Zadeva T-357/02 RENV

Freistaat Sachsen (Nemčija)

proti

Evropski komisiji

„Državne pomoči – Pomoči, ki so jih odobrili organi zvezne dežele Saške – Pomoči za coaching, udeležbo na sejmih in razstavah, sodelovanje in spodbujanje dizajna – Odločba o razglasitvi delne združljivosti in delne nezdružljivosti sheme pomoči s skupnim trgom – Shema pomoči v korist malih in srednje velikih podjetij – Neizvajanje diskrecijske pravice – Obveznost obrazložitve“

Povzetek sodbe

1.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Vpliv na trgovino med državami članicami – Škodovanje konkurenci – Merila za presojo – Sistem pomoči

(člen 87(1) ES; Uredba Komisije št. 70/2001, člen 5)

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Kategorije pomoči, ki so opredeljene v predpisih in jih je mogoče šteti za združljive s skupnim trgom – Uredba št. 70/2001 o pomočeh za majhna in srednje velika podjetja – Možnost preučitve pomoči glede na merila, opredeljena v členu 87(3) ES

(člen 87(3) ES in 88(3) ES; Uredba Komisije št. 70/2001)

3.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Pomoči, ki jih je mogoče šteti za združljive s skupnim trgom – Diskrecijska pravica Komisije – Možnost sprejetja smernic – Posamična presoja zunaj okvira smernic – Dopustnost

(člen 87(3) ES)

4.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Pomoči, ki jih je mogoče šteti za združljive s skupnim trgom – Diskrecijska pravica Komisije – Sodni nadzor – Meje

(člen 87(3)(c) ES)

5.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Pomoči pokrajinam, prizadetim zaradi delitve Nemčije – Obseg odstopanja – Ozka razlaga

(člen 87(1) in (2)(c) ES)

6.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Pomoči, ki jih je mogoče šteti za združljive s skupnim trgom – Pomoči za tekoče poslovanje – Izključitev

1.      Pri opredelitvi nacionalnega ukrepa kot državne pomoči ni treba ugotavljati stvarnega vpliva pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak je treba le preučiti, ali ta pomoč lahko vpliva na to trgovino in izkrivi konkurenco. Natančneje, v primeru programa pomoči je Komisija lahko omejena na preučitev značilnosti spornega programa pri presoji, ali zaradi višjih zneskov ali večjih deležev pomoči, značilnosti naložb, ki se podpirajo, ali drugih pravil, ki so predvidena s tem programom, ta daje občutno prednost upravičencem glede na njihove konkurente in pomeni ugodnost predvsem za podjetja, ki sodelujejo v trgovini med državami članicami.

V primeru pomoči malim in srednje velikim podjetjem, katere intenzivnost je med 50 in 80 %, odvisno od podprograma in od območja sedeža upravičenega podjetja, je očitno, da ta lahko izkrivi konkurenco znotraj Skupnosti. V skladu s členom 5 Uredbe št. 70/2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomoči za majhna in srednje velika podjetja so pomoči malim in srednje velikim podjetjem združljive s skupnim trgom, če ne presegajo 50 % stroškov prejetih storitev.

(Glej točke od 30 do 32.)

2.      Namen Uredbe št. 70/2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomoči za majhna in srednje velika podjetja je vse posamične pomoči in sheme pomoči v korist malih in srednje velikih podjetij, ki izpolnjujejo pogoje, opredeljene v tej uredbi, razglasiti za združljive s skupnim trgom glede na člen 87(3) ES in jih tako oprostiti obveznosti priglasitve iz člena 88(3) ES. To ne pomeni, da nobene druge pomoči v korist malih in srednje velikih podjetij ni mogoče razglasiti za združljivo s skupnim trgom na podlagi preizkusa, ki ga opravi Komisija glede na merila iz člena 87(3) ES po priglasitvi, ki jo opravi država članica v skladu s členom 88(3) ES. V uvodni izjavi 4 Uredbe št. 70/2001 je namreč opozorjeno, da „[t]a uredba ne posega v možnost držav članic, da priglasijo pomoč za majhna in srednje velika podjetja“ in da „[bo] priglasitve […] Komisija ocenila zlasti glede na merila, določena v tej uredbi“.

(Glej točki 42 in 43.)

3.      Komisija lahko sprejme splošna pravila za izvajanje, s katerimi oblikuje svojo diskrecijsko pravico, ki ji je podeljena s členom 87(3) ES. Vendar se, ko presoja posamičen primer – zlasti v primerih, ki jih ni izrecno navedla oziroma jih celo ni uredila v teh splošnih pravilih za izvajanje – tej diskrecijski pravici ne sme v celoti odreči. Ta diskrecijska pravica zato ni izčrpana s sprejetjem takih splošnih pravil in načeloma ni nobene ovire za morebitno posamično presojo zunaj okvira teh pravil, vendar pod pogojem, da Komisija spoštuje višja pravna pravila, kot so pravila Pogodbe in splošna načela prava Skupnosti.

(Glej točko 44.)

4.      Presoja programa pomoči, ki jo izvede Komisija, mora nujno temeljiti na dejstvih, ekonomskih analizah in dokazih, ki jih predloži tožeča stranka v upravnem postopku pred sprejetjem izpodbijane odločbe. Nadzor, ki ga sodišče Skupnosti izvaja nad zapletenimi ekonomskimi presojami Komisije, je nujno omejen na preizkus spoštovanja pravil postopka in obrazložitve, pravilnost ugotovljenih dejstev ter neobstoj očitnih napak pri presoji in zlorabe pooblastil.

(Glej točko 55.)

5.      Člen 87(2)(c) ES, ki se nanaša na pomoči, dodeljene za gospodarstvo v nekaterih regijah Zvezne republike Nemčije, ki jih je prizadela delitev Nemčije, je treba razlagati ozko, tako da se gospodarska škoda, ki jo je povzročila delitev Nemčije, lahko nanaša le na gospodarsko škodo, ki je v nekaterih nemških regijah nastala zaradi osamitve, povzročene z vzpostavitvijo fizične meje, kot so prekinitve komunikacijskih poti ali izguba trgov kot posledica prekinitve poslovnih odnosov med dvema deloma nemškega ozemlja. S splošnim sklicevanjem na gospodarske posledice delitve Nemčije ni mogoče utemeljiti, da so pomoči, katerih intenzivnost je večja od tiste, ki je določena v Uredbi št. 70/2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomoči za majhna in srednje velika podjetja, v skladu s členom 87(3) ES.

(Glej točki 78 in 79.)

6.      Osvojitev novih trgov in trud za obstanek na trgu sta del običajne strategije vsakega podjetja, ki želi trajno obstati na trgu. Za nepretrgano in rastočo prisotnost na trgu so potrebni izdatki, državne pomoči, dodeljene v ta namen, pa nujno zmanjšujejo tekoče stroške malih in srednje velikih podjetij. Ti prispevki tako spadajo v kategorijo pomoči za tekoče poslovanje, ki niso združljive s skupnim trgom.

(Glej točki 102 in 105.)

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti razširjeni senat)

z dne 14. julija 2011(*)

„Državne pomoči – Pomoči, ki so jih odobrili organi dežele Saške – Pomoči za coaching, udeležbo na sejmih in razstavah, sodelovanje in spodbujanje dizajna – Odločba o razglasitvi delne združljivosti in delne nezdružljivosti sheme pomoči s skupnim trgom – Shema pomoči v korist malih in srednje velikih podjetij – Neizvajanje diskrecijske pravice – Obveznost obrazložitve“

V zadevi T‑357/02 RENV,

Freistaat Sachsen (Nemčija), ki jo zastopa T. Lübbig, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo K. Gross, V. Kreuschitz in T. Maxian Rusche, zastopniki,

tožena stranka,

zaradi razglasitve ničnosti členov 2, drugi odstavek, ter 3 in 4 Odločbe Komisije 2003/226/ES z dne 24. septembra 2002 o shemi pomoči, ki jo je predvidela Nemčija – „Program v korist malih in srednje velikih podjetij – Izboljšanje storilnosti saških podjetij“ – podprogrami 1 (coaching), 4 (udeležba na sejmih in razstavah), 5 (sodelovanje) in 7 (spodbujanje dizajna) (UL 2003, L 91, str. 13),

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat),

v sestavi O. Czúcz (predsednik), E. Cremona, I. Labucka (poročevalka), sodnici, S. Frimodt Nielsen in K. O’Higgins, sodnika,

sodna tajnica: C. Heeren, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 30. junija 2010,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        V okviru programa ministrstva za gospodarstvo in delo dežele Saške za izboljšanje storilnosti malih in srednje velikih podjetij, ki imajo sedež na ozemlju te dežele, je ta osebam, ki tam opravljajo svobodni poklic, ter malim in srednje velikim podjetjem, ki imajo sedež ali poslovno enoto na njenem ozemlju, odobrila nepovratna sredstva za projekte za spodbujanje razvoja gospodarstva. Ta sredstva so bila predvidena s shemo pomoči, ki je bila prvič priglašena Komisiji Evropskih skupnosti leta 1992 in ki jo je ta odobrila in večkrat podaljšala po tem, ko je zanjo izdala nove odobritve. Namen teh pomoči je bilo izboljšati proizvodne zmogljivosti in konkurenčnost malih in srednje velikih podjetij.

2        Zvezna republika Nemčija je z dopisom z dne 29. decembra 2000, ki ga je Komisija prejela 3. januarja 2001, priglasila novo različico te sheme pomoči.

3        Komisija je 12. januarja 2001 sprejela Uredbo Komisije (ES) št. 70/2001 o uporabi členov 87 [ES] in 88 Pogodbe ES pri pomoči za majhna in srednje velika podjetja (UL L 10, str. 33, v nadaljevanju: uredba o oprostitvi MSP), ki je začela veljati 2. februarja istega leta. Z začetkom veljave uredbe o oprostitvi MSP so bile razveljavljene in nadomeščene Smernice o državni pomoči za mala in srednje velika podjetja (UL 1996, C 213, str. 4). V tej uredbi so opredeljena merila, ki jih morajo izpolnjevati posamične pomoči in sheme pomoči v korist malih in srednje velikih podjetij, da bi bile združljive s skupnim trgom v smislu člena 87(3) ES, v njej pa je določena tudi oprostitev obvezne uradne priglasitve iz člena 88(3) ES za tiste pomoči, ki izpolnjujejo ta merila. V uvodni izjavi 4 te uredbe je določeno, da „[t]a uredba ne posega v možnost držav članic, da priglasijo pomoč za majhna [mala] in srednje velika podjetja. Priglasitve bo Komisija ocenila zlasti glede na merila, določena v tej uredbi. Smernice o državni pomoči za majhna [mala] in srednje velika podjetja [,ki jih je sprejela Komisija,] se razveljavijo z dnem začetka veljavnosti te uredbe, ker slednja nadomešča njihovo vsebino.“

4        Poleg tega je v uvodni izjavi 16 uredbe o oprostitvi MSP navedeno: „V skladu z Sporazumom Svetovne trgovinske organizacije (STO) o subvencijah in izravnalnih ukrepih se s to uredbo ne sprosti izvozna pomoč ali pomoč, ki daje prednost domačim izdelkom pred uvoženimi. Pomoč, ki omogoča sodelovanje na sejmih, raziskave ali svetovalne storitve, potrebne za uvajanje novega ali obstoječega proizvoda na novem trgu, ponavadi ni izvozna pomoč.“

5        Z dopisom z dne 5. februarja 2001 je Komisija od nemških organov zahtevala podatke o uporabi uredbe o oprostitvi MSP in jih obvestila, da zadevna shema pomoči ne bo obravnavana na podlagi postopka pospešene odobritve.

6        Komisija je decembra 2001 uvedla formalni postopek preiskave v zvezi z delom ukrepov, predvidenih s priglašeno shemo pomoči, in sicer v zvezi z ukrepi, predvidenimi s podprogrami „Coaching“, „Udeležba na sejmih in razstavah“, „Sodelovanje“ in „Spodbujanje dizajna“ (v nadaljevanju skupaj: štirje zadevni podprogrami). Nasprotno pa je Komisija glede drugih priglašenih ukrepov odločila, da jim ne bo ugovarjala.

7        Po končani preiskavi je Komisija 24. septembra 2002 sprejela Odločbo 2003/226/ES o shemi pomoči, ki jo je predvidela Nemčija – „Program v korist malih in srednje velikih podjetij – Izboljšanje storilnosti saških podjetij“ – podprogrami 1 (Coaching), 4 (Udeležba na sejmih in razstavah), 5 (Sodelovanje) in 7 (Spodbujanje dizajna) (UL 2003, L 91, str. 13, v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Najprej je menila, da so ukrepi, predvideni s štirimi zadevnimi podprogrami, državne pomoči. V nadaljevanju je pojasnila, da bi bilo mogoče te pomoči šteti za združljive s skupnim trgom le, če se zanje uporablja uredba o oprostitvi MSP in če se upoštevajo pragovi intenzivnosti, določeni v tej uredbi, kar pa ne velja za pomoči za tekoče poslovanje, predvidene s podprogramom „Sodelovanje“, za katere je menila, da so nezdružljive s skupnim trgom.

8        Splošno sodišče je s sodbo z dne 3. maja 2007 v zadevi Freistaat Sachsen proti Komisiji (T-357/02, ZOdl., str. II-1261) ugodilo predlogu tožeče stranke, Freistaat Sachsen, naj se več določb izpodbijane odločbe razglasi za nične (člen 2, drugi odstavek, ter člena 3 in 4).

9        Po pritožbi Komisije je Sodišče s sodbo z dne 11. decembra 2008 v zadevi Komisija proti Freistaat Sachsen (C-334/07 P, ZOdl., str. I-9465) sodbo Splošnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje.

 Postopek in predlogi strank po odstopu zadeve Splošnemu sodišču

10      Zadeva je bila dodeljena četrtemu razširjenemu senatu Splošnega sodišča.

11      Tožeča stranka in Komisija sta v skladu s členom 119(1)(a) in (b) Poslovnika Splošnega sodišča podali pisna stališča.

12      Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče odločilo, da začne ustni postopek in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika stranki pozvalo, naj pisno odgovorita na vprašanja. Stranki sta se na to zahtevo odzvali v predpisanem roku.

13      Stranki sta na obravnavi 30. junija 2010 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.

14      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razglasi za nično.

15      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

16      V pisnih stališčih, ki sta jih podali po odstopu zadeve, se stranki nista izjasnili o vprašanju stroškov. V svojih pisanjih na prvi stopnji je tožeča stranka Splošnemu sodišču predlagala, naj plačilo stroškov naloži Komisiji, ta pa je Splošnemu sodišču predlagala, naj plačilo stroškov naloži tožeči stranki.

 Tožbeni razlogi in trditve strank

17      Tožeča stranka je v utemeljitev tožbe sprva navedla pet tožbenih razlogov:

–        prvi, v katerem se sklicuje na formalno protipravnost izpodbijane odločbe, ker Komisija za zadevno shemo pomoči ni uporabila postopka pospešene odobritve;

–        drugi, v katerem se sklicuje na materialno protipravnost izpodbijane odločbe, ker uredba o oprostitvi MSP v obravnavani zadevi ni bila uporabljiva;

–        tretji, v katerem se sklicuje na to, da bi se sporna shema pomoči lahko odobrila na podlagi Smernic o državni pomoči za mala in srednje velika podjetja;

–        četrti, v katerem se sklicuje na to, da Komisija pri preučitvi zadevne sheme pomoči ni izvajala svoje diskrecijske pravice, in na kršitev obveznosti obrazložitve;

–        peti, v katerem se sklicuje na to, da Komisija ni dokazala, da bi zadevna shema pomoči dejansko ali potencialno izkrivljala konkurenco, in na kršitev obveznosti obrazložitve.

18      Z zgoraj navedeno sodbo Freistaat Sachsen proti Komisiji je Splošno sodišče zavrnilo prvi tožbeni razlog, sprejelo drugi tožbeni razlog in odločilo, da zadnjih treh tožbenih razlogov ni bilo treba preučiti.

19      V zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Freistaat Sachsen je Sodišče menilo, da se je treba – ker tožbeni razlog, da gre pri izpodbijani odločbi za retroaktivno uporabo uredbe o oprostitvi MSP, ni bil utemeljen – izreči le o četrtem in petem tožbenem razlogu, ki ju je tožeča stranka navedla pred Splošnim sodiščem. Sodišče je zato vrnilo zadevo Splošnemu sodišču, da razsodi o zadnjih dveh tožbenih razlogih.

20      Ker se peti tožbeni razlog nanaša na opredelitev zadevnih ukrepov kot državnih pomoči, četrti tožbeni razlog pa na združljivost ukrepov, opredeljenih kot državne pomoči, s skupnim trgom, je treba peti tožbeni razlog preučiti pred četrtim.

 Pravo

 Peti tožbeni razlog: to, da Komisija ni dokazala, da bi zadevna shema pomoči dejansko ali potencialno izkrivljala konkurenco, in kršitev obveznosti obrazložitve

 Trditve strank

21      Tožeča stranka trdi, da bi morala Komisija v skladu s členom 87(1) ES prikazati, zakaj se v tem primeru izkrivlja konkurenca. V izpodbijani odločbi naj ne bi bilo nobene navedbe, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bi lahko zadevna shema pomoči v okoliščinah primera izkrivljala konkurenco, ali ugotoviti, da so podani elementi takega izkrivljanja. Komisija naj bi navedla zgolj, da priglašeni ukrepi kot državne pomoči lahko izkrivijo konkurenco (točka 52 obrazložitve izpodbijane odločbe) in da intenzivnosti pomoči, višje od 50 %, povzročajo „nesorazmerno izkrivljanje konkurence“ (točka 60 obrazložitve izpodbijane odločbe). To trditev utemeljuje s sodbo Splošnega sodišča z dne 28. novembra 2008 v združenih zadevah Hotel Cipriani in drugi proti Komisiji (T-254/00, T‑270/00 in T-277/00, ZOdl., str. II-3269), zlasti z njeno točko 230, v kateri je pojasnjeno, da „v zvezi z večsektorskimi programi pomoči iz sodne prakse izhaja, da se Komisija lahko omeji na preučitev značilnosti zadevnega programa pri presoji, ali zaradi višjih zneskov ali večjih deležev pomoči, značilnosti naložb, ki se jih podpira, ali drugih podrobnih pravil, ki so predvidena s tem programom, ta daje občutno prednost prejemnikom glede na njihove konkurente in daje ugodnosti predvsem podjetjem, ki sodelujejo v trgovini med državami članicami“.

22      Po mnenju tožeče stranke Komisija ugotavlja, da obveznost nositi polovico stroškov spodbuja učinkovitost in donosnost pomoči, in na podlagi tega sklepa, da bi s povečano stopnjo pomoči prišlo do popačenja pogojev trgovanja (točke 60, 67 in 71 izpodbijane odločbe). Tako trditev, ki temelji na zgornji meji pomoči v višini 50 %, naj bi bilo mogoče uporabiti za kakršno koli zgornjo mejo subvencij in zato z njo ni mogoče podpreti ugotovitev Komisije.

23      Komisija – ker je to presojo utemeljila z uredbo o oprostitvi MSP – naj ne bi zadostno dokazala izkrivljenja konkurence, čeprav je v skladu s sodno prakso Sodišča tak prikaz ne le potreben na podlagi obveznosti obrazložitve v smislu člena 253 ES, ampak pomeni tudi uporabo meril iz člena 87(1) ES.

24      Nezadostno razlogovanje Komisije glede merila izkrivljene konkurence naj bi poleg tega pomenilo kršitev člena 253 ES, kar naj bi tudi utemeljevalo razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe.

25      Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

 Presoja Splošnega sodišča

26      V okviru tega tožbenega razloga tožeča stranka navaja dve tesno povezani trditvi. Po eni strani naj bi Komisija pomanjkljivo obrazložila svojo ugotovitev, da je bila konkurenca z zadevno shemo pomoči dejansko ali potencialno izkrivljena, po drugi strani pa naj s to v izpodbijani odločbi vsebovano obrazložitvijo (zlasti v točki 52 obrazložitve) ne bi bilo mogoče potrditi take ugotovitve.

27      Prvič, glede vprašanja, ali je obrazložitev izpodbijane odločbe glede enega od sestavnih elementov državne pomoči zadostna, je treba opozoriti, da mora biti v skladu s sodno prakso obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, prilagojena vrsti obravnavanega akta in mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zainteresirane osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da pristojno sodišče opravi nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga imajo lahko naslovniki ali druge osebe, ki jih ukrep neposredno in posamično zadeva. Ni potrebno, da so v obrazložitvi podrobno navedene vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker se vprašanje, ali obrazložitev izpolnjuje zahteve iz člena 253 ES, nanaša ne le na njeno besedilo, ampak tudi na njen okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 22. oktobra 2008 v združenih zadevah TV 2/Danmark in drugi proti Komisiji, T‑309/04, T-317/04, T-329/04 in T-336/04, ZOdl., str. II-2935, točka 178 in navedena sodna praksa).

28      Ugotoviti je treba tudi, da Komisija v točki 52 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja:

„Za štiri podprograme […] se določbe člena 87(1) [ES…] uporabljajo iz naslednjih razlogov: določajo dodelitev subvencij iz državnih sredstev podjetjem, ki proizvajajo blago ali zagotavljajo storitve, ki so predmet trgovine med državami članicami, te subvencije pa upravičencem omogočajo, da izboljšajo svoj splošni finančni položaj in položaj na trgu. Ugotoviti je treba, da zadevni ukrepi lahko izkrivijo konkurenco in zato vplivajo na trgovino med državami članicami. Nemčija te ugotovitve ni ovrgla.“

29      Tako so v zgoraj navedeni točki obrazložitve podani vsi sestavni elementi državne pomoči v tej zadevi in zlasti sklep o obstoju izkrivljenosti konkurence, izpeljan iz tega, da upravičena podjetja „proizvajajo blago ali zagotavljajo storitve, ki so predmet trgovine med državami članicami, [in da] te subvencije […] upravičencem omogočajo, da izboljšajo svoj splošni finančni položaj in položaj na trgu“.

30      Drugič, glede vprašanja, ali je Komisija upravičeno ugotovila obstoj omejevanja konkurence v tej zadevi, je treba opozoriti na sodno prakso, v skladu s katero pri opredelitvi nacionalnega ukrepa kot državne pomoči ni treba ugotavljati stvarnega vpliva pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak je treba le preučiti, ali ta pomoč lahko vpliva na to trgovino in izkrivi konkurenco (sodba Sodišča z dne 30. aprila 2009 v zadevi Komisija proti Italiji in Wam, C-494/06 P, ZOdl., str. I-3639, točka 50).

31      Natančneje, v primeru programa pomoči, kot je ta v tej zadevi, je Komisija lahko omejena na preučitev značilnosti spornega programa pri presoji, ali zaradi višjih zneskov ali večjih deležev pomoči, značilnosti naložb, ki se podpirajo, ali drugih pravil, ki so predvidena s tem programom, ta daje občutno prednost upravičencem glede na njihove konkurente in pomeni ugodnost predvsem za podjetja, ki sodelujejo v trgovini med državami članicami (sodba Sodišča z dne 14. oktobra 1987 v zadevi Nemčija proti Komisiji, 248/84, Recueil, str. 4013, točka 18).

32      Na podlagi točke 52 obrazložitve izpodbijane odločbe – v povezavi s točko 2 „Opis pomoči“ in točko 3 „Razlogi za uvedbo postopka“ – je bila intenzivnost predvidene pomoči med 50 in 80 %, odvisno od podprograma in od območja sedeža upravičenega podjetja. V skladu s členom 5 uredbe o oprostitvi MSP so pomoči malim in srednje velikim podjetjem združljive s skupnim trgom, če ne presegajo 50 % stroškov prejetih storitev. Torej je očitno, da tako intenzivna pomoč lahko izkrivi konkurenco znotraj Skupnosti.

33      Zato je treba glede na vse navedeno ta tožbeni razlog zavrniti v celoti.

 Četrti tožbeni razlog : to, da Komisija pri preučitvi zadevne sheme pomoči ni izvajala svoje diskrecijske pravice in kršitev obveznosti obrazložitve

34      Ta tožbeni razlog je sestavljen iz petih delov. S prvim delom tožeča stranka trdi, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je Komisija združljivost zadevne sheme pomoči presojala zgolj glede na ocenjevalna merila, določena v uredbi o oprostitvi MSP. Z drugim, tretjim, četrtim in petim delom tožeča stranka Komisiji očita, da je napačno presodila štiri zadevne podprograme in ob tem kršila obveznost obrazložitve, ki velja zanjo.

 Prvi del: presoja združljivosti zadevne sheme pomoči zgolj ob upoštevanju uredbe o oprostitvi MSP

–       Trditve strank

35      Tožeča stranka trdi, da se Komisija ne more odreči izvajanju diskrecijske pravice. Tako – ne da bi izpodbijala obseg diskrecijske pravice Komisije pri presoji skladnosti shem pomoči, ki jih priglasijo države članice, s skupnim trgom – tožeča stranka trdi, da za ta preizkus veljajo določene omejitve, med katerimi je najpomembnejša obveznost izvajanja te pravice. V utemeljitev svoje trditve tožeča stranka navaja pojem neizvajanja diskrecijske pravice, ki je v nemškem pravu ponazorjen z izrazoma „Ermessenausfall“ oziroma „Ermessensnichtgebrauch“ in ki naj bi – tako kot v avstrijskem upravnem pravu – povzročil nezakonitost. V Franciji naj bi bil tak položaj opisan z izrazom „excès du pouvoir négatif“, medtem ko naj bi v običajnem pravu (common law) neizvajanje diskrecijske pravice s strani organa, zavezanega s svojo prakso ali s smernicami, ki ne preizkusi vsakega primera posebej, spadalo v „doktrino ultra vires“. Obveznost izvajanja diskrecijske pravice naj ne bi prenehala s sprejetjem določb o naložitvi pravil Komisiji.

36      V tej zadevi tožeča stranka Komisiji očita, da je različne ukrepe pomoči preizkusila le glede na merila iz uredbe o oprostitvi MSP, kot da bi bile z njo izčrpno urejene vse sheme pomoči v korist malih in srednje velikih podjetij. Komisija naj bi se, ko je menila, da je intenzivnost pomoči za podprograme previsoka, omejila na uporabo določb iz uredbe o oprostitvi MSP, namesto da bi poleg tega izvajala lastno diskrecijsko pravico. Tako naj bi z omejitvijo povračljivih stroškov na 50 % in z odstopom od svoje prakse odločanja poostrila pogoje, ki se uporabljajo za pomoči MSP. Ker se je oprla samo na splošne vidike uredbe o oprostitvi MSP brez upoštevanja posebnih okoliščin zadeve, naj ne bi izvajala svoje diskrecijske pravice.

37      Glede tega tožeča stranka poudarja, da je iz uvodne izjave 4 uredbe o oprostitvi MSP razvidno, da njen namen ni izčrpno urediti pomoči malim in srednje velikim podjetjem. Ta uredba naj torej ne bi imela namena zmanjšati polja proste presoje Komisije in utrditi merila, ki se uporabljajo za te ukrepe pomoči. Namen uredbe o oprostitvi MSP naj bi bila zgolj poenostavitev in povečanje učinkovitosti postopka nadzora nad temi ukrepi.

38      S takim ravnanjem naj bi Komisija ravnala v nasprotju s svojo prakso odločanja glede zadev, ki po namenu spadajo na področje uporabe uredbe o oprostitvi MSP, vendar niso upravičene do oprostitve, opredeljene v tej uredbi. Na podlagi te prakse naj bi se Komisija zelo pogosto s posamičnimi izjemami in na podlagi člena 87(3)(c) ES izrekla o posameznih primerih ali o ukrepih pomoči, ki odstopajo od uredbe o oprostitvi MSP. V teh primerih naj bi Komisija zlasti potrdila, včasih celo izrecno, da preizkusa vsakega primera posebej ni dovoljeno opraviti le na podlagi uredbe o oprostitvi MSP, ki se uporablja po analogiji, ampak ga je treba opraviti neposredno na podlagi člena 87(3)(c) ES.

39      Tožeča stranka navaja tudi, da bi morala Komisija glede na gospodarski položaj na Saškem, ki je nekdanje območje Nemške demokratične republike, pri preučitvi ukrepov pomoči odstopiti od pogojev, določenih v uredbi o oprostitvi MSP, ali vsaj pojasniti, zakaj je v svojem preizkusu upoštevala te pogoje. Glede tega tožeča stranka Komisiji očita, da se ni opredelila do podrobnih navedb, ki so bile podane v upravnem postopku.

40      Komisija bi morala zato priglašeno shemo pomoči odobriti, tako da bi jo preučila neposredno ob upoštevanju meril, ki so določena v členu 87(3) ES.

41      Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

–       Presoja Splošnega sodišča

42      Najprej je treba poudariti, da je namen uredbe o oprostitvi MSP vse posamične pomoči in sheme pomoči v korist malih in srednje velikih podjetij, ki izpolnjujejo pogoje, opredeljene v tej uredbi, razglasiti za združljive s skupnim trgom glede na člen 87(3) ES in jih tako oprostiti obveznosti priglasitve iz člena 88(3) ES. To ne pomeni, da nobene druge pomoči v korist malih in srednje velikih podjetij ni mogoče razglasiti za združljivo s skupnim trgom na podlagi preizkusa, ki ga opravi Komisija glede na merila iz člena 87(3) ES po priglasitvi, ki jo opravi država članica v skladu s členom 88(3) ES.

43      Na to možnost je izrecno opozorjeno v uvodni izjavi 4 uredbe o oprostitvi MSP, v kateri je določeno, da „[t]a uredba ne posega v možnost držav članic, da priglasijo pomoč za majhna in srednje velika podjetja“ in da „[bo] priglasitve […] Komisija ocenila zlasti glede na merila, določena v tej uredbi“. Uporaba prislova „zlasti“ jasno kaže na to, da merila, ki so določena v uredbi o oprostitvi MSP, niso edina, glede na katera lahko Komisija preizkusi priglašene sheme pomoči, kar je potrjeno tudi z angleško (in particular) in nemško (in erster Linie) različico te uvodne izjave.

44      Ugotoviti je treba tudi, da čeprav Komisija lahko sprejme splošna pravila za izvajanje, s katerimi oblikuje svojo diskrecijsko pravico, ki ji je podeljena s členom 87(3) ES, se, ko presoja posamičen primer – zlasti v primerih, ki jih ni izrecno navedla oziroma jih celo ni uredila v teh splošnih pravilih za izvajanje – tej diskrecijski pravici ne sme v celoti odreči. Ta diskrecijska pravica zato ni izčrpana s sprejetjem takih splošnih pravil in načeloma ni nobene ovire za morebitno posamično presojo zunaj okvira teh pravil, vendar pod pogojem, da Komisija spoštuje višja pravna pravila, kot so pravila Pogodbe in splošna načela prava Skupnosti (sodba Splošnega sodišča z dne 20. septembra 2007 v zadevi Fachvereinigung Mineralfaserindustrie proti Komisiji, T-375/03, neobjavljena v ZOdl., točka 141).

45      Zato je morala Komisija po tem, ko je Zvezna republika Nemčija priglasila zadevne ukrepe pomoči, združljivost teh ukrepov s skupnim trgom preizkusiti z izvajanjem diskrecijske pravice, ki ji je podeljena s Pogodbo.

46      Glede tega je treba ugotoviti, da je Komisija v okviru izpodbijane odločbe izvajala to diskrecijsko pravico, zlasti ko je združljivost podprograma „Coaching“ s skupnim trgom presojala tako glede na merila, določena v uredbi o oprostitvi MSP, kot na podlagi člena 87(3)(a) in (c) ES (točke od 57 do 65 obrazložitve izpodbijane odločbe).

47      Te analize, ki temelji na izkušnjah, ki jih je imela Komisija na tem področju ob sprejetju izpodbijane odločbe, in sicer septembra 2002, ne more omajati to, da je Komisija pozneje lahko sprejela odločbe, pri katerih je upoštevala druga merila od tistih, navedenih v izpodbijani odločbi, zlasti glede priglašenih pomoči, ki ne spadajo na področje uporabe uredbe o oprostitvi MSP.

48      Iz vsega navedenega je razvidno, da tožeča stranka ne more trditi, da Komisija v tej zadevi ni izvajala diskrecijske pravice za presojo različnih trditev, ki jih je bilo mogoče med upravnim postopkom predložiti kot dokaz o združljivosti različnih ukrepov pomoči s skupnim trgom. Trditve glede rezultata te presoje in glede obrazložitve, ki je bila podana glede tega, bodo preučene v okviru drugih delov tega tožbenega razloga.

49      Zato je treba prvi del četrtega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del: napačna presoja podprograma „Coaching“ in kršitev obveznosti obrazložitve

–       Trditve strank

50      Tožeča stranka Komisiji očita, da je menila, da podprogram „Coaching“ – ker je zgornja meja pomoči za mala podjetja znašala 65 % – ni bil združljiv s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c) ES, ne da bi kakor koli preučila posebnosti na Saškem in značilnosti priglašene sheme pomoči. Komisija naj tudi ne bi pojasnila, zakaj bi to, da morajo podjetja nositi polovico stroškov, povečalo učinkovitost in donosnost priglašene sheme. Tožeča stranka trdi, da je še devet mesecev pred priglasitvijo zadevne sheme pomoči Komisija odobrila ukrepe pomoči, ki so bili primerljivi s tistimi, ki so bili odobreni za deželo Turingijo na podlagi programa „Richtlinien des Freistaates Thüringen zur einzelbetrieblichen Technologieförderung“ (UL 2000, C 266, str. 4). Uporaba diskrecijske pravice naj bi pomenila, da Komisija natančno pojasni, zaradi katerih novih izkušenj je spremenila prakso odločanja. Čeprav je trdila, da je izvajala široko diskrecijsko pravico pri presoji, ali bi bilo mogoče odobriti zgornjo mejo pomoči v višini 65 %, naj bi to možnost zavrnila brez nadaljnjega premisleka zgolj zato, ker naj bi intenzivnost, večja od 50 %, presegala znesek, ki je potreben za spodbujanje podjetij k izdatkom za „coaching“.

51      Tožeča stranka trdi, da z zgornjo mejo pomoči v višini 50 %, določeno v členu 5 uredbe o oprostitvi MSP, pomoči za svetovanje malim in srednje velikim podjetjem niso urejene izčrpno in da na podlagi uvodne izjave 11 te uredbe za mala in srednje velika podjetja ne smejo veljati enaka merila. Medtem ko naj bi člen 5(a) uredbe o oprostitvi MSP določal intenzivnost pomoči v višini 50 % za srednje velika podjetja, bi morala Komisija za mala podjetja večja povračila odobriti z uporabo diskrecijske pravice. S trditvijo, da se uvodna izjava 11 nanaša le na poseben položaj, ko gre za dodelitev pomoči za naložbe zunaj regij, ki prejemajo pomoč, naj Komisija ne bi pojasnila, zakaj se mala in srednje velika podjetja ne morejo obravnavati različno glede storitev zunanjih svetovalcev.

52      Po mnenju tožeče stranke je Komisija – ko je menila, da je finančna obremenitev podjetij zmerna – spregledala dejstvo, da veliko saških podjetij razpolaga z zelo majhnim kapitalom in ima težave pri najemu posojil, kar naj bi Komisija sama priznala.

53      Tožeča stranka meni, da bi okoliščina, da Komisija ni upoštevala dejstva, da so bile pomoči, ki bi jih bilo mogoče dodeliti na podlagi zadevne sheme pomoči, omejene na zneske od 400 do 500 EUR na delovni dan za mlada podjetja, lahko spodbudila „napačno dodelitev“ nekaterih pomoči. Izpodbijana odločba naj bi tako spodbujala zatekanje k dragi pomoči, namesto da bi se z odobritvijo zadevnega programa dovolil bolj raznolik pristop.

54      Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

–       Presoja Splošnega sodišča

55      S tem delom tožeča stranka Komisiji v bistvu očita, da ni preučila zadevnega programa kljub številnim dokazom, ki so bili predloženi glede tega. Najprej je treba ugotoviti, da mora taka presoja nujno temeljiti na dejstvih, ekonomskih analizah in dokazih, ki jih predloži tožeča stranka v upravnem postopku pred sprejetjem izpodbijane odločbe. Poleg tega je v skladu s sodno prakso nadzor, ki ga sodišče Skupnosti izvaja nad zapletenimi ekonomskimi presojami Komisije – kot so te v obravnavani zadevi – nujno omejen na preizkus spoštovanja pravil postopka in obrazložitve, pravilnost ugotovljenih dejstev ter neobstoj očitnih napak pri presoji in zlorabe pooblastil (sodbi Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C‑205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 279, in z dne 6. oktobra 2009 v združenih zadevah GlaxoSmithKline Services proti Komisiji, C-501/06 P, C-513/06 P, C-515/06 P in C-519/06 P, ZOdl., str. I-9291, točka 85).

56      Glede pomanjkljivosti obrazložitve, ki jo prav tako navaja tožeča stranka, je treba opozoriti – kot je bilo že ugotovljeno zgoraj v točki 27 – da mora biti obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, prilagojena vrsti obravnavanega akta in mora izražati razlogovanje institucije. Ni potrebno, da so v obrazložitvi podrobno navedene vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, presojati pa jo je treba ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi na njen okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej zgoraj navedeno sodbo TV 2/Danmark in drugi proti Komisiji, točka 178 in navedena sodna praksa).

57      V obravnavani zadevi je bilo v točki 35 obrazložitve izpodbijane odločbe navedeno, da je Komisija preučila podprogram „Coaching“, v katerem je za mala podjetja na območjih s posebnimi težavami določena največja intenzivnost pomoči 65 %, medtem ko je v uredbi o oprostitvi MSP določeno, da intenzivnost pomoči ne sme presegati 50 % bruto stroškov takih storitev (člen 5(a) te uredbe).

58      Stališča, ki jih je podala Zvezna republika Nemčija, so natančno preučena v točkah od 57 do 65 obrazložitve izpodbijane odločbe. Komisija v teh točkah navaja, da je podprogram preučila tako glede na njegovo skladnost z uredbo o oprostitvi MSP kot tudi na podlagi člena 87(3)(c) ES. Pri tej analizi je Komisija ugotovila, da po njenih izkušnjah intenzivnost pomoči, ki je večja od 50 %, presega znesek, ki je potreben za spodbujanje podjetij k tovrstnim izdatkom in da bi bila enotna stopnja ustrezna za vsa mala in srednja velika podjetja, pa naj gre za mala ali srednje velika podjetja s sedežem v regijah, ki so prejemnice pomoči, ali zunaj njih. Komisija navaja, da v nasprotju s pomočmi za naložbe pomoči za „coaching“ nimajo niti neposrednega niti trajnega učinka na regionalni razvoj ali na ustvarjanje delovnih mest, tako da v regijah, ki so prejemnice pomoči, ni treba odobriti povečane intenzivnosti pomoči. Komisija trdi, da je med malimi in srednje velikimi podjetji vsekakor mogoče razlikovati v mejah intenzivnosti, ki je določena v uredbi o oprostitvi MSP.

59      Ti preudarki Komisije jasno izražajo njeno razlogovanje in zato izpolnjujejo vsa merila iz ustaljene sodne prakse glede obveznosti obrazložitve, na katero je bilo opozorjeno zgoraj v točki 27.

60      V zvezi s primerom glede pomoči, ki so bile odobrene deželi Turingiji, je treba upoštevati pojasnilo Komisije glede časa, ki je pretekel (30 mesecev) med sprejetjem obeh zadevnih odločb. Poleg tega Komisija pravilno trdi, da ta primera nista primerljiva, ker se odobreni ukrep pomoči ni nanašal na „coaching“ in predvsem ker uredba o oprostitvi MSP, v kateri so ocenjevalna merila, ki so uporabljena v izpodbijani odločbi, ob sprejetju odločbe o pomočeh deželi Turingiji še ni veljala.

61      Kar zadeva razlago, ki jo tožeča stranka podaja za člen 5(a) uredbe o oprostitvi MSP v povezavi z njeno uvodno izjavo 11, je treba ugotoviti, da iz besedila te uvodne izjave nikakor ni mogoče razbrati, da je za zagotovitev razlikovanja pri obravnavanju malih in srednje velikih podjetij nujno ali dopustno preseči intenzivnost pomoči, ki je določena z uredbo o oprostitvi MSP. Kot pravilno trdi Komisija, je med malimi in srednje velikimi podjetji mogoče razlikovati, ne da bi se presegel prag 50 %, če samo mala podjetja prejmejo tako intenzivne pomoči. V vsakem primeru je treba, ker – kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 48 – Komisija svoje presoje ni utemeljila zgolj z uredbo o oprostitvi MSP, to trditev tožeče stranke zavrniti kot brezpredmetno.

62      Glede trditve tožeče stranke, da se z izpodbijano odločbo spodbuja zatekanje k dragi pomoči (glej točko 53 zgoraj), je treba ugotoviti ne samo, da je ta trditev nelogična z gospodarskega vidika, ampak tudi, da je v nasprotju s trditvijo tožeče stranke glede pomanjkanja sredstev v malih in srednje velikih saških podjetij. Podjetje z nezadostnimi sredstvi namreč med dvema enako kakovostnima ponudbama ne bo izbralo dražje storitve, ker bo moralo zanjo plačati vsaj 50 % cene.

63      Zato je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so zadevne pomoči – čeprav očitno presegajo intenzivnosti pomoči, ki so določene v uredbi o oprostitvi MSP – zaradi posebnih okoliščin lahko združljive s skupnim trgom v smislu člena 87(3) ES.

64      Komisija torej ni storila očitne napake pri presoji, ker je menila, da večjih intenzivnosti pomoči od tistih, ki so določene v uredbi o oprostitvi MSP, ni mogoče šteti za združljive s skupnim trgom na podlagi člena 87(3)(c) ES.

65      Zato je treba drugi del četrtega tožbenega razloga zavrniti v celoti.

 Tretji del: napačna presoja podprograma „Udeležba na sejmih in razstavah“ in kršitev obveznosti obrazložitve

–       Trditve strank

66      Tožeča stranka Komisiji očita, da je podprogram „Udeležba na sejmih in razstavah“ štela za nezdružljiv s skupnim trgom, ker je bilo v njem določeno, da se lahko pomoč dodeli za udeležbo na do treh sejmih. Komisija naj bi to ugotovitev utemeljila s členom 5(b) uredbe o oprostitvi MSP, ki izjemo določa samo za prvo udeležbo nekega podjetja na določenem sejmu ali razstavi, zaradi česar naj taka večkratna pomoč ne bi bila združljiva s skupnim trgom.

67      Tožeča stranka meni, da Komisija ni izvajala svoje diskrecijske pravice, ker so jo vodile zgolj določbe uredbe o oprostitvi MSP, ne da bi kakor koli pojasnila, zakaj večkratna udeležba na sejmih in razstavah ni dopustna niti v posebnih primerih. Navedba iz točke 67 obrazložitve izpodbijane odločbe, in sicer da „ponovno izvajanje diskrecijske pravice te ugotovitve ne bi spremenilo“, po mnenju tožeče stranke dokazuje, da Komisija te pravice ni izvajala.

68      Trdi tudi, da je Komisija napačno razumela pojem „bližina trga“. Tako naj bi v primeru državnih pomoči za raziskave in razvoj Komisija dovoljeno intenzivnost pomoči določila glede na stopnjo bližine trga. V primeru oddaljenosti od trga naj bi bila dovoljena intenzivnost pomoči v višini 100 %. Sklicevanje na domnevno „bližino trga“ glede udeležbe na sejmih in razstavah naj ne bi zadoščalo za utemeljitev tega, da je pomoč mogoče dodeliti samo za eno udeležbo. Komisija bi se – da bi izvajala svojo diskrecijsko pravico glede teh elementov – o stopnji bližine trga glede udeležbe na sejmih in razstavah morala izreči v okviru primerjave z drugimi položaji, za katere se podeljuje pomoč.

69      Omejitev pomoči na enkratno udeležbo na sejmih in razstavah naj ne bi bila upravičena niti z gospodarskega vidika. Tožeča stranka Komisiji očita, da ni upoštevala več predloženih dokazov o tem, da lahko že zgolj ena ponovna udeležba na istem sejmu ali razstavi izboljša možnosti razstavljavca na trgu, zlasti ko je namen te udeležbe prodreti na tuje trge. Mala in srednje velika saška podjetja naj načeloma ne bi imela potrebnega kapitala za udeležbo na sejmih ali razstavah. Zato naj pomoč, omejena na zgolj enkratno udeležbo, ne bi zadoščala za dosego cilja pomoči iz uredbe o oprostitvi MSP, ki je dostop do potencialnih trgov (uvodna izjava 5). 60 % podjetij, ki so bila prisotna na sejmih in razstavah v okviru skupnih nemških razstavnih prostorov, naj tega ne bi moglo storiti brez pomoči. Nujnost udeležbe saških podjetij na sejmih in razstavah naj bi bila upravičena tudi zaradi občutno manjših stopenj izvoza glede na nacionalno povprečje.

70      Zaradi prehoda s planskega gospodarstva na tržno morajo saška podjetja po mnenju tožeče stranke premostiti številne ovire za vstop na trg. Spodbujanje udeležbe malih in srednje velikih podjetij na tujih sejmih in razstavah naj bi bilo tako z vidika gospodarske politike osnovni cilj priglašene sheme pomoči, zaradi katere bi podjetja lahko vstopila na svetovne trge.

71      Komisija naj v izpodbijani odločbi ne bi omenila nobene od trditev tožeče stranke in Zvezne republike Nemčije niti naj ne bi upoštevala posebnih gospodarskih razmer na Saškem.

72      Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

–       Presoja Splošnega sodišča

73      Stranki se ne strinjata glede vprašanja financiranja večkratne udeležbe na sejmih in razstavah. Tožeča stranka trdi, da Komisija – ko je menila, da financiranje take trikratne udeležbe, kot je predvidena v zadevnem podprogramu, ni združljivo s skupnim trgom – ni uporabila diskrecijske pravice. Trdi še, da Komisija ni obrazložila, zakaj večkratno financiranje ne more biti združljivo s skupnim trgom niti v posebnih primerih.

74      Glede tega je treba ugotoviti, da je Komisija uporabila merila, vsebovana v uredbi o oprostitvi MSP, in ugotovila, da zadevni podprogram ni v skladu s členom 5(b) uredbe o oprostitvi MSP, prav tako pa naj ga ne bi bilo mogoče šteti za združljivega s skupnim trgom na podlagi člena 87(3)(c) ES.

75      Tožeča stranka je potrebo po pomoči obrazložila s težavami, ki jih ima Saška pri prehodu k tržnemu gospodarstvu, na katere kaže pomanjkanje kapitala malih in srednje velikih podjetij, ter z občutno nižjo stopnjo izvoza glede na nacionalno povprečje. Cilj večkratne udeležbe na sejmih in razstavah naj bi bil prodor na tuje trge.

76      Kar zadeva trditve tožeče stranke glede težav pri prehodu k tržnemu gospodarstvu, je treba ugotoviti, da vsebujejo zgolj splošno sklicevanje na težke gospodarske razmere na Saškem.

77      Opozoriti je treba tudi, da so bile podobne trditve podane v okviru številnih sporov glede člena 87(2)(c) ES, ki se nanaša na pomoči, dodeljene za gospodarstvo v nekaterih regijah Zvezne republike Nemčije, ki jih je prizadela delitev Nemčije, če so take pomoči potrebne za nadomestilo gospodarske škode, ki jo je povzročila ta delitev.

78      Sodišče je podalo ozko razlago te določbe, ko je pojasnilo, da „se na podlagi člena [87](2)(c) [ES] ne sme dovoliti – ne da bi bila kršena lastnost odstopanja te določbe ter njen kontekst in cilji, ki jim sledi – da se v celoti odpravi gospodarska zaostalost novih dežel, čeprav nedvoumna“, in da „se gospodarska škoda, ki jo je povzročila delitev Nemčije, lahko nanaša le na gospodarsko škodo, ki je v nekaterih nemških regijah nastala zaradi osamitve, povzročene z vzpostavitvijo fizične meje, kot so prekinitve komunikacijskih poti ali izguba trgov kot posledica prekinitve poslovnih odnosov med dvema deloma nemškega ozemlja“ (sodba Sodišča z dne 30. septembra 2003 v združenih zadevah Freistaat Sachsen in drugi proti Komisiji, C-57/00 P in C-61/00 P, Recueil, str. I-9975, točki 23 in 42).

79      Ker je bila za to posebno določbo pogodbe podana ozka razlaga, s splošnim sklicevanjem na gospodarske posledice delitve Nemčije ni mogoče utemeljiti, da so pomoči, katerih intenzivnost je večja od tiste, ki je določena v uredbi o oprostitvi MSP, v skladu s členom 87(3) ES.

80      Glede trditve tožeče stranke, da bi morala Komisija primerjati stopnjo bližine trga glede zadevnih sejmov in razstav s stopnjo bližine trga glede drugih položajev, za katere se podeljuje pomoč, je treba ugotoviti, da taka primerjava ni nujno potrebna. Bližina trga je objektivno, in ne relativno merilo. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so sejmi in razstave poslovni dogodki, na katerih veliko izbiro blaga in storitev pogosto spremljajo raznoliki programi animacij, na njih pa so javnosti – da bi prišlo čim več obiskovalcev – na voljo tudi številne storitve. Zato so sejmi in razstave tesno povezani s trgom ali so celo združeni z njim.

81      Iz tega sledi, da je Komisija v izpodbijani odločbi zadevne ukrepe pravilno opredelila kot „tržno usmerjene“.

82      Zato, kot navaja Komisija v točki 66 obrazložitve izpodbijane odločbe, se mora prejemnik pomoči po udeležbi na taki prireditvi odločiti, ali bi bila ponovna udeležba zanj koristna, in sam nositi stroške zanjo.

83      V zvezi s trditvami tožeče stranke o nižji stopnji izvoza glede na nacionalno povprečje in o nujnosti osvojitve mednarodnih trgov je treba opozoriti, da čeprav se z uredbo o oprostitvi MSP glede na njeno uvodno izjavo 16 na splošno ne sprosti izvozna pomoč, stroški udeležbe na trgovskih sejmih ponavadi niso izvozna pomoč (glej točko 4 zgoraj). Zadevne pomoči so tako načeloma v skladu z uredbo o oprostitvi MSP. Vendar, čeprav je očitno, da mala in srednje velika podjetja sodelujejo na sejmih za promocijo svojih proizvodov in da jim to sodelovanje glede na okoliščine omogoča, da povišajo stopnjo izvoza – kar je v tem okviru mogoče – splošno sklicevanje na nizko stopnjo izvoza v deželi Saški ne more utemeljiti večjih intenzivnosti pomoči od tiste, ki je določena v uredbi o oprostitvi MSP.

84      Zato je Komisija pravilno menila, da večjih intenzivnosti pomoči od tiste, ki je določena v uredbi o oprostitvi MSP, ni mogoče šteti za združljive s skupnim trgom na podlagi člena 87(3)(c) ES.

85      V zvezi z obveznostjo obrazložitve je treba opozoriti, da je Komisija v točkah 66 in 67 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da zadevni podprogram ni v skladu s členom 5(b) uredbe o oprostitvi MSP, na podlagi katerega se izjema uporablja samo za prvo udeležbo nekega podjetja na nekem sejmu ali razstavi in bruto pomoč ne sme presegati 50 % stroškov. Ta omejitev je pojasnjena z nujnostjo zagotovitve spodbujevalnega učinka pomoči, ker naj bi bilo po prvi sofinancirani udeležbi od malega ali srednje velikega podjetja legitimno pričakovati, da bo presodilo koristnost ponovne udeležbe in samo nosilo stroške te udeležbe. Komisija pojasnjuje tudi, da se tržno usmerjeni ukrep, kot je udeležba na sejmu ali razstavi, ki presega zgornjo mejo pomoči v višini 50 %, ne more šteti za združljivega s skupnim trgom na podlagi člena 87(3)(c) ES.

86      Ti preudarki Komisije jasno izražajo njeno razlogovanje in zato izpolnjujejo vsa merila iz ustaljene sodne prakse glede obveznosti obrazložitve, na katero je bilo opozorjeno zgoraj v točki 27.

87      Zato je treba tretji del četrtega tožbenega razloga zavrniti.

 Četrti del: napačna presoja podprograma „Sodelovanje“ in kršitev obveznosti obrazložitve

–       Trditve strank

88      Tožeča stranka Komisiji očita, da je menila, da je podprogram „Sodelovanje“ določal pomoč za tekoče poslovanje in da bi ga bilo zato treba preučiti ob upoštevanju Smernic o državni regionalni pomoči (UL 1998, C 74, str. 9, v nadaljevanju: Smernice), v katerih se med drugim zahteva, da morajo biti te pomoči časovno omejene in se morajo postopno zmanjševati (točka 4.17).

89      V nasprotju s trditvami Komisije naj spodbujevalni ukrepi ne bi vsebovali pomoči za tekoče poslovanje, ker morebiten prevzem stroškov najemnin za pisarne za sodelovanje ali za plače osebja ne nadomešča sredstev za tekoče poslovanje in na splošno ne zmanjšuje tekočih stroškov. Po mnenju tožeče stranke bi bili s predvidenimi ukrepi subvencionirani le novi in dodatni stroški v zvezi z zunanjim sodelovanjem podjetja.

90      V zvezi s tem tožeča stranka meni, da je Komisija ravnala v nasprotju s svojo običajno prakso, ker so bile že v programu, priglašenem leta 1992, pomoči za „stroške osebja, materiala in potovanj“ organizacije, ki bi morala uvesti ukrepe in vzpostaviti skupne enote, „pravično“ povrnjene.

91      Tožeča stranka meni, da je postopno zmanjševanje namenjeno ohranitvi spodbujevalnega učinka pomoči brez ustvarjanja odvisnosti. V tem primeru pa je bila pomoč tako omejena, da ne bi mogla ustvariti nikakršne odvisnosti. Zato naj bi s postopnim zmanjševanjem zneskov pomoč izgubila spodbujevalni učinek.

92      Poleg tega naj Komisija točke 4.17 Smernic nikoli ne bi izvajala strogo in naj bi upoštevala druge elemente, na podlagi katerih bi se bilo mogoče odreči postopnemu zmanjševanju.

93      Z opozorilom v zvezi s pogoji iz uvodne izjave 16 in člena 1(2)(b) uredbe o oprostitvi MSP tožeča stranka trdi, da vzpostavitev prodajne skupine v tujini ni primerljiva z vzpostavitvijo in delovanjem prodajne mreže v smislu te uredbe, ker je bil glavni namen teh prodajnih skupin oceniti možnosti za uspeh na novih trgih. Raziskovanje novih trgov in vzpostavitev prvih poslovnih stikov s pomočjo prodajne skupine bi morala biti odobrena, ker spodbujanje k predstavitvi proizvodov ne šteje za izvozno pomoč. Poleg tega naj ne bi bilo „neposrednosti“, ki je nujna za obstoj izvozne pomoči.

94      Komisija naj bi poleg tega storila tudi očitno napako pri presoji, ker je dopustno intenzivnost pomoči omejila na 50 %. S sklicevanjem na trditve, ki jih je podala v okviru prejšnjih očitkov, tožeča stranka poudarja, da Komisija ni preučila posebnosti saškega gospodarstva, ki ga pretežno sestavljajo mala podjetja. Tožeča stranka izpodbija tudi ugotovitve Komisije, da so ukrepi, določeni v podprogramu „Sodelovanje“, „tržno usmerjeni“. Pojasnjuje, da študije izvedljivosti vključujejo le projekcijske študije za oceno koristnosti sodelovanja.

95      Tožeča stranka meni, da Komisija ugotovitve, da vzpostavitev prodajnih skupin v tujini ni združljiva s skupnim trgom, ne bi smela utemeljiti s svojo običajno prakso, ker naj bi že odobrila ukrepe, ki so bili v primerjavi z zadevnimi ukrepi veliko bližji prodajni mreži v pravem pomenu, saj so neposredno pripeljali do sklenitve pogodb.

96      Glede ugotovitve Komisije v točki 69 obrazložitve izpodbijane odločbe, da Zvezna republika Nemčija „lahko podpre ukrep ‚Ustanovitev pisarn za sodelovanje v Nemčiji‘“ kot pomoč de minimis, tožeča stranka trdi, da tako ukrepanje, zlasti ko gre za spodbujanje sodelovanja, ni koristno ravno zato, ker se krog potencialnih upravičencev, ki si želijo sodelovati, stalno spreminja in na začetku tega spodbujanja na splošno ni dovolj poznan ali določljiv. Pristop k vsakemu primeru posebej naj zato ne bi bil primeren, o tem vprašanju pa bi morala premisliti tudi Komisija.

97      Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

–       Presoja Splošnega sodišča

98      Glavni argument tožeče stranke se nanaša na predvidene naloge in dejavnosti pisarn za sodelovanje in prodajnih skupin. Tožeča stranka trdi, da je treba te skupine razlikovati od trgovinskih predstavništev in da pomoči, ki so v zadevnem podprogramu določene glede pisarn za sodelovanje, ni mogoče šteti za pomoči za tekoče poslovanje.

99      Ugotoviti je treba tudi, da stranki nista predložili dejanskih podatkov glede ustanovitve, geografskega položaja, vrste dejavnosti in dosežkov pisarn za sodelovanje in prodajnih skupin.

100    Vseeno je malo verjetno, da bi malo ali srednje veliko podjetje iz regije, ki ima še vedno težave zaradi prehoda k tržnemu gospodarstvu in je brez lastnih sredstev, investiralo v pisarne za sodelovanje ali prodajne skupine, katerih dejavnosti niso neposredno namenjene osvojitvi novih trgov.

101    Poleg tega je iz dokumentov, ki jih je Komisija priložila odgovorom na prvotna vprašanja Splošnega sodišča, jasno razvidno, da je cilj ustanovitve teh pisarn spodbujanje izvoza, katerega financiranje je – kot je navedeno v točki 70 obrazložitve izpodbijane odločbe – nezakonito tako na podlagi Pogodbe kot tudi na podlagi Sporazuma STO o subvencijah in izravnalnih ukrepih.

102    Glede opredelitve zadevnih pomoči kot pomoči za tekoče poslovanje je treba opozoriti, da sta osvojitev novih trgov in trud za obstanek na trgu del običajne strategije vsakega podjetja, ki želi trajno obstati na trgu. Za nepretrgano in rastočo prisotnost na trgu so potrebni izdatki, državne pomoči, dodeljene v ta namen, pa nujno zmanjšujejo tekoče stroške malih in srednje velikih podjetij. Ti prispevki tako spadajo v kategorijo pomoči za tekoče poslovanje.

103    Nazadnje, kar zadeva možnost – ki jo je navedla tožeča stranka – odobritve zadevnih pomoči, in sicer ob upoštevanju prakse, je treba za zadostna šteti pojasnila Komisije, zlasti o tem, da karta regionalnih pomoči za Nemčijo poteče 31. decembra 2003, medtem ko bi se moral zadevni program izteči pozneje. Poleg tega je v prejšnjih odločbah Komisija pojasnila, da od načela postopnega zmanjševanja odstopi le izjemoma.

104    Kar zadeva trditev tožeče stranke glede uredbe de minimis, jo je treba zavrniti kot brezpredmetno, ker je bil preudarek Komisije glede te uredbe v izpodbijani odločbi omenjen zgolj kot dodatno pojasnilo.

105    Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba ugotoviti, da je Komisija pravilno menila, da večjih intenzivnosti pomoči od tiste, ki je določena v uredbi o oprostitvi MSP, ni mogoče šteti za združljive s skupnim trgom niti na podlagi člena 87(3)(c) ES. Poleg tega je Komisija pravilno ugotovila, da podprogram „Sodelovanje“ – ker so bile v njem določene pomoči za tekoče poslovanje – ni bil združljiv s skupnim trgom.

106    Glede v izpodbijani odločbi vsebovane obrazložitve v zvezi s podprogramom „Sodelovanje“ in ker tožeča stranka glede tega ne podaja natančnih trditev, je treba ugotoviti, da je Komisija ločeno preučila pomoči za ustanovitev in delovanje pisarn za sodelovanje v Nemčiji in pomoči za ustanovitev prodajnih skupin v Skupnosti in zunaj nje. Prvič, Komisija je pomoči za ustanovitev in poslovanje pisarn za sodelovanje v Nemčiji opredelila kot pomoči za tekoče poslovanje, ki jih je treba preučiti ob upoštevanju Smernic in ki morajo brez izjeme izpolnjevati vse pogoje, zlasti tiste iz točke 4.17. Nato pojasnjuje, zakaj ti pogoji niso izpolnjeni. Drugič, Komisija je pomoči za ustanovitev prodajnih skupin, ki naj bi bila malim in srednje velikim podjetjem v pomoč pri preučitvi tujih trgov in pri prodoru nanje, opredelila kot izvozne pomoči, za katere se uredba o oprostitvi MSP v skladu z njenim členom 1(2)(b) ni uporabljala. Dodala je, da intenzivnosti pomoči za izvedbo tržno usmerjenih ukrepov v okviru tega podprograma, ki znašajo največ do 80 %, spreminjajo pogoje trgovanja v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi, in da tako tega dela ukrepa ni mogoče šteti za združljivega s skupnim trgom v skladu s členom 87(3)(c) ES.

107    Ti preudarki Komisije jasno izražajo njeno razlogovanje in zato izpolnjujejo vsa merila iz ustaljene sodne prakse glede obveznosti obrazložitve, na katero je bilo opozorjeno zgoraj v točki 27.

108    Zato je treba četrti del četrtega tožbenega razloga zavrniti v celoti.

 Peti del: napačna presoja podprograma „Spodbujanje dizajna“ in kršitev obveznosti obrazložitve

–       Trditve strank

109    V zvezi s podprogramom „Spodbujanje dizajna“ tožeča stranka trdi, da Komisija prav tako kot edino merilo upošteva intenzivnost pomoči, ki je določena v uredbi o oprostitvi MSP, in se sklicuje na trditve, ki jih je o isti stvari navedla v okviru drugih podprogramov. Komisija naj neupravičeno ne bi izvajala svoje diskrecijske pravice.

110    Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

–       Presoja Splošnega sodišča

111    Tožeča stranka v okviru tega dela ni podala natančnih trditev, ampak se je zgolj sklicevala na utemeljitev glede drugih podprogramov.

112    Glede na to, da so bile trditve, ki jih je podala tožeča stranka v okviru prejšnjih delov, zavrnjene, je treba – ker Komisija meni, da zadevni podprogram ni združljiv s skupnim trgom iz „podobnih razlogov“ kot so tisti, navedeni za druge podprograme – glede tega dela prav tako ugotoviti, da je Komisija pravilno menila, da večjih intenzivnosti pomoči od tiste, določene v uredbi o oprostitvi MSP, ni mogoče šteti za združljive s skupnim trgom niti na podlagi člena 87(3)(c) ES.

113    V zvezi z obrazložitvijo izpodbijane odločbe glede zadevnega podprograma je treba ugotoviti, da je Komisija v točki 41 obrazložitve navedla, da „[se] za pomoči iz tega podprograma […] načeloma uporablja člen 5 (svetovanje ter druge storitve in dejavnosti) uredbe [o oprostitvi MSP], vendar ker so v tem podprogramu določene intenzivnosti pomoči, ki prav tako presegajo zgornjo mejo 50 %, določeno v členu 5(b), je Komisija resno dvomila o njegovi združljivosti s skupnim trgom“. Komisija tudi v točki 73 obrazložitve izpodbijane odločbe meni, da iz podobnih razlogov kot so tisti, ki jih je navedla glede drugih podprogramov, podprogram „Spodbujanje dizajna“ ni v skladu z uredbo o oprostitvi MSP in – ker je v njem za najem svetovalnih storitev določena intenzivnost bruto pomoči, ki presega 50 % – ni združljiv s skupnim trgom.

114    Ker tožeča stranka ni podala natančnih trditev, je treba ugotoviti, da zgoraj navedeni preudarki Komisije jasno izražajo njeno razlogovanje in zato izpolnjujejo vsa merila iz ustaljene sodne prakse glede obveznosti obrazložitve, na katero je bilo opozorjeno zgoraj v točki 27.

115    Zato je treba peti del četrtega tožbenega razloga zavrniti.

116    Glede na vse zgornje ugotovitve izpodbijana odločba kot celota vsebuje analizo združljivosti zadevnih podprogramov s Pogodbo in je obrazložena v pravno zadostni meri.

117    Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti v celoti.

118    Glede na vse navedeno je treba tožbo zavrniti v celoti.

 Stroški

119    V sodbi Splošnega sodišča je bilo plačilo stroškov naloženo Komisiji. V sodbi Sodišča je to odločitev o stroških pridržalo. Splošno sodišče mora torej v tej sodbi v skladu s členom 121 Poslovnika odločiti o vseh stroških različnih postopkov.

120    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Freistaat Sachsen (Nemčija) nosi svoje stroške in stroške Evropske komisije, in sicer tako v zvezi s postopkom pred Splošnim sodiščem kot postopkom pred Sodiščem.

Czúcz

Cremona

Labucka

Frimodt Nielsen

O’Higgins

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 14. julija 2011.

Podpisi

---

** Jezik postopka: nemščina