1

Intervenientka, družba Underberg AG, je 1. aprila 1996 pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena in nato nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)).

2

Znamka, za katero se je zahtevala registracija, je ta tridimenzionalni znak:

3

Ta prikaz prijavljene znamke je opisan tako: „Predmet znamke je zeleno‑rjava travna bilka v steklenici; dolžina travne bilke meri približno tri četrtine steklenice“.

4

Proizvodi, za katere se je zahtevala registracija, spadajo zlasti v razred 33 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo temu opisu: „Žgane pijače in likerji“.

5

Prijava znamke št. 33266 je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 51/2003 z dne 23. junija 2003.

6

Družba Przedsiębiorstwo Polmos Białystok (Spółka Akcyjna), ki jo je tožeča stranka, družba CEDC International sp. z o.o., nadomestila po združitvi s pripojitvijo, izvedeni leta 27. julija 2011, je 15. septembra 2003 na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94 (postal člen 41 Uredbe št. 207/2009 in nato člen 46 Uredbe 2017/1001) vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke za proizvode, navedene zgoraj v točki 4.

7

Ugovor je temeljil zlasti na prejšnji francoski tridimenzionalni znamki, ki je bila vložena 18. septembra 1995, registrirana 18. aprila 1997 pod številko 95588457, podaljšana 9. junija 2005 in 13. julija 2015 (po tem, ko je bila prenesena na tožečo stranko 28. oktobra 2011) za „alkoholne pijače“ iz razreda 33 Nicejskega aranžmaja, in ki je prikazana tako:

8

Ta prikaz prejšnje francoske tridimenzionalne znamke je opisan tako: „Znamko sestavlja steklenica, kot je prikazana zgoraj in v katere trupu je skoraj diagonalno postavljena travna bilka“.

[…]

10

Razlogi, navedeni v utemeljitev ugovora, so se nanašali na, prvič, člen 8(1)(a) in (b) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(1)(a) in (b) Uredbe št. 207/2009 in nato Uredbe 2017/1001) v zvezi s prejšnjo francosko tridimenzionalno znamko št. 95588457, ponazorjeno zgoraj v točki 7, drugič, člen 8(3) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(3) Uredbe št. 207/2009 in nato Uredbe 2017/1001) v zvezi z isto znamko in registriranimi znamkami, navedenimi zgoraj v točki 9, in tretjič, člen 8(4) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(4) Uredbe št. 207/2009 in nato Uredbe 2017/1001) v zvezi z neregistriranimi znaki, navedenimi zgoraj v točki 9.

[…]

21

Splošno sodišče je s sodbo z dne 11. decembra 2014, CEDC International/UUNT – Underberg (Oblika travne bilke v steklenici) (T‑235/12, EU:T:2014:1058; v nadaljevanju: razveljavitvena sodba), prvo odločbo razveljavilo.

22

Splošno sodišče je najprej pojasnilo, da je tožeča stranka izpodbijala ugotovitve in presojo EUIPO v zvezi z vsemi razlogi za ugovor, in sicer tistimi iz člena 8(1)(a), (3) in (4) Uredbe št. 207/2009, da pa je navedla, da je svoje trditve omejila le na ugotovitve odbora za pritožbe o presoji predloženih dokazov o uporabi, ker so se te ugotovitve enako nanašale na vse razloge za ugovor (razveljavitvena sodba, točka 29).

[…]

32

Četrti odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 29. avgusta 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) v zadevi R 1248/2015‑4 pritožbo zavrnil.

33

Natančneje, odbor za pritožbe je menil, da tudi če bi izvajal diskrecijsko pravico, da bi upošteval dokaze, ki so bili prepozno predloženi v korist tožeče stranke, ti dokazi nikakor ne spreminjajo njegove prejšnje odločbe, v skladu s katero tožeča stranka ni dokazala narave uporabe in s tem resne in dejanske uporabe prejšnje francoske tridimenzionalne znamke v skladu s členom 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 47(2) in (3) Uredbe 2017/1001) (točka 35 izpodbijane odločbe).

34

Odbor za pritožbe je najprej ugotovil, da obseg varstva znamke, kot je bila prijavljena, opredeljuje njen grafični prikaz, in ne njen opis, ki ga je predložila tožeča stranka. Dodal je, da mora opis znamke opredeliti, kaj je mogoče videti v prikazu znamke, in da se obseg varstva ne razširi z morebitno razlago tega, kar prijaviteljica hoče izraziti s tem prikazom ali kar ima v mislih. V obravnavanem primeru je odbor za pritožbe poudaril, da grafični prikaz prejšnje francoske tridimenzionalne znamke prikazuje steklenico običajne oblike, na kateri je ravna diagonalna črta, ki se začne levo zgoraj tik pod vratom steklenice in se konča na njeni nasprotni strani pri dnu; da je bila črta, prikazana kot fiksni del trupa steklenice, ravna diagonalna črta, in nič drugega, ter da opis, ki ga je predložila tožeča stranka, te ugotovitve v ničemer ne spremeni, saj obseg varstva znamke ni opredeljen z namenom, ki ga ima tožeča stranka ob vložitvi prijave znamke (točki 38 in 39 izpodbijane odločbe).

35

Odbor za pritožbe je ugotovil, da noben dokaz, predložen na prvi stopnji, ne prikazuje znamke v registrirani obliki, kot je bila ta torej grafično predstavljena v registru. Nobena od steklenic namreč ni vsebovala neprekinjene diagonalne črte, še manj pa črte, enake tisti, ki sestavlja prejšnjo znamko; te črte ni bilo niti na zunanji površini ene od prikazanih steklenic niti je ni bilo na etiketi in tudi ni potekala prek nje, ne da bi bilo mogoče videti, kaj je bilo v steklenici za etiketo, ker je neprozorna etiketa pokrivala skoraj celotno površino steklenice. Odbor za pritožbe je dodal, da je tožeča stranka pred njim predložila dodatne dokaze, ki so vsebovali steklenice, pri čemer so bile nekatere izmed njih opremljene z nečitljivimi etiketam, druge pa z etiketami z oznako „żubrówka bison vodka“, da pa so bile vse steklenice, kot tiste, predložene na prvi stopnji, opremljene z neprozorno etiketo, zaradi katere ni bilo mogoče videti njihove vsebine, in niso vsebovale diagonalne črte, ki je sestavljala prejšnjo znamko, na zunanji površini steklenice ali etiketi. Odbor za pritožbe je v zvezi z dokazi, ki so bili predloženi prepozno, natančneje, v zvezi s fotografijami, priloženimi izjavi K., steklenic z etiketo z oznako „żubrówka bison vodka“, ki tokrat ni bila prikazana le od spredaj, ampak tudi od zadaj in z obeh strani, ugotovil, da je s pogledov s strani, ki ju vsebujeta fotografiji, vidna dolga neprekinjena črta in da sta pogleda na dveh fotografijah sicer nekoliko različna, vendar te črte nikakor niso enake ravni diagonalni črti, ki sestavlja prejšnjo znamko: na primer nimajo enakega položaja, so daljše, ne začnejo se na istem mestu spodnjega dela steklenice in niso popolnoma ravne (točke od 40 do 42 izpodbijane odločbe).

36

Odbor za pritožbe je menil, da ta uporaba, kot jo je prikazala tožeča stranka, ni bila uporaba znamke, kot je bila registrirana, in da tudi ni bila uporaba v obliki, ki se glede na obliko, v kateri je bila registrirana, razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega učinka znamke v smislu člena 15(1), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 207/2009 (postal člen 18(1), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe 2017/1001). V zvezi s tem je upošteval dejstvo, da je bil razlikovalni učinek prejšnje francoske znamke šibek, saj je zajemala steklenico običajne oblike z navadno ravno črto določene dolžine, postavljeno v poseben položaj, in ta črta s svojo postavitvijo in določeno dolžino je bila, gledano v celoti, dejansko tista, ki je dajala znamki blag razlikovalni učinek. Tako je bil obseg varstva prejšnje znamke, kot je bil opredeljen z njenim grafičnim prikazom, zelo majhen, in zato oblika, ki se razlikuje, kot izhaja iz predloženih dokazov, nikakor ni pomenila uporabe prejšnje znamke. Odbor za pritožbe je še poudaril, da pojasnilo tožeče stranke, da je to, kar je v steklenicah, predloženih v dokazih, travna bilka, ki je pomembna značilnost njene vodke znamke ŻUBRÓWKA, ni v njeno korist in ni upoštevno, ker prejšnja francoska znamka ne varuje koncepta travne bilke v steklenici (točke od 43 do 45 izpodbijane odločbe).

37

Odbor za pritožbe je ugotovil, da tudi ob upoštevanju dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim, tožeča stranka ni dokazala narave uporabe prejšnje francoske tridimenzionalne znamke, ki je v skladu s členom 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009 nujna zahteva za dokaz resne in dejanske uporabe te prejšnje znamke. Na tej podlagi je ugotovil, da že zgolj zato ni treba dalje obravnavati prepozno predloženih dokazov in vprašanja, ali je treba te dokaze upoštevati v celoti. Menil je, da je zato treba ugovor, ki temelji na prejšnji francoski tridimenzionalni znamki in na razlogih iz člena 8(1)(a) in (b) Uredbe št. 207/2009, zavrniti. Glede drugih razlogov za ugovor in drugih prejšnjih pravic, ki so bile zatrjevane, je odbor za pritožbe „izrecno napoti[l] na razlogovanje iz svoje odločbe z dne 26. marca 2012 v zadevi R 2506/2010‑4“. Ugotovil je, da je treba ugovor v zvezi z vsemi razlogi in prejšnjimi pravicami, na katerih je temeljil, zavrniti (točke od 46 do 49 izpodbijane odločbe).

48

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

49

EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:

50

Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

51

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 65(6) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 72(6) Uredbe 2017/1001). Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 15(1) Uredbe št. 207/2009 in pravila 22(3) Uredbe št. 2868/95 (postal člen 10(3) Delegirane uredbe 2018/625) ter člena 8(1)(a) in (b) ter člena 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009. Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 75 ter člena 76(1) in (2) Uredbe št. 207/2009.

52

Iz spisa je razvidno, da je Uredbo št. 207/2009 uporabil odbor za pritožbe (glej točko 3 izpodbijane odločbe), da je tožeča stranka nanjo oprla svoje tožbene razloge (glej točko 4 tožbe), da je intervenientka nanjo oprla svoj odgovor in da se je EUIPO v odgovoru na tožbo skliceval na različico „Uredbe o znamki EU“, katere številke določb ustrezajo številkam iste uredbe.

53

Vendar je EUIPO v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča na obravnavi navedel, da je glede na to, da je odločilen datum vložitve prijave znamke, pravo, ki se uporabi v obravnavanem primeru, vsaj za vsebinske vidike Uredba št. 40/94.

54

Ugotoviti je treba, da se ob upoštevanju datuma vložitve zahteve za registracijo prijavljene znamke, ki je v obravnavanem primeru 1. april 1996, ki je odločilen za opredelitev materialnega prava, ki se uporabi (glej v tem smislu sklep z dne 26. oktobra 2015, Popp in Zech/UUNT, C‑17/15 P, neobjavljen, EU:C:2015:728, točka 2; sodba z dne 12. decembra 2019, EUIPO/Wajos, C‑783/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:1073, točka 2), in ob upoštevanju datuma sprejetja izpodbijane odločbe, ki je v obravnavanem primeru 29. avgust 2016, ki je odločilen za opredelitev upoštevnega postopkovnega prava, za ta spor uporabijo na eni strani materialnopravne določbe Uredbe št. 40/94 in na drugi strani postopkovne določbe Uredbe št. 207/2009. Upoštevne materialne določbe teh dveh uredb so za potrebe tega spora v bistvu enake.

55

Glede drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev različnih določb materialnega prava, bo Splošno sodišče glede na to, da so upoštevne določbe uredb št. 40/94 in št. 207/2009 v bistvu enake, uporabilo materialne določbe Uredbe št. 40/94. Vendar je treba ugotoviti, da to, da je odbor za pritožbe uporabil enake določbe Uredbe št. 207/2009, česar tožeča stranka ni izpodbijala, ne more povzročiti razveljavitve izpodbijane odločbe. Uporaba ratione temporis ene ali druge od teh uredb namreč ne pripelje do drugačnega rezultata in vsako izpodbijanje navedene odločbe na tej podlagi bi bilo brezpredmetno.

56

V zvezi s prvim in tretjim tožbenim razlogom, ki se nanašata na kršitev več postopkovnih določb, se – ker je bila izpodbijana odločba sprejeta 29. avgusta 2016 – uporabijo določbe Uredbe št. 207/2009, kakor so bile, po potrebi, spremenjene z Uredbo (EU) 2015/2424 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o spremembi Uredbe št. 207/2009 ter Uredbe št. 2868/95 in razveljavitvi Uredbe Komisije (ES) št. 2869/95 o pristojbinah, ki se plačujejo Uradu za harmonizacijo notranjega trga (blagovne znamke in modeli) (UL 2015, L 341, str. 21) (glej v tem smislu sodbo z dne 31. oktobra 2019, Repower/EUIPO, C‑281/18 P, EU:C:2019:916, točki 2 in 3). Natančneje, člen 4 Uredbe 2015/2424 določa, da ta uredba začne veljati 23. marca 2016, da pa se bodo nekatere določbe Uredbe št. 207/2009, med katerimi je tudi člen 75, začele uporabljati šele 1. oktobra 2017. V obravnavanem primeru se za zadevno odločbo ob upoštevanju datuma njenega sprejetja še naprej uporablja člen 75 Uredbe št. 207/2009 v prvotni različici. Ker pa ni prehodne določbe, se za navedeno odločbo uporabljata člen 65(6) in člen 76(1) Uredbe št. 207/2009, kakor sta bila spremenjena z Uredbo 2015/2424. Nazadnje, uporaba ratione temporis prvotnih ali spremenjenih različic postopkovnih določb Uredbe št. 207/2009 ne pripelje do drugačnega rezultata pri obravnavi prvega in tretjega tožbenega razloga.

[…]

83

Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom odboru za pritožbe v bistvu očita, da je menil, da predloženi dokazi (in sicer pred oddelkom za ugovore in pred odborom za pritožbe) ne dokazujejo resne in dejanske uporabe prejšnje francoske tridimenzionalne znamke v upoštevnem obdobju. V zvezi s tem navaja štiri očitke.

[…]

93

Poudariti je treba, da se ta tožbeni razlog v bistvu nanaša na vprašanje, ali je bila prejšnja znamka uporabljena v obliki, v kateri je bila registrirana (ali v obliki, ki je ne spreminja, z manjšimi odstopanji), in torej na natančen predmet varstva, ki ga daje ta znamka.

[…]

97

Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba preučiti štiri očitke drugega tožbenega razloga tožeče stranke in ali je odbor za pritožbe v točki 46 izpodbijane odločbe pravilno ugotovil, da tudi ob upoštevanju dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim, tožeča stranka ni dokazala narave uporabe prejšnje francoske tridimenzionalne znamke, ki je v skladu s členom 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009 nujna zahteva za dokaz resne in dejanske uporabe te znamke.

98

Najprej je treba glede materialnega prava, ki se uporabi, opozoriti, da je v skladu s sodno prakso, kadar imetnik znamke Evropske unije zahteva dokaz o resni in dejanski uporabi, ta uporaba pogoj, ki ga morajo na podlagi Uredbe št. 40/94 izpolnjevati ne le znamke Evropske unije, ampak tudi prejšnje nacionalne znamke, na katere se sklicuje v utemeljitev ugovora zoper navedeno znamko Evropske unije. Zato uporaba člena 43(2) Uredbe št. 40/94 za prejšnje nacionalne znamke na podlagi odstavka 3 navedenega člena pomeni, da je treba pojem resne in dejanske uporabe opredeliti v skladu s členom 15 te uredbe, in ne v skladu z nacionalnim pravom (glej po analogiji v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti sodbo z dne 12. julija 2019, mobile.de/EUIPO – Droujestvo S Ogranichena Otgovornost Rezon (mobile.ro), T‑412/18, neobjavljena, EU:T:2019:516, točka 23). Odbor za pritožbe torej ni napačno uporabil prava s tem, da je v tem sporu obravnaval, ali se je prejšnja nacionalna znamka resno in dejansko uporabljala v smislu zadnjenavedene določbe prava Unije, in ne v skladu s francoskim pravom.

[…]

101

Da bi se ugotovilo, ali ti dokazi izkazujejo naravo uporabe prejšnje znamke, je treba najprej pravilno opredeliti predmet varstva, ki ga zagotavlja ta znamka.

[…]

103

S prvim očitkom tožeča stranka trdi, da odbor za pritožbe ni pravilno opredelil prejšnje znamke, saj naj bi šlo za steklenico s travno bilko v notranjosti.

104

Opozoriti je treba na zakonodajni okvir in okvir sodne prakse v zvezi s predmetom varstva, ki ga daje tridimenzionalna znamka, kot je prejšnja znamka, z zahtevo po jasnosti in natančnosti njenega prikaza ter z zahtevo po skladnosti med tem prikazom in morebitnim opisom take znamke.

105

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v zvezi s pravom znamk Evropske unije se lahko znak kot znamka registrira le, če ga predlagatelj v skladu z zahtevo iz člena 4 Uredbe št. 40/94 (postal člen 4 Uredbe št. 207/2009, nato Uredbe 2017/1001) predloži v grafičnem prikazu, v smislu, da sta predmet in obseg varstva, ki se zahteva, jasno in natančno določena (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Red Bull/EUIPO, C‑124/18 P, EU:C:2019:641, točka 36; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 27. marca 2019, Hartwall, C‑578/17, EU:C:2019:261, točka 38 in navedena sodna praksa).

106

Kadar je zahtevi predložen besedni opis znaka, mora ta opis prispevati k opredelitvi predmeta in obsega varstva, ki se zahteva na podlagi prava znamk, in tak opis ne bi smel biti v nasprotju z grafičnim prikazom znamke niti ustvarjati dvomov o predmetu in obsegu tega grafičnega prikaza (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Red Bull/EUIPO, C‑124/18 P, EU:C:2019:641, točka 37; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 27. marca 2019, Hartwall, C‑578/17, EU:C:2019:261, točki 39 in 40).

107

Grafični prikaz mora omogočiti vizualno predstavitev znaka zlasti s podobami, črtami ali znaki tako, da ga je mogoče natančno prepoznati. Najprej je namen zahteve grafičnega prikaza zlasti opredeliti znamko, in sicer tako, da se ugotovi natančen predmet varstva, ki se njenemu imetniku prizna z registrirano znamko. Dalje, za izpolnitev te naloge v razmerju do pristojnih organov in javnosti, zlasti gospodarskih subjektov, mora biti grafični prikaz jasen, natančen, celovit, lahko dostopen, razumljiv, trajen in objektiven (glej v tem smislu sodbo z dne 21. junija 2017, M/S. Indeutsch International/EUIPO – Crafts Americana Group (Prikaz ponavljajočih se krivulj med vzporednima črtama), T‑20/16, EU:T:2017:410, točki 33 in 34 ter navedena sodna praksa; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbi z dne 12. decembra 2002, Sieckmann, C‑273/00, EU:C:2002:748, točke 46 in od 48 do 55, in z dne 24. junija 2004, Heidelberger Bauchemie, C‑49/02, EU:C:2004:384, točke 25 in od 27 do 32). Natančneje, namen prikaza je izločiti vse subjektivne elemente v postopku identifikacije in zaznavanja znaka. Grafični prikaz mora biti zato nedvoumen in objektiven (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 12. decembra 2002, Sieckmann, C‑273/00, EU:C:2002:748, točka 54).

108

Na podlagi grafičnega prikaza, ki ni dovolj natančen in jasen, ni mogoče opredeliti obsega zahtevanega varstva (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 27. novembra 2003, Shield Mark, C‑283/01, EU:C:2003:641, točka 59). Dejavnik, ki je odločilen glede obsega varstva znamke, je to, kako bo znamka zaznana zgolj na podlagi znaka, kot je registriran (glej v tem smislu sodbo z dne 17. januarja 2018, Deichmann/EUIPO – Munich (Prikaz križa na stranskem delu športnega čevlja), T‑68/16, EU:T:2018:7, točka 44). Namen zahteve grafičnega prikaza je zlasti opredeliti znamko, in sicer tako, da se ugotovi natančen predmet varstva, ki se njenemu imetniku prizna z registrirano znamko. Zato mora vlagatelj predložiti grafični prikaz znamke, ki ustreza prav predmetu varstva, ki si ga želi zagotoviti. Ko je znamka registrirana, njen imetnik ne more zahtevati varstva, ki je širše ali ne ustreza varstvu, ki ga zagotavlja grafični prikaz (glej v tem smislu sodbi z dne 30. novembra 2017, Red Bull/EUIPO – Optimum Mark (Kombinacija modre in srebrne barve), T‑101/15 in T‑102/15, EU:T:2017:852, točka 71, in z dne 19. junija 2019, adidas/EUIPO – Shoe Branding Europe (Prikaz treh vzporednih črt), T‑307/17, EU:T:2019:427, točka 30 in navedena sodna praksa).

109

Poleg tega pravilo 3(3) Uredbe št. 2868/95 določa, da zahteva za registracijo dispozitivno „lahko vsebuje opis znamke“. Zato je treba ta opis, če je vsebovan v zahtevi za registracijo, preučiti skupaj z grafičnim prikazom. Kot je namreč razvidno iz sodbe z dne 6. maja 2003, Libertel (C‑104/01, EU:C:2003:244), je lahko opis znaka nujen za izpolnitev zahtev iz člena 4 Uredbe št. 207/2009 (glej v tem smislu sodbi z dne 30. novembra 2017, Kombinacija barv modre in srebrne barve, T‑101/15 in T‑102/15, EU:T:2017:852, točki 79 in 80, in z dne 19. junija 2019, Prikaz treh vzporednih črt, T‑307/17, EU:T:2019:427, točka 31). Vendar upoštevanje opisa ne more razširiti natančnega predmeta varstva, kot je opredeljen s prikazom (glej točko 108 zgoraj), ter lahko zgolj prispeva k razjasnitvi in pojasnitvi.

110

Glede tridimenzionalnih znamk pravilo 3(4) Uredbe št. 2868/95 (postal člen 3(3)(c) Izvedbene uredbe Komisije 2018/626 z dne 5. marca 2018 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe 2017/1001 ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) 2017/1431 (UL 2018, L 104, str. 37)), ki ne zahteva opisa za take znamke, določa:

„Če se prijavlja tridimenzionalna znamka, je v prijavi to navedeno. Prikaz sestavlja fotografska reprodukcija ali grafični prikaz znamke. Prikaz lahko vsebuje do šest različnih perspektiv znamke.“

111

Iz navedenega je razvidno, da v zvezi z razlago in uporabo prava znamk Evropske unije prikaz znamke, ki mora biti jasen in natančen, opredeljuje predmet varstva, ki ga zagotavlja registracija. Poleg tega mora biti opis, ki prikaz lahko spremlja, v skladu s tem prikazom, kot je bil registriran, in ne more razširiti področja uporabe tako opredeljene znamke. Ta zahteva po skladnosti morebitnega opisa s prikazom je torej posledica zahteve po jasnosti in natančnosti prikaza, ki opredeljuje predmet varstva.

112

Ob upoštevanju teh načel je odbor za pritožbe v točki 38 izpodbijane odločbe pravilno ugotovil, da je bil obseg znamke opredeljen z njenim prikazom (tedaj grafičnim), kot je bil predložen, in ne z opisom znamke, ki ga je predložila tožeča stranka, in nato dodal, da mora opis znamke opredeliti, kaj je mogoče videti v prikazu znamke, in da se obseg varstva ne razširi z morebitno razlago tega, kar prijaviteljica hoče izraziti s tem prikazom ali kar ima v mislih.

113

V obravnavanem primeru je iz potrdila o registraciji prejšnje francoske tridimenzionalne znamke, ki ga je izdal Institut national de la propriété industrielle (INPI, Francija), razvidno, da ta znamka vsebuje prikaz (prikazan zgoraj v točki 7) skupaj z opisom, v skladu s katerim „[z]namko sestavlja steklenica, kot je prikazana zgoraj in v katere trupu je skoraj diagonalno postavljena travna bilka“.

114

Glede na to potrdilo o registraciji je treba najprej poudariti, da opis prejšnje znamke ni v skladu z njenim prikazom. Ugotoviti je namreč treba, da prikaz vsebuje črto in ne travne bilke, kot izhaja iz opisa. Poleg tega se na podlagi prikaza zdi, da je črta na trupu steklenice, in ni jasno razvidno, da je znotraj steklenice. Ker opis navedene znamke ni v skladu z njenim prikazom, ga ni mogoče uporabiti za pojasnitev ali natančno opredelitev te znamke.

115

Zato je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe v točki 39 izpodbijane odločbe pravilno poudaril, da grafični prikaz prejšnje francoske tridimenzionalne znamke prikazuje „steklenico običajne oblike, na kateri je ravna diagonalna črta, ki se začne levo zgoraj tik pod vratom steklenice in se konča na njeni nasprotni strani pri dnu“, da je črta, prikazana kot fiksni del trupa steklenice, ravna diagonalna črta, in nič drugega, ter da opis, ki ga je predložila tožeča stranka, te ugotovitve v ničemer ne spremeni, saj obseg varstva znamke ni opredeljen z namenom, ki ga ima tožeča stranka ob vložitvi prijave znamke.

116

Kot poudarja intervenientka, je ta presoja odbora za pritožbe v skladu z načeli, upoštevnimi za pravilno opredelitev tridimenzionalne znamke, v skladu s katerimi je prikaz odločilen za opredelitev obsega varstva take znamke in opis ne more spremeniti ali pomeniti razlage prikaza te znamke.

117

Te ugotovitve ne omajajo trditve tožeče stranke, da zaznavanje prejšnje francoske tridimenzionalne znamke, kot da vsebuje travno bilko znotraj steklenice, ustreza, prvič, ugotovitvam Splošnega sodišča v razveljavitveni sodbi, drugič, prikazu, vrsti in opisu te znamke, navedenim v potrdilu o registraciji, in tretjič, predloženim dokazom.

118

Prvič, Splošno sodišče v razveljavitveni sodbi nikakor ni vsebinsko odločilo o natančnem predmetu varstva, ki ga zagotavlja prejšnja francoska tridimenzionalna znamka. Sprejelo je le tretji tožbeni razlog iz prve tožbe, ki je temeljil na pomanjkanju obrazložitve in neizvajanju diskrecijske pravice glede dokazov o uporabi, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe, to je postopkovni tožbeni razlog, ki se nanaša na neupoštevanje dokazov o uporabi, in ne na opredelitev predmeta varstva (glej tudi odgovor na prvi tožbeni razlog v točkah od 70 do 82 zgoraj).

119

Drugič, prav na prikaz prejšnje francoske tridimenzionalne znamke v potrdilu o registraciji se opira presoja odbora za pritožbe, v skladu s katero ta znamka varuje „steklenico običajne oblike, na kateri je ravna diagonalna črta, ki se začne levo zgoraj tik pod vratom steklenice in se konča na njeni nasprotni strani pri dnu“. Nasprotno pa zatrjevana prisotnost travne bilke ni razvidna iz prikaza, ampak le iz opisa.

120

Vendar ta opis – kot navaja intervenientka – vsebuje napačno razlago prikaza, saj grafični element črte razlaga onkraj tega, kar je vidno, s tem, da trdi, da je ta element travna bilka. Pri črno‑belem prikazu (ki torej ni omejen na posebno barvo, kot je zeleno‑rjava, ampak zajema vse barve) je namreč grafični element zelo ravna črta brez vsakršne krivulje ali nepravilnosti, medtem ko travna bilka običajno ni ravna, ampak vsebuje krivulje in nepravilnosti. Poleg tega iz tega prikaza ni jasno razvidno, da je črta znotraj steklenice, ampak se zdi, da je na telesu steklenice. Zato bi bila vsaka razlaga ali sprememba prikaza z opisom v nasprotju z načeli, navedenimi zgoraj v točkah od 104 do 112.

121

Intervenientka dodaja, da če bi tožeča stranka želela zaščititi travno bilko v steklenici, bi morala prikazati podobo travne bilke, ki popolnoma ustreza resničnosti, kot je bilo to storjeno za druge znamke, ki jih je registrirala tožeča stranka.

122

V zvezi s tem je treba poudariti, da se je Splošno sodišče že izreklo o natančnem predmetu varstva, ki ga zagotavlja poljska tridimenzionalna znamka št. 189866 tožeče stranke in ki je prikazana spodaj:

123

Splošno sodišče je tako v točkah 94, 95, 97 in 98 sodbe z dne 12. novembra 2015, CEDC International/UUNT – Fabryka Wódek Polmos Łańcut (WISENT) (T‑449/13, neobjavljena, EU:T:2015:839), ter točkah 96, 97, 99 in 100 sodbe z dne 12. novembra 2015, CEDC International/UUNT – Fabryka Wódek Polmos Łańcut (WISENT VODKA) (T‑450/13, neobjavljena, EU:T:2015:841), ugotovilo, da sporna prejšnja znamka vsebuje figurativni element, sestavljen iz tanke črte, ki poteka prek steklenice, in da je bila navedena črta ravna, rahlo nagnjena proti levi, zelena in prekinjena z etiketo. Vendar je Splošno sodišče menilo, da teh shematskih prikazov tega, kar bi lahko bila travna bilka, ni mogoče šteti za pravo travno bilko. Črta, ki je prisotna v nasprotujočih si znamkah, kot sta prikazani in registrirani, se bo zaznala taka, kot je, torej kot preprosta črta, in ne kot travna bilka. Le bolj realističen prikaz travne bilke ali prava podoba travne bilke, vstavljene v steklenico, bi lahko spominjal na podobo travne bilke, kar bi bilo poleg tega mogoče potrditi z njegovim opisom. Vendar je Splošno sodišče presodilo, da v obravnavanem primeru to ni bilo tako. Splošno sodišče tako meni, da je odbor za pritožbe zaradi zaznavanja navedenega figurativnega elementa kot rahlo nagnjene ali diagonalne ravne črte, ki poteka prek steklenice, pravilno ugotovil, da je ob prisotnosti drugih figurativnih elementov navedeni element manj razlikovalen in ima pri presoji podobnosti nasprotujočih si znamk drugotno vlogo. Te ugotovitve po mnenju Splošnega sodišča ne more ovreči trditev tožeče stranke, da je travna bilka posebej izstopajoča ali izvirna. V zvezi s tem je treba po mnenju Splošnega sodišča opozoriti, da je figurativni element nasprotujočih si znamk, kot sta prikazani in registrirani, rahlo nagnjena ali diagonalna ravna črta, ki se bo zaznavala kot črta, ki poteka prek steklenice, in ne kot travna bilka. Navedena črta kot preprosta oblika se ne zdi posebej izvirna ali izstopajoča. Poleg tega je ta črta tako pri prijavljeni znamki kot pri prejšnji znamki drugotnega pomena, saj sta navedeni znamki sestavljeni tudi iz drugih besednih in figurativnih elementov. Ta črta je tako manj vidna, zato je njena sposobnost narediti vtis v zavesti potrošnika manjša.

124

V zvezi s prejšnjo francosko tridimenzionalno znamko, ki se obravnava v tej zadevi, je treba še toliko bolj ugotoviti, da bi lahko zgolj bolj realističen prikaz travne bilke ali prava podoba travne bilke, vstavljene v steklenico, jasno in natančno pomenil obstoj travne bilke v tej znamki, kar bi bilo poleg tega mogoče potrditi z njenim opisom, ki bi se tako ujemal s prikazom. Vendar v obravnavani zadevi ni tako.

125

Tretjič, predloženi dokazi o uporabi načeloma ne morejo vplivati na opredelitev natančnega predmeta varstva, ki ga zagotavlja znamka. Ta predmet je namreč opredeljen s prikazom znamke v potrdilu o registraciji, ki je eventualno lahko pojasnjen in podrobno določen z opisom, če se ta ujema s prikazom, nikakor pa ga ni mogoče spremeniti z dejansko uporabo znamke na trgu. Poleg tega člen 44(2) Uredbe št. 40/94 (postal člen 43(2) Uredbe št. 207/2009 in nato člen 49(2) Uredbe 2017/1001) ne dovoljuje, da poznejša sprememba prijave bistveno vpliva na znamko.

126

Poleg tega v obravnavanem primeru nezadostna jasnost in natančnost prikaza, skupaj z njegovim opisom, bolj potrjujejo dejstvo, da je tožeča stranka predložila dokaze o uporabi, ki prejšnjo znamko v zvezi z njeno naravo ter dolžino in položajem črte povzemajo drugače od prikaza, vsebovanega v potrdilu o registraciji (glej v tem smislu sodbi z dne 29. julija 2019, Red Bull/EUIPO, C‑124/18 P, EU:C:2019:641, točka 45, in z dne 30. novembra 2017, Kombinacija modre in srebrne barve, T‑101/15 in T‑102/15, EU:T:2017:852, točka 65).

127

Nazadnje je odbor za pritožbe v točki 45 izpodbijane odločbe pravilno pojasnil, da prejšnja znamka ne more varovati koncepta travne bilke v steklenici.

128

V zvezi s tem je Sodišče presodilo, da abstrakten prikaz koncepta v vseh oblikah, ki si jih je mogoče zamisliti, nima značilnosti natančnosti in enotnosti, ki ju zahteva člen 4 Uredbe št. 40/94. Tak prikaz bi namreč dovoljeval veliko različnih kombinacij, ki potrošniku ne bi omogočale, da bi prepoznal in si zapomnil posamezno kombinacijo, ki bi jo lahko uporabil zato, da bi z gotovostjo ponovil izkušnjo nakupa, niti ne bi pristojnim organom in gospodarskim subjektom omogočale poznavanja obsega varovanih pravic imetnika znamke (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Red Bull/EUIPO, C‑124/18 P, EU:C:2019:641, točka 38; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 24. junija 2004, Heidelberger Bauchemie, C‑49/02, EU:C:2004:384, točke od 33 do 35).

129

Poleg tega je Sodišče presodilo, da predmet zahteve za registracijo znamke, ki se nanaša na vse oblike proizvoda ali dela proizvoda, ki si jih je mogoče zamisliti, ni „znak“ v smislu člena 4 Uredbe št. 40/94 in zato ne more biti znamka v smislu tega člena (glej po analogiji sodbo z dne 25. januarja 2007, Dyson, C‑321/03, EU:C:2007:51, točka 40).

130

Iz tega izhaja, da ureditev znamk ne omogoča varstva koncepta ali ideje, ampak le konkretnega izraza koncepta ali ideje, kot je vključen v znak in opredeljen s prikazom navedenega znaka.

131

Tožeča stranka sama priznava, da si ne želi prilastiti vsakršnega prikaza travne bilke v steklenici v abstraktnem smislu, ampak da uveljavlja ekskluzivnost konkretnega prikaza kombinacije teh dveh elementov, ki sestavlja njeno znamko.

132

V okviru preizkusa narave uporabe prejšnje znamke je torej konkreten prikaz te znamke tisti, ki opredeljuje natančen predmet varstva, podeljenega z navedeno znamko.

133

Ugotoviti pa je treba, da je iz prikaza prejšnje znamke, kot je pravilno ugotovil odbor za pritožbe, razvidno, da je natančen predmet varstva, zagotovljenega s to znamko, zgolj „steklenica običajne oblike, na kateri je ravna diagonalna črta, ki se začne levo zgoraj tik pod vratom steklenice in se konča na njeni nasprotni strani pri dnu“, ne pa, kot trdi tožeča stranka, travna bilka.

134

Prvi očitek je treba torej zavrniti kot neutemeljen.

135

Z drugim očitkom tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe „še enkrat“ uporabil napačno in neustrezno merilo resne in dejanske uporabe prejšnje francoske tridimenzionalne znamke s tem, da je uporabil „poenostavljen in dvodimenzionalni“ pristop, namesto dinamičnega pristopa s pogledi z več zornih kotov, in s tem, da se je omejil na presojo dokazov neodvisno drug od drugega, namesto da bi jih preučil skupaj. S tretjim očitkom trdi, da odbor za pritožbe ni upošteval možnosti sočasne uporabe več znamk različnih vrst s tem, da je napačno trdil, da uporaba etikete spreminja razlikovalni učinek zadevne znamke. S četrtim očitkom trdi, da je odbor za pritožbe napačno presodil resno in dejansko uporabo te znamke v smislu člena 15(1)(a) Uredbe št. 207/2009 s tem, da je resno in dejansko uporabo napačno omejil le na primere, v katerih je oblika „enaka“ ali „podobna“ registrirani obliki, in s tem, da ni priznal, da majhne razlike v dolžini in položaju travne bilke v steklenici, ki se uporablja na francoskem trgu, niso spremenile razlikovalnega učinka navedene znamke, kot je bila registrirana.

136

V skladu z določbami člena 15(2), točka (a), Uredbe št. 40/94 (postal člen 15(1), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 207/2009 in člen 18(1), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe 2017/1001), dokaz resne in dejanske uporabe prejšnje nacionalne znamke ali znamke Evropske unije zajema tudi dokaz uporabe prejšnje znamke v obliki, ki se glede na obliko, v kateri je bila registrirana, razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega učinka te znamke.

137

Iz člena 15(2), točka (a), Uredbe št. 40/94 neposredno izhaja, da se uporaba znamke v obliki, ki se razlikuje od tiste, v kateri je bila ta znamka registrirana, šteje za uporabo v smislu prvega odstavka tega člena, če razlikovalni učinek znamke v obliki, v kateri je bila ta registrirana, ni spremenjen (glej v tem smislu sodbe z dne 18. julija 2013, Specsavers International Healthcare in drugi, C‑252/12, EU:C:2013:497, točka 21; z dne 28. februarja 2017, Labeyrie/EUIPO – Delpeyrat (Prikaz vzorca svetlih rib na temni podlagi), T‑767/15, neobjavljena, EU:T:2017:122, točka 18, in z dne 28. junija 2017, Tayto Group/EUIPO – MIP Metro (real), T‑287/15, neobjavljena, EU:T:2017:443, točka 22). Pravilo, v skladu s katerim se uporaba znamke v obliki, ki se razlikuje po elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega učinka te znamke v obliki, v kateri je ta bila registrirana, prav tako šteje za uporabo navedene znamke, je mogoče poimenovati brevitatis causa, „pravilo dovoljenih različic“ (glej v tem smislu sodbo z dne 19. junija 2019, Prikaz treh vzporednih črt, T‑307/17, EU:T:2019:427, točka 48).

[…]

140

Za tako ugotovitev je treba upoštevati tudi bistvene lastnosti in zlasti bolj ali manj izrazit razlikovalni učinek registrirane znamke, če se ta uporablja le kot del sestavljene znamke ali skupaj z drugo znamko. Bolj kot je namreč njen razlikovalni učinek šibek, lažje ga bo spremenil dodatek elementa, ki je razlikovalen, in bolj se bo izgubila zmožnost, da bi se zadevna znamka dojemala kot označba izvora proizvoda. Obratna ugotovitev prav tako velja (sodbe z dne 24. septembra 2015, Oblika pečice, T‑317/14, neobjavljena, EU:T:2015:689, točka 33; z dne 13. septembra 2016, Prikaz mnogokotnika, T‑146/15, EU:T:2016:469, točka 29, in z dne 28. februarja 2017, Prikaz vzorca svetlih rib na temni podlagi, T‑767/15, neobjavljena, EU:T:2017:122, točka 22).

[…]

142

Tako je lahko pogoj resne in dejanske uporabe znamke izpolnjen, kadar se znamka uporablja skupaj z drugo znamko, če se znamka še naprej zaznava kot označba porekla zadevnega proizvoda (sodbe z dne 28. februarja 2017, Prikaz vzorca svetlih rib na temni podlagi, T‑767/15, neobjavljena, EU:T:2017:122, točka 48; z dne 10. oktobra 2017, Klement/EUIPO – Bullerjan (Oblika pečice), T‑211/14 RENV, neobjavljena, EU:T:2017:715, točka 47, in z dne 28. februarja 2019, PEPERO original, T‑459/18, neobjavljena, EU:T:2019:119, točka 97).

[…]

147

Glede tridimenzionalne znamke, ki ima videz proizvoda samega, je treba dokaz o njeni uporabi, da bi se ugotovilo, da se je prejšnja znamka dejansko uporabljala v skladu s svojo bistveno funkcijo, izkazati z elementi, na podlagi katerih je mogoče nedvoumno sklepati, da lahko potrošnik obliko, ki jo varuje prejšnja znamka, poveže z določenim podjetjem (glej v tem smislu sodbi z dne 27. septembra 2018, M J Quinlan & Associates/EUIPO – Intersnack Group (Oblika kenguruja), T‑219/17, neobjavljena, EU:T:2018:610, točka 33, in z dne 28. februarja 2019, PEPERO original, T‑459/18, neobjavljena, EU:T:2019:119, točka 72).

148

Nazadnje je treba ugotoviti, da lahko v primeru skrajno preproste znamke celo majhne spremembe te znamke pomenijo pomembne spremembe, tako da se spremenjena oblika ne more obravnavati kot na splošno enakovredna registrirani obliki navedene znamke. Namreč, preprostejša kot je znamka, verjetneje je, da ne bo imela razlikovalnega učinka in da bo sprememba te znamke vplivala na eno od njenih bistvenih značilnosti in s tem na to, kako bo spremembo te znamke dojemala upoštevna javnost (glej v tem smislu sodbi z dne 13. septembra 2016, Prikaz mnogokotnika, T‑146/15, EU:T:2016:469, točki 33 in 52 ter navedena sodna praksa, in z dne 19. junija 2019, Prikaz treh vzporednih črt, T‑307/17, EU:T:2019:427, točka 72).

149

V obravnavanem primeru je treba glede četrtega očitka ugotoviti, prvič, da je iz predloženih dokazov o uporabi razvidno, da tožeča stranka prejšnje znamke, kot je prikazana, katere predmet varstva je „steklenica običajne oblike, na kateri je ravna diagonalna črta, ki se začne levo zgoraj tik pod vratom steklenice in se konča na njeni nasprotni strani pri dnu“, in ne travna bilka (glej točki 115 in 133 zgoraj), ni uporabljala v enaki obliki.

150

Glede dokazov, predloženih oddelku za ugovore (glej točko 15 zgoraj), med katerimi so steklenice, nobena od teh steklenic ne vsebuje neprekinjene diagonalne črte, še manj pa ravne črte, ki je enaka tisti v prejšnji znamki. Te črte tudi ni niti na zunanji površini nobene od prikazanih steklenic niti je ni na etiketi in tudi ne poteka prek nje. Poleg tega so vse steklenice opremljene z neprozorno etiketo (nečitljivo ali z oznako „żubrówka bison vodka“), ki lahko vpliva na vidnost in zaznavanje tega, kar je za njo.

151

Glede dokazov, ki so bili odboru za pritožbe predloženi prepozno (glej točko 25 zgoraj), natančneje, fotografij, priloženih izjavi K., steklenic z etiketo z oznako „żubrówka bison vodka“, ki je bila tokrat prikazana ne le od spredaj, ampak tudi od zadaj in s strani, je treba ugotoviti, da je s pogledov s strani res mogoče opaziti dolgo neprekinjeno črto.

152

Vendar se te črte, vidne iz obeh pogledov s strani tega dokaza o uporabi, ki se med seboj nekoliko razlikujeta, zelo razlikujejo od ravne diagonalne črte v prejšnji znamki. Od nje se razlikujejo po naravi, saj niso povsem ravne, ampak nekoliko zakrivljene, po dolžini, saj so daljše, in po položaju, saj se začnejo in končajo v različnih točkah na stranskem in spodnjem delu steklenice, zaradi česar imajo tudi drugačen naklon.

153

Odbor za pritožbe je zato v točkah od 40 do 42 izpodbijane odločbe pravilno ugotovil, da noben dokaz, predložen pred oddelkom za ugovore (glej točko 15 zgoraj) ali pred njim (glej točko 25 zgoraj), ne prikazuje znamke v registrirani obliki, kot je bila ta torej grafično prikazana v potrdilu o registraciji.

154

Drugič, ugotoviti je treba, da je iz predloženih dokazov o uporabi razvidno, da tožeča stranka prejšnje znamke, kot je prikazana, katere predmet varstva je „steklenica običajne oblike, na kateri je ravna diagonalna črta, ki se začne levo zgoraj tik pod vratom steklenice in se konča na njeni nasprotni strani pri dnu“, in ne travna bilka (glej točki 115 in 133 zgoraj), tudi ni uporabljala v obliki, ki bi se razlikovala v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega učinka znamke v obliki, v kateri je bila registrirana, ali v zanemarljivih spremembah.

155

V zvezi s tem je treba upoštevati, kot je to storil odbor za pritožbe v točki 44 izpodbijane odločbe, da je razlikovalni učinek prejšnje znamke majhen. Ta znamka je namreč sestavljena iz steklenice običajne oblike s preprosto ravno črto določene dolžine, ki je v posebnem položaju in ima določen naklon. V celotnem vtisu je preprosta ravna črta določene dolžine, ki je v posebnem položaju, tista, ki daje navedeni znamki blag razlikovalni učinek.

156

Tako je obseg varstva prejšnje znamke, kot je bil opredeljen z njenim grafičnim prikazom, zelo majhen, njen razlikovalni učinek pa se zlahka spremeni (glej točko 140 zgoraj), in to še toliko bolj, ker gre za tridimenzionalno znamko (glej točki 143 in 147 zgoraj).

157

Oblike, predstavljene v predloženih dokazih, se od zaščitene oblike prejšnje znamke razlikujejo v nezanemarljivih spremembah narave, dolžine in položaja (glej točko 152 zgoraj) ter jih ni mogoče šteti za „nezanemarljive“ ali „na splošno enakovredne“ registrirani obliki navedene znamke v smislu sodne prakse (glej točko 148 zgoraj).

158

Odbor za pritožbe je torej v točkah od 43 do 45 izpodbijane odločbe pravilno menil, da ne le, da ta uporaba, kot je prikazana z dokazi, ki so bili prvič predloženi pred njim, ni bila uporaba prejšnje znamke, kot je bila registrirana, ampak tudi ni bila uporaba v obliki, ki bi se razlikovala v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega učinka znamke v obliki, v kateri je bila registrirana v smislu člena 15(1)(a) Uredbe št. 207/2009.

159

Tako je treba ugotoviti, da se prejšnja znamka, kot je bila uporabljena, glede na predložene dokaze ne ujema z navedeno znamko, kot je prikazana in registrirana, in da razlike med njima pomenijo spremembo razlikovalnega učinka zadnjenavedene znamke, ki v skladu s „pravilom dovoljenih različic“ presega zanemarljiva odstopanja.

160

Četrti očitek je treba torej zavrniti kot neutemeljen.

[…]

166

Glede tretjega očitka, ki se nanaša na možnost hkratne uporabe več znamk različnih vrst, je treba sicer opozoriti, da lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso uporaba znamke zajema tudi neodvisno uporabo te znamke in njeno uporabo kot sestavnega dela druge znamke ali skupaj z njo (sodba z dne 18. aprila 2013, Colloseum Holding, C‑12/12, EU:C:2013:253, točka 32; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 18. julija 2013, Specsavers International Healthcare in drugi, C‑252/12, EU:C:2013:497, točke 23, 24 in 26, in z dne 24. septembra 2015, Oblika pečice, T‑317/14, neobjavljena, EU:T:2015:689, točka 29).

167

Vendar je treba poudariti, da je treba registrirano znamko, ki se uporablja le kot del sestavljene znamke ali skupaj z drugo znamko, še naprej zaznavati kot označbo izvora zadevnega proizvoda, da bi ta uporaba ustrezala pojmu „resne in dejanske uporabe“ v smislu člena 15(1) Uredbe št. 40/94 (sodbi z dne 18. aprila 2013, Colloseum Holding, C‑12/12, EU:C:2013:253, točka 35, in z dne 24. septembra 2015, Oblika pečice, T‑317/14, neobjavljena, EU:T:2015:689, točka 30).

168

V obravnavanem primeru je treba poudariti, prvič, da je odbor za pritožbe sicer omenil prisotnost etikete (nečitljive ali z navedbo „żubrówka bison vodka“), vendar je to predvsem zato, ker je menil, da prisotnost take etikete vpliva na vidnost in zaznavanje prejšnje francoske tridimenzionalne znamke v okviru dokaza o uporabi, in ne le zato, ker bi prisotnost znamke druge vrste, besedne ali figurativne, spremenila razlikovalni učinek te znamke. Na fotografijah, prikazanih zgoraj v točki 15, namreč ni, odvisno od primera, vidna nobena črta ali nič v spodnjem delu steklenice pod etiketo, ali pa je pod etiketo vidnih več črt (dve ali tri).

169

Kot navaja EUIPO, odbor za pritožbe torej tega, da uporaba prejšnje znamke ni dokazana, ni ugotovil zgolj na podlagi dejstva, da se več znamk uporablja na istem proizvodu, ampak predvsem na podlagi tega, da je težko videti, kaj je za etiketo, zlasti ker so si fotografije nasprotujoče glede neobstoja ali obstoja črte ali travne bilke.

170

Iz tega izhaja, da odbor za pritožbe nikakor ni podvomil o sodni praksi v zvezi z možnostjo skupne uporabe več različnih znamk različnih vrst, navedeno zgoraj v točkah 166 in 167, v skladu s katero je lahko pogoj resne in dejanske uporabe znamke izpolnjen, kadar se znamka uporablja skupaj z drugo znamko, če se znamka še naprej zaznava kot označba izvora zadevnega proizvoda.

171

Drugič, vsekakor je treba ugotoviti, kot je to storila intervenientka, da pogoji za tako skupno uporabo tridimenzionalne znamke skupaj z drugimi znamkami v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Čeprav namreč kombinirana uporaba dveh znamk načeloma res lahko pomeni uporabo ene od teh znamk, pa to velja le, če razlikovalni učinek te znamke ni spremenjen, pri čemer je ta pogoj izpolnjen le, če upoštevna javnost navedeno znamko zaznava posamično in neodvisno od druge znamke kot označbo izvora.

172

Vendar v obravnavanem primeru ne le, da se prejšnja znamka uporablja skupaj z drugo znamko, ki je na neprozorni etiketi, ki onemogoča vpogled in vpliva na zaznavo razlikovalnega dela navedene prejšnje znamke, temveč tožeča stranka s predloženimi dokazi o uporabi nikakor ni dokazala, da upoštevna javnost individualno in neodvisno zaznava to znamko kot označbo izvora, na primer s predložitvijo tržne raziskave.

173

V zvezi s tem je Splošno sodišče glede modela, primerljivega s temi fotografijami, že presodilo, da je črta drugotnega pomena, saj sta navedeni znamki, ki se uporabljata skupaj, sestavljeni tudi iz drugih besednih in figurativnih elementov, da je črta tako postala manj vidna in da je zato njena sposobnost narediti vtis v zavesti potrošnika manjša (glej v tem smislu sodbi z dne 12. novembra 2015, WISENT, T‑449/13, neobjavljena, EU:T:2015:839, točka 98, in z dne 12. novembra 2015, WISENT VODKA, T‑450/13, neobjavljena, EU:T:2015:841, točka 100).

174

Tako je tudi v obravnavanem primeru. Ni dokazano, da upoštevna javnost prejšnjo znamko, če se ta uporablja skupaj z besedno znamko ŻUBRÓWKA VODKA BISON ali grafičnimi elementi, povezanimi z bizonom, ki so na etiketi, še vedno zaznava kot označbo izvora. In to še toliko manj, ker je svojstven razlikovalni učinek prejšnje znamke majhen (glej točko 155 zgoraj), očitno manjši od razlikovalnega učinka navedene besedne znamke in torej z njo zelo spremenjen (glej točko 156 zgoraj).

175

Poleg tega je treba spomniti, da je razlikovalni učinek prejšnje znamke spremenjen predvsem, ker se črte, razvidne iz dokazov o uporabi, čeprav so bili ti predloženi prepozno, zelo razlikujejo od črte iz prikaza prejšnje znamke po naravi, saj niso povsem ravne, ampak nekoliko zakrivljene, po dolžini, saj so daljše, in po položaju, saj se ne začnejo na istem mestu na spodnjem delu steklenice, zaradi česar imajo tudi drugačen naklon (glej točko 151 zgoraj). V celotnem vtisu je ta ravna črta s posebnim položajem in določeno dolžino tista, ki daje prejšnji znamki majhen razlikovalni učinek, saj je ta sestavljena iz steklenice z običajno obliko, ki ima tako črto.

[…]

177

Ker je šibek svojstveni razlikovalni učinek prejšnje znamke v dokazih o uporabi močno spremenjen z drugimi znamkami ali elementi navedenimi na etiketi, pogoji za skupno uporabo niso izpolnjeni.

178

Tretji očitek je treba zavrniti, ker nima dejanske podlage in ker vsekakor ni utemeljen.

179

Zato je treba potrditi presojo odbora za pritožbe, da uporaba prejšnje francoske tridimenzionalne znamke, kot je predstavljena in registrirana, ni bila dokazana.

180

Ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

181

Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom trdi, da je odbor za pritožbe kršil člen 75 Uredbe št. 207/2009 (neobstoj obrazložitve) in člen 76(1) Uredbe št. 207/2009 (nepravilna preučitev dejstev). V zvezi s tem navaja štiri očitke, katerih prve tri, ki se nanašajo na razlog za ugovor iz člena 8(1) Uredbe št. 207/2009, je treba preučiti skupaj, zadnjega, ki se nanaša na razloge za ugovor iz člena 8(3) in (4) iste uredbe, pa ločeno.

[…]

194

Tožeča stranka s četrtim očitkom trdi, da odbor za pritožbe ni preučil preostalih pritožbenih razlogov in razlogov za ugovor, ki izhajajo iz člena 8(3) in (4) Uredbe št. 207/2009. V točki 48 izpodbijane odločbe naj bi se zgolj skliceval na obrazložitev svoje prve odločbe v zadevi R 2506/2010‑4. Zdelo naj bi se, da „ni upošteval“, da je bila ta prejšnja odločba z razveljavitveno sodbo v celoti razveljavljena. Odbor za pritožbe naj bi zato moral v izpodbijani odločbi odločiti o vseh razlogih, ki jih je tožeča stranka navedla v pritožbi, in naj se ne bi mogel sklicevati na odločbo, ki ne obstaja več.

195

EUIPO te trditve izpodbija. Poudarja, da je, kot je navedeno v točki 29 razveljavitvene sodbe, tožeča stranka svojo utemeljitev sama omejila le na ugotovitve odbora za pritožbe o presoji dokazov o uporabi, navedene v prvi odločbi, in trdila, da se te ugotovitve enako nanašajo na vse razloge, navedene v utemeljitev ugovora.

196

Intervenientka te trditve izpodbija. Meni, da tudi sklicevanje odbora za pritožbe na prvo odločbo z dne 26. marca 2012 v zadevi R 2506/2010‑4, da bi dokazal, da zahteve iz člena 8(3) in (4) Uredbe št. 207/2009 niso bile izpolnjene, ne pomeni kršitve členov 75 in 76 te uredbe. Meni, da po koncu postopka pred Splošnim sodiščem člen 8(3) in (4) navedene uredbe ni bil več del predmeta spora pred odborom za pritožbe, saj je bila predmet razveljavitvene sodbe kršitev členov 75 in 76 te uredbe v povezavi z njenim členom 8(1)(a), pri čemer se je razveljavitvena sodba nanašala le na dokaze o uporabi. Poudarja, da je tožeča stranka predmet spora sama omejila na kršitev teh določb, saj je v točki 5.2 tožbe, vložene v prejšnji zadevi, navedla, da „svojo utemeljitev omejuje zgolj na ugotovitve odbora za pritožbe o oceni predloženih dokazov o uporabi, saj se te ugotovitve nanašajo enako na vse razloge za ugovor“. Intervenientka meni, da se dokazi o uporabi ne nanašajo na vse razloge za ugovor iz člena 8(3) in (4) Uredbe št. 207/2009, saj v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 29. marca 2011, Anheuser‑Busch/Budějovický Budvar (C‑96/09 P, EU:C:2011:189, točka 143), sama nima nobene pravice zahtevati dokaza o uporabi teh pravic. Nasprotno, zahteva uporabe bi se lahko uveljavila le za prejšnje pravice v smislu člena 8(1) iste uredbe. Zato meni, da v prejšnjem postopku pred Splošnim sodiščem ni šlo več za vprašanje člena 8(3) in (4) navedene uredbe in da ti določbi tudi nista predmet tega postopka v zvezi z izpodbijano odločbo.

197

Intervenientka poleg tega poudarja, da je odbor za pritožbe v prvi odločbi v točkah od 20 do 34 navedel podrobne razloge, s katerimi je pojasnil, zakaj teh določb ni bilo mogoče uporabiti. Tožeča stranka pa naj ne bi navedla nobene trditve niti utemeljitve, s katero bi pojasnila, zakaj naj bi bil ta del odločbe napačen, ampak naj bi se sklicevala, napačno, le na vprašanje resne in dejanske uporabe kot temeljni pogoj za presojo teh razlogov. Intervenientka meni, da to ni v skladu s členom 76(d) Poslovnika, ki od tožeče stranke zahteva, da podrobno pojasni trditve, da je EUIPO kršil pravo. Zato tudi če je tožeča stranka želela prvo odločbo izpodbijati z vidika člena 8(3) in (4) Uredbe št. 207/2009, ta tožbeni razlog ni bil dopusten in odločbe ni bilo mogoče razveljaviti na podlagi teh določb. Intervenientka meni, da je Splošno sodišče, ko je odločbo v celoti razveljavilo, to lahko storilo le v delu, v katerem je bila izpodbijana. Tožeča stranka pa naj ne bi izpodbijala zavrnitve razlogov za ugovor iz člena 8(3) in (4) Uredbe št. 207/2009. Poleg tega naj bi bila omejitev na razlog za ugovor iz člena 8(1) navedene uredbe razvidna tudi iz trditev tožeče stranke, ki naj bi se sklicevala le na kršitev tega razloga.

198

Poudariti je treba, da je odbor za pritožbe v točki 48 izpodbijane odločbe „[g]lede drugih razlogov za ugovor in drugih prejšnjih pravic, ki so bile zatrjevale, izrecno napoti[l] na razlogovanje iz svoje odločbe z dne 26. marca 2012 v zadevi R 2506/2010‑4“.

199

Vendar je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče to prvo odločbo v celoti razveljavilo z razveljavitveno sodbo, zoper katero ni bila vložena pritožba in ki je torej postala pravnomočna.

200

Ker razveljavitvena sodba učinkuje ex tunc in se zato z njo iz pravnega reda retroaktivno odpravi akt, ki je razveljavljen (glej točko 72 zgoraj), navedena prva odločba v pravnem redu Unije ne obstaja več in ne more imeti nobenega učinka.

201

Ta prva odločba zato ni del pravnega okvira, glede na katerega je treba presojati obrazložitev izpodbijane odločbe.

202

Poleg tega je mogoče ugovor, ki temelji na več razlogih, zavrniti le, če so preučeni in zavrnjeni vsi razlogi, navedeni v njegovo utemeljitev.

203

Iz tega izhaja, da se odbor za pritožbe za utemeljitev izreka izpodbijane odločbe, s katero so bili zavrnjeni vsi navedeni razlogi za ugovor, v zvezi z nekaterimi razlogi ni mogel sklicevati na obrazložitev prve odločbe, ki jo je Splošno sodišče v celoti razveljavilo, ne da bi preizkusil in zavrnil vsakega od razlogov za ugovor.

204

Ugotoviti je treba torej, da odbor za pritožbe s tem, da se je v zvezi z razlogi za ugovor iz člena 8(3) in (4) Uredbe št. 207/2009 omejil zgolj na „izrecno sklicevanje“ na razlogovanje iz prve odločbe, ki jo je Splošno sodišče v celoti razveljavilo, in s tem, da je nato izrek zavrnitve pritožbe, vložene pri njem, delno utemeljil na takem sklicevanju, ni pravno zadostno obrazložil izpodbijane odločbe, s čimer je kršil člen 75 Uredbe št. 207/2009.

205

Te ugotovitve ne omaje dejstvo, da je Splošno sodišče v točki 29 razveljavitvene sodbe najprej navedlo:

„[T]ožeča stranka izpodbija ugotovitve in presoje [EUIPO] v zvezi z vsemi razlogi za ugovor, torej v zvezi s tistimi iz člena 8(1)(a), (3) in (4) Uredbe št. 207/2009. Vendar tožeča stranka navaja, da svojo utemeljitev omejuje zgolj na ugotovitve odbora za pritožbe o presoji predloženih dokazov o uporabi, saj se te ugotovitve enako nanašajo na vse razloge za ugovor.“

206

V zvezi s tem, ne da bi bilo treba ugotoviti, ali se presoja predloženih dokazov o uporabi nanaša enako na vse razloge za ugovor, zadostuje ugotoviti, da se je s tem, da je Splošno sodišče v razveljavitveni sodbi ugodilo tretjemu tožbenemu razlogu, ki se je nanašal na kršitev člena 75 in člena 76(1) Uredbe št. 207/2009, in s tem, da odbor za pritožbe ni upošteval nekaterih dokazov o uporabi, ne da bi to obrazložil, lahko vsaj podvomilo o preučitvi razlogov za ugovor iz člena 8(1)(a) in (b) te uredbe ter torej o celotnem izreku prve odločbe, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo oddelka za ugovore, ki je ugovor zavrnil.

207

Kadar namreč Splošno sodišče, ki odloča o tožbi zoper odločbo odbora za pritožbe, kot je prva odločba, ugotovi, da presoja odbora za pritožbe ni veljavna, čeprav samo v zvezi z enim od navedenih razlogov za ugovor, mora to odločbo razveljaviti v celoti, kot je to storilo v razveljavitveni sodbi.

208

Zato je treba četrti očitek tretjega tožbenega razloga, navedenega v utemeljitev te tožbe, sprejeti.

209

Glede na vse navedeno je treba izpodbijano odločbo razveljaviti le v delu, v katerem se nanaša na razloge za ugovor iz člena 8(3) in (4) Uredbe št. 207/2009, kot so navedeni v četrtem očitku tretjega tožbenega razloga, v preostalem, torej v celoti v zvezi z razlogom za ugovor iz člena 8(1)(a) in (b) te uredbe, pa je treba tožbo zavrniti.

210

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Poleg tega v skladu s členom 134(3) Poslovnika vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka uspe samo deloma.

211

V obravnavanem primeru tožeča stranka delno ni uspela, saj ugotovitev utemeljenosti četrtega očitka tretjega tožbenega razloga vodi do razveljavitve izpodbijane odločbe le glede razlogov za ugovor iz člena 8(3) in (4) Uredbe št. 207/2009, v preostalem pa se tožba zavrne. EUIPO in intervenientka nista uspela le s tem očitkom, tožba pa se v celoti zavrne v delu, v katerem se nanaša na razlog za ugovor iz člena 8(1)(a) in (b) iste uredbe.

212

Zato je treba odločiti, da se vsaki stranki naloži plačilo svojih stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)

razsodilo: