Objava vloge na podlagi člena 6(2) Uredbe Sveta (ES) št. 510/2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila

(2007/C 267/17)

Ta objava daje pravico do ugovora zoper vlogo na podlagi člena 7 Uredbe Sveta (ES) št. 510/2006 (1). Izjavo o ugovoru mora Komisija prejeti v šestih mesecih po dnevu te objave.

POVZETEK

UREDBA SVETA (ES) št. 510/2006

„MAZAPÁN DE TOLEDO“

ES št.: ES/PGI/005/0291/14.05.2003

ZOP ( ) ZGO ( X )

Ta povzetek zajema glavne elemente specifikacije proizvoda za informativne namene.

1.   Pristojna služba v državi članici:

2.   Vlagatelj:

3.   Vrsta proizvoda:

Skupina 2.4: Kruh, fino pecivo, slaščice in drugi pekovski izdelki

4.   Specifikacija:

(povzetek zahtev v skladu s členom 4(2) Uredbe (ES) št. 510/2006)

4.1.   Ime: „Mazapán de Toledo“

4.2.   Opis: „Mazapán de Toledo“ je ime drobno mlete kompaktne sladice (marcipana), pripravljene z mešanjem ali gnetenjem olupljenih in zmletih surovih mandljev ter ene ali več vrst sladkorja.

Mandlji so glavna sestavina marcipana „Mazapán de Toledo“ in morajo biti večinska sestavina zmesi ali pa morajo biti prisotni vsaj v razmerju 1:1 (tj. 50 % skupne teže). Mandlji, ki se uporabljajo za pripravo marcipana „Mazapán de Toledo“, so olupljeni sladki mandlji z najmanj 50 % maščob. To pomeni, da mora marcipan „Mazapán de Toledo“ vsebovati najmanj 26 % maščob (kar ustreza najnižjemu zahtevanemu odstotku mandljev in njihovi najmanjši vsebnosti maščob).

Organoleptične lastnosti se ocenjujejo s pokušanjem marcipana „Mazapán de Toledo“. Ocenjujeta se dve glavni kategoriji:

Vonj in okus: ocenjevanje vključuje vonjanje in okušanje ter pomeni 66,5 % skupne ocene.

Tekstura: druge zaznave pri okušanju pomenijo 33,5 % ocene.

Proizvodi, ki se dajo na trg z označbo ZGO „Mazapán de Toledo“, morajo pridobiti najmanj 48 točk; nobeden od parametrov iz obeh kategorij okušanja ne sme biti označen kot „podstandarden“ ali „nesprejemljiv“.

4.3.   Geografsko območje: Provinca Toledo.

4.4.   Dokazilo o poreklu: Izraz „marcipan“ najverjetneje izhaja iz arabščine, ki se je v srednjem veku uporabljala v Andaluziji, ko so v osrednji in južni Španiji sobivale različne rase in kulture.

Po koncu arabske vladavine so v samostanih in drugih ustanovah v mestu Toledo nadaljevali s proizvodnjo marcipana. Od takrat marcipan proizvajajo manjši lokalni in podeželski proizvajalci, pri čemer uporabljajo svoje široko znanje in izkušnje.

Da se potrošnikom zagotovi jamstvo o pristnosti marcipana „Mazapán de Toledo“, morajo proizvode, ki nosijo zaščiteno geografsko označbo, proizvajati proizvajalci, ki živijo v provinci Toledo in pregledati certifikacijski organ za proizvode, ki je del inšpekcijskega organa.

4.5.   Metoda pridobivanja:

4.6.   Povezava: Čeprav je bil sladkor v Evropi težko dostopen do 16. stoletja, ko so iz Amerike začeli uvažati velike količine sladkorja, ni nobenega dvoma, da se je veliko uporabljal v Andaluziji in na Siciliji, od koder so ga izvažali v Kastiljo, Katalonijo, na Portugalsko in v celinsko Italijo. Sladkor je konkuriral medu ali ga celo nadomestil pri pripravi številnih okusnih sladic in pijač.

Sladkor se je mešal s suhim sadjem, zlasti mandlji, za pripravo sladic, ki so značilne za vzhod in se še vedno pojavljajo v več različnih oblikah. To so marcipan iz Toleda, turški med (turrones), sladice iz mandljev, sladice iz mandljev in pinij (empiñonadas), sladki praženi mandlji ter številne tradicionalne sladice, katerih recepti so pogosto dobro varovana skrivnost. Vendar njihova imena razkrivajo, da so arabskega izvora, kot na primer alajú iz Cuence ali alfajor iz Andaluzije (iz arabske besede alhashu, ki pomeni „polnjen“).

V Toledu je slaščičarstvo postala umetnost, prežeta s številnimi komaj opaznimi razlikami, mešanicami in razveseljivimi odkritji. Črpalo je iz arabske in judovske zapuščine, odličnega dela nun v zaprtih samostanih in skrbnega dela slaščičarjev. Slaščičarstvo iz Toleda, ki je nedvomno glavna kulinarična značilnost mesta, je uživalo velik ugled in sloves. Karel V in njegov sin Filip II sta iz svoje počitniške rezidence v mestu Yuste naročala marcipan in druge slaščice, pripravljene v kraljevskem mestu. Slaščičarstvo v Toledu je bilo v tistem obdobju splošno priznano kot najboljše v Evropi zaradi njegove raznolikosti, izvirnosti in dodelanosti. Seznam receptov je neskončen.

Prvi znan recept za marcipan je zapisan v knjigi Libro de guisados, manjares y potajes [Knjiga enolončnic, slaščic in juh] kuharskega mojstra Ruperta de Nole, ki je bila prvič objavljena v španščini v Toledu leta 1525, tako da je njen izid sovpadal z obiskom kralja Karla V.

Kralj Filip III je z razglasom leta 1615 odobril odlok o ustanovitvi ceha toledskih slaščičarjev, poglavje 10 tega odloka pa obravnava pripravo marcipana: „Ves marcipan je treba pripraviti iz mandljevega sirupa iz Valencie in belega sladkorja ter na noben drug način. Kdor tega ne upošteva, bo kaznovan s plačilom tisoč maravedis za vsak primer kršitve“.

Obstaja tudi obsežna zbirka zgodovinskih, literarnih in novinarskih besedil, ki kažejo, da so marcipan zvesto in dosledno izdelovali v več različnih delih province Toledo v skladu s tradicionalnimi metodami.

Sloves marcipana iz Toleda je dokumentiran v več zgodovinskih, literarnih in novinarskih delih, v katerih je marcipan vedno povezan z imenom province:

Ramón de Mesonero Romanos (1803-1882) v svojem delu Escenas matritenses marcipan opisuje kot „izjemen dosežek“: „Kaj naj podarim svoji prvi ljubezni, kar združuje rahločutnost z najbolj prefinjenim okusom najboljše kakovosti? ‚Škatlo marcipana iz Toleda‘, navdušeno odgovorim in jo postavim na mizo.“

Concepción Arenal (1820-1923) posveča eno od svojih pesmi „božični škatli“: „Klanjajo se mu, Valencia in Murcia pa mu v poklon pošiljata limete, vozove pomaranč, datljev in granatnih jabolk, sveže grozdje in suhe fige. Alicante in Jijona pošiljata trdi in mehki turški med, ki obledita v senci marcipana iz Toleda. Iz Malage prihajajo rozine“.

Leopoldo Alas Ureña (Clarín) (1852-1901). V članku za revijo „Museum“ avtor romana La Regenta komentira različna dela Emilie Pardo Bazán: „Celotna ljubezenska zveza med njima daje bralcu občutek, ki je podoben uživanju posušenih‚huevos hilados‘[sladka jajčna jed], marcipana iz Toleda, ki ima okus po škatli, ali stare biskvitne torte …“

Enrique Gaspar (1842–1902) v opereti La tribu Salvaje, prvič uprizorjeni 23. maja 1901. Postavljena je v učilnico, kjer učenci „pojejo“ poštevanko, učitelj pa se odloči za „krajšo osvežitev znanja s področja španske politično-fizične, industrijske in kmetijske geografije.“ Pri tem morajo učenci vsako mesto povezati z njegovim najbolj znanim in značilnim proizvodom: „Gijon ima jabolčnik, Toledo pa marcipan“.

Benito Perez Galdos (1843-1920) je veliko časa preživel v Toledu, kjer se odvijajo tudi zgodbe nekaterih njegovih romanov. Mazapán de Toledo je v romanu El audaz omenjen dvakrat. Tudi v romanu Fortunata y Jacinta najdemo številna sklicevanja na marcipan „Mazapán de Toledo“, vsakič v povezavi s pripravami na Božič. Priznanje in sloves, ki ga marcipan „Mazapán de Toledo“ uživa danes, sta razvidna iz številnih praznovanj in opisov v različnih virih od priznanih gastronomskih vodičev do znanih restavracij. Pridevniki, ki se uporabljajo za opis marcipana „Mazapán de Toledo“, vključujejo: izbran, klasičen, značilen, izredno slaven, izjemno slaven, najodličnejša gastronomska specialiteta. Izložbe najbolj znanih slaščičarn v Toledu so običajno okrašene z natančnimi reprodukcijami in upodobitvami verskih in vsakodnevnih prizorov ter grbov, za izdelavo katerih se kot osnova uporablja marcipan. Za ponazoritev smo naredili posnetek izložbe v toledski ulici Santo Tomé, kjer so marcipan uporabili za reprodukcijo izredno natančne različice levjih vrat katedrale v Toledu.

Izvirni recept in strokovno znanje kuharskih mojstrov se je pred več stoletji razširilo zunaj obzidja kraljevskega mesta, zato imajo tudi deli province, kjer so tovarne marcipana, svoja praznovanja in tradicije v zvezi z marcipanom. Marcipan se tradicionalno proizvaja v Sonseci, Gálvezu, Consuegri, Fuensalidi, Polánu in drugih mestih.

Omenjen je v naslednjih priznanih gastronomskih vodičih:

Vodič Michelin: „Najodličnejša gastronomska specialiteta Toleda je nedvomno izjemno slaven marcipan ‚Mazapán de Toledo‘, ki se izdeluje iz mandljev in sladkorja.“

Guía Campsa: „Toledo ima poleg svojega slavnega marcipana tudi širok izbor muzejev in drugih izbranih kuhinj, ki čakajo, da jih odkrijete.“

Pojavlja se na menijih slaščic najbolj znanih restavracij v Toledu, kot so Casa Aurelio, Venta de Aires, Adolfo in La Catedral, med katerimi nekatere kot sladico predlagajo ali priporočajo izbrani marcipan „Mazapán de Toledo“.

4.7.   Nadzorni organ:

Inšpekcijski organ Servicios de Inspección y Certificación, S.L., kot certifikacijski organ izpolnjuje zahteve iz standarda EN 45011.

4.8.   Označevanje: Označevanje proizvoda „Mazapán de Toledo“ bo vključevalo sklicevanje na „ZAŠČITENO GEOGRAFSKO OZNAČBO MAZAPÁN DE TOLEDO“ ter logo, ki inšpekcijski organ določa kot certifikacijski organ za proizvod.

Proizvodi, ki kot glavno sestavino uporabljajo marcipan „Mazapán de Toledo ZGO“, se prodajajo v embalaži, na kateri je navedeno Elaborado con Indicación Geográfica Protegida Mazapán de Toledo [Pripravljeno z zaščiteno geografsko označbo „Mazapán de Toledo“], brez loga Skupnosti, če:

je Mazapán de Toledo ZGO, ki je potrjen kot tak, edina vrsta marcipana, ki se uporablja v proizvodu, in

imajo posamezniki, ki uporabljajo besede Elaborado con Indicación Geográfica Protegida Mazapán de Toledo, dovoljenje za njihovo uporabo.

V zvezi s tem bo uporabo besed Elaborado con Indicación Geográfica Protegida Mazapán de Toledo na proizvodih dovolil regulativni svet za zaščiteno geografsko označbo „Mazapán de Toledo“, ker ima pravice intelektualne lastnine, dodeljene z registracijo označbe Mazapán de Toledo ZGO.

Regulativni svet za zaščiteno geografsko označbo „Mazapán de Toledo“ bo v zadevne evidence vpisal tiste uporabnike, ki imajo dovoljenje za uporabo besed Elaborado con Indicación Geográfica Protegida Mazapán de Toledo, ter zagotovil, da se zaščitena označba uporablja pravilno.

(1)  UL L 93, 31.3.2006, str. 12.