1

Tožeča stranka, Ursula Adamowski, je 18. februarja in 12. marca 2003 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložila dve prijavi za registracijo blagovnih znamk Skupnosti na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 16, str. 353), kakor je bila spremenjena (nadomestila jo je Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)).

2

Znamka, za katero je bila prijavljena registracija 18. februarja 2003, je ta figurativni znak:

3

Znamka, za katero je bila prijavljena registracija 12. marca 2003, je besedni znak Fagumit.

4

Proizvodi, za katere so bile prijavljene registracije, spadajo v razreda 12 in 17 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo temu opisu:

5

Znamki, navedene v točkah 2 in 3 zgoraj, sta bili registrirani 28. junija 2004.

6

Intervenientka, Fabryka Węży Gumowych i Tworzyw Sztucznych Fagumit sp. z o.o., je vložila dve zahtevi za ugotovitev ničnosti izpodbijanih znamk na podlagi:

—

člena 52(1)(c) Uredbe št. 40/94 (postal člen 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009) z razlogom, ki se nanaša na firmo intervenientke, registrirano na Poljskem leta 1993 in uporabljano v gospodarskem prometu v zvezi z izvozom proizvodov v več držav članic, med katerimi je zlasti Nemčija, od tega datuma.

7

Oddelek za izbris je z dvema odločbama, sprejetima 25. junija 2009, zavrnil zahtevi za ugotovitev ničnosti.

8

Intervenientka je 27. avgusta 2009 pri UUNT na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 zoper odločbo oddelka za izbris vložila pritožbi.

9

Prvi odbor za pritožbe je z odločbama z dne 3. septembra 2010 (v nadaljevanju: izpodbijani odločbi) ugodil pritožbama, razveljavil odločbi oddelka za izbris in na podlagi ugotovitve, da so trije razlogi za razveljavitev, ki jih je navedla intervenientka, utemeljeni, razglasil izpodbijani znamki za neveljavni.

10

Glede razloga v zvezi s členom 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 (glej točko 6, tretja alinea, zgoraj) je odbor za pritožbe menil, da je intervenientka predložila dokaz o uporabi izraza „fagumit“ v gospodarskem prometu na mednarodni ravni od 1. junija 1997 z izvozom med drugim v Nemčijo na podlagi sporazuma o distribuciji, ki je bil sklenjen z družbo Adamex Handels- u. Transportgesellschaft mbH, katere poslovodja je bila tožeča stranka. Ta znak naj bi bil v Nemčiji zaščiten na podlagi člena 53(1)(b) Markengesetz (nemški zakon o znamkah). Glede razloga v zvezi s členom 53(1)(b) Uredbe št. 207/2009 (glej točko 6, druga alinea, zgoraj) je odbor za pritožbe menil, da je izpodbijana znamka, prikazana zgoraj v točki 3, prevladujoč element poljske znamke, na katero se nanaša zahteva za ugotovitev ničnosti, med tem ko je izpodbijana znamka, prikazana zgoraj v točki 2, v bistvu reprodukcija zadnjenavedene. Nato je odbor za pritožbe ugotovil, da je glede na to, da se izraza „posrednik ali zastopnik“ iz člena 8(3) Uredbe št. 207/2009 nanašata tudi na poslovodjo posrednika, zastopnika ali distributerja, in glede na to, da dokumenta z dne 10. aprila 1998 ni mogoče razlagati tako, da je bila z njim tožeči stranki podeljena pravica do registracije izpodbijanih znamk, tudi ta razlog utemeljen. Glede razloga v zvezi s členom 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 je odbor za pritožbe poudaril, da je imela tožeča stranka na podlagi zgoraj navedenega sporazuma o distribuciji dolžnost skrbeti za varstvo gospodarskih interesov intervenientke – uresničitev tega cilja pa je bila ogrožena z vložitvijo prijave za registracijo znamke Skupnosti – zgoraj navedeni dokument z dne 10. aprila 1998 pa ne dokazuje, da je tožeča stranka ob vložitvi zadevne prijave ravnala v dobri veri. Ker nobena okoliščina ni kazala na to, da se je intervenientka odrekla pravicam, ki izhajajo iz znaka Fagumit, ali da je tožeča stranka ravnala v dobri veri, je bilo ugotovljeno, da je tudi ta razlog utemeljen.

11

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

12

UUNT in intervenientka Splošnemu sodišču predlagata, naj:

13

Ker so se stranke o tem že opredelile, je treba v skladu s členom 50 Poslovnika Splošnega sodišča ti zadevi združiti za izdajo sodbe.

14

V vsaki od obravnavanih zadev tožeča stranka navaja tri tožbene razloge, ki se nanašajo na, prvič, kršitev člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(4) Uredbe št. 207/2009, drugič, kršitev člena 53(1)(b) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(3) Uredbe št. 207/2009 in, tretjič, kršitev člena 52(1)(b) navedene uredbe.

15

Na podlagi navedb UUNT vsak od razlogov za ugotovitev ničnosti, ki jih je uporabil odbor za pritožbe, zadošča za razglasitev ničnosti izpodbijanih znamk. V teh okoliščinah bo najprej opravljen preizkus drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na razlog za razglasitev ničnosti iz člena 53(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009.

16

V okviru tega tožbenega razloga tožeča stranka navaja, da člen 165(4)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009 intervenientki preprečuje, da bi se v svojo korist sklicevala na člen 53(1)(b) navedene uredbe.

17

Tega argumenta ni mogoče sprejeti. Na podlagi člena 165(4)(b) Uredbe št. 207/2009 se namreč blagovne znamke Skupnosti ne sme razglasiti za nično v skladu s členom 53(1) in (2), če je bila prejšnja pravica registrirana ali je bila zanjo vložena prijava ali je bila pridobljena pred 1. majem 2004 v državi, ki je pristopila k Evropski uniji na ta datum.

18

Namen te določbe je izključiti možnost izpodbijanja znamke Skupnosti, ki je bila registrirana ali je bila zanjo vložena prijava pred 1. majem 2004, zgolj na podlagi pristopa nekaterih držav k Uniji, med tem ko ta možnost ni obstajala pred navedenim pristopom. Zadevna določba se torej ne nanaša na to, da bi bilo imetniku znamke po 1. maju 2004 preprečeno vložiti zahtevo za ugotovitev ničnosti, ki bi jo lahko vložil že pred tem datumom.

19

V zvezi s tem se na razlog za razglasitev ničnosti iz člena 53(1)(b) Uredbe št. 207/2009 lahko sklicuje imetnik znamke, navedene v členu 8(3) te uredbe, čeprav je bila ta znamka registrirana v državi, ki ni članica Unije. V nasprotju z odstavki 1, 2, 4 in 5 člena 8 Uredbe št. 207/2009 se namreč odstavek 3 tega člena ne nanaša na znamke, registrirane v državi članici, ali na znamke, ki učinkujejo v državi članici. Če bi bila registracija znamke v državi članici pogoj za uporabo člena 8(3) Uredbe (ES) št. 207/2009, bi poleg tega ta določba pomenila dvojno uporabo z odstavkoma 1 in 5 istega člena. Zato je treba ugotoviti, da bi intervenientka – kot je navedel UUNT – lahko vložila zahtevi za ugotovitev ničnosti, navedeni v točki 6 zgoraj, že pred pristopom Republike Poljske k Uniji, tako da člen 165(4)(b) Uredbe št. 207/2009 ne vpliva niti na utemeljenost teh zahtev niti na zakonitost izpodbijanih odločb.

20

V obravnavani zadevi se argumenti tožeče stranke nanašajo na obstoj soglasja imetnika znamke, prikazane zgoraj v točki 6, druga alinea, pri tem pa ne zanika, da je bila posrednica ali zastopnica intervenientke. V teh okoliščinah tožeča stranka navaja, da je soglasje intervenientke pridobila pred vložitvijo prijav, navedenih zgoraj v točkah od 1 do 3, na podlagi dokumenta z dne 10. aprila 1998.

21

UUNT in intervenientka izpodbijata to navedbo.

22

Za uporabo člena 8(3) Uredbe št. 207/2009 se zahteva, da je ali je bil prijavitelj znamke posrednik ali zastopnik imetnika znamke in da je prijava vložena v imenu posrednika ali zastopnika brez soglasja imetnika in brez legitimnih razlogov, ki bi upravičevali ravnanje posrednika ali zastopnika. Cilj te določbe je izognitev zlorabi znamke s strani posrednika njenega imetnika, saj lahko posrednik izkoristi poznanstva in izkušnje, pridobljene v poslovnem razmerju z imetnikom, ter s tem nezakonito pridobi koristi iz vpliva in investicij, ki jih je pridobil imetnik sam (sodba Splošnega sodišča z dne 6. septembra 2006 v zadevi DEF-TEC Defense Technology proti UUNT – Defense Technology (FIRST DEFENSE AEROSOL PEPPER PROJECTOR), T-6/05, ZOdl., str. II-2671, točka 38).

23

Soglasje za registracijo znamke v imenu posrednika ali zastopnika mora biti jasno, podrobno opredeljeno in brezpogojno (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo FIRST DEFENSE AEROSOL PEPPER PROJECTOR, točka 40). V obravnavani zadevi pa je treba navesti, da – kot je ugotovil odbor za pritožbe – dokument z dne 10. aprila 1998, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ne izpolnjuje teh pogojev.

24

Natančneje, v skladu z besedilom tega dokumenta, naslovljenega na družbo Adamex Industrie GmbH, je dal zastopnik intervenientke soglasje, da se „originalni simbol“ in označba („Or[i]ginal-Symbol“ in „Bezeichnung“) družbe Fagumit „uporablja“ in „pridrži“ („Benutzung“ in „Vorbehalt“) za celotno Evropo, in pojasnil, da se po njegovem mnenju to nanaša na družbe Fagumit GmbH Deutschland, Fagumit SARL Frankreich in Fagumit Schweiz.

25

V teh okoliščinah je treba, prvič, navesti, da v zadevnem dokumentu ni navedena možnost, da bi tožeča stranka vložila prijavo za registracijo znaka, prikazanega zgoraj v točki 2, kot znamke Skupnosti. V zvezi s tem je treba navesti, da tožeča stranka v tem dokumentu ni navedena in da se ta ne nanaša na možnost registracije navedenega znaka kot znamke Skupnosti.

26

Drugič, čeprav – kot je navedla tožeča stranka pred oddelkom za izbris in odborom za pritožbe – družbe Fagumit Deutschland, Fagumit Frankreich in Fagumit Schweiz še niso obstajale, ko je bil zadevni dokument poslan, je ta dokument mogoče razumeti tako, da pomeni, da intervenientka ne nasprotuje temu, da firma zadevnih družb vsebuje tržno ime Fagumit in da te družbe v svojih dejavnostih uporabljajo – celo ekskluzivno – zadevno znamko.

27

Tožeča stranka se ne more sklicevati na dejstvo, da intervenientka ni nasprotovala temu, da sporni znak uporabljajo družbe, ki niso navedene v dokumentu z dne 10. aprila 1998. Kot je navedla tožeča stranka v točki 33 tožb in kot je razvidno iz dokumentov, ki jih je predložila UUNT, je zadevna uporaba znaka potekala v okviru trženja blaga, ki ga je proizvedla intervenientka. Taka uporaba pa je logični sestavni del sodelovanja med intervenientko in distributerji njenih proizvodov, ne dokazuje pa opustitve znaka, prikazanega zgoraj v točki 6, druga alinea, na podlagi česar bi bilo vsakomur dovoljeno vložiti prijavo za registracijo tega znaka ali prevladujočega elementa tega znaka kot znamke Skupnosti.

28

Iz navedenega izhaja, da odbor za pritožbe ni storil napake s tem, da je menil, da dokumenta z dne 10. aprila 1998 ni mogoče razumeti tako, da je bilo z njim tožeči stranki dano soglasje v smislu člena 8(3) Uredbe št. 207/2009 za registracijo izpodbijanih znamk.

29

V tem kontekstu okoliščina, ki jo je navedla tožeča stranka, v skladu s katero njen odnos z intervenientko ni izpolnjeval formalnih zahtev, tako da seznama podjetij, na katera se nanaša dokument z dne 10. aprila 1998, ni mogoče šteti za izčrpnega, ni upoštevna. Ker zadevni dokument ni soglasje v smislu člena 8(3) Uredbe št. 207/2009, namreč ta okoliščina – tudi če bi bila dokazana – ne izpodbija ugotovitve odbora za pritožbe.

30

Zato je treba zavrniti drugi tožbeni razlog in na podlagi razlogov, predstavljenih zgoraj v točki 15, tožbo v celoti.

31

V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi UUNT in intervenientke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)

razsodilo: