Tožba, vložena 19. decembra 2008 – Komisija Evropskih skupnosti proti Italijanski Republiki

(Zadeva C-565/08)

(2009/C 55/19)

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Tožeča stranka: Komisija Evropskih skupnosti (zastopnika: E. Traversa in L. Prete, zastopnika)

Tožena stranka: Italijanska Republika

Predlogi tožeče stranke:

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Določitev najvišjih obveznih tarif za sodno in izvensodno delovanje odvetnikov pomeni omejitev pravice do ustanavljanja iz člena 43 ES in omejitev svobode opravljanja storitev iz člena 49 ES. Zaradi najvišje obvezne tarife, ki se mora uporabiti ne glede na kakovost storitve, količino dela, ki ga je treba opraviti, ter nastale stroške, lahko postane italijanski trg pravnih storitev nezanimiv za tuje strokovnjake. Odvetnike s sedežem v drugih državah članicah se tako odvrne od ustanovitve sedeža v Italiji oziroma od začasnega opravljanja svojih storitev v Italiji.

Prvič, prilagoditev novemu tarifnemu sistemu (med drugim je zelo zapleten) povzroči dodatne stroške, kar lahko pomeni oviro pri uresničevanju temeljnih svoboščin, ki jih priznava Pogodba.

Drugič, navzgor omejena tarifa pomeni dodatno oviro za prost pretok pravnih storitev na notranjem trgu, ker onemogoča, da bi bila kakovost opravljenih storitev odvetnikov s sedežem v državah članicah, ki ni Italija, ustrezno nagrajena, kar te odvetnike, ki zaradi posebnosti italijanskega trga zahtevajo višje nagrade od tistih, določenih v italijanskih predpisih, odvrača od tega, da bi v Italiji začasno opravljali svoje storitve oziroma od tega, da bi v tej državi ustanovili svoj sedež.

Nazadnje, togost italijanskega tarifnega sistema onemogoča odvetniku (tudi tistemu s sedežem v tujini), da bi storitve ad hoc ponudil v posebnih primerih in/ali posebnim strankam. Na primer, da bi določene pravne storitve ponudil v paketu po fiksni ceni. Ali da bi ponudil celoto pravnih storitev, opravljenih v različnih državah članicah, po enotni tarifi. Zaradi italijanske zakonodaje lahko odvetniki s sedežem v tujini izgubijo konkurenčnost, saj jim odreka možnost, da se poslužujejo učinkovitih tehnik prodora na italijanski trg pravnih storitev.

Poleg tega se zdi, da sporni ukrep ni primeren za dosego ciljev splošnega interesa, ki so jih predstavili italijanski organi, niti ni v ta namen najmanj omejujoč. Zlasti se ne zdi primeren za zagotavljanje dostopa najšibkejših do sodnega varstva, varstva prejemnikov pravnih storitev ter učinkovitega delovanja pravosodja. Zdi se, da tudi ni sorazmeren, saj obstajajo še drugi ukrepi, ki so za odvetnike s sedežem v tujini bistveno manj omejevalni in vsaj toliko (ali celo bolj) primerni za dosego ciljev varstva, na katere se sklicujejo italijanski organi.

Nazadnje, italijanski organi niso pojasnili, ali in katere nadomestne ukrepe, ki so za odvetnike s sedežem v drugih državah članicah manj omejevalni, so preučili, niti obrazložili, zakaj zasledovani splošni interesi ne bi mogli biti varovani že s pravili, ki pravni poklic urejajo v drugih državah članicah Skupnosti.