vrednost.

6.   Davek na dodano vrednost

6.1   Po mnenju Komisije uvedbo novega davka podpira med drugim dejstvo, da so finančne storitve v skladu z Direktivo Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (direktiva o DDV) oproščene plačila DDV.

6.2   EESO želi poudariti, da je bil glavni razlog za to oprostitev težavno pojmovanje in merjenje vrednosti finančnih storitev, ki jih nudijo banke. To še zlasti velja za tradicionalne storitve finančnega posredovanja depozitov in posojil. Nadomestilo za te storitve je v obliki razlike med obrestmi, prejetimi za posojila, in obrestmi, plačanimi za depozite. Ta razlika je splošni kazalnik storitve posredovanja banke v odnosu do vlagateljev in posojilojemalcev, ki ga ni mogoče kar tako izmeriti za posamezne transakcije, da bi določili DDV ali kakršenkoli drug davek na potrošnjo, ki bi temeljil na transakciji. Težko je razviti metodologijo, ki bi omogočala določanje te razlike za posamezne transakcije za namene DDV v okviru metode, ki temelji na računu. Podobna vprašanja se porajajo pri obdavčenju zavarovanj in drugih vrst finančnih storitev, kot so menjave valute in trgovanje z vrednostnimi papirji.

6.3   Oprostitev finančnih storitev od DDV je v zakonodaji o DDV povezana s tem, da finančna institucija nima pravice (ali pa ima omejeno pravico) do odbitka vstopnega DDV. To pomeni, da ne more v celoti odbiti DDV, ki je nastal na podlagi njihovih lastnih izdatkov, zaradi česar je to čisti strošek. Znesek tega „skritega DDV v stroških“ je lahko precejšen, saj pride pri podizvajalskih storitvah in transakcijah znotraj skupine do kaskadnega učinka davka.

6.4   Komisija je leta 2007 predlagala direktivo o spremembi DDV v zvezi z obravnavo finančnih storitev uporabe DDV na podlagi treh stebrov, vključno s predlogom, da se obdavčijo finančne storitve. Po mnenju EESO je treba razpravo o davku na finančni sektor združiti s predlagano reformo sistema DDV (8).

6.5   EESO je zaskrbljen tudi zaradi obsega davka na finančne dejavnosti in kumulativnega bremena tega davka z zneskom nepobranega DDV. Davek na finančne dejavnosti je lahko zasnovan tako, da je usmerjen posebej na ekonomsko rento in/ali tveganje, v svoji najobsežnejši obliki pa ne dosega cilja na področju celotnega dobička in plač (davek na finančne dejavnosti po metodi dodatka). Če bo novi davek temeljil na denarnem toku ali podobnih merilih, bi morala Komisija po mnenju EESO oceniti, ali se ga splača dodati v okvir DDV, da bi zmanjšali posledice zaradi nepobranega DDV in se s tem izognili povečanju ekonomskih stroškov vseh ekonomskih akterjev v Evropi.

(1)  Mnenje EESO o davku na finančne transakcije, UL C 44, 11.2.2011, str. 81.

(2)  COM(2010) 549/5.

(3)  SEC(2010) 1166/3.

(4)  COM(2010) 254 konč.

(5)  Mnenje EESO o bančnih reševalnih skladih, UL C 107, 6.4.2011, str. 16.

(6)  Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2010 o davkih na finančne transakcije – izvajanje v praksi in osnutek poročila o inovativnem financiranju na svetovni in evropski ravni (2010/2105(INI)).

(7)  Taxing the Speculators, http://www.nytimes.com/2009/11/27/opinion/27krugman.html.

(8)  COM(2007) 746 in 747 konč.