Tožba, vložena 21. decembra 2007 – Komisija Evropskih skupnosti proti Republiki Avstriji

(Zadeva C-564/07)

(2008/C 79/22)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Tožeča stranka: Komisija Evropskih skupnosti (zastopnika: E. Traversa in H. Krämer, zastopnika)

Tožena stranka: Republika Avstrija

Predlogi tožeče stranke:

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča člen 49 ES zahteva ne le odpravo vsakršne diskriminacije ponudnika storitev s sedežem v drugi državi članici na podlagi njegovega državljanstva, ampak tudi odpravo vseh omejitev – čeprav veljajo brez razlik za nacionalne ponudnike storitev in za ponudnike storitev iz drugih držav članic –, ki prepovedujejo, ovirajo ali zmanjšujejo privlačnost dejavnosti ponudnika storitev s sedežem v drugi državi članici, kjer zakonito nudi podobne storitve.

Po mnenju Komisije avstrijski pravni predpisi o patentnih odvetnikih, s tem ko določajo, da morajo patentni odvetniki z zakonitim sedežem v drugi državi članici, ki želijo v Avstriji začasno opravljati storitve, skleniti zavarovanje poklicne odgovornosti, se vpisati v avstrijski register, se podvreči disciplinskemu nadzoru avstrijske zbornice patentnih odvetnikov in v primeru zastopanja stranke pritegniti lokalnega odvetnika, ki je registriran v lokalni odvetniški zbornici, omejujejo svobodo opravljanja storitev v smislu člena 49 Pogodbe ES.

Te zahteve naj bi začasno opravljanje storitev v Avstriji s strani patentnega odvetnika z zakonitim sedežem v drugi državi članici, ovirale oziroma so vsaj zmanjšale njegovo privlačnost. Spoštovanje pravnih predpisov tako v državi članici, kjer ima ponudnik storitev sedež, kot v državi članici, kjer opravlja storitve, zanj namreč predstavlja dodatno ekonomsko breme, saj bi moral dobiti podatke glede predpisov, ki veljajo v državi članici, kjer opravlja storitve, poleg tega pa bi bil podvržen dvojni ureditvi, ne da bi se pri tem v državi članici, kjer opravlja storitve, upoštevalo predpise, ki zanj veljajo že v državi članici izvora. Poleg tega bi ta ureditev lahko imela za posledico odvrnitev potrošnikov od naročitve storitev pri ponudniku storitev s sedežem v drugi državi članici, saj bi to v primerjavi z naročitvijo storitev pri avstrijskem ponudniku storitev pomenilo dodatne stroške.

Nacionalni ukrepi, ki izvajanje temeljnih svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo, prepovedujejo, ovirajo ali zmanjšujejo njegovo privlačnost, so s Pogodbo združljivi le, prvič, če ustrezajo nujnim razlogom v splošnem interesu, drugič, če se uporabljajo nediskriminatorno, tretjič, če so primerni za uresničitev zastavljenega cilja in, četrtič, če ne prekoračijo tega, kar je nujno potrebno za doseganje tega cilja. Pri tem se kot nujni razlogi v splošnem interesu priznajo le taki interesi, ki niso varovani že s predpisi, katerim je ponudnik storitve podvržen v državi članici, v kateri ima sedež.

Po mnenju Komisije sporne omejitve niso dopustne na podlagi izjem, izrecno določenih v Pogodbi, niti niso upravičene iz nujnih razlogov v splošnem interesu v skladu z ustaljeno sodno prakso. Zadevne obveznosti, naložene patentnim odvetnikom s sedežem v drugih državah članicah, naj bi namreč prekoračile to, kar je nujno potrebno za doseganje ciljev varstva potrošnikov in nemotenega poteka postopka.