1

Tožeča stranka, KL, je od leta 1997 do leta 2001 delala kot svetovalka na področju informatike pri Evropski investicijski banki (EIB).

2

Od 1. septembra 2001 je bila tožeča stranka zaposlena pri EIB na podlagi pogodbe za nedoločen čas.

3

EIB je po tem, ko je bila tožeča stranka več obdobij odsotna, tožečo stranko z dopisom z dne 22. maja 2017 obvestila, da je A, uradni zdravnik pri EIB za odločanje glede nezmožnosti za delo, priporočil, naj se ji od 1. junija 2017 za šest mesecev prizna začasna delna nezmožnost za delo (v višini 50 %).

4

Tožeča stranka je z dopisom z dne 1. junija 2017 izpodbijala priporočilo uradnega zdravnika A in predlagala postopek za izdajo neodvisnega zdravniškega mnenja za oceno njene domnevne popolne nezmožnosti za ponovno opravljanje svojih delovnih nalog pri EIB.

5

EIB je 9. oktobra 2017 tožeči stranki poslala dopis, v katerem je pojasnila, da je zahtevani postopek tisti, ki je določen v členu 4 Priloge X k upravnim predpisom, ki se uporabljajo za zaposlene v EIB in ki so bili sprejeti na podlagi Kadrovskih predpisov EIB (v nadaljevanju: upravni predpisi), in jo obvestila, da je za izvedbo tega postopka kot neodvisnega zdravnika imenovala zdravnika B.

6

Tožeča stranka se je 18. oktobra 2017 sestala z zdravnikom B, ki je potrdil mnenje zdravnika A in svojo ugotovitev EIB posredoval 29. novembra 2017, tožeči stranki pa 11. decembra 2017.

7

EIB je z dopisom z dne 14. decembra 2017 tožečo stranko obvestila, da so potekali pogovori o njeni vrnitvi na delo s skrajšanim delovnim časom za obdobje treh mesecev na drugem delovnem mestu, kot ga je zasedala, ne da bi morala biti od 1. januarja 2018 do njene ponovne vključitve prisotna v EIB.

8

Svetovalec tožeče stranke je v telefaksu z dne 28. decembra 2017 navedel, da postopek, ki bi ga bilo treba izvesti, ni postopek za izdajo neodvisnega zdravniškega mnenja iz člena 4 Priloge X k upravnim predpisom, ampak postopek, ki ga vodi invalidska komisija, iz člena 13‑1 prehodnega pravilnika o pokojninskem sistemu za zaposlene v EIB (v nadaljevanju: PPPS). Zato je ta svetovalec izpodbijal posledice, ki naj bi za tožečo stranko nastale na podlagi postopka za izdajo neodvisnega zdravniškega mnenja.

9

Svetovalec tožeče stranke je s telefaksom z dne 19. januarja 2018 od EIB zahteval, naj se na podlagi člena 11‑3 upravnih predpisov in člena 13‑1 PPPS izvede postopek pred invalidsko komisijo.

10

EIB je z dopisom z dne 7. februarja 2018 ugodila zahtevi tožeče stranke in jo pozvala, naj imenuje zdravnika, da jo bo zastopal v invalidski komisiji, in naj ji pošlje mnenje tega zdravnika najpozneje do 16. februarja 2018, pri čemer se bo zanjo do izdaje mnenja invalidske komisije štelo, da je začasno popolno nezmožna za delo.

11

Svetovalec tožeče stranke je s telefaksom z dne 28. marca 2018 obvestil EIB, da je njegova stranka imenovala svojega rednega zdravnika, C, za zastopanje v invalidski komisiji in da bo vsa medicinska dokumentacija v zvezi s predmetno težavo tej komisiji posredovana takoj, ko bo ta komisija ustanovljena.

12

Svetovalec tožeče stranke je s telefaksom z dne 24. aprila 2018 EIB med drugim poslal poročilo zdravnika C v zvezi z izpodbijanimi zdravstvenimi vprašanji, namenjeno invalidski komisiji.

13

EIB je z dopisom z dne 26. oktobra 2018 tožečo stranko obvestila, da invalidsko komisijo sestavljajo zdravnik C, ki zastopa tožečo stranko, zdravnik A, ki zastopa EIB, in zdravnik D, ki ga sporazumno imenujeta prva dva, ki bo v skladu s členom 13‑1 PPPS invalidski komisiji predsedoval. EIB je poleg tega tožečo stranko pozvala, naj se 9. novembra 2018 zglasi pred invalidsko komisijo.

14

Svetovalec tožeče stranke je s telefaksom z dne 2. novembra 2018 to povabilo zavrnil zaradi zdravstvenega stanja svoje stranke.

15

EIB je v dopisu z dne 6. novembra 2018 svetovalcu tožeče stranke sporočila, da zdravstveno stanje njene stranke ni ovira za njeno navzočnost pred invalidsko komisijo, ki se je poleg tega sestala za oceno tega zdravstvenega stanja na zahtevo navedene stranke.

16

EIB je z dopisom z dne 14. novembra 2018 tožečo stranko povabila na sestanek 21. novembra 2018 z edinim zdravnikom D, predsednikom invalidske komisije, ki se ga je tožeča stranka udeležila.

17

Kot je razvidno iz točke 15 duplike, je EIB 21. decembra 2018 od zdravnika D prejela dokument, ki ga je ta podpisal, z dne 18. decembra 2018, naslovljen „Ugotovitev invalidske komisije z dne 9/11/2018“. V tej ugotovitvi je navedeno:

„Zaradi duševne motnje se oseba [KL] ni zmožna vrniti na svoje zadnje delovno mesto niti k svojemu nekdanjemu delodajalcu. Zato je oseba [KL] v razmerju do EIB invalid, vendar ni invalid na splošnem trgu dela. V zvezi s tem je invalidska komisija odločila soglasno.“

18

Poleg tega je iz točke 16 duplike razvidno, da je zdravnik D zdravstveni službi hkrati poslal celovito poročilo, tudi z dne 18. decembra 2018, naslovljeno „Zdravniško izvedensko mnenje v okviru invalidske komisije z dne 9/11/2018“. To poročilo je vsebovalo enako ugotovitev kot dokument, naslovljen „Ugotovitev invalidske komisije z dne 9/11/2018“.

19

Tožeča stranka je 27. decembra 2018 EIB poslala poziv v zvezi z mnenjem invalidske komisije. EIB je odgovorila, da tega mnenja še vedno ni prejela.

20

EIB je z dopisom z dne 8. februarja 2019 svetovalca tožeče stranke obvestila, da ji je invalidska komisija 23. januarja 2019 posredovala odločitev, ki jo je sprejela soglasno in v skladu s katero njena stranka ni invalid, in to stranko pozvala k vrnitvi na delo z 18. februarjem 2019, potem ko je stopila v stik s službo za medsebojne odnose in dobro počutje, da bi razpravljala o pogojih njene ponovne vključitve. Temu dopisu so bili priloženi trije obrazci, naslovljeni „Invalidity committee decision“ (odločitev invalidske komisije), v katerih je bilo označeno polje „not invalid“ (ni invalid). Dva od teh obrazcev sta bila datirana 16. januarja 2019, tretji pa 23. januarja 2019 (v nadaljevanju: obrazci z dne 16. in 23. januarja 2019). EIB je v istem dopisu z dne 8. februarja 2019 dodala, da je njena zdravstvena služba od zdravnika D prejela dodatni dokument, ki se lahko na zahtevo posreduje tožeči stranki.

21

Odločba iz tega dopisa z dne 8. februarja 2019 (v nadaljevanju: odločba z dne 8. februarja 2019) v delu, v katerem je z njo ugotovljeno, da je tožeča stranka zmožna za delo in da je od 18. februarja 2019 neopravičeno odsotna, pomeni prvo odločbo, ki se izpodbija s to tožbo.

22

Svetovalec tožeče stranke je s telefaksom z dne 14. februarja 2019 od EIB zahteval, naj mu posreduje obrazloženo mnenje invalidske komisije iz člena 15‑3 PPPS.

23

EIB je v dopisu z dne 8. marca 2019 svetovalcu tožeče stranke poslala dokument, naveden v točki 17 zgoraj, naslovljen „Ugotovitev invalidske komisije z dne 9/11/2018“, pri čemer je pojasnila, da ga je razlagala, kot da se z njim predlaga dogovor, v skladu s katerim bi morala tožeča stranka dokončno zapustiti EIB v zameno za prejem denarnega zneska. Tak dogovor naj bi bil mogoč v luksemburškem sistemu socialne varnosti, ne pa v pravnem okviru EIB.

24

Zato je EIB v istem dopisu ponovila, da bi se morala tožeča stranka na podlagi odločitve invalidske komisije, s katero je bilo ugotovljeno, da ni invalid, 18. februarja 2019 vrniti v službo. EIB je dodala, da se bo odsotnost tožeče stranke štela za neopravičeno v skladu s členom 3.4 Priloge X k upravnim predpisom, tako da se dnevi, ko ne bi delala, odštejejo od letnega dopusta.

25

Odločba iz tega dopisa z dne 8. marca 2019 v delu, v katerem je z njo ugotovljeno, da je tožeča stranka zmožna za delo in da je od 18. februarja 2019 neopravičeno odsotna (v nadaljevanju: odločba z dne 8. marca 2019), pomeni drugo odločbo, ki se izpodbija s to tožbo.

26

Svetovalec tožeče stranke je v telefaksu z dne 29. marca 2019, poslanem EIB, izpodbijal odločbi z dne 8. februarja in 8. marca 2019. Temu telefaksu je bilo priloženo zdravniško potrdilo zdravnika C z dne 15. marca 2019, v katerem je ta navedel, da „glede morebitne vrnitve na delo v EIB je soglasno mnenje invalidske [komisije], podano v ugotovitvah z dne 9. novembra 2018, da je [tožeča stranka] invalid“ in da bi, če pravilno razume obrazec, predložen EIB, „označil polje ‚invalid‘ v razmerju do EIB“.

27

EIB je v dopisu, ki ga je 2. maja 2019 poslala svetovalcu tožeče stranke, potrdila svoji predhodni odločbi z dne 8. februarja in 8. marca.

28

Tožeča stranka je 16. maja 2019, potem ko je sama vložila zahtevo, od zdravnika D prejela dokument, naslovljen „Zdravniško izvedensko mnenje v okviru invalidske komisije z dne 9/11/2018“, in podpisano obvestilo na listku, v katerem je pojasnjeno, da je bilo z odločitvijo invalidske komisije ugotovljeno, da je tožeča stranka „invalid v razmerju do EIB“.

29

Tožeča stranka je 8. junija 2019 predlagala začetek spravnega postopka na podlagi člena 41 Kadrovskih predpisov EIB (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi EIB). Ta predlog se je nanašal na odločbo z dne 8. marca 2019 v delu, v katerem je bila z njo potrjena odločba z dne 8. februarja 2019, glede ugotovitve v zadnjenavedeni odločbi, da je tožeča stranka od 18. februarja 2019 neopravičeno odsotna, in s katero je bil člen 3.4 Priloge X k upravnim predpisom uporabljen tako, da se dnevi neopravičene odsotnosti odštejejo od njenega letnega dopusta.

30

EIB se je z dopisom z dne 25. julija 2019 strinjala z začetkom takega postopka.

31

Tožeča stranka od 1. avgusta 2019 ni več prejemala osebnih prejemkov, ker so bili dnevi dopusta, do katerih je bila upravičena, porabljeni.

32

Zdravnik C je 12. septembra 2019 v dopisu, poslanem tožeči stranki, pojasnil, da je najprej označil polje „invalid“ (invalid) in da je nato, po stiku z EIB, ki mu je navedla, da sta druga dva zdravnika označila polje „not invalid“ (ni invalid) in da bi moral storiti enako, spremenil svoj odgovor v „not invalid“, pri čemer je menil, da je obrazec namenjen temu, da se navede, da tožeča stranka na splošnem trgu dela ni invalid.

33

Zdravnik D je v elektronskem sporočilu z dne 18. septembra 2019 tožeči stranki napisal:

„EIB mi je zaupala nalogo, za katero menim, da sem jo opravil. Ugotovitev treh zdravnikov izvedenskega odbora je bila invalidnost v razmerju do zadnjega delovnega mesta, to je do EIB, ne pa invalidnost na splošnem trgu dela, kar ne pomeni zmožnosti za vrnitev na delo v EIB. Trije zdravniki so menili, da se ne morete več vrniti v EIB. To je bilo jasno navedeno v mojem izvedenskem mnenju in ugotovitvi invalidske [komisije] (ki zaradi zaupnosti zdravstvenih podatkov vključuje le zadnji stavek izvedenskega mnenja in ne diagnoze: izvedensko mnenje je bilo poslano le zdravniku EIB). Ta dokumenta sem vam poslal.

Ne vem, kako bi lahko bil še natančnejši. Če si uprava EIB to izvedensko mnenje in to ugotovitev razlaga po svoje, je treba to z njo razčistiti pravno. V skladu z izvedenskim mnenjem ste invalid v razmerju do zadnjega delovnega mesta.“

34

Svetovalec tožeče stranke je v elektronskem sporočilu z dne 27. novembra 2019 pred spravno komisijo trdil, da je EIB napačno uporabila ugotovitev invalidske komisije, ker je napačno razlagala pojem invalidnosti, kot je naveden v členu 46‑1 PPPS, v skladu s katerim je treba invalidnost presojati v razmerju do delovnega mesta, ki ga je zasedal zadevni uslužbenec EIB.

35

Predsednik spravne komisije je 20. januarja 2020 predsednika EIB obvestil, da spravni postopek ni bil uspešen.

36

EIB je v dopisu z dne 16. marca 2020 ugotovila, da spravni postopek ni bil uspešen, in ugotovitve te komisije posredovala tožeči stranki. Odločba iz tega dopisa se v delu, v katerem so z njo potrjene ugotovitve spravne komisije in s tem potrjeni odločbi z dne 8. februarja in 8. marca 2019, po potrebi izpodbija v tej tožbi.

37

Tožeča stranka je med 18. februarjem 2019 in 28. decembrom 2020 predložila več zdravniških potrdil, da bi opravičila odsotnosti z dela.

38

EIB je 12. junija, 18. julija, 13. avgusta, 25. septembra, 28. oktobra, 14. novembra, 18. decembra 2019 ter 15. in 25. februarja 2020 tožečo stranko povabila na zdravniške preglede, ki bi morali biti 18. junija, 8. avgusta, 27. avgusta, 2. oktobra, 4. novembra, 25. novembra, 23. decembra 2019 oziroma 3. in 28. februarja 2020.

39

Tožeča stranka je prek svojega svetovalca zavrnila opravljanje teh pregledov in predložila zdravniška potrdila, iz katerih je razvidno, da se teh pregledov ne more udeležiti.

40

Tožeča stranka je 11. junija 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

41

Tožeča stranka je istega dne v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za priznanje anonimnosti. Splošno sodišče je temu predlogu ugodilo s sklepom z dne 21. julija 2020.

42

Odgovor na tožbo, replika in duplika so bili vloženi 17. septembra 2020, 25. novembra 2020 oziroma 19. januarja 2021.

43

Tožeča stranka je 26. aprila 2021 na podlagi člena 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča predložila dodatne dokaze.

44

Splošno sodišče (četrti senat) je 27. aprila 2021 na predlog sodnika poročevalca začelo ustni del postopka in v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 89 Poslovnika, pozvalo stranki, naj predložita določene dokumente, ter jima postavilo pisna vprašanja in ju pozvalo, naj nanje pisno odgovorita. Stranki sta na ti zahtevi odgovorili v za to določenih rokih.

45

Stranki sta na obravnavi 24. junija 2021 ustno podali navedbe in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

46

Splošno sodišče je na obravnavi na eni strani EIB pozvalo, naj predloži nove dokumente in odgovori na več vprašanj, in na drugi tožečo stranko, naj predloži stališče o odgovorih, ki jih bo podala EIB, kar sta stranki storili v za to določenih rokih.

47

Ustni del postopka je bil končan 29. julija 2021.

48

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

49

EIB Splošnemu sodišču predlaga, naj:

50

Tožeča stranka v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti navaja dva tožbena razloga. Prvi se nanaša na kršitev členov 46‑1 in 48‑1 PPPS ter členov 11.1 in 11.3 upravnih predpisov ter na očitno napako pri presoji, drugi pa na kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja.

51

Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom zlasti trdi, da je EIB s tem, da je v odločbah z dne 8. februarja in 8. marca 2019, ki sta bili potrjeni z odločbo z dne 16. marca 2020 (v nadaljevanju: izpodbijane odločbe), menila, da je tožeča stranka zmožna za delo in da je od 18. februarja 2019 neopravičeno odsotna, kršila, prvič, člena 46‑-1 in 48‑1 PPPS ter člena 11.1 in 11.3 upravnih predpisov, in drugič, storila očitno napako pri presoji.

52

Po mnenju tožeče stranke te nezakonitosti izhajajo iz tega, da je invalidska komisija v dveh dokumentih, naslovljenih „Zdravniško izvedensko mnenje v okviru invalidske komisije z dne 9/11/2018“ in „Ugotovitev invalidske komisije z dne 9/11/2018“, ugotovila, da je tožeča stranka invalid v razmerju do EIB.

53

Stališče invalidske komisije v teh dveh dokumentih naj bi bilo potrjeno na eni strani s potrdilom zdravnika C z dne 12. septembra 2019 in na drugi strani z elektronskim sporočilom zdravnika D z dne 18. septembra 2019.

54

Tožeča stranka meni, da za ugotovitev invalidnosti v smislu člena 46‑1 PPPS zadostuje, da je uslužbenec ali uradnik invalid v razmerju do EIB, ne da bi bilo treba ugotoviti invalidnost na splošnem trgu dela.

55

Nasprotno, EIB meni, da mnenje invalidske komisije ni v dokumentih, ki ju navaja tožeča stranka, temveč v obrazcih z dne 16. in 23. januarja 2019, v katerih so trije člani invalidske komisije označili polje „not invalid“ (ni invalid). Ti trije obrazci skupaj naj bi bili mnenje, ki ji ga je morala invalidska komisija posredovati na podlagi člena 15‑4 PPPS.

56

EIB trdi, da iz mnenja invalidske komisije, v katerem je ugotovljeno, da tožeča stranka „ni invalid“, izhaja, da bi se morala tožeča stranka 18. februarja 2019 vrniti na delo v EIB, sicer bi bilo treba šteti, da je od tega datuma neopravičeno odsotna, kot je EIB navedla v odločbah z dne 8. februarja in 8. marca 2019.

57

EIB meni, da se z PPPS priznava le ena vrsta invalidnosti, in sicer invalidnost na splošnem trgu dela, ne pa invalidnost, ki naj bi obstajala le v razmerju do EIB.

58

Kot je razvidno iz točk 52, 53 in 55 zgoraj, se stranki ne strinjata glede dokumentov, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju, ali je po mnenju invalidske komisije tožeča stranka invalid ali ne.

59

V obravnavani zadevi je iz točk 17, 18 in 20 zgoraj razvidno, da je EIB ob sprejetju odločb z dne 8. februarja in 8. marca 2019 razpolagala z:

60

EIB v procesnih vlogah meni, da je bilo od teh dokumentov mogoče upoštevati le obrazce z dne 16. in 23. januarja 2019, in sicer iz štirih razlogov.

61

Na prvem mestu, ti obrazci naj bi bili edini verodostojni uradni dokument, ki vsebuje mnenje invalidske komisije v skladu s členom 15‑4 PPPS.

62

Na drugem mestu, navedeni obrazci naj bi bili poznejši od dokumenta, naslovljenega „Ugotovitev invalidske komisije z dne 9/11/2018“.

63

Na tretjem mestu, obrazce z dne 16. in 23. januarja 2019 naj bi podpisali trije člani invalidske komisije, dokument, naslovljen „Ugotovitev invalidske komisije z dne 9/11/2018“, pa le zdravnik D.

64

Na četrtem mestu, datum v naslovu zadnjenavedenega dokumenta naj bi bil napačen, ker naj invalidska komisija tožeče stranke ne bi pregledala 9. novembra 2018.

65

V zvezi s prvo trditvijo EIB je treba navesti, da ta ni predložila poslovnika ali internega pravilnika, iz katerega bi izhajalo, da bi moralo biti mnenje invalidske komisije, ki je upravi EIB posredovano na podlagi člena 15‑4 PPPS, obvezno izraženo na obrazcu, kakršni so ti z dne 16. in 23. januarja 2019. V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da so bili ti obrazci edini uradni dokument invalidske komisije, ki ga je EIB smela upoštevati pri ugotovitvi, da je tožeča stranka invalid.

66

V zvezi z drugo trditvijo EIB je treba navesti, da to, da je dokument, naslovljen „Ugotovitev invalidske komisije z dne 9/11/2018“, nastal pred obrazci z dne 16. in 23. januarja 2019, ni bila ovira za njegovo upoštevanje, saj člani invalidske komisije pri izpolnitvi teh obrazcev njegove vsebine niso spremenili. Če bi želeli člani invalidske komisije spremeniti oceno iz prvega dokumenta ali ga popraviti, bi zadostovalo, da bi v tem smislu to na navedenih obrazcih označili.

67

V zvezi s tretjo trditvijo EIB je treba ugotoviti, da je dokument, naslovljen „Ugotovitev invalidske komisije z dne 9/11/2018“, sicer dejansko podpisal le zdravnik D, vendar je v tem dokumentu naveden sklic na celotno invalidsko komisijo, pod tem naslovom pa „Sestava komisije: Dr [C], Dr [A], Dr [D]“. V skladu s členom 15‑2 PPPS pa invalidska komisija sama ureja svoj postopek. Ker EIB ni predložila predpisa, iz katerega bi izhajalo, da mora mnenje invalidske komisije podpisati vsak njen član, tega dokumenta ni mogoče izločiti zato, ker ga je podpisal le predsednik invalidske komisije, saj so ga drugi člani lahko pooblastili, da ga pripravi. EIB ni predložila nobenega elementa, ki bi kazal na to, da so se drugi člani invalidske komisije, ki niso njen predsednik, distancirali od vsebine tega dokumenta in zdravniškega izvedenskega mnenja.

68

V zvezi s četrto trditvijo EIB je treba navesti, da datum 9. november 2018, naveden v naslovu navedenega dokumenta, ne more povzročiti, da se ta dokument izloči zaradi okoliščine, da se tožeča stranka tega dne ni javila pred invalidsko komisijo.

69

Za določitev morebitne invalidnosti tožeče stranke se namreč upošteva le to, da so ugotovitve vsakega člana invalidske komisije glede njenega zdravstvenega stanja resnične, in da obstaja večina oziroma soglasje te komisije v podporo ugotovitvi, do katere je prišla ta komisija.

70

Vendar nobeden od teh elementov ni bil izpodbijan pred Splošnim sodiščem. Po eni strani je iz spisa razvidno, da so zdravstveno kartoteko tožeče stranke preučili trije člani invalidske komisije in da se je zdravnik D s tožečo stranko sestal 21. novembra 2018. Po drugi strani med strankama obstoj soglasja te komisije glede ugotovitve, da je tožeča stranka invalid v razmerju do EIB, ne pa na splošnem trgu dela, ni sporno.

71

V teh okoliščinah dokumenta, naslovljenega „Ugotovitev invalidske komisije z dne 9/11/2018“, ni mogoče izločiti zato, ker v njem navedeni datum ni datum, ko je invalidska komisija tožečo stranko pregledala.

72

To velja še toliko bolj, ker ta datum ni nujno napačen, saj je predsednik invalidske komisije v okoliščinah, navedenih v točki 70 zgoraj, lahko že 9. novembra 2018 ugotovil, da večina podpira ugotovitev, ki jo je sam potrdil 21. novembra 2018 po pregledu tožeče stranke.

73

Zato je treba zavrniti trditve, ki jih EIB navaja v utemeljitev stališča, da je treba za določitev vsebine mnenja invalidske komisije in torej za presojo zakonitosti izpodbijanih odločb upoštevati le obrazce z dne 16. in 23. januarja 2019. Zato morajo te presoje temeljiti na navedenih obrazcih in na dokumentu, naslovljenem „Ugotovitev invalidske komisije z dne 9/11/2018“, ki je bil potrjen z dokumentom, naslovljenim „Zdravniško izvedensko mnenje v okviru invalidske komisije z dne 9/11/2018“.

74

Ker so bili opredeljeni dokumenti, ki jih je treba upoštevati, je treba določiti vsebino mnenja invalidske komisije.

75

Iz dokumenta, naslovljenega „Ugotovitev invalidske komisije z dne 9/11/2018“, ki ga je 21. decembra 2018 prejela uprava EIB, izhaja, da tožeča stranka po mnenju treh članov invalidske komisije ne more več opravljati nalog v EIB, je pa še vedno zmožna opravljati delo zunaj EIB.

76

To stališče ustreza stališču, podanem na dnu dokumenta, naslovljenega „Zdravniško izvedensko mnenje v okviru invalidske komisije z dne 9/11/2018“, ki je bil 18. decembra 2018 posredovan zdravstveni službi EIB, ta pa je, kot je ta napisala 8. marca 2019, o tem obvestila svojo upravo, pri čemer je izpustila občutljive osebne podatke.

77

Tako podano mnenje invalidske komisije ni v nasprotju s stališčem treh članov te komisije na obrazcih z dne 16. in 23. januarja 2019.

78

Iz odločbe z dne 8. marca 2019, točke 75 odgovora na tožbo in izjav, ki jih je EIB podala na obravnavi, je namreč razvidno, da so med posredovanjem dveh dokumentov, navedenih v točkah 75 in 76 zgoraj, in predložitvijo obrazcev z dne 16. in 23. januarja 2019 potekali neformalni stiki med EIB in vsaj predsednikom invalidske komisije. Zaradi teh stikov so njeni člani lahko menili, da je treba, ker tožeča stranka na splošnem trgu dela ni invalid, označiti polje „not invalid“, saj je EIB zagovarjala takšen način pojmovanja invalidnosti.

79

EIB v nasprotju s tem stališčem trdi, da je predsednik invalidske komisije s tem, da je v dokumentu, naslovljenem „Ugotovitev invalidske komisije z dne 9/11/2018“, navedel, da je tožeča stranka invalid v razmerju do EIB, ne pa na splošnem trgu dela, dejansko predlagal obliko finančnega dogovora, ki obstaja v nacionalnem pravu in na podlagi katerega naj bi se tožeči stranki omogočilo, da zapusti institucijo v zameno za določen denarni znesek.

80

Poleg tega, da ta trditev ni dokazana, se ta trditev nanaša na razloge, iz katerih naj bi predsednik invalidske komisije v zgoraj navedenem dokumentu trdil, da tožeča stranka lahko opravlja delo na splošnem trgu dela, čeprav ni več zmožna za delo v EIB, ne izpodbija pa trditve same.

81

Zato je treba za presojo zakonitosti izpodbijanih odločb ugotoviti, da tožeča stranka po mnenju invalidske komisije ni mogla več opravljati nalog v EIB, ampak je bila še vedno zmožna opravljati delo na splošnem trgu dela.

82

Tožeča stranka meni, da bi EIB morala – glede na to, da je nezmožna za delo v EIB – ugotoviti, da je invalid, medtem ko po mnenju EIB pojem invalidnosti onemogoča, da bi oseba še vedno lahko delala zunaj tega organa.

83

V zvezi s tem je treba navesti, da je v skladu s členom 46‑1 PPPS in členom 11.1 upravnih predpisov invalid zavarovanec, ki je zaradi bolezni, nesreče ali invalidnosti fizično ali duševno nezmožen – kar je ustrezno ugotovljeno – stalno opravljati „svoje naloge ali druge enakovredne naloge“.

84

Iz teh določb je razvidno, da je treba invalidnost uslužbenca EIB oceniti glede na njegovo zmožnost, da ponovno opravlja „svoje naloge ali druge enakovredne naloge“.

85

V nasprotju s trditvami EIB morajo biti „druge enakovredne naloge“, ki jih tožeča stranka prav tako ni zmožna opravljati v smislu člena 46‑1 PPPS in člena 11.1 upravnih predpisov, naloge, ki so znotraj EIB.

86

Na prvem mestu, člen 46‑1 PPPS in člen 11.1 upravnih predpisov je treba namreč v zvezi s tem razlagati po analogiji s členom 78 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), v skladu s katerim ima „uradnik […] pravico do invalidnine v primeru popolne trajne invalidnosti, zaradi katere ne more opravljati nalog delovnega mesta v svoji funkcionalni skupini“.

87

Enako kot člen 78 Kadrovskih predpisov napotuje na funkcionalne skupine, opredeljene v členu 5 Kadrovskih predpisov in Prilogi I h Kadrovskim predpisom, ki so značilne za organizacijo evropskih institucij, je treba ugotoviti, da člen 46‑1 PPPS in člen 11.1 upravnih predpisov napotujeta na razvrstitev notranjih nalog v EIB, določeno s členom 14 Kadrovskih predpisov EIB.

88

V členu 14 Kadrovskih predpisov EIB so naštete štiri kategorije oseb, in sicer upravljavsko osebje, konceptualno osebje, operativno osebje in mladi diplomanti, ter znotraj teh kategorij različne ravni delovnih mest, in sicer vodstveno delovno mesto in delovno mesto C za upravljavsko osebje, delovna mesta D, E in F za konceptualno osebje ter delovna mesta G, H, I in K za operativno osebje.

89

Iz te napotitve na organizacijo dela, določeno v členu 14 Kadrovskih predpisov EIB, izhaja, da je treba pojem invalidnosti iz člena 46‑1 PPPS in člena 11.1 upravnih predpisov opredeliti v razmerju do EIB in glede na naloge, ki se opravljajo v EIB.

90

Na drugem mestu je treba opozoriti, da so invalidske komisije, ki jih je ustanovila EIB, organi EIB (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 11. aprila 2006, Angeletti/Komisija, T‑394/03, EU:T:2006:111, točka 159) in zato s pravnega vidika niso pristojne za oceno zmožnosti zaposlenih v EIB za opravljanje dela zunaj tega organa.

91

Navedene komisije so s pravnega vidika pristojne za odločanje o zmožnosti zaposlenih v EIB za delo v instituciji. Navedene komisije pa nimajo take pristojnosti, kadar gre za oceno zmožnosti osebe, tudi zaposlenega v EIB, za delo v drugih institucijah Evropske unije ali na nacionalnem trgu v podjetju ali upravi držav članic. Za odločitev o zmožnosti teh oseb za delo zunaj EIB so komisije, ki jih ustanovijo druge institucije ali nacionalni organi, tiste, ki morajo pregledati zadevno osebo.

92

Tako je nepredstavljivo, da bi lahko mnenja invalidske komisije, ki jo je ustanovila EIB, zavezovala podobne komisije, ki so jih ustanovile druge institucije ali nacionalni organi v državah, v katerih bi lahko zaposleni v EIB nato opravljali delo.

93

Invalidska komisija, ki je bila ustanovljena v obravnavani zadevi, je tako s tem, da se je izrekla o zmožnosti tožeče stranke za opravljanje dela na splošnem trgu dela, posegla v pristojnost takšnih komisij, s čimer je ustvarila nevarnost protislovja med njeno oceno zmožnosti tožeče stranke za delo na splošnem trgu dela in ocenami, ki bi jih lahko naknadno podale invalidske komisije, ki bi jih ustanovile druge institucije ali nacionalni organi.

94

Na tretje mestu je treba navesti, da se v skladu s členom 51‑1 PPPS invalidska pokojnina zniža, če invalid opravlja plačano delo, kadar vsota invalidske pokojnine, dodatkov k pokojninam zaradi otrok in zaslužek, ki izhaja iz tega dela, presega neto osebne prejemke, ki ustrezajo stopnji in nalogam zavarovanca na isti družinski osnovi kot takrat, ko je bilo ugotovljeno, da je invalid.

95

Iz te določbe izhaja, da ureditev, ki se uporablja za EIB, uslužbencu, za katerega je bilo v EIB ugotovljeno, da je invalid, omogoča, da lahko opravlja plačano delo zunaj tega organa, če vsi njegovi različni dohodki niso višji od neto osebnih prejemkov, ki jih je prejemal, ko je delal v EIB.

96

EIB je na obravnavi trdila, da je ta možnost omejena na opravljanje dela, ki ga ni mogoče šteti za enakovredno delu, ki ga je uslužbenec opravljal v tem organu. EIB meni, da pojem invalidnosti iz člena 46‑1 PPPS in člena 11.1 upravnih predpisov pomeni nezmožnost – znotraj tega organa ali zunaj njega – dela, ki je enako ali enakovredno delu, ki ga je uslužbenec opravljal takrat, ko je invalidska komisija izdala mnenje. Tako naj bi se člen 51.1 PPPS nanašal le na redke položaje, v katerih bi oseba, za katero je bilo v EIB ugotovljeno, da je invalid, zunaj EIB opravljala delo, ki je drugačno od dela, ki ga je opravljala v EIB.

97

Razlage EIB ni mogoče sprejeti.

98

Po eni strani takšna razlaga nima nobene opore v besedilu zadevne ureditve, v kateri je, nasprotno, potrjena – ne da bi zanjo veljala kakšna omejitev – možnost uslužbenca EIB, da opravlja drugo delo po tem, ko je bilo v EIB ugotovljeno, da je invalid. Iz takšne formulacije, v kateri so uporabljeni splošni izrazi, izhaja, da je opravljanje kakršnega koli dela zunaj EIB, če se ugotovi invalidnost, dovoljeno, pri čemer je edina omejitev zgornja meja dohodkov, kot je navedeno v navedeni določbi.

99

Po drugi strani razlaga EIB lahko povzroči pravno negotovost. Če bi bila sprejeta taka razlaga, se namreč zastavlja vprašanje, kako bi EIB lahko opredelila naloge, ki bi se na splošnem trgu lahko ali bi jih bilo treba šteti za enakovredne nalogam, ki jih njeni uslužbenci opravljajo v EIB. Natančneje, Splošno sodišče se sprašuje, katera merila bi bilo torej treba uporabiti za določitev take enakovrednosti, ali bi bilo treba taka merila objaviti, in ugotavlja, da se zdi, da takšna opredelitev in objava nista mogoči zaradi zelo razvijajoče se narave nalog, ki se opravljajo na splošnem trgu dela.

100

Glede na te različne elemente je treba ugotoviti, da je treba pojem invalidnosti v smislu člena 46‑1 PPPS in člena 11.1 upravnih predpisov razlagati tako, da se nanaša na uslužbenca EIB, za katerega je invalidska komisija, ki jo je ustanovila EIB, ugotovila, da je nezmožen za ponovno opravljanje svojih nalog ali enakovrednih nalog v tem organu.

101

Ker je invalidska komisija v obravnavani zadevi ugotovila, da tožeča stranka ni zmožna opravljati nalog v EIB in ker je treba pojem invalidnosti, uporabljen v členu 46‑1 PPPS in členu 11.1 upravnih predpisov, presojati izključno v razmerju do tega organa, je morala EIB ugotoviti, da je tožeča stranka invalid.

102

Zato je treba ugotoviti, da je EIB s tem, da je z izpodbijanimi odločbami ugotovila, da je tožeča stranka zmožna za delo in da je od 18. februarja 2019 neopravičeno odsotna, kršila člen 46‑1 PPPS in člen 11.1 upravnih predpisov.

103

EIB je poleg tega kršila člen 48‑1 PPPS in člen 11.3 upravnih predpisov, na katera se tožeča stranka prav tako sklicuje v okviru prvega tožbenega razloga in v skladu s katerima je v primeru spora invalidska komisija tista, ki je pristojna za ugotovitev invalidnosti.

104

Kršitev zgoraj navedenih določb je še toliko očitnejša pri odločbi z dne 16. marca 2020, ker je EIB ob sprejetju te odločbe razpolagala tudi s potrdilom zdravnika C z dne 15. marca 2019, v katerem je ta zdravnik navedel, prvič, da je po soglasnem mnenju invalidske komisije tožeča stranka invalid v razmerju do EIB, in drugič, da bi, če razume obrazec z dne 23. januarja 2019, označil „polje ‚invalid‘ v razmerju do EIB“. To potrdilo je potrjevalo, ne da bi bilo to potrebno, da tožeča stranka za invalidsko komisijo ni bila zmožna ponovno opravljati dela v EIB.

105

Glede na vse navedene preudarke je treba prvi tožbeni razlog šteti za utemeljen in zato izpodbijane odločbe razglasiti za nične, ne da bi bilo treba preučiti druge trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v okviru prvega tožbenega razloga, dopustnost dodatnih dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila 26. aprila 2021 v utemeljitev tega tožbenega razloga, niti drugi tožbeni razlog.

106

Tožeča stranka s tretjim tožbenim predlogom predlaga, naj se EIB naloži, naj za nazaj plača invalidsko pokojnino, ki ji načeloma pripada od 1. februarja 2019, in sicer do celotnega plačila, pri čemer se zamudne obresti določijo po obrestni meri ECB, povečani za dve točki.

107

EIB meni, da ta predlog ni dopusten, ker če bi se temu predlogu ugodilo, bi to pomenilo, da ji Splošno sodišče nalaga, naj ugotovi, da je tožeča stranka invalid v smislu ureditve, ki se uporablja. EIB pa meni, da Splošno sodišče na institucije ne more nasloviti odredbe, ki morajo na podlagi člena 266 PDEU sprejeti le potrebne ukrepe za izvršitev sodbe, s katero je bila razglašena ničnost.

108

Poleg tega EIB meni, da niti Splošno sodišče niti ona sama ne moreta nadomestiti invalidske komisije pri njenih zdravniških ugotovitvah, ki jih je treba šteti za dokončne. Da bi bilo mogoče tožeči stranki dodeliti invalidsko pokojnino, EIB meni, da je treba ustanoviti novo invalidsko komisijo, katere naloga bo ugotoviti, ali je tožeča stranka invalid ali ne.

109

V zvezi s tem je treba opozoriti, da – kot poudarja EIB – sodišče Unije ne more instituciji ali organu Unije naložiti sprejetje posebnih ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe, s katero je bila odločba razglašena za nično, ker bi s tem poseglo v pravice upravnega organa (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 2011, Marcuccio/Komisija, T‑236/02, EU:C:2011:465, točka 163 in navedena sodna praksa).

110

Vendar je treba v skladu s sodno prakso pravilo iz člena 91(1), drugi stavek, Kadrovskih predpisov uporabiti za spore med EIB in njenimi uslužbenci (glej v tem smislu sodbo z dne 28. septembra 1999, Hautem/EIB, T‑140/97, EU:T:1999:176, točka 77, potrjeno s sodbo z dne 2. oktobra 2001, EIB/Hautem, C‑449/99 P, EU:C:2001:502, točka 95).

111

Ta določba sodišču Unije v zvezi s spori finančne narave daje neomejeno pristojnost, v okviru katere lahko toženi stranki po uradni dolžnosti, če je to potrebno, naloži plačilo odškodnine za škodo, ki jo je ta povzročila, in v takem primeru ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve ex aequo et bono oceniti nastalo škodo (glej sodbo z dne 20. maja 2010, Gogos/Komisija, C‑583/08 P, EU:C:2010:287, točka 44 in navedena sodna praksa).

112

Zaradi neomejene pristojnosti, ki jo tako sodišču Unije podeljuje člen 91(1), drugi stavek, Kadrovskih predpisov, je sodišču Unije med drugim zaupana naloga, da celovito reši spore, ki so mu bili predloženi, in zagotovi polni učinek ničnostnih sodb, ki jih izreče v sporih glede uslužbencev (glej sodbo z dne 20. maja 2010, Gogos/Komisija, C‑583/08 P, EU:C:2010:287, točki 49 in 50 ter navedena sodna praksa).

113

Sodišče Unije pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti na zadevne institucije ali organe ne naslovi odredb, temveč ima po potrebi pristojnost, da namesto njih sprejme odločitve, ki nujno izhajajo iz ugotovitev, do katerih je sodišče Unije prišlo na podlagi lastne pravne presoje spora.

114

V obravnavani zadevi se postavlja vprašanje, ali je treba tretji tožbeni predlog tožeče stranke razlagati kot predlog, naslovljen na Splošno sodišče, naj uporabi svojo neomejeno pristojnost. V zvezi s tem je treba ugotoviti, ali je Splošnemu sodišču s takim predlogom predložen „spor finančne narave“ v smislu člena 91(1) Kadrovskih predpisov.

115

EIB, ki ji je Splošno sodišče v zvezi s tem postavilo vprašanje, ne prereka, da ima sodišče Unije v sporih med EIB in njenimi uslužbenci, vključno zoper EIB, neomejeno pristojnost, če so ti spori finančne narave.

116

Vendar EIB meni, da ta spor ni tak, ker se s predlogom tožeče stranke za plačilo invalidske pokojnine za nazaj zahteva, da je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka invalid v smislu ureditve, ki se uporablja za EIB, in ker je taka ugotovitev invalidnosti v izključni pristojnosti invalidske komisije.

117

V zvezi s tem je treba opozoriti, da „spori finančne narave“ v smislu te določbe ne pomenijo le odškodninskih tožb, ki jih uslužbenci vlagajo zoper institucijo ali organ Unije, temveč tudi vse spore, katerih namen je, da ta institucija ali organ plača uslužbencu znesek, za katerega ta meni, da mu pripada na podlagi Kadrovskih predpisov ali drugega akta, ki ureja njegovo delovno razmerje (glej v tem smislu sodbi z dne 18. decembra 2007, Weißenfels/Parlament, C‑135/06 P, EU:C:2007:812, točka 65, in z dne 20. maja 2010, Gogos/Komisija, C‑583/08 P, EU:C:2010:287, točka 45).

118

V obravnavani zadevi je treba, ker tožeča stranka sodišču Unije predlaga, naj odloči o zakonitosti odločbe, da se ji ne prizna statusa „invalidne“ osebe, in da naj na podlagi tretjega tožbenega predloga EIB naloži, da ji plača denarni znesek, razumeti, da ta tožba postane spor finančne narave. Odločba o ugotovitvi, da tožeča stranka „ni invalid“, namreč neposredno vpliva na kontinuiteto položaja zadevne osebe kot uslužbenca v EIB in torej na njegove osebne prejemke in njegove finančne pravice (glej v tem smislu sodbi z dne 20. maja 2010, Gogos/Komisija, C‑583/08 P, EU:C:2010:287, točka 47, in z dne 30. septembra 2013, Possanzini/Frontex, F‑124/11, EU:F:2013:137, točka 73).

119

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je ta spor finančne narave in da ima zato Splošno sodišče v obravnavani zadevi neomejeno pristojnost.

120

Res je, da mora EIB po razglasitvi ničnosti izpodbijanih odločb, o kateri je bilo odločeno v točki 105 zgoraj, na podlagi člena 266 PDEU sprejeti novo odločbo, s katero se ugotovi invalidnost tožeče stranke in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, saj samo mnenje komisije ne more imeti teh učinkov.

121

Vendar za sprejetje te odločbe EIB ni treba ponovno pregledati položaja tožeče stranke, saj ima EIB v obravnavani zadevi le vezano pristojnost, zaradi česar mora upravno sklepati na podlagi ugotovitve invalidske komisije o invalidnosti, ki je za to redno ustanovljena (glej, a contrario, v zvezi z razglasitvijo ničnosti zdravstvene odločitve, na podlagi katere se od uprave zahteva, da ponovno pregleda položaj tožeče stranke, sodbo z dne 28. septembra 2011, Allen/Komisija, F‑23/10, EU:F:2011:162, točka 115).

122

Po eni strani namreč iz členov 46‑1 in 48‑1 PPPS izhaja, da invalidska komisija ugotovi invalidnost. Na drugi strani so uslužbenci, za katere invalidska komisija ugotovi, da so invalidi, na podlagi členov 33d in 36 Kadrovskih predpisov EIB ter člena 49‑1 PPPS upravičeni do invalidske pokojnine.

123

V obravnavani zadevi je bilo, kot je razvidno iz točk od 75 do 81 zgoraj, mnenje invalidske komisije, v skladu s katerim je tožeča stranka invalid, podano v dokumentu, naslovljenem „Ugotovitev invalidske komisije z dne 9/11/2018“, za katerega je bilo glede na vse okoliščine obravnavane zadeve navedeno, da izraža stališče članov invalidske komisije, tako da EIB, ki ni trdila, da je bil postopek pred invalidsko komisijo nezakonit, nima druge izbire, kot da ugotovi, da je tožeča stranka invalid, in ji tako prizna pravico do prejemanja invalidske pokojnine, ne da bi bilo treba ustanoviti novo invalidsko komisijo.

124

Zato je treba EIB naložiti, naj tožeči stranki plača invalidsko pokojnino, ki ji pripada od 1. februarja 2019, in zamudne obresti od te pokojnine do celotnega plačila, pri čemer se zamudne obresti določijo po obrestni meri, ki jo ECB uporablja za glavne operacije refinanciranja in ki velja prvi dan v mesecu, v katerem zapade plačilo, povečani za dve točki.

125

Od tako ugotovljenega zneska je treba odšteti zneske, ki so bili tožeči stranki v istem obdobju izplačani iz naslova osebnih prejemkov in za katere se bi izkazalo, da ji zaradi plačila invalidske pokojnine niso pripadali.

126

Tožeča stranka meni, da ji je EIB s tem, da je zahtevala, naj tožeča stranka vloži tožbo, čeprav je bilo mnenje invalidske komisije glede njene invalidnosti jasno, povzročila nepremoženjsko škodo, in sicer poslabšanje njenega tesnobnega stanja, ki jo je treba povrniti s plačilom zneska 5000 EUR, ocenjenega ex æquo et bono.

127

Tožeča stranka meni, da je vzročna zveza med to nepremoženjsko škodo in ravnanjem EIB očitna, saj tega dodatnega stresa ne bi utrpela, če bi EIB potrdila ugotovitve invalidske komisije.

128

Tožeča stranka je v zvezi s tem predložila poročilo svojega psihiatra, E, z dne 2. junija 2020.

129

EIB ta zahtevek prereka.

130

Glede tega je treba navesti, da je lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso razglasitev ničnosti nezakonitega akta sama po sebi primerna in načeloma zadostna povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je ta akt lahko povzročil (sodba z dne 9. novembra 2004, Montalto/Svet, T‑116/03, EU:T:2004:325, točka 127; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 9. julija 1987, Hochbaum in Rawes/Komisija, 44/85, 77/85, 294/85 in 295/85, EU:C:1987:348, točka 22).

131

To pa ne velja, če tožeča stranka dokaže, da ji je nastala nepremoženjska škoda, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti, in ki je s to razglasitvijo ničnosti ne bi bilo mogoče v celoti povrniti (sodba z dne 31. maja 2018, Korwin‑Mikke/Parlament, T‑352/17, EU:T:2018:319, točka 78).

132

Čeprav je treba v obravnavani zadevi ugotoviti, da je škoda zaradi poslabšanja tesnobnega stanja, na katero se sklicuje tožeča stranka, povezana z ravnanjem EIB pred začetkom sodnega postopka, Splošno sodišče vseeno meni, da tožeča stranka ni dokazala, da te škode ne bi bilo mogoče v celoti povrniti z razglasitvijo ničnosti odločbe EIB, zlasti ker je v obravnavani zadevi poleg razglasitve ničnosti organu naloženo, naj tožeči stranki plača vse finančne prejemke, ki so ji bili odvzeti na podlagi odločbe, ki je bila razglašena za nično (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, BZ/Komisija, T‑336/19, ni objavljena, EU:T:2020:21, točka 55).

133

Zato je treba odškodninski zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, ki ga je vložila tožeča stranka, zavrniti.

134

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

135

Ker EIB s svojimi predlogi v bistvenem ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)

razsodilo: