1)   

Ali Evropski sporazum o pridružitvi med Republiko Madžarsko na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na drugi strani, podpisan dne 16. decembra 1991 (UL L 347 z dne 31. decembra 1993) predstavlja zakonito, ustrezno in zadostno pravno podlago za dodelitev pooblastila Evropski skupnosti za sprejem Evropskega sporazuma o vzajemnem priznavanju, zaščiti in nadzoru imen vin, podpisanega dne 29. novembra 1993 (UL L 337 z dne 31. decembra 1993) med Evropsko skupnostjo in Republiko Madžarsko; med drugim glede na člen 65(1), Skupno izjavo št. 13 in Prilogo XIII (točke 3, 4 in 5) Evropskega sporazuma iz leta 1991, v zvezi z morebitnim pridržkom suverenih pravic in pristojnosti posameznih držav na področju nacionalnih geografskih označb za svoje kmetijsko prehrambene proizvode, vključno s proizvodi vinskega sektorja, ki izključuje vsakršen prenos suverenih pravic in pristojnosti na Evropsko skupnost?

2)   

Ali je Evropski sporazum o zaščiti imen vin, podpisan dne 29. novembra 1993 med Evropsko skupnostjo in Republiko Madžarsko (UL L 337/1993) o ureditvi zaščite geografskih označb na področju industrijske in poslovne lastnine, tudi glede na vsebino mnenja št. 1/94 Sodišča Evropskih skupnosti o izključni pristojnosti ES, treba razglasiti za ničnega in brez učinka v pravnem redu Skupnosti, glede na to, da posamezne države članice Evropske skupnosti omenjenega sporazuma niso ratificirale?

3)   

Če je Evropski sporazum iz leta 1993 (UL L 337/93) v celoti zakonit in uporabljiv, ali je prepoved uporabe imena „Tocai“ v Italiji po letu 2007, ki izhaja iz izmenjanih pisem med pogajalkami v času sklepanja tega sporazuma (in ki so mu tudi priložena), nična in brez učinka in sicer zato, ker je ta v nasprotju z ureditvijo homonimnih označb, določeno s tem Sporazumom iz leta 1993 (glej člen 4(5) in Protokol priložen k Sporazumu)?

4)   

Ali je gre šteti, da Druga skupna izjava, priložena Sporazumu iz leta 1993 (UL L 337/1993), iz katere izhaja, da pogodbene stranke v času pogajanj niso bile seznanjene z obstojem homonimnih označb evropskih in madžarskih vin, vsebuje očitno napačno predstavo stvarnosti (glede na to, da italijanske in madžarske označbe vina „Tocai“ obstajajo in živijo v sožitju že stoletja in da so bile uradno priznane leta 1948 s sporazumom, sklenjenim med Italijansko republiko in Republiko Madžarsko, ter so bile nedavno prevzete v pravno ureditev Skupnosti), kar na podlagi člena 48 Dunajske konvencije o pogodbenem pravu predstavlja razlog za ničnost dela Sporazuma iz leta 1993, iż katerega izhaja prepoved uporabe imena „Tocai“ v Italiji?

5)   

Ali je treba v luči člena 59 Dunajske konvencije o pogodbenem pravu Sporazum TRIPs o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (UL L 336 z dne 23. novembra 1994), ki je bil sklenjen v okviru Svetovne trgovinske organizacije (WTO) in je začel veljati dne 1. januarja 1996, torej po uveljavitvi Evropskega sporazuma iz leta 1993 (UL L 337/1994) razlagati tako, da se glede na to, da so podpisnice obeh sporazumov iste, njegove določbe o ureditvi homonimnih označb vin uporabljajo namesto določb iz Evropskega sporazuma iz leta 1993, kadar so le-te v neskladju?

6)   

Ali je treba člene 22 – 24 tretjega dela Priloge C Sporazuma o ustanovitvi svetovne trgovinske organizacije (WTO), ki vsebuje Sporazum TRIPs (UL L 336/1994) in ki je začel veljati 1. januarja 1996, glede na obstoj dveh homonimnih označb za vina, pridelana v dveh državah pogodbenicah Sporazuma TRIPs (tako v primeru, da gre za homonomijo pri dveh geografskih označbah, ki se uporabljata v obeh državah pogodbenicah Sporazuma, kot tudi če gre za geografsko označbo v eni državi pogodbenici ter homonimno poimenovanje vinske trte, ki je tradicionalno gojena v drugi državi pogodbenici) razlagati tako, da se lahko ti dve označbi uporabljata še naprej, če so ju njuni proizvajalci v preteklosti uporabljali bodisi v dobri veri bodisi najmanj deset let pred 15. aprilom 1994 (člen 24(4) TRIPs) in če vsaka označba natančno navaja državo ali regijo oziroma kraj porekla zaščitenega vina, tako da le-to potrošnika ne zavaja?