Zadeva T-132/07

Fuji Electric Co. Ltd

proti

Evropski komisiji

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg projektov za plinsko izolirane stikalne naprave – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP – Razdelitev trga – Dokaz o kršitvi – Odgovornost za kršitveno ravnanje – Trajanje kršitve – Globe – Olajševalne okoliščine – Sodelovanje“

Povzetek sodbe

1.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Podjetje – Pojem – Gospodarska enota – Odgovornost za kršitve

(člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53)

2.      Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitve – Pripis

(člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53)

3.      Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Dokazno breme Komisije, da dokaže kršitev in njeno trajanje – Obseg dokaznega bremena

(člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53)

4.      Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Način dokazovanja – Uporaba skupka indicev

(člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53)

5.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Dokaz – Presoja dokazne vrednosti dokumenta – Merila

(člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53)

6.      Pravo Skupnosti – Načela – Temeljne pravice – Domneva nedolžnosti – Postopek na področju konkurence – Uporabnost

(Enotni evropski akt, preambula; člen 6(2) EU; člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)

7.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sodelovanje na sestankih s protikonkurenčnim ciljem

(člen 81 ES; Sporazum EGP, člen 53)

8.      Konkurenca – Upravni postopek – Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Obveznost odgovora nanj – Neobstoj

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 18)

9.      Ničnostna tožba – Dopustnost – Fizične ali pravne osebe – Priznanje, s strani podjetja, ki je naslovnik obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, dejanskih ali pravnih okoliščin, zaradi katerih se mu upravičeno pripiše odgovornost za kršitev, med upravnim postopkom – Omejitev uveljavljanja pravice do vložitve tožbe – Kršitev temeljnih načel zakonitosti in spoštovanja pravice do obrambe

(člena 81 ES in 230, četrti odstavek, ES; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 47 in 52(1))

10.    Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Odločba o uporabi pravil o konkurenci

(člen 81 ES; Sporazum EGP, člen 53)

11.    Ničnostna tožba – Razlogi – Bistvena kršitev postopka – Sodni preizkus po uradni dolžnosti

(člena 81 ES in 230 ES; Sporazum EGP, člen 53)

12.    Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitev odvisne družbe – Odgovornost matične družbe – Dokazno breme Komisije

(člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53)

13.    Konkurenca – Globe – Znesek – Diskrecijska pravica Komisije – Pristojnost Splošnega sodišča za odločanje v sporu polne jurisdikcije – Možnost upoštevanja dodatnih informacij, ki niso bile navedene v odločbi o naložitvi globe

(člena 263 PDEU in 264 PDEU; uredbi Sveta št. 17, člen 15(4), in št. 1/2003, člen 23(2)(a))

14.    Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravice do obrambe – Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Predložitev dodatnih dokazov po pošiljanju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah – Dopustnost – Pogoji

(člen 81(1) ES)

15.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Nenaložitev ali znižanje globe v zameno za sodelovanje obdolženega podjetja – Nujnost ravnanja, ki Komisiji olajša ugotovitev kršitve

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 2002/C 45/03, točka 26)

1.      Naslovniki člena 81(1) ES, ki podjetjem prepoveduje sklepanje sporazumov ali sodelovanje pri usklajenih ravnanjih, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu, so gospodarski subjekti, ki so vsak zase enotna organizacija osebnih, opredmetenih in neopredmetenih elementov, ki trajno sledi določenemu gospodarskemu cilju, in so lahko soudeleženi pri kršitvi iz te določbe.

Odločbe, sprejete na podlagi člena 81 ES, je treba za njihovo uporabo in izvršitev nasloviti na subjekte, ki imajo pravno osebnost. Tako mora Komisija, ko sprejme odločbo na podlagi člena 81(1) ES, določiti fizične ali pravne osebe, ki jim je mogoče pripisati odgovornost za ravnanje zadevnega podjetja in jih je mogoče zato kaznovati, ter nanje nasloviti odločbo.

(Glej točki 56 in 57.)

2.      Kadar je mogoče več osebam pripisati osebno odgovornost za sodelovanje istega podjetja v smislu konkurenčnega prava pri kršitvi, jih je treba šteti za solidarno odgovorne za to kršitev.

Poleg tega je mogoče osebi, ki je bila ob storitvi kršitve neposredno odgovorna za podjetje ali ga je neposredno vodila, in osebi, ki je ob storitvi kršitve dejansko nadzirala prvo osebo in določala njeno ravnanje na trgu, ker je neposredno vodila to podjetje, pripisati osebno in solidarno odgovornost za sodelovanje istega podjetja pri kršitvi.

Načelo osebne odgovornosti, po katerem lahko neka oseba odgovarja le za svoja dejanja, je torej treba razumeti tako, da se nanaša na osebno odgovornost osebe, ki neposredno vodi podjetje ob storitvi kršitve, pa tudi na osebno odgovornost osebe, ki v tem času to podjetje vodi posredno.

(Glej točke 58, 59 in 153.)

3.      Glede dokaznega bremena mora po eni strani stranka ali organ, ki očita kršitev konkurenčnega prava, za to predložiti dokaz in pravno zadostno dokazati dejstva, ki sestavljajo kršitev, po drugi strani pa mora podjetje, ki uveljavlja sredstvo obrambe zoper ugotovitev kršitve, predložiti dokaze, da so izpolnjeni pogoji za uporabo tega sredstva obrambe, tako da bo moral navedeni organ uporabiti druge dokaze.

Trajanje kršitve je sestavni del pojma kršitev v smislu člena 81(1) ES, katerega dokazno breme primarno nosi Komisija.

Ta porazdelitev dokaznega bremena se lahko spremeni, če lahko dejanski elementi, na katere se sklicuje stranka, drugo stranko zavežejo k pojasnilu ali upravičevanju, ker je sicer dopusten zaključek, da so bile zahteve v zvezi z dokaznim bremenom izpolnjene.

(Glej točki 84 in 85.)

4.      V zvezi z dokaznimi sredstvi, ki jih lahko upošteva Komisija, v konkurenčnem pravu prevladuje načelo proste presoje dokazov.

Večinoma je treba na obstoj ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnega prava. Taki indici in sočasni dogodki lahko razkrijejo ne le obstoj protikonkurenčnih ravnanj ali sporazumov, ampak tudi trajanje nadaljevanega protikonkurenčnega ravnanja in obdobje uporabe sklenjenega sporazuma, ki pomeni kršitev konkurenčnega prava.

Komisija mora v vsakem primeru predložiti natančne in skladne dokaze, da bi utemeljila trdno prepričanje, da je bila kršitev storjena. Vendar ni nujno, da vsak dokaz Komisije zadosti tem merilom glede vsakega znaka kršitve. Zadošča namreč, da to zahtevo, gledano na splošno, izpolnjuje skupek indicev, na katerega se sklicuje institucija.

Glede trajanja kršitve se Komisija, kadar ni dokazov, s katerimi bi lahko neposredno dokazali trajanje kršitve, opre vsaj na dokaze glede dejstev, ki so si časovno dovolj blizu, tako da se lahko razumno prizna, da je kršitev trajala brez prekinitve med natančnima datumoma.

(Glej točki 86 in 87.)

5.      V zvezi z dokazno vrednostjo, ki jo je treba pripisati različnim dokazom, zbranim v okviru kršitve pravil konkurence, je edino upoštevno merilo za presojo predloženih dokazov njihova verodostojnost. V skladu s splošno veljavnimi pravili glede dokazovanja sta verodostojnost in torej dokazna vrednost dokumenta odvisni od njegovega izvora, okoliščin njegovega nastanka, njegovega naslovnika in njegove vsebine. Veliko pomembnost je treba pripisati zlasti okoliščini, da je dokument nastal v neposredni zvezi z dejstvi ali da ga je pripravila neposredna priča teh dejstev. Dokumenti, iz katerih je razvidno, da je več podjetij navezalo stike in da so dejansko skušala vnaprej odpraviti negotovost glede prihodnjega ravnanja konkurentov, dokazujejo pravno zadostno obstoj usklajenega ravnanja. Poleg tega je treba izjave, ki nasprotujejo interesom svojega avtorja, praviloma šteti za še posebno zanesljive dokaze.

(Glej točko 88.)

6.      V okviru ničnostne tožbe zoper odločbo Komisije, ki ugotavlja obstoj kršitve na področju konkurenčnega prava in nalaga globe naslovnikom, je treba, če je sodišče v dvomih, odločiti v korist naslovnikov odločbe, tako da sodišče ne more sklepati, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če glede tega vprašanja še vedno obstaja dvom. V tem zadnjem primeru je treba namreč upoštevati načelo domneve nedolžnosti, kot izhaja zlasti iz člena 6(2) Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki je ena temeljnih pravic, ki so zaščitene v pravnem redu Evropske unije v skladu s sodno prakso Sodišča, kar potrjujeta tudi preambula Enotnega evropskega akta in člen 6(2) Pogodbe o Evropski uniji ter člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Ob upoštevanju narave zadevnih kršitev in teže sankcij, ki se na to navezujejo, velja domneva nedolžnosti še posebno za postopke v zvezi s kršitvami konkurenčnega prava, za katere se lahko izrečejo globe ali periodične denarne kazni.

(Glej točko 89.)

7.      Podjetje, ki se javno ne distancira od rezultatov sestanka, ki se ga je udeležilo, ali sporazuma, v katerem je bilo udeleženo, je načeloma še naprej v celoti odgovorno za svojo udeležbo v kartelu. Podjetja bi namreč tako preveč preprosto zmanjšala tveganje plačila visoke globe, če bi lahko imela korist od protipravnega kartela in bi bila nato deležna znižanja globe, ker so imela le manjšo vlogo pri izvajanju kršitve, medtem ko je njihovo ravnanje spodbudilo druga podjetja, da so ravnala za konkurenco škodljivejše. To pomeni, da tudi če zadevno podjetje ne bi upoštevalo vseh sporazumov, sklenjenih v okviru kartela, samo zaradi te okoliščine, ne da bi bilo dokazano, da se je javno distanciralo od drugih udeležencev kartela, še ne bi bilo razbremenjeno odgovornosti, ki bi se mu pripisala zaradi sodelovanja pri teh sporazumih in prek njih pri ugotovljeni kršitvi.

(Glej točko 100.)

8.      Konkurenčnega prava ni mogoče razlagati tako, da zadevni osebi v upravnem postopku nalaga, da mora obvezno odgovoriti na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ji ga je poslala Komisija. Niti s predpisi, v katerih so naštete pravice in obveznosti podjetij v upravnem postopku na podlagi konkurenčnega prava, niti z nobenim splošnim pravnim načelom se namreč od navedenih podjetij ne zahteva drugega, kot da Komisiji predložijo informacije, ki jih je od njih zahtevala na podlagi člena 18 Uredbe št. 1/2003. Poleg tega bi bila taka obveznost brez pravne podlage težko skladna z načelom spoštovanja pravice do obrambe, saj bi osebi, ki iz katerega koli razloga ne bi odgovorila na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, otežila vložitev pravnega sredstva pri sodišču Unije.

Čeprav je zakonitost odločbe Komisije, s katero se ugotovi, da je neka oseba kršila konkurenčno pravo, in se ji na podlagi tega naloži globa, mogoče presojati samo na podlagi dejanskih in pravnih okoliščin ob sprejetju te odločbe, to ne pomeni, da mora zadevna oseba že v fazi upravnega postopka Komisiji predložiti vse dokaze, na katere bi se rada sklicevala v podporo ničnostni tožbi, ki jo je pri sodišču Unije vložila zoper odločbo, sprejeto po koncu upravnega postopka.

(Glej točki 124 in 158.)

9.      Če se v postopku zaradi kršitve pravil konkurence zadevna oseba prostovoljno odloči za sodelovanje in če v upravnem postopku izrecno ali implicitno prizna dejanske ali pravne okoliščine, zaradi katerih se ji upravičeno pripiše odgovornost za kršitev, zato ni omejena pri uveljavljanju pravice do vložitve tožbe, ki jo ima na podlagi člena 230, četrti odstavek, ES.

Če ne obstaja zakonska podlaga, izrecno predvidena v ta namen, je taka omejitev v nasprotju s temeljnimi načeli zakonitosti in spoštovanja pravice do obrambe. V preostalem sta pravica do učinkovitega pravnega sredstva in do dostopa do nepristranskega sodišča zagotovljeni s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in v skladu s členom 52(1) te listine mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih ta priznava, predpisano z zakonom.

(Glej točko 159.)

10.    Obrazložitev odločbe, ki posega v položaj, mora omogočiti učinkovit nadzor nad njeno zakonitostjo in zadevnemu posamezniku sporočiti potrebne podatke, na podlagi katerih se lahko prepriča o utemeljenosti odločbe, zadostnost take obrazložitve pa je treba presojati glede na okoliščine posamezne zadeve, zlasti vsebino akta, naravo podanih razlogov in potrebo, da naslovniki dobijo pojasnilo.

Da so te zahteve izpolnjene, mora biti iz zadostne obrazložitve jasno in nedvoumno razvidno sklepanje organa Unije, ki je avtor izpodbijanega akta.

Poleg tega mora biti odločba o izvajanju člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, kadar se nanaša na več naslovnikov in zastavlja problem odgovornosti za kršitev, glede vsakega od naslovnikov dovolj obrazložena, zlasti glede naslovnikov, ki morajo v skladu s to odločbo odgovarjati za to kršitev.

(Glej točko 162.)

11.    V okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe o uporabi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru to, da tožeča stranka navaja vsebinski tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji in na neobstoj ali pomanjkanje obrazložitve, torej na tožbeni razlog, povezan z bistveno kršitvijo postopka v smislu člena 230 ES, še ne pomeni, da sodišče takega tožbenega razloga ne more navesti po uradni dolžnosti, saj gre za razlog javnega reda, na katerega sodišče lahko pazi in mora paziti po uradni dolžnosti, pri čemer mora spoštovati načelo kontradiktornosti.

(Glej točko 163.)

12.    Pri izvajanju pravil konkurence okoliščina, da je odvisna družba ločena pravna oseba, ne zadostuje za izključitev možnosti, da se njeno ravnanje pripiše matični družbi, zlasti kadar odvisna družba o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, ampak večinoma izvaja navodila matične družbe.

V teh okoliščinah mora načeloma Komisija dokazati, da so matične družbe dejansko odločilno vplivale na ravnanje odvisne družbe na trgu, in to na podlagi vseh dejanskih okoliščin, zlasti tega, ali so matične družbe izvajale vodstvena pooblastila, ki jih imajo v razmerju do odvisne družbe. Običajno lahko večinski delež lastniškega kapitala v odvisni družbi matični družbi omogoči dejansko izvajanje odločilnega vpliva na lastno odvisno družbo, zlasti na njeno ravnanje na trgu.

Vendar lahko manjšinski delež matični družbi omogoči dejansko izvajanje odločilnega vpliva na ravnanje njene odvisne družbe na trgu, če ima večja pooblastila, kot se običajno dodelijo manjšinskim delničarjem, da se zavarujejo njihovi finančni interesi, in ki z uporabo metode skupka skladnih pravnih ali ekonomskih indicev lahko dokazujejo izvajanje odločilnega vpliva na ravnanje odvisne družbe na trgu. Komisija tako lahko dokaz o dejanskem izvajanju odločilnega vpliva predloži na podlagi skupka indicev, tudi če noben indic sam po sebi nima zadostne dokazne vrednosti.

Dejansko izvajanje vodstvenih pooblastil ene ali več matičnih družb nad njeno odvisno družbo lahko neposredno izhaja iz izvajanja veljavnih zakonskih določb ali sporazuma med matičnimi družbami, sklenjenega v skladu s temi zakonskimi določbami, o upravljanju njihove skupne odvisne družbe. Pomembnost vpletenosti matične družbe v upravljanje njene odvisne družbe lahko potrjuje tudi dejstvo, da so na čelu odvisne družbe številne osebe, ki imajo vodstvene funkcije v matični družbi. Matična družba se zaradi takega kopičenja funkcij nujno znajde v položaju, ko odločilno vpliva na ravnanje svoje odvisne družbe na trgu, saj članom vodstva matične družbe omogoča, da med opravljanjem vodstvenih funkcij v odvisni družbi njeno ravnanje na trgu usklajujejo s smernicami, ki so jih določili vodilni organi matične družbe. Tak cilj je mogoče doseči tudi, če člani matične družbe, ki imajo vodstvene funkcije v odvisni družbi, ne nastopajo kot predstavniki matične družbe. Nazadnje, vpletenost ene ali več matičnih družb v upravljanje odvisne družbe je lahko razvidna iz poslovnih odnosov matičnih družb z odvisno družbo. Če je matična družba tudi dobaviteljica ali stranka svoje odvisne družbe, ima tako prav poseben interes za vodenje njenih proizvodnih ali distribucijskih dejavnosti, da lahko v celoti izkoristi dodano vrednost take vertikalne integracije.

Poleg tega za to, da se matični družbi pripiše odgovornost za ravnanje njene odvisne družbe, nikakor ni treba dokazati, da je bila matična družba neposredno vpletena v očitana ravnanja ali da je bila z njimi seznanjena. Ni namreč napeljevanje matične družbe odvisne družbe h kršitvi ali celo vpletenost prve v navedeno kršitev tisto, kar omogoča Komisiji, da naslovi odločbo o naložitvi glob na matično družbo skupine družb, temveč dejstvo, da sta v času kršitve matična in odvisna družba na trgu ravnali enako.

(Glej točke od 179 do 184 in 196.)

13.    Poleg preprostega nadzora nad zakonitostjo v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU, ki omogoča le zavrnitev ničnostnih tožb ali razglasitev ničnosti izpodbijanega akta, kot je določeno v členu 264 PDEU, neomejena pristojnost sodišču Unije omogoča, da ob upoštevanju vseh okoliščin in dejstev spremeni izpodbijani akt, tudi če ga ne razglasi za ničnega, tako da na primer spremeni globo, naloženo zaradi kršitve pravil konkurence.

To pomeni, da na področjih, na katerih je Komisija ohranila diskrecijsko pravico, na primer pri določitvi stopnje povišanja zneska globe glede na trajanje kršitve ali potrebo po odvračilnosti sankcije ali na primer pri oceni kakovosti in koristnosti sodelovanja nekega podjetja med upravnim postopkom, zlasti v primerjavi z drugimi podjetji, dejstvo, da je nadzor nad zakonitostjo v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU omejen na ugotovitev neobstoja očitne napake pri presoji, načeloma ne posega v izvajanje neomejene pristojnosti sodišča Unije.

Sodišče Unije v okviru izvajanja neomejene pristojnosti presoja primernost višine glob s stališča pravil, ki so odvisno od primera določena v členu 15(4) Uredbe št. 17 ali členu 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003. Pri tej presoji lahko zahteva predložitev in upoštevanje dodatnih informacij, ki niso navedene v odločbi Komisije o naložitvi globe.

(Glej točki 208 in 209.)

14.    Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah mora sicer zadevnim osebam omogočiti, da se dejansko seznanijo z ravnanji, ki jim jih očita Komisija, ta zahteva pa je izpolnjena, če se zadevnim osebam v končni odločbi ne očitajo druge kršitve kot tiste iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in če se upoštevajo le dejstva, o katerih so se zadevne osebe lahko izrekle.

Čeprav kršitve, ki se očitajo podjetju v odločbi, ne smejo biti drugačne od tistih iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, pa to ne velja za upoštevana dejstva, saj v zvezi z njimi zadostuje, da so imela podjetja, zoper katera se vodi postopek, možnost izreči se o vseh dejstvih, ki se upoštevajo v njihovo breme. Nobena določba namreč Komisiji ne prepoveduje, da po pošiljanju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah stranke obvesti o novih dokumentih, za katere meni, da podpirajo njeno tezo, če da podjetjem dovolj časa, da v zvezi s tem predstavijo svoje stališče.

(Glej točko 238.)

15.    Čeprav je res, da datum predložitve dokazov Komisiji vpliva na njihovo opredelitev kot dokazov s precejšnjo dodano vrednostjo, saj je ta odvisna od dokazov, ki so bili ob njihovi predložitvi že v spisu Komisije, pa samo dejstvo, da so bili ti dokazi predloženi po vročitvi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, še ne izključuje, da imajo kljub pozni fazi upravnega postopka še vedno lahko precejšnjo dodano vrednost. Podjetje se lahko v prošnji na podlagi obvestila o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah, predloženi po pošiljanju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, osredotoči na dejstva, ki po njegovem mnenju niso bila pravno zadostno dokazana, da bi jim zagotovilo precejšnjo dodano vrednost v primerjavi z dokazi, ki jih Komisija že ima.

Poleg tega je v točki 26 obvestila o ugodni obravnavi samo navedena postopkovna obveznost Komisije. Ta točka ne določa, da je kakršno koli sodelovanje podjetja pri dokazovanju kršitve nujno brez vrednosti, če se je zgodilo šele po vročitvi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Poleg tega je lahko tako sodelovanje zelo koristno, če je Komisija predložene dokaze prej spregledala in če neposredno vplivajo na težo ali trajanje domnevnega kartela.

(Glej točki 239 in 240.)

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 12. julija 2011(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg projektov za plinsko izolirane stikalne naprave – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP – Razdelitev trga – Dokaz o kršitvi – Odgovornost za kršitveno ravnanje – Trajanje kršitve – Globe – Olajševalne okoliščine – Sodelovanje“

V zadevi T‑132/07,

Fuji Electric Co. Ltd, nekdanja Fuji Electric Holdings Co. Ltd in pravna naslednica družbe Fuji Electric Systems Co. Ltd, s sedežem v Kavasakiju (Japonska), ki jo zastopata P. Chappatte in P. Walter, solicitors,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo je sprva zastopal F. Arbault, nato X. Lewis, J. Bourke in F. Ronkes Agerbeek ter nazadnje N. Khan in F. Ronkes Agerbeek, zastopniki, skupaj z J. Holmesom, barrister,

tožena stranka,

zaradi predloga za razglasitev delne ničnosti Odločbe Komisije C(2006) 6762 konč. z dne 24. januarja 2007 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave) in predloga za znižanje globe, naložene družbama Fuji Electric Holdings in Fuji Electric Systems,

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi I. Pelikánová (poročevalka), predsednica, K. Jürimäe, sodnica, in S. Soldevila Fragoso, sodnik,

sodna tajnica: K. Andová, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 9. februarja 2010

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Dejansko stanje, kot je v bistvu razvidno iz ugotovitev Komisije v Odločbi C(2006) 6762 konč. z dne 24. januarja 2007 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je tako.

1.     Zadevni proizvod

2        Plinsko izolirane stikalne naprave (v nadaljevanju: GIS) se uporabljajo za nadzor pretoka energije v elektroenergetskih omrežjih. Gre za težko električno napravo, ki se uporablja kot pomembni sestavni del elektrorazdelilnih postaj, izdelanih na ključ.

3        Razdelilne postaje so pomožni električni postroji, ki pretvarjajo električni tok. Poleg transformatorja so sestavni deli razdelilne postaje sistem za nadzor, releji, akumulatorji, napajalniki in stikalna naprava. Stikalna naprava ščiti transformator pred preobremenitvijo in/ali prekine tok med omrežjem in pokvarjenim transformatorjem.

4        Stikalne naprave so lahko plinsko, zračno ali kombinirano izolirane, kadar združujejo obe prejšnji tehniki. GIS se po vsem svetu prodajajo kot sestavni deli elektrorazdelilnih postaj, izdelanih na ključ, ali kot ločeni deli za vgradnjo v take razdelilne postaje. Njihova cena pomeni približno od 30 do 60 % celotne cene teh razdelilnih postaj.

5        Izpodbijana odločba se nanaša na projekte GIS z napetostjo 72,5 kV ali več (v nadaljevanju: projekti GIS), kar vključuje GIS kot posamične izdelke skupaj z vsemi s tem povezanimi storitvami (prevoz, postavitev, preizkušanje, izolacija ipd.), in na razdelilne postaje, izdelane na ključ, katerih del je GIS in ki poleg GIS tako vsebujejo tudi druge sestavne dele razdelilne postaje, kot so transformatorji, ter vse s tem povezane storitve (prevoz, povezava, postavitev, izolacija ipd.).

2.     Zadevna podjetja

6        Fuji Electric Holdings Co. Ltd (v nadaljevanju: FEH) je holdinška družba skupine Fuji, ki vodi štiri operativne odvisne družbe, med katerimi je tudi Fuji Electric Systems Co. Ltd (v nadaljevanju: FES). Skupina Fuji proizvaja in trži široko paleto proizvodov, vključno s projekti GIS. Dejavnosti skupine Fuji na področju GIS sta med drugim izvajali družbi FEH in FES.

7        Skupina Fuji je 1. oktobra 2002 svoje dejavnosti na področju GIS prenesla na družbo Japan AE Power Systems Corp. (v nadaljevanju: JAEPS), skupno podjetje, v katerem ima 30-odstotni delež kapitala, družbi Hitachi Ltd in Meidensha Corp. pa imata v lasti preostala deleža, in sicer 50 oziroma 20 %.

3.     Upravni postopek

8        Družba ABB Ltd je 3. marca 2004 Komisijo opozorila na obstoj protikonkurenčnega ravnanja v sektorju projektov GIS in je v skladu z Obvestilom Komisije z dne 19. februarja 2002 o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi) ustno zaprosila za imuniteto pred globami.

9        Ravnanje, ki ga je prijavila družba ABB, je vključevalo usklajevanje prodaje projektov GIS na svetovni ravni, kar je zajemalo delitev trgov, dodeljevanje kvot in ohranitev tržnih deležev posameznega podjetja, dodelitev projektov GIS točno določenim proizvajalcem, prirejanje postopkov javnega razpisa (prirejanje ponudb), da bi bile pogodbe dodeljene tem proizvajalcem, zapletene mehanizme določanja cen za projekte GIS, ki niso bili dodeljeni, prekinitve licenčnih pogodb z družbami, ki niso bile udeleženke kartela, in izmenjavo občutljivih poslovnih informacij na trgu.

10      Ustna prošnja družbe ABB za imuniteto pred globami je bila med drugim 7. maja 2004 dopolnjena z ustnimi stališči in pisnimi dokazi. Komisija je 25. aprila 2004 družbi ABB odobrila pogojno imuniteto pred globami.

11      Komisija je na podlagi navedb družbe ABB uvedla preiskavo ter 11. in 12. maja 2004 opravila inšpekcijski pregled v prostorih več družb, ki so bile dejavne v sektorju GIS.

12      Skupina Areva je med 14. in 25. majem 2004 sodelovala s Komisijo in ji na podlagi obvestila o ugodni obravnavi priskrbela različne pisne dokaze in informacije.

13      Skupina, katere matična družba je bila VA Technologie AG (v nadaljevanju: skupina VA Tech), je 30. julija 2004 sodelovala s Komisijo in ji na podlagi obvestila o ugodni obravnavi predložila različne pisne dokaze in informacije.

14      Od 9. septembra 2004 so s Komisijo sodelovali tudi predstavniki skupine Hitachi oziroma družbe JAEPS in ji na podlagi obvestila o ugodni obravnavi predložili pisne dokaze in informacije.

15      Družbi FEH in FES sta 4. oktobra 2004 odgovorili na zahtevo za informacije, ki jima jo je Komisija poslala na podlagi člena 18 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205, v nadaljevanju: odgovor z dne 4. oktobra 2004 na zahtevo za informacije). Istega dne je na zahtevo Komisije za informacije odgovorila tudi družba ABB.

16      Družba Mitsubishi Electric System Corp. (v nadaljevanju: Melco) je 4. novembra 2004 Komisiji predložila prošnjo na podlagi obvestila o ugodni obravnavi glede „poročila o njenem sodelovanju pri nekaterih dogovorih o trgu [projektov] GIS“.

17      Skupina Areva je odgovor na zahtevo Komisije za informacije predložila 5. novembra 2004.

18      Komisija je 20. aprila 2006 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je bilo poslano družbama FEH in FES, družbi ABB, delniški družbi Alstom, delniški družbi Areva, družbam Areva T & D AG, Areva T & D Holding SA in Areva T & D SA (v nadaljevanju skupaj: družbe iz skupine Areva), družbama Hitachi in Hitachi EURope Ltd (v nadaljevanju skupaj: družbi iz skupine Hitachi), družbam JAEPS, Melco, Nuova Magrini Galileo SpA, Schneider Electric SA (v nadaljevanju: Schneider), Siemens AG, Toshiba Corp. in petim družbam iz skupine VA Tech, med katerimi je bila družba VA Technologie.

19      Družbi FES in FEH sta 30. junija 2006 v roku, ki jima je bil določen, Komisiji v odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah sporočili svoja stališča. V prilogi k svojemu odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah sta predložili več izjav oziroma dokumentov, v zvezi s katerimi sta zaprosili za zaupno obravnavo. Tudi družbi ABB in Alstom, družbe iz skupine Areva, družbe iz skupine Hitachi oziroma družbe JAEPS, Melco, Schneider, Siemens AG Österreich, Siemens in Toshiba so v roku, ki jim je bil določen, pisno odgovorile na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

20      Družbi FEH in FES sta sodelovali s Komisijo tako, da sta ji z dopisom z dne 12. julija 2006 na podlagi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah posredovali različne pisne dokaze in informacije.

21      Družba ABB je 14. julija 2006 Komisiji posredovala „dodatek k odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah“.

22      Komisija je 18. in 19. julija 2006 zaslišala družbe, na katere je bilo naslovljeno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

23      Komisija je 25. avgusta 2006 strankam v postopku, da bi jim omogočila, da se o tem izjavijo, omogočila vpogled v izvlečke iz nezaupne različice odgovora družb FEH in FES na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v prošnjo, ki sta jo družbi FEH in FES predložili 12. julija 2006 na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, v dodatek k odgovoru družbe ABB na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in v druge dokumente.

24      Družbi FEH in FES sta 11. septembra 2006 predložili stališča glede dodatnega odgovora družbe ABB na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

25      Družbi FEH in FES sta z dopisom z dne 29. septembra 2006 Komisiji predložili tudi pričanje enega od svojih nekdanjih zaposlenih, M. H.

26      Družbi FEH in FES sta z dopisom z dne 10. novembra 2006 Komisiji poslali pripombe v zvezi s stališči, ki sta ji jih družbi iz skupine Hitachi oziroma družba JAEPS poslali z dopisom z dne 29. septembra 2006 v zvezi z upravljanjem družbe JAEPS.

27      Komisija je z dopisom z dne 14. novembra 2006 družbi FEH in FES zaprosila za dodatna stališča glede več dokazov, ki so se jima zdeli upoštevni za sprejetje končne odločbe. Družbi FEH in FES sta odgovorili z dopisom z dne 21. novembra 2006.

4.     Izpodbijana odločba

28      Komisija je 24. januarja 2007 sprejela izpodbijano odločbo, katere povzetek je bil objavljen v Uradnem listu z dne 10. januarja 2008 (UL C 5, str. 7). Ta odločba je bila družbama FEH in FES vročena 9. februarja 2007.

29      Izpodbijana odločba je bila naslovljena na družbi FEH in FES, poleg tega pa tudi na družbi ABB in Alstom, družbe iz skupine Areva, družbi iz skupine Hitachi ter na družbe JAEPS, Melco, Nuova Magrini Galileo, Schneider, Siemens, Siemens AG Österreich, Siemens Transmission & Distribution Ltd (v nadaljevanju: Reyrolle), Siemens Transmission & Distribution SA, Toshiba in VA Tech Transmission & Distribution GmbH & Co. KEG.

30      Komisija je v točkah od 113 do 123 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da so različna podjetja, ki so bila udeležena v kartelu, dodeljevanje projektov GIS po dogovorjenih pravilih razen na nekaterih trgih usklajevala po vsem svetu, zlasti zato, da bi obdržala kvote, ki so pretežno izražale njihove na podlagi preteklih obdobij ocenjene tržne deleže. Pojasnila je, da so se projekti dodeljevali na podlagi skupne „japonske“ in skupne „evropske“ kvote, ki ju je bilo treba nato razdeliti med japonske in evropske proizvajalce. V sporazumu, ki je bil podpisan 15. aprila 1998 na Dunaju (v nadaljevanju: sporazum GQ), so bila postavljena pravila, ki so omogočala dodelitev projektov GIS japonskim ali evropskim proizvajalcem in vračunavanje njihove vrednosti v ustrezno kvoto. Poleg tega je Komisija v točkah od 124 do 132 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnila, da so različna podjetja, ki so bila udeležena v kartelu, sklenila nezapisan dogovor (v nadaljevanju: skupni dogovor), v skladu s katerim so bili projekti GIS na Japonskem na eni strani in na drugi strani v državah evropskih udeleženk kartela, ki so bile skupaj določene kot „matične države“ za projekte GIS, rezervirani za japonske oziroma evropske udeleženke kartela. Informacije o projektih GIS v „matičnih državah“ se med tema skupinama niso izmenjevale, prav tako se ti projekti niso upoštevali pri kvotah teh skupin.

31      Sporazum GQ je vseboval tudi pravila v zvezi z izmenjavo informacij, ki so bile potrebne za delovanje kartela, med tema skupinama proizvajalcev, za kar sta skrbela zlasti tajnika teh skupin, v zvezi z manipulacijami pri zadevnih javnih razpisih in v zvezi z določitvijo cen za projekte GIS, katerih dodelitev ni bila mogoča. V skladu s prilogo 2 k sporazumu GQ se je ta uporabljal za ves svet, razen za Združene države Amerike, Kanado, Japonsko in 17 zahodnoevropskih držav. Poleg tega so bili na podlagi skupnega dogovora projekti GIS v evropskih državah, ki niso bile „matične države“, rezervirani za evropsko skupino, saj so se japonski proizvajalci zavezali, da ne bodo dajali ponudb za projekte GIS v Evropi.

32      Po navedbah Komisije je bila razdelitev projektov GIS med evropske proizvajalce urejena v sporazumu, ki je bil prav tako podpisan na Dunaju 15. aprila 1988, z naslovom „E-Group Operation Agreement for GQ-Agreement“ (v nadaljevanju: sporazum EQ). Komisija je navedla, da so za dodeljevanje projektov GIS v Evropi veljala enaka pravila in postopki kot za dodeljevanje projektov GIS v drugih državah. Zlasti naj bi tudi za projekte GIS v Evropi veljala dolžnost obveščanja, treba naj bi jih bilo navesti na seznamu, dodeliti, se o njih dogovoriti ali jim določiti najnižjo ceno.

33      Komisija je v točki 142 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da so bili v sporazumih GQ in EQ zaradi organizacije in delovanja kartela različni udeleženci kartela označeni z oznako, ki je bila za evropske udeležence sestavljena iz dveh cifer in za japonske udeležence iz črk. Prvotne oznake so bile po juliju 2002 nadomeščene s številkami.

34      Komisija je v členu 1(g) izpodbijane odločbe ugotovila, da je družba FEH kršila člen 81 ES in člen 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju: Sporazum EGP), ker je v obdobju od 15. aprila 1988 do 11. maja 2004 sodelovala pri celoti sporazumov in usklajenih ravnanj v sektorju projektov GIS v EGP, v členu 1(h) pa je ugotovila, da je družba FES pri kršitvi sodelovala v istem obdobju. Poleg tega je Komisija v členu 1(k) izpodbijane odločbe ugotovila, da je družba JAEPS pri isti kršitvi sodelovala v obdobju od 1. oktobra 2002 do 11. maja 2004.

35      Za kršitve, ugotovljene v členu 1 izpodbijane odločbe, je bila družbama FEH in FES v členu 2(d) izpodbijane odločbe naložena globa 2.400.000 EUR, za plačilo katere sta bili odgovorni solidarno, v členu 2(f) izpodbijane odločbe pa globa 1.350.000 EUR, za plačilo katere sta bili odgovorni solidarno z družbama JAEPS in Hitachi.

 Postopek in predlogi strank

36      Družbi FEH in FES sta 19. aprila 2007 vložili tožbo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča. V njej sta med drugim navedli, da tožba, priloge k tožbi in dokumenti, predloženi v sodnem tajništvu, vsebujejo zaupne informacije, ki jim je treba v razmerju do tretjih oseb nameniti zaupno obravnavo.

37      Splošno sodišče (drugi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da bo začelo ustni postopek, in je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča strankama poslalo več vprašanj in zahtevo za predložitev dokumentov. Stranki sta nanje odgovorili v predpisanih rokih.

38      Družbi FEH in FES sta z dopisom, ki je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča evidentiran 26. januarja 2010, predložili več pripomb glede poročila za obravnavo, ki jima je bilo posredovano 11. januarja 2010, in sicer o tem, kdaj sta svoje dejavnosti na področju GIS prenesli na družbo JAEPS in kdaj sta pridobili delež v družbi JAEPS.

39      Stranke so na obravnavi 9. februarja 2010 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča. Družbi FEH in FES sta med drugim pojasnili, da s pripombami glede poročila za obravnavo nista želeli Splošnemu sodišču postransko predložiti tožbenega razloga, ki bi se nanašal na napačno ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani odločbi v delu, v katerem je bilo družbi FES kot matični družbi družbe JAEPS očitano, da je s svojimi dejavnostmi na področju GIS sodelovala pri kršitvi v obdobju od 1. oktobra 2002 do 30. septembra 2003. Splošno sodišče je med obravnavo sprejelo še en ukrep procesnega vodstva, s katerim je družbi FEH in FES pozvalo, naj pojasnita predmet prošnje za zaupno obravnavo, ki sta jo navedli v tožbi (glej točko 36 zgoraj). Pripombe družb FEH in FES ter ukrep procesnega vodstva so bili vneseni v zapisnik obravnave. Družbi FEH in FES sta z dopisom z dne 23. februarja 2010 v predpisanem roku pojasnili predmet svoje prošnje za zaupno obravnavo.

40      Ustni postopek je bil končan 3. marca 2010.

41      Splošno sodišče je s sklepom z dne 25. novembra 2010 znova začelo ustni postopek in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika strankam postavilo nova vprašanja. Med drugim so bile pozvane, naj navedejo posledice, ki so jih v tej zadevi izpeljale iz točk od 87 do 92 sodbe Sodišča z dne 1. julija 2010 v zadevi Knauf Gips proti Komisiji (C‑407/08 P, ZOdl., str. I‑6375). Stranke so Splošnemu sodišču odgovorile v predpisanih rokih.

42      Ustni postopek je bil končan 10. januarja 2011.

43      Predstavnik družb FEH in FES je z dopisom z dne 22. junija 2011, ki je bil podkrepljen z dokumenti, Splošno sodišče obvestil, da je družba FES 1. aprila 2011 prenehala obstajati, ker jo je prevzela družba FEH, ki je spremenila svojo firmo in postala Fuji Electric Co. Ltd (v nadaljevanju: tožeča stranka). S sklepom predsednika drugega senata Splošnega sodišča z dne 29. junija 2011 je bil ta dopis vključen v spis, o čemer je bila Komisija ustrezno obveščena.

44      Tožeča stranka, nekdaj imenovana FEH in pravna naslednica družbe FES, Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        člen 1(g) izpodbijane odločbe razglasi za ničen v delu, v katerem je navedeno, da se je kršitev, za katero se je odgovornost pripisala družbi FEH, nadaljevala tudi po septembru 2000;

–        člen 1(h) izpodbijane odločbe razglasi za ničen;

–        člen 2(d) izpodbijane odločbe razglasi za ničen v delu, v katerem je družbi FES pripisana solidarna odgovornost za plačilo naložene globe;

–        člen 2(f) izpodbijane odločbe razglasi za ničen v delu, v katerem je družbama FEH in FES pripisana solidarna odgovornost za plačilo naložene globe;

–        zniža globo, ki je bila naložena družbama FEH in FES;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

45      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

46      Čeprav sta družbi FEH in FES to tožbo vložili skupaj, so njuni interesi v tem postopku različni in sovpadajo samo deloma, kot je razvidno iz točk tožbe, v katerih je povzet predmet tega spora. Kljub temu so interesi družb FEH in FES od 1. aprila 2011 združeni v osebi tožeče stranke.

47      Tožeča stranka v tej zadevi v bistvu predlaga razglasitev ničnosti člena 1(g) izpodbijane odločbe v delu, v katerem je Komisija družbi FEH pripisala osebno odgovornost za kršitev od septembra 2000 do 30. septembra 2002, in člena 2(d) izpodbijane odločbe v delu, v katerem je Komisija družbi FEH zato naložila globo 2.400.000 EUR, ki jo mora plačati solidarno z družbo FES. V utemeljitev teh predlogov navaja prve tri tožbene razloge, ki se nanašajo na očitne napake pri presoji ter na kršitev pravice do poštenega sojenja in načela domneve nedolžnosti, kršitev pravil o razdelitvi dokaznega bremena in kršitev načela enakega obravnavanja.

48      Tožeča stranka predlaga tudi razglasitev ničnosti člena 1(h) izpodbijane odločbe v delu, v katerem je Komisija družbi FES pripisala osebno odgovornost za kršitev v obdobju od 15. aprila 1988 do 11. maja 2004, in člena 2(d) in (f) izpodbijane odločbe v delu, v katerem je Komisija družbi FES zato naložila globo 2.400.000 EUR, ki jo mora plačati solidarno z družbo FEH, in globo 1.350.000 EUR, ki jo mora plačati solidarno z družbami FEH, JAEPS in Hitachi. V utemeljitev tega predloga se tožeča stranka v okviru četrtega tožbenega razloga sklicuje na očitno napako pri presoji.

49      Tožeča stranka poleg tega predlaga razglasitev ničnosti člena 2(f) izpodbijane odločbe v delu, v katerem se je Komisija oprla na ugotovitev, da se lahko družbama FEH in FES pripiše osebna odgovornost za sodelovanje družbe JAEPS pri kršitvi v obdobju od 1. oktobra 2002 do 11. maja 2004, in v delu, v katerem jima je zato naložila globo 1.350.000 EUR, ki jo morata plačati solidarno z družbama JAEPS in Hitachi. V utemeljitev tega predloga se tožeča stranka v okviru četrtega in petega tožbenega razloga sklicuje na očitne napake pri presoji.

50      Nazadnje tožeča stranka predlaga znižanje glob, ki sta bili družbama FEH in FES naloženi v členu 2(d) in (f) izpodbijane odločbe. Tožeča stranka v podkrepitev tega predloga razvije utemeljitev v okviru šestega tožbenega razloga.

1.     Predlogi za razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe

51      Tožeča stranka v podporo svojim predlogom za razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe navaja pet tožbenih razlogov.

52      Tožeča stranka v okviru prvih treh tožbenih razlogov v bistvu zatrjuje, da je treba člena 1(g) in 2(d) izpodbijane odločbe razglasiti za nična v delu, v katerem je Komisija ugotovila ali se je oprla na ugotovitev, da je družba FES člen 81 ES in člen 53 Sporazuma EGP kršila od septembra 2000 do 30. septembra 2002, ko je skupina Fuji svoje dejavnosti na področju GIS prenesla na družbo JAEPS. Prvi tožbeni razlog se nanaša na to, da je Komisija storila očitne napake pri presoji in kršila pravico do poštenega sojenja, načelo domneve nedolžnosti in načelo in dubio pro reo s tem, da je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je bila družba FEH tudi po sestanku japonskih članov, ki je potekal „septembra ali okoli septembra“ 2000, še naprej udeležena v kartelu na podlagi sporazuma GQ. Drugi tožbeni razlog se nanaša na to, da je Komisija kršila pravila o razdelitvi dokaznega bremena. Tretji tožbeni razlog se nanaša na to, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja.

53      Tožeča stranka v okviru četrtega tožbenega razloga trdi, da je treba člena 1(h) ter 2(d) in (f) izpodbijane odločbe v delu, v katerem je Komisija družbi FES pripisala solidarno odgovornost za plačilo naloženih glob, razglasiti za nična, ker temeljita na očitno napačni presoji okoliščin obravnavanega primera, da je mogoče družbi FES pripisati osebno odgovornost za kršitev od 15. aprila 1988 do 11. maja 2004.

54      Tožeča stranka v okviru petega tožbenega razloga trdi, da je treba člen 2(f) izpodbijane odločbe razglasiti za ničen, ker temelji na očitno napačni presoji okoliščin obravnavanega primera, da je mogoče družbama FEH in FES kot matičnima družbama družbe JAEPS pripisati osebno in solidarno odgovornost z družbama Hitachi in JAEPS za kršitev od 1. oktobra 2002 do 11. maja 2004.

 Uvodne pripombe o podjetjih, na katera se nanaša kršitev, ugotovljena v členu 1(g) in (h) izpodbijane odločbe, in o odgovornosti, ki je bila zato pripisana družbama FEH in FES

55      Pred preučitvijo prvih petih tožbenih razlogov tožeče stranke je treba pojasniti, za sodelovanje katerih podjetij pri kršitvi je bila v členu 1(g) in (h) izpodbijane odločbe pripisana odgovornost družbama FEH in FES.

56      V zvezi s tem je treba opozoriti, da se konkurenčno pravo nanaša na „podjetja“ in da je treba pri tem pojem podjetja razumeti, kot da označuje gospodarsko enoto z vidika predmeta zadevne kršitve (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 12. julija 1984 v zadevi Hydrotherm Gerätebau, 170/83, Recueil, str. 2999, točka 11, ter sodbi Splošnega sodišča z dne 29. junija 2000 v zadevi DSG proti Komisiji, T‑234/95, Recueil, str. II‑2603, točka 124, in z dne 15. septembra 2005 v zadevi DaimlerChrysler proti Komisiji, T‑325/01, ZOdl., str. II‑3319, točka 85). Naslovniki člena 81(1) ES, ki podjetjem prepoveduje zlasti sklepanje sporazumov ali sodelovanje pri usklajenih ravnanjih, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu, so gospodarski subjekti, ki so vsak zase enotna organizacija osebnih, opredmetenih in neopredmetenih elementov, ki trajno sledi določenemu gospodarskemu cilju, in so lahko soudeleženi pri kršitvi iz te določbe (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 17. decembra 1991 v zadevi Enichem Anic proti Komisiji, T‑6/89, Recueil, str. II‑1623, točka 235, in z dne 10. marca 1992 v zadevi Shell proti Komisiji, T‑11/89, Recueil, str. II‑757, točka 311).

57      Odločbe, sprejete na podlagi člena 81 ES, je treba za njihovo uporabo in izvršitev nasloviti na subjekte, ki imajo pravno osebnost (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, imenovana „PVC II“, od T‑305/94 do T‑307/94, od T‑313/94 do T‑316/94, T‑318/94, T‑325/94, T‑328/94, T‑329/94 in T‑335/94, Recueil, str. II‑931, točka 978, in z dne 12. decembra 2007 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, T‑112/05, ZOdl., str. II‑5049, točka 59). Tako mora Komisija, ko sprejme odločbo na podlagi člena 81(1) ES, določiti fizične ali pravne osebe, ki jim je mogoče pripisati odgovornost za ravnanje zadevnega podjetja in jih je mogoče zato kaznovati, ter nanje nasloviti odločbo (glej v tem smislu v točki 56 zgoraj navedeno sodbo Hydrotherm Gerätebau, točka 11).

58      V skladu z načelom osebne odgovornosti (sodbe Sodišča z dne 14. julija 1972 v zadevi Imperial Chemical Industries proti Komisiji, 48/69, Recueil, str. 619, točke od 131 do 141; z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 78; in z dne 11. decembra 2007 v zadevi ETI in drugi, C‑280/06, ZOdl., str. I‑10893, točka 39; glej tudi sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott k zgoraj navedeni sodbi ETI in drugi, ZOdl., str. I‑10892, točka 71 in naslednje), po katerem lahko neka oseba odgovarja le za svoja dejanja (sklepni predlogi generalnega pravobranilca G. Cosmasa k zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 74), mora načeloma oseba, ki je zadevno podjetje vodila takrat, ko je to podjetje sodelovalo pri kršitvi, za to kršitev odgovarjati, čeprav je bila ob sprejetju odločbe o ugotovitvi kršitve za poslovanje tega podjetja odgovorna druga oseba ali je takrat to podjetje vodila druga oseba (sodbi Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, C‑297/98 P, Recueil, str. I‑10101, točka 27, in v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji, C‑286/98 P, Recueil, str. I‑9925, točka 37; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Cascades proti Komisiji, C‑279/98 P, Recueil, str. I‑9693, točka 79).

59      Kadar je mogoče več osebam pripisati osebno odgovornost za sodelovanje istega podjetja v smislu konkurenčnega prava pri kršitvi, jih je treba v skladu s sodno prakso šteti za solidarno odgovorne za to kršitev (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 6. marca 1974 v združenih zadevah Istituto Chemioterapico Italiano in Commercial Solvents proti Komisiji, 6/73 in 7/73, Recueil, str. 223, točka 41, in z dne 16. novembra 2000 v zadevi Metsä-Serla in drugi proti Komisiji, C‑294/98 P, Recueil, str. I‑10065, točki 33 in 34; sodbi Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T-9/99, Recueil, str. I-1487, točke 54, 524 in 525, in z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑71/03, T‑74/03, T‑87/03 in T‑91/03, neobjavljena v ZOdl., točka 62, ter v točki 57 zgoraj navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točke od 57 do 62). Poleg tega iz teh sodb izhaja, da je mogoče osebi, ki je bila ob storitvi kršitve neposredno odgovorna za podjetje ali ga je neposredno vodila, in osebi, ki je ob storitvi kršitve dejansko nadzirala prvo osebo in določala njeno ravnanje na trgu, ker je neposredno vodila to podjetje, pripisati osebno in solidarno odgovornost za sodelovanje istega podjetja pri kršitvi (glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 3. septembra 2009 v združenih zadevah Papierfabrik August Koehler in drugi proti Komisiji, C‑322/07 P, C‑327/07 P in C‑338/07 P, ZOdl., str. I-7191, točke 40, 43 in 44). Sodno prakso, navedeno v točki 58 zgoraj, je torej treba razumeti tako, da se nanaša na osebno odgovornost osebe, ki neposredno vodi podjetje ob storitvi kršitve, pa tudi na osebno odgovornost osebe, ki v tem času to podjetje vodi posredno.

60      Sodna praksa, navedena v točkah od 56 do 59 zgoraj, se po analogiji uporablja za člen 53 Sporazuma EGP in odločbe Komisije, sprejete na podlagi tega člena.

61      Iz izpodbijane odločbe, zlasti iz opisa „zadevnega sektorja v postopku“ v točkah od 5 do 87 obrazložitve izpodbijane odločbe in „zadevnih podjetij v postopku“ oziroma „različnega obravnavanja“ teh podjetij v točkah od 28 do 44 in 482 izpodbijane odločbe, izhaja, da je Komisija kot podjetja, ki so sodelovala pri kršitvi, ugotovljeni v členu 1 izpodbijane odločbe, med drugim opredelila, prvič, enotno organizacijo osebnih, opredmetenih in neopredmetenih elementov, ki je dejavnosti skupine Fuji na področju GIS izvajala od 15. aprila 1988 do 30. septembra 2002 (v nadaljevanju: prvo zadevno podjetje), in, drugič, enotno organizacijo osebnih, opredmetenih in neopredmetenih elementov, ki je dejavnosti skupin Fuji, Hitachi in Meidensha, prenesene na družbo JAEPS, na področju GIS izvajala od 1. oktobra 2002 do 11. maja 2004 (v nadaljevanju: drugo zadevno podjetje).

62      Poleg tega iz točke 379 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila družbama FEH in FES pripisana osebna in solidarna odgovornost za sodelovanje prvega zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 30. septembra 2002. Iz točk 32, 33 in 373 obrazložitve izpodbijane odločbe je mogoče sklepati, da je bila družbama FEH in FES odgovornost pripisana zato, ker sta v tem obdobju „med drugim“ „vodili“ ali „upravljali“ prvo zadevno podjetje in sta bili zato neposredno vpleteni v sodelovanje tega podjetja pri kršitvi.

63      Poleg tega iz točke 380 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila družbama FEH in FES pripisana osebna in solidarna odgovornost, skupaj z družbama Hitachi in JAEPS, za sodelovanje drugega zadevnega podjetja pri kršitvi od 1. oktobra 2002 do 11. maja 2004. Zlasti iz točk 380, 385 in 402 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno tudi, da je odgovornost, ki je bila zato pripisana družbama FEH in FES, izključno posledica tega, da sta skupaj z družbo Hitachi določali tržno ravnanje podjetja JAEPS, skupnega odvisnega podjetja, ki je bilo neposredno odgovorno za drugo zadevno podjetje, in da sta bili zato kot matični družbi podjetja JAEPS neposredno vpleteni v sodelovanje tega podjetja pri kršitvi.

64      Prvih pet tožbenih razlogov tožeče stranke je treba preučiti ob upoštevanju zgornjih ugotovitev. Zaradi ustreznosti in ekonomičnosti postopka je treba skupaj obravnavati prva dva tožbena razloga, ki se nanašata na očitne napake pri presoji, kršitev pravice do poštenega sojenja, načela domneve nedolžnosti in načela in dubio pro reo ter na kršitev pravil o razdelitvi dokaznega bremena.

 Prvi in drugi tožbeni razlog: očitne napake pri presoji, kršitev pravice do poštenega sojenja, načela domneve nedolžnosti in načela in dubio pro reo ter kršitev pravil o razdelitvi dokaznega bremena

 Trditve strank

65      Tožeča stranka s prvim in drugim tožbenim razlogom Komisiji v bistvu očita, da je storila več očitnih napak pri presoji in kršila pravila o razdelitvi dokaznega bremena s tem, da je v členu 1(g) izpodbijane odločbe družbi FEH pripisala osebno odgovornost za sodelovanje prvega zadevnega podjetja pri kršitvi v obdobju od sestanka japonskih podjetij, ki je potekal „septembra ali okoli septembra“ 2000, do 30. septembra 2002, ko je družba Fuji svoje dejavnosti na področju GIS prenesla na družbo JAEPS, in s tem, da je v členu 2(d) izpodbijane odločbe družbi FEH zato naložila globo 2.400.000 EUR, ki jo mora plačati solidarno z družbo FES. Komisija naj ne bi izpolnila svoje obveznosti, da pravno zadostno dokaže, da je bilo prvo zadevno podjetje po sestanku japonskih članov, ki je potekal „septembra ali okoli septembra“ 2000, še naprej udeleženo v „kartelu na podlagi sporazuma GQ“, ki naj bi se prav tako nadaljeval. Poleg tega naj bi razlogovanje Komisije v zvezi s tem vsebovalo več očitnih napak pri presoji dokazov.

66      Komisija zavrača trditve tožeče stranke in predlaga zavrnitev prvega in drugega tožbenega razloga.

 Presoja Splošnega sodišča

67      Pred vsebinsko analizo prvega in drugega tožbenega razloga je treba opredeliti dejanski predmet izpodbijanja, na katerem ta tožbena razloga temeljita, in točke obrazložitve izpodbijane odločbe, na katere se to izpodbijanje nanaša, ter opozoriti na pravila, ki se uporabljajo za dokaz kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP ter za dokaz sodelovanja podjetja pri taki kršitvi.

–       Dejanski predmet izpodbijanja, na katerem temeljita prvi in drugi tožbeni razlog

68      Tožeča stranka v obravnavanem primeru ne zanika niti sodelovanja prvega zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do septembra 2000 niti osebne odgovornosti, ki je bila družbi FEH pripisana zaradi tega sodelovanja. Prav tako ne zanika, da je družba FEH skupaj z drugimi družbami prvo zadevno podjetje vodila od septembra 2000 do 30. septembra 2002.

69      Poleg tega tožeča stranka razlikuje med „kartelom na podlagi sporazuma GQ“, ki naj bi se končal po izstopu družb Siemens in Hitachi, in „kartelom na podlagi novega načrta“, ki naj bi se začel sredi leta 2002, vendar ne navaja tožbenih razlogov ali posebnih argumentov zoper ugotovitve Komisije v točkah 2, 3 in 248 ter točk od 270 do 299 obrazložitve izpodbijane odločbe, da so bili različni sporazumi in usklajena ravnanja, ki so si sledili od 15. aprila 1988 do 11. maja 2004, samo različni izrazi enotnega in skupnega načrta. Zato ni mogoče šteti, da je tožeča stranka v okviru prvega in drugega tožbenega razloga utemeljeno podvomila o navedenih ugotovitvah ter posledično izpodbijala enotnost in trajanje kršitve.

70      Nazadnje, tožeča stranka ne zanika sodelovanja drugega zadevnega podjetja pri kršitvi od 1. oktobra 2002 do 11. maja 2004. Zanika samo to, da bi bilo mogoče družbi FEH pripisati kakršno koli odgovornost in ji zato naložiti globo, saj naj ne bi določala ravnanja družbe JAEPS na trgu in naj zato kot matična družba družbe JAEPS ne bi bila vpletena v sodelovanje drugega zadevnega podjetja pri kršitvi (glej točko 173 in naslednje spodaj).

71      Pač pa tožeča stranka Komisiji očita, da je napačno presodila dokaze, ki so ji bili predloženi, ter kršila pravico do poštenega sojenja, načelo domneve nedolžnosti in načelo in dubio pro reo ter da je kršila pravila o razdelitvi dokaznega bremena, ker je menila, da se je kršitev, ugotovljena v členu 1 izpodbijane odločbe, nadaljevala tudi od septembra 2000 do 30. septembra 2002 in da je prvo zadevno podjetje pri njej še naprej sodelovalo, za kar naj bi bilo mogoče družbi FEH pripisati osebno odgovornost, ker je to podjetje vodila v času kršitve. Po njenem mnenju Komisija v izpodbijani odločbi ni v skladu z dokaznim bremenom pravno zadostno in brez očitnih napak pri presoji dokazov dokazala, da je prvo zadevno podjetje pod nadzorom družbe FEH še naprej sodelovalo pri kršitvi, ugotovljeni v členu 1 izpodbijane odločbe, ki naj bi se prav tako nadaljevala, od 1. oktobra 2002 do 11. maja 2004.

72      Komisija trdi, da bi morale družbe iz skupine Fuji v okoliščinah tega primera dokazati, da prvo zadevno podjetje v zadevnem obdobju pri kršitvi ni več sodelovalo.

73      Ob upoštevanju argumentov strank je treba presoditi, ali je Komisija v izpodbijani odločbi pravno zadostno dokazala, da je kršitev s sodelovanjem prvega zadevnega podjetja nadaljevala od septembra 2000 do 30. septembra 2002.

–       Točke obrazložitve izpodbijane odločbe, na katere se nanaša izpodbijanje, na katerem temeljita prvi in drugi tožbeni razlog

74      Komisija je, prvič, v zvezi z nadaljevanjem kršitve, ugotovljene v členu 1 izpodbijane odločbe, od septembra 2000 do 30. septembra 2002 in, drugič, v zvezi s sodelovanjem prvega zadevnega podjetja pri navedeni kršitvi v tem obdobju ugotovila to.

75      V točki 323 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija ugotovila, da so ti sporazumi in/ali usklajena ravnanja proizvajalcev projektov GIS trajali vsaj od 15. aprila 1988 do 11. maja 2004. To, da je v navedeni točki obrazložitve namesto letnice 1988 navedena letnica 1998, je namreč v okoliščinah izpodbijane odločbe očitna posledica popolnoma vsebinske napake, ki jo je treba popraviti.

76      Komisija je v točkah 324, 326 in 373 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da sta družbi FEH in FES pri kršitvi sodelovali od 15. aprila 1988, datuma sprejetja in začetka veljavnosti sporazumov GQ in EQ, do 11. maja 2004, datuma zadnjega delovnega sestanka udeležencev kartela, ki je bil nepričakovano prekinjen zaradi inšpekcijskih pregledov Komisije. To, da je v točki 324 obrazložitve izpodbijane odločbe namesto letnice 1988 navedena letnica 1998, je namreč očitna posledica napake v besedilu, ki jo je treba popraviti.

77      Komisija je v točkah od 177 do 216 obrazložitve izpodbijane odločbe predstavila „celoten kronološki pregled razvoja kartela“. V okviru tega je v točkah 178 in 179 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla:

(178) Družba Siemens je prekinila sodelovanje na sestankih omejevalnega sporazuma septembra 1999, leta 2000 sta ji sledili družbi Hitachi in Schneider/VA Tech. Odsotnost družbe Siemens je pomenila pomemben pretres zlasti z evropskega vidika, saj je ta družba od leta 1988 opravljala naloge tajnika skupine „Evropa“ in je bila glavni igralec na trgu, tako v Evropi kot zunaj nje. Kljub temu so se dejavnosti v okviru omejevalnega sporazuma nadaljevale, družba Alstom pa je prevzela mesto tajnika skupine Evropa. Ker je bilo število članov v primerjavi z letom 1988 zmanjšano, je bila poenostavljena tudi logistika, saj kompleksna struktura ni bila več smiselna.

(179) Leta 2002 so se družbe Siemens, Hitachi in VA Tech ponovno vključile v kartel […]“

78      Komisija je v točkah od 270 do 299 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnila, zakaj je menila, da „ima celota dogovorov v tej zadevi značilnosti enotne in trajajoče kršitve“. V točki 279 obrazložitve izpodbijane odločbe je med drugim navedla, da so „[n]ekateri udeleženci kartela […] menili, da se je z razvojem kartela njegova narava po letu 2002 spremenila, tako da je [bilo] treba namesto enotne in trajajoče kršitve razlikovati med dvema ločenima kršitvama“. Vendar je Komisija v točkah od 279 do 299 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla dejstva, ki so po njenem mnenju dokazovala, da so bili različni sporazumi in usklajena ravnanja, ki so si sledili od 15. aprila 1988 do 11. maja 2004, samo različni izrazi enotnega in skupnega načrta, in pojasnila, da ne bi bilo smiselno, če bi se tako trajajoče ravnanje z enotnim ciljem razdelilo na več ločenih kršitev.

79      Komisija v točki 284 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja:

„Družba ABB je predložila razlago opisanih ravnanj, ki se ujema z dejstvi in dokumenti iz spisa, vključno s pisnimi sporazumi. Izjave teh podjetij, da naj bi šlo za dve zaporedni kršitvi, si pomembno nasprotujejo glede datuma prenehanja prve kršitve [glej točko 290 obrazložitve spodaj]. Te nasprotujoče si izjave se razlikujejo tudi od pisnih dokazov, pridobljenih med inšpekcijskimi pregledi. Podrobnejša analiza pokaže, da so te nasprotujoče si izjave v resnici samo trditve (pri čemer nobena od njih ni iz časa dejanskega stanja), ki niso podprte z nobenim dokazom iz časa dejanskega stanja ali odločilnim dokazom o tem, da se je kartel za [projekte] GIS končal na enega od navedenih datumov. Ne gre za dejanske dokaze, temveč za presojo dejstev, ki jo predlagajo stranke, ali za sklepanje prič v dokumentih, spisanih na zahtevo odvetnikov za obrambo podjetij, ki so predmet tega postopka. Stranke poskušajo prikazati datume, ko je bilo delovanje kartela po njihovem mnenju manj učinkovito, kot datume, ko naj bi se kartel dejansko končal.“

80      V točki 290 obrazložitve izpodbijane odločbe je poleg tega navedeno:

„Komisija se ne more opreti na izjave [družb iz skupine] Areva, [družbe] Melco, [družb iz skupine] Hitachi [ali] JAEPS in Toshiba v delu, v katerem navajajo, da se je kartel prvič končal bodisi v letu 1997 ([družbe iz skupine] Areva [v prošnji na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, glej točko 12 zgoraj]), bodisi septembra 1999 (družbi Melco [v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah] in Toshiba [v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah]), bodisi v letu 1999 po odhodu družbe Siemens ([družbe iz skupine] Hitachi [ali] JAEPS [v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah]), bodisi okoli septembra 2000 ([družbi FEH in FES v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah]). Glede tega njihove izjave niso verodostojne, saj si nasprotujejo in, kot je že bilo navedeno, so v nasprotju z dokazi iz spisa. Družbe Melco, Toshiba, Fuji, ABB, Alstom, Reyrolle/VA Tech in Magrini/Schneider (ki sta pozneje postali družba VAS in torej VA Tech) so še naprej sodelovale na večstranskih sestankih v letu 2000 in/ali 2001 (glej točke obrazložitve od 191 do 198 zgoraj). Poleg tega so te izjave dvoumne in neprepričljive.“

81      Komisija je v točkah od 191 do 198 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla dejstva, ki so jih predložile družba ABB oziroma družbi iz skupine Fuji in po njenem mnenju dokazujejo, da se je kartel po odhodu družbe Siemens septembra 1999, ki mu je leta 2000 sledil odhod družb Hitachi in Schneider/VA Tech, ter pred njihovo postopno vrnitvijo po marcu 2002 nadaljeval. Komisija se je v točkah od 191 do 196 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicevala na dokumente, ki jih je družba ABB navedla v prošnji za imuniteto (glej točko 8 zgoraj), to je na vrsto telefaksov, ki so si jih med 18. decembrom 2000 in 22. januarjem 2001 izmenjale družbe ABB, Melco in Alstom v zvezi s sestanki in dodelitvami projektov GIS. Komisija se je nato v točki 197 obrazložitve izpodbijane odločbe oprla na dokument, ki ga je družba ABB predložila v prošnji za imuniteto in v katerem je seznam „sestankov odbora“ z dne 12. maja 2000, ki se nanaša na del obdobja 2000–2001. Ugotovila je, da iz tega seznama izhaja, da so se teh sestankov udeležile družbe Reyrolle, Alstom, Schneider, ABB, Melco in Toshiba, družbi Siemens in „JAEPS (Hitachi)“ pa ne, kar se je ujemalo z izjavo družbe ABB v odgovoru na zahtevo Komisije za informacije z dne 4. oktobra 2004 (glej točko 15 zgoraj), „da zadnjenavedeni družbi v tem trenutku nista bili udeleženi v kartelu“. Nazadnje se je Komisija v točki 198 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicevala na sklop dokumentov, ki sta jih predložili družbi FEH in FES v svoji prošnji na podlagi obvestila o ugodni obravnavi oziroma družba ABB v dopolnitvi svoje prošnje za imuniteto z dne 7. maja 2004 (glej točko 10 zgoraj), ki pričajo o tem, da so udeleženci kartela sklenili sporazume v zvezi z osmimi projekti GIS, ki so imeli v kartelu referenčne številke [zaupno],(1) in dokazujejo, da je kartel v tem obdobju deloval.

82      Komisija je v točki 372 in naslednjih obrazložitve izpodbijane odločbe še ugotovila, da je bilo prvo zadevno podjetje po sestanku japonskih članov, ki je potekal „septembra ali okoli septembra“ 2000, še naprej udeleženo v kartelu. V izpodbijani odločbi je v zvezi s tem navedeno:

„(372) Pri pripisu odgovornosti ustreznim pravnim subjektom iz [skupine] Fuji je treba razlikovati med dvema obdobjema: pred prenosom dejavnosti [na področju] GIS [skupine] Fuji na družbo JAEPS 1. oktobra 2002 in po njem.

(373) [Družbi FEH] in [FES] sta pri tajnem ravnanju, opisanem v tej odločbi, sodelovali vsaj od 15. aprila 1988 (ko je skupina Fuji pristopila k sporazumu GQ) do 30. septembra 2002 (dejavnosti [na področju] GIS [skupine] Fuji so bile na družbo JAEPS prenesene 1. oktobra 2002). [Družba FEH] ima v lasti 100 % kapitala [družbe FES].

Trditve skupine Fuji

(374) Skupina Fuji priznava, da je bila v kartelu, opisanem v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, udeležena med letom 1988 in septembrom 2000, ne pa tudi pozneje. Udeležba skupine Fuji v kartelu naj bi se končala ‚najpozneje septembra ali okoli septembra 2000. Skupina Fuji ni nikoli sodelovala pri novem načrtu‘, saj naj pozneje ne bi sodelovala na skupnih sestankih z evropskimi dobavitelji in naj prav tako ne bi več izmenjevala informacij.

(375) Skupina Fuji trdi, da so nekateri osnutki sporazumov, ki jih je predložila (glej točko 198 obrazložitve izpodbijane odločbe), sicer ‚glede na njihovo besedilo veljavni tudi po tem datumu (september 2000), vendar naj skupina Fuji po septembru 2000 ne bi mogla delovati na njihovi podlagi, saj so se vsi ‚roki javnih razpisov iztekli pred več meseci‘. Poleg tega je skupina Fuji razumela, da predhodni sporazumi, ki so se nanašali na sporazum GQ, za udeležence kartela niso bili več zavezujoči; skupini Fuji ni uspelo na nobenem od naštetih javnih razpisov in torej ni imela koristi od nobenega dogovora‘.

Presoja Komisije

(376) Ker skupina Fuji ni bila članica odbora ‚Evropa/Japonska‘, naj se z evropskimi proizvajalci ne bi srečevala niti na upravljavski ravni niti na ravni delovnih skupin, temveč izključno na letnih sestankih. Poleg tega letni sestanki niso imeli ključne vloge pri izvajanju kartela v praksi, kar je skupina Fuji potrdila implicitno s tem, da je priznala, da je bila v kartelu udeležena tudi leta 2000 (leto, ko ni bilo letnega sestanka).

(377) Izjave skupine Fuji, da je iz kartela izstopila okoli septembra 2000, ni potrdila nobena od drugih zadevnih strank v postopku, čeprav jim je bila ta informacija posredovana, da bi se o njej izrekle. Poleg tega je izjava skupine Fuji nejasna, saj nekje trdi, da je iz kartela izstopila ‚septembra ali okoli septembra 2000‘‚ drugje v istem dokumentu pa ‚najpozneje septembra 2000‘. Skupina Fuji še izjavlja, da je bil ‚zadnji dokument o dogovoru, ki ga je prejel [Oz.], z dne 28. septembra 2000‘ in da se ‚skupina Fuji po tem datumu s kartelom ni več sporazumevala o sporazumu GQ‘. To pomeni, da naj bi skupina Fuji stranki predložila ‚prirejeno‘ ponudbo, da bi se ustvaril vtis določenega konkuriranja za projekt, ni pa predložila nobenih dokazov o tem, da se je projektu odpovedala ali da je predložila ponudbo pod konkurenčnimi pogoji. Poleg tega je skupina Fuji po navedbah [I. H.] zapustila kartel ‚kmalu za družbo Siemens‘, vendar je bilo tudi dokazano, da se je družba Siemens umaknila septembra 1999. Te izjave ne potrjujejo niti navedbe niti dokazi iz spisa, ki bi potrjevali, da se je septembra 2000 javno distancirala od kartela.

(378) Nazadnje, tudi če bi Komisija priznala, da do ustanovitve družbe JAEPS ni bilo nobene nove izmenjave informacij s skupino Fuji, mora upoštevati tudi, da skupina Fuji pri svojem poslovanju ni mogla prezreti že izmenjanih informacij in da so že sklenjeni dogovori še vedno veljali. Glede na dokaze iz spisa, zlasti informacije, ki jih je predložila skupina Fuji, je bila ta udeležena pri nekaterih dogovorih, navedenih v točki 198 obrazložitve, ki so veljali tudi po letu 2000 in katerih neupoštevanje je bilo sankcionirano. Čeprav je Komisija skupini Fuji omogočila, da izrazi stališča in predloži dodatne dokaze za izpodbijanje teh ugotovitev, ta ni predložila nobenega dokaza, da se je iz dogovorov umaknila, da jim je dejansko nasprotovala ali da jih ni upoštevala. Nasprotno, dejstvo, da so se ‚roki vseh javnih razpisov iztekli pred več meseci‘, kot zatrjuje skupina Fuji, le potrjuje sklep, da so bili dogovori že sklenjeni in so že začeli veljati. Na zgornje ugotovitve ne vpliva niti to, da naj skupini Fuji na koncu ne bi uspelo na razpisih (tudi to ni podprto z dokazi). Prvič, skupina Fuji je sodelovala pri vseh naštetih dogovorih, ni pa bila njihova organizatorka niti ni od njih nujno imela koristi. To, da je bila navedena na seznamu, je pomenilo, da mora predložiti ponudbe, ne pa, da bo nujno izbrana. Drugič, tudi če bi jo kot ponudnico izbrali udeleženci kartela (česar ni skupina Fuji niti trdila niti dokazala), še vedno ne bi bilo popolnoma zagotovljeno, da bi na koncu uspela na razpisu, saj bi bili lahko drugi ponudniki, ki niso bili del kartela, uspešnejši od nje.

(379) Iz razlogov, navedenih v točkah 334 in 373 obrazložitve, je treba družbama [FEH] in [FES] pripisati solidarno odgovornost za sodelovanje družbe Fuji pri kršitvi od 15. aprila do 30. septembra 2002.“

–       Pravila, ki se uporabljajo za dokaz kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP ter za sodelovanje podjetja pri taki kršitvi

83      Ker si stranke nasprotujejo glede vprašanja razdelitve dokaznega bremena med njimi in, splošneje, glede vprašanja, ali so bila v tem primeru upoštevana ali ne pravila, ki se uporabljajo za dokaz kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP ter za sodelovanje podjetja pri taki kršitvi, je treba najprej opozoriti na veljavno pravo na tem področju.

84      V skladu z ustaljeno sodno prakso glede dokaznega bremena mora po eni strani stranka ali organ, ki očita kršitev konkurenčnega prava, za to predložiti dokaz in pravno zadostno dokazati dejstva, ki sestavljajo kršitev, po drugi strani pa mora podjetje, ki uveljavlja sredstvo obrambe zoper ugotovitev kršitve, predložiti dokaze, da so izpolnjeni pogoji za uporabo tega sredstva obrambe, tako da bo moral navedeni organ uporabiti druge dokaze (sodba Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2006 v zadevi Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, T‑120/04, ZOdl., str. II‑4441, točka 50; glej v tem smislu tudi sodbi Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 58, in z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 78). Trajanje kršitve je sestavni del pojma kršitev v smislu člena 81(1) ES, katerega dokazno breme primarno nosi Komisija (sodba Splošnega sodišča z dne 7. julija 1994 v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, T‑43/92, Recueil, str. II‑441, točka 79, in zgoraj navedena sodba Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, točka 51).

85      Ta porazdelitev dokaznega bremena se lahko spremeni, če lahko dejanski elementi, na katere se sklicuje stranka, drugo stranko zavežejo k pojasnilu ali upravičevanju, ker je sicer dopusten zaključek, da so bile zahteve v zvezi z dokaznim bremenom izpolnjene (glej v tem smislu v točki 84 zgoraj navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 79, in v točki 84 zgoraj navedeno sodbo Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, točka 53).

86      V zvezi z dokaznimi sredstvi, ki jih lahko upošteva Komisija, v konkurenčnem pravu prevladuje načelo proste presoje dokazov (sodba Sodišča z dne 25. januarja 2007 v zadevi Dalmine proti Komisiji, C‑407/04 P, ZOdl., str. I‑829, točka 63, in sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točka 273). Za prepoved udeležbe pri usklajenih ravnanjih in protikonkurenčnih sporazumih ter sankcije, ki se lahko naložijo kršiteljem, je namreč običajno, da srečanja v zvezi s temi ravnanji in sporazumi potekajo tajno, najpogosteje v tretji državi, in da je dokumentacija o tem omejena na minimum. Tudi če Komisija najde dokumente, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so zapisniki sestankov, gre običajno le za nepopolna in posamezna dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Večinoma je treba na obstoj ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnega prava (v točki 84 zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke od 55 do 57). Taki indici in sočasni dogodki lahko razkrijejo ne le obstoj protikonkurenčnih ravnanj ali sporazumov, ampak tudi trajanje nadaljevanega protikonkurenčnega ravnanja in obdobje uporabe sklenjenega sporazuma, ki pomeni kršitev konkurenčnega prava (sodba Sodišča z dne 21. septembra 2006 v zadevi Technische Unie proti Komisiji, C‑113/04 P, ZOdl., str. I‑8831, točka 166).

87      Komisija mora v vsakem primeru predložiti natančne in skladne dokaze, da bi utemeljila trdno prepričanje, da je bila kršitev storjena (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 6. julija 2000 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, T‑62/98, Recueil, str. II‑2707, točki 43 in 72 in navedena sodna praksa; v točki 86 zgoraj navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 179, in sodbo z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T‑38/02, ZOdl., str. II‑4407, točka 217). Vendar ni nujno, da vsak dokaz Komisije zadosti tem merilom glede vsakega znaka kršitve. Zadošča namreč, da to zahtevo, gledano na splošno, izpolnjuje skupek indicev, na katerega se sklicuje institucija (v točki 86 zgoraj navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 180, in zgoraj navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji, točka 218; glej v tem smislu tudi v točki 57 zgoraj navedeno sodbo PVC II, točke od 768 do 778, zlasti točko 777). Glede trajanja kršitve sodna praksa zahteva, da se Komisija, kadar ni dokazov, s katerimi bi lahko neposredno dokazali trajanje kršitve, opre vsaj na dokaze glede dejstev, ki so si časovno dovolj blizu, tako da se lahko razumno prizna, da je kršitev trajala brez prekinitve med natančnima datumoma (v točki 86 zgoraj navedena sodba Technische Unie proti Komisiji, točka 169; v točki 84 zgoraj navedena sodba Dunlop Slazenger proti Komisiji, točka 79, in v točki 84 zgoraj navedena sodba Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, točka 51).

88      V zvezi z dokazno vrednostjo, ki jo je treba pripisati različnim dokazom, je treba poudariti, da je edino upoštevno merilo za presojo predloženih dokazov njihova verodostojnost (v točki 86 zgoraj navedena sodba Dalmine proti Komisiji, točka 63; glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, T‑44/00, ZOdl., str. II‑2223, točka 84 in navedena sodna praksa, in v točki 86 zgoraj navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 273). V skladu s splošno veljavnimi pravili glede dokazovanja sta verodostojnost in torej dokazna vrednost dokumenta odvisni od njegovega izvora, okoliščin njegovega nastanka, njegovega naslovnika in njegove vsebine (sodba Splošnega sodišča z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II‑491, točka 1053, in sklepni predlogi sodnika B. Vesterdorfa v funkciji generalnega pravobranilca v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Splošnega sodišča z dne 24. oktobra 1991 v zadevi Rhône-Poulenc proti Komisiji, T-1/89, Recueil, str. II-867, II-869, II-956). Veliko pomembnost je treba pripisati zlasti okoliščini, da je dokument nastal v neposredni zvezi z dejstvi (sodba Splošnega sodišča z dne 11. marca 1999 v zadevi Ensidesa proti Komisiji, T‑157/94, Recueil, str. II‑707, točka 312) ali da ga je pripravila neposredna priča teh dejstev (glej v tem smislu v točki 86 zgoraj navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 207). Dokumenti, iz katerih je razvidno, da je več podjetij navezalo stike in da so dejansko skušala vnaprej odpraviti negotovost glede prihodnjega ravnanja konkurentov, dokazujejo pravno zadostno obstoj usklajenega ravnanja (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 16. decembra 1975 v združenih zadevah Suiker Unie in drugi proti Komisiji, od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, Recueil, str. 1663, točki 175 in 179). Poleg tega je treba izjave, ki nasprotujejo interesom svojega avtorja, praviloma šteti za še posebno zanesljive dokaze (glej v tem smislu v točki 86 zgoraj navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točke 207, 211 in 212).

89      Nazadnje je treba poudariti, da je vloga sodišča, ki obravnava ničnostno tožbo, vloženo na podlagi člena 230 ES (postal člen 263 PDEU) zoper odločbo Komisije, ki ugotavlja obstoj kršitve na področju konkurenčnega prava in nalaga globe naslovnikom, da presodi, ali dokazi in drugi podatki, na katere se sklicuje Komisija v odločbi, zadostujejo za ugotovitev obstoja kršitve (v točki 86 zgoraj navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točki 174 in 175; glej v tem smislu tudi v točki 57 zgoraj navedeno sodbo PVC II, točka 891). Če je sodišče v dvomih, je treba odločiti v korist naslovnikov odločbe, tako da sodišče ne more sklepati, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če glede tega vprašanja še vedno obstaja dvom (v točki 86 zgoraj navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 177, in v točki 87 zgoraj navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji, točka 215). V tem zadnjem primeru je treba namreč upoštevati načelo domneve nedolžnosti, kot izhaja zlasti iz člena 6(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), ki je ena temeljnih pravic, ki so zaščitene v pravnem redu Evropske unije v skladu s sodno prakso Sodišča, kar potrjujeta tudi preambula Enotnega evropskega akta in člen 6(2) Pogodbe o Evropski uniji ter člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašene v Nici 7. decembra 2000 (UL C 364, str. 1). Ob upoštevanju narave zadevnih kršitev in teže sankcij, ki se na to navezujejo, velja domneva nedolžnosti še posebno za postopke v zvezi s kršitvami konkurenčnega prava, za katere se lahko izrečejo globe ali periodične denarne kazni (sodbi Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C‑199/92 P, Recueil, str. I‑4287, točki 149 in 150, in v zadevi Montecatini proti Komisiji, C‑235/92 P, Recueil, str. I‑4539, točki 175 in 176; v točki 87 zgoraj navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji, točka 216).

90      Obstoj kršitve je treba presojati le glede na dokaze, ki jih je Komisija zbrala v odločbi o ugotovitvi navedene kršitve, zato je edino upoštevno vsebinsko vprašanje, ali je bila glede na te dokaze kršitev dokazana ali ne (v točki 88 zgoraj navedena sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 726).

91      Zgoraj navedena sodna praksa se po analogiji uporablja za člen 53 Sporazuma EGP in odločbe Komisije, sprejete na podlagi tega člena.

92      Glede na pravila, navedena v točkah od 84 do 91 zgoraj, je treba preveriti, ali je Komisija v izpodbijani odločbi navedla dovolj verodostojne, natančne in skladne dokaze, ki v okviru skupne presoje in po preučitvi pojasnil ali alternativnih razlag tožeče stranke potrjujejo trdno prepričanje, da se je kršitev, ugotovljena v členu 1 izpodbijane odločbe, s sodelovanjem prvega zadevnega podjetja nadaljevala od septembra 2000 do 30. septembra 2002, za kar bi se lahko družbi FEH pripisala osebna odgovornost, ker je to podjetje vodila v času kršitve.

–       Analiza dokazov, na katerih temelji izpodbijana odločba

93      Najprej je treba spomniti na ključna dejstva, na katera je Komisija v izpodbijani odločbi oprla svojo ugotovitev, da se je kršitev, ugotovljena v členu 1 izpodbijane odločbe, s sodelovanjem prvega zadevnega podjetja nadaljevala od septembra 2000 do 30. septembra 2002.

94      Komisija je v točki 290 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da zavrača izjave družb FEH in FES, družb iz skupine Areva, družbe Melco, družb iz skupine Hitachi oziroma družb JAEPS in Toshiba, da je kartel prvič prenehal bodisi leta 1997, bodisi septembra 1999, bodisi leta 1999 po odhodu družbe Siemens, bodisi celo okoli septembra 2000, saj naj te izjave ne bi bile zanesljive oziroma naj bi bile dvoumne in neprepričljive, ker naj bi si nasprotovale in bile v nasprotju z dokazi iz spisa (glej točko 80 zgoraj). Komisija je v točki 290 obrazložitve izpodbijane odločbe v povezavi s točkami od 191 do 198 obrazložitve navedla, da so prvo zadevno podjetje in druga podjetja v letu 2000 in/ali v letu 2001 še naprej sodelovala na večstranskih sestankih. Dejstva, na podlagi katerih skuša Komisija dokazati, da je kartel deloval – ob sodelovanju prvega zadevnega podjetja – tudi po odhodu družbe Schneider/VA Tech 13. decembra 2000, so navedena v točki 81 zgoraj.

95      Prvič, v zvezi s telefaksi, ki so si jih nekateri udeleženci kartela izmenjali med 18. decembrom 2000 in 22. januarjem 2001 glede sestankov in dodeljevanja projektov GIS, je treba navesti, da so te izmenjave, kot priznava Komisija, potekale izključno med podjetji Alstom (pozneje Areva), Melco in ABB. Kot upravičeno trdi tožeča stranka, ta izmenjava iz časa dejanskega stanja sicer verodostojno in natančno potrjuje dejavnosti kartela okoli decembra 2000 in januarja 2001, vendar nasprotno nikakor ne potrjuje, da je bilo v njem udeleženo prvo zadevno podjetje.

96      Dalje, na seznamu z dne 12. maja 2000 je dejansko navedenih 13 „sestankov odbora“, načrtovanih od 18. maja 2000 do 17. maja 2001. O protikonkurenčnem cilju „sestankov odbora“ je mogoče sklepati iz tega, da je na tem seznamu vsako od zadevnih podjetij označeno z oznako, ki so jo imela v omejevalnem sporazumu, kot je povzet v točkah 142 in 197 obrazložitve izpodbijane odločbe, in iz tega, da so bili, kot je potrdilo več udeležencev kartela, načrtovani nekateri sestanki organov – skupnega odbora Evropa/Japonska in odbora Evropa –, ki so sodelovali pri operativnem delovanju kartela, kakor je razvidno tudi iz točk 150 in 151 obrazložitve izpodbijane odločbe. Poleg tega so dejansko izvedbo šestih od teh sestankov odborov bodisi potrdili nekateri udeleženci kartela bodisi je bilo to potrjeno z drugimi dokumenti iz spisa, kot so dokumenti o potnih stroških ali zaznamki v osebnih koledarjih, zato je treba to, da je kartel med 18. majem 2000 in 18. januarjem 2001 deloval, šteti za dokazano. Kot priznava Komisija, so na teh sestankih sodelovala samo podjetja Reyrolle, Alstom, Schneider, ABB, Melco in Toshiba. To pomeni, kot upravičeno trdi tožeča stranka, da ta seznam sicer verodostojno in natančno potrjuje dejavnosti kartela med 18. majem 2000 in 17. majem 2001, vendar nikakor ne potrjuje, da je bilo v njem udeleženo prvo zadevno podjetje.

97      Nazadnje, v dokumentih, ki se nanašajo na dejstva iz časa njihovega nastanka, o osmih projektih GIS z referenčnimi številkami [zaupno], so navedeni sporazumi, sklenjeni med udeleženci kartela, o dodeljevanju navedenih projektov GIS in z različnimi obdobji veljavnosti. Iz teh dokumentov je tako razvidno, da je prvo zadevno podjetje z drugimi udeleženci kartela sodelovalo pri dogovorih o dodelitvi osmih projektov GIS, ki so jih pripravila druga podjetja, udeležena v kartelu, in so bili sklenjeni ali so začeli veljati med [zaupno] in [zaupno], veljali pa so približno [zaupno] od datuma njihove sklenitve, kar za zadnji projekt z referenčno številko [zaupno] pomeni do [zaupno].

98      Glede tega je treba spomniti, da za obstoj sporazuma v smislu člena 81(1) ES zadostuje, da zadevna podjetja izrazijo skupno voljo, da bodo na trgu delovala na določen način (sodbi Splošnega sodišča z dne 24. oktobra 1991 v zadevi Petrofina proti Komisiji, T‑2/89, Recueil, str. II‑1087, točka 211, in z dne 10. marca 1992 v zadevi ICI proti Komisiji, T‑13/89, Recueil, str. II‑1021, točka 253; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 15. julija 1970 v zadevi ACF Chemiefarma proti Komisiji, 41/69, Recueil, str. 661, točka 112). Poleg tega se člen 81 uporablja, če so se učinki omejevalnega sporazuma nadaljevali, sporazum pa ni bil formalno končan (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo ICI proti Komisiji, točka 254, in sodbo Splošnega sodišča z dne 13. decembra 2001 v zadevi Acerinox proti Komisiji, T‑48/98, Recueil, str. II‑3859, točka 63). Navedena sodna praksa se po analogiji uporablja za člen 53 Sporazuma EGP.

99      Tožeča stranka v obravnavanem primeru ni zanikala, da je družba FEH na podlagi pravil kartela sklenila sporazume o dodelitvi osmih projektov GIS z referenčnimi številkami [zaupno] znotraj kartela. Prav tako ni zanikala, da bi ti sporazumi glede na navedeno imeli učinke od [zaupno], ko je začel veljati sporazum o projektu z referenčno številko [zaupno], do [zaupno], ko je prenehal veljati sporazum o projektu z referenčno številko [zaupno].

100    Poleg tega noben podatek iz spisa ne dopušča sklepanja, da se je prvo zadevno podjetje javno distanciralo od kartela in sporazumov, sklenjenih v okviru tega kartela. Podjetje, ki se javno ne distancira od rezultatov sestanka, ki se ga je udeležilo, ali sporazuma, v katerem je bilo udeleženo, je načeloma še naprej v celoti odgovorno za svojo udeležbo v kartelu. Podjetja bi namreč tako preveč preprosto zmanjšala tveganje plačila visoke globe, če bi lahko imela korist od protipravnega kartela in bi bila nato deležna znižanja globe, ker so imela le manjšo vlogo pri izvajanju kršitve, medtem ko je njihovo ravnanje spodbudilo druga podjetja, da so ravnala za konkurenco škodljivejše (glej v tem smislu v točki 88 zgoraj navedeno sodbo Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, točka 278 in navedena sodna praksa). To pomeni, da tudi če prvo zadevno podjetje ne bi upoštevalo vseh sporazumov, sklenjenih v okviru kartela, samo zaradi te okoliščine, ne da bi bilo dokazano, da se je javno distanciralo od drugih udeležencev kartela, še ne bi bilo razbremenjeno odgovornosti, ki bi se mu pripisala zaradi sodelovanja pri teh sporazumih in prek njih pri kršitvi, ugotovljeni v členu 1 izpodbijane odločbe.

101    Zato je treba ugotoviti, da telefaksi, ki so si jih nekateri udeleženci kartela izmenjali med 18. decembrom 2000 in 22. januarjem 2001, seznam „sestankov odbora“ z dne 12. maja 2000 in dokumenti o osmih projektih GIS, navedenih v točkah od 191 do 198 obrazložitve izpodbijane odločbe, v katerih je sklicevanje na točko 290 obrazložitve verodostojno, natančno in skladno potrjujejo, da se je kršitev, ugotovljena v členu 1 obrazložitve izpodbijane odločbe, nadaljevala tudi v obdobju od septembra 2000 do 30. septembra 2002. Poleg tega je mogoče glede na posebno dolgo trajanje kršitve, ugotovljene v členu 1 izpodbijane odločbe, katere obstoja od 15. aprila 1988 do septembra 2000 tožeča stranka ne zanika, in zapletene previdnostne ukrepe, s katerimi so udeleženci kartela skušali prikriti njegov obstoj in ki so navedeni v točki 170 obrazložitve izpodbijane odločbe, ugotoviti, da se ti dokazi nanašajo na dejstva, ki so si časovno tako blizu v smislu sodne prakse, navedene v točki 87 zgoraj, da se lahko razumno sklepa, da je kršitev v navedenem obdobju trajala nepretrgoma.

102    Poleg tega so dokazi, na katerih v zvezi s tem temelji izpodbijana odločba, dovolj verodostojni, natančni in skladni. Ne morejo jih omajati niti izjave družb FEH in FES v dopisu Komisiji z dne 21. novembra 2006 in odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (glej točki 19 in 27 zgoraj) niti izjave družbe Melco, družb iz skupine Hitachi oziroma JAEPS in skupine VA Tech v njihovih prošnjah na podlagi obvestila o ugodni obravnavi (glej točke 13, 14 in 16 zgoraj), da je kartel prvič prenehal delovati že pred obdobjem od septembra 2000 do 30. septembra 2002. Izjave, da je kartel prenehal že pred tem, namreč niso podprte z verodostojnimi in natančnimi dokazi. Poleg tega so navedene izjave protislovne, saj njihovi avtorji trdijo, da je kartel prenehal delovati bodisi med letom 1997 (Melco), bodisi med letom 1999 (družbe iz skupine Hitachi oziroma JAEPS in skupina VA Tech), bodisi celo „okoli“ septembra 2000 (družbi FEH in FES). Komisija zato v točkah 284, 285 in 290 obrazložitve izpodbijane odločbe upravičeno navaja, da s temi izjavami ni mogoče izpodbiti pisnih dokazov, ki se nanašajo na dejstva iz časa svojega nastanka in ki so jih predložila podjetja, ki so sodelovala pri kršitvi, ugotovljeni v členu 1 izpodbijane odločbe, iz katerega izhaja, da se je kršitev nadaljevala v obdobju od septembra 2000 do 30. septembra 2002.

103    Res je, da tožeča stranka trdi, da bi bilo treba izjavam iz dopisa družb FEH in FES Komisiji z dne 21. novembra 2006 in iz njunega odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah priznati dokazno vrednost ali posebno verodostojnost, ker so „samoobdolžitvene“ (glej točko 88 zgoraj in točko 107 spodaj). Vendar ni mogoče šteti, da so izjave, v katerih družbi FEH in FES navajata, da prvo zadevno podjetje v kartelu ni bilo več udeleženo po sestanku japonskih članov, ki je potekal „septembra ali okoli septembra“ 2000, v nasprotju z njunimi interesi. Z navedenimi izjavami se namreč skuša prej zmanjšati pomembnost sodelovanja prvega zadevnega podjetja pri kršitvi in tako omejiti osebna odgovornost družbe FEH, ker je v času kršitve vodila to podjetje. Take izjave zato ne morejo omajati dokazov, na katere se je Komisija oprla v izpodbijani odločbi.

104    Tožeča stranka zato Komisiji neupravičeno očita, da ni upoštevala dokazne vrednosti izjav iz dopisa, ki sta ga družbi FEH in FES Komisiji poslali 21. novembra 2006, in njunega odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ko je ugotovila, da je prvo zadevno podjetje sodelovalo pri kršitvi od septembra 2000 do 30. septembra 2002, za kar bi se lahko družbi FEH pripisala osebna odgovornost, ker je v času kršitve to podjetje vodila.

105    Sicer pa dokumenti v zvezi s sporazumi, sklenjenimi v okviru kartela, ki so navedeni v točkah 191 in 198 obrazložitve izpodbijane odločbe, prepričljivo in natančno podpirajo ugotovitev Komisije, da je prvo zadevno podjetje pri kršitvi še naprej sodelovalo od septembra 2000 do 30. septembra 2002, saj je v teh dokumentih navedeno, da je bila skupina Fuji udeležena pri sporazumih, sklenjenih v okviru kartela, ki naj bi imeli učinke od 27. avgusta 1998 do 28. oktobra 2001.

106    Treba je torej preveriti, ali je mogoče z alternativnimi razlagami ali utemeljitvami, ki jih je predložila tožeča stranka, omajati zanesljive in natančne dokaze, na katerih temelji izpodbijana odločba. V nasprotnem primeru bo mogoče ugotoviti, da je Komisija izpolnila svojo dolžnost in dokazala, da je prvo zadevno podjetje še naprej sodelovalo pri kršitvi od septembra 2000 do 30. septembra 2002 (glej v tem smislu v točki 84 zgoraj navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 79, in v točki 84 zgoraj navedeno sodbo Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, točki 63 in 71), za kar bi se lahko družbi FEH pripisala osebna odgovornost, ker je v času kršitve to podjetje vodila.

–       Analiza alternativnih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka

107    Tožeča stranka Komisiji najprej očita, da je zanemarila nekatere argumente oziroma dejstva, ki naj bi potrjevali verodostojnost izjav iz odgovora družb FEH in FES na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, da je prvo zadevno podjetje končalo udeležbo v kartelu „septembra ali okoli septembra“ 2000. Prvič, zatrjuje, da se je prvo zadevno podjetje septembra 2000 prenehalo udeleževati sestankov kartela, medtem ko je pred tem sodelovalo na sestankih japonskih udeležencev, ki so potekali pred sestankom članov odbora Evropa in odbora Japonska, v skladu s sporazumom GQ. Drugič, trdi, da so izjave družb FEH in FES potrjene z več izjavami družb ABB in Melco, družb iz skupine Hitachi oziroma JAEPS in skupine VA Tech. Tretjič, sklicuje se na dejstvo, da prvo zadevno podjetje ni bilo omenjeno v dokumentih, ki so nastali po septembru 2000. Četrtič, trdi, da Komisija ni upoštevala „samoobdolžitvenih“ izjav družb FEH in FES, da sta se kršitev in sodelovanje prvega zadevnega podjetja pri kršitvi končala septembra 2000. Petič, opozarja, da dokumenti v zvezi z dvema javnima razpisoma v [zaupno] z dne [zaupno] in z dne [zaupno], ki sta jih družbi FEH in FES priložili tožbi in odgovoru na vprašanja Splošnega sodišča in njegovo zahtevo za predložitev dokumentov (glej točko 37 zgoraj), dokazujejo, da je prvo zadevno podjetje prenehalo upoštevati dogovore, sklenjene v okviru kartela, in navsezadnje tudi sodelovati pri njegovih dejavnostih po septembru 2000, saj je v okviru teh postopkov javnih razpisov precej znižalo svoje cene v primerjavi z „ravnmi cen“ iz dogovorov, sklenjenih v okviru kartela. Iz teh dokumentov naj bi izhajalo, da so bile v zvezi s projektom GIS za naročilo [zaupno] v [zaupno] ocene cen, ki jih je prvo zadevno podjetje predložilo svojim partnerjem, od [zaupno] % do [zaupno] % nižje od „ravni cen“ iz dokumenta o dogovoru in da je bila pri dveh projektih GIS za naročilo [zaupno] v [zaupno] cena, ki se je zaračunala njegovemu partnerju, za [zaupno] % nižja od „ravni cen“ iz dokumenta o dogovoru.

108    Tožeča stranka Komisiji še očita, da je storila očitno napako pri presoji dokazov, ki so ji bili predloženi, in kršila pravico do poštenega sojenja, načelo domneve nedolžnosti in načelo in dubio pro reo s tem, da je ovrgla izjave družb FEH in FES, v skladu s katerimi je prvo zadevno podjetje prenehalo sodelovati pri kršitvi „septembra ali okoli septembra“ 2000, ker naj ne bi bilo jasno navedeno, kdaj naj bi to podjetje zapustilo kartel, in ker se ni javno distanciralo od tega kartela.

109    Vendar iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da se je Komisija pri dokazovanju sodelovanja prvega zadevnega podjetja pri kršitvi v obdobju od septembra 2000 do 30. septembra 2002 oprla na izjavo družbe ABB v odgovoru z dne 4. oktobra 2004 na zahtevo za informacije (glej točki 15 in 81 zgoraj), da je „[v] obdobju, ko družbi Siemens in Hitachi nista bili udeleženi v kartelu, kartel za [projekte] GIS še naprej obstajal med podjetji […] ABB, Alstom, Areva, VA Tech, Schneider […], [Melco], Toshiba in Fuji“. Zato ni treba preveriti, ali ta izjava – kot predlaga tožeča stranka – potrjuje ugotovitve Komisije glede sodelovanja prvega zadevnega podjetja pri kršitvi v obdobju od septembra 2000 do 30. septembra 2002.

110    Glede drugih trditev tožeče stranke je treba, na prvem mestu, navesti, da – kot ta upravičeno trdi – noben element, na katerem temelji izpodbijana odločba, ne dokazuje, da se je prvo zadevno podjetje od septembra 2000 do 30. septembra 2002 udeleževalo sestankov podjetij, udeleženih v kartelu, med drugim sestanka japonskih članov. Vendar v nasprotju s trditvijo tožeče stranke ta okoliščina ne more ovreči verodostojnih in natančnih dokazov o tem, da je prvo zadevno podjetje v tem obdobju pri kršitvi še naprej sodelovalo.

111    Dejstvo, da s seznama „sestankov odbora“ z dne 12. maja 2000 (glej točko 96 zgoraj) ni razvidno, da je prvo zadevno podjetje na teh sestankih sodelovalo ali da se jih je moralo udeležiti, je v zvezi s tem brezpredmetno. Ta seznam se namreč nanaša samo na sestanke skupnega odbora Evropa/Japonska in s tem povezane pripravljalne sestanke odbora Evropa. Iz točk 150, 151 in 376 obrazložitve izpodbijane odločbe in iz opombe 320 pod točko 255 obrazložitve izhaja, da prvo zadevno podjetje ni bilo niti v odboru Japonska in tako niti v skupnem odboru Evropa/Japonska. Neposredno ni sodelovalo niti na delovnih sestankih niti na tako imenovanih upravljavskih sestankih o upravljanju kartela, na katerih so se zbirala japonska in evropska podjetja.

112    To, da niti iz telefaksov, ki so si jih nekateri udeleženci kartela izmenjali med 18. decembrom 2000 in 22. januarjem 2001, niti s seznama „sestankov odbora“ z dne 12. maja 2000 ni razvidno, da se je prvo zadevno podjetje decembra 2000 in januarja 2001 udeležilo sestankov in razprav kartela, zlasti sestankov in razprav o dodelitvi projektov, na katere se nanaša točka 95 zgoraj, ne dokazuje, da je to podjetje od septembra 2000 do 30. septembra 2002 prenehalo sodelovati pri kršitvi. Iz pisnih dokazov, navedenih v točki 198 obrazložitve izpodbijane odločbe, je namreč razvidno, da je prvo zadevno podjetje v tem obdobju sodelovalo pri izvajanju sporazumov, sklenjenih med udeleženci kartela, v zvezi z osmimi projekti GIS z referenčnimi številkami [zaupno], v skladu s katerimi je moralo pod grožnjo običajnih sankcij zavarovati ponudbe drugih podjetij, udeleženih v kartelu, in navsezadnje samo dodelitev zadevnih projektov GIS tem podjetjem, in sicer v vsem obdobju veljavnosti teh dogovorov. Glede na obdobje veljavnosti teh sporazumov, kot je določeno v njih (glej točki 99 in 105 zgoraj), tožeča stranka neupravičeno trdi, da so vsi navedeni dogovori zastarali že januarja 2000, ko so se v skladu s temi sporazumi iztekli javni razpisi za projekte GIS, povezane s temi sporazumi. Poleg tega je treba poudariti, kot je Komisija navedla v točki 377 obrazložitve izpodbijane odločbe (glej točko 82 zgoraj), da naj bi prvo zadevno podjetje po prejemu dokumenta o dogovoru z datumom 28. septembra 2000 stranki predložilo „prirejeno“ ponudbo, da bi se ustvaril vtis nekakšnega konkuriranja za zadevni projekt GIS.

113    Na drugem mestu v nasprotju s trditvami tožeče stranke ni dokazano, da se je prvo zadevno podjetje od septembra 2000 do 30. septembra 2002 odreklo izvajanju dogovorov o osmih projektih GIS z referenčnimi številkami [zaupno] in ni v ničemer upoštevalo dokumenta, ki ga je prejelo 28. septembra 2000, kot izhaja iz njegovega odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ker naj bi ti dogovori zastarali, potem ko je po sestanku japonskih članov, ki je potekal „septembra ali okoli septembra“ 2000, izstopilo iz kartela.

114    Tožeča stranka trdi, da so izjave družb FEH in FES v zvezi s tem potrjene z izjavami družbe ABB v njenem dodatnem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (glej točko 21 zgoraj) in izjavami družbe Melco, ki jih je podala v prošnji na podlagi obvestila o ugodni obravnavi (glej točko 16 zgoraj).

115    Najprej, iz izjav družbe ABB v dodatnem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ni mogoče sklepati, da je prvo zadevno podjetje „septembra ali okoli septembra“ 2000 končalo udeležbo v kartelu in prenehalo izpolnjevati dogovore, sklenjene v okviru tega kartela. Te izjave seveda potrjujejo, da so družbe ABB, Alstom, Melco in Toshiba drugim udeležencem kartela na sestanku septembra 2000 javno sporočile, da nameravajo končati dejavnosti kartela. Poleg tega prvo zadevno podjetje ni omenjeno med podjetji, ki so bila ob tej sporočitvi udeležena v kartelu. Vendar je navedeno, da je bila informacija, da je treba končati dejavnosti kartela, neresnična in da je bil edini namen razširjanja te informacije v kartelu doseči prenehanje sodelovanja družbe Schneider/VA Tech pri navedenih dejavnostih. Pojasnjeno je še, da so se udeleženci kartela sestali še enkrat ali dvakrat, preden so decembra 2000 organizirali sestanek, na katerem so se očitno odločili končati dejavnosti kartela. Navedeno je še, da so bile med udeleženci kartela na tem sestanku navzoče družbe „ABB, Alstom, Schneider/VA Tech, Melco in Toshiba“, da pa družbi Hitachi in Siemens nista bili navzoči, ker takrat nista več sodelovali pri dejavnostih kartela. Te izjave torej ne dajejo posebne verodostojnosti izjavam družb FEH in FES, da je prvo zadevno podjetje upravičeno menilo, da je kartel prenehal delovati „septembra ali okoli septembra“ 2000 in da zato v njem ni bilo več udeleženo in zlasti ni izpolnjevalo dogovorov, sprejetih v okviru tega kartela. Prvič, iz teh izjav izhaja, da namen posredovanja neresnične informacije družbam ABB, Alstom, Melco in Toshiba ni bil doseči, da prvo zadevno podjetje zapusti kartel. Kot upravičeno poudarja Komisija, je zato malo verjetno, da bi tako ravnanje storilcem prineslo neželen rezultat, ti pa se na to ne bi odzvali. Drugič, glede na te izjave je sestanek, na katerem je bilo očitno odločeno o prenehanju dejavnosti kartela, potekal šele decembra 2000, tako da ravnanje družb ABB, Alstom, Melco in Toshiba ne pojasnjuje, zakaj je prvo zadevno podjetje končalo udeležbo v kartelu že septembra 2000. Tretjič, dejstvo, da družba Fuji v izjavah ni navedena med podjetji, ki so bila v času zgoraj navedenega ravnanja udeležena v kartelu, nima posebne dokazne vrednosti, prvič, ker se tako ravnanje pripisuje skupnemu odboru Evropa/Japonska, v katerem prvega zadevnega podjetja ni bilo, in ker, drugič, družba Fuji prav tako ni navedena med podjetji, ki v času navedenega ravnanja niso bila več udeležena v kartelu. Kakor koli že, dejstvo, da naj se prvo zadevno podjetje v obdobju od septembra 2000 do 30. septembra 2002 ne bi udeleževalo novih sestankov ali razprav v kartelu, ne pomeni, da je prenehalo izpolnjevati dogovore, sklenjene v okviru kartela, in da zato takrat ni bilo udeleženo v kartelu. Iz tega sledi, da z izjavami družbe ABB v dodatnem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah niso omajani pisni dokazi, navedeni v izpodbijani odločbi, iz katere izhaja, da je prvo zadevno podjetje od septembra 2000 do 30. septembra 2002 še naprej sodelovalo pri kršitvi.

116    Tudi dejstvo, da družba Melco v izjavi na podlagi obvestila o ugodni obravnavi družbe Fuji ne omenja med podjetji, ki so nadaljevala razprave v okviru kartela v obdobju od takrat, ko sta družbi Siemens in Hitachi končali udeležbo v kartelu, do takrat, ko se mu je družba Siemens znova pridružila, z vidika sodelovanja prvega zadevnega podjetja pri kršitvi od septembra 2000 do 30. septembra 2002 ni odločilno, saj družba Melco prav tako ne omenja, da je prvo zadevno podjetje kartel zapustilo po tem, ko je družba Siemens septembra 1999 prenehala sodelovati pri kršitvi, in preden se ji je ta julija 2002 znova pridružila, in da je zato to podjetje prenehalo ravnati v skladu z dogovori, sklenjenimi v okviru kartela.

117    Poleg tega je Komisija pravilno presodila izjave iz odgovora družb FEH in FES na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, da je prvo zadevno podjetje končalo udeležbo v kartelu po sestanku japonskih članov, ki je potekal „septembra ali okoli septembra“ 2000, pri čemer je menila, da te izjave niso posebej zanesljive in zato ne morejo omajati pisnih dokazov, navedenih v izpodbijani odločbi, iz katerih izhaja, da je prvo zadevno podjetje od septembra 2000 do 30. septembra 2002 še naprej sodelovalo pri kršitvi.

118    Prvič, iz razlogov, navedenih v točki 103 zgoraj, ni mogoče šteti, da so izjave iz odgovora družb FEH in FES na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah v delu, v katerem je navedeno, da zadevno podjetje po sestanku japonskih članov, ki je potekal „septembra ali okoli septembra“ 2000, ni bilo več udeleženo v kartelu, v nasprotju z interesi oseb, ki so izjave podale, v tem primeru družbe FEH, in da bi se zato morale take izjave šteti za posebno zanesljive.

119    Drugič, Komisija je izvedla pravilno presojo izjav iz odgovora družb FEH in FES na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ko je ugotovila, da na njihovo zanesljivost vplivajo nekatera neskladja, zlasti glede datuma prenehanja sodelovanja prvega zadevnega podjetja pri kršitvi. Družbi FEH in FES v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah v dopisu Komisiji z dne 21. novembra 2006 (glej točki 19 in 27 zgoraj), eden od zaposlenih v skupini Fuji, Oz., pa v izjavi, priloženi odgovoru družb FEH in FES na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, potrjujejo, da je prvo zadevno podjetje končalo udeležbo v kartelu po sestanku japonskih članov, ki je potekal „septembra ali okoli septembra“ 2000, medtem ko drugi zaposleni v skupini Fuji, I. H., v izjavi, priloženi istemu odgovoru, navaja, da so se sestanki med japonskimi člani končali kmalu po odhodu družbe Siemens leta 1999. Družbi FEH in FES sta v svojih pisanjih še navedli, da je v zvezi z izjavo I. H. glede morebitnega sodelovanja prvega zadevnega podjetja pri kršitvi po letu 1999 potrebna previdnost, saj I. H. takrat ni bil več njegov zastopnik na sestankih japonskih članov in zato ni bil več neposredna priča dejanskih okoliščin.

120    Tretjič, kot upravičeno navaja Komisija (glej točki 115 in 116 zgoraj), je treba upoštevati, da nobena od drugih zadevnih strank v postopku, ki so jim bile posredovane izjave družb FEH in FES, da bi se o njih izrekle, ni potrdila, da je prvo zadevno podjetje leta 1999 dejansko prenehalo sodelovati pri kršitvi in izpolnjevati dogovore, sklenjene v okviru te kršitve, potem ko je družba Siemens leta 1999 ali „septembra ali okoli septembra“ 2000 končala udeležbo v kartelu.

121    Četrtič, ker so v okoliščinah tega primera trditve tožeče stranke, da je prvo zadevno podjetje upravičeno menilo, da je kartel prenehal delovati septembra 2000, neprepričljive in zato ne morejo omajati pisnih dokazov, navedenih v izpodbijani odločbi (glej točko 115 zgoraj), je treba ugotoviti, kot poudarja Komisija, da tožeča stranka ni bila zmožna navesti ali predložiti izjave tretje stranke ali pisnega dokaza, iz katerih bi izhajalo, da se je prvo zadevno podjetje septembra 2000 javno distanciralo od kartela in veljavnih dogovorov, sprejetih v okviru tega kartela.

122    Glede dokumentacije v zvezi z dvema postopkoma javnih razpisov v [zaupno] z dne [zaupno] in [zaupno] Komisija v bistvu trdi, da se v tem tožbenem postopku nanjo ni mogoče učinkovito sklicevati, saj je družbi FEH ali FES nista predložili v upravnem postopku.

123    Zato je treba najprej preučiti vprašanje, ali se sporna dokumentacija ne sme uporabiti z obrazložitvijo, da je ni mogoče uveljavljati zoper Komisijo, ker ta z njo ni bila seznanjena med upravnim postopkom in ker je bila prvič predložena pred sodiščem.

124    V zvezi s tem je treba opozoriti, da konkurenčnega prava ni mogoče razlagati tako, da zadevni osebi v upravnem postopku nalaga, da mora obvezno odgovoriti na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ji ga je poslala Komisija. Niti s predpisi, v katerih so naštete pravice in obveznosti podjetij v upravnem postopku na podlagi konkurenčnega prava, niti z nobenim splošnim pravnim načelom se namreč od navedenih podjetij ne zahteva drugega, kot da Komisiji predložijo informacije, ki jih je od njih zahtevala na podlagi člena 18 Uredbe št. 1/2003. Poleg tega bi bila taka obveznost brez pravne podlage težko skladna z načelom spoštovanja pravice do obrambe, saj bi osebi, ki iz katerega koli razloga ne bi odgovorila na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, otežila vložitev pravnega sredstva na sodišču (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 1991 v zadevi Hilti proti Komisiji, T‑30/89, Recueil, str. II‑1439, točki 37 in 38). Čeprav je zakonitost odločbe Komisije, s katero se ugotovi, da je neka oseba kršila konkurenčno pravo, in se ji na podlagi tega naloži globa, mogoče presojati samo na podlagi dejanskih in pravnih okoliščin ob sprejetju te odločbe (sodba Splošnega sodišča z dne 18. julija 2005 v zadevi Scandinavian Airlines System proti Komisiji, T‑241/01, ZOdl., str. II‑2917, točka 225), to ne pomeni, da mora zadevna oseba že v fazi upravnega postopka Komisiji predložiti vse dokaze, na katere bi se rada sklicevala v podporo ničnostni tožbi, ki jo je pri sodišču Unije vložila zoper odločbo, sprejeto po koncu upravnega postopka.

125    To pomeni, da družbama FEH in FES v nasprotju s trditvijo Komisije sporne dokumentacije ni bilo treba predložiti že v fazi upravnega postopka, da bi se lahko nanjo sklicevali v okviru te tožbe.

126    Zato je treba v bistvu preučiti, ali – kot zatrjuje tožeča stranka – dokumentacija v zvezi z dvema postopkoma javnih razpisov v [zaupno] z dne [zaupno] in [zaupno] dokazuje, da je prvo zadevno podjetje „septembra ali okoli septembra 2000“ končalo udeležbo v kartelu, ker potrjuje, da je to podjetje po tem datumu uporabljalo cene, ki so bile neposredno odvisne od njegovih proizvodnih stroškov in so bile precej nižje od cen na podlagi dogovorov, sklenjenih v okviru kartela.

127    V zvezi s tem je treba navesti, da so dokumentacija, ki sta jo družbi FEH in FES predložili Splošnemu sodišču, in dodatna pojasnila, ki sta jih predložili v odgovor na vprašanja Splošnega sodišča, še vedno delni in nepopolni ter jih je razmeroma težko razlagati. V nobenem primeru ne dajejo natančne slike o, prvič, razmerah, v katerih so potekala pogajanja o projektih GIS, ter splošneje o zadevnih naročilih in njihovem razdeljevanju in, drugič, natančnih razlogih za prilagajanje ocen cen ali cene nekaterih projektov GIS v [zaupno] po septembru 2000. Čeprav je ta dokumentacija popolnoma interna, ne potrjuje, da je te prilagoditve dejansko omogočilo dejstvo, da je prvo zadevno podjetje menilo, da mu ni več treba upoštevati kartelnih pravil in izpolnjevati dogovorov o cenah, sklenjenih v okviru tega kartela.

128    Prav nasprotno, v okviru projekta GIS za naročilo [zaupno] v [zaupno], pri katerem je prvo zadevno podjetje sodelovalo samo kot podizvajalec za več podjetij, ki so predložila ponudbe in med katerimi so bili nekateri, na primer [zaupno] in [zaupno], udeleženci kartela, telefaksi [zaupno], ki sta jih izmenjala družba FEH in eden od njenih tedanjih partnerjev, kažejo na to, da je bila nova ocena cen opravljena po „tehničnih razjasnitvah“ in novih razpravah s kupcem, ki so potekale [zaupno]. Da se zaradi upoštevanja novih zahtev kupca ne bi zvišala cena ponudbe, ki naj bi jo med drugim predložilo podjetje [zaupno], ki je bilo partner prvega zadevnega podjetja, navaja, da je oklestilo stroške, da bi čim bolj znižalo ceno projekta GIS. To znižanje bi bilo lahko povezano s spremembo posameznih delov zadevnega projekta GIS, kot so plinsko izolirane zbiralke. Tožeča stranka priznava, da je proizvodnja plinsko izoliranih zbiralk precej draga in da te vplivajo na končno ceno. Njihovo uporabo in obseg uporabe običajno določi kupec, in ne dobavitelj. Na internem telefaksu skupine Fuji z dne [zaupno] je ročno pripisan zaznamek glede zadevnega projekta GIS:

„Znižanje se zdi precejšnje. Je to zato, ker nimamo GIB [ali plinsko izoliranih zbiralk]? […]“

129    Tožeča stranka seveda trdi, da se uporaba in obseg uporabe plinsko izoliranih zbiralk v tem projektu GIS med oceno cene, predložene [zaupno], in oceno, predloženo [zaupno], nista spremenili. Vendar na podlagi dokumentov, ki jih navaja v zvezi s tem, zlasti tehnične skice z dne [zaupno], torej pred tehničnimi pogajanji s kupcem [zaupno], tega ni mogoče preveriti.

130    Kakor koli že, razen če se predpostavlja obstoj zarote nekaterih udeležencev kartela proti preostalim udeležencem, je malo verjetno, da bi lahko prvo zadevno podjetje svojemu partnerju, ki glede na izpodbijano odločbo ni bil udeležen v kartelu, predložilo oceno cene, ki je bila v očitnem nasprotju z dogovorom o cenah, sklenjenim v okviru kartela in še vedno veljavnim, ne da bi se odzvali preostali udeleženci kartela, ki jim je bila ta ocena dokazano posredovana, in sicer [zaupno] in [zaupno], in prvo zadevno podjetje opozorili, da je kartel še vedno veljaven in da je treba upoštevati njegova pravila.

131    S tega vidika se zdi bolj verjetno, da se je „raven cene“, določena v dogovoru, v okviru projekta GIS za naročilo [zaupno] v [zaupno] znižala bodisi na podlagi tehničnih sprememb, ki jih je zahteval kupec, bodisi zaradi konkurenčnega pritiska, ki so mu bila morda podvržena podjetja, ki niso bila udeležena v kartelu.

132    Iz dokumentov iz spisa je razvidno, da so se dogovori o cenah lahko spremenili na podlagi naknadnih tehničnih sprememb na zahtevo kupca, kot [zaupno] v zvezi s projektom GIS z referenčno številko [zaupno]. Poleg tega je skupno ukrepanje udeležencev kartela proti zunanji konkurenci obsegalo celo to, da bi morali udeleženci kartela, če bi bil projekt GIS, za katerega so udeleženci izrazili zanimanje in ki je bil predmet dogovora o „ravni cen“, ogrožen zaradi močne konkurence cen zunaj kartela, skupaj nastopiti proti zunanjemu konkurentu in se izjemoma odločiti za znižanje cene, da bi izločili konkurenco. Iz dokumentov iz spisa je razvidno, da je bilo tako precejšnje znižanje v primerjavi z „ravnjo cen“ odobreno [zaupno] za projekte GIS z referenčnimi številkami [zaupno] in [zaupno] za projekt GIS z referenčno številko [zaupno], ki se je prav tako nanašal na naročila [zaupno]. Iz dokumentov iz spisa je še razvidno, da je bil dogovor o cenah očitno znova predmet razprav glede na pritisk konkurence [zaupno] za projekt GIS z referenčno številko [zaupno], ki se je prav tako nanašal na naročilo [zaupno]. Nazadnje, iz točke 169 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so v spisu Komisije dokazi, da je družbo Siemens, ko je ta začasno končala sodelovanje, torej v zadevnem obdobju, „[k]artel skušal nekaj časa kaznovati za njen umik tako, da ji je po vsem svetu konkuriral pri projektih [GIS]“.

133    Tak mehanizem obrambe kartela pred zunanjo konkurenco je torej povsem mogoč tako v okviru projekta GIS za naročilo [zaupno] [zaupno], pri katerem se poleg tega zdi, da so bila prvo zadevno podjetje ter posledično tudi podjetji [zaupno] in [zaupno] uspešna samo v okviru naročila [zaupno] v [zaupno], pri katerem je po trditvah tožeče stranke prvo zadevno podjetje ponudilo oba projekta GIS po ceni, ki je ustrezala [zaupno] % „ravni cene“ na podlagi dogovora, sklenjenega dne [zaupno] v okviru kartela, in je na koncu dobilo naročilo.

134    Mogoče je tudi, kot domneva Komisija, da so v okviru nekaterih projektov GIS udeleženci kartela in v obravnavanem primeru prvo zadevno podjetje prikrito delovali v korist svojih osebnih interesov ter v škodo interesov drugih udeležencev kartela in skupnega interesa.

135    Dokumenti, ki sta jih predložili družbi FEH in FES, nikakor ne vsebujejo nobenega indica niti drugih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da so bila znižanja cene projektov GIS, v katera je prvo zadevno podjetje privolilo [zaupno] in [zaupno] v okviru dveh postopkov javnih razpisov [zaupno], znak ali posledica tega, da se je to podjetje septembra 2000 javno distanciralo od kartela in dogovorov, sklenjenih v okviru tega kartela. Tudi če bi bilo iz teh dokumentov razvidno, da prvo zadevno podjetje po septembru 2000 pri več javnih razpisih ni oddalo ponudb, ki bi bile skladne z dogovori, sklenjenimi v okviru kartela, na podlagi tega ni mogoče sklepati, da je v istem obdobju končalo udeležbo v navedenem kartelu.

136    To pomeni, da dokumentacija v zvezi z dvema postopkoma javnih razpisov za [zaupno] z dne [zaupno] in [zaupno] sama po sebi ni zadosten dokaz, da je prvo zadevno podjetje po septembru 2000 končalo vsakršno sodelovanje pri dejavnostih kartela.

137    Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da tožeča stranka ni predložila zadostnih dokazov ali prepričljive alternativne razlage, s katerimi bi omajala pisne dokaze, navedene v izpodbijani odločbi, iz katerih izhaja, da je prvo zadevno podjetje od septembra 2000 do 30. septembra 2002 še naprej sodelovalo pri kršitvi.

138    Zato je treba ugotoviti, da je Komisija v izpodbijani odločbi v skladu z dokaznimi pravili za sodelovanje podjetja pri kršitvi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP, kot so navedena v točkah od 84 do 91 zgoraj, brez očitnih napak pri presoji, ki se ji očitajo v okviru te tožbe, dokazala, da je prvo zadevno podjetje od septembra 2000 do 30. septembra 2002 še naprej sodelovalo pri kršitvi, ki se je prav tako nadaljevala. V teh okoliščinah tožeča stranka neupravičeno zatrjuje, da je Komisija kršila splošna pravna načela, kot so pravica do poštenega sojenja, načelo domneve nedolžnosti in načelo in dubio pro reo, ker je ugotovila, da je prvo zadevno podjetje od septembra 2000 do 30. septembra 2002 še naprej sodelovalo pri kršitvi.

139    Glede na vse zgoraj navedene ugotovitve je treba prvi in drugi tožbeni razlog zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja pri ugotovitvi Komisije, da je družba FEH pri kršitvi sodelovala tudi po sestanku japonskih članov, ki je potekal „septembra ali okoli septembra“ 2000

 Trditve strank

140    Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom v bistvu trdi, da je Komisija večkrat kršila načelo enakega obravnavanja, ker je ugotovila, da je prvo zadevno podjetje po sestanku japonskih članov, ki je potekal „septembra ali okoli septembra“ 2000, pri kršitvi še naprej sodelovalo. Prvič, Komisija naj bi prvo zadevno podjetje obravnavala drugače kot družbe Siemens, Hitachi, VA Tech in Schneider s tem, da je, ker naj ne bi bila zmožna dokončno določiti datuma, ko je to podjetje prenehalo sodelovati pri kršitvi, domnevala, da je navedeno podjetje še naprej pri tej kršitvi sodelovalo, čeprav naj bi bile njihove izjave potrjene z več prepričljivimi posrednimi dokazi iz spisa. Drugič, Komisija naj bi prvo zadevno podjetje obravnavala drugače kot družbe Siemens, Hitachi, VA Tech ali Schneider s tem, da je v točki 378 obrazložitve izpodbijane odločbe domnevala, da je navedeno podjetje pri kršitvi še naprej sodelovalo, ker je bilo udeleženo pri sporazumih o projektih GIS, ki so se nadaljevali po septembru 2000. Tretjič, Komisija naj bi prvo zadevno podjetje obravnavala drugače kot družbi VA Tech in Schneider s tem, da je v točki 377 obrazložitve izpodbijane odločbe domnevala, da je navedeno podjetje pri kršitvi še naprej sodelovalo, ker se po septembru 2000 ni javno distanciralo od kartela.

141    Komisija zanika zatrjevano kršitev načela enakega obravnavanja in predlaga, naj se tretji tožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.

 Presoja Splošnega sodišča

142    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je načelo enakega obravnavanja kršeno le, če se podobni položaji obravnavajo različno ali različni položaji enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodba Sodišča z dne 7. junija 2007 v zadevi Britannia Alloys & Chemicals proti Komisiji, C‑76/06 P, ZOdl., str. I‑4405, točka 40, in sodba Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi BPB de Eendracht proti Komisiji, T‑311/94, Recueil, str. II‑1129, točka 309).

143    Komisija meni, da se položaj prvega zadevnega podjetja razlikuje od položaja družb Siemens, Hitachi, VA Tech ali Schneider, ker v nasprotju z različnimi izjavami družbe Siemens, družb skupine Hitachi, skupine VA Tech oziroma Schneider, da so v danem obdobju iz kartela izstopile, izjava družb FEH in FES, da je prvo zadevno podjetje iz kartela izstopilo „septembra ali okoli septembra“ 2000, ni bila podprta z zanesljivimi dokazi, na primer s skladnimi izjavami drugih udeležencev kartela ali listinskimi dokazi.

144    Kot je bilo poudarjeno že v točkah od 113 do 137 zgoraj, v obravnavanem primeru ni dokazano, da se je prvo zadevno podjetje odreklo izvajanju veljavnih sporazumov o osmih projektih GIS z referenčnimi številkami [zaupno], ki so veljali tudi po septembru 2000, in da družbi FEH in FES nista upoštevali dokumenta o dogovoru, v zvezi s katerim sta v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah sami izjavili, da sta ga prejeli 28. septembra 2000, ker naj bi ti sporazumi za prvo zadevno podjetje zastarali, potem ko je po sestanku japonskih članov, ki je potekal „septembra ali okoli septembra“ 2000, iz kartela izstopilo. Drugače je z izjavami družbe Siemens, družb iz skupine Hitachi, družb iz skupine VA Tech oziroma Schneider, ki so bile podkrepljene s prepričljivimi dokazi, kot izhaja iz točk od 186 do 189 izpodbijane odločbe. Komisija je tako v primeru teh podjetij lahko ugotovila, da so na določen datum iz kartela izstopila, kar pomeni, da so nato prenehala izvajati veljavne dogovore ali upoštevati dokumente o dogovoru, ki naj bi jih prejela. Iz točke 169 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so udeleženci kartela družbi Siemens, ko je začasno končala udeležbo v njem, konkurirali za nekatere projekte GIS po vsem svetu (glej točko 132 zgoraj).

145    Čeprav iz izjav drugih udeležencev kartela izhaja, da so se ti zavedali, da so družbe Siemens, Hitachi, VA Tech ali Schneider na določen datum in v določenem obdobju iz kartela izstopile, pa iz teh izjav nikakor ni razvidno, da so drugi udeleženci kartela prav tako domnevali, da je prvo zadevno podjetje po sestanku japonskih članov, ki je potekal „septembra ali okoli septembra“ 2000, pri kršitvi prenehalo sodelovati.

146    Z različnostjo položaja družb Siemens, Hitachi, VA Tech oziroma Schneider na eni strani in položaja prvega zadevnega podjetja na drugi, kot jo je Komisija poudarila v izpodbijani odločbi, je mogoče upravičiti različno obravnavanje teh podjetij glede datuma njihovega morebitnega prenehanja sodelovanja pri kršitvi.

147    Zato je treba zavrniti tudi tretji tožbeni razlog.

 Četrti tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji pri ugotovitvi Komisije, da je družba FES od 15. aprila 1988 do 11. maja 2004 sodelovala pri kršitvi

 Trditve strank

148    Tožeča stranka v okviru četrtega tožbenega razloga opozarja, da je treba člen 1(h) izpodbijane odločbe ter člen 2(d) in (f) razglasiti za nična v delu, v katerem je družbi FES pripisana solidarna odgovornost za plačilo naloženih glob, ker naj bi temeljila na očitno napačni presoji dejanskega stanja, v skladu s katero je družba FES od 15. aprila 1988 do 11. maja 2004 sodelovala pri kršitvi. Tožeča stranka po eni strani trdi, da prvo zadevno podjetje od septembra 2000 do 30. septembra 2002 ni sodelovalo pri kršitvi in da je družba FES to podjetje vodila samo od 1. julija 2001 do 30. septembra 2002, torej v obdobju, ko ni sodelovalo pri kršitvi. Po drugi strani zanika, da bi družba FES neposredno prek družbe JAEPS vodila drugo zadevno podjetje od 1. oktobra 2002 do 11. maja 2004. Navsezadnje bi se lahko samo družbama FEH ali JAEPS, ki naj bi vodili prvo zadevno podjetje in/ali drugo zadevno podjetje v celotnem obdobju od 15. aprila 1988 do 11. maja 2004 ali v delu tega obdobja, pripisala odgovornost za sodelovanje teh podjetij pri kršitvi.

149    Komisija predlaga, naj se četrti tožbeni razlog zavrže kot nedopusten, ker temelji na očitku, ki ga družbi FEH in FES med upravnim postopkom nista navedli, da družba FES pred 1. julijem 2001 ni bila vpletena v dejavnosti skupine Fuji na področju GIS. Ker naj bi poleg tega družbi FEH in FES v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izrecno priznali osebno odgovornost družbe FES za sodelovanje prvega zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do septembra 2000, naj tega priznanja v okviru te tožbe ne bi mogli spremeniti. Tožbeni razlog naj v nobenem primeru ne bi bil niti pravno niti dejansko utemeljen.

150    Tožeča stranka predlaga, naj se ugovor nedopustnosti, ki ga je navedla Komisija, zavrne, saj naj bi družbi FEH in FES jasno dokazali, da družba FES pred 1. julijem 2001 ni bila vpletena v dejavnosti skupine Fuji na področju GIS, če že ne v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, pa vsaj v odgovoru z dne 4. oktobra 2004 na zahtevo za informacije (glej točko 15 zgoraj), zlasti v nekaterih dokazih, priloženih temu odgovoru.

 Presoja Splošnega sodišča

151    Iz člena 1(h) izpodbijane odločbe izhaja, da je bila družbi FES pripisana osebna odgovornost za sodelovanje zadevnih podjetij pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 11. maja 2004. Komisija ji je zato v členu 2(d) in (f) navedene izpodbijane odločbe naložila globo v znesku 2.400.000 EUR, ki jo mora plačati solidarno z družbo FEH, in globo v znesku 1.350.000 EUR, ki jo mora plačati solidarno z družbami FEH, JAEPS in Hitachi.

152    Iz točk 379 in 380 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki napotujeta na točki 334 in 373 ter točke od 385 do 402 obrazložitve izpodbijane odločbe, še izhaja, da je Komisija družbama FES in FEH pripisala solidarno odgovornost za sodelovanje prvega zadevnega podjetja pri kršitvi med 15. aprilom 1988 in 30. septembrom 2002, družbam FES, FEH, JAEPS in Hitachi pa je pripisala solidarno odgovornost za sodelovanje drugega zadevnega podjetja pri kršitvi med 1. oktobrom 2002 in 11. majem 2004.

153    V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 59 zgoraj, morajo za sodelovanje istega podjetja pri kršitvi solidarno odgovarjati osebe, ki jim je Komisija pripisala osebno odgovornost za to sodelovanje, ker so v času kršitve to podjetje bodisi neposredno vodile bodisi so dejansko izvajale nadzor nad osebami, ki so ga vodile, in so tako določale njihovo ravnanje na trgu.

154    Iz točk 334 in 373 ter točk od 385 do 402 obrazložitve izpodbijane odločbe v povezavi s točkama 32 in 33 obrazložitve te odločbe izhaja, da je Komisija menila, prvič, da sta prvo zadevno podjetje, ki je pri kršitvi sodelovalo v celotnem obdobju od 15. aprila 1988 do 11. maja 2004, med 15. aprilom 1988 in 30. septembrom 2002 neposredno vodili družbi FES in FEH in, drugič, da je drugo zadevno podjetje, ki je pri kršitvi sodelovalo med 1. oktobrom 2002 in 11. majem 2004, v tem obdobju neposredno vodila družba JAEPS, posredno prek tega skupnega podjetja pa tudi družbe FES, FEH in Hitachi.

155    Ker se drugi očitek, ki ga je tožeča stranka navedla v okviru četrtega tožbenega razloga, prekriva s petim tožbenim razlogom, ki se v bistvu nanaša na očitne napake pri presoji in napačno uporabo prava pri ugotovitvi Komisije, da je treba družbama FEH in FES kot matičnima družbama podjetja JAEPS pripisati osebno in solidarno odgovornost za sodelovanje drugega zadevnega podjetja pri kršitvi, ju je treba preučiti skupaj in zato preučitev navedenega drugega očitka vključiti v preučitev petega tožbenega razloga (glej točko 175 spodaj in naslednje).

156    V zvezi s prvim očitkom, ki ga tožeča stranka navaja v okviru tega tožbenega razloga, je treba preučiti, ali člena 1(h) in 2(d) izpodbijane odločbe temeljita na očitno napačni presoji dejanskega stanja, v skladu s katero je mogoče družbi FES pripisati osebno odgovornost za sodelovanje prvega zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 30. septembra 2002 – datum, ko so se glede na izpodbijano odločbo dejavnosti skupine Fuji na področju GIS prenesle na podjetje JAEPS (glej točko 7 zgoraj) –, ker je družba FES v tem obdobju to podjetje vodila.

157    Najprej je treba preučiti, ali je dopustno, da tožeča stranka, kot trdi Komisija, prvič pred Splošnim sodiščem izpodbija osebno odgovornost, ki je bila družbi FES v izpodbijani odločbi pripisana za sodelovanje prvega zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 30. septembra 2002 in ki je bila povzeta tudi v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, poslanem družbama FEH in FES, oziroma se je pred Splošnim sodiščem celo premislila glede dejstev, ki sta jih ti družbi izrecno priznali med upravnim postopkom.

158    Kot je bilo navedeno že v točki 124 zgoraj, predpisov, v katerih so naštete pravice in obveznosti podjetij v upravnem postopku na podlagi konkurenčnega prava, ni mogoče razlagati tako, da fizični ali pravni osebi nalagajo, da mora sodelovati v upravnem postopku in da mora v odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ji ga pošlje Komisija, že v fazi upravnega postopka navesti vse dokaze, na katere bi se rada sklicevala v podporo ničnostni tožbi, ki jo je pri sodišču vložila zoper odločbo, sprejeto po koncu upravnega postopka. Ta rešitev nikakor ni v nasprotju s sodno prakso, ki jo omenja Komisija. V zadevi, v kateri je bila izdana v točki 84 zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, je bil dovoljen preizkus utemeljenosti odločitve, da se v izpodbijani odločbi odgovornost za kršitev pripiše družbi, ki tega v upravnem postopku ni izpodbijala, saj se je ta okoliščina upoštevala samo pri presoji obsega obveznosti obrazložitve, ki jo je v tem primeru imela Komisija (v točki 84 zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke od 346 do 361, in v točki 88 zgoraj navedena sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točki 1335 in 1336).

159    Če se zadevna oseba prostovoljno odloči za sodelovanje in če v upravnem postopku izrecno ali implicitno prizna dejanske ali pravne okoliščine, zaradi katerih se ji upravičeno pripiše odgovornost za kršitev, zato ni omejena pri uveljavljanju pravice do vložitve tožbe, ki jo ima na podlagi člena 230, četrti odstavek, ES (glej v tem smislu v točki 41 zgoraj navedeno sodbo Knauf Gips proti Komisiji, točki 89 in 90). Če ne obstaja zakonska podlaga, izrecno predvidena v ta namen, je taka omejitev v nasprotju s temeljnimi načeli zakonitosti in spoštovanja pravice do obrambe (v točki 41 zgoraj navedena sodba Knauf Gips proti Komisiji, točka 91). Poleg tega je treba poudariti, da sta pravica do učinkovitega pravnega sredstva in do dostopa do nepristranskega sodišča zagotovljeni s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in da mora biti v skladu s členom 52(1) te listine kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih ta priznava, predpisano z zakonom (glej v točki 41 zgoraj navedeno sodbo Knauf Gips proti Komisiji, točka 91).

160    Na podlagi pravnih pravil, navedenih v točkah 158 in 159 zgoraj, je torej treba zavrniti ugovor nedopustnosti, ki ga je navedla Komisija.

161    Tožeča stranka v okviru te tožbe ne zanika sodelovanja prvega zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do septembra 2000. Poleg tega je Komisija, kot je bilo ugotovljeno v točki 138 zgoraj, v izpodbijani odločbi lahko upravičeno odločila, da je prvo zadevno podjetje pri kršitvi sodelovalo v celotnem obdobju od septembra 2000 do 30. septembra 2002. To pomeni, da tožeča stranka s prvim očitkom v okviru četrtega tožbenega razloga neutemeljeno trdi, da je bila v zvezi s tem v izpodbijani odločbi storjena očitna napaka pri presoji.

162    V zvezi s tem, da tožeča stranka izpodbija ugotovitev Komisije, da bi se družbi FES lahko pripisala osebna odgovornost za sodelovanje prvega zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 30. junija 2001, ker naj bi v tem obdobju navedeno podjetje vodila, je treba poudariti, prvič, da mora obrazložitev odločbe, ki posega v položaj, omogočiti učinkovit nadzor nad njeno zakonitostjo in zadevnemu posamezniku sporočiti potrebne podatke, na podlagi katerih se lahko prepriča o utemeljenosti odločbe, in, drugič, da je treba zadostnost take obrazložitve presojati glede na okoliščine posamezne zadeve, zlasti vsebino akta, naravo podanih razlogov in potrebo, da naslovniki dobijo pojasnilo (sodba Splošnega sodišča z dne 28. aprila 1994 v zadevi AWS Benelux proti Komisiji, T‑38/92, Recueil, str. II‑211, točka 26 in navedena sodna praksa). Da so te zahteve izpolnjene, mora biti iz zadostne obrazložitve jasno in nedvoumno razvidno sklepanje organa Unije, ki je avtor izpodbijanega akta (zgoraj navedena sodba AWS Benelux proti Komisiji, točka 26 in navedena sodna praksa). Poleg tega mora biti odločba o izvajanju člena 81 ES in člena 53 EGS, kadar se, kot v tem primeru, nanaša na več naslovnikov in zastavlja problem odgovornosti za kršitev, glede vsakega od naslovnikov dovolj obrazložena, zlasti glede naslovnikov, ki morajo v skladu s to odločbo odgovarjati za to kršitev (zgoraj navedena sodba AWS Benelux proti Komisiji, točka 26).

163    To, da je tožeča stranka v obravnavanem primeru navedla vsebinski tožbeni razlog, ki se je nanašal na očitno napako pri presoji in na neobstoj ali pomanjkanje obrazložitve, torej na tožbeni razlog, povezan z bistveno kršitvijo postopka v smislu člena 230 ES (postal člen 263 PDEU), še ne pomeni, da sodišče takega tožbenega razloga ne more navesti po uradni dolžnosti, saj gre za razlog javnega reda, na katerega sodišče lahko pazi in mora paziti po uradni dolžnosti (sodba Sodišča z dne 2. decembra 2009 v zadevi Komisija proti Irski in drugim, C‑89/08 P, ZOdl., str. I-11245, točka 54), pri čemer mora spoštovati načelo kontradiktornosti (zgoraj navedena sodba Komisija proti Irski in drugim, točka 54).

164    Komisija je v obravnavanem primeru v točki 32 izpodbijane odločbe brez drugih pojasnil navedla samo, da je dejavnosti skupine Fuji na področju GIS med drugim izvajala družba FES, zaradi česar se je tej družbi, kot izhaja iz točk 373 in 379 obrazložitve te odločbe, v členu 1(h) navedene odločbe pripisala odgovornost za kršitev, zlasti za obdobje od 15. aprila 1988 do 30. septembra 2002. Izpodbijana odločba niti tožeči stranki niti Splošnemu sodišču ne omogoča seznanitve s pravnimi in dejanskimi okoliščinami, na katere se je Komisija oprla pri odločitvi, da je družba FES med drugim izvajala dejavnosti skupine Fuji na področju GIS med 15. aprilom 1988 in 30. junijem 2001 in da se ji je zato za to obdobje lahko pripisala odgovornost za kršitev.

165    Komisija je v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča (točka 41 zgoraj) razložila, da to v izpodbijani odločbi ni pojasnjeno, ker naj bi družbi FEH in FES v svojem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izrecno priznali, da je za kršitev odgovorna družba FES. Vendar te razlage ni mogoče sprejeti. Komisija je sicer v točki 374 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla „argumente, ki jih je predložila skupina Fuji“, in omenila, da je „skupina Fuji priznala udeležbo v kartelu, opisanem v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, med letom 1988 in septembrom 2000, ne pa tudi pozneje“. Vendar samo ta navedba ne omogoča jasnega in nedvoumnega sklepanja, da je Komisija skušala utemeljiti svoje ugotovitve, da je družba FES med letom 1988 in 30. junijem 2001 vodila dejavnosti skupine Fuji na področju GIS in ji je zato mogoče pripisati odgovornost za kršitev že samo na podlagi argumentov, ki sta jih družbi FEH in FES navedli med upravnim postopkom. Zlasti v točkah 32, 373 in 379 obrazložitve izpodbijane odločbe ni nikakršnega sklicevanja na argumente družb FEH in FES, ki so omenjeni v točki 374 obrazložitve te odločbe. Zlasti ne vsebujejo navedb, ki bi tožeči stranki in Splošnemu sodišču pomagale razumeti, zakaj je Komisija argumente družb FEH in FES razlagala tako, da je družba FES priznala, da je med 15. aprilom 1988 in 30. junijem 2001 izvajala dejavnosti skupine Fuji na področju GIS in da ji je zato mogoče pripisati odgovornost za kršitev v tem obdobju. Taka navedba je v obravnavanem primeru še toliko nujnejša, ker je bila razlaga, ki jo je uporabila Komisija, v nasprotju z informacijami, ki sta ji jih družbi FEH in FES posredovali v odgovoru z dne 4. oktobra 2004 na njeno zahtevo za informacije (točka 15 zgoraj). Iz besedila tega odgovora, zlasti priloge D, katere namen je bil odgovoriti na vprašanja Komisije o pravnih subjektih, ki so vodili dejavnosti GIS skupine Fuji, je namreč razvidno, da so bili edini pravni subjekti, ki so pred 1. julijem 2001 izvajali take dejavnosti, družba FEH in odvisni družbi, ki sta bili v njeni stoodstotni lasti, in sicer Fuji Electric Corp. of America (FECOA) in Fuji Electric International Corp. (FEIC).

166    Poleg tega se je v izpodbijani odločbi zahtevala obširnejša razlaga, saj na podlagi razlage argumentov družb FEH in FES, ki jo je uporabila Komisija, ni bilo mogoče pojasniti, zakaj se je družbi FES pripisala odgovornost za kršitev za celotno obdobje od 15. aprila 1988 do 30. junija 2001. Priznanje odgovornosti, na katero se sklicuje Komisija, namreč ne zajema obdobja „po“ septembru 2000.

167    V delu, v katerem Komisija še trdi, da izpodbijano odločbo vsekakor upravičuje dejstvo, ki ga je tožeča stranka priznala, da so se 1. julija 2001 na družbo FES prenesle nekatere dejavnosti skupine Fuji na področju GIS in da se je nanjo, ker je tako postala gospodarska naslednica družbe FEH oziroma njenih odvisnih družb v stoodstotni lasti, v skladu s sodno prakso na tem področju (v točki 84 zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke od 346 do 360) prenesla tudi odgovornost, ki jim je bila pripisana zaradi sodelovanja prvega zadevnega podjetja pri kršitvi, med drugim v obdobju od 15. aprila 1988 do 30. junija 2001, je treba opozoriti, da se mora Splošno sodišče na podlagi člena 263 PDEU (prej člen 230 ES) omejiti na nadzor zakonitosti izpodbijane odločbe na podlagi obrazložitve, ki jo vsebuje (sodba Splošnega sodišča z dne 6. marca 2001 v zadevi IPK-München proti Komisiji, T‑331/94, Recueil, str. II‑779, točka 91). Treba je poudariti, da v obravnavani zadevi ni mogoče šteti, da je bila obrazložitev, na katero se sklicuje Komisija, vsebovana v izpodbijani odločbi. Komisija namreč niti v izpodbijani odločbi niti v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ni navedla, da namerava družbi FES kot gospodarski naslednici družbe FEH oziroma odvisnih družb v njeni stoodstotni lasti pripisati odgovornost za sodelovanje prvega zadevnega podjetja pri kršitvi v zadevnem obdobju. Pač pa je ob pripisu odgovornosti za kršitev družbi FES vedno navajala, da je ta „med drugim“ izvajala dejavnosti skupine Fuji na področju GIS in da je zato v tem obdobju prvo zadevno podjetje neposredno vodila. Ti vrsti odgovornosti se pomembno razlikujeta, saj mora oseba, ki je podjetje vodila med njegovim sodelovanjem pri kršitvi, za to kršitev načeloma odgovarjati v skladu z načelom osebne odgovornosti (glej sodno prakso, navedeno v točki 58 zgoraj), medtem ko se zdi, da prenos odgovornosti na podlagi tako imenovanega merila „gospodarske kontinuitete“ pomeni odstopanje od tega načela (glej v tem smislu v točki 58 zgoraj navedeno sodbo ETI in drugi, točke 39, 40 in 46).

168    To pomeni, da nove obrazložitve, ki izhaja iz uporabe tako imenovanega načela „gospodarske kontinuitete“, na katero se Komisija sklicuje v tem postopku, ni mogoče upoštevati pri nadzoru zakonitosti izpodbijane odločbe in da je treba argumente Komisije, ki na njej temeljijo, zavrniti.

169    Glede na zgornje ugotovitve in pripombe strank je treba po uradni dolžnosti ugotoviti, da je izpodbijana odločba v delu, v katerem je družbi FES pripisana odgovornost za sodelovanje prvega zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 30. junija 2001, pomanjkljivo obrazložena, s čimer sta bili kršena pravica do obrambe in pravica do učinkovitega sodnega varstva tožeče stranke in zaradi česar Splošno sodišče ne more preizkusiti utemeljenosti točk izpodbijane odločbe, ki so grajane s tem očitkom.

170    Člena 1(h) in 2(d) izpodbijane odločbe je torej treba razglasiti za nična v delu, v katerem temeljita na neobrazloženi ugotovitvi, da je družba FES „med drugim“ prvo zadevno podjetje vodila od 15. aprila 1988 do 30. junija 2001.

171    Poleg tega je treba glede tega, da tožeča stranka trdi, da družbi FES ne bi bilo mogoče pripisati osebne odgovornosti za sodelovanje prvega zadevnega podjetja pri kršitvi od 1. julija 2001 do 30. septembra 2002, pojasniti, da ne zanika, da je družba FES od 1. julija 2001 izvajala nekatere dejavnosti skupine Fuji na področju GIS – zlasti zaradi prevzema družbe FEIC, ene od odvisnih družb, ki so bile v stoodstotni lasti družbe FEH –, temveč zanika samo, da so te dejavnosti, zlasti tiste, ki jih je pred tem izvajala družba FEIC, takrat spadale k prvemu zadevnemu podjetju. V zvezi s tem je treba pojasniti, da je družba FEIC, kot priznava tožeča stranka in kot izhaja tudi iz priloge D k odgovoru z dne 4. oktobra 2004 na zahtevo za informacije, med drugim od 15. aprila 1988 do 30. junija 2001 izvajala dejavnosti prodaje projektov GIS mednarodnim strankam razen javnim službam v Severni Ameriki – saj je bil severnoameriški trg, na katerega se kršitev ni nanašala, rezerviran za družbo FECOA – in da je bila tako načeloma neposredno odgovorna za izvajanje skupnega dogovora in za neobstoj pridobivanja novih strank na vsem notranjem trgu in pozneje na ozemlju EGP. Iz tega izhaja, da dejavnosti na področju GIS, ki jih je izvajala družba FEIC, v nasprotju s trditvami tožeče stranke nujno spadajo med „dejavnosti [projektov] GIS družbe Fuji[, ki] sta [jih] med drugim izvajali družbi [FEH] in [FES]“, kot so navedene v točki 32 obrazložitve izpodbijane odločbe. Te dejavnosti torej spadajo k prvemu zadevnemu podjetju, na katero se nanaša izpodbijana odločba in kot je opisano v točki 61 zgoraj. Komisija zato ni storila očitane napake s tem, da je v izpodbijani odločbi družbi FES pripisala osebno odgovornost za sodelovanje prvega zadevnega podjetja pri kršitvi od 1. julija 2001 do 30. septembra 2002.

172     Glede na vse zgornje ugotovitve je treba deloma sprejeti prvi očitek v okviru četrtega tožbenega razloga in razglasiti ničnost členov 1(h) in 2(d) izpodbijane odločbe v delu, v katerem Komisija ugotavlja oziroma izhaja iz ugotovitve, da je mogoče družbi FES, katere pravna naslednica je tožeča stranka, pripisati osebno odgovornost za kršitev od 15. aprila 1988 do 30. junija 2001, ker je navedeno podjetje v tem obdobju „med drugim“ neposredno vodila. V preostalem je treba prvi očitek v okviru četrtega tožbenega razloga zavrniti.

 Peti tožbeni razlog: očitne napake pri presoji in napačna uporaba prava pri ugotovitvi Komisije, da je treba družbama FEH in FES pripisati osebno in solidarno odgovornost za sodelovanje podjetja JAEPS pri kršitvi

 Trditve strank

173    Tožeča stranka v bistvu trdi, da je treba člen 2(f) izpodbijane odločbe razglasiti za ničen v delu, v katerem temelji na očitno napačni presoji dejstev, v skladu s katero bi bilo mogoče družbama FEH in FES pripisati osebno in solidarno odgovornost za sodelovanje podjetja JAEPS ali, natančneje, drugega zadevnega podjetja, ki ga je takrat upravljala družba JAEPS, pri kršitvi od 1. oktobra 2002 do 11. maja 2004. Po mnenju tožeče stranke Komisija ni predložila potrebnih dokazov, da sta družbi FEH in FES lahko odločilno vplivali na podjetje JAEPS, zaradi česar bi se jima skupaj z družbama JAEPS in Hitachi upravičeno pripisala osebna in solidarna odgovornost za plačilo globe, naložene zaradi sodelovanja drugega zadevnega podjetja pri kršitvi od 1. oktobra 2002 do 11. maja 2004.

174    Komisija meni, da številni indici skupaj potrjujejo ugotovitev iz izpodbijane odločbe, da sta družbi FEH in FES odločilno vplivali na podjetje JAEPS, saj sta dopustili nadaljevanje kršitve tudi po tem, ko so bile dejavnosti skupine Fuji na področju GIS 1. oktobra 2002 prenesene na podjetje JAEPS. Zato predlaga, da se peti tožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.

 Presoja Splošnega sodišča

175    Pred vsebinsko analizo tega tožbenega razloga in – iz razlogov, navedenih v točki 155 zgoraj – drugega očitka v okviru četrtega tožbenega razloga je treba opredeliti natančen predmet izpodbijanja, na katerem ta tožbeni razlog temelji, in točke obrazložitve izpodbijane odločbe, na katere se to izpodbijanje nanaša, ter opozoriti na pravila glede pripisovanja odgovornosti za kršitev konkurenčnega prava v razmerjih med odvisno družbo in njeno matično družbo.

–       Predmet izpodbijanja, na katerem temelji peti tožbeni razlog

176    Tožeča stranka ne zanika, da je drugo zadevno podjetje sodelovalo pri kršitvi med 1. oktobrom 2002 in 11. majem 2004. Prav tako ne zanika, da je bila v tem obdobju za navedeno podjetje odgovorna ali ga je vodila družba JAEPS. Pač pa zanika, da sta družbi FEH in FES sami s 30-odstotnim neposrednim oziroma posrednim lastniškim deležem v podjetju JAEPS dejansko izvajali vodstvena pooblastila nad drugim zadevnim podjetjem in sta ga zato med 1. oktobrom 2002 in 11. majem 2004 posredno upravljali.

–       Točke obrazložitve izpodbijane odločbe, na katere se nanaša peti tožbeni razlog

177    Komisija v točkah od 383 do 403 obrazložitve izpodbijane odločbe obravnava osebno odgovornost, pripisano družbama FEH in FES kot matičnima družbama podjetja JAEPS, ki sta bili neposredno odgovorni za drugo zadevno podjetje zaradi njegovega sodelovanja pri kršitvi od 1. oktobra 2002 do 11. maja 2004. Komisija je med drugim navedla:

„(383) [Podjetje JAEPS] je bilo ustanovljeno julija 2001 in je sodelovalo pri tajnih ravnanjih, opisanih v tej odločbi, med 1. oktobrom 2002 (ko so bile dejavnosti [na področju] GIS družb Hitachi in Fuji prenesene na podjetje JAEPS) in 11. majem 2004 (datum zadnjega sestanka kartela zaradi obvestila o inšpekcijskih pregledih Komisije).

(384) Podjetje JAEPS je bilo ustanovljeno zaradi združitve dejavnosti [prenosa in distribucije električne energije] matičnih družb za dobavo strankam v tem sektorju (opomba št. 399: str. 23134 (Odgovor [družb iz skupine] Hitachi na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah)). [Družbi Hitachi] in [FES] (stoodstotna odvisna družba družbe [FEH]) imata v lasti 50 % oziroma 30 % kapitala skupnega podjetja JAEPS (tretja lastnica je družba [Meidensha]).

[…]

(389) Komisija ne sme samo na podlagi posameznih deležev matičnih družb v podjetju JAEPS domnevati, da so te družbe odločilno vplivale na ravnanje podjetja JAEPS na trgu na splošno ali posebej na njegove dejavnosti v okviru kartela. Vendar je iz podatkov o dejanskem stanju jasno razvidno, da sta družbi Hitachi in Fuji lahko in dejansko sta odločilno vplivali na sodelovanje podjetja JAEPS pri dejavnostih kartela, opisanih v tej odločbi, od 1. oktobra 2002 do 11. maja 2004. Komisija meni, da podjetje JAEPS ni samostojno odločalo o svojem ravnanju na trgu, temveč je sledilo poslovnim praksam in ravnanju, ki sta jih določali družbi Hitachi in Fuji.

(390) Družbi Hitachi in Fuji sta s prenosom dejavnosti [na področju] GIS na podjetje JAEPS (vendar brez prenosa svojih odvisnih družb, ki sta bili nekoč dejavni na tem področju) to podjetje dejansko izrabili kot sredstvo za nadaljevanje svoje dolgotrajne udeležbe v kartelu [opomba št. 400: v spisu Komisije ni dokazov proizvajalcev projektov GIS zoper družbo Meidensha] (Hitachi in Fuji sta še naprej prodajali proizvode [GIS] pod lastno znamko, proizvodnjo pa sta oddali v podizvajanje podjetju JAEPS).

(391) Te ugotovitve temeljijo na objektivnih dejavnikih, kot so […] vloga spremljanja in vodenja dejavnosti podjetja JAEPS, ki sta jo imeli družbi Hitachi in Fuji[,] predhodno sodelovanje družb Hitachi in Fuji pri dejavnostih kartela pred ustanovitvijo podjetja JAEPS[,] dejstvo, da sta se odvisni družbi družb Hitachi in Fuji, ki sta bili nekdaj vpleteni v dejavnosti [na področju] GIS, iz njih umaknili, da bi ju lahko nasledilo podjetje JAEPS, pri čemer sta mu pozneje pomagali, in ohranili zanimanje za proizvode kot njihovi distributerki[,] navzočnost predstavnikov podjetja JAEPS, ki so bili sočasno ali zaporedoma zaposleni pri družbah Hitachi in/ali Fuji, na sestankih kartela ter […] dejstvo, da so bili številni vodstveni delavci podjetja JAEPS sočasno ali zaporedoma vodstveni delavci družb Hitachi in Fuji.

[…]

(402) Družbi Hitachi in Fuji se z odločitvijo za nadaljnjo udeležbo v kartelu prek skupnega podjetja nista mogli izogniti odgovornosti za to udeležbo.

(403) Družbam [JAEPS], [Hitachi], [FEH] in [FES] je zato treba pripisati solidarno odgovornost za sodelovanje podjetja JAEPS pri kršitvi od 1. oktobra 2002 do 11. maja 2004.“

178    Iz izpodbijane odločbe tako izhaja, da je Komisija s 1. oktobrom 2002 družbama FEH in FES pripisala osebno odgovornost ne kot neposrednima upravljavkama prvega zadevnega podjetja, temveč kot matičnima družbama podjetja JAEPS, ki je bilo neposredno odgovorno za drugo zadevno podjetje.

–       Pravila glede pripisovanja odgovornosti za kršitev konkurenčnega prava v razmerjih med odvisno družbo in njeno matično družbo

179    Za namene uporabe pravil o konkurenci formalna ločitev dveh družb, ki izhaja iz njune ločene pravne osebnosti, ni odločilna, saj je odločilno merilo obstoj ali neobstoj njune enotnosti ravnanja na trgu. Torej se lahko izkaže, da je treba ugotoviti, ali družbi z različnima pravnima osebnostma oblikujeta eno samo podjetje oziroma spadata v to podjetje, ki se obravnava kot gospodarska enota z enotnim ravnanjem na trgu (v točki 56 zgoraj navedena sodba DaimlerChrysler proti Komisiji, točka 85; glej v tem smislu tudi v točki 58 zgoraj navedeno sodbo Imperial Chemical Industries proti Komisiji, točka 140).

180    Tako v skladu z ustaljeno sodno prakso okoliščina, da je odvisna družba ločena pravna oseba, ne zadostuje za izključitev možnosti, da se njeno ravnanje pripiše matični družbi, zlasti kadar odvisna družba o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, ampak večinoma izvaja navodila matične družbe (v točki 58 zgoraj navedena sodba Imperial Chemical Industries proti Komisiji, točki 132 in 133, in v točki 57 zgoraj navedena sodba PVC II, točka 960). Če odvisna družba pri določanju svojih usmeritev za ravnanje na trgu nima dejanske samostojnosti, prepovedi iz člena 81(1) ES ni mogoče uporabiti za razmerja med to družbo in njeno matično družbo, s katero tvori gospodarsko enoto (v točki 58 zgoraj navedena sodba Imperial Chemical Industries proti Komisiji, točka 134; sodba Splošnega sodišča z dne 12. januarja 1995 v zadevi Viho proti Komisiji, T‑102/92, Recueil, str. II‑17, točka 51). Navedena sodna praksa se po analogiji uporablja za člen 53(1) Sporazuma EGP.

181    V teh okoliščinah mora načeloma Komisija dokazati, da so matične družbe dejansko odločilno vplivale na ravnanje odvisne družbe na trgu, in to na podlagi vseh dejanskih okoliščin, zlasti tega, ali so matične družbe izvajale vodstvena pooblastila, ki jih imajo v razmerju do odvisne družbe (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Avebe proti Komisiji, T‑314/01, ZOdl., str. II‑3085, točka 136 in navedena sodna praksa).

182    Običajno lahko večinski delež lastniškega kapitala v odvisni družbi matični družbi omogoči dejansko izvajanje odločilnega vpliva na lastno odvisno družbo, zlasti na njeno ravnanje na trgu. Tako je bilo razsojeno, da kadar dejansko izvajanje nadzora matične družbe nad njeno odvisno družbo, v kateri ima 25,001-odstotni lastniški delež, ustreza manjšinskemu deležu, ki še zdaleč ni večinski, ni mogoče šteti, da sta matična družba in njena odvisna družba del iste skupine, v kateri bi sestavljali enotni gospodarski subjekt (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 6. aprila 1995 v zadevi Tréfileurope proti Komisiji, T‑141/89, Recueil, str. II‑791, točka 129).

183    Vendar lahko manjšinski delež matični družbi omogoči dejansko izvajanje odločilnega vpliva na ravnanje njene odvisne družbe na trgu, če ima večja pooblastila, kot se običajno dodelijo manjšinskim delničarjem, da se zavarujejo njihovi finančni interesi, in ki z uporabo metode skupka skladnih pravnih ali ekonomskih indicev lahko dokazujejo izvajanje odločilnega vpliva na ravnanje odvisne družbe na trgu. Komisija tako lahko dokaz o dejanskem izvajanju odločilnega vpliva predloži na podlagi skupka indicev, tudi če noben indic samo po sebi nima zadostne dokazne vrednosti.

184    Dejansko izvajanje vodstvenih pooblastil ene ali več matičnih družb nad njeno odvisno družbo lahko neposredno izhaja iz izvajanja veljavnih zakonskih določb ali sporazuma med matičnimi družbami, sklenjenega v skladu s temi zakonskimi določbami, o upravljanju njihove skupne odvisne družbe (glej v tem smislu v točki 181 zgoraj navedeno sodbo Avebe proti Komisiji, točke od 137 do 139). Pomembnost vpletenosti matične družbe v upravljanje njene odvisne družbe lahko potrjuje tudi dejstvo, da so na čelu odvisne družbe številne osebe, ki imajo vodstvene funkcije v matični družbi. Matična družba se zaradi takega kopičenja funkcij nujno znajde v položaju, ko odločilno vpliva na ravnanje svoje odvisne družbe na trgu, saj članom vodstva matične družbe omogoča, da med opravljanjem vodstvenih funkcij v odvisni družbi njeno ravnanje na trgu usklajujejo s smernicami, ki so jih določili vodilni organi matične družbe. Tak cilj je mogoče doseči tudi, če člani matične družbe, ki imajo vodstvene funkcije v odvisni družbi, ne nastopajo kot predstavniki matične družbe. Nazadnje, vpletenost ene ali več matičnih družb v upravljanje odvisne družbe je lahko razvidna iz poslovnih odnosov matičnih družb z odvisno družbo. Če je matična družba tudi dobaviteljica ali stranka svoje odvisne družbe, ima tako prav poseben interes za vodenje njenih proizvodnih ali distribucijskih dejavnosti, da lahko v celoti izkoristi dodano vrednost take vertikalne integracije (glej v tem smislu sklepne predloge, ki jih je generalni pravobranilec M. Mischo predstavil v zvezi z v točki 58 zgoraj navedeno sodbo Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji, Recueil, str. I‑9928, točki 50 in 51).

185    Ker se mora Splošno sodišče v skladu s členom 263 PDEU (prej člen 230 ES) omejiti na nadzor nad zakonitostjo izpodbijane odločbe na podlagi obrazložitve tega akta (v točki 167 zgoraj navedena sodba IPK-München proti Komisiji, točka 91), je treba dejansko izvajanje vodstvenih pooblastil matične družbe nad njeno odvisno družbo presojati samo na podlagi dokazov, ki jih je Komisija zbrala v odločbi, s katero se je odgovornost za kršitev pripisala matični družbi. V bistvu je torej upoštevno samo vprašanje, ali je glede na navedene dokaze kršitev dokazana ali ne (v točki 88 zgoraj navedena sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 726).

–       Dokazi o dejanskem izvajanju vodstvenih pooblastil družb FEH in FES nad podjetjem JAEPS, ki jih je Komisija zbrala v izpodbijani odločbi

186    Na podlagi sodne prakse, navedene v točkah od 179 do 185 zgoraj, je treba, prvič, preučiti indice, zbrane v izpodbijani odločbi, ki se nanašajo na določbe okvirnega sporazuma o ustanovitvi skupnega odvisnega podjetja, JAEPS (v nadaljevanju: okvirni sporazum), sklenjenega [zaupno] med družbami Hitachi, FEH in Meidensha (v nadaljevanju: družbe ustanoviteljice).

187    Komisija v utemeljitev nadzorne vloge družb FEH in FES v podjetju JAEPS v točki 395 obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim navaja:

„[zaupno]“.

188    Družbi FEH in FES sta v zvezi s to presojo dejstev v svojih pisanjih in pisnem odgovoru na vprašanja Splošnega sodišča navedli samo, da na podlagi take presoje ni mogoče sklepati, da sta odločilno vplivali na ravnanje podjetja JAEPS na trgu, saj [zaupno].

189    Člen [zaupno] okvirnega sporazuma, ki sta ga družbi FEH in FES priložili odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, določa, da [zaupno].

190    Člen [zaupno] okvirnega sporazuma določa [zaupno]. V skladu s členom [zaupno] okvirnega sporazuma [zaupno]. Člen [zaupno] okvirnega sporazuma v zvezi s tem določa [zaupno]. In nazadnje, člen [zaupno] okvirnega sporazuma določa, da [zaupno].

191    Člen [zaupno] okvirnega sporazuma določa tudi [zaupno].

192    In nazadnje, v skladu s členom [zaupno] okvirnega sporazuma [zaupno].

193    Iz člena [zaupno] okvirnega sporazuma v povezavi z drugimi določbami tega sporazuma torej izhaja, da je bila vsaka od družb ustanoviteljic pooblaščena [zaupno] za izvajanje odločilnega vpliva na ravnanje podjetja JAEPS na trgu. Namreč [zaupno]. To pomeni, da so se morale družbe ustanoviteljice nujno sporazumeti glede pomembnih odločitev o ravnanju svoje skupne odvisne družbe na trgu.

194    Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza v utemeljitev svojih trditev [zaupno]. V teh okoliščinah dejstvo, ki ga tožeča stranka ne zanika, da [zaupno], potrjuje, da [zaupno] so se morale družbe ustanoviteljice v praksi dogovarjati o pomembnih odločitvah v zvezi z vodenjem in gospodarskimi dejavnostmi podjetja JAEPS.

195    Tudi če je trditev tožeče stranke, da [zaupno], utemeljena, to samo po sebi še ni odločilno, ker [zaupno]. Družbi FEH in FES sta v točki 4.3 odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah namreč priznali, da „[zaupno]“ in da „[zaupno]“. Kot navaja Komisija, je iz točk 5.7 in 5.8 odgovora družb FEH in FES na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vsekakor razvidno, da [zaupno]. Nazadnje, družbi FEH in FES v dopisu Komisiji z dne 10. novembra 2006 priznavata, da „[ zaupno]“. [zaupno] Glede na določbe člena [zaupno] okvirnega sporazuma se vsekakor zdi napačna trditev tožeče stranke, da „[zaupno]“.

196    To, da se na sestankih med predsedniki in/ali vodstvenimi kadri družb ustanoviteljic ni razpravljalo o sodelovanju drugega zadevnega podjetja, ki ga je takrat neposredno upravljalo podjetje JAEPS, ni upoštevno, saj za to, da se matični družbi pripiše odgovornost za ravnanje njene odvisne družbe, nikakor ni treba dokazati, da je bila matična družba neposredno vpletena v očitana ravnanja ali da je bila z njimi seznanjena. Ni namreč napeljevanje matične družbe odvisne družbe h kršitvi ali celo vpletenost prve v navedeno kršitev tisto, kar omogoča Komisiji, da naslovi odločbo o naložitvi glob na matično družbo skupine družb, temveč dejstvo, da sta v času kršitve matična in odvisna družba na trgu ravnali enako (v točki 57 zgoraj navedena sodba Splošnega sodišča Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 58, in sodba z dne 30. aprila 2009 v zadevi Itochu proti Komisiji, T‑12/03, ZOdl., str. II‑883, točka 58). V obravnavanem primeru torej Komisiji ni bilo treba dokazati, da sta bili družbi FEH in FES neposredno vpleteni v sodelovanje drugega zadevnega podjetja, ki ga je takrat neposredno upravljalo podjetje JAEPS, pri kršitvi ali da sta zanj vedeli, temveč je morala dokazati samo, da sta navedeni družbi v času tega sodelovanja dejansko izvajali odločilni vpliv na ravnanje svoje odvisne družbe na trgu, zlasti kot udeleženki operativnega sestanka (glej točki 180 in 181 zgoraj).

197    Drugič, treba je preučiti indice, zbrane v izpodbijani odločbi, ki se nanašajo na dejstvo, da so bili številni vodstveni kadri podjetja JAEPS sočasno ali zaporedoma vodstveni kadri v družbah FEH in FES.

198    V uvodni izjavi 400 izpodbijane odločbe je Komisija navedla:

„V zvezi s tem so upoštevni primeri prekrivanja vodstvenih delovnih mest v skupini Fuji […]:

(a)      [Os.] je bil [zaupno] v podjetju JAEPS od [zaupno] do [zaupno] in sočasno [zaupno] v družbi [FES]. Nato je [zaupno] postal [zaupno] te zadnje družbe.

(b)      [H. H.], [zaupno] podjetja JAEPS od [zaupno] do [zaupno], je bil tudi [zaupno] družbe [FEH]. Nato je postal [zaupno] družbe [FES].

(c)      [Ok.] je nasledil [I.] kot [zaupno] podjetja JAEPS do [zaupno]. Istočasno je bil [zaupno] družbe [FES].

(d)      [Y.], [zaupno] podjetja JAEPS od [zaupno], je bil sočasno [zaupno] in nato [zaupno] družbe [FES].

(e)      [A.], [zaupno] podjetja JAEPS do [zaupno], je bil tudi [zaupno] družbe [FEH].

(f)      [K.] je nasledil [A.] kot [zaupno] podjetja JAEPS z dnem [zaupno]. Bil je tudi [zaupno] družbe [FES].“

199    Zaradi kopičenja vodstvenih delovnih mest pri družbah FEH ali FES in delovnih mest [zaupno] pri podjetju JAEPS sta se družbi FEH in FES znašli v položaju, da sta dejansko odločilno vplivali na ravnanje podjetja JAEPS na trgu, saj so lahko člani vodstva navedenih družb skrbeli za to, da je bilo ravnanje tega podjetja na trgu skladno z ravnanjem [zaupno] na podlagi določb člena [zaupno] okvirnega sporazuma. Iz točke 393 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki je v zvezi s tem potrjena z delom H odgovora družb iz skupine Hitachi na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ter točkama 5.10 in 5.11 odgovora družb FEH in FES na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, izhaja, da [zaupno]. Družbi FEH in FES nista niti zanikali niti trdili, da njuni vodstveni kadri, ki so bili tudi [zaupno] podjetja JAEPS, kot [zaupno] niso prejemali vseh informacij, potrebnih za izvajanje svojih pristojnosti. Tudi če niso prejemali informacij o [zaupno], je iz točke 5.10 odgovora družb FEH in FES na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah razvidno, da so bili za družbe ustanoviteljice prenašalci informacij o vprašanjih, o katerih se je razpravljalo med [zaupno] podjetja JAEPS, in sicer informacij o [zaupno] podjetja JAEPS.

200    Tretjič, treba je preučiti indice, zbrane v izpodbijani odločbi, ki se nanašajo na dejstvo, da sta družbi FES in FEH kot distributerki ohranili interes za projekte GIS, ki jih je izvajalo podjetje JAEPS.

201    Dejstvo, da sta družbi FEH in FES ob ustanovitvi podjetja JAEPS, kot izhaja iz točke 398 obrazložitve izpodbijane odločbe, še naprej prodajali projekte GIS, ki jih je podjetje JAEPS izvajalo „za svoje uveljavljene stranke, razen za javne službe“, kar je po mnenju Komisije pomenilo od [zaupno] do [zaupno] % dejavnosti skupine Fuji na področju GIS pred ustanovitvijo podjetja JAEPS, in sta tako postali pomembni stranki podjetja JAEPS, kaže na to, da sta ohranili poseben poslovni interes za dejansko izvajanje odločilnega vpliva na ravnanje svoje odvisne družbe na trgu, [zaupno], v skladu z določbami člena [zaupno] okvirnega sporazuma.

202    Ne da bi bilo treba glede na zgornje ugotovitve preučiti še druge indice, ki so bili v zvezi s tem zbrani v izpodbijani odločbi in katerih upoštevnost je tožeča stranka prav tako izpodbijala, je torej treba ugotoviti, da je Komisija pravno zadostno dokazala, da sta družbi FEH in FES dejansko izvajali odločilen vpliv na ravnanje podjetja JAEPS na trgu, in to na podlagi skupka indicev, zbranih v izpodbijani odločbi in povezanih z določbami okvirnega sporazuma, kopičenjem vodstvenih delovnih mest v družbah FEH in FES ter v podjetju JAEPS in interesom, ki sta ga družbi FEH in FES kot distributerki ohranili za projekte GIS, ki jih je izvajalo podjetje JAEPS.

203    Komisija je zato v okoliščinah tega primera družbama FEH in FES upravičeno pripisala osebno in solidarno odgovornost, skupaj z družbo Hitachi in podjetjem JAEPS, za sodelovanje drugega zadevnega podjetja pri kršitvi od 1. oktobra 2002 do 11. maja 2004.

204    Peti tožbeni razlog in drugi očitek v okviru četrtega tožbenega razloga je zato treba zavrniti kot neutemeljena.

2.     Predlogi za delno spremembo izpodbijane odločbe

205    Tožeča stranka Splošno sodišče v bistvu poziva, naj v okviru svoje neomejene pristojnosti na podlagi člena 261 PDEU (prej člen 229 ES) precej zniža znesek glob, ki so bile družbama FEH in FES naložene v členu 2(d) in (f) izpodbijane odločbe, in sicer ob upoštevanju, da družbi FEH ni mogoče zakonito pripisati odgovornosti za kršitev, ugotovljeno v členu 1 izpodbijane odločbe, od septembra 2000 do 30. septembra 2002, da družbi FES ni mogoče zakonito pripisati iste kršitve od 15. aprila 1988 do 30. septembra 2002, da družbama FEH in FES kot matičnima družbama podjetja JAEPS ni mogoče zakonito pripisati odgovornosti za kršitev od 1. oktobra 2002 do 11. maja 2004 in, nazadnje, ob upoštevanju nujnosti znižanja glob, naloženih družbama FEH in FES, glede na precejšnjo dodano vrednost informacij, ki sta jih predložili v upravnem postopku, v smislu točke 23(b) obvestila o ugodni obravnavi ali, če to ni mogoče, glede na olajševalno okoliščino, povezano s tem, da je Komisija na podlagi teh informacij lažje ugotovila obstoj kršitve v smislu točke 3, šesta alinea, Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) uredbe št. 17 in člena 65(5) [P]ogodbe [PJ] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 171, v nadaljevanju: Smernice).

 Uvodne pripombe o neomejeni pristojnosti sodišča Unije

206    Različne uredbe so na podlagi člena 261 PDEU (prej člen 229 ES) sodišču Unije dodelile neomejeno pristojnost glede kazni. Zlasti člen 17 Uredbe št. 17 in člen 31 Uredbe št. 1/2003 določata, da ima Splošno sodišče neomejeno pristojnost pri odločanju o tožbah zoper odločbe, s katerimi Komisija določi ali je določila globe.

207    Tako neomejeno pristojnost pa lahko sodišče Unije izvršuje le v okviru nadzora nad zakonitostjo aktov institucij, zlasti v okviru ničnostne tožbe. Člen 261 PDEU (prej člen 229 ES) ni samostojno pravno sredstvo, temveč samo razširja obseg pristojnosti, ki jih ima sodišče Unije v okviru tožbe, na katero se nanaša člen 263 PDEU (prej člen 230 ES). Zato tožba, v kateri se od sodišča Unije pričakuje izvrševanje neomejene pristojnosti glede odločbe, ki nalaga kazen, nujno obsega ali vsebuje predlog za razglasitev ničnosti te odločbe, ali v celoti ali deloma (sklep Splošnega sodišča z dne 9. novembra 2004 v zadevi FNICGV proti Komisiji, T‑252/03, ZOdl., str. II‑3795, točka 25).

208    Poleg preprostega nadzora nad zakonitostjo v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU (prej člen 230 ES), ki omogoča le zavrnitev ničnostnih tožb ali razglasitev ničnosti izpodbijanega akta, kot je določeno v členu 264 PDEU (prej člen 231 ES), neomejena pristojnost sodišču Unije omogoča, da ob upoštevanju vseh okoliščin in dejstev spremeni izpodbijani akt, tudi če ga ne razglasi za ničnega, tako da na primer spremeni naloženo globo (sodba Sodišča z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točka 692). To pomeni, da na področjih, na katerih je Komisija ohranila diskrecijsko pravico, na primer pri določitvi stopnje povišanja zneska globe glede na trajanje kršitve ali potrebo po odvračilnosti sankcije ali na primer pri oceni kakovosti in koristnosti sodelovanja nekega podjetja med upravnim postopkom, zlasti v primerjavi z drugimi podjetji, dejstvo, da je nadzor nad zakonitostjo v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU (prej člen 230 ES) omejen na ugotovitev neobstoja očitne napake pri presoji, načeloma ne posega v izvajanje neomejene pristojnosti sodišča Unije (glej v tem smislu v točki 59 zgoraj navedeno sodbo Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v zadevi Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 164 in navedena sodna praksa, in sodbo Splošnega sodišča z dne 6. maja 2009 v zadevi Wieland-Werke proti Komisiji, T‑116/04, ZOdl., str. II‑1087, točke 32, 33 in 124).

209    Sodišče Unije v okviru izvajanja neomejene pristojnosti presoja primernost višine glob s stališča pravil, ki so odvisno od primera določena v členu 15(4) Uredbe št. 17 ali členu 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (sodbi Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi KNP BT proti Komisiji, C‑248/98 P, Recueil, str. I‑9641, točka 40, in v zadevi Weig proti Komisiji, C‑280/98 P, Recueil, str. I‑9757, točka 41, ter v točki 58 zgoraj navedena sodba Cascades proti Komisiji, točka 41). Pri tej presoji lahko zahteva predložitev in upoštevanje dodatnih informacij, ki niso navedene v odločbi Komisije o naložitvi globe (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑236/01, T‑239/01, od T‑244/01 do T‑246/01, T‑251/01 in T‑252/01, Recueil, str. II‑1181, točka 165 in navedena sodna praksa, in v točki 59 zgoraj navedeno sodbo z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točki 164 in 190).

210    Splošno sodišče mora v obravnavanem primeru v skladu z vsemi predlogi za delno spremembo izpodbijane odločbe v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti preučiti, ali je treba spremeniti člen 2(d) in (f) izpodbijane odločbe, tudi če se ne razglasi za ničen, tako da se spremeni znesek glob, naloženih družbama FEH in FES. V okviru tega je treba poleg napak, zatrjevanih v utemeljitev predlogov za razglasitev ničnosti členov 1(g) in (h) ter 2(d) in (f) izpodbijane odločbe, ki so bile navedene že v okviru nadzora nad zakonitostjo, upoštevati tudi napake, zatrjevane izključno v utemeljitev predlogov za spremembo člena 2(d) in (f) izpodbijane odločbe, in vse informacije, ki so jih predložile stranke v tem sporu in se zdijo upoštevne za presojo višine zadevnih glob.

 Nezmožnost, da se družbi FEH zakonito pripiše odgovornost za kršitev od konca septembra 2000 do 30. septembra 2002

 Trditve strank

211    Tožeča stranka v okviru prvega, drugega in tretjega tožbenega razloga predlaga, naj Splošno sodišče izvrši neomejeno pristojnost, ki jo ima na podlagi člena 261 PDEU (prej člen 229 ES), in precej zniža znesek globe, naložene družbi FEH, ker naj ji ne bi bilo mogoče zakonito pripisati odgovornosti za kršitev od konca septembra 2000 do 30. septembra 2002.

212    Komisija meni, da je treba prvi, drugi in tretji tožbeni razlog zavrniti in da tožeča stranka zato s temi predlogi ne more uspeti.

 Presoja Splošnega sodišča

213    Ker je lahko Komisija družbi FEH v izpodbijani odločbi zakonito pripisala odgovornost za sodelovanje prvega zadevnega podjetja pri kršitvi, ki je nepretrgano trajala od konca septembra 2000 do 30. septembra 2002, in ker je zato treba prvi, drugi in tretji tožbeni razlog zavrniti (glej točki 139 in 147 zgoraj), Splošnemu sodišču v okviru izvajanja neomejene pristojnosti v zvezi s tem ni treba spreminjati člena 2(d) izpodbijane odločbe.

214    Te predloge za delno spremembo izpodbijane odločbe je treba zato zavrniti.

 Nezmožnost družbi FES zakonito pripisati odgovornost za kršitev od 15. aprila 1988 do 30. septembra 2002

 Trditve strank

215    Tožeča stranka v okviru četrtega tožbenega razloga predlaga, naj Splošno sodišče izvrši neomejeno pristojnost, ki jo ima na podlagi člena 261 PDEU (prej člen 229 ES), in precej zniža znesek globe, naložene družbi FES, ker naj ji ne bi bilo mogoče zakonito pripisati odgovornosti za sodelovanje prvega zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 30. septembra 2002.

216    Komisija meni, da je treba četrti tožbeni razlog zavrniti in da tožeča stranka zato s temi predlogi ne more uspeti.

 Presoja Splošnega sodišča

217    Ker je Komisija lahko družbi FES v izpodbijani odločbi zakonito pripisala odgovornost za sodelovanje prvega zadevnega podjetja pri kršitvi od 1. julija 2001 do 30. septembra 2002 (glej točko 171 zgoraj), Splošnemu sodišču v okviru izvajanja neomejene pristojnosti v zvezi s tem ni treba spremeniti člena 2(d) izpodbijane odločbe. V tem delu je treba zavrniti te predloge za delno spremembo izpodbijane odločbe.

218    Splošno sodišče pa mora ob izvajanju neomejene pristojnosti deloma spremeniti izpodbijano odločbo na podlagi razglasitve ničnosti člena 2(d) navedene izpodbijane odločbe v delu, v katerem temelji na neobrazloženi ugotovitvi, da je mogoče družbi FES pripisati osebno odgovornost za kršitev od 15. aprila 1988 do 30. junija 2001 (glej točki 170 in 172 zgoraj).

219    V zvezi z natančnim obsegom spremembe člena 2(d) izpodbijane odločbe je treba najprej navesti, da se je v primeru družbe FES pripisovanje odgovornosti za sodelovanje prvega zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 30. junija 2001 upoštevalo pri določitvi zneska glob, ki sta se ji naložili, in da sta se ti globi posledično zvišali, kot izhaja iz točke 498 obrazložitve izpodbijane odločbe.

220    Dalje, pri odločanju o zvišanju izhodiščnega zneska globe, ki se naloži družbi FES, glede na trajanje kršitve, ki se ji očita, se ne sme odstopati od metode, ki jo je Komisija uporabila v točki 492 obrazložitve izpodbijane odločbe in v skladu s katero se za kršitve, daljše od enega leta, izhodiščni zneski glob zvišajo za 10 % za vsako dopolnjeno leto kršitve in za 5 % za vsako dodatno obdobje, enako ali daljše od šestih mesecev in krajše od enega leta. Čeprav je res, da se ta metoda nekoliko razlikuje od metode, opisane v Smernicah, ki določa, da se lahko za srednje dolge kršitve (na splošno od enega do petih let) izhodiščni znesek, določen na podlagi teže kršitve, zviša za največ 50 %, je kljub temu v skladu z običajno prakso Komisije pri izvajanju navedenih smernic. Poleg tega je treba navesti, da je Komisija navedeno metodo uporabila za vsa podjetja, ki so sodelovala pri kršitvi, ugotovljeni v členu 1 izpodbijane odločbe, in da ji tožeča stranka v okviru te tožbe ni nasprotovala.

221    Nazadnje, ob upoštevanju razglasitve ničnosti člena 2(d) izpodbijane odločbe v delu, v katerem temelji na napačni ugotovitvi, da je mogoče družbi FES pripisati osebno odgovornost za sodelovanje prvega zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 30. junija 2001, tej družbi ni več mogoče očitati, kot v točki 498 obrazložitve izpodbijane odločbe, dolgotrajne kršitve v trajanju 14 let in 4 mesecev, kar bi v skladu z načeli iz točke 492 obrazložitve te izpodbijane odločbe upravičilo 140-odstotno zvišanje izhodiščnega zneska njene globe, temveč samo srednje dolgo kršitev v trajanju enega leta in treh mesecev, kar upravičuje 10-odstotno zvišanje izhodiščnega zneska njene globe, ki znaša 1.000.000 EUR, kot izhaja iz točke 490 obrazložitve izpodbijane odločbe, in posledično določitev izhodiščnega zneska 1.100.000 EUR za globo, ki jo mora družba FES plačati solidarno z družbo FEH zaradi sodelovanja prvega zadevnega podjetja pri kršitvi od 1. julija 2001 do 30. septembra 2002, ne glede na morebitna znižanja tega zneska zaradi ustreznega upoštevanja olajševalnih okoliščin, na katere se sklicuje tožeča stranka (glej točke od 226 do 268 zgoraj).

 Nezmožnost družbama FEH in FES kot matičnima družbama podjetja JAEPS zakonito pripisati odgovornost za udeležbo drugega zadevnega podjetja v kartelu od 1. oktobra 2002 do 11. maja 2004

 Trditve strank

222    Tožeča stranka glede na peti tožbeni razlog in drugi očitek v okviru četrtega tožbenega razloga predlaga, naj Splošno sodišče izvrši neomejeno pristojnost, ki jo ima na podlagi člena 261 PDEU (prej člen 229 ES), in precej zniža znesek globe, naložene družbama FES in FEH, ker jima kot matičnima družbama podjetja JAEPS ni mogoče zakonito pripisati odgovornosti za sodelovanje drugega zadevnega podjetja pri kršitvi od 1. oktobra 2002 do 11. maja 2004.

223    Komisija meni, da je treba četrti tožbeni razlog in drugi očitek v okviru četrtega tožbenega razloga zavrniti in da tožeča stranka zato s temi predlogi ne more uspeti.

 Presoja Splošnega sodišča

224    Komisija je lahko v izpodbijani odločbi družbama FEH in FES kot matičnima družbama podjetja JAEPS zakonito pripisala odgovornost za sodelovanje drugega zadevnega podjetja pri kršitvi od 1. oktobra 2002 do 11. maja 2004 (glej točki 203 in 204 zgoraj). Splošnemu sodišču ni treba izvršiti neomejene pristojnosti in v zvezi s tem spremeniti člena 2(f) izpodbijane odločbe.

225    Te predloge za delno spremembo izpodbijane odločbe je zato treba zavrniti.

 Nujnost znižanja zneska glob družbama FEH in FES glede na precejšnjo dodano vrednost informacij, ki sta jih na podlagi obvestila o ugodni obravnavi predložili med upravnim postopkom ali, podredno, na podlagi olajševalne okoliščine v skladu s Smernicami

 Trditve strank

226    Tožeča stranka predlaga, naj Splošno sodišče izvrši neomejeno pristojnost, ki jo ima na podlagi člena 261 PDEU (prej člen 229 ES), ter družbama FEH in FES na podlagi točk 21 in 22 ter točke 23(b) obvestila o ugodni obravnavi dodeli 50‑odstotno znižanje zneska glob, ki sta jima bili naloženi, glede na precejšnjo dodano vrednost informacij, ki sta jih Komisiji predložili med upravnim postopkom, v njunem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in dopisu z dne 29. septembra 2006 (glej točke 19, 20 in 25 zgoraj), ki naj bi ji omogočili, da dokaže domnevno kršitev. Ker so bile te informacije predložene po vročitvi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, naj ne bi bilo mogoče izključiti, da je izpolnjeno merilo precejšnje dodane vrednosti v smislu obvestila o ugodni obravnavi.

227    Tožeča stranka Splošnemu sodišču podredno predlaga, naj zniža znesek globe, naložene družbama FEH in FES, saj naj bi Komisija na podlagi njunega učinkovitega sodelovanja v upravnem postopku lažje ugotovila obstoj kršitve, tako da naj bi bilo njuno sodelovanje v skladu s sodno prakso mogoče šteti za olajševalno okoliščino na podlagi točke 3, šesta alinea, Smernic.

228    Komisija predlaga, naj se ti predlogi zavrnejo.

 Presoja Splošnega sodišča

229    Pred vsebinsko analizo teh predlogov je treba opredeliti točke obrazložitve izpodbijane odločbe, na katere se ti predlogi nanašajo, in navesti pravila, ki veljajo za znižanje glob ob upoštevanju dokazov, ki jih je predložilo podjetje, ki je sodelovalo pri kršitvi, in učinkovitega sodelovanja podjetja v upravnem postopku.

–       Točke obrazložitve izpodbijane odločbe, na katere se nanašajo ti predlogi za spremembo

230    Komisija je v točkah od 548 do 550 obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi s sodelovanjem družb FEH in FES med upravnim postopkom navedla:

„(548) Skupina Fuji je po vročitvi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah strankam na podlagi obvestila o [ugodni obravnavi] (12. julija 2006) zaprosila za znižanje glob, pri čemer je predlagala, naj se pri tem upošteva tudi njen odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Svoje predhodne izjave je 28. septembra 2006 dopolnila z naknadnim pričanjem enega od nekdanjih zaposlenih.

(549) Skupina Fuji je v svojih izjavah opisala kartel in priznala, da je obstajal v obliki, opisani v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Priznala je, da je bila v njem udeležena od aprila 1988 do ‚septembra ali okoli septembra 2000‘. Skupina Fuji je opisala interne postopke kartela, zlasti v zvezi s pogodbami med japonskimi podjetji, in predložila nekatere dokaze, med drugim seznam dokumentov, ki je vključeval projekte, v zvezi s katerimi je bilo dogovorjeno, da bodo izvedeni po septembru 2000 [glej točko 198 obrazložitve]. Vendar je skupina Fuji zanikala svojo udeležbo po septembru 2000 in odgovornost za kršitev, ki jo je storilo podjetje JAEPS.

(550) Ker je bila prošnja skupine Fuji vložena po vročitvi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in ob upoštevanju vsebine teh izjav, Komisija meni, da izjave skupine Fuji niso znatno okrepile možnosti Komisije, da dokaže zadevna dejstva, saj je skupina Fuji potrdila dejstva, ki jih je Komisija pravno zadostno dokazala že na podlagi drugih dokazov, in ni navedla dejstev, ki bi lahko utemeljevala nove očitke. Njen prispevek torej ni imel precejšnje dodane vrednosti v primerjavi z dokazi, ki jih je Komisija v času predložitve dokazov že imela, in ne upravičuje znižanja globe na podlagi obvestila o [ugodni obravnavi].“

–       Pravila, ki veljajo za znižanje glob na podlagi dokazov, ki jih predloži podjetje, ki je sodelovalo pri kršitvi, in učinkovitega sodelovanja podjetja v upravnem postopku

231    V skladu s sodno prakso je smisel znižanja glob, ki se naložijo zaradi kršitve konkurenčnega prava, v primeru sodelovanja podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi, v tem, da tako sodelovanje Komisiji olajša ugotavljanje obstoja te kršitve in ji omogoča, da prepreči njeno nadaljevanje (sodba Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 399; v točki 142 zgoraj navedena sodba Splošnega sodišča BPB de Eendracht proti Komisiji, točka 325, in sodba z dne 14. maja 1998 v zadevi Finnboard proti Komisiji, T‑338/94, Recueil, str. II‑1617, točka 363).

232    Točke od 20 do 23 obvestila o ugodni obravnavi določajo:

„20.      Podjetja, ki ne izpolnjujejo pogojev iz oddelka A [,Imuniteta pred globami‘], so lahko upravičena do pravice do znižanja sleherne globe, ki bi jim bila sicer naložena.

21.      Da bi bilo podjetje do tega upravičeno, mora Komisiji zagotoviti dokaze o domnevni kršitvi, ki predstavljajo precejšnjo dodano vrednost glede na dokaze, ki jih Komisija že ima, in mora končati svoje sodelovanje pri kršitvi, na katero se sumi, najkasneje ob času, ko predloži dokaze.

22.      Koncept ,dodane vrednosti‘ se nanaša na obseg, v katerem zagotovljeni dokazi okrepijo, po svoji naravi in/ali stopnji podrobnosti, možnost Komisije, da dokaže zadevna dejstva. Pri tej oceni bo Komisija na splošno menila, da imajo pisni dokazi, ki izvirajo iz časovnega obdobja, na katero se nanašajo dejstva, večjo vrednost kot naknadno ugotovljeni dokazi. Podobno se šteje, da imajo dokazi, ki so neposredno povezani z zadevnimi dejstvi, na splošno večjo vrednost kot tisti, ki so z njimi samo posredno povezani.

23.      Komisija bo v vsaki dokončni odločbi, ki jo sprejme ob koncu upravnega postopka, odločila:

(a)      ali so dokazi, ki jih je zagotovilo podjetje, predstavljali znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih je Komisija ob istem času že imela;

(b)      raven znižanja, do katere bo upravičeno podjetje […].

Da bi Komisija določila raven znižanja […], bo upoštevala čas, ob katerem so bili predloženi dokazi, ki izpolnjujejo pogoj iz točke [odstavka] 21, in stopnjo, do katere le-ti predstavljajo dodano vrednost. Prav tako lahko upošteva obseg in trajnost sodelovanja podjetja po datumu predložitve.

Poleg tega, če podjetje zagotovi dokaze, ki se nanašajo na dejstva, za katera Komisija prej ni vedela, in ki se neposredno nanašajo na težo ali trajanje domnevnega kartela, Komisija teh elementov ne bo upoštevala pri določanju globe, ki naj se naloži podjetju, ki je te dokaze zagotovilo.“

233    Smernice določajo, da nova metoda določanja zneska globe temelji na pravilih na podlagi osnovnega zneska, ki se zvišuje zaradi upoštevanja obteževalnih okoliščin ali znižuje zaradi upoštevanja olajševalnih okoliščin.

234    Člen 3, šesta alinea, Smernic določa, da se lahko, na primer, učinkovito sodelovanje podjetja v postopku zunaj področja uporabe obvestila o ugodni obravnavi šteje za olajševalno okoliščino, ki upravičuje znižanje osnovnega zneska globe.

235    Čeprav obvestilo o ugodni obravnavi in Smernice, ki izhajajo iz samoomejevanja diskrecijske pravice Komisije (glej točko 208 zgoraj), niso pravna pravila, ki bi jih morala uprava v vseh okoliščinah upoštevati, pa vendarle pomenijo pravila ravnanja, ki kažejo na prakso, ki ji je treba slediti in od katere upravni organ v konkretnem primeru izvajanja pristojnosti za naložitev glob zaradi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP ne more odstopiti, ne da bi navedel razloge, ki so v skladu z načelom enakega obravnavanja (glej v tem smislu in po analogiji v točki 196 zgoraj navedeno sodbo Itochu proti Komisiji, točka 63 in navedena sodna praksa).

–       Analiza informacij in dokumentov, ki sta jih predložili družbi FEH in FES in naj bi imeli „precejšnjo dodano vrednost“ v primerjavi z dokazi, ki jih je Komisija že imela, in naj bi ustrezali „učinkovitemu sodelovanju“ v upravnem postopku

236    Tožeča stranka se v obravnavanem primeru sklicuje na nekatere informacije glede obstoja skupnega dogovora od leta 1988 in njegove vzajemnosti, ki sta jih družbi FEH in FES Komisiji predložili med upravnim postopkom in so navedene v točki 255 izpodbijane odločbe, in na izbor dokumentov, zlasti sporazumov, sklenjenih v okviru kartela, o 13 projektih GIS, ki so omenjeni v točki 198 obrazložitve izpodbijane odločbe.

237    Komisija na splošno trdi, da te informacije in dokumenti verjetno niso imeli „precejšnje dodane vrednosti“ in niso ustrezali „učinkovitemu sodelovanju“ družb FEH in FES pri preiskavi, saj so bili posredovani po vročitvi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, torej v fazi, ko je Komisija že jasno navedla dejstva, na katera se je oprla v obravnavanem primeru, in njihovo pravno kvalifikacijo, kot naj bi izhajalo tudi iz točke 26 obvestila o ugodni obravnavi.

238    Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah mora sicer zadevnim osebam omogočiti, da se dejansko seznanijo z ravnanji, ki jim jih očita Komisija, ta zahteva pa je izpolnjena, če se zadevnim osebam v končni odločbi ne očitajo druge kršitve kot tiste iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in če se upoštevajo le dejstva, o katerih so se zadevne osebe lahko izrekle (sodba Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2003 v združenih zadevah Atlantic Container Line in drugi proti Komisiji, T‑191/98, od T‑212/98 do T‑214/98, Recueil, str. II‑3275, točka 138, in v točki 209 zgoraj navedena sodba z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 47; glej v tem smislu tudi v točki 98 zgoraj navedeno sodbo ACF Chemiefarma proti Komisiji, točka 94). Toda čeprav kršitve, ki se očitajo podjetju v odločbi, ne smejo biti drugačne od tistih iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, pa to ne velja za upoštevana dejstva, saj v zvezi z njimi zadostuje, da so imela podjetja, zoper katera se vodi postopek, možnost izreči se o vseh dejstvih, ki se upoštevajo v njihovo breme. Tako so izrecno ugotovila sodišča Unije, ki so menila, da nobena določba Komisiji ne prepoveduje, da po pošiljanju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah stranke obvesti o novih dokumentih, za katere meni, da podpirajo njeno tezo, če da podjetjem dovolj časa, da v zvezi s tem predstavijo svoje stališče (sodba Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, T‑23/99, Recueil, str. II‑1705, točka 190; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 25. oktobra 1983 v zadevi AEG-Telefunken proti Komisiji, 107/82, Recueil, str. 3151, točka 29).

239    Čeprav je res, da datum predložitve dokazov Komisiji vpliva na njihovo opredelitev kot dokazov s precejšnjo dodano vrednostjo, saj je ta odvisna od dokazov, ki so bili ob njihovi predložitvi že v spisu Komisije, pa samo dejstvo, da so bili ti dokazi predloženi po vročitvi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, še ne izključuje, da imajo kljub pozni fazi upravnega postopka še vedno lahko precejšnjo dodano vrednost. Podjetje se lahko v prošnji na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, predloženi po pošiljanju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, osredotoči na dejstva, ki po njegovem mnenju niso bila pravno zadostno dokazana, da bi jim zagotovilo precejšnjo dodano vrednost v primerjavi z dokazi, ki jih Komisija že ima.

240    Poleg tega je v točki 26 obvestila o ugodni obravnavi samo navedena postopkovna obveznost Komisije. Ta točka ne določa, da je vsako sodelovanje podjetja pri dokazovanju kršitve nujno brez vrednosti, če se je zgodilo šele po vročitvi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Poleg tega je treba opozoriti, da je lahko tako sodelovanje zelo koristno, če je Komisija predložene dokaze prej spregledala in če neposredno vplivajo na težo ali trajanje domnevnega kartela.

–       Analiza informacij, ki sta jih družbi FEH in FES predložili v zvezi z obstojem skupnega dogovora od leta 1988 in njegovo vzajemnostjo

241    Najprej je treba opozoriti, da je Komisija v točki 125 obrazložitve izpodbijane odločbe štela, da je bil „skupni dogovor“ nezapisan sporazum med japonskimi in evropskimi podjetji, da „japonska podjetja ne bodo oddajala ponudb za evropske projekte [GIS] in, obratno, da evropska podjetja ne bodo oddajala ponudb za japonske projekte [GIS]“, ter da „so bile Japonska in evropske države, v katerih so imeli udeleženci kartela privilegiran položaj, rezervirane za zadevne udeležence in se drugi udeleženci vanje niso smeli vmešavati“. V točki 261 obrazložitve izpodbijane odločbe je poleg tega ugotovila, da „[je] v skladu z logiko kartela […] na podlagi izjav [udeležencev kartela] in drugih pisnih dokazov dokazano, da je protikonkurenčni sporazum obstajal in vključeval to, da so japonska podjetja vzajemno spoštovala večino trga EGP, evropska podjetja pa večino japonskega trga“, da je „[bilo] dokazano tudi, da se je v okviru nadzora nad svetovnimi kvotami prodaja v EGP zunaj matičnih držav vračunavala v svetovne kvote“ in da je „[t]a mehanizem že per definitionem in glede na izvajanje razkriva[l] obstoj cilja omejevanja […]“.

242    Skupni dogovor je edini dokaz, da so japonska podjetja v skladu z navedbo iz točke 261 obrazložitve izpodbijane odločbe „dejansko sodelovala pri kršitvi“, ugotovljeni v členu 1 izpodbijane odločbe. Prvič, iz točk 119, 126, 244 in 246 obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da se sporazum GQ, ki so ga sklenila japonska podjetja, ni uporabljal za zahodnoevropske države. Drugič, iz točke 247 obrazložitve izpodbijane odločbe na primer izhaja, da Komisija v izpodbijani odločbi ni štela, da so bila japonska podjetja vključena v dogovore, kot je sporazum EQ, ki so imeli neposredne posledice za evropski trg. V teh okoliščinah je torej prav na podlagi skupnega dogovora, opisanega v točkah 125 in 261 obrazložitve izpodbijane odločbe, mogoče vzpostaviti povezavo med japonskimi podjetji in trgom EGP, ki je tako morebitna podlaga za pristojnost Komisije v zvezi s temi podjetji.

243    Iz točk od 125 do 132 in od 255 do 264 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se Komisija pri dokazovanju obstoja skupnega dogovora, opisanega v točkah 125 in 261 obrazložitve izpodbijane odločbe, ni oprla, kot napačno trdi tožeča stranka, izključno na ravnanje zadevnih podjetij na trgu, temveč na „skladen skupek obremenilnih dokazov“, ki so ga sestavljali:

–        izjave družb iz skupine Areva (glej opombi 70 in 71 izpodbijane odločbe) in izjave družbe ABB (glej opombo 72 izpodbijane odločbe), iz katerih izhaja, da je bil kartel zasnovan zaradi ohranitve statusa quo ob upoštevanju preteklih tržnih deležev in tradicionalnih privilegiranih položajev strank (glej točko 124 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        izjave družbe ABB, zlasti enega od njenih nekdanjih zaposlenih, M., neposredne priče dejanskih okoliščin (glej opombe od 73 do 75 izpodbijane odločbe), ter izjave družb FEH in FES (glej opombo 76 izpodbijane odločbe), da je razdeljevanje projektov na svetovni ravni temeljilo na skupnem dogovoru (glej točke 125, 255, 262 in 263 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        dejstvo, da niti družba Alstom, niti družbe iz skupine Areva, niti skupina VA Tech niso odkrito zanikale obstoja skupnega dogovora (glej točke 124, 127 in 253 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        sporazum GQ in priloga 2 k temu sporazumu, ki ju je posredovala družba ABB, v delu, v katerem je bil sprva določen seznam izključenih držav, na katerem so bile med drugim Japonska in večina zahodnoevropskih držav, nato pa naj bi bil razširjen na trg „Evrope“ in naj bi omogočil, da so se te regije obravnavale na podlagi posebnih pravil za oddajo v skladu s skupnim dogovorom (točka 126 obrazložitve in opomba 62 izpodbijane odločbe);

–        pisni dokazi iz časa kršitve, ki so jih posredovale družba ABB oziroma družbe iz skupine Hitachi oziroma JAEPS in iz katerih je bilo razvidno, da ni bilo izključeno, da so se projekti GIS na Islandiji, v Lihtenštajnu in precej dolgo v vzhodni Evropi dodeljevali japonskim podjetjem, da so ob prilagoditvi kartela leta 2002 med japonskimi in evropskimi podjetji potekale razprave o tem, ali sta srednja in vzhodna Evropa trg za Evropejce, in da so si evropska podjetja dejansko razdeljevala projekte GIS v Evropi, ki so od leta 2002 vključevali tudi projekte GIS v vzhodni Evropi (točke 127, 128 in 256 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        odgovor družb FEH in FES na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, izjave družb iz skupine Hitachi oziroma JAEPS [opombi 85 in 86 izpodbijane odločbe] ter več pisnih dokazov iz časa kršitve, ki jih je posredovala družba ABB, o tem, da so bila tudi japonska podjetja seznanjena z obstojem dogovorov na evropski ravni (niso pa nujno poznala njihovih podrobnosti ali pravil) glede projektov GIS in da so bila seznanjena tudi s projekti GIS, zlasti nekaterimi projekti GIS v Evropi, ki so se razdeljevali med evropska podjetja; prav tako so bila predhodno obveščena o nekaterih projektih GIS v Evropi, ne samo na Islandiji, ampak tudi v nekaterih državah, ki so bile izključene iz priloge 2 k sporazumu GQ, in sicer v skladu z možnostjo obveščanja, določeno v prilogi 2 k sporazumu EQ, ki jo je posredovala družba ABB (točke 119 in od 129 do 132 obrazložitve izpodbijane odločbe).

244    Tožeča stranka trdi, da imajo izjave družb FEH in FES glede obstoja skupnega dogovora od leta 1988 in njegove vzajemnosti, navedene v točki 255 obrazložitve izpodbijane odločbe, precejšnjo dodano vrednost za Komisijo, saj so ji omogočile, da je pravno zadostno dokazala obstoj in obseg skupnega dogovora ob upoštevanju zahtev iz sodne prakse in verjetne alternativne razlage, ki je temeljila na obstoju visokih ovir za vstop na evropski trg projektov GIS, kar naj bi japonske dobavitelje odvračalo od teh proizvodov, in ki so jo navedle ali potrdile družbe iz skupine Hitachi ali same družbe JAEPS, Toshiba, Melco, družbe iz skupine Areva in skupina VA Tech.

245    Ni sporno, da sta družbi FEH in FES med upravnim postopkom in prvič v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah priznali obstoj skupnega dogovora, pri čemer sta navedli:

„Čeprav je skupina Fuji vedela za skupni dogovor, v skladu s katerim naj japonski proizvajalci ne bi poskušali prodreti na evropski trg, to ni bil glavni razlog za njeno neudeležbo pri prodaji projektov GIS v EGP. Skupina Fuji ni bila pomemben in resen dobavitelj projektov GIS za Evropo iz naslednjih razlogov […]“

246    Ne da bi se bilo treba sklicevati na poznejše izjave družb FEH in FES, je mogoče ugotoviti, kot je navedeno v točkah 125 in 255 obrazložitve izpodbijane odločbe, da sta družbi FEH in FES s tem dejansko potrdili, čeprav nekoliko nejasno, obstoj skupnega dogovora in bistvenega dela njegove vsebine, in sicer da so se japonski proizvajalci zavezali, da ne bodo prodrli na evropski trg. Poleg tega sta družbi FEH in FES v istem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah v opombi navedli, da „japonski proizvajalci niso bili stranke [sporazuma EQ]“, da „[p]redstavniki skupine Fuji kot taki niso vedeli, ali je bil [sporazum EQ] sklenjen na Dunaju ali ne“, da „[n]iso poznali niti vsebine [sporazuma EQ]“ in da „[se p]oleg tega […] informacije o razdeljevanju projektov [GIS] v evropskih državah, izključenih s prilogo 2 k sporazumu GQ, niso sistematično posredovale japonskim proizvajalcem“. To izjavo je mogoče šteti za potrditev tega, da so japonska podjetja vedela za projekte GIS, ki so se razdeljevali med evropska podjetja, tudi v nekaterih državah, izključenih iz priloge 2 k sporazumu GQ. Vendar v nasprotju s tem, kar je Komisija navedla v točki 129 obrazložitve izpodbijane odločbe, na podlagi teh dokazov ni mogoče ugotoviti, da so japonska podjetja vedela tudi za obstoj dogovorov na evropski ravni.

247    Vendar iz točk obrazložitve izpodbijane odločbe, omenjenih v točki 243 zgoraj, v povezavi s točkami 88, 91 in 95 obrazložitve izhaja, da je Komisija ob seznanitvi s temi izjavami, ki so bile prvič navedene v odgovoru družb FEH in FES na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 30. junija 2006, že imela dokaze iz točke 243 zgoraj, in sicer pisne dokaze, ki so jih posredovale družba ABB in družbe iz skupine Hitachi oziroma JAEPS, ter izrecne izjave družb iz skupine Areva, družbe ABB in družb iz skupine Hitachi oziroma JAEPS, na podlagi katerih je bilo po mnenju Komisije mogoče logično sklepati o obstoju „skupnega dogovora“, opisanega v točki 125 obrazložitve izpodbijane odločbe.

248    Komisija je namreč v točkah 258 in 261 obrazložitve izpodbijane odločbe v bistvu navedla, da je mogoče o obstoju „skupnega dogovora“, opisanega v točki 125 obrazložitve izpodbijane odločbe, sklepati na podlagi izjav udeležencev kartela in drugih pisnih dokazov iz spisa, saj se zdi taka razlaga glede na te dokaze dosledna in v skladu z logiko kartela. Kot je Komisija navedla v točkah od 258 do 260 obrazložitve izpodbijane odločbe, je bilo tako mogoče z obstojem „skupnega dogovora“, opisanega v točki 125 obrazložitve izpodbijane odločbe, dosledno pojasniti:

–        zakaj se je prodaja v nekaterih državah EGP (tistih, ki se niso štele za „matične države“) vračunavala v kvote kartela in so jo nadzorovale stranke teh sporazumov, medtem ko prodaja na Japonskem in v drugih državah EGP („matične države“) ni bila „obremenjena“ (točka 258 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        zakaj se je, prvič, v svetovne kvote vračunavala prodaja v večini držav Evrope in, drugič, zakaj različno obravnavanje prodaje v EGP kot tako ni bilo razvidno iz besedil, saj so bile vse države EGP preprosto vključene na seznam kot ozemlja, izključena iz sporazuma GQ (točka 258 obrazložitve izpodbijane odločbe), in

–        zakaj japonska podjetja niso pogosteje oddajala ponudb v Evropi in očitno v 16 letih niti niso nameravala prodreti na evropski trg s podobnimi sredstvi, kot so se uporabljala na trgih drugod po svetu (točki 259 in 260 obrazložitve izpodbijane odločbe).

249    Tožeča stranka kljub temu zatrjuje, da so bili izjave udeležencev kartela in drugi pisni dokazi v utemeljitev razlage Komisije glede obstoja „skupnega dogovora“ brezpredmetni, ker so bili dvoumni in niso zadoščali za zavrnitev navedene prepričljive alternativne razlage, ki jo je podalo več podjetij, udeleženih v kartelu, da je bil vstop na evropski trg projektov GIS zaradi visokih ovir za japonske dobavitelje teh proizvodov poslovno nezanimiv.

250    Kljub temu je treba navesti, da alternativna razlaga, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni skladna z izjavami udeležencev kartela in drugimi pisnimi dokazi, ki so med drugim navedeni v točki 243 in iz katerih izhaja, da so ob prilagoditvi kartela leta 2002 med japonskimi in evropskimi podjetji potekale razprave o vprašanju, ali so srednje- in vzhodnoevropski trgi rezervirani za evropska podjetja, da so bila japonska podjetja v okviru kartela prav tako obveščena o razdeljevanju nekaterih projektov GIS v Evropi, čeprav so bile vse evropske države v sporazumu GQ načeloma navedene kot izključena ozemlja, tako da jih a priori ni bilo treba všteti v skupno evropsko kvoto, in da so bila japonska podjetja prav tako vnaprej obveščena o nekaterih projektih GIS v Evropi, ne samo na Islandiji, ampak tudi v nekaterih državah, ki so bile izključene iz priloge 2 k sporazumu GQ. Kot Komisija upravičeno navaja v točkah 256 in 257 obrazložitve izpodbijane odločbe, je obstoj takih razprav po drugi strani skladen s tem, da so evropska podjetja japonska podjetja štela za morebitne resne konkurente na evropskih trgih, s tem, da so se zlasti pred letom 2002 odzivala na javne razpise v srednji in vzhodni Evropi ali prodajala projekte GIS, ki naj bi se uporabljali na tem območju, in s tem, da naj bi se evropska podjetja v okviru kartela, namenjenega ohranitvi preteklih tržnih deležev njegovih udeležencev, strinjala z „žrtvovanjem“ projektov GIS zunaj Evrope, pri čemer so se evropski projekti GIS (razen „matičnih držav“) vračunavali v njihovo skupno kvoto, določeno s sporazumom GQ, v zameno za možnost nadzora nad lastno ravnjo cen v Evropi.

251    Poleg tega je treba ugotoviti, da je Komisija že imela na voljo izjave družbe ABB, navedene v točki 243 zgoraj, ki so potrjevale njene ugotovitve v zvezi z obstojem in vsebino skupnega dogovora, kot jih je bilo mogoče glede na njeno navedbo v točki 262 obrazložitve izpodbijane odločbe „objektivno izpeljati iz skupnega mehanizma kartela“ na podlagi izjav udeležencev kartela in drugih pisnih dokazov, navedenih v točki 243 zgoraj. Poleg tega iz dokumentov, ki jih je Komisija predložila na zahtevo Splošnega sodišča (glej točko 37 zgoraj), izhaja, da je Komisija 30. junija 2006 hkrati z odgovorom družb FEH in FES na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah imela na voljo odgovor družb iz skupine Hitachi oziroma JAEPS na isto obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je potrjeval, da so se nekateri projekti GIS v Evropi (razen „matičnih držav“) vračunavali v skupno evropsko kvoto, določeno s sporazumom GQ.

252    Čeprav so bile izjave družb FEH in FES v okviru „skladnega skupka obremenilnih dokazov“, na katerega se je Komisija oprla v izpodbijani odločbi, delno koristne, so tako samo potrjevale, in sicer manj natančno in izrecno kot predhodne izjave družbe ABB, obstoj in vsebino skupnega dogovora, ki ju je bilo mogoče razbrati že iz izjav udeležencev kartela in drugih pisnih dokazov, predloženih Komisiji in navedenih v točki 243 zgoraj.

253    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da so imele razmeroma nejasne izjave družb FEH in FES sicer neko dokazno vrednost, niso pa imele precejšnje dokazne vrednosti v primerjavi z dokazi, ki jih je takrat imela Komisija, in niso upravičevale znižanja, ki bi jima ga Komisija dodelila na podlagi točk 21, 22 in 23 obvestila o ugodni obravnavi.

254    Glede trditev tožeče stranke, da sodelovanje družb FEH in FES kljub vsemu upravičuje znižanje zneska globe na podlagi točke 3, šesta alinea, Smernic, je treba opozoriti, da ta določba kot olajševalno okoliščino predvideva „učinkovito sodelovanje podjetij v postopkih zunaj področja uporabe obvestila [o ugodni obravnavi]“, zato se vsaj glede horizontalnih sporazumov iz tega obvestila nujno nanaša na sodelovanje, ki ne zadostuje za utemeljitev zmanjšanja na podlagi obvestila o ugodni obravnavi (glej v tem smislu in po analogiji v točki 88 zgoraj navedeno sodbo Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, točka 307).

255    Vendar je treba opozoriti tudi, da mora ravnanje družbe Komisiji olajšati nalogo pri odkrivanju in preprečevanju kršitev konkurenčnega prava, da bi se lahko upravičilo znižanje globe (glej po analogiji v točki 88 zgoraj navedeno sodbo Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, točka 308 in navedena sodna praksa). Potemtakem je treba šteti, da točka 3, šesta alinea, Smernic ureja izreden položaj v zvezi s horizontalnimi omejevalnimi sporazumi iz teh smernic, ker mora biti obravnavano vprašanje „učinkovitega“ sodelovanja, ki je olajšalo nalogo Komisiji, ki pa ni zajeto v obvestilu o ugodni obravnavi (glej po analogiji v točki 88 zgoraj navedeno sodbo Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, točka 308).

256    V obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da so izjave družb FEH in FES Komisiji olajšale ugotavljanje in kaznovanje kršitev, saj, kot je navedeno v točki 252 zgoraj, le posredno ter manj natančno in izrecno kot predhodne izjave družbe ABB potrjujejo obstoj in vsebino skupnega dogovora, ki ju je bilo mogoče razbrati že iz izjav udeležencev kartela in drugih pisnih dokazov, ki so bili predloženi Komisiji, zlasti nekaterih iz točke 243 zgoraj.

257    Tako je treba ugotoviti, da izjave družb FEH in FES niso upravičile znižanja zneska glob, ki sta jima bili naloženi, ker naj bi učinkovito sodelovali v postopku v smislu točke 3, šesta alinea, Smernic. Splošnemu sodišču zato ni treba izvršiti neomejene pristojnosti in v zvezi s tem spremeniti člena 2(d) izpodbijane odločbe.

258    Te predloge tožeče stranke je zato treba v celoti zavrniti.

–       Analiza izbora dokumentov, zlasti dokumentov o dogovoru, ki izvirajo iz časa dejanskega stanja in se nanašajo na trinajst projektov GIS, za katere so veljali dogovori kartela

259    Tožeča stranka tudi trdi, da je imel izbor dokumentov, zlasti dokumentov o dogovoru, ki izvirajo iz časa dejanskega stanja in se nanašajo na trinajst projektov GIS, za katere so veljali dogovori kartela, ki so ga Komisiji predložile med upravnim postopkom, zanjo precejšnjo dodano vrednost, saj je okrepil njeno zmožnost, da dokaže, da kartel ni prenehal obstajati po sestanku v [zaupno] z dne [zaupno].

260    Treba je navesti, da dokumenti, ki jih omenja tožeča stranka, niso bili navedeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, ampak so bili prvič navedeni v točki 198 obrazložitve izpodbijane odločbe.

261    Poleg tega je iz izpodbijane odločbe in dokazov iz spisa razvidno, da podatki o projektih GIS z referenčnimi številkami [zaupno] izhajajo iz dokumentov o dogovoru in drugih posebnih dokumentov iz priloge 2 k izjavi družb FEH in FES na podlagi obvestila o ugodni obravnavi. Čeprav Komisija ni pojasnila, od kod so izvirali podatki o projektu GIS z referenčno številko [zaupno], je iz spisa razvidno, da sta tudi družbi FEH in FES v prilogi 2 k izjavi na podlagi obvestila o ugodni obravnavi predložili dokument o dogovoru v zvezi s tem projektom.

262    Komisija v točki 198 obrazložitve izpodbijane odločbe res navaja, da je nekatere podatke o navedenih projektih GIS posredovala družba ABB, iz odgovora Komisije na vprašanja Splošnega sodišča in njegovo zahtevo za predložitev dokumentov (glej točko 37 zgoraj) pa je razvidno, da so bili ti posredovani 7. maja 2004 (glej točko 10 zgoraj) v obliki seznama projektov GIS. Vendar so na seznamu, ki ga je Komisija predložila na zahtevo Splošnega sodišča, samo nekateri podatki o projektih GIS z referenčnima številkama [zaupno] in [zaupno], ti pa nikakor ne ustrezajo podatkom iz točke 198 obrazložitve izpodbijane odločbe. Zato je treba ugotoviti, da so upoštevni izključno tisti podatki o navedenih projektih GIS, ki sta jih družbi FEH in FES posredovali v prilogi 2 k izjavi na podlagi obvestila o ugodni obravnavi.

263    Treba je navesti, da so podatki o projektih GIS z referenčnimi številkami [zaupno], ki sta jih posredovali družbi FEH in FES, zlasti podatki v zvezi s projektom GIS z referenčno številko [zaupno], v katerega je bilo vpleteno prvo zadevno podjetje in katerega veljavnost je trajala od [zaupno] do [zaupno], imeli neposredne posledice za trajanje kartela, ki se domneva v zvezi z družbama FEH in FES, saj so Komisiji omogočili, da je dokazala, da je prvo zadevno podjetje med septembrom 2000 in 1. oktobrom 2002 pri kršitvi še naprej sodelovalo.

264    Poleg tega je zlasti iz točke 290 obrazložitve izpodbijane odločbe ter točk 80 in 94 ter od 97 do 101 zgoraj razvidno, da je Komisija sporazume, ki so jih udeleženci kartela sklenili v zvezi z osmimi projekti GIS z referenčnimi številkami [zaupno], uporabila kot dokaz, da so bila prvo zadevno podjetje in druga podjetja v obdobju 2000–2001 v kartelu še naprej udeležena. Od dokumentov, ki jih je imela Komisija, so samo sporazumi, ki so jih udeleženci kartela sklenili v zvezi z osmimi navedenimi projekti, dokazovali, da so navedene udeležence kartela vsaj do septembra ali oktobra 2001 še vedno zavezovali sporazumi, sklenjeni v okviru kartela, kar je okrepilo možnost Komisije, da dokaže nadaljevanje kartela v tem obdobju.

265    Ker je dokazano, da sta družbi FEH in FES predložili vse ključne podatke v zvezi s temi sporazumi, s katerimi Komisija pred tem ni bila seznanjena, bi moral biti izhodiščni znesek njune globe znižan v skladu s točko 23 obvestila o ugodni obravnavi, da se ta dejstva ne bi upoštevala pri določitvi zneska glob, ki sta jima bili naloženi v členu 2(d) izpodbijane odločbe.

266    To pomeni, da bi morala Komisija znižati znesek globe, ki jo je naložila družbama FEH in FES, da se ne bi upoštevalo njuno sodelovanje pri kršitvi med septembrom 2000 in 30. septembrom 2002. V teh okoliščinah je odveč ugotavljati, ali je treba družbama FEH in FES, kot trdi tožeča stranka, znižati globi, ker sta s predložitvijo seznama sporazumov učinkovito sodelovali v postopku v smislu točke 3, šesta alinea, Smernic.

267     V skladu z metodo, ki se je uporabila v izpodbijani odločbi (glej točko 220 zgoraj), je treba izračun zneska glob, naloženih družbama FEH in FES, spremeniti tako, da se upošteva, da niti družbi FEH niti družbi FES ni mogoče naložiti zvišanja izhodiščnega zneska globe zaradi sodelovanja prvega zadevnega podjetja pri kršitvi v celotnem obdobju od konca septembra 2000 do 30. septembra 2002. V skladu z načeli iz točke 492 obrazložitve izpodbijane odločbe družbi FES ni mogoče za 10 % povišati izhodiščnega zneska globe zaradi sodelovanja prvega zadevnega podjetja pri kršitvi od 1. julija 2001 do 30. septembra 2002, kot je predvideno v točki 221 zgoraj, pri družbi FEH pa se lahko upošteva samo kršitev v trajanju 12 let in 3 mesecev, kar upravičuje 120‑odstotno zvišanje izhodiščnega zneska globe in posledično določitev globe 2.200.000 EUR, ki jo mora ta družba plačati zaradi sodelovanja prvega zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 30. septembra 2002.

268    Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev je treba globo 2.400.000 EUR, kot je izračunana v točkah 522 in 552 obrazložitve izpodbijane odločbe (opombi 457 in 465 izpodbijane odločbe) in jo mora plačati družba FEH, nazadnje znižati na 2.200.000 EUR, pri čemer je družba FEH 1.000.000 EUR dolgovanega zneska dolžna plačati solidarno z družbo FES.

269    Kljub temu je treba v izreku te sodbe upoštevati, da je, kot je navedeno v točki 43 zgoraj, s 1. aprilom 2011 družba Fuji Electric Co. Ltd, kot se po novem imenuje družba FEH, pravno nasledila družbo FES in postala njena pravna naslednica, zato so interesi družb FEH in FES odtlej združeni v njeni pravni osebi. Člen 2(d) izpodbijane odločbe je zato treba spremeniti tako, da se znesek globe, naložene tožeči stranki, ki se je prej imenovala družba FEH in je pravna naslednica družbe FES, določi na 2.200.000 EUR.

 Stroški

270    V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče, če vsaka stranka uspe samo deloma, odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške.

271    Ker je bilo tožbi deloma ugodeno, se Komisiji na podlagi pravične presoje okoliščin v tej zadevi naložita četrtina stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka, in četrtina lastnih stroškov. Tožeča stranka nosi tri četrtine svojih stroškov in tri četrtine stroškov, ki jih je priglasila Komisija.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)

razsodilo:

1.      Člen 1(h) in člen 2(d) Odločbe Komisije C(2006) 6762 konč. z dne 24. januarja 2007 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 EGP (zadeva COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave) se razglasita za nična v delu, v katerem je z njima ugotovljeno oziroma temeljita na ugotovitvi, da se lahko družbi Fuji Electric Systems Co. Ltd, katere pravna naslednica je družba Fuji Electric Co. Ltd, pripiše osebna odgovornost za kršitev od septembra 2000 do 30. junija 2001.

2.      Globa, naložena družbi Fuji Electric, prej imenovani Fuji Electric Holdings Co. Ltd in pravni naslednici družbe Fuji Electric Systems, v členu 2(d) Odločbe C (2006) 6762 konč., se določi na 2.200.000 EUR.

3.      Evropska komisija nosi četrtino stroškov, ki jih je priglasila družba Fuji Electric, in četrtino svojih stroškov.

4.      Družba Fuji Electric nosi tri četrtine svojih stroškov in tri četrtine stroškov, ki jih je priglasila Komisija.

Pelikánová

Jürimäe

Soldevila Fragoso

Podpisi

Stvarno kazalo

Dejansko stanje

1.  Zadevni proizvod

2.  Zadevna podjetja

3.  Upravni postopek

4.  Izpodbijana odločba

Postopek in predlogi strank

Pravo

1.  Predlogi za razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe

Uvodne pripombe o podjetjih, na katera se nanaša kršitev, ugotovljena v členu 1(g) in (h) izpodbijane odločbe, in o odgovornosti, ki je bila zato pripisana družbama FEH in FES

Prvi in drugi tožbeni razlog: očitne napake pri presoji, kršitev pravice do poštenega sojenja, načela domneve nedolžnosti in načela in dubio pro reo ter kršitev pravil o razdelitvi dokaznega bremena

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

–  Dejanski predmet izpodbijanja, na katerem temeljita prvi in drugi tožbeni razlog

–  Točke obrazložitve izpodbijane odločbe, na katere se nanaša izpodbijanje, na katerem temeljita prvi in drugi tožbeni razlog

–  Pravila, ki se uporabljajo za dokaz kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP ter za sodelovanje podjetja pri taki kršitvi

–  Analiza dokazov, na katerih temelji izpodbijana odločba

–  Analiza alternativnih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka

Tretji tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja pri ugotovitvi Komisije, da je družba FEH pri kršitvi sodelovala tudi po sestanku japonskih članov, ki je potekal „septembra ali okoli septembra“ 2000

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

Četrti tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji pri ugotovitvi Komisije, da je družba FES od 15. aprila 1988 do 11. maja 2004 sodelovala pri kršitvi

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

Peti tožbeni razlog: očitne napake pri presoji in napačna uporaba prava pri ugotovitvi Komisije, da je treba družbama FEH in FES pripisati osebno in solidarno odgovornost za sodelovanje podjetja JAEPS pri kršitvi

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

–  Predmet izpodbijanja, na katerem temelji peti tožbeni razlog

–  Točke obrazložitve izpodbijane odločbe, na katere se nanaša peti tožbeni razlog

–  Pravila glede pripisovanja odgovornosti za kršitev konkurenčnega prava v razmerjih med odvisno družbo in njeno matično družbo

–  Dokazi o dejanskem izvajanju vodstvenih pooblastil družb FEH in FES nad podjetjem JAEPS, ki jih je Komisija zbrala v izpodbijani odločbi

2.  Predlogi za delno spremembo izpodbijane odločbe

Uvodne pripombe o neomejeni pristojnosti sodišča Unije

Nezmožnost, da se družbi FEH zakonito pripiše odgovornost za kršitev od konca septembra 2000 do 30. septembra 2002

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

Nezmožnost družbi FES zakonito pripisati odgovornost za kršitev od 15. aprila 1988 do 30. septembra 2002

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

Nezmožnost družbama FEH in FES kot matičnima družbama podjetja JAEPS zakonito pripisati odgovornost za udeležbo drugega zadevnega podjetja v kartelu od 1. oktobra 2002 do 11. maja 2004

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

Nujnost znižanja zneska glob družbama FEH in FES glede na precejšnjo dodano vrednost informacij, ki sta jih na podlagi obvestila o ugodni obravnavi predložili med upravnim postopkom ali, podredno, na podlagi olajševalne okoliščine v skladu s Smernicami

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

–  Točke obrazložitve izpodbijane odločbe, na katere se nanašajo ti predlogi za spremembo

–  Pravila, ki veljajo za znižanje glob na podlagi dokazov, ki jih predloži podjetje, ki je sodelovalo pri kršitvi, in učinkovitega sodelovanja podjetja v upravnem postopku

–  Analiza informacij in dokumentov, ki sta jih predložili družbi FEH in FES in naj bi imeli „precejšnjo dodano vrednost“ v primerjavi z dokazi, ki jih je Komisija že imela, in naj bi ustrezali „učinkovitemu sodelovanju“ v upravnem postopku

–  Analiza informacij, ki sta jih družbi FEH in FES predložili v zvezi z obstojem skupnega dogovora od leta 1988 in njegovo vzajemnostjo

–  Analiza izbora dokumentov, zlasti dokumentov o dogovoru, ki izvirajo iz časa dejanskega stanja in se nanašajo na trinajst projektov GIS, za katere so veljali dogovori kartela

Stroški

---

* Jezik postopka: angleščina.

---

1 – Prikriti zaupni podatki.