1

Francoski organi so v skladu s členom 8(1) Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 20, str. 337) 21. januarja 2014 Evropski komisiji priglasili predlog zakona o ureditvi pogojev za prodajo knjig na daljavo in o pooblastilu francoski vladi, da s sklepom spremeni določbe zakonika o intelektualni lastnini, ki se nanašajo na založniške pogodbe.

2

Z dopisom z dne 15. decembra 2014 je Komisija na podlagi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331) prejela prošnjo za dostop do vseh dokumentov, ki jih je izdala ali prejela v okviru obravnave te priglasitve.

3

Komisija je opredelila pet dokumentov, ki so zajeti v predmetu prošnje za dostop, in sicer:

4

Ker od Komisije ali katere od držav članic ni bilo novih sporočil, je Francoska republika 8. julija 2014 sprejela zakon 2014‑779 o ureditvi pogojev za prodajo knjig na daljavo in o pooblastilu francoski vladi, da s sklepom spremeni določbe zakonika o intelektualni lastnini, ki se nanašajo na založniške pogodbe (JORF z dne 9. julija 2014, str. 11363).

5

Francoska republika je v okviru postopka posvetovanja iz člena 4(4) in (5) Uredbe št. 1049/2001 Komisijo z dopisi z dne 19. decembra 2014 ter 13. in 14. januarja 2015 obvestila, da nasprotuje odobritvi dostopa, prvič, do odgovora francoske vlade z dne 11. marca 2014 na zahtevo Komisije za dodatne informacije, in drugič, do odgovora francoske vlade z dne 17. junija 2014 na podrobni mnenji avstrijske vlade in Komisije, ki sta navedeni zgoraj v drugi in peti alinei točke 3 (v nadaljevanju: sporna dokumenta), na podlagi izjeme iz člena 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001 o varstvu sodnih postopkov. Po mnenju francoskih organov bi razkritje škodilo varstvu prihodnjih sodnih postopkov na podlagi morebitnega postopka zaradi neizpolnitve obveznosti iz člena 258 PDEU, ki bi bil zoper Francosko republiko lahko uveden ne glede na njeno spoštovanje postopka iz Direktive 98/34. Po mnenju francoskih organov je namreč obstajalo tveganje za postopek zaradi neizpolnitve obveznosti, saj je Komisija sprejela podrobno mnenje, v katerem je navedla morebitno tveganje za neskladnost predloga francoskega zakona s pravom Evropske unije. Ker je Francosko republiko skrbelo, da se v morebitnem sporu ne bi porušila enakost v možnostih med njo in Komisijo, je predlagala, naj se ohrani zaupnost izmenjav s Komisijo.

6

Komisija je z dopisom z dne 29. januarja 2015 odobrila dostop do svoje zahteve za dodatne informacije z dne 27. februarja 2014, do podrobnega mnenja avstrijske vlade z dne 9. aprila 2014 in do svojega podrobnega mnenja z dne 15. aprila 2014, ki so navedeni zgoraj v prvi, tretji in četrti alinei točke 3, vendar je zavrnila dostop do spornih dokumentov, pri čemer je prosilca za dostop obvestila o nasprotovanju Francoske republike in razlogu, ki ga je navedla v podporo temu nasprotovanju.

7

Prosilec za dostop je 11. februarja 2015 Komisiji v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 1049/2001 predložil potrdilno prošnjo.

8

Komisija je z dopisom z dne 3. marca 2015 Francoski republiki predlagala, naj ponovno preizkusi svoje stališče, zlasti na podlagi sodb z dne 21. septembra 2010, Švedska in drugi/API in Komisija (C‑514/07 P, C‑528/07 P in C‑532/07 P, EU:C:2010:541), in z dne 6. julija 2006, Franchet in Byk/Komisija (T‑391/03 in T‑70/04, EU:T:2006:190), v zvezi z izjemo, ki se nanaša na varstvo sodnih postopkov.

9

Francoski organi so z dopisom z dne 13. marca 2015 ponovili stališče, da se ne sme dovoliti nikakršen dostop do spornih dokumentov. Poleg tega, da so ponovili svoje nasprotovanje razkritju spornih dokumentov na podlagi izjeme iz člena 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001, so v zvezi s tem menili, da bi bilo treba dostop do zadevnih dokumentov zavrniti tudi na podlagi izjeme iz člena 4(2), tretja alinea, navedene uredbe v zvezi z varstvom namena inšpekcij, preiskav in revizij. Po mnenju francoskih organov so namreč vsi dokumenti, na katere se nanaša prošnja za dostop, spadali v okvir postopka preiskave, ki je zadeval francoske organe in se nanašal na to, da se s francoskim zakonom, ki se je takrat obravnaval v francoskem parlamentu, morda krši pravo Unije. Francoski organi so poleg tega navedli, da so preučili možnost odobritve delnega dostopa do spornih dokumentov, vendar so ugotovili, da takega dostopa ni mogoče odobriti, ker so se izjeme nanašale na vse dokumente.

10

Komisija je s sklepom Ares(2015) 1681819 z dne 21. aprila 2015 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) odločila prosilcu dovoliti dostop do spornih dokumentov. Komisija je v zvezi s tem ocenila razloge za zavrnitev, ki so jih navedli francoski organi, ter sklenila, kar zadeva razlog za zavrnitev na podlagi izjeme iz člena 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001, da „dokumenta, do katerih je bil naprošen dostop, nista tesno povezana s sodnim postopkom, ki bi obstajal ali bi bil razumno predvidljiv v tej fazi“, da „je očitno, da zadevna dokumenta ne spadata pod izjemo, na katero se sklicujejo francoski organi“ in da „navedena izjema ne more biti ovira za njuno razkritje“. Kar zadeva razlog za zavrnitev na podlagi izjeme iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, je Komisija navedla, da „ne obstaja nobena preiskava, ki bi potekala, [zato] se v tej fazi uporaba zgoraj navedene izjeme zdi popolnoma hipotetična, posledično pa se sklicevanje nanjo v tem primeru na prvi pogled ne zdi utemeljeno“.

11

Francoska republika je 1. julija 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

12

V tožbi je Francoska republika na podlagi člena 28(5) Poslovnika Splošnega sodišča predlagala, naj o zadevi odloči senat v sestavi vsaj petih sodnikov.

13

Z ločeno vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča istega dne, je Francoska republika vložila predlog za izdajo začasne odredbe.

14

Ta predlog je bil sprejet s sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 1. septembra 2015, odločitev o stroških pa je bila pridržana.

15

Komisija je z ločeno vlogo, ki je v sodno tajništvo Splošnega sodišča prispela 16. septembra 2015, predlagala, naj se ta tožba obravnava po hitrem postopku v skladu s členom 152 Poslovnika.

16

Splošno sodišče (tretji senat) je z odločbo z dne 6. oktobra 2015 zavrnilo predlog za hitri postopek.

17

Češka republika je z vlogo, ki je v sodno tajništvo Splošnega sodišča prispela 5. oktobra 2015, predlagala intervencijo v obravnavanem postopku v podporo predlogom Francoske republike.

18

S sklepom z dne 6. novembra 2015 je predsednik tretjega senata Splošnega sodišča dovolil to intervencijo. Češka republika je vložila vlogo, o kateri so glavne stranke v predpisanem roku predložile stališča.

19

Sodno tajništvo Splošnega sodišča je stranke 21. julija 2016 obvestilo, da je bila obravnavana zadeva dodeljena tretjemu razširjenemu senatu.

20

Na predlog sodnika poročevalca je Splošno sodišče (tretji razširjeni senat) začelo ustni del postopka in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 svojega Poslovnika postavilo pisna vprašanja glavnim strankam. Glavne stranke so se na to zahtevo odzvale v predpisanem roku.

21

Glavne stranke so na obravnavi 14. decembra 2016 podale ustne navedbe in odgovore na vprašanja, ki jih je postavilo Splošno sodišče. Češka republika se je odpovedala udeležbi na obravnavi.

22

Francoska republika ob podpori Češke republike Splošnemu sodišču predlaga, naj:

23

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

24

Francoska republika je v utemeljitev tožbe najprej navedla tri tožbene razloge. Prvič in primarno se je sklicevala na kršitev člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001, drugič in podredno na kršitev obveznosti obrazložitve v zvezi z neuporabo izjeme iz člena 4(2), tretja alinea, navedene uredbe, tretjič in še bolj podredno pa na kršitev člena 4(2), druga in tretja alinea, iste uredbe.

25

Francoska republika je v odgovoru z dne 19. oktobra 2016 na vprašanja, ki jih je Splošno sodišče postavilo z ukrepi procesnega vodstva, navedla, da je opustila drugi tožbeni razlog.

26

Francoska republika trdi, da je Komisija naredila napako s tem, da je preučila trditve francoskih organov glede dostopa do spornih dokumentov, in je tako dovolila dostop do njih kljub njenemu nasprotovanju, ki je bilo ustrezno utemeljeno z razlogi v zvezi z izjemama od dostopa do dokumentov iz člena 4(2), druga in tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001.

27

V okviru prvega tožbenega razloga Francoska republika tako v bistvu trdi, da je Komisija prekoračila omejitve svoje nadzorne pristojnosti in je zato kršila člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001.

28

Komisija izpodbija trditve Francoske republike.

29

Najprej je treba opozoriti, da je namen Uredbe št. 1049/2001, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 4 in členu 1, javnosti priznati pravico do čim širšega dostopa do dokumentov institucij (sodbi z dne 1. julija 2008, Švedska in Turco/Svet, C‑39/05 P in C‑52/05 P, EU:C:2008:374, točka 33, in z dne 3. oktobra 2012, Jurašinović/Svet, T‑63/10, EU:T:2012:516, točka 28). Na podlagi člena 2(3) te uredbe se ta pravica ne nanaša zgolj na dokumente institucij, ki jih te pripravijo, ampak tudi na dokumente, ki jih institucije prejmejo od tretjih strank, med katere, kot je izrecno navedeno v členu 3(b) te uredbe, spadajo tudi države članice.

30

Vendar za to pravico kljub temu veljajo nekatere omejitve na podlagi javnega ali zasebnega interesa (sodbi z dne 1. februarja 2007, Sison/Svet, C‑266/05 P, EU:C:2007:75, točka 62, in z dne 3. oktobra 2012, Jurašinović/Svet, T‑63/10, EU:T:2012:516, točka 29). Natančneje, člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001 določa, da lahko država članica institucijo prosi, naj ne razkrije dokumenta, ki izvira iz te države članice, brez njenega predhodnega soglasja (sodbi z dne 21. junija 2012, IFAW Internationaler Tierschutz‑Fonds/Komisija, C‑135/11 P, EU:C:2012:376, točka 50, v nadaljevanju: sodba IFAW/Komisija, in z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija, T‑669/11, EU:T:2014:814, točka 41).

31

V zvezi s tem je treba poudariti, da je Sodišče v sodbah z dne 18. decembra 2007, Švedska/Komisija (C‑64/05 P, EU:C:2007:802), in z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija (C‑135/11 P, EU:C:2012:376), že imelo priložnost pojasniti obseg nasprotovanja države članice v skladu z navedeno določbo (sodba z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija, T‑669/11, EU:T:2014:814, točka 43).

32

Sodišče je v zvezi s tem poudarilo, da je člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001 postopkovna določba, saj določa le zahtevo za predhodno soglasje zadevne države članice, če je ta predložila posebno prošnjo v tem smislu, in da je namenjena postopku odločanja Unije (sodbe z dne 18. decembra 2007, Švedska/Komisija, C‑64/05 P, EU:C:2007:802, točki 78 in 81; z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija, C‑135/11 P, EU:C:2012:376, točka 53, in z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija, T‑669/11, EU:T:2014:814, točka 44).

33

Drugače kakor člen 4(4) Uredbe št. 1049/2001, ki tretjim strankam, če dokumenti izvirajo iz njih, podeljuje zgolj pravico, da se zadevna institucija z njimi posvetuje glede uporabe ene od izjem iz odstavkov 1 in 2 istega člena 4, odstavek 5 tega člena določa predhodno soglasje države članice kot nujni pogoj za razkritje dokumenta, ki izvira iz njih, če ista država članica to prosi (sodbi z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija, C‑135/11 P, EU:C:2012:376, točka 54, in z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija, T‑669/11, EU:T:2014:814, točka 45).

34

Sodišče je tako presodilo, da institucija, če država članica uporabi možnost na podlagi člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001, da zaprosi, naj se poseben dokument, ki izvira iz te države, ne razkrije brez njenega vnaprejšnjega soglasja, za morebitno razkritje tega dokumenta potrebuje vnaprejšnje soglasje navedene države članice (sodbe z dne 18. decembra 2007, Švedska/Komisija, C‑64/05 P, EU:C:2007:802, točka 50; z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija, C‑135/11 P, EU:C:2012:376, točka 55, in z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija, T‑669/11, EU:T:2014:814, točka 46).

35

Iz tega sledi, a contrario, da institucija zadevnega dokumenta brez soglasja zadevne države članice ne sme razkriti (sodbe z dne 18. decembra 2007, Švedska/Komisija, C‑64/05 P, EU:C:2007:802, točka 44; z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija, C‑135/11 P, EU:C:2012:376, točka 56, in z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija, T‑669/11, EU:T:2014:814, točka 47).

36

Vendar pa člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001 zadevni državi članici ne podeljuje pravice splošnega in nepogojnega veta, ki bi ji omogočal, da bi diskrecijsko in brez obrazložitve svoje odločitve nasprotovala razkritju vsakega dokumenta, ki ga ima institucija, samo zato, ker dokument izvira iz te države članice (sodbe z dne 18. decembra 2007, Švedska/Komisija, C‑64/05 P, EU:C:2007:802, točka 58; z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija, C‑135/11 P, EU:C:2012:376, točka 57, in z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija, T‑669/11, EU:T:2014:814, točka 48).

37

Izvrševanje pravice, ki jo člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001 podeljuje zadevni državi članici, je namreč omejeno z vsebinskimi izjemami, naštetimi v odstavkih od 1 do 3 tega člena, pri čemer je tej državi članici glede tega priznana zgolj pravica do sodelovanja pri odločanju institucije. Tako je predhodno soglasje zadevne države članice, na katero se nanaša ta člen, podobno neke vrste pritrdilnemu mnenju glede neobstoja razlogov za izjeme iz odstavkov od 1 do 3 istega člena, ne pa pravici do diskrecijskega veta. Postopek odločanja, ki je bil tako uveden z navedenim členom, torej zahteva, da zadevni institucija in država članica upoštevata vsebinske izjeme, določene v odstavkih od 1 do 3 (sodbe z dne 18. decembra 2007, Švedska/Komisija, C‑64/05 P, EU:C:2007:802, točki 76 in 83; z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija, C‑135/11 P, EU:C:2012:376, točka 58, in z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija, T‑669/11, EU:T:2014:814, točka 49).

38

Člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001 zato zadevni državi članici omogoča, da nasprotuje razkritju dokumentov, ki jih je izdala, zgolj na podlagi vsebinske izjeme, določene v odstavkih od 1 do 3 tega člena, in če glede tega ustrezno obrazloži svoje stališče (sodbe z dne 18. decembra 2007, Švedska/Komisija, C‑64/05 P, EU:C:2007:802, točka 99; z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija, C‑135/11 P, EU:C:2012:376, točka 59, in z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija, T‑669/11, EU:T:2014:814, točka 50).

39

V obravnavanem primeru je treba glede obsega člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001 v zvezi z institucijo, na katero je bila naslovljena prošnja za dostop do dokumenta, opozoriti, da je Sodišče že presodilo, da posredovanje zadevne države članice glede prošnje vlagatelja ne vpliva na to, da je odločba, ki mu jo pošlje institucija kot odgovor na njegovo prošnjo za dostop do dokumenta, ki ga ima ta institucija, akt Unije (sodbe z dne 18. decembra 2007, Švedska/Komisija, C‑64/05 P, EU:C:2007:802, točka 94; z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija, C‑135/11 P, EU:C:2012:376, točka 60, in z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija, T‑669/11, EU:T:2014:814, točka 51).

40

Institucija, na katero je bila naslovljena prošnja za dostop do dokumenta, je kot avtorica odločbe o zavrnitvi dostopa do dokumentov torej odgovorna za zakonitost te odločbe. Sodišče je tako presodilo, da ta institucija ne bi mogla upoštevati nasprotovanja države članice, da se dokument, ki izvira iz te države, razkrije, če je to nasprotovanje brez vsakršne obrazložitve ali če se razlogi za zavrnitev dostopa do dokumentov, na katere se ta država članica opira, ne nanašajo na izjeme, ki jih določa člen 4, od (1) do (3), Uredbe št. 1049/2001 (sodbe z dne 18. decembra 2007, Švedska/Komisija, C‑64/05 P, EU:C:2007:802, točka 88; z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija, C‑135/11 P, EU:C:2012:376, točka 61, in z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija, T‑669/11, EU:T:2014:814, točka 52).

41

Iz tega izhaja, da mora zadevna institucija, preden zavrne dostop do dokumenta, ki izvira iz države članice, preveriti, ali nasprotovanje države članice temelji na vsebinskih izjemah, ki jih določa člen 4, od (1) do (3), Uredbe št. 1049/2001, in ali je ta glede tega ustrezno obrazložila svoje stališče. Navedena institucija mora zato v postopku odločanja o zavrnitvi dostopa preveriti, ali obstaja taka obrazložitev, in to navesti v odločbi, ki jo sprejme ob koncu postopka (sodbe z dne 18. decembra 2007, Švedska/Komisija, C‑64/05 P, EU:C:2007:802, točka 99; z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija, C‑135/11 P, EU:C:2012:376, točka 62, in z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija, T‑669/11, EU:T:2014:814, točka 53).

42

Nazadnje, kot izhaja zlasti iz členov 7 in 8 Uredbe št. 1049/2001, je tudi institucija dolžna obrazložiti odločbo o zavrnitvi prošnje za dostop. Taka obveznost pomeni, da institucija v svoji odločbi povzame izraženo nasprotovanje zadevne države članice razkritju zahtevanega dokumenta in razloge, ki jih je ta država članica navedla, da bi se uporabila ena od izjem od pravice dostopa, določenih v členu 4, od (1) do (3), te uredbe. Na podlagi takih navedb lahko prosilec razume vzrok oziroma razloge za zavrnitev, pristojno sodišče pa po potrebi opravi nadzor, za katerega je pooblaščeno (sodba z dne 18. decembra 2007, Švedska/Komisija, C‑64/05 P, EU:C:2007:802, točka 89, in sklep z dne 27. marca 2014, Ecologistas en Acción/Komisija, T‑603/11, neobjavljen, EU:T:2014:182, točka 42).

43

Nasprotno pa instituciji, na katero je bila naslovljena prošnja za dostop do dokumenta, v skladu s sodno prakso ni treba opraviti izčrpne presoje odločbe zadevne države članice o nasprotovanju, tako da opravi nadzor, ki presega preveritev, ali obstaja obrazložitev, v kateri bi se sklicevalo na izjeme iz člena 4, od (1) do (3), Uredbe št. 1049/2001 (sodba z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija,C‑135/11 P, EU:C:2012:376, točka 63; sklep z dne 27. marca 2014, Ecologistas en Acción/Komisija, T‑603/11, neobjavljen, EU:T:2014:182, točka 44, in sodba z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija, T‑669/11, EU:T:2014:814, točka 54).

44

Posledica zahteve, da se opravi tako izčrpna presoja, bi namreč lahko bila, da bi institucija, na katero je bila naslovljena prošnja za dostop do dokumenta, po opravljeni presoji osebi, ki je zaprosila za dostop, neupravičeno posredovala zadevni dokument, ne glede na nasprotovanje države članice, iz katere izvira ta dokument, ki je ustrezno obrazloženo v smislu točk 40 in 41 zgoraj (sodba z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija, C‑135/11 P, EU:C:2012:376, točka 64; sklep z dne 27. marca 2014, Ecologistas en Acción/Komisija, T‑603/11, neobjavljen, EU:T:2014:182, točka 45, in sodba z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija, T‑669/11, EU:T:2014:814, točka 55).

45

Prav tako Komisiji v zvezi z dokumentom, katerega razkritje je bilo zavrnjeno, ni treba opraviti izčrpne presoje razlogov za nasprotovanje, na katere se sklicuje država članica na podlagi izjem, določenih v členu 4 Uredbe št. 1049/2001 (sodba z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija, C‑135/11 P, EU:C:2012:376, točka 65, in sklep z dne 27. marca 2014, Ecologistas en Acción/Komisija, T‑603/11, neobjavljen, EU:T:2014:182, točka 47).

46

Nazadnje, Splošno sodišče je v sodbi z dne 14. februarja 2012, Nemčija/Komisija (T‑59/09, EU:T:2012:75), menilo, da pri preučitvi, ki jo opravi institucija, ne gre za ugotavljanje, ali je obrazložitev, ki jo je podala zadevna država članica, nedvomno napačna, temveč za ugotovitev, ali so ob upoštevanju okoliščin zadeve in pravnih pravil, ki se uporabljajo, razlogi, ki jih je podala država članica v utemeljitev svojega nasprotovanja, taki, da prima facie utemeljujejo tako zavrnitev, in ali ti razlogi navedeni instituciji zato omogočajo, da prevzame odgovornost, ki jo ima na podlagi člena 8 Uredbe št. 1049/2001 (glej v tem smislu sodbo z dne 14. februarja 2012, Nemčija/Komisija, T‑59/09, EU:T:2012:75, točki 52 in 53, ter sklep z dne 27. marca 2014, Ecologistas en Acción/Komisija, T‑603/11, neobjavljen, EU:T:2014:182, točka 46).

47

Splošno sodišče je poleg tega pojasnilo, da ne gre za to, da mora institucija vsiliti svoje stališče ali nadomestiti presojo zadevne države članice s svojo, temveč da mora preprečiti sprejetje odločbe, za katero šteje, da je ni mogoče zagovarjati. Institucija je namreč kot avtorica odločbe o dostopu ali zavrnitvi odgovorna za njeno zakonitost. Preden zavrne dostop do dokumenta, ki izvira iz države članice, mora torej preveriti, ali njeno nasprotovanje temelji na vsebinskih izjemah, ki jih določa člen 4, od (1) do (3), Uredbe št. 1049/2001, in ali so stališča zadevne države članice ustrezno obrazložena (sodba z dne 14. februarja 2012, Nemčija/Komisija, T‑59/09, EU:T:2012:75, točka 54; glej v tem smislu tudi sklep z dne 27. marca 2014, Ecologistas en Acción/Komisija, T‑603/11, neobjavljen, EU:T:2014:182, točka 43).

48

Poudariti je treba, da mora biti ta preizkus opravljen v okviru lojalnega dialoga, ki je značilen za postopek odločanja, uveden s členom 4(5) Uredbe št. 1049/2001, pri čemer je institucija dolžna državi članici dovoliti, da bolje navede svoje razloge ali jih znova preuči, da bi se lahko prima facie štelo, da jih je mogoče zagovarjati (sodba z dne 14. februarja 2012, Nemčija/Komisija, T‑59/09, EU:T:2012:75, točka 55).

49

Ta preizkus je poleg tega treba opraviti ob doslednem upoštevanju načela, po katerem je treba – glede na cilje navedene uredbe, zlasti okoliščino, na katero je opozorjeno v njeni uvodni izjavi 2, namreč, da ta pravica do dostopa prispeva k demokratičnosti institucij Unije, ter dejstvo, da je cilj te uredbe, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 4 in členu 1, javnosti dodeliti kar se da obsežno pravico do dostopa – izjeme od pravice do dostopa javnosti do dokumentov institucij iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001 razlagati in uporabljati ozko (sodba z dne 14. februarja 2012, Nemčija/Komisija, T‑59/09, EU:T:2012:75, točka 56).

50

Francoska republika v obravnavani zadevi trdi, da je razlogovanje iz sodbe z dne 14. februarja 2012, Nemčija/Komisija (T‑59/09, EU:T:2012:75), postalo vprašljivo zaradi sodb z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija (C‑135/11 P, EU:C:2012:376), in z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija (T‑669/11, EU:T:2014:814). Trdi, da iz sodbe z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija (C‑135/11 P, EU:C:2012:376), jasno izhaja, da lahko institucija, na katero je naslovljena prošnja, pri nadzoru zgolj preverja obstoj obrazložitve. Izraz „ki presega preveritev“, ki ga Sodišče v točki 63 navedene sodbe uporabi pred izrazom „ali obstaja obrazložitev“, naj bi poleg tega jasno kazal na omejen obseg tega nadzora.

51

V zvezi s tem zlasti iz točk 59, 62 in 63 sodbe z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija (C‑135/11 P, EU:C:2012:376), ki je bila navedena zgoraj v točkah 38, 41 in 43, izhaja, da je Sodišče sicer navedlo, da nadzor, ki ga opravi institucija, ne sme presegati preveritve, ali obstaja obrazložitev, v kateri bi se sklicevalo na izjeme iz člena 4, od (1) do (3), Uredbe št. 1049/2001, vendar to ne spremeni dejstva, da mora institucija pri tem preveriti, ali je nasprotovanje države članice ustrezno utemeljeno.

52

Ugotoviti pa je treba, da je Sodišče v sodbi z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija (C‑135/11 P, EU:C:2012:376), preučilo pritožbo, ki jo je družba IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds vložila zoper sodbo z dne 13. januarja 2011, IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds/Komisija (T‑362/08, EU:T:2011:6), v kateri Splošno sodišče ni obravnavalo vprašanja, ali bi morala Komisija izvesti nadzor prima facie ali celovit nadzor nad razlogi za nasprotovanje te države članice (sodba z dne 13. januarja 2011, IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds/Komisija, T‑362/08, EU:T:2011:6, točka 86). Pritožnica v tej zadevi je glede tega vprašanja v okviru prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očitala le, da ni priznalo, da bi morala Komisija v zvezi z dokumentom, katerega razkritje je bilo zavrnjeno, opraviti izčrpno presojo razlogov za nasprotovanje, na katere se sklicuje država članica na podlagi izjem, določenih v členu 4 Uredbe št. 1049/2001. Sodišče pa je menilo, da Splošno sodišče v zvezi s tem ni napačno uporabilo prava (sodba z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija, C‑135/11 P, EU:C:2012:376, točka 65).

53

Iz tega izhaja, da je Sodišče zgolj zavrnilo možnost, da institucija opravi izčrpno presojo, ni pa nasprotovalo nadzoru prima facie nad obrazložitvijo nasprotovanja države članice.

54

Poleg tega iz skupne razlage točk 69 in 81 ter točk od 83 do 85 sodbe z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija (T‑669/11, EU:T:2014:814), izhaja, da čeprav instituciji ni treba opraviti konkretnega in posamičnega preizkusa dokumentov, do katerih se zahteva dostop, glede na izjeme iz člena 4, od (1) do (3), Uredbe št. 1049/2001, pri čemer se ta preizkus zahteva v ustaljeni sodni praksi s tega področja (sodbe z dne 29. junija 2010, Komisija/Technische Glaswerke Ilmenau, C‑139/07 P, EU:C:2010:376, točka 53; z dne 21. septembra 2010, Švedska in drugi/API in Komisija, C‑514/07 P, C‑528/07 P in C‑532/07 P, EU:C:2010:541, točka 72, in z dne 14. novembra 2013, LPN in Finska/Komisija, C‑514/11 P in C‑605/11 P, EU:C:2013:738, točka 44), in čeprav ji ni treba opraviti izčrpne presoje obrazložitve, ki jo je država članica navedla v utemeljitev nasprotovanja v zvezi z razkritjem zahtevanih dokumentov, pa mora v skladu z obveznostjo skrbnega preizkusa kljub temu preveriti, ali se ji zdijo pojasnila države članice prima facie utemeljena.

55

Komisija je v zadevi Spirlea/Komisija tako menila, da se je nasprotovanje Zvezne republike Nemčije, ki temelji na izjemi v zvezi z varstvom namena preiskave, na prvi pogled zdelo utemeljeno, saj je še naprej tekel poskusni postopek EU 2070/11/SNCO, ki poteka pred morebitnim začetkom formalne faze postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, v okviru katerega je bil pripravljen zahtevani dokument, in sicer odgovor nemških organov na zahtevo Komisije za informacije. Komisija je namreč še vedno preučevala odgovor Zvezne republike Nemčije in nadaljnje ukrepanje v zvezi z njim (sodba z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija, T‑669/11, EU:T:2014:814, točke 70, 84 in 103).

56

Komisija je torej ugotovila, da se je lahko Zvezna republika Nemčija veljavno sklicevala na izjemo v zvezi z varstvom namena inšpekcij, preiskav in revizij, ker je postopek potekal, za to ugotovitev pa je morala preveriti, ali niso bila dejstva, ki jih je navedla Zvezna republika Nemčija, očitno netočna.

57

Tako v nasprotju s trditvami Francoske republike ni mogoče šteti, da se je Splošno sodišče v sodbi z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija (T‑669/11, EU:T:2014:814), odpovedalo pristopu, ki ga je uporabilo v sodbi z dne 14. februarja 2012, Nemčija/Komisija (T‑59/09, EU:T:2012:75), prav tako pa zadnjenavedene sodbe ni mogoče primerjati s sodbo z dne 21. junija 2012, IFAW/Komisija (C‑135/11 P, EU:C:2012:376).

58

Iz vsega navedenega je razvidno, da mora institucija opraviti nadzor prima facie nad utemeljenostjo razlogov zadevne države članice za zavrnitev razkritja.

59

Nazadnje je treba zavrniti trditev Francoske republike, da je Komisija v nasprotju z omejitvami obsega svojega nadzora neupravičeno opravila izčrpno presojo v zvezi z obrazložitvijo nasprotovanja, ki ga je izrazila. Namreč, kot je navedeno zgoraj v točki 10, je Komisija v obravnavani zadevi ocenila razloge za zavrnitev, ki so jih navedli francoski organi, ter sklenila, kar zadeva razlog za zavrnitev na podlagi izjeme iz člena 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001, da „dokumenta, do katerih je bil naprošen dostop, nista tesno povezana s sodnim postopkom, ki bi obstajal ali bi bil razumno predvidljiv v tej fazi“, da „je [zato] očitno, da zadevna dokumenta ne spadata pod izjemo, na katero se sklicujejo francoski organi,“ in da „navedena izjema ne more biti ovira za njuno razkritje“. Kar zadeva razlog za zavrnitev na podlagi izjeme iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, je Komisija navedla, da „ne obstaja nobena preiskava, ki bi potekala, [zato] se v tej fazi uporaba zgoraj navedene izjeme zdi popolnoma hipotetična, posledično pa se sklicevanje nanjo v tem primeru na prvi pogled ne zdi utemeljeno“.

60

Prvič, glede na kratkost te analize in uporabo ključnih izrazov, kot sta „očitno“ ali „na prvi pogled“, je mogoče ugotoviti, da ne gre za izčrpen nadzor obrazložitve, ki jo je navedla Francoska republika, temveč za nadzor prima facie.

61

Drugič, zaradi dolžnosti skrbnega ravnanja je Komisija morala prima facie preveriti obstoj sodnega postopka ali preiskave, v okviru katere bi bila pripravljena sporna dokumenta, saj naj bi bilo prav z obstojem takega sodnega postopka ali take preiskave mogoče upravičiti uporabo izjem iz člena 4(2), druga in tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001.

62

Komisija zato ni prekoračila omejitev svojega nadzora, kakor so opredeljene v členu 4(5) Uredbe št. 1049/2001. Prvi tožbeni razlog je treba torej zavrniti.

63

Francoska republika v okviru tretjega tožbenega razloga trdi, da je Komisija napačno menila, da se za nasprotovanje dostopu do spornih dokumentov ne more opreti na izjemo v zvezi z varstvom sodnih postopkov in izjemo v zvezi z varstvom namena preiskave.

64

Tako je treba ugotoviti, ali je Komisija lahko sklenila, da razlogi, ki jih je podala Francoska republika, da bi utemeljila svoje nasprotovanje razkritju spornih dokumentov, niso bili prima facie utemeljeni.

65

S tega vidika je tretji tožbeni razlog razdeljen na dva dela, pri čemer se prvi del nanaša na kršitev člena 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001, drugi pa na kršitev člena 4(2), tretja alinea, navedene uredbe.

66

Francoska republika, ki jo podpira Češka republika, v bistvu trdi, da je postopek iz Direktive 98/34 ob upoštevanju njegovega cilja in poteka zelo podoben predhodni fazi postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, opozarja pa tudi, da bi lahko postopek iz Direktive 98/34 ob nadaljnjem nestrinjanju med Komisijo in zadevno državo članico privedel do izvajanja postopka zaradi neizpolnitve obveznosti.

67

Če pa bi se postopek zaradi neizpolnitve obveznosti začel zoper tehnični predpis, ki je bil predmet postopka iz Direktive 98/34, bi bila opomin in obrazloženo mnenje postopkovni listini, v kateri je vpogled prepovedan zlasti zaradi varstva sodnih dejavnosti.

68

Komisija izpodbija trditve Francoske republike.

69

Člen 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001 določa, da institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo sodnih postopkov in pravnih nasvetov, razen če ne prevlada javni interes za razkritje.

70

Spomniti je treba, da je bilo razsojeno, da je treba izraz „sodni postopki“ razlagati tako, da varstvo javnega interesa nasprotuje razkritju vsebine dokumentov, pripravljenih samo za posamezen sodni postopek (glej sodbo z dne 3. oktobra 2012, Jurašinović/Svet, T‑63/10, EU:T:2012:516, točka 66 in navedena sodna praksa).

71

Prav tako je bilo v okviru zadeve v zvezi s Komisijo že odločeno, da je treba z izrazom „dokumenti, pripravljeni samo za posamezen sodni postopek“, razumeti vložene vloge in akte, interne dokumente v zvezi z obravnavanjem tekoče zadeve in s komunikacijo v zvezi z zadevo med zadevnim generalnim direktoratom in pravno službo ali odvetniško pisarno, pri čemer je cilj te razmejitve področja uporabe izjeme v navedeni zadevi po eni strani zagotovitev varstva notranjega dela na Komisiji ter po drugi strani zaupnost in varovanje načela poklicne tajnosti odvetnikov (glej sodbo z dne 3. oktobra 2012, Jurašinović/Svet, T‑63/10, EU:T:2012:516, točka 67 in navedena sodna praksa).

72

Vendar sporna dokumenta v obravnavani zadevi nista ne vlogi ne akta, ki sta bila vložena v okviru sodnega postopka, in na splošno nista bila pripravljena za posamezen sodni postopek.

73

Kar zadeva trditev Francoske republike, ki jo podpira Češka republika, da bi morala država članica šteti, da bi v določenem obdobju obstajala nevarnost za tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti v zvezi z besedilom, ki je bilo sprejeto po koncu postopka iz Direktive 98/34, in to še toliko bolj, ker Komisija ni sprejela uradnega sklepa o končanju postopka, je treba spomniti, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso nevarnost za škodovanje varovanemu interesu razumno predvidljiva, in ne zgolj hipotetična (glej sodbo z dne 3. julija 2014, Svet/in ’t Veld, C‑350/12 P, EU:C:2014:2039, točka 52 in navedena sodna praksa).

74

V zvezi s tem, čeprav lahko Komisija, kadar država članica po njenem mnenju ni izpolnila obveznosti, presodi o možnosti ukrepanja zaradi neizpolnitve obveznosti proti tej državi in opredeli trenutek, ko bo proti njej začela postopek zaradi neizpolnitve obveznosti (glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 2013, LPN in Finska/Komisija, C‑514/11 P in C‑605/11 P, EU:C:2013:738, točka 61), pa to ne spremeni dejstva, da sporna dokumenta in predvsem odgovor francoske vlade z dne 17. junija 2014 na podrobni mnenji avstrijske vlade in Komisije, ki je naveden zgoraj v peti alinei točke 3, na datum sprejetja izpodbijanega sklepa, torej devet mesecev po sprejetju zakona št. 2014‑779, nista privedla do tega, da bi Komisija na podlagi člena 258, prvi odstavek, PDEU poslala opomin.

75

Zato tudi če je Komisija nameravala – kot trdi Francoska republika – začeti postopek zaradi neizpolnitve obveznosti zoper Francosko republiko in je elemente iz svojega podrobnega mnenja, katerih razkritje bi lahko škodilo varstvu sodnih postopkov, v ta namen povzela v opominu ali celo v morebitni vlogi, vloženi pred Sodiščem (glej v tem smislu sodbo z dne 11. decembra 2001, Petrie in drugi/Komisija, T‑191/99, EU:T:2001:284, točki 68 in 69), pa nevarnost za začetek predhodne faze postopka zaradi neizpolnitve obveznosti zoper Francosko republiko v obravnavani zadevi ni bila razumno predvidljiva in je bila torej zgolj hipotetična.

76

V zvezi s tem je v obravnavani zadevi pomembno, da so francoski organi navedli le „prihodnje“ sodne postopke v okviru „morebitnega“ postopka zaradi neizpolnitve obveznosti. Iz tega izhaja, da sprožitev takih postopkov ni bila razumno predvidljiva niti za francoske organe in da so se želeli zaščititi, če bi Komisija nameravala začeti tak postopek zaradi neizpolnitve obveznosti.

77

Nazadnje, ker sporna dokumenta dejansko nista bila pripravljena v okviru sodnega postopka, temveč v okviru postopka iz Direktive 98/34, in ker poleg tega začetek predhodne faze postopka zaradi neizpolnitve obveznosti zoper Francosko republiko ni bil razumno predvidljiv in je ostal le hipotetičen, je Komisija upravičeno menila, da se to, da so francoski organi zavrnili dostop do spornih dokumentov, ki temelji na členu 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001, prima facie ni zdelo utemeljeno.

78

Zato je treba prvi del tretjega tožbenega razloga zavrniti.

79

Francoska republika trdi, da bi morala Komisija ugotoviti, da je za dokumente, ki jih je Francoska republika izdajala v okviru postopka iz Direktive 98/34, veljala splošna domneva, da izpolnjujejo namene preiskave, in da je torej lahko nasprotovala dostopu do njih. Razlogi, iz katerih je Sodišče menilo, da je obstajala splošna domneva izpolnjevanja namena preiskave, kar zadeva predhodno fazo postopka zaradi neizpolnitve obveznosti (sodba z dne 14. novembra 2013, LPN in Finska/Komisija, C‑514/11 P in C‑605/11 P, EU:C:2013:738, točka 65), naj bi namreč veljali tudi za postopek iz Direktive 98/34.

80

Komisija izpodbija trditve Francoske republike.

81

Člen 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 določa, da institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo namena inšpekcij, preiskav in revizij, razen če ne prevlada javni interes za razkritje.

82

Po eni strani je treba ugotoviti, da Komisija ni nasprotovala temu, da je postopek iz Direktive 98/34 mogoče šteti za preiskavo, kar je v odgovoru na ukrepe procesnega vodstva Francoska republika priznala. Komisija je v izpodbijanem sklepu namreč menila, da izjeme iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 ni mogoče uporabiti, ker je bil postopek vsekakor končan pred sprejetjem navedenega sklepa in ker v zvezi z njim nadaljnje ukrepanje ni bilo predvideno.

83

Po drugi strani namen izjeme iz te določbe ni varovati preiskave, temveč cilj teh dejavnosti preiskave (glej v tem smislu sodbi z dne 6. julija 2006, Franchet in Byk/Komisija, T‑391/03 in T‑70/04, EU:T:2006:190, točki 105 in 109, in z dne 14. februarja 2012, Nemčija/Komisija, T‑59/09, EU:T:2012:75, točka 73 in navedena sodna praksa).

84

Ker se je postopek iz Direktive 98/34 končal, ko je Komisija sprejela izpodbijani sklep, razkritje dokumentov, pripravljenih v tem okviru, v obravnavani zadevi ne more škoditi cilju tega postopka.

85

V zvezi s tem je treba zavrniti trditev Francoske republike, ki jo v tem smislu podpira Češka republika, da se sporni dokumenti nekaj časa po končanju preiskave ne bi smeli razkriti, in sicer toliko časa, kolikor obstaja razumno predvidljiva možnost, da bi država članica in Komisija potrebovali prostor za nemoteno razpravo, da se razreši spor o skladnosti nacionalne ureditve s pravom Unije.

86

V skladu s sodno prakso je namreč treba člen 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 razlagati tako, da se ta določba, ki varuje „namene inšpekcij, preiskav in revizij“, uporablja, le če bi lahko razkritje obravnavanih dokumentov ogrozilo dokončanje teh dejavnosti (sodba z dne 6. julija 2006, Franchet in Byk/Komisija, T‑391/03 in T‑70/04, EU:T:2006:190, točka 109).

87

Izjema zaradi varstva inšpekcij, preiskav in revizij lahko sicer zajema različna dejanja preiskav ali inšpekcij, dokler preiskave ali inšpekcije potekajo, čeprav je posamezna preiskava ali inšpekcija, o kateri je bilo sprejeto poročilo, do katerega se prosi dostop, končana (glej sodbo z dne 6. julija 2006, Franchet in Byk/Komisija, T‑391/03 in T‑70/04, EU:T:2006:190, točka 110 in navedena sodna praksa).

88

Vendar bi dopustitev, da izjema iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 zajema različne dokumente, ki izhajajo iz inšpekcij, preiskav ali revizij, pomenila, da bi bil dostop do omenjenih dokumentov podrejen negotovemu, prihodnjemu in morebiti oddaljenemu dogodku, odvisnemu od hitrosti in skrbnosti različnih organov (sodba z dne 6. julija 2006, Franchet in Byk/Komisija, T‑391/03 in T‑70/04, EU:T:2006:190, točka 111).

89

Taka rešitev bi bila v nasprotju s ciljem zagotovitve dostopa javnosti do dokumentov institucij, katerega namen je, da se državljanom omogoči učinkovitejši nadzor zakonitosti izvajanja oblasti (glej v tem smislu sodbo z dne 6. julija 2006, Franchet in Byk/Komisija, T‑391/03 in T‑70/04, EU:T:2006:190, točka 112).

90

Ne le, da je bil postopek iz Direktive 98/34 v obravnavani zadevi končan, ampak – kot je navedeno zgoraj v točki 78 – začetek postopka zaradi neizpolnitve obveznosti poleg tega ni bil razumno predvidljiv in je ostal zgolj hipotetičen. Zato se za zavrnitev dostopa do spornih dokumentov ni bilo mogoče sklicevati na izjemo iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001.

91

Komisija je torej upravičeno menila, da razlog v zvezi z varstvom namena preiskave na prvi pogled ni bil utemeljen.

92

Ob upoštevanju vsega navedenega je treba zavrniti drugi del tretjega tožbenega razloga in torej tretji tožbeni razlog v celoti, ne da bi bilo treba odločati o vprašanju njegove dopustnosti, ki ga postavlja Komisija, po mnenju katere je Francoska republika z navedenim tožbenim razlogom v bistvu ciljala na zakonitost izpodbijanega sklepa, ki je bil sprejet v zvezi s prosilcem za dostop, in ne na spoštovanje člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001, v katerem je opredeljen edini legitimni predmet tega spora (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2002, Svet/Boehringer, C‑23/00 P, EU:C:2002:118, točka 52).

93

Zato je treba tožbo v celoti zavrniti.

94

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Francoska republika ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

95

Poleg tega v skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Češka republika torej nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat)

razsodilo: