Začasna izdaja

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti senat)

z dne 15. novembra 2018(*)

„Damping – Uvoz fero-silicija s poreklom iz Rusije – Dokončna protidampinška dajatev – Pregled zaradi izteka ukrepa – Določitev izvozne cene – Enoten gospodarski subjekt – Vpliv protidampinške dajatve na cene nadaljnje prodaje v Uniji – Uporaba drugačne metodologije od tiste, ki je bila uporabljena v prvotni preiskavi – Nadaljevanje ali ponovitev dampinga in škode – Člen 2(9), člen 3 ter člen 11(9) in (10) Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 (postali člen 2(9), člen 3 ter člen 11(9) in (10) Uredbe Sveta (ES) 2016/1036)“

V zadevi T‑487/14,

Chelyabinsk electrometallurgical integrated plant OAO (CHEMK) s sedežem v Chelyabinsku (Rusija),

Kuzneckie Ferrosplavy OAO (KF) s sedežem v Novokouznetsku (Rusija),

ki ju zastopata B. Evtimov in M. Krestiyanova, odvetnika,

tožeči stranki,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo par M. França, J.-F. Brakeland, A. Stobiecka-Kuik in A. Demeneix, agenti,

tožena stranka,

ob sodelovanju

Euroalliages s sedežem v Bruslju (Belgija), ki jo zastopata O. Prost in M.‑S. Dibling, odvetnika,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 360/2014 z dne 9. aprila 2014 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz fero-silicija s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Rusije po pregledu zaradi izteka ukrepa v skladu s členom 11(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 (UL 2014, L 107, str. 13) v delu, v katerem se nanaša na tožeči stranki,

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat),

v sestavi S. Gervasoni, predsednik, L. Madise (poročevalec) in R. da Silva Passos, sodnika,

sodna tajnica: S. Spyropoulos, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 14. decembra 2017,

izreka naslednjo

Sodbo(1)

 Dejansko stanje

1        Tožeči stranki, družbi Chelyabinsk electrometallurgical integrated plant OAO (v nadaljevanju: CHEMK) in Kuzneckie Ferrosplavy OAO (v nadaljevanju: KF), ki imata sedeža v Rusiji, proizvajata fero-silicij, zlitino, ki se uporablja za izdelavo jekla in železa. RFA International, LP (v nadaljevanju: RFAI) je družba, povezana s tožečima strankama. Sedež ima v Kanadi in podružnico v Švici, zadolžena pa je za izvozno prodajo tožečih strank, predvsem v Evropski uniji.

[…]

 Pravo

31      V utemeljitev tožbe tožeči stranki navajata tri tožbene razloge. Prvič, Komisija naj bi v bistvu kršila določbe člena 2(9) osnovne uredbe za določitev izvoznih cen njunega proizvoda, ker naj ne bi upoštevala, da z družbo RFAI tvorita enoten gospodarski subjekt. Drugič, Komisija naj bi pri določitvi izvoznih cen njunih proizvodov prav tako kršila določbe člena 11(9) in (10) osnovne uredbe (postal člen 11(9) in (10) Uredbe št. 2016/1036), ker naj bi med preiskavo dampinga za leto 2012 za izračun konstruirane izvozne cene od cen pri nadaljnji prodaji prvemu neodvisnemu kupcu v Uniji odštela plačane protidampinške dajatve. Komisija naj bi za to uporabila drugačno metodo od tiste, ki jo je uporabila v vmesnem pregledu, da bi z njo izpodbijala navedbe tožečih strank glede obstoja vpliva protidampinških dajatev na cene pri nadaljnji prodaji prvemu neodvisnemu kupcu v Uniji. Z uporabo iste metode za izračun konstruirane izvozne cene naj dajatev ne bi odštela od te cene. Tretjič, Komisija naj bi storila več očitnih napak pri presoji analize tveganja za ponovitev škode, če bi se iztekli protidampinški ukrepi v zvezi z ruskimi proizvodi.

32      Pred analizo zgoraj povzetih tožbenih razlogov je treba opozoriti, da ima Komisija na področju ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih mora preučiti (sodba z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale, C‑351/04, EU:C:2007:547, točka 40). Iz tega sledi, da mora nadzor sodišča Unije nad takimi presojami, poleg neobstoja napačne uporabe prava, biti omejen na preverjanje, ali so bila postopkovna pravila upoštevana, ali je bilo dejansko stanje, ki se upošteva pri izpodbijani izbiri, pravilno ugotovljeno in ali ne gre za očitno napako pri presoji tega dejanskega stanja oziroma za zlorabo pooblastil (glej v tem smislu sodbe z dne 7. maja 1987, NTN Toyo Bearing in drugi proti Svetu, 240/84, EU:C:1987:202, točka 19; z dne 14. marca 1990, Gestetner Holdings proti Svetu in Komisiji, C‑156/87, EU:C:1990:116, točka 63, in z dne 17. marca 2015, RFA International proti Komisiji, T‑466/12, EU:T:2015:151, točka 37).

 Tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 2(9) osnovne uredbe pri konstruiranju izvozne cene

33      Tožeči stranki poudarjata, da naj bi Komisija napačno uporabila pravo in storila očitno napako pri presoji, ker ni ustrezno upoštevala, da z družbo RFAI tvorita enoten gospodarski subjekt. Sklicujeta se na točke obrazložitve od 61 do 69 izpodbijane uredbe, iz katerih izhaja, da je Komisija upoštevala dejstvo, da je bila družba RFAI uvoznica, povezana s tožečima strankama v skladu z določbami člena 2(9) osnovne uredbe. Opozoriti je treba, da v takih primerih te določbe omogočajo določitev zanesljive izvozne cene na ravni meja Unije, na podlagi cen, po katerih so bili uvoženi proizvodi prvič preprodani neodvisnemu kupcu v Uniji in ki so po potrebi primerno prilagojene.

34      Tožeči stranki navajata, da je Komisija kljub temu od cen pri prvi preprodaji neodvisnemu kupcu v Uniji odštela vse stroške družbe RFAI in s tem povezani dobiček, čeprav bi morala odšteti le tiste, ki se nanašajo na fazo po izvozu iz Unije. Družba RFAI je namreč za tožeči stranki opravljala vse komercialne dejavnosti, povezane z izvozom njunega proizvoda, vključno s tistimi, ki zadevajo izvoz iz Rusije in prevoz do meje Unije, ki se ne bi smele upoštevati.

[…]

42      Najprej je treba poudariti, da obstoj enotnega gospodarskega subjekta med proizvajalcem izvoznikom iz tretje države in subjektom, ki je odgovoren za uvoz in prvo prodajo njegovih proizvodov v Uniji, ne preprečuje tega, da se za določitev zanesljive izvozne cene na ravni meja Unije uporabi člen 2(9) osnovne uredbe, ravno nasprotno. Tak položaj namreč ustreza najbolj skrajnemu primeru povezave med izvoznikom in uvoznikom, na podlagi katere se – v skladu s to določbo – lahko določi izvozna cena na ravni meja Unije na osnovi cen pri nadaljnji prodaji prvemu neodvisnemu kupcu na ozemlju držav članic, s primerno prilagoditvijo, določeno v drugem in tretjem pododstavku navedene določbe. Z vidika člena 2(9) osnovne uredbe torej ni pomembno, da Komisija v izpodbijani uredbi ni zavzela stališča o obstoju enotnega gospodarskega subjekta, ki ga tvorijo družba RFAI in tožeči stranki, saj je v njeni točki obrazložitve 61 navedla, da so te bile povezane v smislu te iste določbe. Tožeči stranki poleg tega ne prerekata neposredne uporabe te določbe za njun položaj, temveč grajata način, kako je prilagoditve izvršila Komisija, ki naj ne bi ustrezno upoštevala dejstva, da z družbo RFAI tvorita enoten gospodarski subjekt, in nalog, ki jih je ta subjekt izvajal poleg svoje vloge uvoznika proizvodov tožečih strank po tem, ko prispejo na mejo Unije.

43      Kljub temu tožeči stranki nista predložili dokazov, ki bi omogočali obravnavo razlik, ki jo zahtevata.

44      Kar zadeva prilagoditve za prodajne, upravne in splošne stroške, narava člena 2(9) osnovne uredbe sicer pomeni – kakor zelo jasno potrjuje drugi pododstavek tega člena – da ta člen upošteva le transakcije, opravljene na poti med mejo Unije in nadaljnjo prodajo prvemu neodvisnemu kupcu na ozemlju njenih držav članic, saj je cilj te določbe z izračunom v nasprotni smeri določiti zanesljivo izvozno ceno na ravni meja Unije. Iz osnovne prilagoditve morajo torej biti izključeni stroški, povezani s transakcijami, ki so nastale pred prehodom navedene meje, ali s tistimi, ki nastanejo v zvezi z izvozi-uvozi v tretje države.

45      Vendar čeprav so podatki iz izkaza poslovnega izida, ki se nanaša na obdobje preiskave dampinga v letu 2012, ki sta ga predložili tožeči stranki ali družba RFAI v odzivu na vprašalnik Komisije, ali natančnejši podatki, posredovani pozneje med preiskavo, navedeni v točki 0 zgoraj, dovolj podrobni v smislu, da opredeljujejo številne postavke (na primer promet, stroški proizvodov, prevoz za izvoz, zavarovanje izvoza, plače in bonusi) glede na naravo proizvodov (fero‑silicij v preiskavi in drugi proizvodi) in glede na kraj namembnosti teh proizvodov (neodvisne stranke v Uniji, povezane stranke v Uniji, neodvisne stranke in izvoz izven Unije, povezane stranke in izvoz izven Unije), pa kar zadeva fero-silicij v preiskavi, ki je prodan neodvisnim strankam v Uniji, ni mogoče z gotovostjo izključiti stroškov, ki ne izhajajo iz transakcij, opravljenih med prehodom meje Unije in prvo nadaljnjo prodajo neodvisnemu kupcu na ozemlju njenih držav članic. Še zlasti za nekatere postavke odhodkov, navedene v repliki, ni navedeno, v kolikšnem deležu se nanašajo tudi na transakcije, ki so bile opravljene pred prehodom navedene meje (na primer provizije, plače, bonusi, stroški, finančna sredstva). Kot je navedeno v točki 0 zgoraj, tožeči stranki tudi priznavata, da ločevanje stroškov teh različnih transakcij – glede na informacije, pridobljene med preiskavo – ni razvidno, ob tem pa zatrjujeta, da bi Komisija sama morala zahtevati dokaze o tem ločevanju, ki jih jima ni bilo treba samodejno dostaviti. Kot pa je bilo v bistvu ugotovljeno v sodbah z dne 4. maja 2017, RFA International proti Komisiji (C‑239/15 P, neobjavljena, EU:C:2017:337, točke 34 do 44), in z dne 17. marca 2015, RFA International proti Komisiji (T‑466/12, EU:T:2015:151, točke 44 in od 57 do 64 ter navedena sodna praksa), mora v primeru obstoja povezave med izvoznikom in uvoznikom, kakor je podana v obravnavani zadevi, zainteresirana stranka, ki skuša izpodbijati obseg prilagoditev, opravljenih na podlagi člena 2(9) osnovne uredbe – ker naj bi prilagoditve, določene za prodajne, splošne in upravne uvozne stroške v Uniji, bile prekomerne – sama predložiti dokaze in konkretne izračune, ki upravičujejo njene trditve in, še posebej, alternativno stopnjo glede na promet, ki jo predlaga za opredelitev dela teh stroškov, ki se ji zdi primeren. To je zlasti ustrezno, kadar zainteresirana stranka trdi, da Komisija razpolaga zgolj s splošnimi podatki, ki ne zajemajo samo transakcij, opravljenih med prehodom meje Unije in prvo nadaljnjo prodajo neodvisnemu kupcu na ozemlju držav članic, ampak zajema tudi transakcije, opravljene pred prehodom navedene meje.

46      V teh okoliščinah tožeči stranki Komisiji ne moreta očitati, da je pri konstruiranju izvozne cene na podlagi cen pri nadaljnji prodaji prvemu neodvisnemu kupcu za določitev prilagoditev za prodajne, upravne in splošne stroške uvoza v Unijo upoštevala podatke, predložene med preiskavo dampinga za leto 2012, zlasti tiste o izkazu poslovnega izida, ne da bi odštela delež, ki naj bi ga bilo mogoče pripisati transakcijam, ki so nastale pred prehodom meja Unije. Kot je Komisija izpostavila v svojem pisnem odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča, je v končnem dokumentu o razkritju iz obdobja pred sprejetjem izpodbijane uredbe navedena stopnja prometa, ki je odražala prodajne, upravne in splošne stroške ter ki jo je Komisija nameravala uporabiti, čemur tožeči stranki ne oporekata. Čeprav se nekatere pripombe tožečih strank v odgovor na ta dokument nanašajo na elemente teh stroškov in so privedle do nekaterih prilagoditev, pojasnjenih v točkah obrazložitve od 84 do 87 izpodbijane uredbe, ki se nanašajo zlasti na obresti posojil ali na davke, plačane v Švici (ki so sami privedli do znižanja stopnje neto dobička družbe RFAI, ki predstavlja te stroške), je treba poudariti, da njune pripombe ne vsebujejo jasnih navedb glede njihove porazdelitve med transakcijami, opravljenimi pred prehodom meje Unije, in tistimi, opravljenimi med to in prvo nadaljnjo prodajo neodvisnemu kupcu na ozemlju držav članic, kar pa bi tožeči stranki lahko navedli. Mimogrede je treba poudariti, da čeprav nova stopnja prometa, ki predstavlja prodajne, upravne in splošne stroške, sprejete na podlagi ugotovitev tožečih strank, v sami izpodbijani uredbi zaradi zaupnosti ni navedena, je bila sporočena in obrazložena tožečim strankam v dveh dneh po sprejetju izpodbijane uredbe, kot je Komisija navedla v svojem odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča. Poleg tega je v zvezi z razdelitvijo stroškov, ki sta jo zahtevali tožeči stranki – ob predpostavki, da je bila zahteva pravočasno oblikovana – trditev v repliki, da je več kot polovico vrednosti postavk stroškov, ki jih je Komisija upoštevala, treba pripisati transakcijam, ki so bile opravljene pred prehodom meje Unije, preveč nejasna in neutemeljena, da bi jo bilo mogoče upoštevati. Nekateri primeri vrst stroškov, ki sta jih navedli tožeči stranki in ki se nanašajo na obe vrsti transakcij, tako pred prehodom meje Unije kot po njem, dejansko ne zadostujejo za določitev porazdelitve teh stroškov med temi transakcijami.

47      Dalje, glede stopnje dobička 6‑odstotnega neto prometa družbe RFAI, ki ga je upoštevala Komisija in ki ustreza stopnji dobička neodvisnih uvoznikov, ki predstavlja dobiček družbe RFAI, ki ga je prav tako treba upoštevati pri prilagoditvah za konstruiranje izvozne cene na podlagi cen pri prvi nadaljnji prodaji neodvisnemu kupcu v Uniji, utemeljitve tožečih strank, da je le del tega dobička povezan s transakcijami, opravljenimi po prehodu meje Unije, in bi samo ta del moral biti upoštevan, tudi ni mogoče sprejeti. Čeprav je res, kot poudarjata tožeči stranki, da se drugi pododstavek člena 2(9) osnovne uredbe na splošno nanaša na „stopnjo dobička“ na podlagi prilagoditve za določitev zanesljive izvozne cene brez a priori uvedbe posebne metode za določitev te stopnje, in čeprav sta tožeči stranki v odgovoru na dokument o končnem razkritju iz obdobja pred sprejetjem izpodbijane uredbe navedli, da bi se samo približno polovica celotnega dobička družbe RFAI morala pripisati transakcijam, opravljenim po prehodu meje Unije, ti elementi ne morejo povzročiti zmanjšanja 6‑odstotne stopnje, ki je bila uporabljena za oceno dobička družbe RFAI, ki je povezan z navedenimi transakcijami, glede na njen neto promet.

48      Po eni strani namreč takega razlikovanja, ki ga zahtevata tožeči stranki, načeloma ni a priori mogoče utemeljiti, kar zadeva stopnjo dobička – kot v obravnavanem primeru – z dejavnostjo neodvisnih uvoznikov, ki – razen v posebnih primerih – prevzamejo proizvode na meji Unije.

49      Po drugi strani pa, čeprav bi izhajali iz stopnje dobička same družbe RFAI, je odstotek, ki ga je treba upoštevati, in sicer približno polovica te stopnje, ki sta jo predlagali tožeči stranki, z njune strani bil pojasnjen neprepričljivo, na podlagi ekstrapolacije, ki temelji na ugotovitvi, da stroški njunih proizvodov, namenjenih za izvoz, predstavljajo 90 % njunega prihodka od izvoza, ta strošek in ta prihodek od izvoza pa naj bi predstavljala del transakcij, povezanih z izvozom v Unijo, in del transakcij, opravljenih po prehodu meje Unije. Ta metoda namreč vodi do tega, da se za obe vrsti transakcij upoštevajo isti elementi, saj promet, ustvarjen z nadaljnjo prodajo neodvisnim kupcem v Uniji, nujno vključuje strošek izvoženega proizvoda, ki ga načeloma mora pokriti.

50      V teh okoliščinah je Komisija v točki obrazložitve 69 izpodbijane uredbe pravilno ugotovila, da ji manjkajo dokazi, ki bi ji omogočili – kjer je to ustrezno – upoštevati nižjo stopnjo dobička za družbo RFAI. Zato je bilo popolnoma upravičeno, da je Komisija kot stopnjo dobička pri prilagoditvah za konstruiranje izvozne cene upoštevala stopnjo dobička neodvisnih uvoznikov, kot je bilo utemeljeno v sodbi z dne 5. oktobra 1988, Canon in drugi proti Svetu (277/85 in 300/85, EU:C:1988:467, točka 32), ker lahko ta povezava vpliva na podatke, ki jih zagotovijo subjekti, povezani s proizvajalcem, ki opravljajo zlasti uvoz v Unijo, kot je bilo zlasti poudarjeno v sodbi z dne 17. marca 2015, RFA International proti Komisiji (T‑466/12, EU:T:2015:151, točka 68 in navedena sodna praksa). Komisija je torej lahko veljavno ugotovila 6‑odstotno stopnjo dobička, ki je bila uporabljena v prvotni preiskavi, upoštevajoč nesodelovanje teh uvoznikov v postopku preiskave v zvezi s pregledom zaradi izteka ukrepa, kakor je bilo poudarjeno v točkah obrazložitve 15 in 62 izpodbijane uredbe.

51      Sodbi z dne 16. februarja 2012, Svet in Komisija proti Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP (C‑191/09 P in C‑200/09 P, EU:C:2012:78), in z dne 10. marca 2009, Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP proti Svetu (T‑249/06, EU:T:2009:62), ki sta ju v utemeljitev svojega prvega tožbenega razloga navajali tožeči stranki, nikakor ne povzročata dvoma o pristopu Komisije, niti glede ocenitve prodajnih, upravnih in splošnih stroškov niti glede ocene stopnje dobička. V teh sodbah sta Sodišče in Splošno sodišče v točkah od 51 do 56 ter v točkah 177 in 178 navedenih sodb v bistvu menili, da bi bilo v primeru obstoja enotnega gospodarskega subjekta, ki ga sestavljata proizvajalec, pa tudi pravno ločeni subjekt, ki ga ta proizvajalec nadzoruje in ki je odgovoren za prodajo neodvisnim kupcem, za določitev tako normalne vrednosti kot tudi izvozne cene treba upoštevati ceno, ki jo plača prvi neodvisni kupec, pa tudi stroške, ki jih običajno nosi prodajalčev notranji oddelek za prodajo, če prodajalec ni za prodajo – da bi se izognil izpuščanju teh stroškov pri določanju teh različnih cen – uporabljal pravno ločenega subjekta. Te vsebinske preudarke je mogoče upoštevati tudi v zvezi z izvozno ceno v okviru njenega konstruiranja na podlagi člena 2(9) osnovne uredbe kot tudi v okviru prilagoditev, ki jih je mogoče izvesti, da se doseže poštena primerjava z normalno vrednostjo na podlagi člena 2(10) iste uredbe, kar je okvir, v katerem so bili ti preudarki navedeni v zgoraj navedenih sodbah. Zato ni v nasprotju s tema sodbama odšteti prodajne, upravne in režijske stroške ter stopnjo dobička, ki ustrezajo dejavnosti uvoznika zadevnih proizvodov v Uniji, od cene njihove prve nadaljnje prodaje neodvisnemu kupcu na ozemlju njenih držav članic za izračun zanesljive izvozne cene, kadar uvoz, kot v tem primeru, zagotavlja subjekt, ki je pravno ločen od proizvajalca, vendar z njim tvori, kot navajata tožeči stranki, enoten gospodarski subjekt. Ta presoja ne vpliva na vprašanje porazdelitve dokaznega bremena glede pomena prilagoditve v okviru člena 2(9) in 2(10) osnovne uredbe, ki je bil predmet preudarkov v sodbi z dne 4. maja 2017, RFA International proti Komisiji (C‑239/15 P, neobjavljena, EU:C:2017:337, točke 40 do 44).

[…]

 Tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 11(9) in (10) osnovne uredbe pri konstruiranju izvozne cene

53      Tožeči stranki trdita, da Komisija pri izračunu konstruirane izvozne cene ne bi smela odšteti zneskov protidampinških dajatev, ki jih je plačala družba RFAI med preiskavo dampinga v letu 2012, ker so bile te dajatve popolnoma vključene v cene preprodaje v Uniji. Komisija naj bi s tem kršila določbo člena 11(10) osnovne uredbe, v skladu s katero mora Komisija – če se odloči v preiskavi v zvezi s pregledom zaradi izteka ukrepa računsko določiti izvozno ceno v skladu s členom 2(9) iste uredbe – izvozno ceno izračunati brez odštevanja zneskov plačanih protidampinških dajatev, če se dostavijo prepričljivi dokazi, da se dajatev ustrezno odraža v cenah pri prodaji in v vseh nadaljnjih prodajnih cenah v Uniji. Poleg tega, Komisija naj pri presoji, ali se protidampinške dajatve odražajo v cenah pri nadaljnji prodaji, tega ne bi analizirala glede na ceno nadaljnje prodaje, ugotovljeno v postopku preiskave, ki je privedla k sprejetju prvotne uredbe, pač pa glede na tekoče stroške proizvodnje v Rusiji. Tako naj Komisija ne bi uporabila iste metode, kot jo je uporabila v preiskavi, ki je privedla do sprejetja vmesne uredbe, ne da bi to utemeljila. Komisija naj bi posledično kršila tudi člen 11(9) osnovne uredbe, v skladu s katerim pri vseh preiskavah v zvezi s pregledom zaradi izteka ukrepa, izvršenih na podlagi navedenega člena, Komisija uporablja – pod pogojem, da se okoliščine ne spremenijo – isto metodo kakor pri preiskavi v zvezi s pregledom zaradi izteka ukrepa, na osnovi katere je bila dajatev določena, ob ustreznem upoštevanju člena 2 iste uredbe.

54      Tožeči stranki opozarjata, da v točki obrazložitve 25 vmesne uredbe Komisija navaja:

„Preiskovalni postopek je pokazal, da so se ponderirane povprečne cene pri nadaljnji prodaji fero-silicija v Uniji v primerjavi s cenami v prvotni preiskavi povišale. Poleg tega so izvozne cene pri preprodaji višje za več kot 22,7 odstotka [(stopnja protidampinške dajatve)] kot take cene v prvotni preiskavi. Zato je mogoče skleniti, da je protidampinška dajatev ustrezno razvidna iz vložnikovih cen pri preprodaji. Zato […] pri izračunu konstruiranih izvoznih cen v skladu s členom 2(9) osnovne uredbe ni bila odšteta nobena protidampinška dajatev.“

55      V obravnavani zadevi naj bi tožeči stranki v svojih pripombah h končnemu dokumentu o razkritju, pripravljenemu pred sprejetjem izpodbijane uredbe, Komisiji predložili prepričljive dokaze, ki so kazali na to, da so se cene nadaljnje prodaje njunih proizvodov v Uniji povišale v razmerju, ki je višje od 22,7‑odstotnih protidampinških dajatev med preiskavo, na podlagi katere je bila pripravljena prvotna uredba, in preiskavo dampinga iz leta 2012, na podlagi katere je bila pripravljena izpodbijana uredba. Te cene so se med tema dvema obdobjema povišale za več kot 100 %.

56      Tožeči stranki v odgovoru na trditve Komisije v svojem odgovoru na tožbo v bistvu dodajata, da člen 11(10) osnovne uredbe zahteva le, da cene pri nadaljnji prodaji prvemu neodvisnemu kupcu v Uniji jasno vključujejo protidampinške dajatve zaradi izognitve njihovemu odštetju za izračun konstruirane izvozne cene, kar bi se v odsotnosti kompenzacijskega dogovora z navedenim kupcem neizogibno zgodilo, kadar bi zaračunana cena nadaljnje prodaje presegla ceno preprodaje, zaračunane v preiskavi, ki je vodila do sprejetja prvotne uredbe, v obsegu, ki presega protidampinške dajatve. Kar zadeva vprašanje spremembe metode za konstruiranje izvozne cene, tožeči stranki prav tako odgovarjata, da sprememba proizvodnih stroškov ne pomeni take spremembe okoliščin v smislu člena 11(9) osnovne uredbe, ki bi upravičila uporabo nove metode za izračun te cene.

[…]

59      Treba je opozoriti, da izpodbijana uredba izhaja iz pregleda zaradi izteka ukrepov na podlagi člena 11(2) osnovne uredbe (postal člen 11(2) Uredbe št. 2016/1036). V odstavku 10 istega člena je določeno, da kadar se Komisija v tem okviru odloči določiti izvozno ceno v skladu s členom 2(9), jo mora izračunati brez odštevanja zneskov plačanih protidampinških dajatev, če so zagotovljeni prepričljivi dokazi, da se dajatev ustrezno odraža v cenah pri preprodaji in v vseh nadaljnjih prodajnih cenah v Uniji, kar je po mnenju tožečih strank bilo izkazano. Poleg tega člen 11(9) osnovne uredbe določa zlasti, da pri vseh preiskavah, ki se izvajajo na podlagi navedenega člena 11, Komisija pod pogojem, da se okoliščine ne spremenijo, uporabi isto metodo kakor pri preiskavi, na osnovi katere je bila dajatev določena, ob ustreznem upoštevanju člena 2. Tožeči stranki trdita tudi, da se v obravnavani zadevi okoliščine niso spremenile.

60      V zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da bi morala izjema od uporabe iste metode pri preiskavi v zvezi s pregledom zaradi izteka ukrepa in pri prvotni preiskavi biti predmet ozke razlage, skladne z besedilom in namenom določbe, ki to izjemo dopušča (glej v tem smislu sodbo z dne 18. septembra 2014, Valimar, C‑374/12, EU:C:2014:2231, točke od 40 do 43 in navedena sodna praksa).

61      Vendar pa v obravnavanem primeru tožeči stranki pri preiskavi zaradi izteka ukrepov ne zahtevata uporabe iste metode kot pri prvotni preiskavi, ampak uporabo iste metode, kot je bila uporabljena pri preiskavi, ki je vodila do sprejetja vmesne uredbe. Gre namreč za vpliv protidampinških dajatev, ki po definiciji med obdobjem prvotne preiskave niso veljale.

62      Ne da bi se bilo treba izreči o uporabi – kot taki – člena 11(9) osnovne uredbe iz obravnavane zadeve, je treba poudariti, da se v okviru uporabe člena 11(10) iste uredbe – zlasti za ugotovitev, ali je za izračun konstruirane izvozne cene treba protidampinške dajatve odšteti od cen prve nadaljnje prodaje neodvisnemu kupcu v Uniji – lahko uporabijo ista načela kot tista, ki izhajajo iz okvira uporabe člena 11(9). V teh različnih primerih je namreč cilj zagotoviti zanesljivost analize v primerjavi z zapletenimi položaji na gospodarski ravni, ne samo da bi se upravičila utemeljenost ukrepov, sprejetih na podlagi protidampinških pravil, ampak tudi da bi se zagotovilo spoštovanje splošnega načela prava Unije glede enake obravnave med izvajalci, na katere bi se ta ukrep lahko nanašal.

63      V zvezi s tem bistvena sprememba stroškov proizvodnje izdelkov, za katere velja pregled zaradi izteka protidampinških ukrepov, med prvotnim obdobjem preiskave ali obdobjem vmesnega pregleda in obdobjem preiskave v zvezi s pregledom zaradi izteka ukrepa, pomeni spremembo okoliščin, ki po potrebi upravičuje uporabo protidampinških dajatev za zadevni izdelek, ki izpolnjuje namen, naveden v točki 62 zgoraj. Zagotavljanje zanesljivosti primerjave položaja med obema obdobjema v ekonomski analizi namreč načeloma upravičuje uporabo iste metode, razen če so se zadevni parametri dovolj spremenili, da bi prej uporabljena metoda postala neprimerna za zagotovitev zanesljivega rezultata, v tem primeru pri presoji, ali so bile protidampinške dajatve pravilno upoštevane v cenah pri preprodaji in nadaljnjih prodajnih cenah v Uniji ali ne (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 18. septembra 2014, Valimar, C‑374/12, EU:C:2014:2231, točki 50 in 59). Vendar pa, kot trdi Komisija, če se stroški proizvodnje med tema dvema obdobjema znatno povečajo, zvišanje cen pri nadaljnji prodaji v Uniji, čeprav znatno, ne zagotavlja nujno, da so bile protidampinške dajatve pri določanju teh cen ustrezno izražene, to je v celoti vključene. Stroški proizvodnje bi se lahko bolj povišali kot cene. V tem primeru zainteresirane stranke, tudi če so nove cene višje od ravni starih cen in protidampinških dajatev, ne prenašajo ustrezno protidampinških dajatev glede na razvoj njihovih proizvodnih stroškov.

64      Člen 11(10) osnovne uredbe namreč nikakor ne pomeni, kolikor se nanaša na vprašanje, ali „se dajatev ustrezno odraža v cenah pri nadaljnji prodaji“, da bi za utemeljitev pozitivnega odgovora poleg cene nadaljnje prodaje, kakor se je zaračunavala prej, v novo ceno nadaljnje prodaje moral biti vključen samo ekvivalent protidampinške dajatve. Dodatna taksa je glede na stroške, ki običajno nastanejo, „ustrezno upoštevana“ le, če je dodana tem drugim stroškom. Če pa se ti drugi stroški povišajo, cena nadaljnje prodaje pa se manj poveča, je v resnici taksa le delno, ali pa sploh ni, dodana tem drugim stroškom, čeprav je bil ekvivalent takse dodan ceni nadaljnje prodaje, kakor se je zaračunavala prej. Obvestilo Komisije o povračilu protidampinških dajatev (UL 2014, C 164, str. 9), ki sta ga na obravnavi izpostavili tožeči stranki, nikakor ni v nasprotju s to analizo. Enako velja za sodbo z dne 18. novembra 2015, Einhell Germany in drugi proti Komisiji (T‑73/12, EU:T:2015:865), na katero sta se prav tako sklicevali tožeči stranki na obravnavi. Zlasti iz točke 155 te sodbe je, ob upoštevanju njenega sobesedila, razvidno, da bi za določitev, ali so te dajatve upoštevane v novih cenah nadaljnje prodaje v Uniji ali ne, lahko bila primerna drugačna metoda, kot je primerjava cen nadaljnje prodaje v Uniji pred uvedbo protidampinških dajatev in po njej.

65      Pojasniti je treba, da upoštevanje sprememb proizvodnih stroškov za ugotavljanje, ali so protidampinške dajatve ustrezno upoštevane v cenah nadaljnje prodaje, lahko, po potrebi, sledi preiskavi v zvezi z vmesnim pregledom, preiskavi v zvezi s pregledom zaradi izteka ukrepov ali preiskavi v zvezi z vračilom, in to ne samo v primeru „ponovne preiskave“, kot določa člen 12 osnovne uredbe (postal člen 12 Uredbe št. 2016/1036), kakor sta navedli tožeči stranki na obravnavi. Te različne vrste preiskav ustrezajo drugačnim procesnim okoliščinam in lahko privedejo do različnih ukrepov, vendar so parametri za analizo glede vsebinskega vprašanja, ali so protidampinške dajatve upoštevane ali ne, identični.

66      V obravnavanem primeru Komisija v okviru vmesne uredbe ni opazila sprememb stroškov proizvodnje med preiskavo, ki je vodila do sprejetja prvotne uredbe, in tisto, ki je bila opravljena za namene vmesne preiskave. Lahko bi se torej v okviru svoje diskrecijske pravice omejila na preverjanje, da so bile nove cene preprodaje v Uniji, ki jih zaračunava družba RFAI za račun tožečih strank, veliko višje – in sicer za več, kot je vrednost 22,7‑odstotnih protidampinških dajatev – od tistih, ki so bile ugotovljene v prvem od teh obdobij, da bi ugotovila, da so bile te dajatve ustrezno upoštevane v teh novih cenah in da jih ne bi odštela pri konstruiranju izvozne cene.

67      V okviru preiskave, na podlagi katere je bila pripravljena izpodbijana uredba, in v točki obrazložitve 83 te uredbe pa je Komisija ugotovila znatno zvišanje proizvodnih stroškov, čemur tožeči stranki v obravnavani tožbi v bistvu ne nasprotujeta. V teh okoliščinah je za ugotovitev, ali je družba RFAI za račun tožečih strank ustrezno upoštevala protidampinške dajatve v cenah nadaljnje prodaje v Uniji v obdobju preiskave dampinga v letu 2012, legitimno, da Komisija za podlago analize ne upošteva cen nadaljnje prodaje, ki so bile ugotovljene med preiskavo, ki je vodila do sprejetja prvotne uredbe, ampak upošteva proizvodne stroške v letu 2012, tudi če to pomeni spremembo metode, kot izhaja iz točke obrazložitve 83 izpodbijane uredbe.

68      V položaju, v katerem – kot je poudarila Komisija v točki obrazložitve 83 izpodbijane uredbe – cene pri nadaljnji prodaji v Uniji le v 1 % primerov pokrivajo stroške proizvodov, vključno s protidampinško dajatvijo, pa nikakor ni dokazano, da se te dajatve ustrezno odražajo.

69      Celo 100‑odstotno zvišanje cen pri nadaljnji prodaji v Uniji med obdobjem preiskave, ki je privedlo do prvotne uredbe, in obdobjem preiskave dampinga za leto 2012, ki sta ga izpostavili tožeči stranki, v tem okviru ne zadostuje kot dokaz, da so bile protidampinške dajatve v celoti prenesene v drugem od teh obdobij. Kot je v bistvu navedeno v točki 63 zgoraj, namreč zadostuje, da so se proizvodni stroški povečali za več kot 100 %, to je več kot podvojili, da zaračunane cene ne odražajo ustrezno protidampinških dajatev glede na razvoj proizvodnih stroškov. To pa je a priori ugotovljeno z dejstvom, ki ga je poudarila Komisija, da v 99 % primerov stroški proizvodov, vključno s protidampinško dajatvijo, niso bili zajeti v cenah pri nadaljnji prodaji v Uniji leta 2012.

70      Komisija je torej za izračun konstruirane izvozne cene za obdobje preiskave dampinga v letu 2012 pravilno odštela protidampinške dajatve od cen pri nadaljnji prodaji prvemu neodvisnemu kupcu v Uniji, saj ni bilo dokazano, da je bila protidampinška dajatev ustrezno izražena v prvi od teh cen.

[…]

 Stroški

100    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeči stranki nista uspeli, zato se jima poleg lastnih stroškov naloži plačilo stroškov, ki jih je priglasila Komisija.

101    Splošno sodišče lahko v skladu s členom 138(3) Poslovnika intervenientu, ki ni eden izmed subjektov iz odstavkov 1 in 2 tega člena, naloži, da nosi svoje stroške. V obravnavanem primeru je treba odločiti, da Euroalliages nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbama Chelyabinsk electrometallurgical integrated plant OAO (CHEMK) in Kuzneckie Ferrosplavy OAO (KF) se poleg plačila lastnih stroškov naloži plačilo stroškov Evropske komisije.

3.      Euroalliages nosi svoje stroške.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 15. novembra 2018.

Podpisi

*      Jezik postopka: angleščina.

1      Navedene so le točke zadevne sodbe, za katere Splošno sodišče meni, da je njihova objava koristna.