30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/16

1.

2.

3.

4.

5.

1.1

Odbor pozdravlja prošnjo za raziskovalno mnenje o evropskem potencialu za raziskave, razvoj in inovacije, ki jo je nemška zvezna ministrica za izobraževanje in raziskave izrazila med pripravami na nemško predsedovanje. Meni, da je pomembno in koristno, da bo na tak način tudi mnenje Odbora — kot mostu do organizirane civilne družbe — o tej obsežni in večplastni temi pravočasno vključeno v oblikovanje prihodnje evropske politike za izobraževanje, raziskave in inovacije.

1.2

Ob upoštevanju obeh nedavno objavljenih sporočil Komisij (1) o inovacijah, ki to temo obravnavata z vseh vidikov, ter ob upoštevanju odličnega Ahojevega poročila (2) se to mnenje osredotoča predvsem na temi raziskav in razvoja — kot absolutno potrebnih pogojev za vsako trajnostno inovativnost — ter na temo izobrazbe, ki je za to potrebna. S tem se izognemo tudi pretiranemu prekrivanju z navedenima objavama.

1.3

Veliki dosežki na področju znanosti in tehnike in njihova uporaba v konkurenčni gospodarski sili so odločilni pogoji za zagotovitev naše prihodnosti — npr. v zvezi z energetskimi vprašanji in zaščito podnebja in — za ohranitev in izboljšanje našega položaja v globalnem okolju ter za zagotovitev, da evropski socialni model ne bo ogrožen, temveč da ga bomo lahko še razširili.

1.4

Evropa se mora torej sedaj zavedeti svoje tradicije kot vodilne sile na področju raziskav in inovacij ter jo znova oživiti. Za to je treba bolj spodbuditi potrebne sposobnosti njenih državljanov, bistveno več vlagati v raziskave in razvoj, izboljšati njihovo učinkovitost, okrepiti pripravljenost in sposobnost industrije za inovacije ter odpraviti ovire, ki to preprečujejo.

1.5

Najpomembnejši pogoj za dosego tega cilja je ustvariti družbeno okolje, v katerem se bo iz tega spoznanja lahko razvila polna učinkovitost, da bodo na vseh političnih ravneh oblikovani okvirni pogoji in bodo sprejete potrebne odločitve, toda tudi da bodo ustvarjena delovna mesta, industrija pa bo razvila dovolj zaupanja in optimizma za potrebne naložbe.

1.6

V ta namen bo treba državljane bolje kot doslej seznaniti z znanostjo in tehniko ter bolj izkoristiti in intenzivneje spodbujati razpoložljiv potencial nadarjenosti. Zato je treba že v učnih načrtih za osnovne šole, še bolj pa za nadaljnje šolanje, bistveno bolj poudariti teme iz znanosti in tehnike.

1.7

Otrokom in mladini je treba postopoma in z nazornimi primeri in praktičnimi izkušnjami približati koristnost znanosti in tehnike ter osnovne pojme in zakone s teh področij. Nadarjene je treba navdušiti za ustrezen poklic in na splošno težek študij ter jim dati trdno osnovno znanje.

1.8

Razen tega je potrebno, da univerze in visoke tehniške šole zagotovijo znanstveno-tehnično strokovno izobrazbo, ki bo vsaj enakovredna najboljšemu mednarodnemu standardu: najpomembnejši kapital za razvoj in inovacije so najbolje usposobljeni in motivirani znanstveniki ter inženirji obeh spolov, ki svojo strokovno usposobljenost vzdržujejo in širijo z vseživljenjskim učenjem ves čas opravljanja poklica.

1.9

Nadalje morajo Skupnost, države članice in podjetja tem znanstvenikom in inženirjem ponuditi zanimive možnosti za delo, poklicne spodbude, možnosti kariere in varnost za načrtovanje življenja. Ti ukrepi morajo upravičiti tako družbene naložbe v njihovo izobrazbo kot tudi veliko osebno investicijo v posebej težek in zahteven študij. Le tako bo namesto današnjega bega možganov, nad katerim se toliko pritožujemo, mogoče spremeniti globalno mobilnost odločilnih nosilcev dosežkov v korist Evropi.

1.10

Sem navsezadnje sodi spodbujanje naklonjenosti industrije do inovacij in pripravljenosti za naložbe na področju raziskav in razvoja, zlasti MSP, in zbujanje zanimanja za naložbe in njihovo donosnost s primernimi pravnimi, administrativnimi in finančnimi okvirnimi pogoji.

1.11

Posebno prizadevanje zasluži cilj pospeševanja praktične uporabe novih spoznanj na področju raziskav in razvoja za nove izdelke ali postopke. Poleg tega morajo podjetja s svojo kadrovsko politiko zagotoviti, da bodo imela na razpolago dovolj znanstveno-tehničnega znanja, da se bodo lahko sama udeleževala inovacijskega procesa oziroma vsaj presodila nove zamisli ali možnosti in se jim prilagodila.

1.12

Poleg finančno-tehničnih in davčnopravnih vidikov ter vidikov zakonodaje o prevzemu odgovornosti je treba poudariti vzajemno mobilnost med univerzitetnimi in gospodarskimi krogi. Posebej koristno bi bilo uvesti nov, zanimiv sistem mobilnosti oziroma štipendij, ki bi v enaki meri prekrival tako univerzitetno kot industrijsko področje in omogočil prenos znanja ter izobraževanje in nadaljnje usposabljanje.

1.13

Po zgledu študijskega dopusta univerzitetnih profesorjev bi moralo biti omogočeno časovno omejeno nabiranje izkušenj najbolje usposobljenih znanstvenikov in inženirjev v industriji (in obratno!) z zanesljivim jamstvom, da se bodo lahko vrnili na prejšnjo poklicno pot. Tako bo zgrajen most za prepletanje univerzitetnih in gospodarskih kadrov, hkrati pa bo to najboljša spodbuda za potreben prenos znanja.

1.14

Primeri nadaljnjih konkretnih priporočil in ugotovitev so:

1.14.1

Da v globalnem tekmovanju v naložbah za R&R ne bi ostali zadnji, morajo vsi vpleteni akterji zelo resno vzeti cilj iz Barcelone, določen za uresničitev lizbonske strategije. Ta cilj predvideva, da bi se zvišali skupni izdatki Unije za R&R, tako da bodo leta 2010 dosegli raven 3 % BDP. Dve tretjini za to potrebnih naložb bi moralo zagotoviti zasebno gospodarstvo.

1.14.2

V skladu s proračunskim načrtom Skupnosti za obdobje 2007–2013 bi Skupnost s 7. okvirnim programom R&R (RP7) prispevala le približno 2-odstotni delež ciljne vrednosti vseh naložb v raziskave in razvoj, za katere so si prizadevali v Barceloni. Po mnenju Odbora to ni dovolj, da bi ogromen učinek finančnega vzvoda in integracijska sila podpore Skupnosti lahko zares vplivala na politiko podpore držav članic in na potrebno investicijsko pripravljenost industrije ter sprožila znatno povečanje, ki je potrebno na teh področjih.

1.14.3

Zato bi bilo treba ta delež pri reviziji proračuna EU leta 2008 v prvem koraku zvišati na približno 3 %. To bi bil posebej učinkovit ukrep Skupnosti, da bi lahko hitreje kot sedaj dosegli še zmeraj aktualne cilje iz Lizbone in Barcelone. Slednje je potrebno tudi, ker raziskovalna prizadevanja npr. ZDA ali Kitajske izredno hitro rastejo.

1.14.4

Določbe Skupnosti za subvencioniranje (E state aid) je treba oblikovati tako, da bodo države članice imele motivacijo in potreben manevrski prostor, da bodo bolj učinkovito in manj birokratsko kot doslej podpirale raziskave in razvoj na univerzah, v raziskovalnih organizacijah in industriji ter potrebno povezovanje le-teh v mreže.

1.14.5

Proračunski predpisi posameznih držav članic bi morali pri podpori R&R posameznemu projektu omogočiti bolj prilagodljivo porabo sredstev, npr. prenos dodeljenih sredstev v naslednje koledarsko ali finančno leto.

1.14.6

Končno bi bilo treba uspešno zaključiti prizadevanja za patent Skupnosti, pri čemer bi bilo treba rešiti vprašanje jezika v skladu z dolgoletnimi običaji mednarodnih znanstvenih krogov.

1.14.7

Inovacije in napredek temeljijo na součinkovanju temeljnih raziskav, uporabnih raziskav ter razvoja proizvodov, meje med navedenimi kategorijami pa niso jasno začrtane.

1.14.8

Zato je po eni strani potrebno še močnejše povezovanje v mreže stebrov izobraževanja, raziskav in uporabe v industriji. Zato Odbor pozdravlja načrtovanje Evropskega tehnološkega inštituta (ETI), ki naj bi prispeval k nadaljnjemu razvoju inovacijskih zmogljivosti Skupnosti in držav članic, tako da bo na najvišji ravni združil izobraževanje, raziskave in inovacijske dejavnosti.

1.14.9

Zato je po drugi strani potrebna zadostna pomoč Skupnosti za temeljne raziskave; delni program Ideje 7. okvirnega programa je dober pristop k temu.

1.14.10

Napredek in stalne inovacije vsekakor ne temeljijo le na znanosti in tehniki, temveč tudi na motivaciji vseh udeleženih, na novih poslovnih modelih in na pravilnih metodah upravljanja.

1.14.11

Gre za to, da ljudje glede na svojo nadarjenost, sposobnost in ustvarjalnost dobijo čim boljše priložnosti za razvoj in lastne pobude. Zato je treba zagotoviti, da vsi zaposleni v posameznem podjetju ali inštitutu dobijo priložnost, da predstavijo svoje ideje in predloge, ter da se njihova prizadevanja nagradijo. To so pomembna vprašanja socialnih raziskav, ekonomsko-poslovnih ved in na splošno kulture upravljanja.

1.14.12

Za spodbujanje novih raziskovalnih pristopov, inovativnih tehnologij, načinov obratovanja ali poslovnih modelov je treba sprejeti določeno mero tveganja uspešnosti. Napredek in tveganje sta različni plati iste medalje.

1.14.13

Preveč toge ureditve za poenotenje organizacijskih oblik, raziskovalnih programov in delovnih metod lahko preprečijo razvoj v nove smeri in inovacije. Neomejenost raziskav je temeljni predpogoj za ustvarjalno znanost, nova odkritja in inovativne tehnike, ne glede na omejitve pravnih predpisov za ureditev etičnih problemov in ne glede na ustrezno uporabo dodeljenih sredstev podpore.

1.14.14

Administrativne postopke za podporo raziskav in razvoja je treba poenostaviti, tudi zato, da se zajezi poplava zahtevanih raznolikih postopkov za vlogo, presojo, spremljanje in revizijo, ki se pogosto celo prekrivajo, in jih omejiti na razumno mero.

1.14.15

Sicer pa je to podrobneje razloženo v nadaljevanju tega mnenja, v katerem so poleg tega obrazložena priporočila, navedeni so tudi nadaljnji, zelo konkretni vidiki in priporočila zanje.

2.1

Ob upoštevanju obeh nedavno objavljenih sporočil Komisije (3) o inovacijah, ki to temo obravnavata z vseh vidikov (glej tudi točko 4.12.1), ter ob upoštevanju odličnega Ahojevega poročila (4) se to mnenje osredotoča predvsem na temi raziskav in razvoja — kot absolutno potrebnih pogojev za vsako trajnostno inovativnost — ter na temo izobrazbe, ki je za to potrebna. S tem se izognemo tudi pretiranemu prekrivanju z navedenima objavama.

2.2

Evropa je zibelka sodobne znanosti in raziskav (5). Znanost in raziskave, način dela in razmišljanje na teh področjih so odločilno utrli pot današnji evropski družbi, njenim vrednotam, načinu življenja in življenjskemu standardu; bili so znamenje evropskega kulturnega prostora (6). Ključ do dosežkov, ki so bili rezultat tega, je bilo prosto prepletanje obrtne ustvarjalnosti in podjetnega duha z znanstvenimi načini dela in sistematiko.

2.3

Skoraj vzporedno s sodobnim znanstveno-tehničnim napredkom je potekal odločilen družbenopolitični razvoj v sodobno državo z delitvijo oblasti, demokracijo, temeljnimi pravicami in družbenimi zakoni.

2.4

Kot rezultat skupnih procesov so se življenjski pogoji ljudi v državah in regijah, ki so bile deležne tega razvoja, naenkrat spremenili in izboljšali kot še nikoli prej v zgodovini človeštva.

2.5

V zadnjih 135 letih se je povprečna življenjska doba prebivalstva (7) več kot podvojila (8). V zadnjih 50 letih se je kmetijski donos glede na površino skoraj potrojil. V uspešnih industrijskih državah potekajo razprave o prekomerni telesni teži namesto podhranjenosti, o nasičenosti z informacijami namesto pomanjkanju informacij, o prestarem prebivalstvu namesto smrtnosti otrok.

2.6

Možnosti in dosežki sodobne mobilne industrijske družbe, pridobljeni z raziskavami, razvojem in inovacijami, zajemajo vsa področja človeškega razvoja in kakovosti življenja.

2.7

Medtem ko je neposredna naloga raziskav in razvoja iskanje novega in poglobljenega znanja — torej raziskovanje neznanega in potrjevanje domnev ali spoznanj — ter razvijanje novih sposobnosti, so rezultati teh prizadevanj v veliki in prej nepredstavljivi meri prispevali k blaginji ljudi. V tem prenesenem smislu je tudi namen raziskav in razvoja, da služijo blaginji človeštva.

2.8

Nadaljnji dejavnik, ki je bil odločilnega pomena za doseženi napredek, je bil razvoj in intenzivna uporaba energetsko intenzivnih industrijskih postopkov in strojev: energija je ljudem odvzela breme težaškega fizičnega dela in postala „hranilo“ sodobnih gospodarstev.

2.9

Iz tega lahko povzamemo prvo pomembno priporočilo Odbora: družba se mora zavedati odločilne vloge teh pridobitev za današnji način življenja, pogojev za njihov nastanek in z njimi povezanih znanstveno-tehničnih in kulturnih dosežkov ter ceniti njihov pomen za obstoj — razumevanje tega mora biti del splošne izobrazbe! Opozoriti je treba na veliko nižjo kakovost življenja in stisko, ki ju je v delih tretjega sveta najti še danes in sta pred temi dosežki prav tako zaznamovali današnje industrijske države, da bomo znali ceniti standard, ki je medtem pri nas postal samoumeven, in pogoje zanj.

2.9.1

Temu ustrezno je treba na vseh stopnjah šolanja učne načrte in čas, ki je na razpolago za pouk, usmeriti v prizadevanja, da se otrokom in mladim z nazornimi in zanimivimi razlagami in učnimi materiali postopno približa znanstveno in tehnično razmišljanje in bogastvo znanja (9) ter se jih seznani z odločilnim pomenom znanstvenega dela in tehničnega razvoja za naš vsakdan. Pomembno je prepričati nadarjene mlade ljudi obeh spolov, da izberejo znanstveno-tehnični študij, jim nato ponuditi čim boljšo znanstveno-tehnično strokovno izobrazbo na visokih šolah in univerzah ter jim pozneje omogočiti nadaljnje izobraževanje v okviru programov vseživljenjskega učenja. Doseženo je osnova za prihodnji napredek.

2.10

Večina doslej navedenega ni omejena na Evropo, čeprav navedeni dosežki po vsem svetu — žal — še niso v enaki meri in dovolj dostopni vsem ljudem, skupinam prebivalstva in narodom.

2.10.1

V tem smislu je treba izpostaviti pomembno značilnost sodobne družbe znanja: drugače kot nekoč, npr. ko je bilo tkanje svile na Kitajskem strogo varovana skrivnost, je pridobljeno znanje, torej naša najdragocenejša dobrina, na voljo skoraj zastonj (10), npr. na univerzah in visokih tehniških šolah za študente po vsem svetu (celo v obliki štipendij), pa tudi v učbenikih, publikacijah, patentih, strokovnih konferencah, internetnih objavah, strokovnih časopisih itd.

2.10.2

Tako razkritje pridobljenega znanja po eni strani služi globalni izmenjavi znanja, ki je potrebna za znanstveni napredek, po drugi strani pa je neponovljiva in hkrati učinkovita oblika razvojne pomoči, ki npr. že od 19. stoletja prispeva k temu, da se je državi, kot je Japonska, z lastnimi prizadevanji posrečilo iz srednjeveškega načina življenja in družbene strukture v najkrajšem času doseči podoben standard kot Evropa.

2.10.3

Ta prosta razpoložljivost pridobljenega znanja in pridobljenih sposobnosti pa mora biti vsekakor omejena, kadar gre za naložbe v raziskave in razvoj, ki se pozneje vrnejo v obliki gospodarskih koristi in tako s potrebno prednostjo na trgu hkrati krepijo konkurenčnost vpletenih gospodarstev.

2.10.4

Poleg tega ima večina industrijskih držav uravnotežen pravni sistem za omejeno varstvo intelektualne lastnine, njegov vrh pa je patentno pravo. O tem je Odbor že večkrat oblikoval svoje stališče (11) in ponovno opozarja, naj se uvede skupni evropski patent, pa tudi oblikuje zavest o gospodarskem in kulturnem pomenu intelektualne lastnine. Nazadnje sta priznanje in varstvo intelektualne lastnine spodbuda in pravično plačilo za izumitelje novih tehnik in ustvarjalce novih del.

2.11

Kaj to pomeni za politiko Evropske skupnosti? Tukaj gre zaenkrat za pomembno in zelo konkretno vprašanje, kakšen delež BDP bi bilo treba — v okviru uravnotežene skupne politike — vložiti v raziskave in razvoj.

2.11.1

Odgovor na to je mogoče najti v položaju Evrope v globalni konkurenci, torej v tolikokrat navajani lizbonski strategiji (12).

2.11.2

O tem je Svet že marca 2002 v Barceloni (13) sprejel usmerjevalne sklepe (14) in medtem oblikoval splošno znan cilj, ki pravi, da bi se morali zvišati skupni izdatki Unije za R&R, tako da bo leta 2010 dosežena raven skoraj 3 % BDP. Dve tretjini potrebnih naložb bi moralo financirati zasebno gospodarstvo (točka 47 sklepov Sveta). Poleg velikega zvišanja sredstev za naložbe v R&R same Skupnosti gre torej predvsem tudi za to, da se k večjim naložbam v R&R spodbudi države članice in predvsem industrijo. Ta cilj je Odbor poudaril in podprl v številnih mnenjih (15), vendar na žalost kaže, da — z izjemo nekaterih držav članic — ne bo dosežen. To je skrb zbujajoče stanje.

2.11.3

Poleg tega je v konec oktobra 2006 objavljenem Strernovem poročilu (16) The Economics of Climate Change zapisana ugotovitev, da je samo za preprečevanje globalnega segrevanja, ki nastane zaradi plinov, potreben strošek 1 % BDP, ki obsega tudi nadaljnje, za to potrebne R&R.

2.11.4

Vendar klimatske spremembe in njihova zveza s splošnim problemom izkoriščanja energije, njeno porabo in trajnostno oskrbo z energijo niso edina problematična tematika. Tudi preprečevanje fizičnih in psihičnih bolezni, olajšanje življenja invalidom, vplivi demografskih sprememb vključno z raziskovanjem staranja ter varstvo okolja in splošna zagotovitev naših življenjskih osnov in evropskega sistema vrednot so primeri pomembnih raziskovalnih tem, o katerih je Odbor v prejšnjih mnenjih, kot je mnenje o 7. okvirnem programu R&R in njegovih „posebnih programih“, že oblikoval izčrpna priporočila.

2.12

Evropska skupnost se, kot je znano, trenutno sooča z resnim izzivom vedno ostrejše globalne konkurence, pri čemer gre zlasti za to, da se obdržijo delovna mesta v Evropi, ravni dohodka ter socialni in okoljevarstveni standard. Ne le zaradi gospodarskih sil ZDA in Japonske, temveč posebej zaradi bistvenih in vedno večjih industrijskih in raziskovalnih dosežkov držav, kot so Kitajska (Kitajska želi do leta 2050 v svetovnem merilu prehiteti ZDA kot vodilna tehnološka država! (17)), Indija in Brazilija, in zaradi tamkajšnjih bistveno nižjih plač ter socialnega in okoljevarstvenega standarda.

2.13

Prav zaradi te globalne konkurence ter z njo povezanega globalnega tekmovanja za vedno večje naložbe v raziskave in razvoj, vključno z globalnim tekmovanjem za najboljše znanstvenike in inženirje, mora Evropska skupnost svoj potencial za raziskave, tehnični razvoj in inovacije bolje izčrpati in nadalje okrepiti. Pri tem gre predvsem za globalno konkurenco, ne za konkurenco znotraj Evrope!

2.14

Evropa bo lahko konkurenčni položaj obdržala le, če bo ohranila prednost (18) pri raziskavah, tehnološkem razvoju in inovacijah tudi v prihodnje, in če se bo ta prednost razvijala v družbenem in kulturnem okolju demokracije, pravne države, podjetniške svobode, možnosti za varno načrtovanje, želje po novih dosežkih in njihovem priznanju. Evropski raziskovalni prostor je treba okrepiti in razširiti. To spoznanje je medtem sicer splošna dobrina političnih izjav o namerah, pri dejanskem ravnanju in prenosu v realne prednosti (npr. proračuna za raziskave) in zadevnih predpisov (npr.: tarifna struktura (19), davčno pravo) pa še zmeraj obstajajo jasne in obžalovanja vredne pomanjkljivosti, tako na ravni Skupnosti kot na ravni večine držav članic.

2.15

Prizadevanja drugih držav, ki se soočajo s podobno problematiko, kot npr. ZDA ali Japonska, pa tudi Švica, na področju raziskav, tehnološkega razvoja in inovacij niso uspešna le zato, ker so bistveno večja, temveč tudi učinkovitejša. To se med drugim kaže tudi v privlačnosti ZDA za evropske znanstvenike in inženirje. Vzajemna mobilnost je načeloma sicer zaželena, toda zaradi privlačnosti ZDA še naprej prihaja do bega možganov.

2.16

Prav glede na ZDA to dejstvo ni le kazalec finančne zmogljivosti in premišljenega raziskovalnega sistema, temveč slabi Evropo in krepi ZDA. Politika ZDA je na področju R&R v primerjavi z evropsko bolj odprta in kaže več drznosti pri obravnavanju novih zasnov in pristopov, pa tudi na splošno več pripravljenosti za tveganja. Poleg tega motivacija zanjo ni le gospodarska konkurenčnost, temveč v enaki meri tudi dosledna nacionalna varnostna strategija (20) in s tem povezane visoke naložbe v R&R, kar vodi do vzajemne plodne prepletenosti.

2.17

Torej je sedaj treba v Evropi oživiti tradicijo vodilnega raziskovalnega in inovacijskega prostora, bistveno več vlagati v raziskave in razvoj, spodbujati sposobnosti državljanov in nagraditi njihove dosežke ter odpraviti ovire.

2.18

Najpomembnejši pogoj za dosego tega cilja je ustvariti družbeno okolje, v katerem se bo iz tega spoznanja lahko razvila polna učinkovitost, da se bodo na vseh političnih ravneh oblikovali okvirni pogoji in da bodo sprejete potrebne odločitve. Šele takrat bodo lahko šole in univerze izpolnile svojo nalogo v globalni konkurenci in pridobile dovolj zanimanja mladih za znanost in tehniko in šele takrat se bo v industriji razvilo dovolj zaupanja in optimizma za potrebne naložbe.

3.1

Vir naložb. Raziskave in razvoj — skupaj s kakovostnim in učinkovitim izobraževanjem za to sposobnih — so pogoj za prihodnjo blaginjo družbe. Torej mora družba zagotoviti za to potrebne naložbe. V EU jih zagotavljajo Skupnost, države članice, gospodarstvo in — v majhnem obsegu — zasebni skladi.

3.2.1

7. okvirni program za raziskave in tehnološki razvoj. Evropska skupnost bo zagotovila glavni prispevek (21) za podporo raziskavam in razvoju v 7. okvirnem programu RTR. Proračun, ki je zanj na razpolago za obdobje 2007–2013 znaša (22) približno 50 milijard EUR (23), tj. je približno 5,8 % skupnega proračuna Skupnosti za to obdobje.

3.2.2

Ta vsota tako znaša približno 0,06 % BDP Skupnosti, torej le približno 2 % ciljne vrednosti iz Barcelone (glej prilogo). Po mnenju Odbora to ni dovolj, da bi ogromen učinek finančnega vzvoda in integracijska sila podpore Skupnosti zares vplivala na politiko podpore držav članic in na potrebno naložbeno pripravljenost industrije ter sprožila znatno povečanje, ki je potrebno na teh področjih.

3.2.3

Odbor zato zelo obžaluje, da ni bilo upoštevano njegovo priporočilo (24) za zvišanje proračuna, ki je v skupnem proračunu Skupnosti na razpolago za 7. okvirni program RTR.

Odbor zato poziva Evropski svet in Evropski parlament, da pri reviziji proračuna EU leta 2008 poskrbita za odločilni napredek in povečata razpoložljiv obseg pomoči Skupnosti za 7. okvirni program RTR na 3 % ciljne vrednosti iz Barcelone.

3.2.4

Evropska investicijska banka. Poleg tega Odbor opozarja, da bi bilo treba tudi sredstva za podporo Evropske investicijske banke izraziteje usmeriti v raziskave, razvoj in inovacije (25), zlasti v tiste, ki služijo gradnji potrebne infrastrukture in prenosu znanja za uporabo v industriji.

3.2.5

Evropski strukturni sklad. Enako — celo bolj izrazito — velja za uporabo sredstev Evropskega strukturnega sklada. Zlasti v novih državah članicah je na tem področju opaziti očitno potrebo, da bi nadoknadile zaostanek pri vzpostavitvi potrebne raziskovalne infrastrukture in njene povezave z naselitvijo sodobnih visokotehnoloških podjetij.

3.3.1

Več naložb iz gospodarstva. Zaradi strukturno skromnega deleža podpore Skupnosti je odločilnega pomena, da tako države članice kot evropsko gospodarstvo (26) dovolj — tj. bistveno več kot doslej — vlagajo v raziskave, razvoj in temu primerno izobraževanje, da bi bilo mogoče sprostiti in okrepiti evropski potencial za raziskave, razvoj in inovacije, izkoristiti evropski raziskovalni prostor in vsaj približno doseči cilje iz Barcelone. V večini držav članic so ta področja v največjem zaostanku, hkrati pa imajo največje potrebe!

3.3.2

Zanesljivi in primerni okvirni pogoji. Poleg večjih finančnih prizadevanj je treba preveriti tudi vse druge okvirne pogoje, da bilo mogoče z uporabljenimi sredstvi doseči čim boljši učinek. Pri tem je treba posebej preveriti koristnost in smiselnost pristopov in nalog, ki niso povezani z raziskavami, ter zagotoviti čim večjo varnost načrtovanja in doslednost državnih zahtev.

3.3.3

Podporni ukrepi Skupnosti. To pa mora s svojo politiko izrecno podpreti tudi Evropska skupnost, zlasti z ustreznimi uredbami ali direktivami, optimalnimi okvirnimi pogoji, in smiselno uporabiti učinek finančnega vzvoda svoje pomoči iz 7. okvirnega programa RTR.

3.3.4

Zakonodaja na področju pomoči Skupnosti. Zakonodaja Skupnosti v razlagi členov 87 in 88 Pogodbe ES ureja način, obseg in administrativne postopke za državno pomoč (27), ki jo države članice lahko zagotovijo raziskovalnemu in razvojnemu delu. Oblikovanje teh določb je torej nadaljnji odločilni vzvod za vplivanje na pripravljenost držav članic za podporo raziskavam, pa tudi za optimalno uporabo podpore iz 7. okvirnega programa RTR Skupnosti. Zato morajo biti določbe za subvencije Skupnosti oblikovane tako (28), da bodo države članice spodbujale in jim pomagale, da bodo lahko na čim bolj učinkovite in nebirokratske načine bolje kot doslej podprle raziskovalne in razvojne programe na univerzah, v raziskovalnih organizacijah, v industriji in sodelovanje teh ustanov.

3.3.5

Prednost globalne konkurenčnosti. Pri tem se je treba izogibati, da bi preozke omejitve državne pomoči za raziskave in razvoj, povezane z veliko birokratskega dela in usmerjene na notranjeevropski položaj konkurenčnosti, ovirale globalno konkurenčnost Evropske skupnosti. Prav nasprotno, državam članicam mora biti ravno zaradi zelo majhnega relativnega prispevka pomoči Skupnosti (29) omogočeno, da same radodarno in brez birokratskih ovir spodbujajo potrebno povezavo med univerzami, raziskovalnimi inštituti in industrijo v evropskem raziskovalnem prostoru.

3.3.6

MSP in novoustanovljena podjetja ( Start-Ups ). Pri tem je pomembno, da se nadalje okrepi potencial za inovacije, ki ga ponujajo MSP in predvsem novo ustanovljena podjetja, ter industrijo na splošno močneje spodbuditi k temu ustreznim naložbam. Odbor poleg tega opozarja na svoja priporočila (30) o programu EU Večletni program za podjetja in podjetniške pobude, zlasti za mala in srednje velika podjetja (MSP) in na podporo na področju na znanosti temelječega gospodarstva, ki je v tem smislu posebej pomembna. Iz dejstva, da je v EU 98 % vseh podjetij MSP, je zelo jasno, kakšen pomen ima krepitev inovativne sposobnosti te podjetniške kategorije.

3.3.7

Primer ZDA. Politika podpore bi si morala za zgled v zvezi s tem vzeti globalne konkurente, zlasti ZDA.

3.4

Proračunski predpisi držav članic. Naslednji bistven, z vprašanji financiranja povezan vidik zadeva vprašanje, ali proračunski predpisi posameznih držav članic služijo cilju učinkovite uporabe sredstev. Če ne, je treba na ravni Skupnosti poskrbeti za to, da bodo proračunski predpisi zadevnih držav članic bolj kot doslej ustrezali potrebam raziskav in razvoja.

3.4.1

Prilagodljivejši načrti za porabo sredstev in proračunski predpisi. Zlasti pri velikih razvojnih projektih, na splošno pa pri vseh naložbah v raziskave in razvoj, bi se bilo treba izogibati, da bi načrti za porabo sredstev, ki jih niso pripravili strokovnjaki (npr. državnogospodarsko knjigovodstvo), pripeljali do odločitev, ki za projekte niso ustrezne. Ker pri tehničnih raziskavah, ki odkrivajo bele lise, skupnih stroškov, torej zlasti porabe sredstev na posamezno koledarsko leto, ni mogoče vedno dovolj dobro načrtovati, lahko sredstva za projekt zapadejo, ker so vezana na državne načrte porabe sredstev v koledarskem letu. To lahko pripelje do nestrokovnih postopkov optimizacije in neučinkovitosti. Zato bi bilo treba poiskati boljše rešitve in jih vključiti v proračunske predpise držav članic, npr. možnost prenosa dela dodeljenih sredstev v naslednje koledarsko ali proračunsko leto.

3.5

Davčno pravo in zakonodaja o civilnopravni odgovornosti držav članic. Prav tako bi morala Skupnost skrbeti za to, da bosta tudi davčno pravo in zakonodaja o civilnopravni odgovornosti držav članic bolje usmerjena v cilj spodbujanja večjih naložb industrije v raziskave in razvoj, ter da ohrani pregled finančnih tveganj pri uvajanju inovativnih tehnik ali proizvodov.

3.6

Dovolj osnovnih finančnih sredstev držav članic. Poleg tega bi morale države članice poskrbeti za to, da bodo njihove raziskovalne ustanove imele na razpolago dovolj osnovnih finančnih sredstev, da bodo sploh imele možnost pridobiti sofinanciranje v okviru 7. okvirnega programa RTR.

3.7

Vodenje računov, nadzor in ocena stroškov. Prav tako bi bilo treba proučiti vodenje računov, nadzor in oceno stroškov prejemnikov državnih sredstev, v tem primeru različnih raziskovalnih ustanov, in ugotoviti, ali zares kažejo značilne lastnosti raziskav in razvoja. Posebej je treba proučiti, ali je mogoče gospodarske pristope, ki so bili optimirani za proizvodno industrijo, neposredno prenesti na organizacije, ki proizvajajo znanje, saj bi taki gospodarski pristopi v teh organizacijah lahko povzročili izkrivljanje stroškov, prikaza in ocene.

3.8

Politične in družbene prednosti. Na splošno velja, da je na politični ravni — in za podkrepitev mnenja v medijih — treba oblikovati prepričanje, da so zadostne in učinkovite raziskave in razvoj potrebne za blaginjo v prihodnosti, torej tudi za delovna mesta, socialne storitve in konkurenčnost, ter v skladu s tem tudi ravnati. To velja tako za proračunske odločitve za potrebne naložbe kot za okvirne pogoje za izobraževanje, delovno pravo in delovne pogoje, davčno pravo, tarifna pogajanja itd. Zadeva pa tudi temeljni odnos družbe kot celote do znanstveno-tehničnega napredka, ki odpira velike priložnosti, vendar je tudi pri največji previdnosti neizogibno povezan z določenim tveganjem. Prevelika bojazen pred tveganjem vodi v stagnacijo, navsezadnje tudi v izgubo znanja in v nazadovanje.

4.1

Splošne ugotovitve  (31). Prednostni pomen ima torej politično, socialno in kulturno okolje, v katerem se ustvarjalnost in iznajditeljstvo ter podjetniške pobude lahko najbolje razvijejo (32), in ki omogoča, da evropski raziskovalni prostor pridobi najboljše znanstvenike in inženirje ter jih tudi obdrži. Predvsem zajema tudi potrebne ukrepe za vzdrževanje ali ustvarjanje najboljših možnih pogojev delovanja za uspešno znanost in raziskave.

4.2

Preizkušanje novih zamisli in konceptov. Znanost in raziskave si prizadevajo za najboljše in najnovejše zamisli, postopke in rezultate. Sem spada tudi neodvisna reprodukcija (ali zavrnitev) — torej „potrditev“ — novih spoznanj ter njihovo širjenje, poglabljanje in nadgradnja, pri čemer mora biti prvotni cilj postopno prodiranje v doslej neznano. Torej je treba omogočiti in vzdrževati pluralistične (33) in interdisciplinarne raziskovalne pristope, postopke ocenjevanja in raziskovalne strukture, da bi spodbudili in izkoristili proces evolucije (34) za dosego najboljših zamisli, rezultatov, pa tudi organizacijskih oblik.

4.3

Merila ocenjevanja in manevrski prostor. Merila za ocenjevanje morajo torej spodbujati tudi novosti in pri tem sprejeti tveganje neuspeha, saj uspešnosti ni mogoče zagotoviti vnaprej. Prevec togim predpisom „od zgoraj navzdol“ ali pravilnikom za poenotenje organizacijskih oblik, programov raziskav in načinov dela se je treba izogibati, saj lahko preprečijo razvoj k novemu, k inovacijam. Inovacije potrebujejo dovolj podjetniškega manevrskega prostora, da nove zamisli ne bi zamrle zaradi preveč omejevalnih predpisov. Neomejenost raziskav — to pomeni tudi brez nestrokovnih, omejevalnih (35) ali celo ideoloških zahtev — je temeljni pogoj za ustvarjalno znanost in nova odkritja, ne glede na meje, ki jih postavlja zakonodajna ureditev etičnih vprašanj, in ne glede na ustrezno uporabo dodeljenih finančnih sredstev.

4.3.1

Od spodaj navzgor ( Bottom-Up ). Zato bi moralo biti načelo vsake raziskovalne politike takšno: čim več ravnanja v skladu z načelom „od spodaj navzgor“, toliko pristopa „od zgoraj navzdol“ kot je potrebno, čim več decentralizacije in toliko centralizacije, kot je potrebno. Nazadnje gre za ravnovesje med individualnim bogastvom zamisli in individualno ustvarjalnostjo na eni strani ter za potrebno načrtovanje, usklajevanje in vodenje pri združevanju virov, da bi lahko izvedli večje projekte, pri katerih je treba delo razdeliti, na drugi strani.

4.3.2

Projekti sodelovanja. Nazadnje ravno posebej zahtevne in obetavne naloge R&R ali visokotehnološki projekti pogosto zahtevajo mednarodno sodelovanje različnih raziskovalnih organizacij, podjetij itd., vključno z različnimi viri financiranja. Ravno v primerih, ko se njihove notranje organizacijske strukture, sistemi ocenjevanja, kadrovske politike, proračunski predpisi (36) itd. med seboj bistveno razlikujejo, lahko pride do oviranja želenega uspeha. Pri tem je pomembno, da so vsi sodelujoči akterji pripravljeni upoštevati vzajemne potrebe in se za določen projekt sporazumeti o skupnih predpisih, čeprav se morda ti razlikujejo od njihovih običajnih, se odpovedati posebnim prednostnim zahtevam in skleniti take dogovore, na podlagi katerih bo mogoče opravljati delo.

4.3.3

Odprta metoda usklajevanja. Medtem ko točka Preizkušanje novih zamisli in konceptov priporoča pluralnost in prikazuje slabosti prevelike enotnosti za evolucijski napredek, je pri projektih sodelovanja in na splošno pri evropskem sodelovanju potrebno, da se znotraj sodelujočih institucij vzpostavi minimalna enotnost pravil in meril, ki se bodo uporabljala. V tem smislu je treba instrument odprte metode usklajevanja previdno uporabiti, da se doseže ravnovesje med tema dvema pristopoma.

4.4

Poenostavitev  (37) in zmanjšanje administrativnih postopkov: izogibanje prekrivajočih se ali paralelnih organov  (38). Za raziskave in razvoj so nujno potrebni tudi načrtovanje, podjetniške in administrativne naloge ter ocenjevanje, ki jih morajo izvajati priznani in izkušeni znanstveniki in inženirji. Vsekakor so se zahtevani administrativni postopki tako namnožili in razširili, da se troši energija, ki je zanje potrebna, namesto da bi se delovni zagon izkoristil za samo raziskovalno dejavnost. Razvila se je zlasti poplava zahtevanih vlog, strokovnih mnenj, spremljanja in postopkov revizije, ki povzročajo neproduktivne obremenitve, za katere se troši energija, ki bi jo bilo sicer mogoče usmeriti v raziskovalno dejavnost (39). Razen tega pomanjkanja naložb v izobraževanje, raziskave in razvoj ni mogoče nadomestiti s številnejšimi postopki ocenjevanja.

4.4.1

Zato Odbor ponovno poziva (40) tako Komisijo kot države članice, da se intenzivno posvetijo temu vprašanju in si prizadevajo za učinkovitejše in bolje usklajene postopke (zlasti z udeleženimi organi držav članic in med njimi). Zlasti se priporoča, da se zmanjša prekomerno število ločeno delujočih, vertikalnih (in tudi horizontalnih/paralelnih) organov (in postopkov) za izdajanje dovoljenj, usmerjanje in nadzor.

4.5

Zahteve odličnosti in konkurenca. Odbor pozdravlja prizadevanja Komisije, držav članic in raziskovalnih organizacij, da posebej podprejo izredne dosežke ali predloge programov. To na splošno spodbuja doseganje vrhunskih dosežkov v raziskavah in razvoju, pa tudi prizadevanja, da se najuspešnejše nosilce dosežkov obdrži v Evropi ali se jih privabi sem. Vsekakor bo za to potrebnih še več administrativnih postopkov. Zato je toliko bolj pomembno, da se število vseh teh postopkov bistveno zmanjša ter da se jih racionalizira in poenostavi. Tukaj posebej pride do izraza pomen „manj je več“.

4.6

Izginjajoča razmejitev raziskovalnih kategorij. Meje med raziskovalnimi kategorijami temeljnih raziskav, uporabnih raziskav in razvoja niso ostro začrtane, temveč je zanje bolj značilno plodno prepletanje in povratna zveza. V kolikor bi bilo treba v predpisih obdržati razlikovanje med temi kategorijami, morajo vpletene organizacije dobiti dovolj manevrskega prostora za presojo in odločanje pri določanju posameznih deležev. Ne glede na to ostaja seveda dejstvo, da je rezultate temeljnih raziskav težko predvideti in načrtovati, usmerjeno in načrtovano ravnanje pa se lahko začne šele takrat, ko je mogoče opredeliti cilj in je pot do njega jasno začrtana.

4.7

Od razumevanja narave do inovativnega proizvoda, inovativnega postopka in inovativnih storitev. Posebno prizadevanje zasluži cilj pospeševanja praktične uporabe novih spoznanj iz temeljnih in tudi uporabnih raziskav in razvoja za nove izdelke, postopke ali storitve. Čeprav gre tukaj za enega izmed osnovnih problemov, za njegovo rešitev žal ni mogoče predpisati patentnega recepta. Kljub temu je mogoče opredeliti nekatera načela in priporočiti ukrepe.

4.7.1

Najpomembnejši ukrep je izboljšanje kadrovske mobilnosti med univerzitetnimi krogi in industrijo (glej točko 5.5 in naslednje), pa tudi spodbujanje vzajemnega razumevanja in vzajemnega prepletanja teh dveh „kultur“ (41).

4.7.2

K temu vsekakor spada tudi dolžnost zasebnega gospodarstva, da razvije temu ustrezno kulturo podjetništva in si močneje prizadeva za rezultate raziskav in razvoja ter pokaže več poguma za inovativne proizvode (glej tudi točko 4.9). Podjetja morajo kadrovsko politiko voditi tako, da bodo lahko pridobila ali nadgradila vsaj toliko znanstveno-tehničnega znanja, da bodo sposobna presoditi položaj in se prilagoditi. Podjetja si morajo poleg tega prizadevati za inovacijsko vzdušje, da bo mogoče spodbuditi in izkoristiti ustvarjalni potencial njihovih sodelavcev. Znanje je mogoče prenesti ali kupiti le, če je na razpolago, splošno sprejeto in razumljivo (42).

4.7.3

K temu bi lahko prispevali tudi boljši, javno dostopni informacijski sistemi, ki bi bili dostopni preko spleta in bi potencialnim zainteresiranim omogočili poiskati pot od splošne zbirke ključnih besed do rezultatov evropskih raziskav ter izvirnih objav in njihovih avtorjev ter vzpostaviti potrebne stike. To se deloma že poskuša preko Cordisa (43). Takšni informacijski sistemi bi morali biti čim bolje dostopni (44) tudi invalidom in upoštevati potrebe starejših.

4.7.4

Vsaj prav tako pomembno in potrebno je sodelovanje raziskovalnih inštitutov in podjetij, ki se ukvarjajo s podobnimi temami. K takemu sodelovanju lahko veliko pripomore neposredna prostorska bližina (45), ker se iz ozke povezave ( cluster ) lahko razvijejo tako nujna kot tudi zaželena partnerstva. Oblikovanje t. i. grozdov (clusters) bi bilo treba še naprej spodbujati z ustreznimi programi. Toda priznati in podpreti je treba tudi vsa lokalna in regionalna prizadevanja za prenos znanja in navezovanje stikov. Kot primer je treba navesti pobude v okviru Science Cities  (46).

4.7.5

Zato Odbor prav posebej pozdravlja sedanje načrtovanje (47) Evropskega tehnološkega instituta (ETI), ki naj bi prispeval k nadaljnjemu razvoju inovacijskih zmogljivosti Skupnosti in držav članic, tako da bi na najvišji ravni združeval izobraževanje, raziskave in inovacijske dejavnosti. ETI bi svojo dejavnost razvijal primarno v okviru partnerskih skupnosti znanja in inovacij. Odbor priporoča, da se tudi tukaj spodbudijo, podprejo in izberejo predvsem pobude in postopki „od spodaj navzgor“.

4.7.6

Na splošno bi morale tudi države članice sprejeti intenzivnejše podporne ukrepe. Ti bi morali vključevati že omenjena novoustanovljena podjetja (start-ups) in sodelovanje (48) med raziskovalnimi institucijami in že uveljavljenimi podjetji.

4.8

Pomen temeljnih raziskav. Taki programi podpore ne smejo zavirati temeljnih raziskav. Zato Odbor ponavlja svojo podporo zelo pomembnemu programu Ideje (Ideas) v 7. okvirnem programu ter za to ustanovljenemu Evropskemu svetu za raziskave. Iz ene same nove ideje se lahko razvije izredno močan inovacijski vzgon in prodre na mnoga področja tehnike (49). Pomen temeljnih raziskav in zanje potrebno podporo priznava in spodbuja tudi industrija (50).

4.8.1

To je v skladu z večkratnim priporočilom Odbora, da je treba vse tri stebre inovacijskega trikotnika — temeljne raziskave, uporabne raziskave in razvoj (razvoj proizvodov in postopkov) — enakomerno podpreti z zadostnimi sredstvi, tudi temeljne raziskave, da bi pridobile pomen, ki ga zaslužijo.

4.9

Inovativni proizvod. Tudi če bi uresničili vsa ta priporočila, bi ostala naloga zasebnega gospodarstva, da inovativne proizvode, inovativni potek postopka in inovativne storitve na osnovi spoznanj in sposobnosti, pridobljenih z R&R, uresniči, izkoristi ali proizvaja in trži. Za to so potrebne znatne predhodne naložbe in dovolj časa ter precej tržnogospodarskega tveganja, zlasti za MSP. Toda tudi k temu lahko Skupnost in države članice odločilno prispevajo s splošno dosledno politiko, z odstranjevanjem administrativnih ovir, z gospodarskopolitičnimi — zlasti davčnimi — spodbudami, zagotovitvijo dovolj tveganega kapitala, razumnimi, učinkovitimi in nebirokratskimi programi podpore ter posebej z nenehnim prizadevanjem za tehniki in inovacijam naklonjeno družbeno okolje.

4.9.1

Tudi javni naročniki bi lahko prispevali k uvedbi inovativnih proizvodov na trg (tehnike, storitve …), ki bi tako dali priložnost za pospešeno posodobitev javnih ustanov (51).

4.10

Intelektualna lastnina in patent Skupnosti. Šibka točka EU je to, da nima patenta Skupnosti. Ta pomanjkljivost je opazna zaradi bistveno višjih stroškov in drugih ovir pri zaščiti intelektualne lastnine. Zaradi tega sta občutni kar dve slabosti: po eni strani visoki stroški za patentni postopek in varstvo patenta, po drugi pa celo izguba potencialnih patentov — zaradi odlašanja in izgube motivacije.

4.10.1

Jezikovni problem. Ena izmed ovir pri dogovarjanju o uvedbi patenta Skupnosti v EU je jezikovni problem. Zato Odbor priporoča, da se jezikovno vprašanje reši v skladu z dolgoletnimi običaji mednarodnih znanstvenih krogov (Science-Community). To pa se nikakor ne sme izkoristiti ali razumeti kot oviranje ali omejitev prizadevanja za evropsko jezikovno raznolikost — ki jo Odbor podpira (52) kot dragoceno značilnost kulturne širine Evrope.

4.10.2

Rok za objavo, ki ne ogroža novosti. Hkrati Odbor ponovno opozarja na svojo željo, da se za objavo postavi tak rok, ki ne bo ogrožal novosti (53), saj bo tako mogoče preprečiti nasprotje med nujnostjo, da raziskovalci svoje rezultate hitro objavijo, in omejitvijo, da se lahko patentirajo le novi, doslej neznani izumi.

4.11

Posebni položaj novih držav članic. Nove države članice imajo po eni strani konkurenčno prednost nižjih plač — slaba stran tega je seveda nižji življenjski standard večine državljanov — po drugi strani pa pomanjkljivost, da je njihova infrastruktura, potrebna za raziskave in razvoj, zaenkrat slabo razvita.

4.11.1

Zato je Odbor že večkrat (54) opozoril, da bi bilo treba iz strukturnih skladov Skupnosti nameniti bistveno večji del sredstev za vzpostavitev znanstvene infrastrukture. Za ta namen bi lahko bila zelo uporabna tudi sredstva Evropske investicijske banke.

4.11.2

Toda tudi nove države članice bi morale upreti vse sile v čimprejšnjo zapolnitev te praznine in nato postopno doseči 3-odstotni cilj. Skupnost si mora postaviti splošni prednostni cilj, da trdno podpre postavljanje raziskovalnih sistemov v novih državah članicah in spodbudi mlade generacije znanstvenikov.

4.12

Inovacije  (55) v splošnem smislu. Medtem ko dosedanje ugotovitve in priporočila inovacije obravnavajo predvsem kot rezultat znanstveno-tehničnih dejavnosti in pobud, naj tukaj izrecno opozorimo tudi na podjetniške, trgovske in socialne vidike (56) in možnosti inovativnih zamisli in postopkov. Nedvomno imajo ti vidiki, ki dopolnjujejo znanstveno-tehnično razsežnost, enakovreden pomen za blaginjo, konkurenčnost in lizbonsko strategijo. Kot so navedeni v tem raziskovalnem mnenju, so vsekakor povezani predvsem z gospodarskimi in socialnopolitičnimi vprašanji, ki bodo posebej obravnavana v prihodnjem mnenju Odbora o lizbonski strategiji (glej naslednjo točko).

4.12.1

V tem smislu Odbor pozdravlja sporočili Komisije  (57) (glej tudi točko 1.2) z dne 13. septembra 2006 z naslovom: Prenos znanja v prakso: široko zastavljena inovacijska strategija za EU, in z dne 12. oktobra 2006 z naslovom: Inovacijam prijazna sodobna Evropa. Odbor popolnoma podpira usmeritev teh dveh sporočil in jo v nekaterih točkah podrobneje opredeljuje v tem mnenju (prvo sporočilo se nanaša na Ahojevo poročilo (58), ki ga Odbor prav tako podpira). Odbor razen tega opozarja tudi na lastne predloge (59) za inovativno politiko zaposlovanja.

5.1

Osebni vidiki — motivacija. Odbor opozarja na mnenje (61), ki posebej obravnava to tematiko, in ponovno potrjuje in poudarja njegovo vsebino. Kot že prej je Odbor tudi v tem mnenju opozoril, da je človeški kapital najbolj občutljiv in najbolj dragocen vir raziskav, razvoja in inovacij. Najpomembnejša naloga je torej motivirati nadarjene, mlade ljudi za znanstveno ali tehnično izobraževanje in jim ga nato tudi omogočiti.

5.2

Univerze in visoke tehniške šole. Za to so potrebne izobraževalne ustanove, ki so odločilni predpogoj za zadostitev potreb po dobrih znanstvenikih in inženirjih. Treba je ustanoviti in vzdrževati zadostno število dobrih, privlačnih univerz s primerno opremo, zlasti tudi tehnične univerze, ki bodo sodelovale z ustanovami za raziskave in praktično učenje (62), ter zagotoviti odlične učne kadre. Te univerze morajo biti sposobne tekmovati z najboljšimi univerzami v ZDA ali drugih državah zunaj Evrope. Poleg tega morajo biti dovolj privlačne za najboljše študente iz neevropskih držav. Tudi tukaj bi lahko pomagal ETI.

5.3

Mobilnost. Ker je mobilnost znotraj in zunaj evropskih meja za mlade znanstvenike in inženirje po uspešnem zaključku študija že skoraj del obveznega nadaljnjega izobraževanja, morata biti izpolnjeni dve dodatni zahtevi:

5.3.1

Mobilnost mora biti nagrajena, ne kaznovana. Na žalost je še veliko — celo novejših (63) — predpisov v zvezi s plačami, davki, zavarovanjem in pokojninskim zavarovanjem, ki imajo ravno nasprotni učinek. Tukaj je potrebna sistematična in specifična ocena oz. revizija vseh vidikov in ovir, povezanih s tem vprašanjem. Poleg tega je treba upoštevati potrebo, da družina ostane skupaj, torej morajo predpisi veljati za cele družine.

5.3.2

Mobilnost ne sme biti enosmerna cesta za beg možganov. Možnosti za uspeh, ki jih dajejo oprema in delovno okolje, pa tudi dohodki in karierne možnosti raziskovalcev in inženirjev, morajo biti prilagojeni tistim, ki jih ponujajo države zunaj Evrope, ki za Evropo predstavljajo posebno konkurenco.

5.4

Poklicna pot. Družba — ki jo zastopa politika — prevzame odgovornost za čim boljšo uporabo svojih naložb, pa tudi naložb posameznih raziskovalcev, ki so namenjene pridobivanju zaželenega širokega in zapletenega temeljnega znanja ter zelo specifičnega znanja. Ta odgovornost se mora odražati v skrbi za primerno poklicno pot izšolanih raziskovalcev, s privlačnimi možnostmi brez poklicnih pasti. Brezposelnost ali neprimerna zaposlitev kvalificiranih znanstvenikov in inženirjev pomeni zapravljanje gospodarskih naložb in odvračanje prihodnjih vrhunskih strokovnjakov, ki se nato odločijo za poklic, ki sploh ni povezan z znanostjo in tehniko, ali pa zapustijo Evropo!

5.4.1

Doktorandi. Zaradi potrebnega trajanja celotnega znanstveno-tehničnega študija, ki mu sledi doktorat, in ker disertacije s področja znanosti in tehnike zahtevajo sposobnost samostojnega dela in polno poklicno predanost, je treba ta trud tudi priznati in nagraditi (za inženirje to včasih že velja). Z različnih vidikov je škodljivo, če ravno najbolj nadarjeni mladi znanstveniki med doktorskim študijem zaradi nezadostnega plačila  (64) predolgo živijo v finančni odvisnosti. Inženirji in znanstveniki, ki so zaključili visokošolski študij, niso vajenci ali praktikanti.

5.4.2

Za nadaljnjo poklicno pot je pomembno razviti privlačne modele zaposlitve za nedoločen čas ( Tenure-Track ) in alternativne poklicne možnosti. Ugotovitve iz konca prejšnjega poglavja so v tej zvezi še toliko bolj pomembne.

5.4.3

Dati ljudem prave možnosti. Napredek in stalne inovacije so odvisni tudi od motivacije vseh udeleženih, novih modelov poslovanja in pravih metod upravljanja. Ljudem — torej tudi zaposlenim v podjetjih in raziskovalnih inštitutih — je treba v skladu z njihovo nadarjenostjo, sposobnostjo in ustvarjalnostjo ponuditi najboljše možnosti za razvoj talenta in lastnih pobud, pa tudi omogočiti družbeno okolje, ki podpira in spodbuja njihovo ustvarjalnost. To so pomembna vprašanja socialne politike, socialnih raziskav, družinske politike, ekonomsko-poslovnih ved in na splošno kulture upravljanja. V tej povezavi je sedaj priznan tudi pomen smiselnega ravnovesja med delom in zasebnim življenjem za ustvarjalnost in produktivnost (65).

5.5

Izmenjave med univerzami in industrijo. Najboljša pot za prenos znanja in izmenjavo izkušenj so strokovnjaki sami. Zato že dolgo obstajajo prizadevanja za večjo izmenjavo osebja med univerzami in raziskovalnimi ustanovami na eni strani ter industrijo na drugi, ki jih je treba kljub težavam in oviram nujno še okrepiti.

5.5.1

Žal nam doslej ni uspelo (66) premostiti različnih ovir na tem področju, kot so tarifna pogajanja, načini imenovanja, merila za napredovanje ipd. Glede na to, da so težave v glavnem znane, bi bilo treba ponovno poskušati vplivati na postopke, jih spremeniti in odstraniti ovire, povezane s tarifami. Vendar pa pri tem ne gre le za vprašanje tarif in zelo različnih ravni dohodka, temveč tudi za razlike med podjetniško kulturo v industriji in na univerzah. Čeprav nekatere razlike izhajajo iz različne narave dela industrije in univerz, je kljub temu pomembno doseči bistveno več osebnih izmenjav in sodelovanja. Odbor priporoča nov razmislek o tem pomembnem vprašanju, da bi vendar dosegli pozitivne rezultate.

5.5.2

Poleg finančno-tehničnih in davčnopravnih vidikov ter vidikov zakonodaje o prevzemu odgovornosti je treba posebej poudariti vzajemno mobilnost med univerzitetnimi in gospodarskimi krogi. Zato Odbor ponavlja priporočilo za oblikovanje sistema štipendij in podpore, ki bi zagotavljal spodbude za omejeno (npr. od enega do treh let) vzajemno mobilnost (ob jamstvu, da se udeleženci lahko vrnejo na prejšnjo poklicno pot) med industrijo in znanstvenimi ustanovami, kot so to študijski dopusti na univerzitetnem področju. Takšen sistem ne bi le vodil k boljšemu spoznavanju in razumevanju razmer na obeh straneh in prenosu znanja, temveč bi tudi povečal možnost dolgoročnih izmenjav. Odbor se sicer zaveda, da lahko takšni vzajemni procesi obema stranema povzročajo težave (67), vendar bi jih prednosti takšne štipendije pomagale premagati, zlasti ker se tako lahko odprejo nove poklicne možnosti.

—

Temeljne raziskave, pravzaprav vsaka dolgoročno zastavljena raziskava in razvoj, nastaja s pomočjo zgodnjega objavljanja rezultatov, da bi druge raziskovalne skupine imele možnost preveriti rezultate. Poleg tega je treba izkoristiti sinergijo, ki izhaja iz takojšnje, vzajemne komunikacije v znanstvenih krogih, zlasti kadar mnogi laboratoriji sodelujejo v skupnem raziskovalnem in razvojnem programu.

—

Ponavadi mora tudi javna oblast zahtevati objavo rezultatov raziskave, ki jo je podprla, da lahko upraviči svojo podporo in zagotovi konkurenco.

—

V nasprotju s tem pa mora biti praviloma v interesu podjetja, da — ob upoštevanju konkurenčnega položaja — vsaj tako dolgo ohrani tajno obravnavo rezultatov razvoja izdelkov, dokler ni mogoče ponuditi novega proizvoda, primernega za trženje.