14.4.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 82/18

—

razveljavi naj se sodba Sodišča prve stopnje (tretji senat) z dne 30. novembra 2006 v zadevi T-382/04;

—

za nično naj se razglasi Odločba Evropske komisije z dne 17. junija 2004 (REM 19/2002), v kateri je Komisija odločila, da odpust uvoznih dajatev v tem primeru ni bil upravičen;

—

Komisiji naj se naloži plačilo stroškov.

Kršitev člena 239 carinskega zakonika Skupnosti (1) v povezavi s členi od 899 do vključno 909 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 (2) („izvedbena uredba“) in nezadostna obrazložitev ugotovitev Sodišča prve stopnje oziroma vsakem primeru obrazložitev, ki ne more podpreti teh ugotovitev.

Presoja vrste napake, strokovnih izkušenj pritožnice in stopnje izvajane skrbnosti naj bi, če se obravnavajo skupaj, vodila do sklepa, da je bil odpust neizogiben. Sodišče prve stopnje je svojo sodbo nepravilno oprlo na domnevo, da zakonodaja, ki se v tem primeru uporabi za uvrstitev tako imenovanih riževih lističev v tarifno in statistično nomenklaturo in skupno carinsko tarifo Uredbe Sveta (EGS) No 2658/87 (3), ni bila zapletena. Pritožnica izpodbija uvrstitev nepečenih riževih lističev, kot so jo določili Sodišče prve stopnje, Komisija in carinski organi Nizozemske. Navaja, da je Sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da ima podjetje Heuschen & Schrouff izčrpne strokovne izkušnje na področju uvoza in izvoza. V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje podjetje Heuschen & Schrouff nepravilno opredelilo za izkušenega trgovca in s tem za dobro podkovanega na področju uvoza in izvoza. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi postavilo previsoke zahteve v zvezi s skrbnostjo podjetja Heuschen & Schrouff, tudi če bi se ga štelo za izkušenega trgovca. Poleg tega je Sodišče prve stopnje podjetje Heuschen & Schrouff zmotno enačilo z njegovim neposrednim zastopnikom.