—

na zasedanju v Pragi (Češka republika) od 6. do 9. aprila 2009,

—

ob upoštevanju člena 17(1) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju Konvencije Unesca o sredstvih za prepoved in preprečevanje nezakonitega uvoza, izvoza in prenosa lastništva kulturne lastnine iz leta 1970,

—

ob upoštevanju ameriške konvencije o človekovih pravicah iz leta 1978,

—

ob upoštevanju Listine Združenih narodov, podpisane 26. junija 1945, in ustanovitve Mednarodnega sodišča,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki jo je generalna skupščina Združenih narodov sprejela 10. decembra 1948,

—

ob upoštevanju Afriške listine človekovih pravic in pravic ljudstev, sprejete v Banjulu leta 1985, in ustanovitve Afriškega sodišča za človekove pravice in pravice ljudstev leta 2004,

—

ob upoštevanju Deklaracije Združenih narodov o pravicah pripadnikov narodnih ali etničnih, verskih in jezikovnih manjšin, ki jo je generalna skupščina sprejela 18. decembra 1992,

—

ob upoštevanju Okvirne konvencije Sveta Evrope o varstvu narodnih manjšin s 1. februarja 1995,

—

ob upoštevanju poglavja VI Deklaracije z XII. vrhunskega srečanja gibanja neuvrščenih v Durbanu leta 1998,

—

ob upoštevanju člena 30 ustanovitvenega akta Afriške unije iz leta 2000,

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (2),

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o kulturni raznolikosti, ki jo je generalna konferenca Unesca sprejela 2. novembra 2001,

—

ob upoštevanju svetovne konference o rasizmu iz leta 2001 in svetovnega vrhunskega srečanja o trajnostnem razvoju iz leta 2002,

—

ob upoštevanju konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine iz leta 2003,

—

ob upoštevanju protokola afriškega sodišča iz leta 2003,

—

ob upoštevanju resolucije o rasizmu, rasni diskriminaciji, ksenofobiji in s tem povezani nestrpnosti, ki jo je skupna parlamentarna skupščina AKP-EU sprejela 3. aprila 2003 v Brazzavillu,

—

ob upoštevanju resolucije o Mednarodnem kazenskem sodišču, sprejete 3. aprila 2003 v Brazzavillu (3),

—

ob upoštevanju Deklaracije iz Dakarja o razvijanju kultur in kulturnih industrij držav AKP, ki so jo 20. junija 2003 na svojem prvem srečanju podpisali ministri za kulturo držav AKP,

—

ob upoštevanju resolucije Sveta Evrope št. 1334 o pozitivnih izkušnjah avtonomnih regij kot viru navdiha za reševanje sporov v Evropi, ki je bila sprejeta 24. junija 2003,

—

ob upoštevanju poročila o človekovem razvoju iz leta 2004 Programa Združenih narodov za razvoj z naslovom Kulturna svoboda v današnjem raznolikem svetu,

—

ob upoštevanju Konvencije Unesca o zaščiti in spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja iz leta 2005,

—

ob upoštevanju Resolucije Evropskega parlamenta z 8. junija 2005 o zaščiti manjšin in protidiskriminacijskih politikah v razširjeni Evropi (4),

—

ob upoštevanju sporazuma iz Cotonouja, podpisanega junija 2000 v Cotonouju (5) in revidiranega v Luxembourgu (6) junija 2005, predvsem člena 33 o institucionalnem razvoju in usposabljanju, ki poziva k popolnemu spoštovanju raznolikosti znotraj družb in med njimi,

—

ob upoštevanju Afriške listine o demokraciji, volitvah in upravljanju, ki jo je Afriška unija sprejela 30. januarja 2007 v Adis Abebi,

—

ob upoštevanju deklaracije o pravicah staroselcev, ki jo je generalna skupščina Združenih narodov sprejela 13. septembra 2007,

—

ob upoštevanju konvencij Mednarodne organizacije dela,

—

ob upoštevanju odločitve Afriške unije na vrhunskem srečanju v Maputu leta 2003 o vključitvi afriške diaspore kot šeste regije,

—

ob upoštevanju poročila odbora za politične zadeve (AKP-EU/100.460/09/konč.),

A.

ker v približno 200 državah na svetu živi približno 5 000 etničnih skupin, vsaj v dveh tretjinah držav pa živi vsaj ena obsežnejša etnična ali verska manjšina,

B.

ker morajo zato vsi demokratični sistemi oblikovati politike, ki izrecno priznavajo kulturne razlike, obenem pa zagotavljajo vključevanje ter spodbujajo oblikovanje skupnih vezi in občutek solidarnosti, kar je pomembno za delovanje demokratične družbe,

C.

ker je pravni okvir, ki priznava enake pravice etničnim, verskim in jezikovnim skupinam, bistven za spodbujanje demokratičnega upravljanja, oblikovanje večkulturnih politik in spodbujanje človeškega razvoja,

D.

ker je kulturna raznolikost značilna za večino držav AKP in EU, v zadnjih desetletjih pa se je zaradi globalizacije še povečala; ker je prilagoditev na dodatne kulture, vere in jezike nov izziv za številne družbe, predvsem v Evropi in državah AKP,

E.

ker je v globaliziranem svetu spoštovanje raznolikosti za države in za mednarodno skupnost še pomembnejše, saj prispeva k preprečevanju družbenih, etničnih in verskih sporov,

1.

poudarja pomen spoštovanja ter upoštevanja regionalnih in medregionalnih pravnih instrumentov ter struktur in pomembno vlogo sodišč za človekove pravice ter Mednarodnega kazenskega sodišča;

2.

priznava pomembno vlogo Splošne deklaracije o človekovih pravicah pri zaščiti pravic vseh ljudstev in odpravi vseh vrst diskriminacije;

3.

poziva vse države članice EU in države AKP, naj ratificirajo in izvajajo mednarodne in regionalne konvencije o človekovih pravicah, vključno s posebnimi instrumenti za zaščito pravic manjšin, in naj oblikujejo učinkovito zakonodajo za preprečevanje diskriminacije, ki bo v skladu z mednarodnimi konvencijami; v zvezi s tem opozarja na slab položaj skupin oseb v stiski, kot so osebe, okužene z virusom HIV/aidsom, albini, notranje razseljene osebe, begunci in delavci migranti;

4.

priznava vlogo Mednarodne organizacije dela pri zaščiti pravic vseh delavcev in odpravi diskriminacije ter poziva države AKP in države članice EU, naj spodbujajo zagotavljanje teh pravic;

5.

poziva vse države EU in AKP, naj nemudoma ratificirajo Konvencijo št. 169 o domorodnih ljudstvih in pripadnikih plemen;

6.

meni, da je treba na območjih, kjer raznolikost povzroča nasilne spore ali obstaja grožnja za to, oblikovati stalne mehanizme mediacije za reševanje sporov preden se spori stopnjujejo;

7.

poziva vlade držav EU in AKP, naj v skladu s členom 8 sporazuma iz Cotonouja v politični dialog vključijo organizacije civilne družbe ter predstavnike ranljivih in manjšinskih skupin;

8.

meni, da je razvojno sodelovanje med regionalnimi in lokalnimi akterji pomembno predvsem za izmenjavo najboljših praks na področju prilagajanja na raznolikost in za odzivanje na posebne potrebe nekaterih skupnosti; zato poziva vlade držav EU in AKP, naj podpirajo skupne razvojne pobude na lokalni in regionalni ravni ter naj jim zagotovijo potreben politični prostor, da bi se razvijale neodvisno od vladnega sodelovanja;

9.

meni, da bi za oceno razmer v državah in določitev meril za demokratično prilagajanje na raznolikost lahko uporabili večstranski medsebojni pregled, kot je afriški mehanizem za medsebojni pregled;

10.

poudarja, da sta demokratično predstavništvo manjšinskih skupin in njihova sposobnost sodelovanja v političnih, družbenih in kulturnih razpravah bistvenega pomena za zagotovitev izvajanja načel dobrega upravljanja;

11.

poudarja, da za zagotovitev vseh državljanskih in socialnih pravic ni nujno, da je posameznik član verske skupine;

12.

priznava obstoj različnih politik in ustavnih rešitev za prilagajanje na kulturno raznolikost, vendar meni, da je za oblikovanje večkulturnih politik potreben predvsem pravni okvir, ki priznava enake pravice etničnim, verskim in jezikovnim skupinam ter varuje državljane pred vsemi oblikami diskriminacije;

13.

poudarja predvsem, da morajo vse države AKP in EU spoštovati svobodo veroizpovedi, kot je določeno v členu 18 Splošne deklaracije o človekovih pravicah, v členih 1 in 2 Deklaracije Združenih narodov o pravicah pripadnikov narodnih ali etičnih, verskih in jezikovnih manjšin (deklaracija o manjšinah) in drugih mednarodnih pogodbah s področja človekovih pravic;

14.

poudarja, da je treba pri samih kulturnih in verskih praksah upoštevati mednarodne standarde s področja človekovih pravic, vključno s pravicami manjšin, žensk in otrok, ki so na primer določene v členih 5 in 16(2) Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter v členu 4(2) deklaracije o manjšinah, ter da je pripadnikom verskih ali kulturnih skupnosti treba zagotoviti svobodno izbiro;

15.

poudarja, da tradicionalne, kulturne ali verske pravice skupine ne morejo spodkopati v mednarodnem okviru sprejetih standardov na področju človekovih pravic, ki so na voljo vsem ljudem;

16.

opozarja, da so verski običaji osebna izbira in spadajo v zasebno sfero ter meni, da bi morale v raznolikih družbah verske organizacije in državne institucije ostati jasno ločene;

17.

poziva vse države AKP in EU, naj v skladu s členom 2 Splošne deklaracije o človekovih pravicah zagotovijo spoštovanje pravice vseh jezikovnih manjšin, da uporabljajo svoj materni jezik; opozarja na obveznost držav, da v skladu s členom 4(3) deklaracije o manjšinah ustrezno ukrepajo, da bi, kjer je to mogoče, osebe, ki pripadajo manjšinski skupini, imele ustrezne priložnosti za učenje svojega maternega jezika ali za obiskovanje pouka v maternem jeziku ter preprečujejo ločevanje v izobraževalnem sistemu po etničnih, verskih ali jezikovnih skupinah; poudarja tudi potrebo po spodbujanju in zagotavljanju učenja drugih jezikov;

18.

spodbuja države AKP in EU, naj vlagajo v svoje izobraževalne sisteme, saj je izobrazba temeljna človekova pravica (člen 26 Splošne deklaracije o človekovih pravicah) in najučinkovitejše orodje za spodbujanje strpnosti in vključevanja (člen 4(4) deklaracije o manjšinah); zato poziva Evropsko komisijo, naj spoštuje svojo obvezo, da bo v okviru geografskih programov instrumenta za razvojno sodelovanje vsaj 20 % sredstev namenila zdravstvu in izobraževanju, ter jo poziva, naj to obvezo razširi na evropski razvojni sklad;

19.

poziva vse vlade držav AKP in EU, naj v skladu s členom 19 Splošne deklaracije o človekovih pravicah vsem državljanom zagotovijo dostop do medijev, da bi v celoti izrazili svojo etnično, versko ali jezikovno identiteto, in naj zagotovijo posebno pomoč medijem jezikovnih manjšin ter pravično in uravnoteženo zastopanost vseh skupin v družbi; prek ustrezne predstavitve v medijih in dostopa do njih bi morali te pravice uveljavljati različni glasovi, kar je prednost življenja v demokratični družbi; poudarja pomen širokega dostopa do medijev, ki so prisotni v vsej državi, da bi zagotovili določeno raven informacij;

20.

meni, da bi moralo sodelovanje med državami AKP in EU na področjih, kjer so izključenost in predsodki velika težava, podpirati posebne programe na področju medijev in izobraževanja, s katerimi bi spodbujali strpnost in razumevanje;

21.

poziva države AKP in EU, naj sprejmejo proaktivne politike za spodbujanje pravične zastopanosti različnih etničnih, kulturnih in jezikovnih skupin v javnih službah, volilnih sistemih, upravi, policiji in varnostnem sektorju ter naj se borijo proti vsem oblikam diskriminacije in oblikujejo usmerjene politike zaposlovanja, kjer je potrebno tudi z ukrepi za zagotavljanje enakopravnosti;

22.

poziva države AKP in EU, naj razmislijo o preoblikovanju volilnih sistemov, da bi spodbudili pravično zastopanost interesov manjšin, hkrati pa preprečili, da etničnost postane glavna točka razhajanj;

23.

poziva države AKP in EU, naj spodbujajo oblikovanje ustrezne zakonodaje o intelektualni lastnini – ki jo priporočajo uveljavljeni mednarodni organi, kot je Svetovna organizacija za intelektualno lastnino – v zvezi z izmenjavo in prenosom kulturne lastnine ali virov kulturne in naravne dediščine;

24.

poziva države AKP in EU, naj priznajo pomen gospodarske diverzifikacije in izvajajo politike v ta namen, saj socioekonomski dejavniki lahko ustvarijo ali okrepijo etnična in kulturna trenja, ter naj spodbujajo regionalno integracijo v korist razvoja;

25.

poziva države AKP in EU, naj spodbujajo socialno vključenost manjšin in sprejmejo aktivne politike za zagotavljanje enakega dostopa do zaposlovanja, izobraževanja in socialnih storitev;

26.

poziva države EU, naj izpolnijo svojo obvezo, da bodo državam AKP pomagale pri njihovi nalogi doseganja razvojnih ciljev tisočletja;

27.

priznava, da dejavniki, kot so globalizacija, spori zaradi naravnih virov ali podnebne spremembe, lahko povzročijo nove migracijske tokove, in meni, da preseljevanja znotraj skupine držav AKP ter med državami AKP in EU ne smemo gledati zgolj z gospodarskega vidika, ampak je treba upoštevati tudi politično, socialno in kulturno izmenjavo; trdno verjame, da je spoštovanje vseh pravic in dostojanstva vseh migrantov bistvenega pomena;

28.

ponavlja, da je treba prihodke od naravnih virov držav AKP in EU uporabiti v korist razvoja vseh družbenih sektorjev v teh državah; poziva vlade, naj zagotovijo posvetovanje z vsemi skupnostmi, da bi te lahko imele koristi od vseh komercialnih prihodkov ter da bi bila upoštevana okoljska in kulturna vprašanja; priznava potrebo po oblikovanju mehanizmov za zavarovanje porazdelitve koristi;

29.

poziva vlade držav AKP in EU, naj pri oblikovanju ter pregledu državnih in regionalnih strateških dokumentov analizirajo težave, povezane z vključevanjem in enakostjo etničnih, kulturnih, verskih in nastajajočih manjšin, ter naj v postopek posvetovanja vključijo predstavnike teh skupin; poudarja, da je treba oblikovati in financirati posebne programe za spodbujanje enakega dostopa do socialnih storitev in politične participacije;

30.

poziva države članice EU in Komisijo, naj zagotovijo, da bodo pravice manjšin, vključno s prvotnimi prebivalci in nastajajočimi manjšinami, vključene v vse programe in projekte, predvsem na področju človekovih pravic, demokracije in upravljanja;

31.

ponovno opozarja na pozitivno izkušnjo EU pri zaščiti pravic manjšin in mirnem reševanju mejnih sporov;

32.

poziva države AKP in EU, naj priznajo pozitiven učinek Ustanovne listine Afriške unije, kjer je določeno, da vlade, ki na oblast pridejo s protiustavnimi sredstvi, ne bodo smele sodelovati v dejavnostih Afriške unije;

33.

meni, da afriški mehanizem za medsebojni pregled učinkovito krepi demokratične institucije, ki spodbujajo raznolikost in odgovorno upravljanje; poziva regionalne in podregionalne organizacije držav AKP, naj v tem okviru bolj upoštevajo vprašanja manjšin;

34.

naroči svojima sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta Svetu ministrov AKP-EU, Komisiji Afriške unije, vseafriškemu parlamentu ter nacionalnim in regionalnim parlamentom, Evropski komisiji, Združenim narodom in regionalnim organizacijam ter predsedstvoma EU in Afriške unije.

—

na zasedanju v Pragi (Češka republika) od 6. do 9. aprila 2009,

—

ob upoštevanju člena 17(1) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju člena 178 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,

—

ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami na eni strani in Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani, podpisanega v Cotonouju dne 23. junija 2000 (sporazum iz Cotonouja) (8)

—

ob upoštevanju sklepov (9) z enajste redne seje Skupščine voditeljev držav in vlad Afriške unije, ki je bila v Šarm-el-Šejku, v Egiptu 30. junija in 1. julija 2008, o poročilu o sporazumu o gospodarskem partnerstvu,

—

ob upoštevanju izjave z desete redne seje Skupščine voditeljev držav in vlad Afriške unije, ki je bila v Adis Abebi od 31. januarja do 2. februarja 2008, o gospodarskem partnerstvu,

—

ob upoštevanju izjave iz Akre, ki je bila sprejeta 3. oktobra 2008 na šestem vrhunskem srečanju voditeljev držav in vlad AKP (10),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru z naslovom Skladnost politike za razvoj – Pospeševanje napredka v smeri uresničevanja razvojnih ciljev novega tisočletja (11),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose (GAERC) o razvojnih ciljih tisočletja (12) iz maja 2005,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 980/2005 z dne 27. junija 2005 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov (13),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1528/2007 z dne 20. decembra 2007 o uporabi ureditev za blago s poreklom iz nekaterih držav iz skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP), določenih v sporazumih, ki vzpostavljajo ali vodijo k vzpostavitvi sporazumov o gospodarskem partnerstvu (14),

—

ob upoštevanju sklepov 287. seje Sveta EU za splošne zadeve in zunanje odnose, ki je potekala 26. in 27. maja 2008, o sporazumih o gospodarskem partnerstvu,

—

ob upoštevanju resolucije Sveta ministrov AKP-EU, ki je bila sprejeta v Adis Abebi 13. junija 2008,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 27. junija 2007 z naslovom Od Kaira do Lizbone – Novo strateško partnerstvo med EU in Afriko (KOM(2007)0357),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 23. oktobra 2007 o sporazumih o gospodarskem partnerstvu (KOM(2007)0635),

—

ob upoštevanju splošnega sporazuma o carinah in trgovini, zlasti člena XXIV,

—

ob upoštevanju deklaracije tisočletja Združenih narodov z 8. septembra 2000, ki določa razvojne cilje tisočletja kot merila, ki jih je za odpravo revščine skupaj začrtala mednarodna skupnost,

—

ob upoštevanju izjave z druge konference afriških ministrov, pristojnih za povezovanje, sprejete v Kigaliju, v Ruandi 26. in 27. julija 2007,

—

ob upoštevanju izjav o sporazumih o gospodarskem partnerstvu s četrte in pete konference ministrov Afriške unije, pristojnih za trgovino, ki sta potekali 3. aprila 2008 in 2. marca 2009,

—

ob upoštevanju poročila poslanke francoske nacionalne skupščine Christiane Taubira s 16. junija 2008 z naslovom Les Accords de Partenariat Economique entre l'Union européenne et les pays ACP. Et si la Politique se mêlait enfin des affaires du monde?,

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta s 26. septembra 2002 o priporočilu Komisiji v zvezi s pogajanji o sporazumih o gospodarskem partnerstvu z državami in regijami AKP (15),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta s 23. marca 2006 o vplivih sporazumov o gospodarskem partnerstvu na razvoj (16),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta s 23. maja 2007 o sporazumih o gospodarskem partnerstvu (17),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta s 23. maja 2007 o pomoči EU za trgovino (18),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z 12. decembra 2007 o sporazumih o gospodarskem partnerstvu (19),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z 19. februarja 2004 o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, težavah in obetih (20),

—

ob upoštevanju svoje resolucije s 23. novembra 2006 o reviziji pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu (21),

—

ob upoštevanju kigalijske izjave z 20. novembra 2007 o razvoju prijaznih sporazumih o gospodarskem partnerstvu (22),

—

ob upoštevanju poročila odbora za gospodarski razvoj, finance in trgovino (AKP-EU/100.463/09/konč.),

A.

ker je v členu 36(1) sporazuma iz Cotonouja navedeno, da se Evropska unija in države AKP dogovorijo „o sklenitvi novih trgovinskih dogovorov, združljivih s STO, in s tem postopoma odstranjujejo ovire za njihovo medsebojno trgovino in povečujejo sodelovanje na vseh področjih, pomembnih za trgovino“,

B.

ker je v členu 37(3) tega sporazuma navedeno, da se pripravljalno obdobje izrabi tudi za usposabljanje v javnih in zasebnih sektorjih držav AKP,

C.

ker so se pogajanja med Evropsko unijo in skupino držav AKP o vprašanjih splošnega interesa začela leta 2002, sledila pa so jim ločena pogajanja med EU in šestimi regijami, ki so želele skleniti sporazume o gospodarskem partnerstvu (Karibi, zahodna Afrika, osrednja Afrika, vzhodna in južna Afrika, skupina „SADC minus“, Pacifik),

D.

ker je 15 držav članic karibskega foruma afriških, karibskih in pacifiških držav (Cariforum) 16. decembra 2007 parafiralo sporazum o gospodarskem partnerstvu z Evropsko unijo in njenimi državami članicami,

E.

ker je 18 afriških držav, med katerimi je osem najmanj razvitih držav, novembra in decembra 2007 parafiralo začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu, medtem ko 29 drugih afriških držav AKP, med katerimi so tri najmanj razvite države, tega ni storilo, in ker je Južnoafriška republika z Evropsko unijo že podpisala sporazum o trgovini, razvoju in sodelovanju, ki je združljiv s pravili Svetovne trgovinske organizacije,

F.

ker sta Papua Nova Gvineja in Fidži, državi AKP, ki nista med najmanj razvitimi, 23. novembra 2007 parafirala začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu, medtem ko druge pacifiške države AKP (šest najmanj razvitih držav in sedem drugih) tega niso storile,

G.

ker so bili leta 2008 podpisani le sporazum med državami Cariforum in EU ter vmesna sporazuma med EU in Slonokoščeno obalo ter EU in Kamerunom,

H.

ker Evropska unija od 1. januarja 2008 izvaja uvozni režim za proizvode iz držav AKP, ki so parafirale sporazume o gospodarskem partnerstvu ali začasne sporazume o gospodarskem partnerstvu, kot je določeno v teh sporazumih (23),

I.

ker afriške in pacifiške regije nadaljujejo pogajanja z Evropsko unijo, da bi sklenile celovite sporazume o gospodarskem partnerstvu, in ker polovica držav AKP še ni parafirala ali podpisala takšnih sporazumov,

J.

ker so države AKP izrazile zaskrbljenost glede „spornih klavzul“ v parafiranih sporazumih o gospodarskem partnerstvu in so zahtevale, da se jih obravnava še pred podpisom,

K.

ker vse strani menijo, da morajo biti sporazumi o gospodarskem partnerstvu instrument razvoja, s katerim se spodbuja trajnostni razvoj, regionalno vključevanje in zmanjševanje revščine v državah AKP,

L.

ker bodo prilagoditveni stroški, ki bodo nastali zaradi sporazumov o gospodarskem partnerstvu, močno vplivali na razvoj držav AKP, kar bo, čeprav je to težko natančno določiti, imelo neposreden vpliv prek izgube carin ter posredno prek stroškov prilagoditve in socialne podpore na področju zaposlovanja, okrepitve strokovnega znanja, proizvodnje, diverzifikacije izvoza in reforme javnega finančnega upravljanja,

M.

ker je 21 držav AKP, med katerimi jih nekaj še ni podpisalo sporazuma o gospodarskem partnerstvu, v svojih nacionalnih okvirnih programih za deseti evropski razvojni sklad določilo specifične zneske za ukrepe, ki bodo spremljali te sporazume,

N.

ker bo učinek sporazumov o gospodarskem partnerstvu na razvoj izhajal iz njihovega vpliva na:

O.

ker je bistveno spodbujati in podpirati trgovino v regijah AKP in med njimi ter med državami AKP in drugimi državami v razvoju (jug-jug), kar bo zelo pozitivno vplivalo na razvoj držav AKP in zmanjšalo njihovo odvisnost,

P.

ker je eden od navedenih ciljev sporazuma iz Cotonouja oblikovanje instrumentov v okviru sporazumov o gospodarskem partnerstvu za spodbujanje trajnostnega razvoja, izkoreninjanje revščine, postopno vključevanje gospodarstev regij AKP v svetovno gospodarstvo in krepitev regionalne integracije,

Q.

ker je predsednik Evropske komisije José Manuel Barroso na vrhunskem srečanju EU-Afrika, ki je potekalo decembra 2007 v Lizboni, izjavil, da bo v prihodnosti mogoče pregledati določbe o gospodarskem partnerstvu, ki sta jih obe strani podpisali v predhodnih mesecih,

R.

ker svetovna finančna in prehrambena kriza najbolj vplivata na prebivalce držav AKP in si moramo zdaj bolj kot kadar koli prej prizadevati za doseganje razvojnih ciljev tisočletja,

1.

poziva države članice, naj spoštujejo svojo obvezo, da bodo povečale uradno razvojno pomoč za izpolnjevanje zahtev glede krepitve zmogljivosti na področju proste trgovine, s katero bo mogoče oblikovati spremljevalne ukrepe v obliki regionalnih svežnjev pomoči trgovini za izvajanje sporazumov o regionalnem partnerstvu, kar bo pozitivno vplivalo na razvoj; poudarja, da podpis sporazuma o gospodarskem partnerstvu ni pogoj za prejemanje sredstev pomoči trgovini;

2.

poudarja, da so sporazumi o gospodarskem partnerstvu razvojni instrument, v katerih bi se morali odražati nacionalni in regionalni interesi ter potrebe držav AKP, če želimo zmanjšati revščino, doseči razvojne cilje tisočletja in zagotoviti spoštovanje temeljnih človekovih pravic, kot sta pravica do hrane ali pravica dostopa do osnovnih javnih storitev; poziva Svet, Komisijo in vlade držav članic EU ter države AKP, naj se kar najbolj potrudijo za ponovno zagotovitev ozračja zaupanja, medsebojnega spoštovanja in varnosti, če je bilo to med pogajanji omajano;

3.

4.

poudarja, da skladnost s pravili STO, kakor je opredeljeno v členu XXIV splošnega sporazuma o carinah in trgovini, zadeva samo trgovino z blagom ter zahteva, da se v razumnem času liberalizira skoraj vsa trgovina; zato poziva Svet in Komisijo, naj sprejmeta vse predloge držav AKP, ki se nanašajo izključno na trgovino z blagom in so skladni s pravili STO;

5.

poziva Komisijo in države AKP, naj kar najbolj izkoristijo razpoložljiva finančna sredstva za pomoč trgovini, da bi podprle reforme na ključnih področjih za gospodarski razvoj; naj po potrebi izboljšajo infrastrukturo za boljše izkoriščanje priložnosti, ki jih ponujajo sporazumi o gospodarskem partnerstvu; naj nadomestijo izgubo čistega prihodka od carin ter spodbujajo davčno reformo, tako da se javne naložbe v socialni sektor ne bodo zmanjšale; naj vlagajo v proizvodno verigo, da bi razširile proizvodnjo za izvoz; naj proizvajajo več izvoznega blaga z večjo dodano vrednostjo;

6.

ponavlja svoje stališče, da je treba sporazume o gospodarskem partnerstvu financirati iz evropskega razvojnega sklada ter z dodatnimi sredstvi pomoči trgovini, ki se ji je EU zavezala leta 2005, torej 2 milijardi EUR letno od leta 2010 dalje, od česar bo 50 % namenjenih državam AKP; nasprotuje vsem oblikam pogojevanja pomoči EU s sporazumi o gospodarskem partnerstvu ter poziva Komisijo, naj zagotovi, da črpanje sredstev iz desetega evropskega razvojnega sklada ne bo več povezano z izidi in potekom pogajanj;

7.

poudarja, da bi moralo biti povečanje javne razvojne pomoči, ki so jo obljubile države članice, v prvi vrsti namenjeno podvojitvi prizadevanj pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja v državah AKP, ki so najbolj prizadete zaradi svetovne finančne in prehrambene krize, ki je ogrozila in še vedno ogroža napredek, dosežen pri uresničevanju teh ciljev;

8.

poudarja tudi, da je treba v vseh sporazumih spoštovati razlike v korist držav AKP, kar zadeva ponudbo proizvodov in prehodna obdobja, in da morajo sporazumi o gospodarskem partnerstvu zagotavljati konkretna jamstva za varovanje občutljivih področij, ki jih bodo opredelile države AKP;

9.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ES sklepa dogovor o bananah z dobavitelji države z največjimi ugodnostmi v Latinski Ameriki, ki bo ogrozil uspešno delovanje industrije banan v državah AKP ter zlasti trajnostni gospodarski in družbeni razvoj malih ranljivih gospodarstev; poziva Evropsko komisijo, naj zagotovi oblikovanje ukrepov za varovanje preživetja malih pridelovalcev banan, ki so najbolj ranljivi;

10.

poudarja, da bi morali pri podpornih ukrepih, povezanih s sporazumi o gospodarskem partnerstvu, upoštevati pomen, ki ga imajo za države AKP regionalna integracija in gospodarski odnosi z drugimi državami v razvoju;

11

12.

poudarja, da bi morali sporazumi o gospodarskem partnerstvu vsebovati klavzulo o reviziji, ki bi se opravila pet let po podpisu, z uradno vključitvijo nacionalnih parlamentov, Evropskega parlamenta in nedržavnih akterjev ter okrepljene določbe o spremljanju in ocenjevanju, ki bodo opredeljevale učinek sporazuma o gospodarskem partnerstvu na cilje nacionalnega in regionalnega razvoja ter zmanjšanja revščine – ne le stopnje skladnosti sporazuma o gospodarskem partnerstvu – in zagotavljale pravno sredstvo za spremembo ali razveljavitev vseh vidikov sporazuma o gospodarskem partnerstvu, ki slabijo proces regionalnega povezovanja ali negativno vplivajo na možnosti zmanjšanja revščine ali uresničitve razvojnih ciljev tisočletja;

13.

14.

poudarja, da je treba povečati preglednost pri pogajanjih in njihovih izidih, da bi oblikovalcem politike, poslancem in predstavnikom civilne družbe omogočili javni nadzor;

15.

poziva institucije in vlade držav članic EU, naj naredijo vse za ponovno vzpostavitev zaupanja, ki je bilo v času pogajanj omajano;

16.

poudarja, da bi moral izvajanje sporazumov o gospodarskem partnerstvu nadzirati parlamentarni organ, ki ga je treba določiti v besedilu teh sporazumov, ter da bi moral v vseh primerih izhajati iz skupne parlamentarne skupščine AKP-EU in njenih organov ter ostati njen del ali biti tesno povezan z njo, če želi ustrezno upoštevati učinek sporazumov o gospodarskem partnerstvu na gospodarstva držav AKP, kot je določeno v sporazumu iz Cotonouja;

17.

zlasti poudarja bistveno vlogo nacionalnih parlamentov ter nedržavnih akterjev pri spremljanju in nadzoru sporazumov o gospodarskem partnerstvu ter poziva k njihovi sistematični vključitvi v tekoča pogajanja; v ta namen morajo države AKP in EU doseči dogovor o jasnem programu nadaljnjih pogajanj, ki bo temeljil na soudeležbi;

18.

priporoča, naj, kjer je to mogoče, Evropski parlament počaka na mnenja parlamentov držav AKP o izidih pogajanj za sporazume o gospodarskem partnerstvu ter naj jih pred privolitvijo upošteva;

19.

20.

poudarja, da podpis vmesnih sporazumov z državami AKP ne sme ogroziti možnosti regij AKP za sklenitev celovitih sporazumov o gospodarskem partnerstvu z EU, ki upoštevajo razvojno razsežnost in vsebujejo korake za integracijo regionalnih gospodarstev ter krepijo sodelovanje med državami AKP in državami članicami EU;

21.

ponovno poudarja, da je treba opredeliti občutljivo blago, ki ne bi smelo biti vključeno v liberalizacijo trgovine;

22.

poudarja, da je treba zaradi partnerstva, ki združuje države AKP in države članice EU, ponovno vzpostaviti medsebojno zaupanje, ki je bilo v času pogajanj o sporazumu o gospodarskem partnerstvu omajano;

23.

naroča sopredsednikoma, naj to resolucijo predložita ministrskemu svetu AKP-EU, Evropskemu parlamentu, Evropski komisiji, predsedstvu Sveta, Afriški uniji, vseafriškemu parlamentu, nacionalnim in regionalnim parlamentom ter regionalnim organizacijam držav AKP.

—

na zasedanju v Pragi (Češka republika) od 6. do 9. aprila 2009,

—

ob upoštevanju člena 17(1) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju sporazuma o Partnerstvu AKP-ES, podpisanega v Cotonouju 23. junija 2000 in spremenjenega v Luxembourgu 25. junija 2005 (sporazum iz Cotonouja), zlasti člena 32 sporazuma,

—

ob upoštevanju členov 177 do 181 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,

—

ob upoštevanju skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic v okviru Sveta ter Evropskega parlamenta in Komisije z 20. decembra 2005 o razvojni politiki Evropske unije: Evropsko soglasje, predvsem členov 12, 22, 38, 75, 76, 101 in 105 (25),

—

ob upoštevanju agende 21, deklaracije o okolju in razvoju iz Ria ter izjave o načelih trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, ki jih je sprejelo več kot 178 vlad na Konferenci Združenih narodov za okolje in razvoj (UNCED) v Riu de Janeiru (Brazilija), ki je potekala od 3. do 14. junija 1992, katerih načela so znova odločno podprli na svetovnem vrhunskem srečanju o trajnostnem razvoju, ki je bilo v Johannesburgu (Južna Afrika) od 26. avgusta do 4. septembra 2002,

—

ob upoštevanju okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja in kjotskega protokola,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o boju proti širjenju puščav, ki je bila sprejeta v Parizu 17. junija 1994 in je začela veljati 26. decembra 1996,

—

ob upoštevanju deklaracije tisočletja Združenih narodov z 8. septembra 2000, ki določa razvojne cilje tisočletja kot merila, ki jih je za odpravo revščine skupaj začrtala mednarodna skupnost,

—

ob upoštevanju okoljske pobude novega partnerstva za razvoj Afrike,

—

ob upoštevanju hyoškega akcijskega okvira 2005–2015 za krepitev odpornosti držav in skupnosti na nesreče, ki ga je sprejela svetovna konferenca o zmanjševanju posledic naravnih nesreč januarja 2005 v Kobeju (prefektura Hyogo) na Japonskem,

—

ob upoštevanju deklaracije o vključitvi prilagajanja podnebnim spremembam v razvojno sodelovanje, ki so jo sprejeli ministri za razvoj in okolje držav članic Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj 4. aprila 2006,

—

ob upoštevanju izjave vrha G8 z zasedanja v Heiligendammu 7. junija 2007 z naslovom Podnebne spremembe, energijska učinkovitost in varnost oskrbe z energijo – izzivi in priložnosti za evropsko gospodarsko rast,

—

ob upoštevanju partnerstva Afrika-EU o podnebnih spremembah kot dela prvega akcijskega načrta (2008–2010) za izvajanje skupne strategije EU-Afrika,

—

ob upoštevanju načrta z Balija, sprejetega na konferenci Združenih narodov o podnebnih spremembah na Baliju (Indonezija) decembra 2007,

—

ob upoštevanju štirinajste konference pogodbenic (COP 14) okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja in četrte konference pogodbenic kot srečanja pogodbenic kjotskega protokola (COP/MOP 4), ki sta potekali od 1. do 12. decembra 2008 v Poznanju na Poljskem,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu Podnebne spremembe v okviru razvojnega sodelovanja (26) z dne 11. marca 2003,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta in akcijskega načrta 2004–2008 o podnebnih spremembah v okviru razvoja s 24. novembra 2004,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Ekonomsko-socialnemu odboru z naslovom Skladnost politike za razvoj – Pospeševanje napredka v smeri uresničevanja razvojnih ciljev novega tisočletja (27) z 12. aprila 2005,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter Odboru regij z naslovom Omejevanje globalnih podnebnih sprememb na 2 stopinji Celzija – Pot do leta 2020 in naprej (28) z 10. januarja 2007,

—

ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta z zasedanja 8. in 9. marca 2007, v katerih je bilo poudarjeno, kako pomembno je doseči strateški cilj omejitve povprečne svetovne temperature na največ 2 stopinji Celzija nad predindustrijsko ravnjo,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu Oblikovanje Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah med Evropsko unijo in na podnebne spremembe najobčutljivejšimi revnimi državami v razvoju (29),

—

ob upoštevanju Resolucije Evropskega parlamenta z dne 21. oktobra 2008o oblikovanju Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah med Evropsko unijo in na podnebne spremembe najobčutljivejšimi revnimi državami v razvoju (30),

—

ob upoštevanju dokumenta visokega predstavnika in Evropske komisije Evropskemu svetu z naslovom Podnebne spremembe in mednarodna varnost z dne 14. marca 2008 (31),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o spopadanju z izzivi krčenja in propadanja gozdov z namenom preprečevanja podnebnih sprememb in izgube biotske raznovrstnosti (32) z dne 16. oktobra 2008,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Za celovit sporazum o podnebnih spremembah v Københavnu (33) z dne 21. januarja 2009,

—

ob upoštevanju izjave s foruma Cariforum – EU o podnebnih spremembah in energiji z dne 17. maja 2008,

—

ob upoštevanju izjave držav Foruma pacifiških otokov in Evropske unije o podnebnih spremembah z dne 7. novembra 2008,

—

ob upoštevanju izjave s foruma Afrika – EU o podnebnih spremembah z dne 1. decembra 2008,

—

ob upoštevanju poročila Nicholasa Sterna z naslovom Ekonomika podnebnih sprememb (Sternovo poročilo) iz leta 2006,

—

ob upoštevanju poročila Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj iz leta 2007 z naslovom Končni pregled napredka pri vključevanju prilagajanja na podnebne spremembe v dejavnosti razvojnega sodelovanja,

—

ob upoštevanju poročil medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC), zlasti pa četrtega ocenjevalnega poročila njegove druge delovne skupine z naslovom Vplivi, prilagajanje in ranljivost,

—

ob upoštevanju poročila o človekovem razvoju 2007/2008 z naslovom Boj proti podnebnim spremembam: človeška solidarnost v razdeljenem svetu, pripravljenega v okviru razvojnega programa Združenih narodov,

—

ob upoštevanju poročila Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada z naslovom Poročilo o globalnem spremljanju 2008: razvojni cilji tisočletja in okolje – agenda za vključujoč in trajnostni razvoj,

—

ob upoštevanju okoljskega načrta do leta 2030 Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj iz marca 2008,

—

ob upoštevanju svoje resolucije o podnebnih spremembah in malih otoških državah v razvoju v okviru sodelovanja AKP-EU, sprejete 1. aprila 1999 v Strasbourgu,

—

ob upoštevanju svoje prejšnje resolucije o naravnih katastrofah v državah AKP: finančna sredstva EU za pripravljenost (sredstva ERS) in pomoč (sredstva ECHO), sprejete 22. novembra 2007 Kigaliju (Ruanda),

—

ob upoštevanju poročila odbora za socialne zadeve in okolje (ACP-EU/100.383/09/konč.),

A.

ker so države v razvoju najmanj prispevale k podnebnim spremembam, vendar so jih najhuje prizadele socialne in okoljske posledice zaradi svoje socialne, gospodarske in geografske občutljivosti, močne odvisnosti od primarnega sektorja, zlasti od kmetijstva, ribištva in drugih naravnih virov ter omejene infrastrukture za spoprijem z vplivi podnebnih sprememb,

B.

ker bo pospešeno dviganje morske gladine povzročilo preplavljanje, poplave, obalno erozijo, vdor slane vode v kopenske sladkovodne izvire in celo potopitev nekaterih nizko ležečih Pacifiških in Karibskih otokov; ker se bo število ljudi, ki jih ogrožajo obalne poplave, samo v Afriki povečalo z enega milijona leta 1990 na več kot 70 milijonov v letu 2080,

C.

ker bosta povišanje temperature in nestanovitnost padavin povzročila hude suše in močno zmanjšala razpoložljivost vode v državah AKP; ker bo ob dvigu temperature za 1 stopinjo Celzija od 75 do 250 milijonov ljudi v Afriki izpostavljenih večjemu pomanjkanju vode in večji negotovosti, 350 do 600 milijonov pri povečanju temperature za 2 stopinji Celzija in do 1,8 milijarde, če se temperatura poveča za 3 stopinje Celzija,

D.

ker bo segrevanje oceanov sprožilo vedno večje število skrajnih podnebnih pojavov, kot so tropske nevihte in cikloni; ker bodo ti pojavi resno vplivali na nižje ležeča obalna območja, povodja, ki obdajajo velika mestna območja in območja z velikim številom prebivalcev, gospodarsko nujne infrastrukture, kot so pristanišča, priobalne infrastrukture, obalna mestna območja in turistične infrastrukture,

E.

ker bodo podnebne spremembe še dodatno stopnjevale širjenje puščav in degradacijo tal in tako še bolj ogrozile kmetijsko proizvodnjo in zanesljivost preskrbe s hrano ter povečale lakoto in podhranjenost v regijah AKP,

F.

ker bo dviganje morske gladine in temperature močno vplivalo na obalne in morske ekosisteme, zmanjšalo ulov na Pacifiških in Karibskih otokih ter vzdolž afriške obale in negativno vplivalo na lokalno preskrbo s hrano,

G.

ker bodo podnebne spremembe še pospešile zmanjševanje biotske raznovrstnosti, saj pomenijo resno grožnjo izumrtja mnogih rastlinskih in živalskih vrst ter povzročajo nepopravljivo škodo nekaterim ekosistemom, zlasti občutljivim na motnje v podnebju, kot so koralni grebeni, mangrove ali deževni pragozdovi; ker bodo imele posledice za biotsko raznovrstnost v državah AKP usodne učinke na prehrambeno verigo in preživljanje ljudi, ki so neposredno odvisni od blaga in storitev, ki jih zagotavljajo ti ekosistemi,

H.

ker bodo podnebne spremembe v povezavi s šibkimi sistemi javnega zdravstva in omejenim dostopom do javnega zdravstva ter s slabim upravljanjem in čiščenjem vode povzročile večjo pogostost bolezni, ki se prenašajo z vodo in prenašalci, kot so malarija, mrzlica dengue in kolera, povečanje vročine in razširjenost bolezni dihal,

I.

ker bo vpliv podnebnih sprememb na okolje sprožil obsežne notranje in čezmejne selitve (IPCC ocenjuje, da bo do leta 2050 150 milijonov migrantov); ker se bo večina okoljskih migrantov, ki prihajajo iz držav AKP, preselila in se naselila v domači ali sosednjih državah, kar bo povzročilo naraščajoče humanitarne krize, hitro urbanizacijo in s tem povezano širitev revnih mestnih četrti ter zaustavitev razvoja v državah AKP; ker bo ta rast mest povzročila zapuščanje podeželja, s čimer se bo povečalo tudi propadanje tal,

J.

ker bodo po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije in Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni podnebne spremembe povzročile povečanje števila bolezni, ki jih prenašajo insekti, vključno z malarijo, čikungunjo in boreliozo, zaradi česar bodo potrebni ukrepi za prilagoditev,

K.

ker je treba številne posledice podnebnih sprememb za zdravje, na katere na primer opozarja Svetovna zdravstvena organizacija, preprečiti s pripravo in okrepitvijo zdravstvenih sistemov prek sprejetja primernih preventivnih ukrepov, ki posebej opozarjajo na širjenje tropskih bolezni, in prek kampanj obveščanja javnosti, zlasti ranljivih skupin, kot so nosečnice, novorojenčki, otroci in starejši,

L.

ker podnebne spremembe ogrožajo nacionalno, regionalno in svetovno varnost, saj vodijo do sporov v zvezi z dostopom, nadzorom in uporabo redkih naravnih virov ali zaradi razseljenega prebivalstva,

M.

ker podnebne spremembe (po ocenah Svetovne banke) pomenijo tveganje za 40 % mednarodnih naložb za zmanjšanje revščine in s tem tudi resno ogrožajo zmanjšanje revščine, gospodarski in socialni razvoj ter doseganje razvojnih ciljev tisočletja v mnogih državah AKP,

N.

ker je treba zvišanje svetovne temperature omejiti na manj kot 2 °C in ustaliti svetovne koncentracije toplogrednih plinov v ozračju pod 450 delcev na milijon, da bi preprečili najhujše trajne učinke podnebnih sprememb; ker bi morali nesporni največji onesnaževalci s CO2 – industrializirane države in gospodarstva v vzponu – prevzeti glavno odgovornost za drastično zmanjšanje svojih emisij,

O.

ker je treba ublažitvene ukrepe v državah AKP združiti s prilagoditvenimi ukrepi, da bi lahko obvladovali velik vpliv podnebnih sprememb; ker nosijo industrializirane države zgodovinsko odgovornost za podnebne spremembe in so moralno obvezane pomagati državam AKP pri prizadevanjih, da se te prilagodijo posledicam podnebnih sprememb po načelu „onesnaževalec plača“,

P.

ker glede financiranja prilagajanja v državah v razvoju zdaj zeva ogromna vrzel; ker po ocenah letni stroški za prilagajanje znašajo od 10 do več kot 80 milijard USD, medtem ko sredstva, ki jih zdaj zagotavljajo industrializirane države prek večstranskih mehanizmov financiranja, znašajo 150–300 milijonov letno,

Q.

ker je zgodnje ukrepanje pri prilagajanju na podnebne spremembe in zmanjševanju tveganja nesreč brez dvoma stroškovno učinkovita rešitev; ker lahko po ocenah z enim dolarjem, porabljenim za zmanjševanje tveganja nesreč, prihranimo do sedem dolarjev pri odzivih na nesreče, kar je močan argument, da se stroški pomoči načrtujejo vnaprej,

R.

ker so postopki za uporabo in razdelitev sredstev v okviru različnih finančnih mehanizmov za boj proti podnebnim spremembam, kot so mehanizem čistega razvoja, precej zapleteni in vanje države prejemnice niso dovolj vključene,

S.

ker mehanizem čistega razvoja doslej ni bil primeren za uspešno izpolnjevanje potreb najrevnejših držav po naložbah v čisto tehnologijo, saj se v Afriki izvajata le 2 % vseh projektov mehanizma čistega razvoja; ker se pogosto ne ohranjajo merila trajnosti in dodatnosti projektov mehanizma čistega razvoja,

T.

ker bodo morebitne zamude pri sprejemanju trdnih odločitev o mehanizmih in financiranju, potrebnih za zmanjšanje vzrokov ter posledic podnebnih sprememb, zelo povečale stroške,

1.

poziva Komisijo in države donatorice, naj preoblikujejo razvojno sodelovanje, da bo prilagojeno podnebnim spremembam in bo upoštevalo nizkoogljične pristope;

2.

poziva Komisijo, naj poenostavi sedanje strukture, ki se ukvarjajo s podnebnimi spremembami in razvojnimi vprašanji;

3.

poziva Komisijo in države članice EU, naj vzpostavijo boljše povezave med razvojnimi cilji tisočletja in podnebnimi spremembami, tako da vključijo posledice podnebnih sprememb in prilagajanje nanje v projekte in programe, katerih namen je doseganje razvojnih ciljev tisočletja, ter v celoto širših strategij za zmanjšanje revščine in v razvojne politike;

4.

pozdravlja doseženi napredek pri izenačevanju statusa ukrepov za prilagajanje in ublažitev med pogajanji za prihodnji okvir po Kjotu, poudarja pa, da je treba vzpostaviti tesnejšo povezavo med pogajanji o prilagajanju in ublažitvi, da se bistvene odločitve o teh vprašanjih ne bi sprejemale ločeno druga od druge;

5.

poziva mednarodno skupnost in zasebni sektor zaradi omogočanja prehoda držav AKP h gospodarstvu z manj ogljika, da zagotovita potrebne naložbe za raziskave, razvoj ter hiter in obsežen prenos tehnologij ublažitve (npr. tehnologije, ki uporabljajo nizkoogljično energijo, tehnologije za zajemanje in shranjevanje ogljika) ter prilagajanje v državah AKP; poziva mednarodno skupnost, da odpravi trgovinske ovire za tehnologije prilagajanja podnebnim spremembam in omejitve za pravice intelektualne lastnine (npr. obvezno patentiranje);

6.

poziva Komisijo in države članice EU, naj podprejo dejavnosti Unesca, ki prispevajo k izvajanju akcijskega programa z Barbadosa za trajnostni razvoj otoških držav v razvoju ter kasnejše strategije z Mauritiusa;

7.

poudarja, da je treba na konferenci ZN o podnebnih spremembah, ki bo potekala decembra 2009 v Kopenhagnu, doseči svetovno soglasje o ambicioznem in zavezujočem cilju za ublažitev v skladu z načelom skupne odgovornosti, ki se razlikuje od odgovornosti iz Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, ter zato poziva vse industrializirane države in države, ki se hitro razvijajo, naj se sporazumejo o zavezujočem cilju za emisije toplogrednih plinov; priporoča, da se za spodbuditev sodelovanja gospodarstev v vzponu pri novem sporazumu uporabi bolj prilagodljiv in diferenciran pristop zanje (npr. cilji samo za specifične sektorje), ki bo upošteval sposobnosti prilagajanja posamezne države in zgodovinsko odgovornost industrializiranih držav za globalno segrevanje;

8.

ugotavlja, da je treba postopke za uporabo in razdelitev sredstev v okviru mehanizma čistega razvoja pregledati in poenostaviti, da bi postal ta mehanizem državam AKP lažje dostopen ter razdelitev projektov mehanizma čistega razvoja bolj uravnotežena, število projektov pa bi se zlasti povečalo v podsaharski Afriki; poudarja, da bi bilo treba vzpostaviti mehanizem, ki bi zagotovil skladnost projektov mehanizma čistega razvoja z načelom dodatnosti in bi vodil k trajnostnemu razvoju v državah AKP; poziva države donatorice, naj pomagajo povečati potrebno zmogljivost v državah AKP za povečanje njihovega sodelovanja v mehanizmu čistega razvoja ter naj se ne osredotočajo izključno na mehanizem čistega razvoja kot dokončno politično orodje, temveč naj razvijajo tudi nove mehanizme za ublažitev v državah AKP;

9.

poziva vlade industrializiranih držav in gospodarstev v vzponu, da določijo jasne in skladne dolgoročne politične okvire, ki bi spodbudili ekološke inovacije in naložbe (npr. obnovljivo energijo, vozila z varčno porabo goriva in hibridna vozila, nova goriva); poudarja, da ima tudi zasebni sektor osrednjo gonilno vlogo pri ekoloških inovacijah; meni tudi, da je za zmanjšanje emisij treba na srednji in dolgi rok vzpostaviti načine za spremembo splošnih potrošniških navad v razvitih državah;

10.

poudarja, da morajo Komisija in vlade držav donatoric okrepiti partnerstva z vladami AKP, da bi razvile ambiciozne politične pobude ter načrte za omejevanje krčenja gozdov in zmanjšanje degradacije gozdov ter zagotovile tehnologije in znatne vire za trajnostno gospodarjenje z gozdovi v državah AKP;

11.

poziva vlade AKP, naj cilje in ukrepe prilagajanja vključijo neposredno v svoje nacionalne razvojne načrte, strategije za zmanjšanje revščine ter sektorske politike in strategije, pa tudi na vseh stopnjah in ravneh svojega postopka odločanja;

12.

poudarja, da morajo postati prispevki za prilagajanje pravno zavezujoča obveznost, ki se odraža v mednarodnem sporazumu, ki naj bi bil sprejet v Kopenhagnu decembra 2009, pa tudi v domači zakonodaji EU-27;

13.

poziva industrializirane države, naj znatno povečajo svojo finančno podporo za prilagajanje v državah AKP ter raziščejo možnosti temu namenjenih inovativnih finančnih mehanizmov, kot so med drugim mednarodni davki na trgovino, nacionalni davki na emisije, dajatve na vozovnice za letalski promet in dražba enot dodeljenih količin; poziva Komisijo, naj bistveno poveča proračun za Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah, naj v naslednjem proračunu evropskega razvojnega sklada bistveno bolj upošteva podnebne spremembe ter nujno izvaja zamisel o finančnem mehanizmu za globalne podnebne spremembe, ki je inovativen finančni instrument za prednostno pomoč naložbam, povezanim s podnebjem, za najrevnejše in najobčutljivejše države;

14.

poudarja, da mora biti financiranje prilagajanja dodatno k že obstoječi uradni razvojni pomoči in prevzetim obveznostim za pomoč;

15.

poziva mednarodne finančne ustanove, naj razširijo svojo politiko, programe in finančne instrumente prilagajanja;

16.

poziva zasebni sektor, naj poveča svojo zavezanost, da bo izpolnil finančno vrzel pri spoprijemanju s podnebnimi spremembami; spodbuja Komisijo ter vlade EU in AKP, naj vlagajo v razvoj javno-zasebnih partnerstev, da bi pritegnile dodatna sredstva iz zasebnega sektorja za financiranje projektov prilagajanja, zlasti v najmanj razvitih državah;

17.

meni, da so v skladu s pariškimi načeli in akcijskim načrtom iz Akre 2008 potrebni boljše usklajevanje med donatorji, mnogo intenzivnejši dialog sever-jug ter okrepljeno sodelovanje med državami donatoricami in državami v razvoju na področju politik o podnebnih spremembah, mehanizmov in financiranja za prilagajanje;

18.

poudarja, da je treba nadalje spodbujati regionalno sodelovanje, izmenjavo dobrih praks in oblikovanje forumov za razprave med državami AKP, ki se spoprijemajo s podobnimi težavami pri podnebnih spremembah;

19.

spodbuja vlade držav AKP, da v oblikovanje in izvajanje strategij za prilagajanje na podnebne spremembe še bolj vključijo civilno družbo in lokalne skupnosti, zlasti zaradi njihovih bogatih izkušenj s terena ter neposredne bližine z osebami in kraji, ki so najbolj izpostavljeni negativnim posledicam motenj v podnebju;

20.

poziva države donatorice in mednarodne organizacije, naj vlagajo v krepitev infrastrukture za nadzor nad podnebjem ter upravljanje s podatki, povezanimi s podnebjem, ter v sposobnost prilagajanja institucij, lokalnih skupnosti in posameznikov v državah AKP;

21.

spodbuja institucije za raziskave in razvoj v državah članicah EU, naj pospešujejo ter omogočajo izmenjavo najboljših praks in informacij, si izmenjujejo strokovno znanje in izkušnje ter izoblikujejo mreže in partnerstva s podobnimi institucijami v državah AKP v sektorjih, v katerih so podnebne spremembe pomemben dejavnik (kmetijstvo, gospodarjenje z vodnimi viri);

22.

poziva razvojne partnerje, naj podprejo vlade AKP in organizacije civilne družbe pri izboljšanju javnega izobraževanja ter kampanj za obveščanje o posledicah podnebnih sprememb;

23.

pozdravlja namero Komisije, da bo predlagala strategijo EU za zmanjševanje tveganja nesreč; poziva Komisijo in države članice EU, naj povečajo naložbe v zmanjševanje tveganja nesreč, saj bi to olajšalo prilagajanje na podnebne spremembe, in vključijo dolgoročno financiranje zmanjšanja tveganja nesreč kot dela redne razvojne pomoči; meni, da je treba zasebni sektor spodbujati pri razvijanju zavarovalniških trgov, povezanih s podnebjem, v državah AKP, da se poveča odpornost proti izrednim podnebnim razmeram;

24.

poziva Komisijo in vlade EU, naj zagotovijo več sredstev za krepitev zmogljivosti zdravstvenih sistemov v državah AKP, s čimer bi jim pomagali pri spoprijemanju s škodljivimi učinki podnebnih sprememb za zdravje;

25.

meni, da bo primerno načrtovanje in upravljanje okoljskih migracij odločilno za človekovo varnost; zato poziva mednarodno skupnost, naj opredeli in obravnava pomanjkljivosti v zvezi z zaščito za razseljevanje, povezano s podnebnimi spremembami, v veljavni zakonodaji; predlaga, da se sporazumi o azilu ali sporazumi na regionalni oziroma mednarodni ravni obravnavajo glede na izredno občutljive razmere na otokih, ki jim grozi preplavljenje; opozarja tudi, da je treba razviti in vzpostaviti instrumente za zaščito identitete, kulture in tradicije okoljskih beguncev;

26.

naroči sopredsednikoma, naj to resolucijo predložita svetu AKP-EU, Evropski komisiji, Afriški uniji, okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja in Svetovni banki.

—

na zasedanju v Pragi (Češka republika) od 6. do 9. aprila 2009,

—

ob upoštevanju člena 17(2) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju ciljev iz Sporazuma o partnerstvu AKP-EU, podpisanega 23. junija 2000 v Cotonouju in spremenjenega leta 2005 (35),

—

ob upoštevanju izjave skupine držav G20 o finančni krizi z dne 15. novembra 2008 (36) in izjave voditeljev skupine držav G20 s srečanja na vrhu v Londonu z dne 2. aprila 2009,

—

ob upoštevanju svoje izjave iz Port Moresbyja o svetovni prehrambeni in finančni krizi, sprejete 28. novembra 2008 (37),

—

ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja Združenih narodov in obveznosti za zmanjšanje števila ljudi, ki trpijo za lakoto in živijo z manj kot 1 USD na dan, za polovico,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. aprila 2008 z naslovom EU kot globalni partner za razvoj. Pospeševanje napredka na poti k uresničitvi razvojnih ciljev novega tisočletja (KOM(2008)0177),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o podpori državam v razvoju pri spopadanju s krizo, sprejetega dne 8. aprila 2009,

—

ob upoštevanju soglasja iz Monterreya, sprejetega na mednarodni konferenci Združenih narodov o financiranju za razvoj z dne 21. in 22. marca 2002, in deklaracije iz Dohe o financiranju za razvoj z dne 2. decembra 2008, sprejete na mednarodni konferenci o financiranju za razvoj za pregled izvajanja soglasja iz Monterreya (38),

—

ob upoštevanju pariške deklaracije (39) in načrta ukrepov iz Akre (40),

—

ob upoštevanju nedavno objavljenega poročila Mednarodnega denarnega sklada o posledicah svetovne finančne krize za države z nizkim prihodkom,

—

ob upoštevanju sklepov poročila o oceni ekosistemov v novem tisočletju iz leta 2007 (41),

—

ob upoštevanju sklepov svetovnega vrha o hrani leta 1996 (42) in cilja, da se do leta 2015 za polovico zmanjša število ljudi, ki trpijo zaradi lakote,

—

ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca Združenih narodov o pravici do hrane, ki je bilo 25. oktobra 2007 predloženo Generalni skupščini Združenih narodov (43),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1337/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o ustanovitvi instrumenta za hitro odzivanje na hitro naraščajoče cene hrane v državah v razvoju (44),

—

ob upoštevanju svojih resolucij o vprašanjih zanesljive preskrbe s hrano v državah AKP in vlogi sodelovanja AKP-EU,

A.

ker razvojni cilji tisočletja, zlasti izkoreninjenje skrajne revščine in lakote, pa tudi razvojni cilji in načela, sprejeti na konferencah Združenih narodov, oblikujejo jasno vizijo in morajo podpreti sodelovanje AKP-EU v okviru Sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja,

B.

ker so nekatere države donatorice zaradi finančne krize zmanjšale finančne prispevke za uradno razvojno pomoč, namenjeno državam v razvoju, ki imajo že tako krhka gospodarstva,

C.

ker cilj spodbujanja vključevanja držav AKP v svetovno gospodarstvo, kot je bil opredeljen v sporazumih iz Lomeja in Cotonouja, še vedno ni dosežen in delež uvoza teh držav v EU še vedno pada,

D.

ker so države AKP odvisne od izvoza blaga, ki predstavlja več kot 50 % njihovega prihodka v tuji valuti, ter se zaradi finančne krize zmanjšujejo izvoz iz mnogih držav v razvoju in tokovi nakazil v te države, dostop do posojil in tuje neposredne investicije, cene blaga pa padajo,

E.

ker nove ocene Svetovne banke za leto 2009 kažejo, da bo nižja gospodarska rast prizadela 46 milijonov ljudi več, ki živijo z manj kot 1,25 USD na dan, kot se je pričakovalo pred krizo, poleg 130 do 155 milijonov ljudi, ki jih je leta 2008 zajela revščina zaradi strme rasti cen hrane in goriva, in ker bi vsak odstotek padca rasti v revščino pahnil nadaljnjih 20 milijonov ljudi,

F.

ker je glede na nedavno poslovno poročilo programa Global Financial Integrity odplačevanje dolga držav v razvoju doseglo 540 milijard USD v letu 2006, poleg tega pa so te države izgubile skoraj 1 bilijon USD zaradi nezakonitih finančnih odlivov; ker so se stroški najemanja posojil za države v razvoju strmo povišali, vrednost valut pa se je znatno zmanjšala; ker gospodarska in finančna integracija še nikoli ni bila večja in so se terjatve tujih bank do držav v razvoju skoraj potrojile in znašale 3,1 bilijona USD v zadnjih petih letih; ker se bodo svetovni finančni tokovi v države v razvoju po nekaterih ocenah zmanjšali z 1 bilijona USD v letu 2007 na letošnjih 165 milijard USD,

G.

ker kljub dokazanemu pomenu kmetijskega sektorja za države AKP niti nacionalne vlade niti politike EU za razvojno sodelovanje temu ključnemu sektorju ne dajejo ustrezne prednosti, pri čemer stotine milijonov ljudi ogrožajo skrajna revščina, lakota in podhranjenost,

H.

ker je pomanjkanje dostopa malih kmetov in zlasti žensk do zemlje, posojil ali mikrokredita za naložbe v semena, gnojila in namakalne sisteme ter potrebna orodja za zaščito pridelka resna ovira pri povečanju kmetijske proizvodnje v državah v razvoju, ki je bistveno za zmanjšanje negotove preskrbe s hrano,

I.

ker je ukinitev subvencij za kmetijstvo v državah AKP in subvencij za izvoz v razvitih državah pripomogla k upadu pridelka in kmetijske proizvodnje, kar je povečalo uvoz hrane,

J.

ker kmetijski sektor prizadevajo vedno pogostejše naravne nesreče, obenem pa se zmanjšujejo sredstva za pomoč v hrani pred tovrstnimi nesrečami in po njih,

1.

podpira rezultat in obveze s srečanja skupine G20 v Londonu z dne 2. aprila 2009, zlasti glede ponovne vzpostavitve gospodarske rasti in delovnih mest, krepitve finančnega nadzora in zakonskega urejanja ter svetovnih finančnih institucij, upiranja protekcionizmu, spodbujanja svetovne trgovine in naložb, zagotavljanja pravične in trajnostne obnove za vse ter izpolnjevanja obveznosti v zvezi s pomočjo;

2.

zato pozdravlja 1,1 bilijona USD, o katerem so se dogovorili v skupini G20, in verjame, da bo približno ena četrtina tega zneska namenjena državam v razvoju, ter poziva države G20, naj jim ta znesek priskrbijo s hitro dodelitvijo resnično novih in dodatnih sredstev;

3.

poziva skupino G20, EU in države AKP, naj si po svojih najboljših močeh prizadevajo, da svetovna kriza, ki se širi, ne bi postala resna humanitarna kriza, ter opozarja na pomen socialne zaščite in vlaganj v zanesljivo preskrbo s hrano, da bi izpolnili takojšnje potrebe revnih;

4.

poziva k izplačilu 50 milijard USD, namenjenih za države z nizkim dohodkom, in sicer v obliki neposrednih nepovratnih sredstev in ne v obliki posojil, za socialno zaščito, krepitev trgovine in ohranjanje razvoja v državah z nizkim dohodkom;

5.

pozdravlja namero skupine držav G20 v zvezi z učinkovito in fleksibilno porabo sredstev, da bi podprli rast, ter napredek, ki ga je s svojo novo prilagodljivo kreditno linijo dosegel Mednarodni denarni sklad, tako da je opustil preteklo prakso predpisovalnega in togega okvira za posojila in izpolnjevanja pogojev, kar je pokazalo njegovo nedavno poročilo o posledicah svetovne finančne krize za države z nizkim prihodkom, v katerem je zapisano, da je treba „pri oblikovanju politike odhodkov dati prednost zaščiti ali razširitvi socialnih programov ali predložitvi odobrenih naložb in na splošno ohranitvi zagona za doseganje razvojnih ciljev tisočletja“;

6.

v celoti podpira odločenost skupine G20 za reformo mednarodnih finančnih institucij, vendar meni, da ni mogoče čakati do leta 2011, da bi imele države v razvoju večji vpliv in zastopanost na ravni mednarodnih financ, zlasti ob upoštevanju novih odgovornosti Mednarodnega denarnega sklada, in zato poziva k večji preglednosti in odgovornosti ter novemu pristopu k razvojni politiki; o teh upravnih reformah se je treba dogovoriti na naslednjih srečanjih odborov Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada dne 25. in 26. aprila 2009;

7.

poziva EU in države AKP, naj sprejmejo ukrepe za izkoreninjenje utaje davkov in nezakonitega bega kapitala iz držav v razvoju, zaradi česar naj bi te države izgubile 800 milijard EUR na leto, kar je več kot osemkratni znesek pomoči, ki jim je dodeljena;

8.

obžaluje, da so bile obljube skupine G20 glede pomoči za trgovino in uradne razvojne pomoči nezadostne; poudarja, da izjava sicer omenja finančne ukrepe za povečanje sredstev, namenjenih državam v razvoju, prek Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, vendar ne določa posebne obveznosti, da se za pomoč za trgovino namenijo dodatna sredstva;

9.

meni, da je treba izziv podnebnih sprememb obravnavati s strukturnimi reformami, in poziva k sistematični oceni tveganja podnebnih sprememb pri vseh vidikih načrtovanja politike in odločitev, vključno s trgovino, kmetijstvom, zanesljivo preskrbo s hrano itd; zahteva, da se rezultati te ocene uporabijo pri oblikovanju jasnih smernic za politiko trajnega razvojnega sodelovanja;

10.

poziva države članice EU, naj spoštujejo svoje obveznosti v zvezi z uradno razvojno pomočjo ter zanjo namenijo 0,56 % bruto nacionalnega prihodka do leta 2010 in 0,7 % do leta 2015 ter ne izrabljajo finančne krize, da bi upravičile zmanjšanje pomoči;

11.

meni, da je treba v nastalih razmerah oblikovati pobude in mehanizme za rešitev sedanjih težav z dolgovi držav v razvoju, in poziva države članice EU, naj v znesek sredstev, namenjenih za uradno razvojno pomoč, ne vključijo sredstev za odpis dolga;

12.

meni, da so potrebna večja prizadevanja za uporabo več domačih in mednarodnih sredstev za trajnostni razvoj, kar pomeni omogočanje univerzalnega dostopa do osnovne gospodarske in socialne infrastrukture, pa tudi socialnih storitev, vključno z krepitvijo zmogljivosti;

13.

opozarja, da so trajnostni in pravični dohodki ter razdelitev bogastva odvisni od modernega in učinkovitega davčnega sistema; poziva k sodelovanju med državami AKP in EU za spodbujanje davčne reforme, ki omogoča večje davčne prihodke z učinkovitejšim pobiranjem davkov, širšo davčno osnovo in učinkovitejšim bojem proti utaji davkov;

14.

poziva mednarodno skupnost in zlasti države članice EU, naj več pozornosti posvetijo vprašanjem na področju zaposlovanja in trga delovne sile v okviru mednarodne razvojne politike, da bi ublažile posledice upočasnitve svetovnega gospodarstva za rast, trgovino in tuje neposredne naložbene tokove držav v razvoju, in sicer z nadaljnjo krepitvijo zmogljivosti za trgovanje teh držav in izboljšanjem njihove infrastrukture ter s poenostavitvijo nakazil;

15.

poudarja, da so svobodna in pravična trgovina, tržna načela, ki spodbujajo naložbe, podjetništvo in inovacije, ter učinkovito zakonsko urejeni finančni trgi temelji gospodarske rasti, zaposlovanja in zmanjšanja revščine;

16.

meni, da lahko nediskriminatorna in pravična mednarodna trgovina močno spodbuja razvoj in trajnostno gospodarsko rast, vendar opozarja, da je treba zanjo določiti pregledna pravila, s katerimi se strinjajo vsi; opominja države AKP in države članice EU, da je treba uskladiti trgovinsko politiko in razvojne cilje, tudi med pogajanji o sporazumih o gospodarskem partnerstvu;

17.

poudarja, da je treba preprečiti pretirano zakonsko urejanje, ki bi oviralo gospodarsko rast, in okrepiti dialog med državo in poslovno skupnostjo, da bi našli inovativne načine za postavljanje jasnih pravil, krepitev spoštovanja pravic lastnine in oblikovanje finančne infrastrukture, ki bi spodbujala mikropodjetja ter mala in srednja podjetja;

18.

poziva države AKP in EU, naj se ob upoštevanju posledic sedanje finančne krize za države AKP zavzemajo za odprta, pregledna in vključujoča pogajanja o sporazumih o gospodarskem partnerstvu;

19.

poziva vse zainteresirane strani, naj sodelujejo, da bi zagotovile uspešen, trajen in pravočasen zaključek kroga pogajanj o razvoju iz Dohe;

20.

poziva Evropsko komisijo in države članice EU, naj izboljšajo skladnost politike za razvoj na področju kmetijstva in trgovine;

21.

poudarja načelo pravice do hrane; opominja voditelje držav EU in AKP, da so se obvezali zmanjšati število ljudi, ki trpijo za lakoto, za polovico do leta 2015, in poziva Komisijo, Svet EU in države AKP, da sprejmejo in ustrezno financirajo vse ukrepe, potrebne za uresničevanje teh obveznosti;

22.

poziva vlade držav AKP in EU, naj izpolnijo nujne potrebe najbolj ranljivih, zlasti žensk in otrok, z izboljšanjem trajnostnih programov prehranjevanja in varnostnih mrež ter razširitvijo sistemov socialne zaščite;

23.

poziva vlade držav AKP, naj v oblikovanje kmetijske politike in politike uporabe zemlje vključijo kmete in živinorejce, med katerimi je veliko žensk, ter jim zagotovijo dostop do zemlje, posojil in novih tehnologij, ki bodo povečale proizvodnjo;

24.

v okviru sedanjega pregleda Sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja poziva k reviziji člena 54, da bi bil skladen s prvim razvojnim ciljem tisočletja, katerega namen je zmanjšati delež ljudi, ki trpijo za lakoto, za polovico do leta 2015;

25.

poziva vlade držav AKP in EU, naj skupaj zagotovijo, da se za doseganje zanesljive preskrbe s hrano namenja zadostna pomoč in javna sredstva, kot je zapisano v deklaraciji voditeljev držav in vlad AKP iz Maputa iz junija 2004 (45);

26.

poziva bogate države, vključno z državami članicami EU, pa tudi novo ameriško administracijo, naj zmanjšajo kmetijske subvencije in odpravijo kmetijske izvozne subvencije, kot so mnoge bogate države obljubile na začetku kroga pogajanj o razvoju iz Dohe, čeprav od takrat na tem področju ni bilo vidnega napredka;

27.

ostro obsoja dejavnosti špekulantov glede blaga, kmetijskih surovin in energetskih trgov na svetovni ravni, zaradi katerih cene hrane še močneje naraščajo, svetovna kriza zaradi pomanjkanja hrane pa se še poglablja; poudarja, da je nesprejemljivo, da lakota za nekatere pomeni dobiček, ter poziva k ustreznemu zakonskemu urejanju in učinkovitemu nadzoru na nacionalni in mednarodni ravni, da bi preprečili kršenje pravice do hrane prek špekulacij; poziva EU in države AKP ter podjetja, naj v celoti izvajajo pobudo za preglednost v ekstraktivni industriji;

28.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ES sklepa dogovor o bananah z dobavitelji države z največjimi ugodnostmi v Latinski Ameriki, ki bo ogrozil uspešno delovanje industrije banan v državah AKP ter zlasti trajnostni gospodarski in družbeni razvoj malih ranljivih gospodarstev; poziva Evropsko komisijo, naj zagotovi sprejetje ukrepov, da bi zaščitili preživetje malih pridelovalcev banan, ki so najbolj ranljivi;

29.

poziva institucije EU, naj po hitrem postopku izvajajo nedavno dogovorjeni predlog o instrumentu za hrano, vrednem 1 milijardo USD, kar pa ne sme povzročiti enakovrednega zmanjšanja dvostranskih proračunov za pomoč, in naj proizvodnjo hrane zopet uvrstijo na mednarodni dnevni red v skladu s členom 23(d) Sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja;

30.

poziva EU in države AKP, naj oblikujejo mehanizme in politiko za ublažitev posledic nestabilnih cen blaga ter spodbujajo raznolikost lokalnih in podpornih panog v gospodarstvu držav AKP, kadar je to mogoče; priznava, da ima lahko prenos tehnologije in poslovnega znanja pozitiven učinek na razvoj; poziva države AKP in EU, naj si prizadevajo za čim tesnejšo povezavo domačih proizvodnih dejavnosti, večji prenos tehnologije in ustvarjanje priložnosti za usposabljanje lokalne delovne sile;

31.

poudarja, da morajo EU in države AKP oblikovati celovite in učinkovite strategije za ukrepanje v izrednih razmerah, ki nastanejo zaradi naravnih nesreč v kmetijskem sektorju;

32.

naroči sopredsednikom, naj to resolucijo predložijo svetu AKP-ES, Komisiji ter vladam in sekretariatu skupine G20.

—

na zasedanju v Pragi (Češka republika) od 6. do 9. aprila 2009,

—

ob upoštevanju člena 17(2) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju konvencije ZN o preprečevanju nezakonitih dejanj proti varnosti v pomorski plovbi z dne 10. marca 1988,

—

ob upoštevanju izjave predsedstva Sveta EU v imenu Evropske unije o razmerah v Somaliji z dne 3. februarja 2009,

—

ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Združenih narodov 1814 (2008), 1816 (2008) in 1844 (2008) o razmerah v Somaliji,

—

ob upoštevanju izjav visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko in generalnega sekretarja Sveta Evropske unije Javierja Solane 23. februarja in 4. aprila 2009 ter Louisa Michela, člana Evropske komisije, 26. februarja 2008,

—

ob upoštevanju sklepov in izjave, ki jih je sprejel izvršni svet Afriške unije 30. januarja 2009 v Adis Abebi (Etiopija),

—

ob upoštevanju sporočila, objavljenega na srečanju na vrhu voditeljev držav in vlad Afriške unije 4. februarja 2009 v Adis Abebi (Etiopija),

—

ob upoštevanju izjave, sprejete na 13. izrednem zasedanju skupščine voditeljev držav in vlad medvladnega organa za razvoj, ki je potekalo 29. oktobra 2008 v Nairobiju (Kenija),

—

ob upoštevanju sporočila z 32. izrednega zasedanja sveta ministrov medvladnega organa za razvoj z dne 27. januarja 2009 v Adis Abebi (Etiopija),

—

ob upoštevanju poročila odbora veleposlanikov držav AKP o prihodnosti skupine AKP, ki ga je sprejel Svet ministrov AKP na svoji 86. seji, ki je potekala od 10. do 14. decembra 2007 v Bruslju (Belgija),

—

ob upoštevanju projekta sekretariata AKP za razvoj pokazateljev za merjenje in spremljanje postopkov regionalnega povezovanja v šestih regijah AKP,

—

ob upoštevanju resolucij Evropskega parlamenta z dne 19. junija 2008 in 20. novembra 2008 o razmerah v Somaliji (47) ter predhodnih resolucij Parlamenta o razmerah v tej državi,

—

ob upoštevanju resolucije Afriške parlamentarne unije o razmerah v Somaliji, sprejete 30. novembra 2008,

—

ob upoštevanju izjave Afriške unije z dne 10. decembra 2008 in sporočila z dne 22. decembra 2008,

—

ob upoštevanju podpisa dokumentov o načinu izvajanja ustavitve oboroženih spopadov ter Skupne izjave o skupnih političnih ciljih s strani prehodne zvezne vlade in zavezništva za ponovno osvoboditev Somalije dne 26. oktobra 2008,

—

ob upoštevanju sklepov 14. srečanja mednarodne kontaktne skupine za Somalijo pod vodstvom posebnega predstavnika Združenih narodov za Somalijo Ahmeduja Uld-Abdalaha dne 26. in 27. februarja 2009,

A.

poudarja pomen spoštovanja ozemeljske celovitosti, suverenosti, politične neodvisnosti in enotnosti Somalije,

B.

ker državne institucije v Somaliji zadnjih 17 let slabo delujejo in so se razmere tako poslabšale, da je ta država postala eno najtežjih svetovnih humanitarnih in varnostnih kriznih žarišč,

C.

ker sta prehodna zvezna vlada in Zavezništvo za ponovno osvoboditev Somalije podpisala dogovor o delitvi oblasti dne 9. junija 2008 v Džibutiju ter je bil prvotni cilj mirovnega procesa iz Džibutija spodbuditi široko narodno spravo ter oblikovati močno in vključujoče politično zavezništvo, ki bi lahko zagotovilo mir in spravo ter ponovno vzpostavilo osrednjo oblast v državi,

D.

ker mirovni proces še nadalje zavirajo razhajanja med Zavezništvom za ponovno osvoboditev Somalije in prehodno zvezno vlado, pa tudi okrepitev radikalnih milic, kot je Al Šabab, ki še niso vključene v mirovni proces in zdaj nadzorujejo dele somalijskega ozemlja, tudi Baidoo, nekdanji sedež parlamenta,

E.

ker so za vse sprte strani v Somaliji še vedno značilne pogoste kršitve človekovih pravic in zlorabe mednarodnega humanitarnega prava, zlasti mučenje in druge oblike trpinčenja, posilstva, zunajsodne usmrtitve, samovoljno pridržanje ter napadi na civiliste, novinarje, zagovornike človekovih pravic in civilno infrastrukturo,

F.

ker se je v zadnjem letu povečalo število hudih kršitev človekovih pravic otrok v Somaliji, kot so umori, posilstva, novačenje otrok vojakov in zavrnitve dostopa humanitarnih organizacij do tistih, ki potrebujejo njihovo pomoč,

G.

ker je od februarja 2007 iz Mogadiša pobegnilo približno 340 000 Somalcev, medtem ko jih 2,6 milijona – približno 35 % vsega prebivalstva – potrebuje humanitarno pomoč, 1,3 milijona Somalcev pa je razseljenih; ker so mnoge begunce na begu iz Somalije oropali, posilili ali pretepli pripadniki samooklicanih milic,

H.

izraža odobravanje, da je Kenija ponudila zatočišče 250 000 beguncem v begunskih taboriščih v Dadabu; ker je na stotine Somalcev utonilo, ko so prek Adenskega zaliva poskušali priti do Jemna, številne pa so preprodajalci pustili same na morju,

I.

ker je Etiopija umaknila svojo vojsko iz Somalije, kar je bilo določeno v mirovnem dogovoru, ki so ga podprli Združeni narodi, med ranljivo prehodno vlado in zmernim krilom glavne opozicije; ker umik etiopske vojske – kljub naraščajočemu strahu, da bi na oblasti zavladala praznina – in izvolitev novega predsednika pomenita novo možnost za spravo somalskega naroda; ker bo misija Afriške unije v Somaliji, ki je bila od marca 2007 v glavnem omejena na delovanje v Mogadišu, zdaj ostala sama na tem območju,

J.

ker nasilje nad civilisti in humanitarnimi delavci, pri čemer se krši mednarodno humanitarno pravo, ter napadi na osebje in položaje misije Afriške unije v Somaliji ter vsa dejanja in grožnje z nasiljem tistih akterjev, ki želijo spodkopati politični proces, ovirajo delovanje misije Afriške unije v Somaliji in ogrožajo mir in stabilnost v regiji,

K.

ker je od začetka leta v obmejno mesto Dolo Ado v somalijski regiji Etiopije prispelo približno 10 000 beguncev, ta številka pa se bo v naslednjih tednih zelo verjetno povečala na 25 000; ker po umiku etiopske vojske bežijo predvsem ženske in otroci,

L.

ker se je število uspešnih piratskih napadov v zadnjih treh letih znatno povečalo (10 napadov v letu 2006, 35 v letu 2007, 43 v letu 2008 in dosedanjih 9 v letu 2009), zajetih pa je bilo tudi več talcev in plovil,

M.

ker je piratstvo na odprtem morju vse večja grožnja človeškemu življenju in varnosti ter pošiljanju humanitarne pomoči, zlasti v morjih Somalije in drugih držav Afriškega roga; ker so piratstvo in oboroženi ropi posledica nenehnih sporov in politične nestabilnosti v Somaliji,

N.

ker tudi nezakonit ribolov v somalijskih vodah spodbuja piratstvo in uničuje vir hrane, ki je bistven za preživetje Somalijcev in za prihodek lokalnih ribičev,

O.

ker so bile glede na poročilo programa Združenih narodov za okolje ob popolnem neupoštevanju zdravja lokalnega prebivalstva in ohranjanja okolja ob somalijski obali odložene številne nezakonite pošiljke strupenih odpadkov, katerih vsebina uhaja v okolje,

P.

ker po podatkih navedenega poročila odpadki, odvrženi v morje, deloma izvirajo iz Evropske unije ter nepopravljivo škodijo zdravju ljudi in okolju v regiji, pri čemer se grobo kršijo človekove pravice,

Q.

ker je zaradi piratstva svetovni program za prehrano moral prekiniti dobavo pomoči v hrani Somaliji, kar je še poslabšalo že zelo slabe humanitarne razmere,

R.

ker je 8. decembra 2008 EU začela operacijo EU NAVFOR Somalija (ali operacija Atalanta), katere namen je varovanje ladijskih prevozov za svetovni program za prehrano in drugih tovornih ladij, ki plujejo v vodah Somalije,

S.

ker se piratstva ne da premagati samo z vojaškimi sredstvi, ampak je uspeh odvisen predvsem od uspešnega spodbujanja miru, razvoja in izgradnje države v Somaliji,

1.

močno podpira napredek, dosežen od decembra 2008, zlasti vzpostavitev povečanega in bolj vključujočega parlamenta, razširitev prehodnega obdobja, izvolitev šejka Šarifa Šejka Ahmeda za predsednika ter imenovanje predsednika vlade in njegovega kabineta; priznava in podpira ta novi proces kot povsem somalijski mirovni in spravni proces;

2.

zlasti pozdravlja preselitev vlade in poslancev v Mogadiš ter njihove zaveze za nadaljevanje mirovnega procesa iz Džibutija; opozarja, da je treba zagotoviti oprijemljivo in usklajeno pomoč, da bi obravnavali dogovorjene prednostne naloge, povezane z navedenim mirovnim procesom, kot so politična in varnostna vprašanja ter vprašanja človekovih pravic in vzpostavitve institucij; meni, da je to pomemben ukrep za vzpostavitev delujoče uprave v Somaliji;

3.

pozdravlja premirje, doseženo februarja 2009; poziva vse politične akterje in zadevne zainteresirane strani v Somaliji, naj se vključijo v mirovni proces in se vzdržijo novega nasilja;

4.

poziva k sodelovanju organizacij civilne družbe in zlasti ženskih organizacij pri nacionalnem dialogu in procesu narodne sprave;

5.

poudarja, da je treba ponovno vzpostaviti pravni red v celotni državi, vključno s spoštovanjem mednarodno priznanih človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava; ugotavlja, da se predsednik Ahmed strinja z uvedbo šeriatskega prava, poudarja, da je treba to pravo kodificirati, da bi preprečili napačne razlage, zaradi katerih prihaja do kršenja človekovih pravic, ter še opozarja, da bi morale zakonodajne spremembe spoštovati človekove pravice, zlasti pravice žensk;

6.

poziva novo vodstvo, naj čim prej in v časovnem okviru, določenem s podaljšanjem prehodne zvezne ustanovne listine do avgusta 2011, oblikuje ter izvaja načrt za vzpostavitev uspešno delujočih institucij;

7.

izraža hvaležnost Republiki Džibuti za posredovanje v celotnem mirovnem procesu v Somaliji ter za prizadevanje za stabilnost in mir, da bi se razmere v regiji ponovno umirile;

8.

izraža spoštovanje Keniji za vlogo gostiteljice in posredovalke na somalijski spravni konferenci pod pokroviteljstvom medvladnega organa za razvoj, na kateri se je oblikovala prehodna zvezna vlada; skupaj z Afriško unijo ceni požrtvovalnost Etiopije in njenih zavez pri iskanju trajne rešitve spora v Somaliji;

9.

poziva mednarodno skupnost, naj za izboljšanje vsesplošnih varnostnih razmer okrepi embargo Združenih narodov na orožje ter spremlja letališča in pristanišča, da bi preprečila uvoz nezakonitega orožja v državo;

10.

poziva vse sprte strani, naj ustavijo napade na civiliste, grožnje s smrtjo, posilstva, nezakonita pridržanja, ugrabitve, ustrahovanja in ropanje ter v celoti spoštujejo določbe skupnega člena 3 ženevskih konvencij; poziva Evropsko komisijo in Svet, naj podpreta prizadevanja za zagotovitev ustreznih kazni za osebe, ki so zakrivile ta kazniva dejanja;

11.

poziva varnostni svet Združenih narodov, naj bolj pozorno spremlja razmere na področju človekovih pravic in poroča o njih, zagotovi pomoč in svetovanje prehodnim zveznim institucijam ter podpre zagovornike človekovih pravic v Somaliji;

12.

poziva mednarodno kontaktno skupino za Somalijo, Afriško unijo ter države donatorice, ki prispevajo sredstva za prehodno zvezno vlado, vključno s članicami EU, Norveško in Združenimi državami, naj podprejo mehanizme za preiskovanje kršitev mednarodnega humanitarnega prava in človekovih pravic v Somaliji od leta 1991;

13.

pozdravlja zavezo prehodne zvezne vlade o vzpostavitvi učinkovitega in odgovornega upravljanja, ki bo temeljilo na predlogih, predstavljenih na srečanju mednarodne kontaktne skupine decembra 2008 v New Yorku, pozdravlja pa tudi povabilo somalijskih prehodnih institucij vsem somalijskim zainteresiranim stranem v Somaliji in zunaj nje, naj sodelujejo pri spravnem procesu;

14.

pozdravlja odločitev mednarodne kontaktne skupine o zagotavljanju rednih posodobitev šestmesečnih akcijskih načrtov, oblikovanih v sodelovanju s prehodno zvezno vlado; trdno podpira poziv mednarodne kontaktne skupine k uveljavljanju pobud za hitro izboljšanje, kot so ustvarjanje delovnih mest, zagotavljanje socialnih storitev in dejavnosti, pomembnih za preživetje, ki bi imele takojšnje posledice za blaginjo Somalcev, varnostno okolje in prihodnjo stabilnost Somalije, prek dodatnih sredstev, ter k zaščiti političnih in finančnih naložb, ki jih je mednarodna skupnost že zagotovila;

15.

poziva Svet in Komisijo, naj še naprej podpirata vzpostavitev institucij v Somaliji; poziva k okrepitvi misije Afriške unije v Somaliji in k hitri napotitvi stabilizacijskih sil Združenih narodov, takoj ko bodo politične in varnostne razmere to dopuščale;

16.

zahteva, naj generalni sekretar Združenih narodov nemudoma ustanovi poseben sklad za pomoč misiji Afriške unije v Somaliji, dokler Združeni narodi v to državo ne napotijo mirovne misije;

17.

spodbuja k temu, da bi zlasti po umiku etiopske vojske misija Afriške unije v Somaliji ter vse nadaljnje mirovne misije Združenih narodov imele nalogo, da varujejo civiliste – vključno z ženskami, otroki in notranje razseljenimi osebami – ter da bi vanjo vključile krepitev človekovih pravic, morale pa bi tudi biti zmožne spremljati, raziskati in prijaviti kršitve človekovih pravic;

18.

pozdravlja ukrepe, ki so jih sprejele afriške države, zlasti Uganda in Burundi, ter obsoja nedavne napade, v katerih je bilo ubitih in ranjenih več ugandskih in burundijskih vojakov misije Afriške unije v Somaliji, pa tudi številni civilisti; spodbuja nadaljnjo zavezanost misije Afriške unije v Somaliji in njenih vojakov, ki se borijo v izredno težkih razmerah, ter poziva vse somalijske strani, naj podprejo tiste, ki si prizadevajo za vzpostavitev miru in stabilnosti v njihovi državi;

19.

poziva novo vlado, naj hitro sprejme vse potrebne in ustrezne ukrepe, da bi preprečili poslabšanje sedanje humanitarne krize, ter naj zagotovi varnost in mir s prekinitvijo spopadov, ki so povzročili razselitev prebivalstva, smrt civilistov in materialno izgubo, podhranjenost in bolezni;

20.

obsoja čedalje pogostejše napade na humanitarne delavce v zadnjih mesecih, kar je močno upočasnilo operacije pomoči ter poslabšalo humanitarne razmere v Somaliji; poziva novo vodstvo, naj stori vse potrebno za zagotovitev dostopa humanitarnega osebja in pomoči do prizadetih prebivalcev v državi ter naj sprejme učinkovite ukrepe za zagotovitev varnosti domačih in mednarodnih humanitarnih delavcev;

21.

poziva humanitarnega koordinatorja Združenih narodov za Somalijo, naj se pogaja za humanitarni dostop ločeno od džibutskega mirovnega procesa, za vsako geografsko območje posebej, naj pospeši dobavo hrane ter olajša strašne humanitarne razmere; poziva vse zadevne vlade, naj omogočijo neoviran dostop humanitarne pomoči do somalskih beguncev v regiji, mednarodno skupnost pa poziva, naj okrepi pomoč;

22.

poziva novo vlado, naj prednostno obravnava vprašanje pravice, da bi prekinili kulturo nekaznovanja, saj je somalsko ljudstvo na splošno, predvsem pa ženske in otroci, žrtev kršitev človekovih pravic, vključno z ubijanjem, posilstvi in mučenjem;

23.

poziva EU, naj nudi potrebno podporo, da se v Somaliji ustvari trajna demokratična vlada, in naj sedanjemu somalijskemu vodstvu še naprej nudi pomoč pri prevzemu nadzora nad državo in vzpostavitvi pravne države na način, ki bi bil skladen z njenimi mednarodnimi obveznostmi na področju človekovih pravic;

24.

strogo obsoja vsa dejanja piratstva ali oboroženega ropa, predvsem v obalnih vodah Somalije;

25.

pozdravlja napotitev ladij EU v okviru operacije Atalanta za boj proti piratstvu, ki je močno zmanjšala število napadov v tem letu; poziva k učinkovitemu usklajevanju z drugimi plovili v tej regiji, zlasti s plovili ZDA, Rusije in Kitajske ter poziva k razširitvi operacij Atalanta v zahodni Indijski ocean, kjer se pirati ponovno krepijo;

26.

poziva prehodni zvezni parlament in novo prehodno zvezno vlado, naj v sodelovanju z Združenimi narodi in Afriško unijo piratstvo in oborožene rope s somalijske obale nad plovili, ki prevažajo humanitarno pomoč, obravnavata kot kriminalna dejanja, zadevnim storilcem pa naj se sodi v okviru veljavnega mednarodnega prava;

27.

pozdravlja oblikovanje kontaktne skupine Združenih narodov za piratstvo v obalnih vodah Somalije s 14. januarja 2009;

28.

močno priporoča, naj EU podpre novo somalsko vlado in vse druge zadevne strani, da bi izboljšali osnovno infrastrukturo za ribolovne dejavnosti, ohranjanje morskih virov in upravljanje z odpadki, s čimer bi spodbudili zaposlovanje, kar bi zmanjšalo novačenje mladih za dejavnosti piratstva in milic;

29.

močno obsoja nezakonit ribolov v somalskih vodah in poziva EU, naj se nanj odzove s hitrim začetkom izvajanja novih pravil, sprejetih leta 2009, o sledljivosti, nadzoru in kaznih;

30.

poziva Združene narode in Evropsko komisijo, naj v celoti raziščejo odlaganje strupenih odpadkov na somalski obali, določijo odgovornost na vseh ravneh, podprejo prizadevanja za privedbo odgovornih za okoljski kriminal pred sodišče in zagotovijo celovito obravnavo onesnaženosti okolja;

31.

poziva program Združenih narodov za okolje, naj še naprej raziskuje in zagotovi poglobljeno natančno oceno obsega problema, saj je to bistvenega pomena za prihodnost Somalije;

32.

obsoja vsa dejanja trgovanja z ljudmi v obalnih vodah Somalije;

33.

naroča sopredsednikoma, naj to resolucijo predložita svetu AKP-EU, Evropski komisiji, parlamentom držav EU in AKP, somalskemu predsedniku in parlamentu, predsedstvu in komisiji Afriške unije, vseafriškemu parlamentu in generalnemu sekretarju Združenih narodov.