18.3.2010

SL

Uradni list Evropske unije

C 69/1

---

Pobuda Kraljevine Belgije, Zvezne republike Nemčije, Republike Estonije, Kraljevine Španije, Francoske republike, Italijanske republike, Velikega vojvodstva Luksemburg, Republike Madžarske, Republike Avstrije, Portugalske republike, Romunije, Republike Finske in Kraljevine Švedske z namenom sprejetja direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih

(2010/C 69/01)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 82(2)(b) Pogodbe,

ob upoštevanju Resolucije Sveta z dne 30. novembra 2009 o načrtu za krepitev procesnih pravic osumljenih ali obtoženih oseb v kazenskih postopkih (1), še zlasti ukrepa A iz Priloge k Resoluciji,

ob upoštevanju pobude Kraljevine Belgije, Zvezne republike Nemčije, Kraljevine Španije, Republike Estonije, Francoske republike, Republike Madžarske, Italijanske republike, Velikega vojvodstva Luksemburg, Republike Avstrije, Portugalske republike, Romunije, Republike Finske in Kraljevine Švedske,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Evropska unija si je zadala cilj ohraniti in razviti območje svobode, varnosti in pravice. V skladu s sklepi Evropskega sveta iz Tampereja z dne 15. in 16. oktobra 1999 ter zlasti s točko 33 teh sklepov bi moralo načelo vzajemnega priznavanja postati temelj pravosodnega sodelovanja v civilnih in kazenskih zadevah v Evropski uniji.

(2)

Svet je 29. novembra 2000 v skladu s sklepi iz Tampereja sprejel program ukrepov za izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah (3). V uvodu programa ukrepov je zapisano, da je namen vzajemnega priznavanja „okrepiti sodelovanje med državami članicami in povečati varstvo pravic posameznika“.

(3)

Izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah temelji na predpostavki, da države članice zaupajo v kazenskopravne sisteme drugih držav članic. Obseg izvajanja vzajemnega priznavanja je v veliki meri odvisen od vrste parametrov, ki vključujejo mehanizme za zaščito pravic osumljencev in skupne minimalne standarde, potrebne za lažje izvajanje načela vzajemnega priznavanja.

(4)

Vzajemno priznavanje lahko deluje učinkovito le v duhu zaupanja, kjer ne le sodni organi, temveč vsi udeleženci kazenskega postopka, priznavajo odločbe sodnih organov drugih držav članic kot enakovredne svojim lastnim, kar pomeni ne le zaupanje v ustreznost pravil partnerjev, ampak tudi zaupanje v pravilno izvajanje teh pravil.

(5)	Čeprav so vse države članice pogodbenice Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), izkušnje kažejo, da to samo po sebi vedno ne zagotavlja zadostne stopnje zaupanja v kazenskopravne sisteme drugih držav članic.

(6)

Člen 82(2) Pogodbe določa da se določijo minimalna pravila, ki se uporabljajo v državah članicah, in ki omogočajo lažje vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb ter policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah s čezmejnimi posledicami. Točka (b) člena 82(2) določa, da so „pravice posameznikov v kazenskem postopku“ eno izmed področij na katerem se lahko ustanovijo minimalna pravila.

(7)

Skupna minimalna pravila bi morala pomeniti, da se bo povečalo zaupanje v kazenskopravne sisteme vseh držav članic, kar bi moralo v zameno pripeljati do bolj učinkovitega pravosodnega sodelovanja v duhu vzajemnega zaupanja. Takšna skupna minimalna pravila bi bilo treba uporabljati na področju tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih. Da

(8)

Pravici do tolmačenja in prevajanja za osebe, ki ne razumejo jezika postopka, sta določeni v 6. členu EKČP, kakor ga razlaga sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. Določbe te direktive omogočajo lažje uveljavljanje teh pravic v praksi. V ta namen naj bi ta direktiva osumljencu ali obtožencu zagotavljala pravico do tolmačenja in prevajanja v kazenskem postopku z namenom zaščite njegove pravice do pravičnega postopka.

(9)

Pravice, ki jih določa ta direktiva, bi se morale uporabljati tudi pri postopku za izvrševanje evropskega naloga za prijetje v mejah, določenih v tej direktivi. Izvršitvene države članice bi morale zagotoviti tolmačenje in prevajanje za zahtevano osebo, ki ne razume ali govori jezika postopka, ter kriti s tem povezane stroške.

(10)

Določbe te direktive bi morale zagotavljati, da se z brezplačno in zanesljivo jezikovno pomočjo zaščitijo pravice osumljenca ali obtoženca, ki ne govori ali razume jezika postopka, da bi lahko razumel sum ali obtožbo, ki ga bremenijo, in da bi lahko razumel potek postopka, s tem pa uveljavljal svoje pravice. Osumljenec ali obtoženec bi med drugim moral biti zmožen svojemu pravnemu svetovalcu pojasniti svojo različico dogodkov, opozoriti na izjave, s katerimi se ne strinja, in pravnega svetovalca seznaniti z dejstvi, ki bi se morali predložiti za pripravo obrambe. V zvezi s tem je treba opozoriti, da določbe te direktive vsebujejo minimalna pravila. Države članice lahko razširijo pravice iz te direktive, da bi zagotovile višjo raven varstva tudi v primerih, ki v tej direktivi niso izrecno obravnavani. Raven varstva nikoli ne bi smela biti nižja od standardov, ki so določeni z EKČP in kakor jih razlaga sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.

(11)

Države članice ne bi smele biti zavezane zagotoviti tolmačenja pogovorov med osumljencem ali obtožencem in njegovim pravnim svetovalcem, če se lahko učinkovito sporazumevata v istem jeziku. Prav tako ne bi smele biti zavezane zagotoviti tolmačenja pogovorov v primerih, ko se pravica do tolmačenja jasno uporablja za druge namene, kot za uveljavljanje pravic do poštenega sojenja v zadevnem postopku.

(12)	Zagotoviti bi bilo treba možnost, da se v skladu z nacionalno zakonodajo ponovno preveri ugotovitev o nepotrebnosti tolmačenja. Takšno preverjanje se lahko na primer opravi po posebnem pritožbenem postopku ali po običajnem prizivnem postopku zoper meritorno odločitev.

(13)	Ustrezno pomoč bi bilo treba zagotoviti tudi osumljencu ali obtožencu z motnjami sluha ali govora.

(14)

Dolžnost skrbeti za osumljence ali obtožence v morebitno slabšem položaju, zlasti zaradi fizične prizadetosti, ki vpliva na njihovo zmožnost učinkovitega sporazumevanja, je podlaga za pravično sojenje. Tožilstvo, organi pregona in sodni organi bi zato morali zagotoviti, da te osebe lahko učinkovito uveljavljajo pravice, ki izhajajo iz te direktive, na primer tako, da posebno pozornost namenijo morebitni ranljivosti, ki vpliva na njihovo zmožnost spremljanja postopka in njihovo razumljenost, ter da sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev teh pravic.

(15)

Za zagotovitev pravičnosti postopka bi bilo treba za osumljenca ali obtoženca prevesti ključne dokumente ali vsaj pomembne dele takšnih dokumentov. Organi držav članic se v skladu z nacionalno zakonodajo sami odločijo, kateri dokumenti bi morali biti prevedeni. Nekateri dokumenti bi vedno morali veljati za ključne, zato bi jih bilo treba prevesti, denimo, odločbe o odvzemu prostosti zadevni osebi, obtožnica in vsakršne sodbe.

(16)	Odpoved pravici do pisnega prevoda dokumentov bi morala biti nedvoumna, zagotavljati bi morala minimalna jamstva ter ne bi smela biti v nasprotju s pomembnim javnim interesom.

(17)	Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana z Listino Unije o temeljnih pravicah. Zlasti si ta direktiva prizadeva za spodbujanje pravice do prostosti, pravice do pravičnega sojenja in pravice do obrambe.

(18)	Države članice bi morale zagotoviti, da se določbe te direktive, v kolikor ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, izvajajo skladno z določbami iz EKČP, kakor se razvijajo s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.

(19)

Ker cilja te direktive, in sicer doseganja skupnih minimalnih pravil, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ga je mogoče zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa, lažje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 2 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Področje uporabe

1.   Ta direktiva določa pravila glede pravic do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih in postopkih za izvrševanje evropskega naloga za prijetje.

2.   Te pravice veljajo za vsakogar od trenutka, ko ga pristojni organi države članice seznanijo, da je osumljen ali obtožen storitve kaznivega dejanja, do zaključka postopka, kar pomeni do končne ugotovitve o tem, ali je osumljenec oziroma obtoženec storil kaznivo dejanje.

3.   Ta direktiva se ne uporablja za postopek, pri katerem bi sankcije lahko naložil organ, ki ni kazensko sodišče, pod pogojem, da ta postopek ne teče pred sodiščem, ki je pristojno za kazenske zadeve.

Člen 2

Pravica do tolmačenja

1.   Države članice poskrbijo, da se osumljencu ali obtožencu, ki ne razume ali ne govori jezika zadevnega kazenskega postopka, zagotovi tolmačenje v njegov materni jezik ali kakšen drug jezik, ki ga razume, s čimer se zaščitijo njegove pravice do pravičnega kazenskega postopka. Tolmačenje, vključno s pogovori med osumljencem ali obtožencem in njegovim pravnim svetovalcem, se zagotovi med kazenskim postopkom pred preiskovalnimi in sodnimi organi, tudi med policijskim zaslišanjem, med zaslišanjem pred sodiščem in na katerem koli potrebnem vmesnem zaslišanju ter se lahko zagotovi tudi v drugih primerih. Ta določba ne vpliva na pravila nacionalnega prava v zvezi s prisotnostjo pravnega svetovalca v kateri koli fazi kazenskega postopka.

2.   Države članice zagotovijo, da je oseba z motnjami sluha deležna pomoči v obliki tolmačenja, če je to zanjo primerno.

3.   Države članice zagotovijo, da se na kakršen koli ustrezen način, tudi tako, da se vpraša osumljenca ali obtoženca, preveri, ali ta razume in govori jezik kazenskega postopka ter ali potrebuje pomoč tolmača.

4.   Države članice zagotovijo, da je po nacionalnem pravu v določeni fazi postopka mogoče ponovno preveriti ugotovitev o nepotrebnosti tolmačenja. Takšna ponovna preveritev ne pomeni, da morajo države članice poskrbeti za ločen mehanizem, pri katerem bi izpodbijanje takšne ugotovitve edino utemeljevalo ponovno preveritev.

5.   Izvršitvena država članica pri postopku za izvrševanje evropskega naloga za prijetje zagotovi, da njeni pristojni organi vsaki osebi, ki je udeležena v takšnem postopku in ki ne razume ali govori jezika postopka, zagotovijo tolmačenje v skladu s tem členom.

Člen 3

Pravica do prevajanja bistvenih dokumentov

1.   Države članice poskrbijo, da se osumljencu ali obtožencu, ki ne razume jezika zadevnega kazenskega postopka, zagotovi, da se vsi dokumenti, ki so bistveni za zaščito njegove pravice do pravičnega postopka, ali vsaj pomembni odstavki iz takšnih dokumentov prevedejo v njegov materni jezik ali kakšen drug jezik, ki ga razume, pod pogojem, da ima zadevni osumljenec ali obtoženec po nacionalnem pravu pravico dostopa do zadevnih dokumentov.

2.   Pristojni organi odločijo, kateri so v skladu z odstavkom 1 bistveni dokumenti, ki jih je treba prevesti. Bistveni dokumenti, ki jih je treba prevesti, bodisi celi takšni dokumenti ali pomembni odstavki iz njih, vključujejo vsaj priporne naloge ali enakovredne odločbe, s katerimi se osebi odvzame prostost, obtožnico in katero koli sodbo, če takšni dokumenti obstajajo.

3.   Osumljenec ali obtoženec ali njegov pravni svetovalec lahko vloži utemeljeno zahtevo za prevod dodatnih dokumentov, ki so potrebni za učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.

4.   Države članice zagotovijo, da skladno z nacionalnim pravom v določeni fazi postopka obstaja možnost ponovne preveritve, če ni zagotovljeno prevajanje dokumenta iz odstavkov 2 in 3. Takšna ponovna preveritev ne pomeni, da morajo države članice poskrbeti za ločen mehanizem, pri katerem bi izpodbijanje takšne ugotovitve edino utemeljevalo ponovno preveritev.

5.   Izvršitvena država članica pri postopku za izvrševanje evropskega naloga za prijetje zagotovi, da njeni pristojni organi vsaki osebi, ki je udeležena v takšnem postopku in ki ne razume jezika, v katerem je napisan evropski nalog za prijetje ali v katerega ga je odreditvena država članica prevedla, zagotovijo prevod tega dokumenta.

6.   Namesto pisnega prevoda se lahko po potrebi zagotovi ustni prevod ali ustni povzetek dokumentov iz tega člena, če to ne vpliva na pravičnost postopka.

7.   Oseba, ki ima po tem členu pravico do prevajanja dokumentov, se lahko tej pravici kadar koli odreče.

Člen 4

Stroški tolmačenja in prevajanja

Stroške tolmačenja in prevajanja, ki izhajajo iz uporabe členov 2 in 3, nosijo države članice ne glede na izid postopka.

Člen 5

Kakovost tolmačenja in prevajanja

Države članice sprejmejo konkretne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da sta tolmačenje in prevajanje ustrezne kakovosti, tako da lahko osumljenec ali obtoženec in oseba, ki je predmet izvršitve evropskega naloga za prijetje, v celoti uveljavljata svoje pravice.

Člen 6

Protiregresijska klavzula

Ta direktiva v nobenem primeru ne pomeni omejevanja ali odstopanja od pravic in procesnih jamstev, ki jih morda jamčijo Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, druge zadevne določbe mednarodnega prava ali zakoni katere koli države članice, ki zagotavljajo višjo stopnjo varstva.

Člen 7

Izvajanje

Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za izpolnitev določb te direktive, najkasneje do … (4)

Države članice do istega dne pošljejo Svetu in Komisiji besedilo določb, ki v njihovo nacionalno pravo prenašajo obveznosti, ki jim jih nalaga ta direktiva.

Člen 8

Poročilo

Komisija do … (5) Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, v katerem oceni, v kolikšnem obsegu so države članice sprejele potrebne ukrepe za izpolnjevanje določb te direktive, po potrebi skupaj z zakonodajnimi predlogi.

Člen 9

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

---

(1)  UL C 295, 4.12.2009, str. 1.

(2)  Mnenje z dne … (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(3)  UL C 12, 15.1.2001, str. 10.

(4)  Prosimo vstavite datum 30 mesecev po objavi te direktive v Uradnem listu

(5)  Prosimo vstavite datum 42 mesecev po objavi te direktive v Uradnem listu

---