1

Komisija Evropskih skupnosti je s sklepom z dne 16. oktobra 2002 (UL 2002, C 280, str. 8, v nadaljevanju: sklep o začetku postopka) uvedla formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU v zvezi s prednostjo, ki izhaja iz tega, da tožeča stranka Electricité de France (EDF) ob prestrukturiranju svoje bilance stanja leta 1997 ni plačala dolgovanega davka od dohodkov pravnih oseb na del računovodskih rezervacij, ki so bile ustvarjene z oprostitvijo davka za prenovo omrežja za splošno oskrbo (v nadaljevanju: omrežje RAG) in prerazvrščene v kapitalsko injekcijo.

2

Komisija je z odločbo z dne 16. decembra 2003 (UL 2005, L 49, str. 9, v nadaljevanju: prvotna odločba) razglasila ukrep pomoči, ki jo je prejela družba EDF, za nezdružljiv z notranjim trgom in zahtevala vračilo te pomoči skupaj z obrestmi. Znesek pomoči je bil februarja 2004 vrnjen Francoski republiki.

3

Splošno sodišče je s sodbo z dne 15. decembra 2009 v zadevi EDF/Komisija (T‑156/04, v nadaljevanju: sodba v zadevi T‑156/04, EU:T:2009:505) razglasilo člena 3 in 4 prvotne odločbe za nična. Po tej sodbi je Francoska republika družbi EDF ponovno izplačala znesek, ki ji ga je ta vrnila.

4

Sodišče je s sodbo z dne 5. junija 2012 v zadevi Komisija/EDF (C‑124/10 P, v nadaljevanju: sodba v zadevi C‑124/10 P, EU:C:2012:318) zavrnilo pritožbo Komisije zoper sodbo v zadevi T‑156/04.

5

Komisija je s sklepom z dne 2. maja 2013 (UL 2013, C 186, str. 73), v katerem je pozvala k predložitvi pripomb na podlagi člena 108(2) PDEU (v nadaljevanju: sklep o razširitvi), razširila formalni postopek preiskave.

6

Komisija je s Sklepom (EU) 2016/154 z dne 22. julija 2015 o državni pomoči SA.13869 (C 68/2002) (ex NN 80/2002) – Prerazvrstitev v kapital v okviru računovodskih rezervacij, ustvarjenih z oprostitvijo davka za prenovo omrežja RAG, ki jo je Francija odobrila družbi EDF (UL 2016, L 34, str. 152, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), ponovno razglasila ukrep pomoči družbi EDF za nezdružljiv z notranjim trgom in zahtevala vračilo te pomoči skupaj z obrestmi. Znesek pomoči je bil 13. oktobra 2015 vrnjen Francoski republiki.

7

Družba EDF je 22. decembra 2015 v sodnem tajništvu vložila to tožbo.

8

Družba EDF je bila ustanovljena z loi no 46‑628, du 8 avril 1946, sur la nationalisation de l’électricité et du gaz (zakon št. 46‑628 z dne 8. aprila 1946 o nacionalizaciji električne energije in plina) (JORF z dne 9. aprila 1946, str. 2651), s katerim so bili v skladu z njegovim členom 1 nacionalizirani proizvodnja, prenos, distribucija, uvoz in izvoz električne energije v Franciji. S tem zakonom je bilo upravljanje nacionaliziranih elektroenergetskih podjetij dodeljeno nacionalni javni ustanovi industrijske in komercialne narave, imenovani „Electricité de France (EDF), Service National“.

9

Člen 16 zakona št. 46‑628 je določal, da je neto znesek sredstev, dajatev in obveznosti, prenesenih na družbo EDF, sestavljal njen kapital, pripadal narodu, bil neodtujljiv in ga je bilo treba v primeru poslovne izgube znova oblikovati iz izidov poznejših poslovnih let. V skladu s členom 1 décret no 56‑493, du 14 mai 1956, relatif aux dotations en capital à EDF (uredba št. 56‑493 z dne 14. maja 1956 o kapitalskih injekcijah družbe EDF) (JORF z dne 19. maja 1956, str. 4613) so zanje veljala pravila iz člena 16 navedenega zakona. V skladu s členom 2 navedene uredbe se za te injekcije državi izplačajo obresti in izda dividenda.

10

Družba EDF je bila v skladu z zakonom št. 46‑628 od svoje ustanovitve in leta 1997 še vedno nacionalna javna ustanova industrijske in komercialne narave, za katero niso veljale določbe, ki se uporabljajo za delniške družbe. Z loi no 2004‑803, du 9 août 2004, relative au service public de l’électricité et du gaz et aux entreprises électriques et gazières (zakon št. 2004‑803 z dne 9. avgusta 2004 o javni službi za električno energijo in plin ter o elektroenergetskih in plinskih podjetjih) (JORF z dne 11. avgusta 2004, str. 14256) se je ta status spremenil tako, da je bilo določeno, da za družbo EDF, katere kapital je moral biti v več kot 70‑odstotni lasti države, veljajo zakoni, ki se uporabljajo za delniške družbe, razen če zakonske določbe ne predpisujejo drugače. Člen 47 navedenega zakona določa tudi poznejše preoblikovanje javne ustanove EDF v delniško družbo, vendar naj bi bilo treba za to objaviti uredbo o njenem novem statusu. Člen 46 istega zakona določa, da naj bi bila bilanca stanj družbe EDF 31. decembra 2004 pripravljena na podlagi bilance stanja z dne 31. decembra 2003 in izkaza poslovnega izida javne ustanove EDF za poslovno leto 2004.

11

Preoblikovanje družbe EDF v delniško družbo je začelo veljati v skladu z décret no 2004‑1224, du 17 novembre 2004, portant statuts de la société anonyme EDF (uredba št. 2004‑1224 z dne 17. novembra 2004 o statutu delniške družbe EDF) (JORF z dne 19. novembra 2004, str. 19505). Statut, priložen navedeni uredbi, določa, da je družba EDF od tedaj delniška družba, za katero veljajo zakoni in predpisi, ki se uporabljajo za gospodarske družbe, zlasti trgovinski zakonik, če zanje ne veljajo odstopanja iz podrobnejših določb, vključno s samim statutom.

12

Člen 6 statuta družbe EDF določa, da je za delniški kapital družbe, ki je bil prvotno v popolni lasti države, določen znesek 8,129 milijarde EUR, razdeljen na 1.625.800.000 delnic po 5 EUR. Delniški kapital nove delniške družbe EDF je bil novembra 2004 določen v istem znesku kot kapital in do tedaj zbrane kapitalske injekcije javne ustanove gospodarske in industrijske narave EDF, in sicer 8,1 milijarde EUR. Ta znesek kapitala in kapitalskih injekcij je bil dosežen v skladu z loi no 97‑1026, du 10 novembre 1997, portant diverses mesures d’ordre économique et commercial (zakon št. 97‑1026 z dne 10. novembra 1997 o različnih ekonomskih in komercialnih ukrepih) (JORF z dne 11. novembra 1997, str. 16387) in je ostal nespremenjen od leta 1997 do sprejetja izpodbijanega sklepa.

13

Zakon št. 2004‑803 in statut družbe EDF poleg tega določata, da mora država ves čas imeti v lasti več kot 70 % kapitala te družbe. Novembra 2005 so bile nove delnice družbe EDF, sprejete v trgovanje na borzi vrednostnih papirjev Euronext, ponujene po cenah v okviru odprte ponudbe (v nadaljevanju: OPO), s čimer je bil kapital družbe EDF ponujen drugim delničarjem, ne samo državi.

14

V skladu s členom 36 zakona št. 46‑628 so bile vse nacionalizirane koncesije za električno energijo prenesene na družbo EDF. Koncesionar mora v skladu s členom 37 tega zakona za te koncesije spoštovati tipsko specifikacijo. Različne koncesije za prenos električne energije, ki jih je tako dodelila država družbi EDF, so bile leta 1958 združene v eno samo koncesijo, imenovano koncesija za omrežje RAG.

15

Ker leta 1946 ni bilo računovodskih pravil za koncesije, je družba EDF menila, da je lastnica sredstev, ki so del omrežja RAG, in ta sredstva vpisala med sredstva svoje bilance stanja.

16

Družba EDF je morala v skladu s členom 8 specifikacije, odobrene z décret no 56‑1225, du 28 novembre 1956 (uredba št. 56‑1225 z dne 28. novembra 1956), na svoje stroške izvajati vsa vzdrževalna in obnovitvena dela, potrebna za ohranjanje objektov, ki so predmet koncesije, v dobrem stanju.

17

Družba EDF je leta 1987, potem ko je bil leta 1982 spremenjen splošni računovodski načrt, v katerem so navedena posebna pravila za sredstva, ki jih je treba ob izteku koncesije vrniti državi, spremenila svojo računovodsko prakso za sredstva v okviru omrežja RAG, ki jih je do tedaj obravnavala kot lastna sredstva, in ta sredstva razvrstila v bilančno postavko „Sredstva v koncesiji“. Družba EDF je za ta sredstva uporabila posebne računovodske predpise, uvedene v Franciji za sredstva v koncesiji, ki jih je bilo treba vrniti državi ob njenem izteku, in je z oprostitvijo davka za prenovo RAG ustvarila rezervacije.

18

Francosko Cour des comptes (računsko sodišče) je v poročilu iz leta 1994 menilo, da je bilo težko šteti, da je treba sredstva v okviru omrežja RAG – za razliko od lastnega premoženja družbe EDF v okviru omrežja RAG – ob izteku koncesije vrniti državi, ker naj bi šlo za edinega in zakonsko določenega stalnega koncesionarja države, kakršen je družba EDF. Drugače povedano, računovodska sprememba, ki jo je leta 1987 uvedla družba EDF in s katero je ustvarila rezervacije z oprostitvijo davka, se francosko Cour des comptes (računsko sodišče) ni zdela upravičena. Navedeno podjetje in nadzorni organi so zato sprejeli ukrepe za ureditev položaja družbe EDF.

19

Leta 1997 je imela družba EDF v svojih obračunih dve vrsti rezervacij, ustvarjenih z oprostitvijo davka za prenovo omrežja RAG: še neuporabljene rezervacije v znesku 38,5 milijarde francoskih frankov (FRF) in dajatve koncedentu, ki ustrezajo postopkom že izvedene prenove, v znesku 18,345 milijarde FRF.

20

V zakonu št. 97‑1026 je bil pojasnjen status sredstev v okviru omrežja RAG. Člen 4 tega zakona določa:

21

Ni sporno, da je bilo treba navedeni zakon uporabiti za vsako transakcijo, ki se je nanašala na kapital družbe EDF, saj je člen 16 zakona št. 46‑628, ki je veljal leta 1997, določal, da je kapital družbe EDF neodtujljiv in da pripada narodu. Kapitalske injekcije družbe EDF, izhajajoče iz prerazvrstitve rezervacij za prenovo omrežja RAG, so torej v okviru francoskega prava spadale na področje navedenega zakona.

22

Zakon št. 97‑1026 določa lastništvo sredstev omrežja RAG. Bilanca stanja družbe EDF je bila prestrukturirana z istim zakonom. Rezervacije, ki jih je družba EDF ustvarila med letoma 1987 in 1996 za prenovo omrežja RAG z namenom vrnitve teh uporabljenih ali neuporabljenih sredstev državi, so postale brezpredmetne, ker se je štelo, da sredstva omrežja RAG pripadajo družbi EDF.

23

V Prilogi 1 k dopisu ministre de l’Économie, des Finances et de l’Industrie, du secrétaire d’État au budget et du secrétaire d’État à l’industrie (minister za gospodarstvo, finance in industrijo, državni sekretar za proračun in državni sekretar za industrijo), poslanemu družbi EDF 22. decembra 1997 (v nadaljevanju: dopis z dne 22. decembra 1997), je razloženo prestrukturiranje zgornjega dela bilance stanja družbe EDF, skladno s členom 4 zakona št. 97‑1026:

„Prerazvrstitev ‚dajatev koncedentu‘ (18.345.563.605 FRF):

24

Francoski organi so v okviru reorganizacije bilance družbe EDF upoštevali avis no 97‑06, du 18 juin 1997, du Conseil national de la comptabilité (CNC), relatif aux changements de méthodes comptables, changements d’estimation, changements d’options fiscales et corrections d’erreurs (mnenje nacionalnega računovodskega sveta št. 97‑06 z dne 18. junija 1997 o spremembah računovodskih metod, spremembah ocenjevanja, spremembah davčnih opcij in popravkov napak, v nadaljevanju: mnenje nacionalnega računovodskega sveta), ki določa, da se popravki računovodskih napak, ki se že po svoji naravi nanašajo na knjiženje preteklih transakcij, „knjižijo v izidu poslovnega leta, v katerem so ugotovljene“.

25

V skladu z zakonom št. 97‑1026 in dopisom z dne 22. decembra 1997 so bili odkloni prevrednotenja preneseni v rubriko „Lastni kapital“ brez davčne obveze, ker ustrezajo povečanju vrednosti prevrednotenja, izvedenega z oprostitvijo davka, ali v okviru sistema fiskalne nevtralnosti po zakonih o prevrednotenju iz leta 1959 in iz leta 1976.

26

Priloga 3 k dopisu z dne 22. decembra 1997 prav tako določa davčne posledice prestrukturiranja bilance družbe EDF. Ugotovljena je sprememba neuporabljenih neto sredstev s prerazvrstitvijo neuporabljenih rezervacij za prenovo v znesku 38,5 milijarde FRF s prenosom v prihodnje obdobje in obdavčena z davkom od dohodkov pravnih oseb po stopnji 41,66 %, ki se je uporabljala leta 1997. Tako so francoski organi obdavčili še neuporabljene rezervacije v znesku 38,5 milijarde FRF. Vendar se pri branju tega dopisa zdi, da del rezervacij, ki so bile uporabljene za prenovo omrežja RAG in ustrezajo dajatvam koncedentu ter ki so bile prav tako ustvarjene z oprostitvijo davka in konsolidirane kot kapitalske injekcije, ni bil obdavčen.

27

V uradnem zapisu direction générale des impôts (generalni davčni urad) z dne 9. aprila 2002 (v nadaljevanju: uradni zapis z dne 9. aprila 2002), poslanem Komisiji, francoski organi v zvezi s tem navajajo, da „so dajatve koncedentu v okviru omrežja RAG neupravičen dolg, ki je bil z vključitvijo v kapital neupravičeno oproščen davka“, ter da „bi ta rezerva morala biti pred vključitvijo v kapital prenesena iz obveznosti ustanove, kjer je bila po pomoti vključena v račun neto stanja, ter bi tako povzročila pozitivno spremembo neto sredstev, obdavčenih v skladu s členom 38–2“ code général des impôts (splošni davčni zakonik). Francoski organi navajajo, da „je gospodarska korist pri tako pridobljenih davkih [leta 1997 s strani družbe EDF] lahko ocenjena na 5,88 milijarde FRF (14,119 × 41,66 %)“.

28

Komisija je s sklepom o začetku postopka začela postopek iz člena 108(2) PDEU o ugodnosti, ki je posledica tega, da družba EDF ni plačala davka od dohodkov pravnih oseb, ki ga je ob prestrukturiranju svoje bilance stanja leta 1997 dolgovala za del rezervacij, ki so ustrezale dajatvam koncedentu.

29

Treba je opozoriti, da je Komisija v uvodni izjavi 52 izpodbijanega sklepa menila, da Sodišče in Splošno sodišče nista menili, da je sklep o začetku postopka nezakonit, zato je lahko ta podlaga za nov končni sklep, in sicer izpodbijani sklep.

30

Komisija je s prvotno odločbo ukrep pomoči, ki jo je prejela družba EDF, razglasila za nezdružljiv z notranjim trgom in zahtevala vračilo te pomoči skupaj z obrestmi.

31

Med razlogi, ki jih je Komisija navedla v podporo prvotni odločbi, je treba zlasti poudariti naslednje:

32

Družba EDF je ob intervenciji Francoske republike vložila tožbo za razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 16. decembra 2003.

33

Splošno sodišče je s sodbo v zadevi T‑156/04 razglasilo člena 3 in 4 prvotne odločbe za nična.

34

Splošno sodišče je v točkah od 233 do 237 sodbe v zadevi T‑156/04 menilo, da bi bilo treba za odločitev, ali mora Komisija poseg Francije v kapital družbe EDF preučiti glede na merilo zasebnega vlagatelja, ugotoviti, ali je navedeni poseg glede na svojo naravo in predmet ter ob upoštevanju želenega cilja pomenil naložbo, ki jo lahko izvede zasebni vlagatelj, in jo je torej ta država izvedla kot gospodarski subjekt na isti način kot zasebni vlagatelj oziroma ali je pomenila poseg države kot javne oblasti, pri čemer je tako uporaba tega merila izključena. Menilo je predvsem, da bi bilo treba zadevni ukrep preučiti ne le glede na njegovo obliko, ker uporaba zakona sama po sebi ne zadošča za zanikanje dejstva, da država s posegom v kapital podjetja uresničuje ekonomski cilj, ki bi ga prav tako lahko uresničeval zasebni vlagatelj.

35

Splošno sodišče je v točkah od 240 do 242 sodbe v zadevi T‑156/04 opozorilo, da so bile „dajatve koncedentu“ neposredno uvrščene v postavko kapitalskih injekcij v višini 14,119 milijarde FRF brez prenosa prek izkaza poslovnega izida. Poudarilo je, da je Komisija menila, da samo neobdavčitev teh dajatev pred kapitalsko injekcijo pomeni državno pomoč, pri čemer so se vse stranke strinjale, da je bilo treba za ta znesek plačati davek, preden je bil vpisan v postavko z naslovom „Kapitalske injekcije“.

36

Splošno sodišče je v točkah od 243 do 245 sodbe v zadevi T‑156/04 menilo, da člen 4 zakona št. 97‑1026, katerega namen je bil prestrukturiranje bilance stanja družbe EDF in povečanje njenih lastnih sredstev, sam po sebi ni bil le davčna določba, ampak računovodska določba z davčnimi posledicami. Vendar je ugotovilo, da je Komisija preučila le davčne posledice tega ukrepa in pojasnila, da ji zaradi davčne narave ugodnosti, ki jo je ugotovila, ni treba upoštevati izvedenega povečanja kapitala niti merila zasebnega vlagatelja, saj odpoved davčni terjatvi, kot je ta v obravnavani zadevi, izhaja iz izvajanja prerogativ javne oblasti.

37

Splošno sodišče je v točkah od 247 do 250 sodbe v zadevi T‑156/04 menilo, da ob upoštevanju cilja dokapitalizacije družbe EDF, ki se je uresničeval z zadevnim ukrepom, sama davčna narava sporne terjatve Komisiji ni dovoljevala zavrnitve uporabe merila zasebnega vlagatelja. Po njegovem mnenju bi morala Komisija preveriti ekonomsko racionalnost zadevne naložbe s tem, da bi presodila, ali bi zasebni vlagatelj v podobnih okoliščinah izvedel po znesku primerljivo naložbo v korist družbe EDF. To naj bi bila namreč obveznost Komisije, ne glede na obliko, v kateri je država dodelila kapital.

38

Splošno sodišče je v točkah 251 in 252 sodbe v zadevi T‑156/04 pojasnilo, da ni mogoče izključiti, da bi oblika zadevne naložbe povzročila razlike na ravni stroškov zbiranja kapitala in njegovega donosa, zaradi česar je mogoče sklepati, da zasebni vlagatelj ne bi izvedel take naložbe. Iz tega razloga pa se je zahtevala izvedba ekonomske analize v okviru uporabe merila zasebnega vlagatelja. Po mnenju Splošnega sodišča je bila namreč taka analiza utemeljena, ker je lahko po eni strani povečanje kapitala posledica vključitve terjatve zasebnega delničarja do podjetja in ker se je po drugi strani uporaba zakona za ta namen lahko štela za nujno posledico dejstva, da so bila sama pravila o kapitalu družbe EDF določena z zakonom.

39

Zato je Splošno sodišče v točki 253 sodbe v zadevi T‑156/04 ugotovilo, da se Komisija glede na to, da je bilo treba sporni ukrep presoditi v njegovem kontekstu, ni mogla omejiti na preučitev njegovih davčnih posledic, ampak je morala hkrati preučiti utemeljenost argumentacije, po kateri bi lahko odpoved davčni terjatvi v okviru prestrukturiranja bilance stanja in povečanja kapitala družbe EDF izpolnjevala merilo zasebnega vlagatelja.

40

Dalje, Splošno sodišče je v točkah od 254 do 259 sodbe v zadevi T‑156/04 zavrnilo trditev Komisije, po kateri merila zasebnega vlagatelja ni bilo mogoče uporabiti, ker je Francoska republika v tej zadevi izvajala prerogative javne oblasti, ko je uporabila zakon za odpoved plačilu davčne terjatve. V zvezi s tem je menilo, da ni obstajala obveznost, ki bi jo imela država kot javna oblast, in da ni šlo za presojo nekaterih stroškov, ki jih je država imela zaradi obveznosti kot nosilec javne oblasti.

41

Splošno sodišče je v točkah od 260 do 263 sodbe v zadevi T‑156/04 zavrnilo trditev Komisije, na podlagi katere se merilo zasebnega vlagatelja ne more uporabiti za davčno terjatev, spremenjeno v kapital, ker zasebni vlagatelj do podjetja ne bi mogel imeti take terjatve, ampak le za zasebnopravno ali poslovno terjatev. Vendar se po njegovem mnenju z merilom zasebnega vlagatelja preverja, ali bi zasebni vlagatelj, čeprav ima država na voljo sredstva, ki jih on nima, v enakih okoliščinah sprejel primerljivo odločitev o naložbi. Narava terjatve, spremenjene v kapital, in posledično dejstvo, da zasebni vlagatelj ne more imeti davčne terjatve, zato nista pomembna.

42

Splošno sodišče je v točkah od 264 do 277 sodbe v zadevi T‑156/04 zavrnilo trditev Komisije, da bi zasebni vlagatelj v primerljivem položaju moral plačati davek, zaradi česar bi zanj nastali višji stroški, ker bi moral za dodelitev 100 EUR tak vlagatelj v resnici zbrati 141,66 EUR.

43

Splošno sodišče je, prvič, navedlo, da sta družba EDF in Francoska republika trdili, pa tudi sama Komisija je v točki 51 sklepa o začetku postopka menila, da se v skladu s francoskim davčnim pravom sprememba neto sredstev, nastala zaradi povečanja kapitala z vključitvijo terjatve, ki jo ima do podjetja njegov delničar, ne sme upoštevati pri izračunu davka od dohodkov pravnih oseb in da zato konverzija terjatve v kapital ne pripelje do obdavčitve, za katero bi bil osnova znesek te terjatve.

44

Drugič, Splošno sodišče je menilo, da je bila trditev Komisije, da bi zasebni vlagatelj v primerljivem položaju moral plačati davek, v nasprotju z ugodnostjo, kot jo je ugotovila v prvotni odločbi, ker so bili zaradi te trditve preučeni celotni stroški, ki naj bi jih imel zasebni vlagatelj zaradi naložbe 14,119 milijarde FRF, medtem ko Komisija prerazporeditve dajatev koncedentu v tem znesku ni obravnavala kot pomoč.

45

Tretjič, Splošnemu sodišču se je zdela trditev Komisije, da bi zasebni vlagatelj v primerljivem položaju moral plačati davek, nedosledna, ker je v njej priznala, da bi preučila dodatno kapitalsko injekcijo v višini več milijard FRF, če bi družba EDF znesek te injekcije plačala kot davek in bi ji nato Francoska republika vrnila isti znesek, ker bi bilo potem – in samo potem – mogoče primerjati stroške te države in zasebnega vlagatelja. Vendar je menilo, da bi bili v tem primeru stroški za to državo enaki, znesek, ki bi ga prejela družba EDF, pa bi bil enak tistemu, ki ga je ta prejela s spornim ukrepom.

46

Četrtič, Splošno sodišče je menilo, da bi ob predpostavki, da bi zasebni vlagatelj moral dejansko plačati davek, stroški kapitalske injekcije z vključitvijo terjatve zanj znašali 5,88 milijarde FRF in bi zato bili enaki stroškom, ki jih je v tem primeru imela Francoska republika. Poleg tega bi bilo mogoče samo z uporabo merila zasebnega vlagatelja preveriti obstoj morebitne razlike v stroških.

47

Petič, Splošno sodišče je menilo, da čeprav Francoska republika ni imela stroškov z dokapitalizacijo v višini 14,119 milijarde FRF, stroški za zasebnega vlagatelja pa bi bili 5,88 milijarde FRF, ta razlika v stroških nikakor ne bi preprečila uporabe merila zasebnega vlagatelja.

48

Splošno sodišče je v točki 283 sodbe v zadevi T‑156/04 zavrnilo trditev Komisije, da bi dopustitev uporabe merila zasebnega vlagatelja lahko pripeljala do potrditve vsakršne oblike davčne oprostitve, ki bi jo izvedle države članice. V zvezi s tem je, prvič, opozorilo, da v obravnavani zadevi po njegovem mnenju ni šlo za preprosto davčno olajšavo, odobreno podjetju, ampak za odpoved davčni terjatvi v okviru povečanja kapitala podjetja, v katerem je bila država edina delničarka, in drugič, menilo, da se rezultat uporabe tega merila ne sme določiti vnaprej, saj bi bilo to merilo sicer nesmiselno.

49

Komisija je 26. februarja 2010 vložila pritožbo zoper sodbo v zadevi T‑156/04.

50

Sodišče je s sodbo v zadevi C‑124/10 P to pritožbo zavrnilo iz naslednjih razlogov:

[…]

[…]

[…]

[…]

51

Komisija je po sodbi v zadevi C‑124/10 P sprejela sklep o razširitvi.

52

Treba je zlasti upoštevati točke od 58 do 73 sklepa o razširitvi, v katerih je Komisija na eni strani preučila možnost uporabe merila zasebnega vlagatelja in na drugi stani, podredno, uporabo tega merila za obravnavani ukrep.

53

Komisija je v zvezi z možnostjo uporabe merila ugotovila:

54

Komisija je v zvezi z uporabo merila ugotovila:

55

Komisija je z izpodbijanim sklepom razglasila ukrep pomoči, ki jo je prejela družba EDF, za nezdružljiv z notranjim trgom in zahtevala vračilo te pomoči skupaj z obrestmi.

56

Komisija je v zvezi s tem v izpodbijanem sklepu navedla naslednje razloge.

57

Prvič, Komisija v uvodnih izjavah od 62 do 108 izpodbijanega sklepa navaja trditve, ki sta jih Francoska republika in družba EDF navedli v razširjenem formalnem postopku preiskave po sklepu o razširitvi.

58

Drugič, Komisija je po povzetju vsebine spornega ukrepa v uvodnih izjavah od 113 do 123 izpodbijanega sklepa menila, da odpoved davku ob prerazvrstitvi dajatev koncedentu v kapital pomeni na prvi pogled selektivno prednost v korist družbe EDF.

59

Tretjič, Komisija v uvodni izjavi 124 izpodbijanega sklepa omenja trditev Francoske republike, ki jo je ta navedla v pripombah z dne 11. decembra 2002, da je odpoved ustrezala dodatni kapitalski injekciji v enakem znesku, kot je bil dolgovan iz naslova davka.

60

Četrtič, Komisija spominja, da je Sodišče v točki 99 sodbe v zadevi C‑124/10 P menilo, da Splošno sodišče v obravnavanem primeru ni poseglo niti v možnost uporabe merila preudarnega zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu niti v morebitno posledico uporabe tega merila za sporni ukrep.

61

Petič, Komisija nato v uvodnih izjavah od 126 do 153 izpodbijanega sklepa preučuje možnost uporabe merila zasebnega vlagatelja glede na pojasnila Sodišča v zvezi s tem v sodbi v zadevi C‑124/10 P. Za ta namen analizira elemente, ki se nanašajo na domnevni sklep o naložbi, ekonomske ocene, ki naj bi bile opravljene za določitev donosnosti navedene naložbe, naravo in predmet spornega ukrepa ter okoliščine, v katerih je bil ta zadnji sklep sprejet, in pravila, ki zanj veljajo.

62

Komisija je to analizo sklenila tako:

63

Komisija nato podredno v uvodnih izjavah od 155 do 193 izpodbijanega sklepa preučuje, ali je merilo zasebnega vlagatelja, ob predpostavki, da se uporablja, v obravnavanem primeru izpolnjeno.

64

Komisija je to analizo sklenila tako:

65

Komisija po ugotovitvi, da so bila uporabljena državna sredstva (uvodni izjavi 194 in 195 izpodbijanega sklepa), obstoja izkrivljanja konkurence in vpliva na trgovino med državami članicami (uvodne izjave od 196 do 206 navedenega sklepa) ter nezdružljivosti pomoči z notranjim trgom (uvodne izjave od 207 do 215 navedenega sklepa) razglaša, da je sporni ukrep pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom, in odreja vračilo.

66

Družba EDF je 22. decembra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

67

Francoska republika je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 20. aprila 2016, predlagala, naj se ji dovoli intervencija v tem postopku v podporo predlogom družbe EDF. Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 24. maja 2016 to intervencijo dovolil. Intervenientka je vložila vlogo, o kateri so glavne stranke v predpisanem roku predložile stališča.

68

Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bil sodnik poročevalec na podlagi člena 27(5) Poslovnika Splošnega sodišča razporejen v tretji senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.

69

Stranke so bile o koncu pisnega dela postopka obveščene 26. septembra 2016. Stranke v treh tednih od tega obvestila niso vložile predloga za razpis obravnave, kot določa člen 106(2) Poslovnika.

70

Ker ni bilo takega predloga strank in ker je Splošno sodišče menilo, da je dovolj seznanjeno na podlagi listin iz spisa, se je s sklepom, ki je bil strankam vročen 19. maja 2017, odločilo, da bo v skladu s členom 106(3) Poslovnika odločilo brez ustnega dela postopka.

71

Tožeča stranka je z aktom, naslovljenim na sodno tajništvo Splošnega sodišča 19. maja 2017, predlagala, naj se opravi obravnava, zaradi pomena, ki ga ima zanjo ta zadeva, in zlasti njenih finančnih posledic.

72

Z aktom, vročenim 12. junija 2017, je bilo ugotovljeno, da se je rok za vložitev predloga za obravnavo iztekel 31. oktobra 2016 in da je bil navedeni predlog torej vložen po izteku roka iz člena 106 Poslovnika, pri čemer tožeča stranka ni navedla okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti obstoj nepredvidenih okoliščin ali višje sile v skladu s členom 45 Statuta Sodišča Evropske unije, ki se nanaša na zakonske roke, kot je obravnavani.

73

Sodišče je 20. septembra 2017 izdalo sodbo Komisija/Frucona Košice (C‑300/16 P, EU:C:2017:706, v nadaljevanju: sodba Frucona Košice), s katero je zavrnilo pritožbo zoper sodbo z dne 16. marca 2016Frucona Košice/Komisija (T‑103/14, EU:T:2016:152).

74

Tožeča stranka je z aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 3. oktobra 2017, predlagala, naj se izvede ustna ali pisna razprava med strankami o posledicah sodbe Frucona Košice na obravnavano zadevo.

75

Splošno sodišče se je s sklepom z dne 12. oktobra 2017 odločilo, da bo ponovno uvedlo pisni postopek, dodalo predlog tožeče stranke v spis in pozvalo stranke k predložitvi pisnih stališč o posledicah, ki jih ima po njihovem mnenju sodba Frucona Košice za obravnavano zadevo.

76

Stranke so to zahtevo izpolnile v rokih, določenih za to.

77

Predsednik tretjega senata se je 9. novembra 2017 odločil, da bo končal pisni del postopka. O tej odločitvi so bile stranke obveščene s pojasnilom, da s tem obvestilom ni začel teči rok za vložitev predloga za obravnavo iz člena 106 Poslovnika.

78

Družba EDF ob intervenciji Francoske republike Splošnemu sodišču predlaga, naj:

79

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

80

Družba EDF v utemeljitev tožbe primarno navaja štiri tožbene razloge in podredno dva tožbena razloga.

81

Prvi primarni tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 266 PDEU, ker naj bi Komisija kršila izrek sodbe v zadevi T‑156/04 in razloge, na katerih temelji.

82

Drugi primarni tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 107 PDEU, ker naj bi Komisija pri preučevanju možnosti uporabe merila zasebnega vlagatelja napačno uporabila pravo in napačno ugotovila dejansko stanje.

83

Tretji primarni tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 107 PDEU, ker naj bi Komisija pri preučevanju uporabe merila zasebnega vlagatelja napačno uporabila pravo in napačno ugotovila dejansko stanje.

84

Četrti primarni tožbeni razlog se nanaša na neobstoj obrazložitve izpodbijanega sklepa.

85

Prvi podredni tožbeni razlog se na eni strani nanaša na to, da naj bi bilo treba zadevne ukrepe – ob domnevi, da jih je mogoče opredeliti kot pomoč – večinoma šteti za veljavno pomoč na podlagi člena 1(b)(v) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339), ker so bili izvedeni pred dejansko liberalizacijo sektorja električne energije, ter na drugi strani na to, da bi jih bilo večinoma treba šteti za zastarane v smislu člena 15(1) navedene uredbe.

86

Družba EDF z drugim podrednim tožbenim razlogom trdi, da izpodbijana odločba vsekakor vsebuje več računskih napak, ki vplivajo na njeno veljavnost.

87

Francoska republika meni, da so tožbeni razlogi družbe EDF utemeljeni, vendar je stališča predložila samo v zvezi s prvimi tremi primarnimi tožbenimi razlogi.

88

Družba EDF ob podpori Francoske republike trdi, da je Komisija kršila člen 266 PDEU s tem, da ni ravnala v skladu s sodbo v zadevi T‑156/04, ker na eni strani v izpodbijanem sklepu meni, da sklep o začetku postopka ni nezakonit in torej lahko predstavlja podlago za nov sklep, medtem ko sama meni, da sklep o začetku postopka temelji na nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja, ravno zaradi katere je Splošno sodišče končni sklep, ki je temeljil na tej napačni ugotovitvi dejanskega stanja, razglasilo za ničen. Izpodbijani sklep naj bi torej vseboval iste vsebinske napake in nepravilnosti, kot so tiste, na katerih je temeljila razglasitev ničnosti končnega sklepa.

89

Po drugi strani po mnenju družbe EDF Komisija v izpodbijanem sklepu analizo še naprej izvaja na podlagi ukrepa, in sicer davčnega darila, ki izhaja iz neupravičene davčne olajšave, ki naj bi jo prejela, čeprav je Splošno sodišče v sodbi v zadevi T‑156/04 tako predstavitev dejanskega stanja izrecno izključilo.

90

Po mnenju družbe EDF Komisija dejansko, tudi v odgovoru na tožbo, še naprej razlikuje med ukrepom, ki je bil dejansko izveden, in sicer povečanjem kapitala, ki izhaja iz knjiženja rezervacij za prenovo pod postavko „Kapitalske injekcije“, in eno od njegovih davčnih posledic, in sicer neobdavčenja „dajatev koncedentu“, čeprav je Splošno sodišče tak pristop zavrnilo, pri čemer je dopis z dne 22. decembra 1997 označilo za dokument, ki pojasnjuje izvedeni ukrep, ki je bil po njegovem mnenju dokapitalizacija podjetja, izvedena z zakonom št. 97‑1026. Meni namreč, da Splošno sodišče v okviru dokapitalizacije ni nikoli razlikovalo med naravo in obravnavo različnih sestavin rezervacij za prenovo.

91

Družba EDF meni, da razlogovanje Komisije tako temelji na zamenjavi opredelitve spornega ukrepa, in sicer obstoja ali neobstoja državne pomoči, in njegove določitve. Po njenem mnenju se Splošno sodišče namreč ni izreklo o opredelitvi spornega ukrepa v zvezi z možnostjo uporabe ali uporabo merila zasebnega vlagatelja, temveč je, nasprotno, natančno določilo zadevni ukrep. Vendar taka ugotovitev dejanskega stanja ni samo nujni pogoj za kakršno koli poznejšo pravno analizo, temveč predvsem prerogativa Splošnega sodišča, ki samostojno presoja o dejstvih. Zato naj bi bila trditev Komisije, da Splošno sodišče ni dokončno opredelilo dejanskega stanja, nepravilna.

92

Družba EDF trdi, da je treba v zvezi s tem preučiti, v čem se opis dejanskega stanja iz izpodbijanega sklepa razlikuje od opisa Splošnega sodišča, in nato, ali so njegove ugotovitve dejanskega stanja razlog, ki ustrezno utemeljuje njegovo razglasitev ničnosti prvotne odločbe leta 2009.

93

Po mnenju družbe EDF je Splošno sodišče določilo, da je zadevni ukrep njena dokapitalizacija, izvedena z zakonom št. 97‑1026, ne da bi razlikovalo med rezervacijami, ki so bile prerazvrščene v kapitalsko injekcijo, medtem ko Komisija še naprej upošteva samo neobdavčenje dela navedenih rezervacij. Iz tega sklepa, da če drži, da je Komisija „upoštevala“ dokapitalizacijo, izvedeno z navedenim zakonom, jo je upoštevala zgolj kot eno od okoliščin, in ne v smislu, da sama po sebi predstavlja zadevni ukrep.

94

Očitek, da je Komisija samo delno določila zadevni ukrep, je bil izhodišče in sam pogoj za razlogovanje Splošnega sodišča, na podlagi katerega je razglasilo ničnost prvotne odločbe. Zato naj bi bila določitev ukrepa pravno vprašanje, o katerem je Splošno sodišče dejansko in nujno odločilo, s tem pa tudi razlog, ki naj bi pomenil potrebno utemeljitev izreka sodbe v zadevi T‑156/04.

95

Komisija te trditve izpodbija.

96

Treba je opozoriti, da je Sodišče v zvezi s pravnomočnostjo odločilo, da je za zagotovitev stabilnosti prava in pravnih razmerij ter učinkovitosti sojenja pomembno, da sodnih odločb, ki so postale pravnomočne po tem, ko so bila izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ali po tem, ko so se iztekli roki zanje, ni več mogoče izpodbijati (sodba z dne 19. aprila 2012, Artegodan/Komisija, C‑221/10 P, EU:C:2012:216, točka 86).

97

Poleg tega se po eni strani pravnomočnost nanaša samo na dejanska in pravna vprašanja, ki so bila dejansko ali nujno obravnavana v zadevni sodni odločbi. Po drugi strani pa se ta pravnomočnost ne navezuje le na izrek te odločbe, ampak tudi na njeno obrazložitev, ki je nujna podlaga njenega izreka, zato sta obrazložitev in izrek nerazdružljiva (sodba z dne 19. aprila 2012, Artegodan/Komisija, C‑221/10 P, EU:C:2012:216, točka 87).

98

Obseg pravnomočnosti sodbe v zadevi T‑156/04 je treba torej določiti ob upoštevanju sodbe v zadevi C‑124/10 P po pritožbi, ki jo je Komisija vložila zoper sodbo v zadevi T‑156/04 (glej v tem smislu sodbo z dne 19. aprila 2012, Artegodan/Komisija, C‑221/10 P, EU:C:2012:216, točka 88).

99

V obravnavanem primeru je treba opozoriti, prvič, da je Komisija v odstavkih 50 in 51 sklepa o začetku postopka menila:

100

Drugič, Komisija je v uvodnih izjavah od 91 do 99 prvotne odločbe menila, da „[…] bi morale biti dajatve koncedent[u] obdavčene istočasno in po isti stopnji, kot ostale računovodske zaloge [rezervacije], ustvarjene z oprostitvijo davka“, da „[t]o pomeni, da bi moralo biti 14,119 milijard[e] FRF dajatev koncedent[u] prištetih k 38,5 milijard[e] FRF neuporabljenih zalog [rezervacij], da bi bile obdavčene po stopnji 41,66 %, ob prestrukturiranju bilance družbe EDF s strani francoskih organov oblasti“, da je „[družba EDF s tem,] da ni plačala celotnega davka na dohodek pravnih oseb ob prestrukturiranju svoje bilance, […] prihranila 888,89 milijon[a] EUR“ ter da „[n]eporavnano plačilo družbe EDF za 888,89 milijon[a] EUR davka v letu 1997 torej predstavlja gospodarsko korist za združenje“.

101

Komisija je v skladu s svojo preiskavo ugotovila, da „[n]eplačevanje davka na dohodek pravnih oseb na del zalog [rezervacij], ustvarjenih z oprostitvijo davka za prenovo RAG v letu 1997, s strani družbe EDF, znaša 14,119 milijard [FRF] dajatev koncedent[u], prerazporejenih v dotacije v kapital [kapitalske injekcije], predstavlja državno pomoč, ki ni skladna s skupnim trgom“ (člen 3 prvotne odločbe).

102

Tretjič, Splošno sodišče je v sodbi v zadevi T‑156/04 navedlo, da:

103

Splošno sodišče je v sodbi v zadevi T‑156/04 nato razsodilo:

104

Treba je ugotoviti, da se sporni ukrep, kot ga je določilo Splošno sodišče, nanaša na „davčno obravnavanje [dajatev koncedentu] ob prestrukturiranju bilance družbe EDF“ in da je Splošno sodišče sankcioniralo Komisijo, ker je zavrnila vsakršno preučitev merila zasebnega vlagatelja samo zaradi davčne narave tega ukrepa, ki ga je po njenem mnenju Francoska republika sprejela kot javni organ, ter ker tega ukrepa ni preučila v zadevnih okoliščinah, in sicer glede na dokapitalizacijo družbe EDF, da bi presodila, ali se v obravnavanem primeru lahko uporablja merilo zasebnega vlagatelja, pri čemer davčna narava ukrepa načeloma ne preprečuje, da bi se država lahko sklicevala nanj.

105

Četrtič, na eni strani je treba upoštevati točke 16, 19, 21 in 35 sodbe v zadevi C‑124/10 P (glej točko 50 zgoraj), v katerih je povzeta vsebina ugodnosti, kot sta jo opredelila Komisija in Splošno sodišče, na drugi strani pa opozoriti, da je Sodišče v točki 99 navedene sodbe razsodilo, da Splošno sodišče s sodbo v zadevi T‑156/04 v obravnavanem primeru ni vnaprej presodilo niti možnosti uporabe merila zasebnega vlagatelja niti rezultata morebitne uporabe navedenega merila.

106

V nasprotju s trditvijo družbe EDF iz sodbe v zadevi T‑156/04, zlasti v povezavi s točkami 87, 92, 93, od 98 do 100 in 108 sodbe v zadevi C‑124/10 P (glej točko 50 zgoraj), ne more izhajati, da ukrep, ki bi ga bilo treba preučiti, v resnici ni odpoved davku na dajatve koncedentu, temveč „dokapitalizacija družbe EDF, izvedena z zakonom št. 97‑1026, brez razlikovanja med rezervacijami, ki so bile prerazvrščene v kapitalsko injekcijo“ (točka 9 tožbe ter točki 7 in 17 odgovora), ali „ukrep dokapitalizacije podjetja, katerega delničarka je država“, za katerega „[bi Splošno sodišče po naravi štelo, da naj bi] dokazoval, da ‚ima država naložbeni cilj, ki bi ga bilo mogoče primerjati s ciljem zasebnega vlagatelja‘“ (točka 86 tožbe).

107

Zato je Komisija, ne da bi storila napako ali kršila pravnomočnost sodbe v zadevi T‑156/04, potem ko je ponovno začela upravni postopek, v izpodbijanem sklepu preučila možnost uporabe merila zasebnega vlagatelja za ukrep, s katerim se je Francoska republika odpovedala davku ob prerazvrstitvi dajatev koncedentu v kapitalsko injekcijo (točki 117 in 188 ter člen 1 izpodbijanega sklepa), ukrep, ki ga je Francoska republika – kot opozarja Komisija – poleg tega jasno in nedvomno opredelila kot sporni ukrep v uradnem zapisu z dne 9. aprila 2002, naslovljenem na Komisijo (glej točko 27 zgoraj).

108

Zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

109

Drugi primarni tožbeni razlog, s katerim družba EDF v bistvu trdi, da Komisija zmotno meni, da se merilo zasebnega vlagatelja v obravnavanem primeru ne uporablja, je razdeljen na pet delov.

110

Družba EDF v podporo prvemu delu trdi, da Komisija, ko je presojala o možnosti uporabe merila zasebnega vlagatelja, brez utemeljitve ni upoštevala številnih dokumentov in dokazil, ki so ji bili predloženi.

111

Drugi del se nanaša na to, da naj bi Komisija z neupoštevanjem sodbe v zadevi C‑124/10 P sistematično zamenjevala elemente v zvezi z možnostjo uporabe merila zasebnega vlagatelja in elemente v zvezi z uporabo tega merila.

112

Družba EDF v tretjem delu trdi, da je Komisija napačno izključila možnost uporabe merila zasebnega vlagatelja, ker je Francoska republika poleg preudarkov, ki se nanašajo na njen status delničarke, upoštevala zlasti preudarke, ki se nanašajo na njen status javnega organa.

113

Družba EDF v podporo četrtega dela navaja, da je Komisija napačno menila, da za utemeljitev možnosti uporabe merila zasebnega vlagatelja obstaja obveznost razpolaganja s formalnim poslovnim načrtom.

114

Nazadnje, družba EDF v podporo petemu delu trdi, da bi lahko Komisija, če ne bi na te različne načine napačno uporabila prava in napačno ugotovila dejanskega stanja, samo ugotovila možnost uporabe merila zasebnega vlagatelja ob upoštevanju narave in predmeta tega ukrepa, zadevnih okoliščin ter želenega cilja in pravil, ki so veljala za navedeni ukrep.

115

Komisija je po povzetju vsebine spornega ukrepa v uvodnih izjavah od 113 do 123 izpodbijanega sklepa v uvodnih izjavah od 126 do 154 navedenega sklepa preučila možnost uporabe merila zasebnega vlagatelja za ta ukrep na naslednji način:

116

Opozoriti je treba, da je Komisija v uvodni izjavi 113 in naslednjih izpodbijanega sklepa v bistvu pravilno menila, da je pristojna za preučitev, ali se merilo zasebnega vlagatelja lahko uporabi za sporni ukrep, za katerega je bilo jasno ugotovljeno, da pomeni odpoved Francoske republike davku na dajatve koncedentu, kot je opisana v uradnem zapisu z dne 9. aprila 2002 (glej točko 107 zgoraj).

117

Zato je treba že na začetku zavrniti različne trditve družbe EDF v podporo drugemu tožbenemu razlogu, da Komisija ne bi smela preučiti te odpovedi davku, temveč ukrep dokapitalizacije družbe EDF brez razlikovanja med rezervacijami, ki so bile prerazvrščene v kapitalsko injekcijo.

118

Družba EDF v podporo prvemu delu drugega primarnega tožbenega razloga v bistvu navaja, da se je Komisija s tem, da ni izpolnila obveznosti, da pri analizi upošteva vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine tako v fazi presoje možnosti uporabe merila kot v fazi presoje njegove uporabe, omejila na to, da se opre na informacije in elemente, ki jih je predložila Francoska republika, in je zanemarila tiste, ki ji jih je predložila sama, kar naj bi Komisija utemeljila z domnevnimi protislovji med dokumenti, ki jih je zagotovila francoska država, in dokumenti, ki jih je zagotovila družba EDF.

119

Družba EDF kljub temu priznava, da „je Komisija […] ob tem omenila elemente, ki ji jih je predložila družba EDF“, in se pri tem sklicuje na uvodno izjavo 66 izpodbijanega sklepa, v katerem je omenjenih „približno štirideset dokumentov iz zadevnega obdobja, ki jih je družba EDF priložila svojim pisanjem“.

120

Vendar družba EDF navaja, da v izpodbijanem sklepu ni omenjenih približno 40 dokumentov iz zadevnega obdobja od 53, ki jih je predložila Komisiji, in da zato niso bili analizirani, ne da bi Komisija pojasnila, zakaj naj bi bili v protislovju z dokumenti, ki jih je posredovala Francoska republika, ali neupoštevni.

121

V teh okoliščinah naj ne bi bilo sporno, da je Komisija v obravnavanem primeru preučila samo elemente, ki jih je predložila Francoska republika, kar naj bi dokazovalo, da je prostovoljno zavrnila preučitev dokumentov, ki jih je predložila družba EDF, in s tem kršila obveznost skrbnega ravnanja.

122

Družba EDF trdi tudi, da je iz nekaterih elementov iz nekaterih dokumentov, ki jih je predložila Komisiji, razvidno, da bi Komisija, če bi jih upoštevala, prišla do drugačnih ugotovitev, kot so tiste, ki jih je navedla v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tem omenja elemente iz dokumenta št. 18 (dopis družbe EDF ministre de l’Économie (minister za gospodarstvo) o računovodski in davčni ureditvi v družbi EDF), dokumenta št. 20 (memorandum s sestanka dne 27. oktobra 1995 na ministère des Finances (ministrstvo za finance)), dokumenta št. 22 (dopis, ki ga je družba EDF naslovila na ministère de l’Économie, des Finances et du Plan (ministrstvo za gospodarstvo, finance in načrtovanje) in ki vsebuje prilogo z naslovom „Prenova bilance stanja družbe EDF na dan 31. decembra 1994“), dokumenta št. 23 (dopis družbe EDF, naslovljen na ministère du Budget (ministrstvo za proračun), s katerim je bila poslana priloga z naslovom „Predlog prestrukturiranja bilance stanja družbe EDF“), dokumenta št. 32 (dopis ministre de l’Économie et des Finances (minister za gospodarstvo in finance) in ministre de l’Industrie, de la Poste et des Télécommunications (minister za industrijo, pošto in telekomunikacije)) – pri čemer navaja, da je bil ta dokument upoštevan v navedenem sklepu – dokumentov od št. 50 do št. 56 (mnenja bonitetnih agencij iz zadevnega obdobja, ki so bila upoštevana v študiji Oxera iz leta 2013) in dokumenta št. 57 (študija z naslovom „Pan-European utilities“), ki so navedeni v preglednici v točki 77 tožbe.

123

Družba EDF dodaja, da so trditve Komisije, da je te dokumente upoštevala, napačne in da sta edina dokumenta, navedena v izpodbijanem sklepu, ki sta predstavljena kot dokumenta, ki ju je predložila, v resnici dokumenta, ki ju je predložila tudi Francoska republika.

124

Družba EDF meni, da Komisija ne more trditi, da odločitev o izključitvi dokumentov, ki jih je predložila, sama po sebi predstavlja dokaz poglobljene analize.

125

Družba EDF meni, da sodbi z dne 16. marca 2016, Košice/Komisija (T‑103/14, EU:T:2016:152), in z dne 26. maja 2016, Francija in IFP Énergies nouvelles/Komisija (T‑479/11 in T‑157/12, v pritožbenem postopku, EU:T:2016:320), ne nasprotujeta njenim trditvam, da mora Komisija v bistvu upoštevati vse upoštevne elemente, tudi če niso bili predloženi avtorju ukrepa oz. zadevni državi članici.

126

Poleg tega družba EDF trdi, da objektivno in nepristransko razumevanje dokumentov, navedenih v točki 80 tožbe, nedvomno kaže, da je obravnavani ukrep odločitev o njeni dokapitalizaciji, ki je po njenem mnenju opredeljena na primer v dokumentu št. 20, ki ga je predložila Komisiji.

127

Nazadnje, tožeča stranka ob podpori Francoske republike v okviru stališč, ki jih je predložila po sodbi Frucona Košice, trdi, da v skladu z navedeno sodbo Komisija, ki mora upoštevati vse upoštevne elemente, tudi če to presega elemente, ki jih predloži država, in če pri tem ne upošteva subjektivnega mnenja države, zato ne more zanemariti elementov, ki sta ji jih predložili država in družba EDF.

128

Francoska republika v podporo trditvam družbe EDF navaja, da je v uvodnih izjavah od 87 do 108 izpodbijanega sklepa samo opisanih devet dokumentov, ki so bili priloženi pripombam francoskih organov, naslovljenim na Komisijo 1. julija 2013, niso pa pojasnjeni razlogi, zaradi katerih ta sklepa, da se v obravnavanem primeru merilo zasebnega vlagatelja ne more uporabiti.

129

Francoska republika je predložila preglednico (priloga 10 k intervencijski vlogi), v kateri našteva in komentira dokumente, ki sta jih predložili ona sama in družba EDF ter ki jih Komisija ni upoštevala, čeprav po njenem mnenju ti dokumenti vsebujejo odločilne elemente za presojo možnosti uporabe tega merila v obravnavanem primeru.

130

Francoska republika v zvezi s tem omenja tri primere.

131

Prvič, Francoska republika navaja dopis z dne 19. februarja 1997 finančnega direktorja družbe EDF vodji službe za financiranja in deleže ministrstva za finance, ki ga je Komisija zgolj omenila v uvodnih izjavah od 88 do 91 izpodbijanega sklepa, ne da bi ga upoštevala v svojem razlogovanju, čeprav ta dopis kaže, da je v okviru priprave podjemne pogodbe za obdobje od leta 1997 do leta 2000, sklenjene med francosko državo in družbo EDF 8. aprila 1997 (v nadaljevanju: podjemna pogodba), navedena država preučila izplačilo, ki naj bi ga prejela kot delničarka za obdobje od leta 1997 do leta 2000, pri čemer se je med drugim oprla na ekonomske in finančne vidike. V tem dopisu naj bi bile dejansko predstavljene napovedi, ki temeljijo na predpostavkah iz navedene podjemne pogodbe (spremembe tarif, način izplačila državi delničarki, cilji naložbe in razdolžitve).

132

Drugič, Francoska republika omenja zapis o analizi družbe EDF z dne 27. julija 1996, ki je bil posredovan Sénat français (francoski senat) na njegovo zahtevo 15. septembra 1997 in ki ga Komisija zgolj omenja v uvodni izjavi 88 izpodbijanega sklepa, čeprav je iz tega zapisa razvidno, da so bila ob sprejemanju zadevnega ukrepa prizadevanja francoske države prizadevanja javnega delničarja. V navedenem zapisu so bili zlasti preučeni vidiki donosa javnega delničarja glede na bilance stanja evropskih podjetij v sektorju.

133

Tretjič, Francoska republika navaja dopis, ki ga je družba EDF 26. decembra 1995 naslovila na ministère de l’Économie, des Finances et du Plan (ministrstvo za gospodarstvo, finance in načrtovanje), ki vsebuje prilogo z naslovom „Prenova bilance stanja družbe EDF na dan 31. decembra 1994“, ki ga Komisija v izpodbijanem sklepu ni upoštevala in ki vsebuje računovodske analize, iz katerih je razvidno, da je francoska država že od leta 1995 podrobno preučevala prestrukturiranje kapitala družbe EDF in njegove posledice.

134

Komisija te trditve izpodbija.

135

Družba EDF v bistvu trdi, da je Komisija pri presoji možnosti uporabe merila zasebnega vlagatelja za sporni ukrep kršila svojo dolžnost skrbnega ravnanja in ni upoštevala številnih dokumentov, ki so ji bili predloženi, ter se je brez nadaljnjega pojasnila omejila na preučitev tistih, ki ji jih je predložila Francoska republika, čeprav bi morala na podlagi elementov, navedenih v teh dokumentih, ugotoviti, da se to merilo lahko uporabi.

136

Prvič, treba je opozoriti, da če se država članica v upravnem postopku sklicuje na merilo zasebnega vlagatelja, mora v primeru dvoma nedvoumno ter na podlagi objektivnih in preverljivih elementov iz zadevnega obdobja dokazati, da je izvedeni ukrep sprejela kot delničarka in da temelji na predhodnih ekonomskih ocenah, kakršne so potrebne (glej v tem smislu sodbo v zadevi C‑124/10 P, točke 82, 85 in 104).

137

Drugič, treba je opozoriti, da se z dolžnostjo skrbnega ravnanja, ki je neločljivo povezana z načelom dobrega upravljanja in ki velja na splošno za delovanje uprave Unije v njenih odnosih z javnostjo, od te uprave zahteva, da ravna skrbno in preudarno (sodba z dne 4. aprila 2017, Médiateur/Staelen, C‑337/15 P, EU:C:2017:256, točka 34).

138

V primerih, v katerih imajo institucije Unije diskrecijsko pravico, je spoštovanje jamstev, ki jih zagotavlja pravni red Unije v upravnih postopkih, še toliko pomembnejše. Med ta jamstva spadajo predvsem obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne vidike posamezne zadeve, pravica zainteresirane osebe, da predstavi svoje stališče, in pravica do zadostno obrazložene odločbe. Le tako lahko Sodišče in Splošno sodišče preverita, ali so bili podani dejanski in pravni elementi, od katerih je odvisno izvrševanje diskrecijske pravice (sodba z dne 21. novembra 1991, Technische Universität München, C‑269/90, EU:C:1991:438, točka 14).

139

Poleg tega mora Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso glede načel izvajanja dokazov na področju državnih pomoči skrbno in nepristransko voditi postopek preučitve izpodbijanih ukrepov, tako da ima v ta namen pri sprejetju končnega sklepa o ugotovitvi obstoja pomoči in po potrebi njene nezakonitosti na voljo najzanesljivejše in najpopolnejše podatke (glej sodbo z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija, C‑559/12 P, EU:C:2014:217, točka 63 in navedena sodna praksa).

140

Tretjič, prav tako je treba opozoriti, da mora sodišče Unije zakonitost odločbe na področju državnih pomoči presoditi glede na podatke, ki jih je Komisija imela na voljo, ko jo je sprejela (sodbi z dne 15. aprila 2008, Nuova Agricast, C‑390/06, EU:C:2008:224, točka 54, in z dne 2. septembra 2010, Komisija/Scott, C‑290/07 P, EU:C:2010:480, točka 91).

141

Nazadnje, četrtič, čeprav mora v okviru nadzora državnih pomoči država članica na podlagi dolžnosti lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU Komisiji predložiti elemente, na podlagi katerih se ta lahko izreče glede tega, ali ima zadevni ukrep naravo državne pomoči, mora Komisija na podlagi dolžnosti skrbnega in nepristranskega preizkusa skrbno preučiti elemente, ki ji jih je predložila država članica. V skladu s smislom formalnega postopka preiskave, ki zainteresiranim strankam daje vlogo vira informacij Komisije, ta dolžnost za Komisijo velja tudi v zvezi z informacijami, ki ji jih predložijo zainteresirane osebe (glej sodbo z dne 25. junija 2015, SACE in Sace BT/Komisija, T‑305/13, EU:T:2015:435, točka 112 in navedena sodna praksa).

142

V obravnavanem primeru ni sporno, da se je Francoska republika že v upravnem postopku sklicevala na merilo zasebnega vlagatelja (glej uvodno izjavo 95 prvotne odločbe, točka 31 zgoraj). Zato mora nedvoumno ter na podlagi objektivnih in preverljivih elementov iz zadevnega obdobja dokazati, da je izvedeni ukrep sprejela kot delničarka in da temelji na potrebnih predhodnih ekonomskih ocenah (glej v tem smislu sodbo v zadevi C‑124/10 P, točke 82, 85 in 104).

143

Tožeča stranka ob podpori Francoske republike v okviru tega prvega dela očita Komisiji, da ni upoštevala vseh dokazov, ki jih je predložila družba EDF v zvezi s tem, in da se je omejila samo na preučitev vseh dokazov ali dela dokazov, ki jih je predložila Francoska republika.

144

Že na začetku je treba opozoriti, da so trditve družbe EDF izredno splošne in da vsebujejo zelo malo podrobnosti glede opredelitve domnevno pomembnih elementov v dokumentih, ki jih je predložila Komisiji in ki naj jih ta ne bi upoštevala.

145

Družba EDF je namreč v točki 77 tožbe predstavila zgolj preglednico, v kateri navaja seznam 50 dokumentov (in ne 53, kot navaja v točki 78 tožbe), ki jih je predložila Komisiji. V zvezi z desetimi med njimi navaja, da so navedeni v izpodbijanem sklepu, glede preostalih pa samo trdi, da niso navedeni in da jih zato Komisija a fortiori ni analizirala. Zato naj bi bili brez utemeljitve izključeni, čeprav bi morala Komisija upoštevati vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine.

146

Dalje, v točki 80 tožbe družba EDF navaja „nekatere elemente, izključene brez obrazložitve“, na podlagi katerih bi morala po njenem mnenju Komisija, ker so navedeni v dokumentih, priloženih prilogi A‑7 k tožbi, šteti, da se merilo zasebnega vlagatelja uporablja za sporni ukrep:

147

Družba iz tega sklepa, da je Komisija namerno izključila dokumente, ki so v nasprotju z njenim mnenjem, in to brez utemeljitve.

148

Prvič, Komisija na podlagi svoje dolžnosti skrbnega ravnanja, kot je omenjena v točki 138 zgoraj, ni bila obvezana, da v izpodbijanem sklepu navede vsak dokument ali zavzame stališče o vsakem dokumentu, ki ji ga je posredovala družba EDF, za katere ta ni dokazala upoštevnosti v preiskavi, ki jo je morala opraviti Komisija.

149

Zato Komisiji ni mogoče očitati, da je v zvezi s tem kršila svojo dolžnost skrbnega ravnanja.

150

Poleg tega in zaradi trditve družbe EDF, da Komisija ni izpolnila svoje obveznosti obrazložitve, je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso obseg obveznosti obrazložitve odvisen od narave zadevnega akta in okvira, v katerem je bil sprejet. Obrazložitev mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, tako da sodišču Unije po eni strani omogoči izvajanje nadzora nad zakonitostjo, po drugi pa zadevnim osebam omogoči seznanitev z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, da lahko branijo svoje pravice in preverijo, ali je odločitev utemeljena ali ne. Ni zahtevano, da so v obrazložitvi navedene vse ustrezne dejanske ali pravne okoliščine, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta ustreza zahtevam člena 296, drugi odstavek, PDEU, presojati ne le glede na besedilo akta, temveč tudi glede na okoliščine in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje. Zlasti Komisiji ni treba zavzeti stališča do vseh trditev, ki so jih pred njo navajale zadevne osebe, temveč zadošča, da navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistveni za sistematiko sklepa (glej sodbo z dne 6. marca 2003, Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen/Komisija, T‑228/99 in T‑233/99, EU:T:2003:57, točke od 278 do 280).

151

Iz tega izhaja, da Komisija niti na podlagi svoje obveznosti obrazložitve v izpodbijanem sklepu ni obvezana zavzeti stališča o vsakem dokumentu, ki ji ga je predložila družba EDF.

152

Zato družba EDF niti s trditvijo o morebitni pomanjkljivi obrazložitvi ne more uspeti.

153

Drugič, v zvezi z dokumenti, ki jih družba EDF navaja v točki 80 tožbe in glede katerih se sklicuje na „elemente“, ki naj bi jih Komisija prezrla ali zanemarila, je treba na eni strani ugotoviti, da se skope navedbe, na katere se sklicuje družba EDF, ne nanašajo na sporni ukrep, ki ga je preučevala Komisija, temveč kvečjemu na ukrep, kot ga družba EDF napačno razlaga, in sicer na dokapitalizacijo družbe EDF. Na drugi strani nobeden od navedenih dokumentov, tudi če jih beremo v celoti, niti mimogrede ne omenja spornega ukrepa. Njena trditev je torej nima dejanske podlage.

154

Poleg tega je treba ugotoviti, da družba EDF ne navaja niti najmanjšega pojasnila, iz katerega bi bilo mogoče razumeti, v čem naj bi bili „elementi“, na katere se sklicuje v točki 80 tožbe, take narave, da bi, kot trdi, korenito spremenili in celo izkrivili analizo možnosti uporabe merila zasebnega vlagatelja, ki jo je opravila Komisija, niti da bi vplivali nanjo.

155

Tretjič, treba je poudariti, da čeprav se Komisija po lastnih trditvah ne sklicuje izrecno na vse dokumente, ki jih je navedla družba EDF, vseeno drži, da so bili elementi, ki jih ta navaja in ki naj bi bili prezrti, v izpodbijanem sklepu ustrezno upoštevani.

156

Pojasnilo o različnih vlogah francoske države, delničarja, koncedenta in regulatorja (priloga A‑7‑18 k tožbi) in „velikopotezni“ cilj donosa za državo (priloga A‑7‑32 k tožbi) sta namreč navedena v uvodni izjavi 89 in uvodni izjavi 95, tretja alinea, izpodbijanega sklepa.

157

Operacija dokapitalizacije družbe EDF, skupaj z osnovo za izplačilo državi delničarki, povezano s tem (priloga A‑7‑20 k tožbi), predlogi sprememb bilance stanja (priloga A‑7‑22 k tožbi) in prestrukturiranje lastnega kapitala družbe EDF (priloga A‑7‑23 k tožbi) so opisani v uvodnih izjavah od 25 do 30 in od 100 do 103 izpodbijanega sklepa v podrobnih pravilih za izvedbo operacije, ki jih je določila Francoska republika.

158

Opravljeno delo in sestanki po letu 1995 med družbo EDF in njenimi nadzornimi organi, od koder izvirajo dokumenti, ki jih družba EDF navaja v točki 80 tožbe, so navedeni v uvodnih izjavah 28, 89 in 90 izpodbijanega sklepa, v katerih se je Komisija bolj navezala na njihove rezultate kot na njihov potek, česar ji ni mogoče očitati.

159

Poleg tega, kar zadeva poročila bonitetne agencije, upoštevana pri izvajanju študije Oxera (priloge od A‑7‑50 do A‑7‑56 k tožbi), ki so v resnici iz zadevnega obdobja, za razliko od študije Oxera, ki je iz leta 2013, je treba poudariti, da se ne nanašajo konkretno na družbo EDF in še manj na sporni ukrep.

160

Prvo poročilo, ki izvira iz bonitetne agencije, ima naslov „Rating methodology – European electric utilities“ in se nanaša na splošno analizo sektorja, ki se je leta 1999 spremenil. Ne vsebuje nobene analize, ki bi ustrezala računovodskemu in davčnemu položaju družbe EDF na podlagi strukture njene bilance stanja in rezervacij za prenovo. V njem nista omenjena ni niti dokapitalizacija podjetja niti prestrukturiranje njegove bilance stanja. Na eni sami strani, oštevilčeni z 875 v prilogah k tožbi, je shematsko predstavljenih nekaj splošnih informacij o boniteti podjetja.

161

Priloge od A‑7‑51 do A‑7‑55 k tožbi vsebujejo pet analiz bonitetne agencije, ki se nanašajo na druga podjetja, in ne na družbo EDF.

162

Ta različna poročila torej niso koristna za pojasnitev obrazložitve ali za razumevanje spornega ukrepa samega ter kvečjemu predstavljajo okoliščine, na katerih temelji študija Oxera.

163

Sama študija Oxera, ki je bila pripravljena leta 2013, je predstavljena in ocenjena v uvodni izjavi 144, tretja alinea, izpodbijanega sklepa ter jo je Komisija torej upoštevala.

164

V zvezi s poročilom banke, ki se nanaša na ves evropski energetski sektor, in ne posebej na družbo EDF (priloga A‑7‑57 k tožbi), je treba poudariti, da Komisija v uvodni izjavi 144, tretja alinea, izpodbijanega sklepa pojasnjuje razloge, zakaj je menila, da se dividende, ki so jih izplačala druga podjetja kot družba EDF, niso uporabljale kot referenca za izplačilo francoski državi na podlagi kapitalskih injekcij v družbo EDF, pri čemer je Francoska republika sama navedla, da so bili drugi vidiki dejansko preučeni in je na njih temeljil njen sklep (ter se v zvezi s tem sklicuje na uvodno izjavo 87, uvodno izjavo 102, tretja alinea, uvodno izjavo 107, osma alinea, in uvodno izjavo 161 navedenega sklepa).

165

Treba je tudi ugotoviti, da je Komisija upoštevala tudi tri dokumente, ki jih je Francoska republika navedla v intervencijski vlogi.

166

Treba je namreč ugotoviti, prvič, da je vsebina dopisa finančnega direktorja družbe EDF z dne 19. februarja 1997, ki se nanaša na „glavne predpostavke finančnega scenarija, povezanega s podjemno pogodbo“, navedena v uvodnih izjavah 90 in 91 izpodbijanega sklepa. V navedenem dopisu nikjer ni omenjen sporni ukrep in na podlagi elementov, ki jih vsebuje, ni mogoče ugotoviti možnosti uporabe merila zasebnega vlagatelja, kar Komisija pojasnjuje tudi v uvodni izjavi 132 in naslednjih navedenega sklepa.

167

Drugič, zapis o analizi družbe EDF z dne 27. julija 1996 vsebuje samo zelo splošno dogajanje glede ravnanja regulatorjev in donosa delničarjev v sektorju električne energije v tujini, brez operativne ugotovitve v zvezi z družbo EDF.

168

Nazadnje, tretjič, v zvezi z dopisom družbe EDF z dne 26. decembra 1995 in natančneje njeno prilogo z naslovom „Prenova bilance stanja družbe EDF na dan 31. decembra 1994“ je treba poudariti naslednje.

169

Dopisu družbe EDF z dne 26. decembra 1995 je priloženih več dokumentov. Prvič, več grafov prikazuje bilančne pozicije „koncesij za javno distribucijo“ (imenovanih tudi koncesije lokalnih skupnosti) pred prerazvrstitivjo in po njej, ki so drugačne od koncesije omrežja RAG, kot je razvidno iz prilog A‑7‑23 in A‑7‑24 k tožbi, iz katerih je jasno razvidna različna obravnava teh dveh vrst koncesij, ki je na kratko omenjena tudi v poročilu D. Migauda, splošnega poročevalca, v imenu Commission des finances (odbor za finance), št. 204 s popravki (v nadaljevanju: Migaudovo poročilo) (priloga I‑8 k intervencijski vlogi). Drugič, v zvezi s istimi koncesijami obstaja „primerjava trenutnega računovodskega sistema in predvidenega novega sistema“. Tretjič, obravnavano je „financiranje koncedenta in koncesionarja, ki je bilo podlaga za izračun zastaranja in določitev zadevnega deleža zmanjšanja vrednosti, ki ga nosita stranki“, kar se ponovno nanaša na iste koncesije. Četrtič, predstavljena je priloga z naslovom „Prenova bilance stanja družbe EDF na dan 31. decembra 1994“. Navedena priloga je razdeljena na tri dele: prvič, „podrobna bilanca stanja, prenovljena glede na zadnje predloge družbe EDF na področju koncesije in prestrukturiranja bilance stanja“, kjer so opredeljene koncesije „F. H.“ in koncesije za javno distribucijo (v preglednici, ki prikazuje ta prvi del, so dejansko navedene spremembe, predvidene na strani obveznosti v bilanci stanja po spremembi statusa omrežja RAG, ki so podobne tistim iz leta 1997, vendar davčne posledice prerazvrstitve uporabljenih rezervacij niso navedene); drugič, „ista bilanca stanja, vendar predstavljena tako, da so poudarjene prenove v zvezi s koncesijami [za javno distribucijo]“; tretjič, „tretja preglednica, v kateri so prikazane samo bilančne postavke v zvezi s koncesijami [za javno distribucijo] (osenčeni elementi v prejšnji preglednici), da se prikaže logika prenov v zvezi s koncesijami [za javno distribucijo]“. Petič, prikazane so „dolgoročne spremembe izkazov koncesije [za javno distribucijo] v bilanci stanja družbe EDF“ z nekaterimi kratkimi napovedmi do leta 2015.

170

Po eni strani je treba ugotoviti, da v dopisu družbe EDF z dne 26. decembra 1995 in njegovih prilogah ni nikjer naveden sporni ukrep.

171

Po drugi strani je treba ugotoviti, da je Komisija maloštevilne upoštevne elemente iz dopisa družbe EDF z dne 26. decembra 1995 omenila v uvodnih izjavah od 25 do 30 in od 100 do 103 izpodbijanega sklepa, v katerem je poleg tega v uvodnih izjavah 26, 89 in 90 omenjen obstoj dela in sestankov po letu 1995 med francosko državo in družbo EDF. V teh uvodnih izjavah so podrobno predstavljeni računovodski in davčni vidiki spornega ukrepa, za katere se poleg tega niti ne trdi, da so napačni.

172

Nazadnje, Komisiji ni mogoče očitati, da se je v izpodbijanem sklepu bolj navezala na rezultate različnih pripravljalnih del za zakon št. 97‑1026, ki sta jih opravili družba EDF in francoska država, kot na njihov potek, saj nič ne kaže na to, da bi bil pri naložbi kakor koli upoštevan sporni ukrep in njegovi domnevni učinki.

173

V zvezi s preglednico iz priloge 10 k intervencijski vlogi, v kateri so predstavljeni komentirani izvlečki dokumentov, ki naj ne bi bili upoštevani, je treba, ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti takega sklicevanja na preglednico iz priloge k intervencijski vlogi, ugotoviti, da se noben od navedenih odlomkov ali komentarjev ne nanaša na sporni ukrep.

174

Izvlečki iz točke 173 zgoraj se nanašajo kvečjemu na okoliščine, v katerih je bil ta ukrep sprejet, okoliščine, za katere se ne trdi, da jih Komisija ni upoštevala.

175

Skratka, družba EDF ni dokazala, da je Komisija kršila svojo dolžnost skrbnega ravnanja s tem, da ni preučila ali upoštevala dokumentov, ki ji jih je posredovala, niti ni dokazala, da Komisija ni izpolnila svoje obveznosti obrazložitve.

176

Zato je treba zavrniti prvi del drugega primarnega tožbenega razloga zaradi delnega pomanjkanja dejstev in zato, ker je poleg tega povsem brez podlage.

177

Družba EDF v podporo drugemu delu drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na zamenjavo elementov v zvezi z možnostjo uporabe merila zasebnega vlagatelja in elementov v zvezi z njegovo uporabo, opozarja, da je Komisija menila, da se merilo zasebnega vlagatelja v obravnavanem primeru ne uporablja, če Francoska republika „pred podelitvijo iz neplačila davka od dohodkov izhajajoče gospodarske prednosti ali hkrati z njo ni sprejela sklepa, da bo z oprostitvijo davka izvedla naložbo v družbo EDF“.

178

Vendar po mnenju družbe EDF trditev Komisije temelji na različnih nepravilnostih v analizi upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, poleg tega pa v njej niso upoštevane ugotovitve sodb v zadevah T‑156/04 in C‑124/10 P.

179

Po navedbah družbe EDF je Sodišče razsodilo, da je vprašanje možnosti uporabe merila zasebnega vlagatelja odvisno od vloge, v kateri deluje država, in sicer kot delničarka ali javni organ.

180

Ker gre poleg tega pri obravnavanem ukrepu za ukrep dokapitalizacije podjetja, katerega delničarka je država, naj bi Splošno sodišče presodilo, da ta ukrep že po svoji naravi kaže, da si je država prizadevala za naložbeni cilj, ki ga je mogoče primerjati s ciljem zasebnega vlagatelja.

181

V izpodbijanem sklepu naj tako ne bi bila upoštevana ugotovitev sodbe v zadevi T‑156/04 v zvezi s trditvijo o „davčnem darilu“, poleg tega pa naj bi bili v njem skoraj sistematično pomešani pogoji v zvezi z možnostjo uporabe merila in pogoji v zvezi z njegovo uporabo.

182

Družba EDF v zvezi s tem trdi, da se uvodne izjave od 132 do 135 izpodbijanega sklepa v zvezi s povečanjem donosa za državo nanašajo na uporabo merila, in ne na možnost njegove uporabe, tako kot uvodne izjave od 140 do 144 navedenega sklepa, v katerih je obravnavano vprašanje donosnosti zadevne naložbe.

183

Družba EDF nazadnje dodaja na eni strani, da točki 82 in 84 sodbe v zadevi C‑124/10 P nimata področja uporabe, ki jima ga pripisuje Komisija, in določata, da je možnost uporabe merila povezana z vlogo, v kateri je država delovala, ter na drugi strani, da je donosnost sklepa o naložbi ločena od vloge, v kateri je delovala država, in se nanaša na uporabo merila. Zato naj Komisija s tem, da trdi nasprotno, ne bi upoštevala sodbe v zadevi C‑124/10 P.

184

Francoska republika meni, da bi morala Komisija naprej samostojno ugotoviti, ali je bila odločitev o dokapitalizaciji družbe EDF odločitev, ki jo je država sprejela kot javna delničarka ali kot javni organ, nato pa bi morala preučiti vprašanje donosnosti, ki se po njenem mnenju nanaša samo na uporabo merila.

185

Komisija meni, da ta trditev ni utemeljena.

186

Družba EDF ob podpori Francoske republike v bistvu trdi, da je Komisija sistematično pomešala analizo, potrebno v zvezi z možnostjo uporabe merila zasebnega vlagatelja, in analizo v zvezi z uporabo tega merila.

187

Družba EDF v zvezi s tem trdi naslednje.

188

Družba EDF po eni strani trdi, da je Sodišče razsodilo, da je vprašanje možnosti uporabe merila zasebnega vlagatelja odvisno od vloge delničarke ali javnega organa, v kateri deluje država. Ker gre pri spornem ukrepu za ukrep dokapitalizacije podjetja, katerega delničarka je država, je Splošno sodišče po njenem mnenju v točki 259 sodbe v zadevi T‑156/04 presodilo, da ta ukrep že po svoji naravi kaže, da si je država prizadevala za naložbeni cilj, ki ga je mogoče primerjati s ciljem zasebnega vlagatelja.

189

Teh trditev ni mogoče sprejeti.

190

V nasprotju s trditvijo družbe EDF sporni ukrep namreč ni ukrep dokapitalizacije navedenega podjetja, temveč odpoved davku na dajatve koncedentu (glej točki 106 in 107 zgoraj). Zadevne trditve torej izhajajo iz napačnega razumevanja sodb v zadevah T‑156/04 in C‑124/10 P.

191

Poleg tega je treba ugotoviti, da se z zadevnimi trditvami v resnici zahteva priznanje, da iz sodb v zadevah T‑156/04 in C‑124/10 P izhaja, da je država, ker gre pri tem ukrepu za ukrep dokapitalizacije, delovala kot delničarka in si tako prizadevala za naložbeni cilj, ki je po svoji naravi primerljiv s ciljem zasebnega vlagatelja, zato bi morala Komisija ugotoviti, da se merilo lahko uporabi.

192

Vendar je treba opozoriti, da v sodbah v zadevah T‑156/04 in C‑124/10 P ni bilo vnaprej presojeno o možnosti uporabe merila zasebnega vlagatelja.

193

Nasprotno, Sodišče je v sodbi v zadevi C‑124/10 P pojasnilo:

194

Drugače povedano, ni dovolj, da država trdi, da je sprejela odločitev o naložbi in da ukrep izhaja iz njene vloge delničarke, temveč mora to dokazati nedvoumno ter na podlagi objektivnih in preverljivih elementov iz zadevnega obdobja.

195

Zadevne trditve torej izhajajo iz napačnega razumevanja sodb v zadevah T‑156/04 in C‑124/10 P.

196

Na drugi strani družba EDF ob podpori Francoske republike v bistvu trdi, da je Komisija pri preučevanju možnosti uporabe merila zmotno presojala povečanje donosa za francosko državo in donosnost ukrepa (ki ga družba EDF napačno imenuje „naložba“), saj se ta merila po njenem mnenju v resnici nanašajo na uporabo tega merila.

197

Vendar je Sodišče v sodbi v zadevi C‑124/10 P razsodilo:

198

Komisiji torej ni mogoče očitati, da se je pri presoji možnosti uporabe merila sklicevala na donosnost domnevne naložbe.

199

Zato je treba v celoti zavrniti drugi del drugega primarnega tožbenega razloga.

200

Družba EDF ob podpori Francoske republike v podporo tretjega dela drugega primarnega tožbenega razloga trdi, da je Komisija napačno izključila, da se merilo zasebnega vlagatelja uporablja v obravnavanem primeru, ker je Francoska republika pomešala svoji vlogi javnega organa in vlagatelja, in sicer naj bi ukrep sprejela hkrati na podlagi vidikov, ki se nanašajo na njeno vlogo delničarke, in vidikov, ki se nanašajo na javni organ, kar naj bi po mnenju Komisije kazalo na prepletenost vidikov v zvezi z donosom za državo in vidikov v zvezi z zneskom davka, dolgovanega po prestrukturiranju bilance stanja družbe EDF, v dokumentih, ki so jih predložili francoski organi.

201

Družba EDF meni, da ta trditev temelji hkrati na napačno ugotovljenem dejanskem stanju zaradi selektivnega in pristranskega branja dokumentov ter na napačni uporabi prava v zvezi s samo naravo merila zasebnega vlagatelja.

202

Družba EDF v zvezi z napačno ugotovljenim dejanskim stanjem meni, da številni dokumenti – pri čemer konkretneje navaja dokumente od št. 23 do št. 25, ki jih je priložila svojim pripombam, predloženim Komisiji julija 2013 (priloge od A‑7‑23 do A‑7‑25 k tožbi), kažejo, da so bile posledice predvidenega prestrukturiranja njene bilance stanja na davek, ki ga dolguje, preučene vzporedno – vendar na različne načine – s posledicami na donos za državo delničarko, ter da se ni pokazalo nobeno prepletanje davčnih in naložbenih vidikov, po katerih naj bi ravnala država.

203

Družba EDF v zvezi z napačno uporabo prava trdi, da se v uvodnih izjavah od 137 do 139 izpodbijanega sklepa Francoski državi v resnici očita, da je preučila posledice prestrukturiranja njene bilance stanja za položaj podjetja na davčnem področju in torej za prihodnje davčne obremenitve, kot so bile lahko pričakovane v zadevnem obdobju, čeprav je seveda opravila to preučitev, vendar vzporedno in na drugačen način kot za posledice za donos države delničarke. Francoska republika dodaja, da je tak pristop skladen s sodno prakso Splošnega sodišča (sodba z dne 24. septembra 2008, Kahla/Thüringen Porzellan/Komisija, T‑20/03, EU:T:2008:395).

204

Trditve Komisije naj bi tako po mnenju družbe EDF pričale o neupoštevanju narave merila zasebnega vlagatelja in pomenile kršitev enake obravnave države in takega vlagatelja. Razlog za obstoj merila naj bi namreč bil, da omogoči razlikovanje med odločitvami, ki jih lahko država sprejme kot vlagatelj, in tistimi, ki jih lahko sprejme kot javni organ, vendar naj možnosti uporabe merila ne bi bilo mogoče zanikati zaradi tega, ker lahko prve obstajajo hkrati z drugimi. Tako razlogovanje Komisije naj bi ponovno pričalo o pretiranem formalizmu, zaradi katerega jo je Splošno sodišče sankcioniralo.

205

Merilo zasebnega vlagatelja naj bi bilo mogoče izključiti samo, če je država delovala izključno kot javni organ, če pa je pri svoji naložbeni odločitvi upoštevala več dejavnikov, se merilo ne samo uporablja, temveč je nujno za razlikovanje med ekonomskimi dejavniki, ki so upoštevni glede na pravila o državni pomoči, in drugimi, kar naj bi ponazarjalo Obvestilo Komisije o pojmu državne pomoči po členu 107(1) [PDEU] (UL 2016, C 262, str. 1).

206

Po mnenju družbe EDF bi morala Komisija preučiti samo to, ali bi zasebni vlagatelj v položaju, ki je čim bolj podoben položaju države, izvedel zadevno naložbo na podlagi pričakovane donosnosti, brez upoštevanja davčnih vidikov, ki jih je država lahko preučila ločeno, ali, drugače povedano, ali je obstajala možnost uporabe merila in je bilo ustrezno uporabljeno, če se obravnavajo samo elementi v zvezi z opredelitvijo ukrepa in vlogo njegovega avtorja (dokapitalizacija, za katero se je odločila država kot delničarka) ter njegovo donosnostjo.

207

Družba EDF dodaja, da sočasni obstoj takih vidikov javnega organa in vlagatelja Komisiji ni preprečil uporabe merila zasebnega vlagatelja v njenem sklepu C(2015) 4569 final z dne 7. julija 2015 o domnevni pomoči družbi Altrad, v katerem ni načelno zavrnila možnosti uporabe merila, temveč je preverila njegovo pravilno uporabo. Po njenem mnenju je v skladu s sodno prakso možnost uporabe navedenega merila namreč odvisna od vloge, v kateri je država sprejela ukrep, vendar državi ni prepovedano, da bi vzporedno in z ločeno analizo preučila vse posledice, ki iz tega izhajajo.

208

Po mnenju družbe EDF se glede na točko 52 sodbe z dne 24. oktobra 2013, Land Burgenland in drugi/Komisija (C‑214/12 P, C‑215/12 P in C‑223/12 P, EU:C:2013:682), pri uporabi merila zasebnega vlagatelja ne smejo upoštevati vidiki v zvezi z vlogo države kot javnega organa, vendar bi bilo v nasprotju z načelom enake obravnave, če bi iz tega izhajalo, da se navedeno merilo ne uporablja samo zato, ker obstajajo taki vidiki hkrati z ekonomskimi vidiki. Tako naj neupoštevanje teh vidikov pri uporabi tega merila ne bi pomenilo zanikanja njihovega obstoja v zvezi z možnostjo uporabe tega merila.

209

Družba EDF poleg tega meni, da je trditev Komisije, da vidikov, ki niso ekonomski, ni mogoče nikakor ločiti od ukrepa, sprejetega z zakonom št. 97‑1026, zgolj petitio principii in v nasprotju z dejstvi, saj je bila dokapitalizacija izvedena z navedenim zakonom, medtem ko so drugi vidiki (znižanje tarif, podpora pri zaposlovanju) določeni v podjemni pogodbi.

210

Nazadnje, v okviru pripomb, ki jih je družba EDF predložila po sodbi Frucona Košice, družba EDF ob podpori Francoske republike trdi, da je Sodišče ponovno potrdilo objektivno naravo pojma državna pomoč in menilo, da to, kako država subjektivno dojema ukrep, ki ga izvaja, ni upoštevno. Po mnenju tožeče stranke iz tega izhaja, da tudi če bi predpostavljali, da Francoska republika ni jasno razlikovala med davčnimi vidiki in naložbenimi vidiki, kar ne drži, ta okoliščina nikakor ni upoštevna pri analizi, ki jo je treba opraviti v obravnavanem primeru.

211

Poleg tega Francoska republika meni, da različni dokumenti, ki jih je posredovala Komisiji, dokazujejo, da se je pri sprejemanju zadevnega ukrepa najprej oprla na vidike delničarke.

212

Francoska republika se najprej sklicuje na podjemno pogodbo, ki v delu z naslovom „Pravično financiranje funkcij javne službe“ razlikuje med načini financiranja teh funkcij, kar po njenem mnenju kaže na željo francoske države, da ločuje vidike javnega organa od vidikov delničarke.

213

Drugič, Francoska republika navaja Migaudovo poročilo, ki ga je poslanec Migaud predložil 12. septembra 1997 v zvezi s predlogom zakona št. 201, v katerem ločeno obravnava vidike javnega organa od vidikov delničarke. Po njegovem mnenju je v tem poročilu predstavljen učinek prestrukturiranja bilance stanja družbe EDF na razmerja med bruto dolgom in lastnim kapitalom ter neto dolgom in lastnim kapitalom, nato pa so ta razmerja, s prestrukturiranjem ali brez, primerjana z razmerji glavnih evropskih konkurentov družbe EDF, s čimer se razkrije nesorazmerna stopnja zadolženosti družbe EDF glede na stopnjo lastnega kapitala v primerjavi z njenimi evropskimi konkurenti. To poročilo naj bi tako dokazovalo, da se je francoska država najprej oprla na vidike delničarke.

214

Francoska republika nato navaja dopis, ki so ga 4. aprila 1995 na družbo EDF naslovili vodje kabinetov ministrov za gospodarstvo, industrijo, pošto in telekomunikacije in zunanjo trgovino ter proračun, v zvezi z delovnim programom glede koncesij (priloga A‑7‑17 k tožbi, v nadaljevanju: dopis z dne 4. aprila 1995), ki naj ga Komisija ne bi upoštevala in ki naj bi dokazoval, da je bila ena od skrbi francoske države pri sprejemanju zadevnega ukrepa, ali je ta v skladu z interesi države delničarke. Po njenem mnenju naj bi namreč šlo med drugim za opredelitev, „kakšne spremembe obstoječega sistema bi bile ustrezne, če sploh kakšne, da bi se čim bolje zaščitili interesi države delničarke v primeru morebitne odprave monopolov“. Navaja, da je glede na to možnost družbo EDF prosila za zagotovitev ekonomskih analiz.

215

Nazadnje, Francoska republika se sklicuje na dopis družbe EDF z dne 31. oktobra 1995 (priloga A‑7‑23 k tožbi, v nadaljevanju: dopis z dne 31. oktobra 1995), naslovljen na ministra za proračun, ki ima med drugim prilogo z naslovom „Predlog prestrukturiranja bilance stanja družbe EDF“, ki naj bi dokazoval, da je bil cilj francoske države predvsem resnična donosnost družbe EDF in izboljšanje finančnega stanja podjetja.

216

Komisija te trditve izpodbija.

217

Družba EDF v bistvu trdi, da je Komisija s tem, da je izključila možnost uporabe merila zasebnega vlagatelja, ker naj bi Francoska republika sprejela ukrep hkrati na podlagi vidikov v zvezi z njeno vlogo delničarke in vidikov javnega organa, obenem napačno uporabila pravo ter ni upoštevala dejstev in različnih dokumentov, ki so ji bili predloženi.

218

Družba EDF na eni strani trdi, da je Francoska republika sicer preučila posledice prestrukturiranja bilance stanja podjetja za prihodnje davčne obremenitve, vendar je to preučevala vzporedno in ločeno od posledic te operacije v zvezi z donosom za francosko državo. Na drugi strani meni, da bi morala Komisija preučiti le, ali bi zasebni vlagatelj izvedel primerljivo naložbo glede na njeno donosnost brez upoštevanja davčnih vidikov, ki jih je ta država lahko preučila ločeno, z izločitvijo elementov, povezanih z opredelitvijo ukrepa in vlogo njegovega avtorja, in sicer v obravnavanem primeru dokapitalizacijo, za katero se je odločila država kot delničarka. Razlog za obstoj merila naj bi namreč bil, da omogoči razlikovanje med odločitvami, ki jih lahko država sprejme kot vlagatelj, in tistimi, ki jih lahko sprejme kot javni organ, ne da bi lahko morebitni sočasni obstoj teh dveh vrst vidikov vodil do zanikanja možnosti njegove uporabe. Poleg tega po mnenju družbe EDF iz sodne prakse izhaja, da to, kako država subjektivno dojema ukrep, ki ga izvaja, ni upoštevno, in da to pomeni, da tudi ob predpostavki, da Francoska republika ni jasno razlikovala med davčnimi in naložbenimi vidiki, kar ne drži, ta okoliščina nikakor ni upoštevna pri analizi, ki jo je treba opraviti v obravnavanem primeru.

219

Najprej je treba opozoriti, da je sporni ukrep to, da se je Francoska republika odpovedala obdavčitvi dajatev koncedentu oz. rezervacij za prenovo, ki jih je uporabila družba EDF, pri njihovi prerazvrstitvi v kapital.

220

Francoska republika je v upravnem postopku trdila, da je davek, ki se mu je odpovedala, dodatna kapitalska injekcija, da je tako delovala kot delničarka družbe EDF in da je bilo zato ustrezno uporabiti merilo zasebnega vlagatelja.

221

Prvič, glede na točki 80 in 81 sodbe v zadevi C‑124/10 P, navedene v točki 50 zgoraj, je treba razlikovati med državo kot delničarko in državo kot javnim organom, saj je možnost uporabe merila zasebnega vlagatelja odvisna od tega, ali je država ugodnost nekemu podjetju odobrila kot delničarka, in ne kot javni organ.

222

V skladu s točkama 82 in 83 sodbe v zadevi C‑124/10 P mora pri navedenem ukrepu Francoska republika, ki se je v upravnem postopku sklicevala na merilo zasebnega vlagatelja, zato nedvoumno ter na podlagi objektivnih in preverljivih elementov dokazati, da je izvedeni ukrep sprejela kot delničarka, na podlagi teh dokazov pa mora biti jasno razvidno, da je predhodno ali sočasno z dodelitvijo gospodarske prednosti, in sicer v obravnavanem primeru odpovedjo davku pri prerazvrstitvi dajatev koncedentu v kapitalsko injekcijo, z ukrepom sprejela sklep o naložbi v družbo EDF.

223

Poleg tega bi lahko za ta namen v skladu s točko 84 sodbe v zadevi C‑124/10 P Francoska republika za dokaz ekonomske narave svojega ukrepa Komisiji lahko predložila dokaze, iz katerih bi bilo razvidno, da ta odločitev temelji na ekonomskih ocenah, primerljivih s tistimi, ki bi jih v okoliščinah obravnavane zadeve opravil racionalni zasebni vlagatelj, ki je v zelo podobnem položaju kot Francoska republika, preden bi izvedel navedeno naložbo, da bi lahko opredelil prihodnji donos take naložbe.

224

Ti dokazi bi morali biti iz istega obdobja kot sporni ukrep. V skladu s točko 85 sodbe v zadevi C‑124/10 P namreč ekonomske ocene, izvedene po dodelitvi take prednosti, naknadna ugotovitev dejanskega donosa naložbe, ki jo izvede zadevna država članica, ali naknadne utemeljitve dejansko uporabljenega postopka ne morejo zadostovati za dokaz, da je ta država članica predhodno ali sočasno s to dodelitvijo tako odločitev sprejela kot delničarka.

225

Poleg tega mora v skladu s točko 86 sodbe v zadevi C‑124/10 P Komisija, če ji zadevna država članica predloži zahtevane dokaze, opraviti globalno presojo, pri čemer mora poleg dokazov, ki jih je predložila ta država članica, upoštevati vse druge upoštevne dokaze v tej zadevi, na podlagi katerih bo lahko odločila, ali je navedena država članica zadevni ukrep sprejela kot delničarka ali kot javni organ. V zvezi s tem so lahko zlasti upoštevni narava in predmet tega ukrepa, okvir, v katerega se uvršča, želeni cilj ter pravila, ki veljajo za ta ukrep.

226

V obravnavanem primeru sta Francoska republika in družba EDF Komisiji posredovali različne elemente, da bi dokazali, da je francoska država izvedeni ukrep sprejela kot delničarka.

227

Komisija je v bistvu menila, da elementi, ki sta ji jih predložili Francoska republika in družba EDF, ne dokazujejo nedvoumno, da je francoska država z odpovedjo davku ob prerazvrstitvi dajatev koncedentu v kapitalsko injekcijo sprejela sklep o naložbi (glej zlasti uvodne izjave od 128 do 131, 138 in 139 izpodbijanega sklepa).

228

Komisija je namreč opravila presojo vseh elementov, ki so ji bili dani na voljo, pri čemer je poleg elementov, ki ji jih je predložila Francoska republika, upoštevala tudi upoštevne elemente, ki jih je predložila družba EDF, da bi ugotovila, ali je francoska država sporni ukrep sprejela kot delničarka ali kot javni organ, pri čemer je med drugim preučila naravo in predmet tega ukrepa, okoliščine, v katerih je bil sprejet, ter zastavljeni cilj in pravila, ki so veljala za navedeni ukrep (glej uvodno izjavo 145 in naslednje izpodbijanega sklepa), potem ko je predhodno preučila druge elemente, ki so ji bili posredovani.

229

Komisija torej ni napačno uporabila prava v zvezi z načinom, kako je upoštevala pogoje, ki veljajo za možnost uporabe merila zasebnega vlagatelja.

230

Trditev, ki jo podpirata družba EDF in Francoska republika, da bi morala Komisija preučiti le, ali bi zasebni vlagatelj izvedel primerljivo naložbo glede na njeno donosnost brez upoštevanja davčnih vidikov, ki naj bi jih država lahko preučila ločeno, z izločitvijo elementov, povezanih z opredelitvijo ukrepa in vlogo njegovega avtorja, in sicer v obravnavanem primeru dokapitalizacijo, za katero se je odločila država kot delničarka, namreč izhaja iz napačnega razumevanja točk od 80 do 86 sodbe v zadevi C‑124/10 P.

231

Komisija namreč ne bi mogla prezreti elementov, ki se nanašajo na obstoj vidikov javnega organa, in preučiti samo elementov, ki so v podporo trditvi o domnevni naložbi. S takim pristopom se ne bi upoštevala potreba, da se presodijo vsi upoštevni elementi za ugotovitev, ali je država članica zadevni ukrep sprejela kot delničarka ali javni organ, med drugim zlasti okoliščine in narava spornega ukrepa.

232

Nikakor ni izključeno, da lahko morebitni vidiki javnega organa v določenih primerih obstajajo sočasno z vidiki delničarke, vendar ne bi smeli vplivati na presojo vprašanja, ali bi zasebni vlagatelj, ki je v položaju, zelo podobnem položaju države, v običajnih tržnih pogojih sprejel isti ukrep. Treba je namreč upoštevati samo koristi in obveznosti, povezane s položajem države kot delničarke, in ne tistih, ki so povezane z njeno vlogo javnega organa (sodba v zadevi C‑124/10 P, točka 79).

233

V obravnavanem primeru ne Francoska republika ne družba EDF nista dokazali, da je francoska država pred odobritvijo ali hkrati z odobritvijo zneska, enakovrednega znesku davka, ki se mu je odpovedala ob prerazvrstitvi dajatev koncedentu v kapitalsko injekcijo, z dejansko izvedenim ukrepom sprejela sklep o naložb, niti da je bil tak sklep sprejet na podlagi predhodnih ekonomskih ocen, primerljivih s tistimi, ki bi jih v okoliščinah obravnavane zadeve opravil racionalni zasebni vlagatelj, ki je v zelo podobnem položaju kot država članica, preden bi izvedel navedeno naložbo, da bi lahko opredelil prihodnji donos take naložbe (glej v tem smislu sodbo v zadevi C‑124/10 P, točke 83, 84 in 104).

234

Če se izkaže, da takih vidikov delničarke ni, mora Komisija izključiti možnost uporabe merila zasebnega vlagatelja.

235

Te ugotovitve ne izpodbijajo trditve družbe EDF v zvezi s sodbo z dne 24. oktobra 2013, Land Burgenland in drugi/Komisija (C‑214/12 P, C‑215/12 P in C‑223/12 P, EU:C:2013:682), ki v resnici ni upoštevna, saj se zadevno utemeljevanje Sodišča v točki 52 navedene sodbe nanaša konkretno na uporabo, in ne na možnost uporabe merila zasebnega vlagatelja, ter torej ne more biti v podporo trditvi, da se pri analizi možnosti uporabe merila upoštevajo samo vidiki delničarke.

236

Te ugotovitve ne izpodbijajo niti trditve družbe EDF, ki se nanašajo na sklep Komisije C(2015) 4569 final z dne 7. julija 2015 o domnevni pomoči družbi Altrad.

237

Na eni strani je bil namreč zadevni ukrep, ki je v navedeni zadevi privedel do zadevnega sklepa, neposreden vpis Fonds stratégique d’investissement v lastniški kapital družbe Altrad skupaj z opcijo za dodatni znesek in Komisija ni podvomila o dejstvu, da je operacija pomenila naložbo.

238

Na drugi strani tudi če se predpostavlja, da sta bili operaciji primerljivi, še vedno drži, da je pojem državna pomoč objektiven pojem, ki predpostavlja, da mora biti ukrep, da bi ga lahko opredelili kot državno pomoč, tak, da lahko vpliva na trgovino med državami članicami ter da izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco, ki se presoja na dan, ko Komisija sprejme odločbo, in je odvisen zgolj od vprašanja, ali je z državnim ukrepom podeljena ugodnost enemu ali več določenim podjetjem. Praksa odločanja Komisije na tem področju, glede katere sicer stranke ne soglašajo, torej ne more biti odločilna (glej sodbo z dne 4. marca 2009, Associazione italiana del risparmio gestito in Fineco Asset Management/Komisija, T‑445/05, EU:T:2009:50, točka 145 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 20. maja 2010, Todaro Nunziatina & C., C‑138/09, EU:C:2010:291, točka 21).

239

Te ugotovitve ne izpodbijajo niti trditve družbe EDF, predložene po sodbi Frucona Košice, da „subjektivno dojemanje“ ukrepa s strani Francoske republike ni upoštevno, zaradi česar naj morebitni neobstoj jasnega razločevanja med vidiki delničarke in vidiki javnega organa pri sprejemanju spornega ukrepa ne bi imel nobenega vpliva.

240

V zvezi z vplivom sodbe Frucona Košice je treba namreč opozoriti, da v skladu z navedeno sodbo merilo zasebnega upnika ali vlagatelja ni izjema, ki se uporablja le na predlog države članice, če so izpolnjeni temeljni sestavni deli pojma državne pomoči, nezdružljive s skupnim trgom, iz člena 107(1) PDEU. To merilo, če se uporabi, je namreč med elementi, ki jih mora Komisija upoštevati za ugotovitev obstoja take pomoči (sodba Frucona Košice, točka 23, in sodba v zadevi C‑124/10 P, točka 103).

241

Če Komisija ugotovi, da je merilo zasebnega upnika mogoče uporabiti, mora torej to trditev preučiti neodvisno od kakršne koli zahteve v tem smislu s strani zadevne države članice, zato upravičencu do pomoči nič ne preprečuje, da se ne bi mogel sklicevati na možnost uporabe tega merila (glej v tem smislu sodbo Frucona Košice, točki 25 in 26).

242

Sodišče je nazadnje pojasnilo, da mora biti v teh dveh zadnjih primerih, v katerih se država članica ne sklicuje na merilo zasebnega vlagatelja, izhodišče za ugotavljanje, ali se to merilo uporablja, gospodarska narava ravnanja države članice, ne pa kakšen subjektiven odnos je imela država do svojega ravnanja ali katere druge možnosti je upoštevala pred sprejetjem zadevnega ukrepa (glej v tem smislu sodbo Frucona Košice, točki 12 in 27).

243

Sodišče je, nasprotno, presodilo, da mora država članica, če se sklicuje na merilo zasebnega vlagatelja v upravnem postopku, v primeru dvoma nedvoumno in na podlagi objektivnih in preverljivih elementov dokazati, da je izvedeni ukrep sprejela kot delničarka, na podlagi teh dokazov pa mora biti jasno razvidno, da je zadevna država članica predhodno ali sočasno z dodelitvijo gospodarske prednosti z dejansko izvedenim ukrepom sprejela sklep o naložbi v podjetje pod javnim nadzorom (glej v tem smislu sodbo v zadevi C‑124/10 P, točki 82 in 83).

244

Nasprotno, ekonomske ocene, izvedene po dodelitvi take prednosti, naknadna ugotovitev dejanskega donosa naložbe, ki jo izvede zadevna država članica, ali naknadne utemeljitve dejansko uporabljenega postopka ne morejo zadostovati za dokaz, da je ta država članica predhodno ali istočasno s to dodelitvijo tako odločitev sprejela kot delničarka (glej v tem smislu sodbo v zadevi C‑124/10 P, točki 85 in 104).

245

Poleg tega, kot je opozorjeno v točki 232 zgoraj, pri presoji vprašanja, ali bi zasebni vlagatelj, ki je v položaju, zelo podobnem položaju države, v običajnih tržnih pogojih sprejel isti ukrep, je treba upoštevati le koristi in obveznosti, ki so povezane s položajem države kot delničarke, in ne tistih, ki so povezane z državo kot javnim organom (sodba v zadevi C‑124/10 P, točka 79).

246

Komisija je torej morala, da bi ugotovila, ali se merilo zasebnega vlagatelja dejansko uporablja v obravnavanem primeru, preučiti, ali je Francoska republika nedvoumno ter na podlagi objektivnih in preverljivih elementov iz zadevnega obdobja dokazala, da je izvedeni ukrep sprejela kot delničarka, in ali je za ta namen predložila elemente, iz katerih je jasno razvidno, da je predhodno ali istočasno z dodelitvijo prednosti in na podlagi potrebne predhodne ekonomske ocene donosnosti z dejansko izvedenim ukrepom sprejela sklep o naložbi v družbo EDF.

247

Treba je ugotoviti, da je to preučitev, ki jo je Komisija opravila v točkah od 126 do 154 izpodbijanega sklepa.

248

Trditve družbe EDF s podporo Francoske republike torej ni mogoče sprejeti.

249

Nazadnje, zaradi pomanjkanja dejstev je treba zavrniti tudi trditev družbe EDF, da se je Komisija pri razglasitvi, da se merilo zasebnega vlagatelja ne uporablja, oprla samo na „prepletenost“ vidikov delničarke in javnega organa.

250

Komisija je namreč s celovito presojo in po preučitvi vseh elementov, ki bi lahko bili upoštevni, ugotovila, da ukrep ne pomeni naložbe Francoske republike, zaradi neobstoja vidikov delničarke, ki bi bili dokazani na podlagi objektivnih in preverljivih elementov iz zadevnega obdobja, kot zahteva Sodišče v točkah od 82 do 85 sodbe v zadevi C‑124/10 P.

251

Trditev družbe EDF in Francoske republike, da je Komisija napačno uporabila pravo, je treba zato zavrniti.

252

Družba EDF trdi, da številni dokumenti – in konkretneje dokumenti od št. 23 do št. 25 (priloge od A‑7‑23 do A‑7‑25), ki jih je priložila svojim pripombam, posredovanim Komisiji julija 2013, kažejo, da so bile posledice predvidenega prestrukturiranja njene bilance stanja na davek, ki ga dolguje, preučene vzporedno – vendar na različne načine – s posledicami za donos za državo delničarko, ter da ti dokumenti ne dokazujejo nobenega prepletanja davčnih in naložbenih vidikov, po katerih naj bi ravnala francoska država. Francoska republika trdi tudi, da različni dokumenti, ki jih je posredovala Komisiji, dokazujejo, da se je pri sprejemanju zadevnega ukrepa najprej oprla na vidike delničarke.

253

Najprej je treba poudariti, da med dokumenti, na katere se sklicujeta družba EDF in Francoska republika, v nobenem od dokumentov, starejših od odgovora Francoske republike Komisiji leta 2002, ni omenjeno, da je bil dolgovan davek na dajatve koncedentu oz. rezervacije, ki jih je uporabila družba EDF, ob njihovi prerazvrstitvi v kapitalsko injekcijo, niti, a fortiori, da bi bilo treba odpoved davku analizirati kot dodatno naložbo v kapital družbe EDF, kot navaja Komisija v uvodnih izjavah 128 in 129 izpodbijanega sklepa.

254

Kar zadeva dokumente, ki jih omenja družba EDF in ki naj bi dokazovali neobstoj prepletanja vidikov, povezanih z davkom, in vidikov, povezanih z donosom za državo, je treba poudariti naslednje.

255

Priloga A‑7‑23 k tožbi je dopis z dne 31. oktobra 1995, ki je bil malo več kot dve leti pred sprejetjem zakona št. 97‑1026 naslovljen na ministrstvo za proračun in ki ima dve prilogi, in sicer dokument na treh straneh z naslovom „Predlogi za prestrukturiranje bilance stanja družbe EDF“ in preglednico z naslovom „Predlog spremembe bilance stanja družbe EDF“.

256

Dokument na treh straneh, priložen dopisu z dne 31. oktobra 1995, vsebuje tri točke, ki na splošno obravnavajo „[p]restrukturiranje lastnega kapitala na strani obveznosti v bilanci stanja“ in konkretneje prerazvrstitev dajatev koncedentu v kapital, „[p]rilagoditev dajatev koncedentom ‚lokalnih skupnosti‘ za koncesije [za javno distribucijo]“ in nazadnje „potrditev prenosa davčne izgube v prihodnje obdobje“.

257

Točka 1.1 zadevnega dokumenta se nanaša na „prerazvrstitev dajatev koncedentu ‚državi‘ in zadevnih rezervacij za prenovo v kapital“. V njej je naveden predlog za „kapitalizacijo družbe EDF […] s pretvorbo dajatev koncedentu RAG in zadevnih rezervacij za prenovo v kapital“, „s čimer bi bila prenovljena računovodska analiza izpred leta 1987“.

258

Točka 1.2 zadevnega dokumenta z naslovom „Konsolidacija kapitalskih injekcij v kapital družbe EDF“ omenja, da „bi [konsolidacija kapitalskih injekcij] okrepila njihovo lastnost, da predstavljajo ‚vložek delničarja‘“, če bi imele „naravo povečanja kapitala, čeprav so bile v skladu z odlokom iz leta 1956 obravnavane kot obrestovano posojilo“.

259

Točka 1.3 zadevnega dokumenta se nanaša na „posledice teh dveh ukrepov“ in navaja, da pomenita „naslednji ugodnosti“:

260

Na eni strani je treba poudariti, da se vprašanje „kapitalskega vložka“, upravičeno navedeno v dopisu z dne 31. oktobra 1995, nikakor ne nanaša na odpoved dolgovanemu davku na dajatve koncedentu, ki v njem sploh ni obravnavano.

261

Na drugi strani je treba ugotoviti, da so v tristranskem dokumentu, priloženem dopisu z dne 31. oktobra 1995, računovodski, davčni in delničarski vidiki tesno medsebojno povezani, ta dokument pa poleg tega ne vsebuje nobene ocene niti presoje donosnosti prerazvrstitve dajatev koncedentu v kapital.

262

Priloga A‑7‑24 k tožbi je dvostranski interni zapis družbe EDF z dne 7. decembra 1995 z naslovom „Izvor, vsebina in posledice predlogov prestrukturiranja bilance stanja družbe EDF“ (v nadaljevanju: interni zapis z dne 7. decembra 1995).

263

V prvem delu internega zapisa z dne 7. decembra 1995 so prikazani pregledi francoskega Cour des comptes (računsko sodišče) in njihov vpliv na rezervacije za prenovo ter preverjanje, ki ga je opravila davčna uprava leta 1994, v drugem delu pa so v treh točkah navedeni cilji predlogov prestrukturiranja njenih bilančnih obveznosti, predloženih ministrstvu, pri čemer je v zapisu omenjen „dvojni ukrep“, ki ga predlaga družba EDF: na eni strani prestrukturiranje zgornjega dela njene bilance stanja, s čimer bi bili med drugim sanirani „finančni odnosi med družbo EDF in [francosko] državo. Ta bi lahko zdaj zahtevala resnično donosnost družbe EDF v obliki dividende na podlagi kapitala podjetja“. Na drugi strani naj bi šlo za „razjasnitev računovodske predstavitve koncesij za javno distribucijo“.

264

Ponovno je treba ugotoviti, da je donosnost prerazvrstitve dajatev koncedentu v kapital v internem zapisu z dne 7. decembra 1995 kvečjemu omenjena, brez kakršne koli ocene, in da v njem ni nikjer omenjena odpoved davku na navedene dajatve koncedentu.

265

Tudi če bi predpostavljali, da je mogoče interni zapis z dne 7. decembra 1995 šteti za ločeno in „vzporedno“ analizo vplivov dokapitalizacije družbe EDF, ni upošteven pri preučevanju spornega ukrepa in prikazuje kvečjemu okoliščine, v katerih je bil ta sprejet.

266

Poleg tega je treba ugotoviti, da interni zapis z dne 7. decembra 1995, katerega vsebina je navsezadnje podobna vsebini dopisa z dne 31. oktobra 1995, nič bolj kot ta zadnji ne dokazuje obstoja podrobne analize vidikov delničarke in donosa ali donosnosti, ki naj bi jo opravila država ali ki naj bi bila opravljena zanjo v zvezi z načrtovano dokapitalizacijo družbe EDF.

267

Nazadnje, priloga A‑7‑25 k tožbi je dopis z dne 10. aprila 1997, ki ga je družba EDF naslovila na vodjo urada ministrstva za finance (v nadaljevanju: dopis z dne 10. aprila 1997) in ki vsebuje enostransko prilogo v obliki sheme z naslovom „Začasne ocene izplačila državi v letih 1997 in 1998“.

268

Čeprav bi lahko dopis z dne 10. aprila 1997 predstavljal dokaz o minimalni predstavitvi donosa, ki bi ga lahko prejela francoska država, je treba ugotoviti, da ta predstavitev hkrati in v celoti temelji na davčnih posledicah, ki izhajajo iz izplačil, ki bi bila izvedena v korist navedeni državi.

269

Razen če bi izpustili vsako drugo vrstico, je zato nemogoče šteti dopis z dne 10. aprila 1997 za ločeno in „vzporedno“ analizo donosa za državo delničarko, kot trdi družba EDF.

270

Dokumenti, ki jih navaja družba EDF, zato ne dokazujejo obstoja ločene in avtonomne analize vidikov francoske države kot delničarke v zvezi s spornim ukrepom, niti ne dokazujejo, v nasprotju s trditvijo družbe EDF, neobstoja prepletanja vidikov, povezanih z davkom, in vidikov, povezanih z donosom za navedeno državo.

271

V zvezi z elementi, ki jih je predložila Francoska republika je treba ugotoviti, da se ti na eni strani nanašajo na preglednico v prilogi 11 k intervencijski vlogi, v kateri so ponovljene skoraj enake navedbe in komentarji, kot jih je mogoče prebrati v preglednici iz priloge 10 k navedeni vlogi, predloženi v podporo trditvam za utemeljitev prvega dela drugega primarnega tožbenega razloga, v kateri so navedeni izvlečki iz različnih dokumentov, ter na drugi strani – v tej vlogi – na več teh dokumentov, navedenih „kot primer“.

272

Med temi dokumenti, navedenimi kot primer, je, prvič, podjemna pogodba.

273

Ugotoviti je treba, da v podjemni pogodbi vidiki javnega organa ne obstajajo samo tesno skupaj z vidiki delničarke, temveč predvsem in očitno v njej prevladujejo.

274

Vidiki javnega organa v podjemni pogodbi, ki se med drugim nanašajo na izvajanje energetske politike države, potrebo po zagotovitvi zanesljive oskrbe ob hkratnem varovanju okolja in omejevanju stroškov ter zagotavljanje kakovostne oskrbe potrošnikom, ne glede na njihovo lokacijo, podporo pri zaposlovanju in gospodarski dejavnosti, solidarnostne storitve za najbolj socialno ogrožene in urejanje prostora, so navedeni pod naslovom I navedene pogodbe z naslovom „Ponovno potrditi temeljne naloge javnega podjetja“, katerega trije deli so naslovljeni „Pet nalog prenovljene in okrepljene javne službe“, „Sodelovati pri urejanju prostora in solidarnosti“ in „V smeri nove zakonodaje sektorja električne energije“.

275

Naslov II podjemne pogodbe se nanaša na to, da bi bilo treba „[d]anes pripraviti prihodnost podjetja“ z zagotovitvijo njegovega razvoja v Franciji (z izboljšanjem uspešnosti in prednostno dodelitvijo dobička od povečanja produktivnosti za znižanje cen, z znižanjem tarif in prilagoditvijo njihove strukture, z odnosi družbe EDF z neodvisnimi proizvajalci in z razvojem storitev, ki vključujejo zlasti ukrepe za povečanje zvestobe kupcev, izboljšanje položaja na trgu električne energije in drugih trgih z uporabo prilagojenih komercialnih sredstev oz. tržne podpore v višini 2,8 miliijarde FRF), pridobivanjem novih trgov v tujini (v zvezi s katerimi je omenjena samo potreba po upoštevanju „donosnosti vloženega lastnega kapitala“, brez kakršnega koli drugega pojasnila v zvezi s tem), prispevanjem k inovacijam in tehnološkemu napredku (raziskave in razvoj, partnerstvo s francoskimi podjetji) ter „vključitvijo celotnega podjetja v razvoj“ (del, v katerem so obravnavana vprašanja v zvezi s kadri: upravljanje kadrov, izobrazba, izboljšanje organizacije dela in varnosti pri njem, politika nagrajevanja zaposlenih, socialna kohezija itd.).

276

Vidiki javnega organa v naslovu II podjemne pogodbe torej v njej obstajajo tesno skupaj s precej splošnimi vidiki, ki se nanašajo na prihodnji razvoj podjetja, vendar se ne morejo šteti za vidike delničarke, z uporabo katerih se ocenjuje donosnost naložbe, in še toliko manj za naložbo, opravljeno z izvajanjem spornega ukrepa.

277

Nazadnje, v naslovu III podjemne pogodbe z naslovom „Podjetje vključiti v prenovljen finančni in institucionalni okvir“ so zaporedno na treh straneh obravnavani naslednji cilji: „[s]tabilizirati odnose z državo delničarko“, „[p]ravično financirati naloge v splošnem interesu“, „[p]ripraviti potrebna orodja za spremembo predpisov“, „[u]stvariti vire za pripravo prihodnosti“ in „[n]ačin izpolnjevanja ciljev in zavez“.

278

Na zadevnih treh straneh se samo dva odstavka nanašata na prestrukturiranje bilance stanja družbe EDF, v enem od njiju pa je bežno omenjen donos za francosko državo.

279

Prvi odstavek, na podlagi katerega ni mogoče ugotoviti ničesar, je vključen v uvodni del naslova III podjemne pogodbe in se glasi:

„Bilanca družbe EDF bo prestrukturirana zaradi dveh ciljev, in sicer zaradi okrepitve neto pozicije podjetja ter stabilizacije finančnega odnosa med državo in podjetjem na temeljih, ki so blizu splošnemu pravu.“

280

Drugi odstavek, ki je vključen v podnaslov z naslovom „Stabilizirati odnose z državo delničarko“ v naslovu III podjemne pogodbe, se glasi:

„Donos za državo bo sestavljen iz dveh elementov:

281

Treba je poudariti, da v obravnavanih odstavkih v okviru teh omejenih informacij o donosu za navedeno državo ni nikjer omenjena dodatna naložba v višini zneska davčne terjatve francoske države niti njena donosnost.

282

Videti je torej, da je podjemna pogodba povsem neupoštevna pri dokazovanju, da so bili donos za francosko državo in vidiki delničarke – da o vidikih v zvezi s spornim ukrepom niti ne govorimo – analizirani samostojno in ločeno od vidikov javnega organa.

283

Drugi dokument, na katerega se sklicuje Francoska republika, je izvleček iz Migaudovega poročila Assemblée nationale (nacionalna skupščina, Francija), ki je bilo predloženo v zvezi s sprejetjem zakona št. 97‑1026.

284

V prvem delu Migaudovega poročila so opisane zgodovinske okoliščine v zvezi s premoženjskim statusom sredstev v koncesiji (dajanje sredstev v koncesijo, računovodske posledice in stališče Cour des comptes (računsko sodišče)), ki so privedle do predložitve osnutka zakona.

285

V drugem delu Migaudovega poročila je predstavljena „računovodska prenova“, zahtevana v mnenju francoskega Cour des comptes (računsko sodišče), ki pomeni „spremembe v finančnih razmerjih med državo in družbo EDF“.

286

V prvem poddelu Migaudovega poročila so navedene računovodske posledice, za katere je treba ugotoviti, da izhajajo iz priznavanja lastništva omrežja RAG, skupaj s posledično spremembo strukture lastnih sredstev družbe EDF: „protivrednost sredstev v naravi v koncesiji v zvezi s koncesijo za omrežje RAG, knjiženih v lastnih sredstvih v kategoriji „Drugi lastni kapital“, je prestavljena v kategorijo „Lastni kapital“, da bi se upošteval premoženjski status objektov.“

287

V Migaudovem poročilu so nato opisane same računovodske spremembe, ki se zahtevajo s spornim ukrepom (navedene v uvodni izjavi 28 in naslednjih izpodbijanega sklepa).

288

Ob tem pa ni nikjer omenjena odpoved davku na dajatve koncedentu.

289

V drugem poddelu Migaudovega poročila so obravnavane spremembe finančnih razmerij med francosko državo in družbo EDF ter navedeni način izplačila navedeni državi po načrtovanih računovodskih spremembah:

„To izplačilo je sestavljeno iz dveh delov.

Na eni strani je donos na kapitalske injekcije z obrestno mero, ki se določi letno z medministrskim odlokom. V odloku je določena zgornja meja te mere v višini 8 %. Od leta 1989 znaša 5 %.

Na drugi strani je dodatni donos (‚dividenda‘) na poslovni izid po odtegnitvi davkov in fiksne obresti družbe.

Njihova stopnja se določi z odlokom na podlagi začasnih računovodskih izkazov.

[…]

Ker kapitalske injekcije predstavljajo osnovo za fiksne obresti, bi se z njihovim povečanjem zaradi tega člena lahko povečala obremenitev družbe EDF. Zato je v podjemni pogodbi za obdobje 1997–2000, podpisani 8. aprila 1997, določena sprememba njihovih pogojev glede donosa.

Fiksna obrestna mera je znižana na 3 %, da se nadomesti učinek osnove. Letni znesek fiksnih obresti bo tako zmanjšan s 1816 milijonov [FRF] na 1522 milijonov [FRF].

Dodatni donos za družbo je določen v višini 40 % čistega računovodskega izida družbe.

Nazadnje, določeno je, da vsota teh dveh seštevancev ne more biti višja od 6 % kapitalskih injekcij (kar pomeni zgornjo mejo v višini 3044 milijonov [FRF] v zvezi z injekcijami, kot bodo izhajale iz tega člena).“

290

V Migaudovem poročilu so nato opisane davčne posledice izvedenih sprememb.

291

V Migaudovem poročilu je med drugim navedeno:

„Povišanje rezervacij, povezanih s koncesijo za omrežje RAG, v prenesenem izidu bo vodilo do enkratne potrditve prenosov računovodskih in davčnih izgub v prihodnje obdobje.

Na eni strani neposredno povišanje v višini 38,5 milijarde [FRF] vodi do računovodskega prenesenega izida v višini 18,3 milijarde [FRF], zaradi česar se povečajo čista sredstva, ki so sama obdavčljiva z [davkom od dohodkov pravnih oseb]. V členu 38‑2 [splošnega davčnega zakonika] je namreč določeno, da je čisti dobiček razlika med vrednostjo čistih sredstev ob koncu in začetku obračunskega obdobja. Ker ‚čista sredstva pomenijo presežek vrednosti sredstev nad celoto, ki jo v obveznostih sestavljajo terjatve tretjih oseb, amortizacije in upravičene rezervacije‘, povišanje rezervacij samodejno pomeni povečanje čistega dobička.

Na drugi strani bo družba EDF, da bi upoštevala pripombe Cour des comptes (računsko sodišče) o koncesijah za ‚hidravlične zmogljivosti‘ in ‚javno distribucijo‘, izvedla računovodske prilagoditve, s katerimi se bo njen davčni prenos v naslednje obdobje zmanjšal za 14 milijard [FRF].

Skupaj bi moral ta torej postati pozitiven v višini 3,4 milijarde [FRF].

Glede na informacije, ki jih je vašemu splošnemu poročevalcu poslalo ministère de l’Économie, des Finances et de l’Industrie (ministrstvo za gospodarstvo, finance in industrijo), bo davek od dohodkov pravnih oseb, ki ga bo moralo plačati javno podjetje [po] teh reformah, znašal 3 milijarde [FRF] leta 1997 in 2,5 milijarde [FRF] leta 1998.“

292

Treba je ugotoviti, da tako kot v delu v zvezi z računovodskimi prilagoditvami v Migaudovem poročilu v zvezi z davčnimi posledicami ni omenjena odpoved davku na dajatve koncedentu ob njihovi prerazvrstitvi v kapitalske injekcije, čeprav naj bi glede na odgovor Francoske republike Komisiji v zapisu z dne 9. aprila 2002 tudi ta terjatev izhajala iz spremembe čistih sredstev.

293

Poleg tega Migaudovo poročilo sicer vsebuje nekaj podatkov o donosu, ki ga država pričakuje od dokapitalizacije družbe EDF, ki pa je bil po operaciji dokapitalizacije nominalno zmanjšan. Vendar je iz tega dokumenta jasno razvidno, da ti podatki predstavljajo samo majhen del vidikov, pretežno vidikov javnega organa, ki so vodili do sprejetja zakona št. 97‑1026.

294

Nazadnje, ni mogoče prezreti, da vsebina Migaudovega poročila pomeni okvir za uvodno izjavo 23 in naslednje izpodbijanega sklepa ter da je Komisija torej upoštevala te elemente presoje.

295

Tretji dokument, ki ga navaja Francoska republika, je dopis z dne 4. aprila 1995. Gre za dokument na štirih straneh, skupaj z dokumentom v prilogi, ki so ga na družbo EDF naslovili vodje kabinetov ministrov za gospodarstvo, industrijo, pošto in telekomunikacije in zunanjo trgovino ter proračun in katerega predmet je vzpostavitev „delovnega programa“ v zvezi z načrtovano predložitvijo in sprejetem ukrepov, ki jih je francosko Cour des comptes (računsko sodišče) naložilo v zvezi s koncesijami družbi EDF.

296

V dopisu z dne 4. aprila 1995 je država delničarka omenjena samo dvakrat in še to zelo na kratko:

297

Druga vprašanja, obravnavana v dopisu z dne 4. aprila 1995 (ki se poleg tega nanašajo samo na delovni program, in ne na njegove ugotovitve), so v resnici v glavnem vidiki javnega organa in treba je ugotoviti, da navedeni dopis ne dokazuje obstoja ločene in samostojne analize vidikov delničarke.

298

Nazadnje, zadnji dokument, na katerega se sklicuje Francoska republika, je dopis z dne 31. oktobra 1995, analiza tega dokumenta pa je predstavljena v točki 168 in naslednjih spodaj.

299

Ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti takega sklicevanja na preglednico iz priloge k intervencijski vlogi, v kateri so navedeni izvlečki dokumentov, ponekod s komentarji, ki niso omenjeni v navedeni vlogi, je treba poleg tega ugotoviti, da se noben od navedenih izvlečkov ali komentarjev ne nanaša na sporni ukrep.

300

Izvlečki iz dokumentov v točki 299 zgoraj se nanašajo kvečjemu na okoliščine, v katerih je bil sprejet sporni ukrep, okoliščine, za katere se niti ne trdi, da jih Komisija ni upoštevala, in pri opisu katerih se je ta med drugim oprla na navedene dokumente.

301

Poleg tega je treba, kot je to storila Komisija, na podlagi izvlečkov iz dokumentov v točki 299 zgoraj, ki so navedeni v zadevni preglednici, ugotoviti, da so vidiki delničarke precej drugotnega pomena v primerjavi z vidiki javnega organa.

302

Nazadnje, ti izvlečki ne vsebujejo nobene podrobne razprave o vidikih delničarke, z uporabo katerih se ocenjuje donosnost naložbe, in še toliko manj naložbe, izvedene z izvajanjem spornega ukrepa.

303

Dokumenti, ki jih navaja Francoska republika torej nič bolj kot dokumenti, na katere se sklicuje družba EDF, ne dokazujejo obstoja „ločene in samostojne“ analize vidikov države kot delničarke, niti ne dokazujejo neobstoja prepletanja vidikov, povezanih z davkom, in vidikov, povezanih z donosom za državo.

304

Zato je treba tretji del drugega primarnega tožbenega razloga zavrniti.

305

Družba EDF ob podpori Francoske republike trdi, da je Komisija zmotno menila, da sklep o naložbi ni bil predmet posebnih študij, sklicevanj, analiz ali poslovnega načrta v zvezi z donosnostjo naložbe v znesku oproščenega davka, zaradi česar naj bi bilo iz informacij, ki sta jih posredovali Francoska republika ali družba EDF, težko razbrati učinke naložbe (uvodna izjava 130 izpodbijanega sklepa).

306

Po mnenju družbe EDF analiza Komisije temelji na predpostavki, da je zadevni ukrep samo oprostitev davka, ki pa – kot trdi v okviru prvega tožbenega razloga – ni ukrep, ki bi ga bilo treba preučiti.

307

Poleg tega naj bi bilo razlogovanje Komisije, ki se v bistvu nanaša na neobstoj formalnega poslovnega načrta, hkrati pravno neutemeljeno, ker po eni strani tak načrt v skladu s sodno prakso Sodišča ali Splošnega sodišča ni zahtevan in ker po drugi strani tak načrt sploh ni bil potreben, saj je bila francoska država 100‑odstotna delničarka, ki je odlično poznala podjetje, in ga zasebni vlagatelj v takem položaju tudi ne bi uporabil.

308

Poleg tega naj bi bilo razlogovanje Komisije, ki se v bistvu nanaša na neobstoj formalnega poslovnega načrta, v nasprotju z dejstvi, saj naj bi različni dokumenti, pripravljeni in tempore non suspecto in predloženi v okviru pripomb, posredovanih Komisiji leta 2013, predstavljali vsebino takega načrtovanja. Iz njih naj bi bilo namreč nedvoumno razvidno, da je bil cilj francoske države izvesti naložbo v podjetje ter da je opravila številne vnaprejšnje analize in ocenjevanja.

309

Francoska republika se v zvezi s tem sklicuje na preglednico 3 v prilogi 12 k intervencijski vlogi, ki vsebuje različne navedbe iz dokumentov, ki so ponekod opremljene s komentarji, in v navedeni vlogi „kot primer“ navaja tri od teh dokumentov.

310

Prvič, Francoska republika se sklicuje na dopis z dne 10. aprila 1997 in k njemu priloženi zapis z naslovom „Začasne ocene izplačila državi v letih 1997 in 1998“. Ta dokument naj bi dokazoval, da je država od družbe EDF zahtevala analizo sprememb donosa za državo ter da so bile za namen sprejetja zadevnega ukrepa izpopolnjene in natančneje pojasnjene ekonomske ocene predvidenega prestrukturiranja.

311

Drugič, Francoska republika navaja dopis direktorja finančne in pravne službe družbe EDF z dne 9. februarja 1996, naslovljen na upravni odbor družbe EDF, ki vključuje prilogo z naslovom „Prestrukturiranje bilance stanja družbe EDF“ (priloga A‑7‑30 k tožbi, v nadaljevanju: dopis z dne 9. februarja 1996), ki vsebuje ekonomsko oceno prestrukturiranja bilance stanja družbe EDF.

312

Nazadnje, tretjič, Francoska republika navaja strateški načrt za obdobje 1996–1998 (priloga A‑7‑34 k tožbi, v nadaljevanju: strateški načrt), ki naj bi ga država upoštevala pri sprejetju zadevnega ukrepa, pri čemer naj bi se načrt take vrste na splošno upošteval pri uporabi merila zasebnega vlagatelja.

313

Komisija te trditve izpodbija.

314

Družba EDF ob podpori Francoske republike v bistvu trdi, prvič, da analiza Komisije v uvodni izjavi 130 izpodbijanega sklepa temelji na napačni domnevi, ker sporni ukrep ni samo odpoved davku na rezervacije za prenovo, ki jih je uporabila družba EDF, drugič, da je Komisija v obravnavanem primeru zmotno zahtevala obstoj formalnega poslovnega načrta in, tretjič, da je njeno razlogovanje v zvezi z neobstojem takega formalnega poslovnega načrta v nasprotju z dejstvi, ker različni dokumenti iz zadevnega obdobja predstavljajo vsebino takega formalnega poslovnega načrta. Francoska republika v zvezi s tem navaja štiri dokumente, ki naj bi po njenem mnenju dokazovali obstoj vnaprejšnjih analiz in ocen naložbe.

315

Že na začetku je treba zavrniti prvo trditev družbe EDF, saj je sporni ukrep odpoved davku ob prerazvrstitvi dajatev koncedentu v kapitalsko injekcijo.

316

Treba je zavrniti tudi trditev družbe EDF, da je Komisija v obravnavanem primeru zmotno zahtevala formalni poslovni načrt, ki izhaja iz napačnega razumevanja izpodbijanega sklepa.

317

Komisija namreč v bistvu v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da ne obstaja noben dokument iz zadevnega obdobja, ki bi prikazoval kakršno koli oceno donosnosti domnevne naložbe, kar naj bi bila odpoved davku na dajatve koncedentu.

318

Res obstajajo dokumenti, v katerih je precej na kratko ocenjen donos za francosko državo, kot izhaja iz dokapitalizacije družbe EDF, in s tem donosnost te operacije, ampak to je vse.

319

Čeprav je dokapitalizacija družbe EDF nedvomno okoliščina, v okviru katere je treba presojati o spornem ukrepu, vseeno drži, da mora Francoska republika v skladu s sodbo v zadevi C‑124/10 P med drugim predložiti „dokaz[e], na podlagi katerih bi bilo razvidno, da ta odločitev temelji na ekonomskih ocenah, primerljivih s tistimi, ki bi jih v okoliščinah obravnavane zadeve opravil racionalni zasebni vlagatelj, ki je v zelo podobnem položaju kot država članica, preden bi izvedel navedeno naložbo, da bi lahko opredelil prihodnji donos take naložbe“, „ekonomske ocene, izvedene po dodelitvi take prednosti, naknadna ugotovitev dejanskega donosa naložbe, ki jo izvede zadevna država članica, ali naknadne utemeljitve dejansko uporabljenega postopka ne morejo zadostovati za dokaz, da je ta država članica predhodno ali istočasno s to dodelitvijo tako odločitev sprejela kot delničarka“ (točki 84 in 85 navedene sodbe).

320

Komisija torej ni napačno uporabila prava, ko je v uvodni izjavi 130 izpodbijanega sklepa ugotovila, da „neobstoj posebnih študij, sklicevanj ali analiz dobičkonosnosti naložbe v znesku oproščenega davka otežuje ugotavljanje učinkov naložbe, zatrjevane v informacijah, ki sta jih predložili [Francoska republika] ali družba EDF“.

321

Zavrniti je treba tudi trditev družbe EDF v zvezi s primerjavo, ki jo želi vzpostaviti s sodbo z dne 25. junija 2015, SACE in Sace BT/Komisija (T‑305/13, EU:T:2015:435), ker je bil v navedeni zadevi neobstoj podrobnega poslovnega načrta postavljen v okvir gospodarske krize. Čeprav je Splošno sodišče menilo, da je v navedenih okoliščinah treba upoštevati, da ni mogoče zanesljivo in natančno predvideti razvoja gospodarskih razmer in rezultatov različnih subjektov, je kljub temu presodilo, da „to, da ni mogoče podati podrobnih in popolnih napovedi, ne pomeni, da javnemu vlagatelju ni treba izvesti ustrezne predhodne ocene donosnosti njegove naložbe, ki je primerljiva z oceno, ki bi jo izvedel zasebni vlagatelj v podobnem položaju, upoštevajoč razpoložljive in predvidljive elemente“.

322

Nato je treba preučiti dokumente, za katere Francoska republika trdi, da pomenijo ali vsebujejo ekonomske ocene, ki so primerljive s tistimi, ki bi jih opravil zasebni vlagatelj pred izvedbo spornega ukrepa, da bi določil njegovo prihodnjo donosnost.

323

Prvič, Francoska republika navaja dopis z dne 10. aprila 1997 in k njemu priloženi zapis z naslovom „Začasne ocene izplačila državi v letih 1997 in 1998“ (priloga A‑7‑25 k tožbi).

324

Dopis z dne 10. aprila 1997, ki vsebuje tri vrstice, je omejen na naslovitev priloge na vodjo urada ministrstva za finance. V prilogi so na eni strani in shematsko v petih vrsticah prikazane ocene izplačila francoski državi, ki jim sledijo zneski za posamezno obravnavano leto: računovodski izid pred obdavčitvijo in dodatni donos, obdavčljivi dobiček, donos na kapitalske injekcije, davek od dohodkov pravnih oseb in na dodatne donose.

325

V dopisu z dne 10. aprila 1997 ni navedenega ničesar o konkretnem donosu na dajatve koncedentu niti o davku, teoretično pretvorjenem v naložbo, ki se mu je francoska država odpovedala.

326

Zato je treba ugotoviti, da dopis z dne 10. aprila 1997 nikakor ni upošteven ter ne pomeni in ne vsebuje ekonomskih ocen, ki bi bile primerljive s tistimi, ki bi jih opravil zasebni vlagatelj pred izvedbo spornega ukrepa, da bi določil njegovo prihodnjo donosnost.

327

Francoska republika nato navaja dopis z dne 9. februarja 1996, ki vključuje prilogo z naslovom „Prestrukturiranje bilance stanja družbe EDF“ (priloga A‑7‑30 k tožbi), ki vsebuje ekonomsko oceno prestrukturiranja bilance stanja družbe EDF.

328

Dopis z dne 9. februarja 1996, ki ga je poslal direktor finančne in pravne službe družbe EDF, je omejen na to, da se predsedniku upravnega odbora družbe EDF posreduje enostranski „povzetek“, ki predstavlja „poročilo o pogajanjih z državo“.

329

V „povzetku“, posredovanem z dopisom z dne 9. februarja 1996, je pod naslovom „Okrepiti zgornji del bilance stanja družbe EDF“ navedeno:

„Potekajoče prestrukturiranje ima tri dele:

Ti ukrepi bi morali omogočiti okrepitev finančnega stanja podjetja s povišanjem kapitala z 2,6 na 85 milijard [FRF] in neto pozicije z 20 na 90 milijard [FRF], kar bolj ustreza njegovim sredstvom, ter mu s tem zagotoviti zunanjo podobo, primerljivo s podobo drugih evropskih elektrogospodarskih podjetij.

[…]

S tem, da bi bil zdaj knjižen lastni kapital v višini približno sto milijard [FRF], in z razjasnitvijo opisa koncesij družbe EDF, bi ta imela bilanco stanja, ki bi bolje izražala finančno stanje podjetja.“

330

V dopisu z dne 9. februarja 1996 niso omenjene ne dajatve koncedentu ne odpoved davku ob njihovi vključitvi v kapital.

331

Zato je treba ugotoviti, da dopis z dne 9. februarja 1996 nikakor ni upošteven ter ne pomeni in ne vsebuje ekonomskih ocen, ki bi bile primerljive s tistimi, ki bi jih opravil zasebni vlagatelj pred izvedbo spornega ukrepa, da bi določil njegovo prihodnjo donosnost.

332

Nazadnje, Francoska republika navaja strateški načrt, ki naj bi ga upoštevala pri sprejetju zadevnega ukrepa. Po njenem mnenju naj bi se tovrsten načrt na splošno upošteval pri uporabi merila zasebnega vlagatelja.

333

Strateški načrt je dokument na 36 straneh, ki vsebuje – zdi se, da za zaposlene v podjetju – usmeritve podjetja in ukrepe do leta 1998.

334

Strateški načrt ne vsebuje nobene omembe v zvezi s tem, da se francoska država odpove davku na dajatve koncedentu, ne v zvezi z dajatvami koncedentu, ne rezervacijami, povezanimi s koncesijo omrežja RAG, ne računovodskim in davčnim premoženjskim statusom omrežja RAG, niti dokapitalizacijo družbe EDF, ki je predmet zakona št. 97‑1026.

335

Zato je videti, da strateški načrt nikakor ni upošteven ter ne pomeni in ne vsebuje ekonomskih ocen, ki bi bile primerljive s tistimi, ki bi jih opravil zasebni vlagatelj pred izvedbo spornega ukrepa, da bi določil njegovo prihodnjo donosnost.

336

Ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti takega sklicevanja na preglednico iz priloge k intervencijski vlogi, v kateri so navedeni izvlečki dokumentov, ponekod s komentarji, ki niso omenjeni v navedeni vlogi, je treba poleg tega ugotoviti, da se noben od izvlečkov ali komentarjev iz preglednice v prilogi 12 k navedeni vlogi ne nanaša na sporni ukrep.

337

Zato je treba v celoti zavrniti četrti del drugega primarnega tožbenega razloga.

338

Družba EDF ob podpori Francoske republike v bistvu nazadnje trdi, da je Komisija, kot je bilo dokazano s trditvami, ki jih je predložila v podporo svojih prvih dveh primarnih tožbenih razlogov, zmotno izključila možnost uporabe merila zasebnega vlagatelja v obravnavanem primeru. Z objektivno in nepristransko analizo narave in predmeta ukrepa, okoliščin, v katerih je bil sprejet, ter njegovega cilja in pravil, ki zanj veljajo, bi prišla do ugotovitve, da se merilo lahko uporabi za zadevni ukrep.

339

Kar zadeva naravo in predmet zadevnega ukrepa naj bi šlo za ukrep dokapitalizacije družbe EDF s strani Francoske države, ki je bila edina delničarka.

340

Kar zadeva okoliščine, v katerih je bil ukrep sprejet, naj bi bile jasno opisane v točkah od 9 do 36 sodbe v zadevi T‑156/04, zanje pa naj bi bilo leta 1997 značilno pričakovanje odprtja evropskega trga električne energije za konkurenco. V tem okviru naj bi bila sposobnost družbe EDF, da se odzove na to liberalizacijo in izkoristi možnosti za mednarodne naložbe, omejena zaradi njene bilance stanja.

341

Kar zadeva cilj, naj bi bil v skladu s sodbo v zadevi T‑156/04 (točki 243 in 247) namen zakona št. 97‑1026 „prestrukturiranje bilance družbe EDF in povečanje njenih lastnih sredstev“, njegov „cilj [pa] dokapitalizacija družbe EDF“.

342

Nazadnje, kar zadeva pravila, ki se uporabljajo za ukrep, kolikor naj bi ta bil dokapitalizacija družbe EDF, katere kapital je bil opredeljen z zakonom, naj ukrepa ne bi bilo mogoče izvesti drugače kot z zakonom, kar naj bi Splošno sodišče priznalo v točki 252 svoje sodbe v zadevi T‑156/04.

343

Družba EDF iz tega sklepa, da je Francoska republika s sprejetjem zakona št. 97‑1026, ki je določal njeno dokapitalizacijo, ravnala, kot bi ravnal delničar, kar naj bi dokazovali dokumenti iz zadevnega obdobja, ki so bili posredovani Komisiji, ta pa bi morala priznati možnost uporabe merila zasebnega vlagatelja.

344

Komisija te trditve izpodbija.

345

Družba EDF ob podpori Francoske republike v bistvu dokončno trdi, da je Komisija, kot je bilo dokazano s trditvami, ki jih je predložila v podporo svojemu prvemu primarnemu tožbenemu razlogu in prvim štirim delom drugega primarnega tožbenega razloga, zmotno izključila možnost uporabe merila zasebnega vlagatelja v obravnavanem primeru. Z objektivno in nepristransko analizo narave in predmeta ukrepa, okoliščin, v katerih je bil sprejet, ter njegovega cilja in pravil, ki zanj veljajo, bi prišla do ugotovitve, da se merilo lahko uporabi za zadevni ukrep.

346

Družba EDF in Francoska republika s svojimi trditvami v resnici želita, da se ugotovi možnost uporabe merila zasebnega vlagatelja zgolj na podlagi elementov v zvezi z naravo in predmetom zadevnega ukrepa, zadevnih okoliščin ter želenega cilja in pravil, ki veljajo za navedeni ukrep.

347

Vendar iz razlogov, navedenih v okviru prvih štirih delov drugega primarnega tožbenega razloga, ti elementi ne zadostujejo, da bi bila dokazana možnost uporabe merila zasebnega vlagatelja. Družba EDF in Francoska republika namreč nista predložili elementov, ki bi omogočali, da se nedvoumno dokaže, da je Francoska republika, predhodno ali sočasno z dodelitvijo gospodarske prednosti, in sicer v obravnavanem primeru odpovedjo davku pri prerazvrstitvi dajatev koncedentu v kapitalsko injekcijo, z ukrepom sprejela sklep o naložbi v družbo EDF ter da je Francoska republika ob sprejetju navedenega sklepa, tako kot bi to storil zasebni vlagatelj, ocenila donosnost naložbe, ki naj bi bila dodelitev take prednosti družbi EDF.

348

Zato je treba zavrniti tudi peti del drugega primarnega tožbenega razloga.

349

Ta tožbeni razlog je zato treba v celoti zavrniti.

350

Tretji primarni tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 107 PDEU, ker naj bi Komisija pri preučevanju pogojev uporabe merila zasebnega vlagatelja storila več napak.

351

Vendar je treba spomniti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu menila, da se merilo zasebnega vlagatelja v obravnavanem primeru ne uporablja, in da je pogoje uporabe tega merila analizirala samo podredno.

352

Ker družba EDF ni dokazala, da je Komisija zmotno izključila možnost uporabe merila zasebnega vlagatelja, in ker je treba zato drugi tožbeni razlog zavrniti, je treba tretji tožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten.

353

Družba EDF trdi, da Komisija s tem, da ni izpolnila svoje obveznosti, da pri analizi ugodnosti upošteva vse upoštevne elemente, kar naj bi dokazala s prvimi tremi primarnimi tožbenimi razlogi, ni izpolnila tudi svoje obveznosti obrazložitve. V zvezi s tem Komisiji očita, da je brez obrazložitve izključila na eni strani dokumente, ki dokazujejo, da zadevni ukrep ni bil domnevna odločitev o neobdavčitvi dajatev koncedentu, ter na drugi strani dokumente, ki pojasnjujejo metodologijo, ki bi jo bilo treba uporabiti pri uporabi merila zasebnega vlagatelja.

354

Komisija te trditve izpodbija.

355

V skladu z ustaljeno sodno prakso je obseg obveznosti obrazložitve odvisen od narave zadevnega akta in okvira, v katerem je bil sprejet. Obrazložitev mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, tako da sodišču Unije po eni strani omogoči izvajanje nadzora nad zakonitostjo, po drugi pa zadevnim osebam omogoči seznanitev z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, da lahko branijo svoje pravice in preverijo, ali je odločitev utemeljena ali ne. Ni zahtevano, da so v obrazložitvi navedene vse ustrezne dejanske ali pravne okoliščine, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta ustreza zahtevam člena 296, drugi odstavek, PDEU, presojati ne le glede na besedilo akta, temveč tudi glede na okoliščine in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje. Zlasti Komisiji ni treba zavzeti stališča do vseh trditev, ki so jih pred njo navajale zadevne osebe, temveč zadošča, da navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistveni za sistematiko sklepa (glej sodbo z dne 6. marca 2003, Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen/Komisija, T‑228/99 in T‑233/99, EU:T:2003:57 točke od 278 do 280).

356

Družba EDF Komisiji očita, da je s kršitvijo svoje obveznosti obrazložitve izključila dokumente, ki dokazujejo, da sporni ukrep ni bila odločitev o neobdavčitvi dajatev koncedentu.

357

Vendar je treba ugotoviti, da je Komisija v uvodnih izjavah od 23 do 35, 74 in od 112 do 123 izpodbijanega sklepa pojasnila razloge, zaradi katerih je na podlagi elementov, ki jih je predložila Francoska republika, zlasti zapisa z dne 9. aprila 2002 (glej uvodno izjavo 35 navedenega sklepa), menila, da odpoved davku na dajatve koncedentu ob njihovi prerazvrstitvi v kapitalsko injekcijo pomeni ugodnost za družbo EDF. Pri navedenem sklepu torej ni prišlo do nobene kršitve obveznosti obrazložitve v zvezi s tem.

358

Družba EDF Komisiji očita tudi, da je s kršitvijo svoje obveznosti obrazložitve izključila dokumente, ki naj bi pojasnjevali metodologijo, ki bi jo bilo treba uporabiti pri uporabi merila zasebnega vlagatelja.

359

Ker je bila preučitev pogojev uporabe merila zasebnega vlagatelja opravljena samo podredno in ker je Komisija pravilno menila, da se to merilo v obravnavanem primeru ne uporablja, je treba trditev družbe EDF v zvezi s tem razglasiti za brezpredmetno.

360

Zato je treba četrti primarni tožbeni razlog zavrniti kot delno neutemeljen in delno brezpredmeten.

361

Prvi podredni tožbeni razlog se na eni strani nanaša na to, da naj bi morale biti nekatere pomoči opredeljene kot veljavne pomoči, in na drugi strani na kršitev člena 1(b)(v) in člena 15(1) Uredbe št. 659/1999.

362

Družba EDF meni, da bi bilo treba sporni ukrep, če se predpostavlja, da je potrjena njegova opredelitev kot pomoč, vsekakor opredeliti kot veljavno pomoč.

363

Družba EDF trdi, da so v skladu s členom 1(b)(v) Uredbe št. 659/1999 pomoči, dodeljene v sektorju, ki je bil prvotno zaprt za konkurenco, pomenile veljavne pomoči in da ta opredelitev preneha šele na datum liberalizacije sektorja.

364

Družba EDF meni, da je mogoče rešitev splošnega sodišča v točki 143 njegove sodbe z dne 15. junija 2000, Alzetta in drugi/Komisija (T‑298/97, T‑312/97, T‑313/97, T‑315/97, od T‑600/97 do T‑607/97, T‑1/98, T‑3/98 à T‑6/98 in T‑23/98, EU:T:2000:151), prenesti na obravnavani primer. Sektor električne energije je bil namreč liberaliziran z Direktivo 96/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. decembra 1996 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 3), ki je začela veljati 19. februarja 1997 in je določala rok za prenos, ki se je iztekel 19. februarja 1999. Navedeno direktivo je Francoska republika kljub temu prenesla šele 10. februarja 2000.

365

Družba EDF poudarja, da je treba zato vse ukrepe, ki so bili sprejeti ali izvedeni pred tem datumom, če predpostavimo, da je opredelitev državne pomoči dokazana, nujno šteti za veljavne, in torej ne morejo biti predmet odredbe o vračilu. Tak primer je po njenem mnenju zakon št. 97‑1026, ki je bil sprejet petnajst mesecev pred iztekom roka za prenos, določenega v Direktivi, pri čemer pred sprejetjem navedenega zakona ni obstajal nacionalni ukrep za prenos.

366

Komisija te trditve izpodbija.

367

Treba je spomniti, da je v skladu z uvodno izjavo 4 Uredbe št. 659/1999 „za zagotavljanje pravne varnosti primerno, da se opredelijo okoliščine, v katerih se pomoč šteje kot veljavna pomoč; […] dokončno oblikovanje in povečanje notranjega trga [je] postopen proces, ki se izraža v trajnem razvoju politike državne pomoči; […] zaradi tega razvoja [so] nekateri ukrepi, ki ob izvedbi niso bili državna pomoč, medtem postali pomoč“.

368

V skladu s členom 1(b)(v) Uredbe št. 659/1999 veljavna pomoč pomeni pomoč, za katero se šteje, da je veljavna, ker je mogoče ugotoviti, da takrat, ko se je začela izvajati, ni bila pomoč, pozneje pa je postala pomoč zaradi razvoja skupnega trga in je država članica ni spremenila. Če nekateri ukrepi postanejo pomoč zaradi liberalizacije dejavnosti s pravnimi predpisi Skupnosti, se takšni ukrepi ne štejejo kot veljavna pomoč po datumu, določenem za liberalizacijo.

369

V skladu s členom 1(b)(v) Uredbe št. 659/1999 se mora torej datum liberalizacije dejavnosti s pravom Skupnosti upoštevati samo za to, da se izključi, da bi se po tem datumu ukrep, ki ni pomenil pomoči pred liberalizacijo s pravom Skupnosti, opredelil kot veljavna pomoč. Vendar obstoj datuma liberalizacije, ki izhaja iz direktive, kot je obravnavana v tem primeru, ne zadostuje za izključitev, da bi se lahko ukrep opredelil za novo pomoč, če je mogoče na podlagi merila razvoja trga dokazati, da je bil ukrep sprejet na trgu, ki je bil že v celoti ali delno odprt za konkurenco pred datumom liberalizacije zadevne dejavnosti s pravom Skupnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 4. aprila 2001, Regione Autonoma Friuli-Venezia Giulia/Komisija, T‑288/97, EU:T:2001:115, točka 95).

370

Komisija je v uvodnih izjavah od 196 do 204 izpodbijanega sklepa – in ne da bi to izpodbijala družba EDF, ki je v zvezi s tem predložila tožbeni razlog v okviru tožbe, v kateri je bila izdana sodba v zadevi T‑156/04, ki ga je Splošno sodišče zavrnilo v točkah od 134 do 155 navedene sodbe – navedla, da je bila pomoč dodeljena v okviru sektorja, ki se je postopno odpiral konkurenci, v katerem je družba EDF že pred letom 1997 izvažala električno energijo v druge države članice, prek podružnic poslovala na trgih storitev, odprtih za konkurenco, dejansko ali potencialno konkurirala drugim operaterjem na trgu električne energije v Evropski uniji v drugih državah članicah ter v Franciji konkurirala dobaviteljem drugih vrst energije, kot je plin.

371

V teh okoliščinah se sporni ukrep ne more šteti za predhodno obstoječ ukrep, ki ob uveljavitvi ni pomenil pomoči in ki bi postal pomoč z razvojem trga ob koncu obdobja za prenos Direktive 92/96.

372

Zato je treba prvi del prvega podrednega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

373

Družba EDF najprej opozarja, da so bile kompleksnost in negotovosti v zvezi s premoženjskim statusom omrežja RAG razrešene s členom 4(1) zakona št. 97‑1026, ki določa, da se omrežje RAG šteje za last družbe EDF od takrat, ko ji je bila dodeljena koncesija za to omrežje.

374

Družba EDF trdi, da je treba zato ugotoviti, tako kot je to storila Komisija v sklepu o začetku postopka (odstavki 45, 49 in 52), da je z oblikovanjem rezervacij za prenovo od leta 1987 do leta 1996 v resnici vsako leto od leta 1987 do leta 1996 prejela neupravičeno davčno ugodnost, ki je bila samo delno izničena z računovodskimi prilagoditvami in prerazvrstitvami v letu 1997.

375

Ker je Komisija prvi preiskovalni ukrep izvedla 10. julija 2001, naj se pri izračunu ukrepa v korist družbe EDF ne bi mogla upoštevati nobena rezervacija, oblikovana pred 10. julijem 1991 glede na zastaranje, določeno v členu 15(1) Uredbe št. 659/1999.

376

Znesek dajatev koncedentu, oblikovan po 10. juliju 1991, ki bi lahko bil opredeljen za novo pomoč, v tem primeru znaša samo 7,976 milijarde FRF od skupaj 14,119 milijarde FRF.

377

Poleg tega družba EDF trdi, da je Komisija spremenila svojo analizo spornega ukrepa med sklepom o začetku postopka in izpodbijanim sklepom, da bi se izognila zastaranju. Po njenem mnenju iz sklepa o začetku postopka izhaja, da je bila pomoč oblikovana vsako leto po letu 1987. Komisija naj bi se v izpodbijanem sklepu sklicevala na pojem konsolidacije pomoči, pri čemer je menila, da je neobdavčitev prej oblikovanih rezervacij pomenila pomoč na datum te neobdavčitve, torej leta 1997.

378

Družba EDF trdi, da je v sklepu o začetku postopka, ki je podlaga za izpodbijani sklep (uvodna izjava 52 zadnjenavedenega), ponovljena trditev o selektivni prednosti, ki naj bi ji bila podeljena v obdobju 1987–1996, in navedeno, da znesek te prednosti ustreza „razlik[i] med kapitalizirano vrednostjo neplačanega davka od dohodkov pravnih oseb na rezervacije v istem obdobju in zneska davka od dohodkov pravnih oseb, ki ga je družba EDF plačala leta 1997, to je po začetku veljavnosti člena 4 zakona št. 97‑1026“.

379

Vendar naj način izračuna, ki je bil na koncu uporabljen v izpodbijanem sklepu, ne bi izhajal iz razlike med kapitalizirano vrednostjo neplačanega davka od dohodkov pravnih oseb na rezervacije v istem obdobju in zneskom davka od dohodkov pravnih oseb, ki ga je družba EDF plačala leta 1997. V uvodni izjavi 220 navedenega sklepa naj bi Komisija namreč uporabila znesek, „izplačan v obliki oprostitve davka od dohodkov pravnih oseb v višini 5.882.849.762 FRF v zvezi s prerazvrstitvijo dela rezervacij v višini 14.119.065.335 FRF v kapital“.

380

Poleg tega naj Komisija ne bi upoštevala pojma veljavne pomoči s tem, da je ukrep, s katerimi so bile samo delno izničene predhodno podeljene ugodnosti, označila za novo pomoč (odstavek 49 sklepa o začetku postopka).

381

Nazadnje, družba EDF v bistvu trdi, da Komisija na podlagi nacionalnega računovodskega pravila ne more nasprotovati njenemu utemeljevanju v zvezi z obstojem nove pomoči.

382

Komisija te trditve izpodbija.

383

Družba EDF v bistvu trdi, da bi velik del pomoči zastaral, če bi Komisija v sklepu o začetku postopka (odstavki 45, 49 in 52) menila, da je z oblikovanjem rezervacij za prenovo od leta 1987 do leta 1996 v resnici vsako leto od leta 1987 do leta 1996 prejela neupravičeno davčno ugodnost, ki je bila samo delno izničena z računovodskimi prilagoditvami in prerazvrstitvami v letu 1997, medtem ko naj bi navedena institucija v izpodbijanem sklepu namerno spremenila svojo analizo in menila, da je bila ugodnost konsolidirana z zakonom št. 97‑1026.

384

Prvič, treba je opozoriti, da so francoski organi v okviru reorganizacije bilance stanja družbe EDF upoštevali mnenje nacionalnega računovodskega sveta, ki določa, da se popravki računovodskih napak, ki se že po svoji naravi nanašajo na knjiženje preteklih operacij, „knjižijo v rezultatu obračunskega leta, v katerem so ugotovljene“. Tega elementa Francoska republika ne izpodbija.

385

Treba je ugotoviti tudi, da iz dopisa z dne 22. decembra 1997 (glej točko 23 zgoraj) izhaja, da kar zadeva „rezervacije za prenovo, ki so postale neupravičene (38.520.943.408 FRF)[, oz. neuporabljene rezervacije, se te prerazvrstijo v preneseni izid] zaradi upoštevanja [mnenja nacionalnega računovodskega sveta]“.

386

Nazadnje, treba je opozoriti, da je Francoska republika v zapisu z dne 9. aprila 2002 (priloga D.2 k dupliki) navedla, da „so dajatve koncedentu[, ki ustrezajo uporabljenim rezervacijam za prenovo,] v okviru omrežja RAG neupravičen dolg [družbe EDF do države, kot izhaja iz bilance stanja], ki je bil z vključitvijo v kapital neupravičeno oproščen davka“. V tem istem zapisu pojasnjuje, da „ker so omrežje RAG sestavljala lastna sredstva, družbi EDF državi ni bilo treba vrniti teh sredstev, tako da ustrezni zneski v postavki ‚dajatve koncedentu‘ niso dejanske obveznosti, ampak rezerva, ki ni oproščena davka“, in da „bi v teh okoliščinah morala biti ta rezerva pred vključitvijo v kapital prenesena iz obveznosti ustanove, kjer je bila nepravilno vnesena, na račun neto premoženja in bi morala tako ustvariti pozitivno spremembo obdavčljivih neto sredstev […], pri čemer bi bila lahko tako pridobljena davčna ugodnost ocenjena v višini 5,88 milijarde FRF (14,119 × 41,67 %)“. V opombi na dnu strani je glede teh podatkov pojasnjeno: „Običajne stopnje davka od dohodkov pravnih oseb (31,1/3 %), povečane za dodatne prispevke, ki veljajo za poslovna leta, končana med 1. januarjem 1997 in 1. januarjem 1999“.

387

Zato ni dvoma, da je bila prerazvrstitev dajatev koncedentu v kapitalsko injekcijo, izvedena 1. januarja 1997, dogodek, ki je podlaga za obdavčitev.

388

V teh okoliščinah ni prišlo do zastaranja, saj je Komisija prvi preiskovalni ukrep izvedla 10. julija 2001.

389

Drugič, zaradi izčrpnosti je treba opozoriti, da mora Komisija v skladu s členom 4 Uredbe št. 659/1999 začeti formalni postopek preiskave, ki vključuje obveščanje zainteresiranih oseb, če ima po predhodnem preizkusu dvome o združljivosti zadevnega finančnega ukrepa s skupnim trgom. Iz tega izhaja, da Komisija v obvestilu v zvezi z začetkom tega postopka ne more biti zavezana k predložitvi dokončne analize zadevne pomoči, ampak zadostuje za zadostno opredelitev okvira preiskave, da pravica zainteresiranih oseb, da predložijo pripombe, ne bi izgubila pomena (glej sodbo v zadevi T‑156/04, točka 108 in navedena sodna praksa).

390

Poleg tega je treba opozoriti, da lahko sklep o začetku formalnega postopka preiskave, kadar se Komisija odloči za začetek takega postopka, v skladu s členom 6 Uredbe št. 659/1999 vsebuje povzetek bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj, vključuje predhodno presojo Komisije o naravi pomoči predlaganega ukrepa in izpostavi dvome o njegovi združljivosti s skupnim trgom (glej sodbo v zadevi T‑156/04, točka 109 in navedena sodna praksa).

391

Sklep o začetku postopka mora torej zainteresiranim strankam omogočiti učinkovito sodelovanje pri formalnem postopku preiskave, v katerem bodo imele možnost uveljavljati svoje trditve. Za to je dovolj, da so stranke seznanjene z obrazložitvijo, na podlagi katere je Komisija začasno sklenila, da bi zadevni ukrep lahko pomenil pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom (glej sodbo v zadevi T‑156/04, točka 110 in navedena sodna praksa).

392

Iz tega izhaja, da je analiza ukrepa v sklepu o začetku postopka začasna analiza, ki jo lahko torej Komisija v okviru končnega sklepa dopolni ali popravi.

393

Analiza spornega ukrepa, ki je v obravnavanem primeru navedena v sklepu o začetku postopka, torej ni bila dokončna in Komisija jo je lahko upravičeno dopolnila ali popravila v izpodbijanem sklepu.

394

Poleg tega je treba poudariti, da je Komisija v odstavku 71 sklepa o začetku postopka vsekakor menila, da „so bile računovodske prerazvrstitve in prilagoditve, s katerimi je bil konsolidiran del ugodnosti, ki si jo je zagotovila družba EDF z nezakonitim oblikovanjem rezervacij za prenovo visokonapetostnega omrežja RAG, knjižene leta 1997 po tem, ko je francoski parlament sprejel člen 4 zakona št. 97‑1026 z dne 10. novembra 1997“, da „je bil element pomoči v obliki kapitalizirane vrednosti ugodnosti, ki ni bila izničena z navedenimi prerazvrstitvami in prilagoditvami, torej konsolidiran ob privolitvi francoskih organov znotraj zastaralnega roka desetih let, določenega v členu 15(3) Uredbe št. 659/1999, in s kršitvijo člena 88(3) Pogodbe“, ter da „torej ta element pomoči pomeni novo pomoč“.

395

Nazadnje, tretjič, utemeljevanje v zvezi z naravo nove pomoči v podporo temu delu je poleg tega pomešano s trditvami družbe EDF v podporo prvega dela tega tožbenega razloga in ga je zato treba prav tako zavrniti glede na razloge, navedene v točkah od 367 do 372 zgoraj.

396

Zato je treba drugi del prvega podrednega tožbenega razloga zavrniti.

397

Družba EDF na eni strani v podporo prvemu delu trdi, da je Komisija upoštevala znesek v višini 56.886 milijonov FRF, ki ga je dobila s seštetjem skupnega zneska neuporabljenih rezervacij za prenovo iz bilance stanja z dne 31. decembra 1996 (38.520 milijonov FRF) in zneskov, prerazvrščenih v lastni kapital (18.345 milijonov FRF). Po njenem mnenju pa je skupni znesek rezervacij za prenovo, oblikovanih v obdobju 1987–1996, znašal 47.943 milijonov FRF, ki so bili razporejeni tako: 9423 milijonov FRF dajatvam koncedentu v zvezi z operacijami prenove objektov omrežja RAG, ki jih je izvedla od leta 1987 do leta 1996, preostalih 38.520 milijonov FRF pa med rezerve brez prenosa prek izkaza poslovnega izida ob prestrukturiranju bilance stanja.

398

Družba EDF pojasnjuje, da razliko med vsoto zneskov, prerazvrščenih v lastni kapital (18.345 milijonov FRF), in uporabo rezervacij za prenovo, pripisano dajatvam koncedentu (9423 milijonov FRF), predstavljajo odkloni prevrednotenja (4226 milijonov FRF) in financiranja nekaterih objektov omrežja RAG (4696 milijonov FRF), ki jih je koncedent izvedel v obdobju od leta 1987 do leta 1996.

399

Po drugi strani družba EDF v podporo drugega dela trdi, da je stopnja davka od dohodkov pravnih oseb, ki jo bilo treba uporabiti za izračun vračila, stopnja iz leta 1996, in ne iz leta 1997. Po njenem mnenju je bil s členom 1 zakona št. 97‑1026 uveden nov dodatni prispevek k davku od dohodkov pravnih oseb, ki znaša 15 % tega davka za poslovna leta, končana med 1. januarjem 1997 in 31. decembrom 1998, ki ga torej prej ni bilo. Veljal je samo dodatni prispevek v višini 10 % na davek od dohodkov pravnih oseb.

400

Družba EDF trdi, da so bili popravki, izvedeni ob prestrukturiranju njene bilance stanja, obdavčeni po stopnji davka od dohodkov pravnih oseb iz leta 1997, ki je znašala 33,33 %, povišani za dva dodatna prispevka v višini 10 % oz. 15 % (člena 235 ter ZA in ter ZB splošnega davčnega zakonika), torej po skupni stopnji 41,67 %.

401

Vendar bi morali biti popravki izvedeni za poslovno leto 1996 po skupni stopnji 36,67 %. V členu 4 zakona št. 97‑1026 je namreč izrecno določeno, da se objekti omrežja RAG štejejo za lastnino družbe EDF, odkar je bila tej družbi dodeljena koncesija za to omrežje.

402

Po mnenju družbe EDF bi bilo torej treba šteti, kot da je bila vedno lastnica omrežja RAG oz. kot da ni nikoli oblikovala rezervacij za prenovo za ta sredstva. V teh okoliščinah, če ne bi oblikovala teh rezervacij, bi postala zavezana davku za poslovno leto 1996, pri čemer bi njen obdavčljivi dobiček po pripisu prejšnjih prenosov ob upoštevanju tudi drugih popravkov v zvezi z njeno računovodsko reformo postal pozitiven 31. decembra 1996. Zato bi bilo treba po njenem mnenju za izvedbo popravkov in a fortiori za celotno oceno morebitne nezadostne obdavčitve uporabiti stopnjo, ki je veljala za poslovno leto 1996.

403

Nazadnje, ugotoviti naj bi bilo treba, da je bilanca stanja, na podlagi katere je bilo izvedeno prestrukturiranje, bilanca stanja na dan 31. decembra 1996, da je bil davek, plačan leta 1997 v zvezi s tem prestrukturiranjem, izračunan brez upoštevanja poslovnega izida za leto 1997 in da so bili davčni dobropisi, ki so bili na voljo 31. decembra 1996, prišteti k temu davku.

404

Skratka, družba EDF meni, da znesek dajatev koncedenta, ki bi ga lahko opredelili za novo pomoč, če sledimo temu razlogovanju, znaša 7655 milijonov FRF, ki bi jih bilo treba obdavčiti po stopnji davka od dohodkov pravnih oseb za leto 1996, ki znaša 36,67 %. Od tega zneska naj bi bilo treba odšteti znesek čezmernega obdavčenja zneska 38.520 milijonov FRF, ki je bil obdavčen po stopnji 41,67 % namesto po stopnji 36,67 %, ki znaša 1926 milijonov FRF. V teh okoliščinah naj bi znesek pomoči znašal: [7976 × 36,67 %] – [38.520 × (41,67 – 36,67)] = 998,80 milijona FRF, kar je 151 milijonov EUR.

405

Komisija te trditve izpodbija.

406

Družba EDF v podporo prvemu delu drugega podrednega tožbenega razloga trdi, da so bile pri določitvi zneska rezervacij za prenovo storjene napake pri izračunu.

407

Družba EDF poleg tega v podporo drugega dela v bistvu trdi, da je bila pri izračunu davčne ugodnosti, ki jo je prejela, napačno uporabljena stopnja obdavčitve iz leta 1997 in da bi bilo treba uporabiti stopnjo, ki se je uporabljala za leto 1996, ki bi bila zanjo ugodnejša.

408

Prvič, treba je spomniti, da je v dopisu z dne 22. decembra 1997 (glej točko 23 zgoraj) v zvezi z dajatvami koncedentu navedeno: „konsolidacija v kapitalske injekcije za protivrednost sredstev v naravi omrežja RAG, danih v koncesijo v višini 14.119.065.335 FRF“.

409

Drugič, Francoska republika je v zapisu z dne 9. aprila 2002 (priloga D.2 k dupliki) navedla:

„[…] treba [je] razlikovati med ponovno obravnavo uporabljenih rezervacij za prenovo, ki so glede na informacije, ki jih je poslala družba EDF, v postavki ‚Dajatve koncedentu‘ navedene v višini 14,119 [milijarde FRF], in ne v višini 18,345 [milijarde FRF], in ponovno obravnavo še neuporabljenih rezervacij v višini 38,5 [milijarde FRF].

Dajatve koncedentu[, ki ustrezajo uporabljenim rezervacijam za prenovo,] v okviru omrežja RAG so neupravičen dolg [družbe EDF do francoske države, kot izhaja iz bilance stanja], ki je bil z vključitvijo v kapital neupravičeno oproščen davka.

[…] Ker so omrežje RAG sestavljala lastna sredstva, družbi EDF državi ni bilo treba vrniti teh sredstev, tako da ustrezni zneski v postavki ‚Dajatve koncedentu‘ niso dejanske obveznosti, ampak rezerva, ki ni oproščena davka. V teh okoliščinah bi morala biti ta rezerva pred vključitvijo v kapital prenesena iz obveznosti ustanove, kjer je bila nepravilno vnesena, na račun neto premoženja in bi morala tako ustvariti pozitivno spremembo obdavčljivih neto sredstev […], pri čemer bi bila lahko tako pridobljena davčna ugodnost ocenjena v višini 5,88 milijarde FRF (14,119 × 41,67 %)“.

410

V opombi na dnu strani zapisa z dne 9. aprila 2002 je glede teh podatkov pojasnjeno: „Običajne stopnje davka od dohodkov pravnih oseb (31,1/3 %), povečane za dodatne prispevke, ki veljajo za poslovna leta, končana med 1. januarjem 1997 in 1. januarjem 1999“.

411

Tretjič, treba je opozoriti, da so francoski organi v okviru reorganizacije bilance stanja družbe EDF upoštevali mnenje nacionalnega računovodskega sveta, ki določa, da se popravki računovodskih napak, ki se že po svoji naravi nanašajo na knjiženje preteklih operacij, „knjižijo v rezultatu obračunskega leta, v teku katerega so ugotovljene“ (glej prilogo I‑8 k intervencijski vlogi).

412

V dopisu z dne 22. decembra 1997 (glej točko 23 zgoraj) je v zvezi s tem navedeno, da se „rezervacije za prenovo, ki so postale neupravičene (38.520.943.408 FRF), [prerazvrstijo v preneseni izid] zaradi upoštevanja [mnenja nacionalnega računovodskega sveta]“. Poleg tega iz priloge 3 k temu dopisu izhaja, da so bila zaradi te prerazvrstitve neuporabljenih rezervacij spremenjena neto sredstva, ki so bila obdavčena z davkom od dohodkov pravnih oseb po stopnji 41,66 %, ki se je, kot priznavajo stranke, uporabljala leta 1997.

413

Zato Komisiji ni mogoče očitati, da se je pri ocenjevanju zneska zadevne pomoči oprla na informacije, ki se med drugim nanašajo na znesek rezervacij za prenovo ali davčno stopnjo, ki se je uporabljala, ki ji jih je posredovala Francoska republika v upravnem postopku (glej v tem smislu sodbo z dne 30. novembra 2009, Francija in France Télécom/Komisija, T‑427/04 in T‑17/05, EU:T:2009:474, točki 302 in 303, potrjeno v pritožbenem postopku s sodbo z dne 8. decembra 2011, France Télécom/Komisija, C‑81/10 P, EU:C:2011:811, točke od 102 do 104).

414

Zato je treba zavrniti oba dela drugega podrednega tožbenega razloga in s tem ta tožbeni razlog v celoti.

415

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Poleg tega člen 134(2) istega poslovnika določa, da če je neuspelih strank več, Splošno sodišče odloči o porazdelitvi stroškov. Poleg tega člen 138(1) istega poslovnika določa, da države članice in institucije, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške.

416

V obravnavanem primeru družba EDF in Francoska republika nista uspeli, zato se jima poleg lastnih stroškov v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo njenih stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)

razsodilo:

I. Dejansko stanje

A. Uvod

B. Upravičenec do pomoči

C. Oblikovanje računovodskih rezervacij za prenovo omrežja RAG

D. Prerazvrstitev računovodskih rezervacij

E. Davčna posledica prerazvrstitve računovodskih rezervacij

F. Sklep o začetku postopka

G. Prvotna odločba Komisije

H. Sodba v zadevi T‑156/04

I. Sodba v zadevi C‑124/10 P

J. Sklep o razširitvi

K. Izpodbijani sklep

II. Postopek in predlogi strank

III. Pravo

A. Prvi primarni tožbeni razlog

1. Trditve strank

2. Presoja Splošnega sodišča

B. Drugi primarni tožbeni razlog

1. Izpodbijani sklep

2. Uvodne ugotovitve

3. Prvi del

a) Trditve strank

b) Presoja Splošnega sodišča

4. Drugi del

a) Trditve strank

b) Presoja Splošnega sodišča

5. Tretji del

a) Trditve strank

b) Presoja Splošnega sodišča

1) Zatrjevana napačna uporaba prava

2) Zatrjevana napačna ugotovitev dejanskega stanja

6. Četrti del

a) Trditve strank

b) Presoja Splošnega sodišča

7. Peti del

a) Trditve strank

b) Presoja Splošnega sodišča

8. Sklepna ugotovitev o drugem primarnem tožbenem razlogu

C. Tretji primarni tožbeni razlog

D. Četrti primarni tožbeni razlog

1. Trditve strank

2. Presoja Splošnega sodišča

E. Prvi podredni tožbeni razlog

1. Izpodbijani sklep

2. Prvi del: kršitev člena 1(b)(v) Uredbe št. 659/1999

a) Trditve strank

b) Presoja Splošnega sodišča

3. Drugi del: kršitev člena 15(1) Uredbe št. 659/1999

a) Trditve strank

b) Presoja Splošnega sodišča

F. Drugi podredni tožbeni razlog

1. Trditve strank

2. Presoja Splošnega sodišča

Stroški