22

Tožeča stranka je 7. septembra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

23

Na podlagi poročila sodnice poročevalke je Splošno sodišče (četrti senat) odločilo, da začne ustni postopek, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča strankama postavilo pisna vprašanja. Ti sta na ta vprašanja odgovorili v predpisanem roku.

24

Stranki sta na obravnavi 11. septembra 2012 ustno podali navedbe in odgovorili na vprašanja, ki jih je postavilo Splošno sodišče.

25

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

26

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

45

Tožeča stranka navaja, da je izpodbijani sklep v celoti utemeljen na informacijah, pridobljenih na podlagi prošnje, ki jo je vložilo podjetje Masco v skladu z Obvestilom o prizanesljivosti iz leta 2002. Vendar naj bi bilo navedeno obvestilo nezakonito, ker naj v Pogodbi ES ali v Uredbi št. 1/2003 ne bi bilo nikakršne pravne podlage za to, da lahko Komisija na podlagi netipičnega pravnega akta odobri popolno ali delno imuniteto pred globami podjetju, ki je sodelovalo pri kršitvi, za katero so bila druga podjetja kaznovana zaradi njegove prijave. Poleg tega naj bi odobritev take imunitete zaradi prijave ravnanja drugih podjetij pomenila kršitev načela enakega obravnavanja. Tožeča stranka meni še, da ker lahko zgolj zakonodajalec Unije, enako kot v primeru držav članic, odloči, da bo sprejel program za nagraditev sodelovanja podjetij, je Komisija kršila načelo delitve oblasti, ker je sprejela Obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2002, ter načeli preglednosti in dobrega upravljanja, ki sta določeni v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (UL 2010, C 83, str. 389).

46

Komisija temu tožbenemu razlogu nasprotuje.

47

V uvodu je treba ugotoviti, da čeprav tožeča stranka ne uveljavlja formalnega ugovora nezakonitosti Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 v smislu člena 277 PDEU, je iz vsebine njenega tožbenega razloga razvidno, da se želi z njim doseči razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, ker naj bi bil utemeljen na navedenem obvestilu, ki naj bi bilo nezakonito. V teh okoliščinah je treba najprej preizkusiti dopustnost ugovora nezakonitosti, ki ga podaja tožeča stranka, in v primeru njegove dopustnosti nato ugotoviti še, ali je ta ugovor utemeljen.

48

Najprej je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 277 PDEU izraz splošnega načela, ki vsaki stranki zagotavlja pravico, da zato, da doseže razglasitev ničnosti odločbe, ki je naslovljena nanjo ali ki jo neposredno in posamično zadeva, izpodbija veljavnost prejšnjih aktov institucij, ki, čeprav niso v obliki uredbe, pomenijo pravno podlago sporne odločbe, če ta stranka na podlagi člena 263 PDEU nima pravice vložiti direktne tožbe proti tem aktom, ki posegajo v njen pravni položaj, ne da bi imela možnost zanje predlagati razglasitev ničnosti (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 6. marca 1979 v zadevi Simmenthal proti Komisiji, 92/78, Recueil, str. 777, točki 39 in 40, in sodbo Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, T-23/99, Recueil, str. II-1705, točka 272).

49

Ker namen člena 277 PDEU ni stranki omogočiti izpodbijanje veljavnosti katerega koli splošnega akta v dobro katerega koli pravnega sredstva, se mora splošni akt, glede katerega se uveljavlja nezakonitost, neposredno ali posredno uporabljati v spornem dejanskem stanju in mora obstajati neposredna pravna zveza med izpodbijano posamično odločbo in zadevnim splošnim aktom (sodba Sodišča z dne 13. julija 1966 v zadevi Italija proti Svetu in Komisiji, 32/65, Recueil, str. 563, 594; sodbi Splošnega sodišča z dne 26. oktobra 1993 v združenih zadevah Reinarz proti Komisiji, T-6/92 in T-52/92, Recueil, str. II-1047, točka 57, in z dne 29. novembra 2005 v zadevi Heubach proti Komisiji, T-64/02, ZOdl., str. II-5137, točka 35).

50

Dalje, v zvezi z Obvestilom o prizanesljivosti iz leta 2002 je, prvič, treba navesti, da Komisija v njem na eni strani na splošno in abstraktno določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati podjetja za odpravo ali zmanjšanje glob na področju kršitev člena 101 PDEU (točke od 8 do 27 navedenega obvestila), na drugi strani pa, da to obvestilo pri podjetjih ustvarja upravičena pričakovanja (glej točko 29 navedenega obvestila).

51

Drugič, Komisija sicer izpodbijanega sklepa res ni sprejela na podlagi Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002, saj ta sklep temelji na členu 7 Uredbe št. 1/2003, vendar je jasno, da je Komisija na eni strani s prošnjo podjetja Masco v okviru Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 (glej točko 128 obrazložitve izpodbijanega sklepa) prejela informacije, ki so ji omogočile izvedbo pregledov, in da je na drugi strani na podlagi prošenj za zmanjšanje glob, ki so jih vložila druga podjetja, kot so Grohe in Ideal Standard, vsaj delno lahko zbrala informacije in dokaze, zaradi katerih je lahko sprejela izpodbijani sklep.

52

Zato v obravnavani zadevi med izpodbijanim sklepom in splošnim aktom obstaja neposredna pravna zveza, to je Obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2002. Ker tožeča stranka ni mogla predlagati, naj se Obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2002 kot splošni akt razglasi za nično, je to lahko predmet ugovora nezakonitosti.

53

Ugovor nezakonitosti Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002, ki ga podaja tožeča stranka, je zato dopusten.

54

Opozoriti je treba, da v skladu s členom 15(2) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prva Uredba o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3), ki je postal člen 23(2) Uredbe št. 1/2003, „Komisija lahko podjetjem […] z odločbo naloži globo […], kadar namerno ali iz malomarnosti […] kršijo člen [101 PDEU] ali člen [102 PDEU]“.

55

V skladu s sodno prakso v členu 15(2) Uredbe št. 17 niso taksativno našteta merila, ki jih lahko upošteva Komisija zaradi določitve globe. Zato je ravnanje podjetja med upravnim postopkom lahko eden od elementov, ki jih je pri tej določitvi treba upoštevati (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Finnboard proti Komisiji, C-298/98 P, Recueil, str. I-10157, točka 56 in navedena sodna praksa). Glede tega je treba poudariti, da sta odprava ali zmanjšanje globe, ki sta lahko odobrena podjetjem v okviru Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002, namenjena temu, da Komisija lažje odkrije in kaznuje podjetja, ki sodelujejo pri skrivnih omejevalnih sporazumih. V teh okoliščinah je Komisija lahko v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 zaradi preglednosti in enakega obravnavanja opredelila pogoje, pod katerimi so vsa podjetja, ki sodelujejo z njo, upravičena do odprave ali zmanjšanja globe.

56

Ob upoštevanju zgornje ugotovitve je treba najprej kot neutemeljeno zavrniti trditev tožeče stranke, da v bistvu Komisija ni imela nikakršne pravne podlage za sprejetje Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002.

57

Dalje, dodatno trditev tožeče stranke, da je z Obvestilom o prizanesljivosti iz leta 2002 kršeno načelo delitve oblasti, je treba zavrniti kot neutemeljeno. Namreč, kot je bilo ugotovljeno v točki 55 zgoraj, je Komisija lahko na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 sprejela obvestilo, v katerem so določeni pogoji, ki jih je mogoče upoštevati pri določitvi globe, ki jo lahko naloži. Glede tega je treba trditev tožeče stranke, da je v številnih državah članicah Unije veljavne istovrstne programe sprejel zakonodajalec, zavrniti kot brezpredmetno. To namreč, tudi če bi bilo res, ne vpliva na ugotovitev, da je člen 15(2) Uredbe št. 17 veljavna pravna podlaga za sprejetje Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 s strani Komisije.

58

Poleg tega, trditve tožeče stranke, da sta z Obvestilom o prizanesljivosti iz leta 2002 kršeni načeli preglednosti in dobrega upravljanja, je treba zavrniti kot neutemeljene. Po eni strani namreč Obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2002 kot akt, ki je objavljen v Uradnem listu Evropske unije in v katerem so določeni pogoji, pod katerimi se Komisija zaveže, da bo odpravila ali zmanjšala globo podjetjem, ne krši, ampak, ravno nasprotno, prispeva k preglednosti prakse odločanja Komisije na tem področju. Po drugi strani navedeno obvestilo, ker, kot je navedeno v njegovi prvi uvodni izjavi, določa okvir za nagrajevanje sodelovanja podjetij, ki so ali so bila vključena v skrivne kartele z vplivom na trgovino v Uniji, pri preiskavah Komisije, torej ni samo v skladu z načelom dobrega upravljanja, ampak ga ponazarja.

59

Nazadnje, trditev tožeče stranke, katere vsebino je zadnja predstavila v pisnih stališčih v odgovor na ukrepe procesnega vodstva in v ustnih odgovorih na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi, in sicer da je z Obvestilom o prizanesljivosti iz leta 2002 kršeno načelo enakega obravnavanja, ker naj bi bilo ugodnejše za velika podjetja, je treba zavrniti kot neutemeljeno. Zadošča namreč ugotoviti, da so do koristi iz navedenega obvestila v zameno za izpolnitev obveznosti, ki so določene v njem, upravičena vsa podjetja, ki želijo sodelovati s Komisijo, brez diskriminacije na podlagi velikosti podjetij, ki so pripravljena sodelovati. Glede tega tožeča stranka nikakor ne dokazuje, da so podjetja v enakem položaju obravnavana različno ali da so, nasprotno, podjetja v različnih položajih napačno obravnavana enako.

60

Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot delno neutemeljen in kot delno brezpredmeten.

[…] (ni prevedeno)

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)

razsodilo: