14.12.2010

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/49

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom in o razveljavitvi Direktive 2004/67/ES

(COM(2009) 363 konč. - 2009/0108 (COD))

(2010/C 339/11)

Poročevalec g. Santillán Cabeza

Svet Evropske unije je 4. septembra 2009 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom in o razveljavitvi Direktive 2004/67/ES

COM(2009) 363 konč.

Predsedstvo Odbora je 29. septembra 2009 strokovno skupino za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo zadolžilo za delo Odbora na tem področju.

Zaradi nujnosti zadeve je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 459. plenarnem zasedanju 20. in 21. januarja 2010 (seja z dne 20. januarja 2010) imenoval za glavnega poročevalca g. SANTILLÁNA CABEZO in mnenje sprejel s 173 glasovi za in 4 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Zamenjava sedanjih predpisov s ciljem zagotoviti zanesljivost oskrbe z zemeljskim plinom je del paketa nujnih ukrepov, sprejetih kot odziv na težke posledice prekinitev dobave.

1.2   EESO odobrava osnutek uredbe o zagotavljanju zanesljivosti oskrbe z zemeljskim plinom v EU.

1.3   Pravni instrument, ki bo zamenjal Direktivo 2004/67/ES o ukrepih za zagotavljanje oskrbe z zemeljskim plinom (1), je bil izbran pravilno, saj omogoča hitrejše in enotnejše izvajanje. Zaradi nujnosti in resnosti problema morajo odgovorni poskrbeti, da se bodo ukrepi začeli izvajati čim prej, da bi se izognili prekinitvam oskrbe.

1.4   EESO pozitivno ocenjuje dejstvo, da predlog opredeljuje ukrepe, ki jih morajo izvesti pristojni organi (infrastruktura, preventivni ukrepi in načrti za izhod iz kriznih situacij), in da zmanjšuje diskrecijski manevrski prostor, ki ga dopušča direktiva iz leta 2004.

1.5   Glede na to, da razdelitev pristojnosti v predlogu Komisije ni dovolj natančna, Odbor predlaga, da se jasno loči pristojnosti javnih organov (Komisije in pristojnih nacionalnih organov) od pristojnosti podjetij in zasebnih organizacij.

1.6   EESO opozarja na pravice potrošnikov, ki jih predlog uredbe ne upošteva dovolj, zlasti glede vidikov, kot so: vpliv stroškov ukrepov na cene, razjasnitev pojmov „gospodinjstva“ in „zaščiteni odjemalci“, pravica do obveščenosti v primeru izrednih razmer itd.

1.7   Kot je navedeno v točki 5.3, je treba predvideti sankcije za države članice, ki ne izpolnjujejo obveznosti glede zanesljivosti oskrbe.

1.8   EESO se zavzema za to, da bi predvideli posebno zaščito gospodinjstev in majhnih porabnikov plina v primeru izrednih razmer.

1.9   EESO meni, da bi vsi ponudniki storitev morali biti enako odgovorni za dobavo – v skladu z njihovimi sposobnostmi – in da ne bi smeli dopuščati izjem.

1.10   Projekti alternativnih plinovodov (kot sta Nord Stream ali Nabucco) prinašajo trajnostne srednje- in dolgoročne rešitve, vendar pa je treba, dokler ne bodo v celoti izpeljani ukrepi, predvideni v predlogu uredbe, sprejeti preventivne ukrepe, da se ne bi ponovila kriza, do kakršne je prišlo januarja 2009.

1.11   EESO opozarja na nujnost čimprejšnje izvedbe ukrepov, predvidenih v tretjem energetskem svežnju, med katere spada tudi priprava nacionalnih akcijskih načrtov na področju energetike za boj proti pomanjkanju energije, za neodvisnost regulativnih organov in za zaščito ranljivih uporabnikov.

1.12   EESO meni, da bi bilo primerno začeti razpravo o liberalizaciji trga energije, ki je bila doslej predmet centralne politike EU, vendar ni izpolnila cilja diverzifikacije virov oskrbe, niti ni zagotovila varnosti oskrbe. Poleg tega je liberalizacija povzročila znatne izgube kvalificiranih delovnih mest.

1.13   Poudariti velja, da je učinkovitost predloga uredbe ter drugih sprejetih ukrepov v glavnem odvisna od solidarnosti držav članic EU in njihove pripravljenosti za sodelovanje.

1.14   Prav tako je pomembno okrepiti pristojnosti Komisije pri usklajevanju ukrepov v primeru izrednih razmer, da bi se izognili enostranskim odločitvam, ki bi lahko oslabile položaj EU v odnosu s tretjimi državami.

2.   Ozadje predloga uredbe

2.1   Plin predstavlja četrtino vse porabljene energije v EU; 58 % plina se uvozi, od tega 42 % iz Rusije. Okrog 80 % evropskega uvoza ruskega plina poteka preko Ukrajine (med 300 in 350 milijoni kubičnih metrov na dan). Osem novih držav članic iz vzhodne Evrope je v povprečju 77-odstotno odvisnih od ruskega plina (delovni dokument služb Komisije SEC(2009)977 konč). Zaradi močne odvisnosti od zunanjih virov EU že več let skrbi zanesljivost oskrbe s plinom, kar se odraža v direktivi iz leta 2004 (1). Leta 2006 je spor med Gazpromom (Rusija) in Naftogazom (Ukrajina) povzročil krajšo prekinitev oskrbe.

2.2   Komisija je 13. novembra 2008 objavila sporočilo COM(2008) 769 o izvajanju direktive iz leta 2004 in opozorila, da bi jo bilo treba spremeniti.

2.3   1. januarja 2009, sredi zime, je Gazprom ponovno prekinil dobavo plina preko Ukrajine in osemnajst evropskih držav spravil v težave. Čeprav je načeloma šlo za poslovni spor glede cene plina, so njegove posledice in dejstvo, da je povzročil težave z oskrbo v številnih državah članicah EU, zahtevali aktivno posredovanje Evropske komisije. Spor se je končal s podpisom sporazuma med podjetjema (19. januarja 2009), vendar pa so njegovo trajanje, velika škoda, ki jo je povzročil, ter velika odvisnost Evrope od ruskega plina, sprožili alarm.

2.4   Po „vrhu o plinu“ (Zemeljski plin za Evropo: zanesljivost in sodelovanje aprila 2009 v Sofiji), na katerem so se zbrali predstavniki držav in regij Kaspijskega morja, osrednje Azije, Črnega morja, Balkana, ZDA, Rusije in EU, poskuša predlog uredbe, ki ga obravnava to mnenje, dati rešitve za ugotovljene probleme, kot je pomanjkanje usklajenosti med državami članicami in nepopolna opredelitev obveznosti različnih odgovornih strani. Odločitev Komisije, da je primerneje v celoti nadomestiti direktivo iz leta 2004, kot jo le delno spreminjati, je upravičena.

3.   Vsebina predloga uredbe

3.1   Odgovornost za zanesljivosti oskrbe

3.1.1   Zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom je naloga podjetij plinskega gospodarstva, pristojnih organov njihovih držav članic, industrijskih odjemalcev plina in Komisije, in sicer glede na področja odgovornosti (člen 3(1)). Med njimi mora biti visoka stopnja sodelovanja.

3.1.2   V dvanajstih mesecih po začetku veljavnosti pristojni organ vsake države članice – po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi in izmenjavi podatkov z ostalimi nacionalnimi organi in Komisijo – pripravi preventivni akcijski načrt in načrt za izredne razmere. Po posvetovanju z Evropskim omrežjem upravljavcev prenosnih omrežij za plin (ENTSO-G) in Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) Komisija lahko priporoči oblikovanje skupnega načrta na regionalni ravni.

3.1.3   Ukrepi za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe so jasno opredeljeni, transparentni, sorazmerni, nediskriminatorni, preverljivi in ne izkrivljajo neupravičeno konkurence ter delovanja notranjega trga (člen 3(5)).

3.2   Preventivni akcijski načrt

3.2.1   Preventivni akcijski načrt mora vsebovati ukrepe na področju infrastrukture, oceno tveganja, ukrepe za obvladovanje ugotovljenih tveganj in podatke o ustreznih obveznostih javnih služb. Posodobi se vsaki dve leti (člen 5).

3.2.2   Infrastruktura za oskrbo s plinom. V primeru motnje v največji infrastrukturi za oskrbo s plinom je treba zagotoviti, da ima preostala infrastruktura zadostno zmogljivost za dobavo potrebne količine plina za zadostitev skupni potrebi po plinu na izračunanem območju v 60-dnevnem obdobju izjemno velikega povpraševanja po plinu v najhladnejših obdobjih, ki so statistično dokazana v zadnjih letih (člen 6(1)). Kazalec N-1 kaže zmogljivost plinske infrastrukture za oskrbo plina ob največjem povpraševanju na izračunanem območju v primeru motenj v največji infrastrukturi (Priloga I k predlogu).

3.2.3   Ukrepi za zagotovitev oskrbe s plinom. Pristojni organ mora zagotoviti oskrbo s plinom odjemalcem, ki jih ščiti država (gospodinjstva, šole, bolnišnice itd.), pri čemer se mora izogibati diskriminaciji in prevelikemu bremenu za nove ponudnike na trgu in mala podjetja (člen 7).

3.2.4   Ocena tveganja. Ocena tveganja, izvedena v skladu z določenimi merili, bo za pristojne organe obvezna (člen 8).

3.3   Načrt ukrepov ob izrednih razmerah in stopnje krize

3.3.1   Načrt ukrepov je podrobno opisan v predlogu (vključuje, med drugim, tudi razdelitev nalog med odgovorne, postopke v primeru krize, mehanizme za sodelovanje med državami itd.). Načrt temelji na treh stopnjah krize, opredeljenih glede na resnost grožnje: zgodnje opozarjanje, pripravljenost in izredne razmere (člen 9(1) in (2)).

3.3.2   Pristojnosti Komisije so velike, saj lahko preveri, „če je razglasitev izrednih razmer upravičena in ne predstavlja prevelikega bremena za podjetja za zemeljski plin in za delovanje notranjega trga“, poleg tega pa lahko od pristojnega organa zahteva prilagoditev in celo odpravo ukrepa v primeru, da predstavlja preveliko breme ali da ni dovolj upravičen (člen 9(6)).

3.3.3   Komisija lahko razglasi izredne razmere na ravni Skupnosti na zahtevo enega pristojnega organa (ena od možnosti) in določi geografski obseg ukrepa. Njena glavna naloga je usklajevanje ukrepov pristojnih organov s pomočjo koordinacijske skupine za plin (člen 10(1)).

3.4   Koordinacijska skupina za plin

3.4.1   Ustanovljena je bila z direktivo iz leta 2004, sestavljajo pa jo predstavniki pristojnih organov, Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER), Evropskega omrežja operaterjev prenosnega sistema za plin (ENTSO-G) ter „predstavniška telesa zadevne industrije in zadevnih odjemalcev“. Komisija odloča o sestavi koordinacijske skupine za plin in ji predseduje (člen 11).

3.4.2   Naloga koordinacijske skupine za plin je, da Komisiji pomaga pri izvajanju ukrepov, predvidenih v uredbi.

3.5   Izmenjava podatkov

3.5.1   V nacionalnih izrednih razmerah mora pristojni organ dnevno dobivati ustrezne podatke, kot je urni pretok plina na vseh čezmejnih vstopnih in izstopnih točkah, v primeru izrednih razmer na ravni Skupnosti pa ima Komisija možnost pristojni organ zaprositi za vrsto podatkov, vključno s podatki, ki jih ima ta organ na voljo (člen 12(1) do 12(5)).

3.5.2   Komisijo je treba obveščati tudi o medvladnih sporazumih in trgovinskih sporazumih o oskrbi s plinom, sklenjenih s tretjimi državami (člen 12(6)). Predvidena je tudi objava letnih poročil (člen 13).

4.   Splošne ugotovitve

4.1   Zamenjava direktive iz leta 2004 je del svežnja ukrepov, ki so bili sprejeti za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom, kot so, med drugimi, Direktiva 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES; Uredba ES št. 713/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev ter „tretji sveženj“ o notranjem trgu z energijo (2). Pomembno je, da se ti ukrepi izvajajo dosledno in pravočasno.

4.2   EESO pozdravlja predlog uredbe, ki je, glede na zgoraj povedano, nujno potrebna. Meni, da je zakonodajni instrument ustrezno izbran, saj v uredbi predvideni ukrepi lahko začnejo veljati hitro in se izvajajo enotno.

4.3   EESO odobrava dejstvo, da predlog znatno izboljšuje usklajevanje pri odzivanju na izredne razmere in posledično zmanjšuje sedanji diskrecijski manevrski prostor. Pristojnosti Komisije so s tem predlogom okrepljene, kar je pozitivno.

4.4   Odbor tudi zelo pozitivno ocenjuje uvedbo načrtov in ukrepov za soočanje z različnimi kritičnimi razmerami ter opozarja, da bodo za njihovo izvajanje potrebna velika prizadevanja različnih odgovornih strani za zagotovitev človeških in materialnih virov.

4.5   Drugi pozitiven vidik je konkretna opredelitev obveznosti različnih odgovornih na področju infrastrukture, pri čemer je referenca konkretna nevarnost (načelo N-1). Obenem je treba poudariti, da izgradnja infrastrukture, ki jo predpisuje uredba, za nekatere države članice pomeni velik strošek.

5.   Posebne ugotovitve

5.1   Odbor meni, da je treba razlikovati odgovornosti in pristojnosti javnih oblasti, na katere se nanaša člen 3(1), od odgovornosti in pristojnosti podjetij in zasebnih organov, zato predlaga novo besedilo, iz katerega bo jasno razumljivo naslednje:

—	Zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom je naloga pristojnih organov držav članic in Komisije, v skladu s področji njihovih pristojnosti.

—	Podjetja za zemeljski plin in industrijski porabniki plina morajo sodelovati in izvajati ukrepe, ki jih sprejmejo pristojni organi.

5.2   EESO meni, da mora predlog uredbe (in, po potrebi, njeno izvajanje v državah članicah) v večji meri upoštevati pravice potrošnikov pri vsaj nekaterih od naslednjih vidikov:

a)	Cene. Glede na to, da bodo stroški ukrepov prek cen v celoti ali delno obremenjevali potrošnike, velja opomniti, da morajo v demokratičnih družbah oblasti pri sprejemanju odločitev na tem področju upoštevati gospodarske in družbene razmere uporabnikov.

b)	Opredelitev pojmov „gospodinjstvo“ in „zaščiteni odjemalec“, ki sta v predlogu opisana zgolj na splošno (uvodna izjava 18, kjer so omenjene „šole“ in „bolnišnice“). Seznam bi moral biti izčrpnejši, tudi če ni popoln.

c)	Pravica do informacij. Potrošniki morajo dobiti natančne informacije o ukrepih, ki jih sprejemajo oblasti, predvidevanjih glede razvoja situacije, organih, na katere se morajo obrniti itd. Ti vidiki v predlogu niso navedeni.

5.3   EESO meni, da je treba poskrbeti, da vse države – kot predvideva predlog uredbe – svojim končnim odjemalcem lahko zagotovijo oskrbo s plinom do konca leta 2014. V ta namen morajo predvideti ali ustanoviti mrežo N-1 ali zagotoviti ustrezne zmogljivosti za oskrbo. Države članice bodo leta 2011 in 2014 poročale o ukrepih, ki so jih sprejele za dosego te ravni. V primeru, da določena država omenjene ravni ne doseže, bodo druge države članice oproščene obveznosti zagotavljanja dobave plina v primeru nezadostne oskrbe.

5.4   EESO meni, da morajo biti gospodinjstva in majhni potrošniki deležni posebne zaščite v primeru prekinitve oskrbe. Zato se morajo vse države članice zavezati, da bodo zagotovile oskrbo s plinom in ogrevanje v skladu z veljavnimi predpisi.

5.5   EESO meni, da morajo v primeru pomanjkljive oskrbe vsi ponudniki storitev oskrbe s plinom imeti enake obveznosti glede sprejemanja potrebnih nujnih ukrepov. Le tako bo mogoče dolgoročno zagotoviti pošteno in nediskriminatorno konkurenco na trgu s plinom v EU. Izjeme, ki jih predlog Evropske komisije predvideva za nove ponudnike na trgu in mala podjetja (člen 7(3)), bi bilo treba odpraviti.

5.6   Projekti alternativnih plinovodov, ki bodo prinesli trajnostne srednje- in dolgoročne rešitve, se že izvajajo. 5. novembra 2009 sta vladi Švedske in Finske (že pred tem pa tudi vlada Danske) odobrili izgradnjo projekta „Nord Stream“: gre za dva vzporedna plinovoda, po katerih bo iz Rusije prek Baltskega morja prihajal plin v Nemčijo. Predvidoma bosta začela obratovati v letih 2011/2012. Projekt „Nabucco“, ki ga vodi avstrijski konzorcij OMV ob podpori EU in ZDA, naj bi pripeljal v Evropo plin iz območij Kaspijskega morja, osrednje Azije ter Bližnjega in Srednjega Vzhoda, izognil pa bi se Rusiji. Tekmuje pa s projektom „South Stream“ (Gazprom – ENI), ki naj bi dobavljal ruski plin Bolgariji in drugim območjem v Evropi. Glede na to, da ukrepi, predvideni v predlogu uredbe, ne bodo začeli veljati pred letom 2011, velja izraziti zaskrbljenost glede zanesljivosti oskrbe s plinom v bližnji prihodnosti, zlasti v zimskem času. EESO ne dvomi, da bodo evropske in nacionalne oblasti ukrepale preventivno, da bi se izognili podobni krizi, kot smo jo doživeli januarja 2009. Ustanovitev kriznega štaba, sposobnega hitrega sprejemanja ukrepov, je ena od možnosti, ki bi jo veljalo preučiti.

5.7   Z vidika cilja tega predloga uredbe EESO poudarja pomen sporazuma EU-Rusija o zgodnjem opozarjanju („early warning system“) v primeru težav z oskrbo, ki je bil podpisan 16. novembra 2009 v Moskvi, ter pripravljenost za sodelovanje na področju energije, ki sta jo izrazili obe strani na vrhu v Stockholmu 18. novembra 2009.

5.8   Ukrepi, ki jih predvideva tretji sveženj o notranjem energetskem trgu, dopolnjujejo ukrepe, ki jih predvideva obravnavani predlog uredbe, zato je pomembno, da začnejo veljati. Med njimi velja izpostaviti naslednje ukrepe: nacionalni akcijski načrt na področju energetike za boj proti pomanjkanju energije, neodvisnost regulativnih organov in zaščita ogroženih potrošnikov s prepovedjo odklapljanj v kritičnih obdobjih.

5.9   EESO meni, da morajo ustrezne politične oblasti EU ponovno preučiti politiko liberalizacije trga s plinom, ker je ta v nasprotju z zanesljivostjo oskrbe. V tem smislu Evert Faber van der Meulen (koordinator študij EU, Univerza v Leidnu) kritizira „liberalno težnjo“ Komisije in ocenjuje, da bi bilo liberalizacijo treba obravnavati zgolj kot dolgoročni cilj (glej: „Gas Supply and EU–Russia Relations“). Nekatere izkušnje so pokazale, da liberalizacija trgov ni povečala naložb v čiste energije, niti ni spodbudila diverzifikacije oskrbe z energijo. Kot primer lahko navedemo Združeno kraljestvo: „Do poziva, naj vladna politika zadnjih dvajsetih let, ki je ustvarila enega najbolj liberalnih energetskih trgov, naredi preobrat za 180 stopinj, je prišlo, ko je odbor za podnebne spremembe, ki mu je predsedoval Lord Turner, ugotovil, da deregulirani trgi niso vzpodbuda za potrebna vlaganja v nizkoogljično energijo niti v raznolikost oskrbe.“ (U-turn urged on UK energy policy, Financial Times, 12. oktober 2009). Poleg tega je proces liberalizacije in privatizacije področja energetike povzročil velike izgube kvalificiranih delovnih mest. Po ocenah je bilo zaradi liberalizacije trga električne energije izgubljenih 34 % delovnih mest v EU-15 (podatki o izgubljenih delovnih mestih v nekaterih državah članicah: Nemčija 34 %, Italija 40 %, Nizozemska 39 %, Španija 34 %, Švedska 33 %), v sektorju plina pa se je zaposlenost v dvanajstih državah članicah (CZ, DK, DE, ES, IT, LV, LT, HU, AT, PT, SI, FI) zmanjšala za 12 % v samo štirih letih (Hermann, C. and R. Atzmüller (2008) „Liberalisation and Privatisation of Public Services and the Impact on Employment, Working Conditions and Labour Relations“. Transfer, Summer 2008, Volume 14, Number 2, str. 303).

5.10   EESO poudarja, da bodo države članice zaradi kompleksnosti problematike in njene strateške narave morale sprejeti temeljne odločitve na področju zanesljivosti oskrbe, ki bodo dopolnjevale odločitve iz obravnavanega predloga uredbe, kot so odločitve, ki se nanašajo na prometna omrežja, energije iz obnovljivih virov in prihranek energije. Konec koncev je kriza v letu 2009 pokazala očitno potrebo po povečanju solidarnosti in sodelovanja v primerih izrednih razmer v EU. Obravnavani predlog uredbe je pomemben korak v tej smeri, vendar pa bo učinkovitost uredbe odvisna od doslednega izvajanja v predpisanih rokih.

---

(1)  UL L 127, 29.4.2004, str. 92.

(2)  UL L 211, 14.8.2009, str. 94; UL L 211, 14.8.2009, str. 1.

---