1

Za oddajo javnih naročil storitev Evropskega parlamenta veljajo določbe naslova V dela 1 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 248, str. 1, v nadaljevanju: finančna uredba), in določbe naslova V prvega dela Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje finančne uredbe (UL L 357, str. 1, v nadaljevanju: podrobna pravila za izvajanje). Navedene določbe izhajajo iz direktiv Skupnosti na tem področju, za naročila storitev zlasti iz Direktive Sveta 92/50/EGS z dne 18. junija 1992 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil storitev (UL L 209, str. 1), kakor je bila spremenjena predvsem z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 97/52/ES z dne 13. oktobra 1997 (UL L 328, str. 1), ki je bila razveljavljena in nadomeščena z Direktivo 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (UL L 134, str. 114).

2

V členu 100(2) finančne uredbe je določeno:

„Naročnik uradno obvesti vse kandidate ali ponudnike, katerih vloge ali ponudbe so bile zavržene, o razlogih za zavrženje in vse ponudnike, katerih ponudbe so sprejemljive in ki pošljejo pisno zahtevo, o značilnostih in relativnih prednosti izbrane ponudbe in o imenu ponudnika, kateremu je bilo naročilo oddano.

Razkritje določenih informacij pa se lahko opusti, če bi oviralo uporabo prava, če bi bilo v nasprotju z javnim interesom ali bi škodovalo zakonitim poslovnim interesom javnih ali zasebnih podjetij ali bi lahko povzročilo izkrivljanje poštene konkurence med njimi.“

3

V različici člena 149(3) podrobnih pravil za izvajanje, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, je določeno:

„Za naročila, ki so jih za svoj račun oddale institucije Skupnosti v skladu s členom 105 Finančne uredbe, naročniki obvestijo po pošti, telefaksu ali elektronski pošti čim prej po sklepu o dodelitvi in najkasneje v tednu po njem hkrati in posamično vsakega ponudnika ali kandidata, ki ni bil sprejet, da njegova ponudba ni bila sprejeta, pri čemer v vsakem primeru navedejo razloge za zavrnitev ponudbe ali kandidature.

Hkrati naročniki ponudnike ali kandidate, ki niso bili sprejeti, obvestijo o sklepih o zavrnitvi, o sklepu o dodelitvi izvajalcu, kateremu se odda naročilo, pri čemer navedejo, da obvestilo o sklepu ne pomeni zaveze s strani zadevnega naročnika.

Ponudniki ali kandidati, ki niso bili izbrani, lahko s pisnim zahtevkom po pošti, telefaksu ali elektronski pošti pridobijo dodatne informacije glede razlogov za zavrnitev in za vsakega ponudnika, ki je predložil sprejemljivo ponudbo, informacije o značilnostih in povezanih prednostih izbrane ponudbe ter ime izvajalca, kateremu se odda naročilo, brez poseganja v določbe drugega pododstavka člena 100(2) Finančne uredbe. Naročniki odgovorijo najkasneje petnajst koledarskih dni po prejemu zahtevka […]“

4

Tožeča stranka VIP Car Solutions SARL je družba za dajanje v najem limuzin s šoferjem.

5

Parlament je z obvestilom o naročilu, objavljenem v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije z dne 16. septembra 2006 (UL S 177), PE/2006/06/UTD/1, oddal javni razpis za storitve prevoza poslancev Evropskega parlamenta z avtomobilom in minibusom z voznikom med zasedanji v Strasbourgu (v nadaljevanju: javni razpis).

6

V skladu s točko IV.2.1 javnega razpisa je bilo treba naročilo oddati ponudniku z ekonomsko najugodnejšo ponudbo, pri čemer so se upoštevala ta ponderirana merila: cena (55%), zagotovljen vozni park (količina in kakovost) (30%), ukrepi v zvezi z okoljskimi zahtevami, ki so izvajani ali značilni za vozila (7%), socialna politika osebja (6%) in predstavitev ponudbe (2%).

7

Rok za oddajo ponudb ali prijav za sodelovanje je bil določen na 27. oktober 2006. V predpisanem roku so bile oddane tri ponudbe, eno od njih je oddala tožeča stranka. Komisija za odpiranje ponudb je 6. novembra 2006 vse tri ponudbe razglasila za skladne z javnim razpisom.

8

Komisija za ocenjevanje ponudb (v nadaljevanju: komisija za ocenjevanje) je 30. novembra 2006 predlagala, naj se naročilo odda ponudniku, ki ni bil tožeča stranka in je dosegel skupno 566 točk, porazdeljenih tako: 290 točk za ceno, 180 točk za vozni park, 42 točk za okoljske ukrepe, 36 točk za socialno politiko in 18 točk za predstavitev ponudbe.

9

Tožeča stranka se je uvrstila na drugo mesto s skupno 504 točkami, porazdeljenimi tako: 343,5 točke za ceno, 135 točk za vozni park, 0 točk za okoljske ukrepe, 18 točk za socialno politiko in 8 točk za predstavitev ponudbe.

10

Parlament je 3. januarja 2007 naročilo oddal ponudniku, ki ga je predlagala komisija za ocenjevanje (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

11

Parlament je 9. januarja 2007 tožeči stranki poslal elektronsko sporočilo, v katerem je bilo navedeno:

„V priponki je dopis v zvezi z vašo ponudbo. Izvirnik tega sporočila boste prejeli s priporočeno pošto. Prosimo, potrdite prejem tega [elektronskega sporočila].“

12

Parlament je s tem dopisom, ki ni bil podpisan in je bil brez datuma priložen elektronskemu sporočilu, tožečo stranko obvestil o sklepu, s katerim je bila zavrnjena njena ponudba, oddana v okviru javnega razpisa (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

13

V izpodbijanem sklepu je bilo zlasti navedeno:

„Razlogi, iz katerih je bila vaša ponudba zavrnjena: ponudba z vidika meril za dodelitev ni ekonomsko najugodnejša.

Sporočamo vam, da lahko pridobite dodatne informacije o razlogih za zavrnitev vaše ponudbe, ne da bi to vplivalo na morebitno vložitev pravnega sredstva.

Na podlagi pisne zahteve lahko pridobite podatke o značilnostih in relativnih prednostih izbrane ponudbe ter imenu izbranega ponudnika.

Razkritje določenih informacij pa se lahko opusti, če bi oviralo uporabo prava, če bi bilo v nasprotju z javnim interesom ali bi škodovalo zakonitim poslovnim interesom javnih ali zasebnih podjetij oziroma bi lahko povzročilo izkrivljanje poštene konkurence med njimi […]“

14

Tožeča stranka je z elektronskim sporočilom z dne 10. januarja 2007 odgovorila:

„Potrjujemo prejem vašega [elektronskega sporočila] o zavrnitvi naše ponudbe. Kot predlagate, bi vseeno radi pridobili podatke o značilnostih in relativnih prednostih izbrane ponudbe ter imenu izbranega ponudnika. Glede na to, da naša ponudba ni bila ekonomsko ugodnejša, vas prosimo, da nam sporočite urno postavko, ki jo je predlagala izbrana družba.“

15

Tožeča stranka je z dopisom z dne 15. januarja 2007 Parlament znova zaprosila, naj ji pošlje podatke o značilnostih in relativnih prednostih izbrane ponudbe, ime ponudnika, ki mu je bilo oddano naročilo, in ceno, ki jo je predlagal izbrani ponudnik. Poudarila je, da še vedno ni prejela izvirnika priporočenega pisma o potrditvi zavrnitve svoje ponudbe.

16

Parlament je v dopisu z dne 23. januarja 2007 v odgovor na elektronsko sporočilo tožeče stranke z dne 10. januarja 2007 in s sklicevanjem na člen 100(2) finančne uredbe opozoril na ponderirana merila za dodelitev, določena v javnem razpisu, nato pa je navedel:

„Ker je izbrana ponudba na podlagi vseh navedenih meril dobila najvišjo oceno […] (566), je bila uvrščena na prvo mesto.

Obveščamo vas, da je bila vaša ponudba uvrščena na drugo mesto, saj je kljub nekoliko nižji ceni dosegla 504 točke.“

17

Parlament je v tem dopisu tožeči stranki sporočil tudi ime izbranega ponudnika.

18

Parlament je tožeči stranki 24. januarja 2007 poslal izvirnik dopisa, s katerim jo je obvestil glede sklepa o zavrnitvi njene ponudbe.

19

Parlament se je z elektronskim sporočilom z dne 31. januarja 2007 pri tožeči stranki pozanimal, ali je dejansko prejela navedeni dopis. Tožeča stranka je z elektronskim sporočilom še isti dan odgovorila nikalno.

20

Tožeča stranka je v dopisu z dne 1. marca 2007 prek svojega odvetnika poudarila, da je predlagala izjemno ceno v okviru javnega razpisa, in zahtevala, naj se ji pošlje kopija ponudbe, ki jo je oddal izbrani ponudnik, da bi izvedela, kakšno ceno je navedel.

21

Parlament je z dopisom z dne 20. marca 2007, ki ga je poslal zastopniku tožeče stranke, s sklicevanjem na člen 100(2), drugi pododstavek, finančne uredbe to zahtevo zavrnil in dodal:

„[…] [O]pozarjamo vas, da bo v 48 dneh po podpisu pogodbe v okviru javnega razpisa v Uradnem listu Evropske unije objavljeno obvestilo o oddaji naročila, v katerem bodo povzeti bistveni podatki, kot je plačana cena.

Seznanjeni smo s tem, da vaše ‚stranke vedo, da so predlagale izjemno ceno‘.

Vsekakor vas moramo opozoriti, da cena ni bila edino merilo za dodelitev. Za institucijo, kot je naša, sta še zlasti pomembni merili kakovosti in funkcionalnosti, ki lahko upravičita višje stroške.

Naša ugotovitev ‚saj je kljub nekoliko nižji ceni‘ se je nanašala prav na ta vidik javnega razpisa; med drugim smo navedli, da čeprav je ponudba vaših strank dobila najvišjo oceno, kar zadeva ceno, pa na podlagi skupnega seštevka ocen, ki ga je izvedla komisija za ocenjevanje in pri katerem so se upoštevala vsa merila iz specifikacij, niso mogle pridobiti naročila. Kot so bile že obveščene, je namreč njihova ponudba dobila skupno 504 točke v primerjavi s 566 točkami izbranega ponudnika.“

22

Tožeča stranka je v dopisu z dne 23. marca 2007 navedla, da na podlagi dejstva, da je merilo cene štelo 55% pri ocenjevanju ponudb, naročila ni bilo mogoče oddati nobenemu drugemu ponudniku kot njej in da zaradi zavrnitve razkritja cene, ki jo je predlagal izbrani ponudnik, pogojev za dodelitev naročila ni mogla preveriti pred iztekom roka za vložitev tožbe pred Sodiščem prve stopnje.

23

Obvestilo o oddaji naročila je bilo 7. aprila 2007 objavljeno v Dodatku k Uradnemu listu (UL S 69). V njem je bilo navedeno, da je ponujena cena uspešnega ponudnika 26 EUR na uro zunaj razporeda in 37,50 EUR na uro v skladu z razporedom.

24

Tožeča stranka je 23. marca 2007 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.

25

Zaradi zadržanosti enega od članov senata je predsednik Sodišča prve stopnje na podlagi člena 32(3) Poslovnika Sodišča prve stopnje za dopolnitev senata določil drugega sodnika.

26

Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (šesti senat) odločilo, da začne ustni postopek, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika pozvalo stranki, naj predložita dokumente. Stranki sta to zahtevo izpolnili v predpisanem roku.

27

Stranki sta predložili ustne trditve in odgovore na vprašanja Sodišča prve stopnje na obravnavi 9. decembra 2008.

28

Tožeča stranka Sodišču prve stopnje v tožbi predlaga, naj:

29

Tožeča stranka poleg tega v repliki Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

30

Parlament Sodišču prve stopnje v odgovoru na tožbo predlaga, naj:

31

Parlament poleg tega v dupliki Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

32

Na obravnavi je tožeča stranka v odgovor na vprašanje Sodišča prve stopnje ponovila predlog, naj se Parlamentu naloži plačilo dodatnih stroškov v višini 5000 EUR, in to je bilo vneseno v zapisnik obravnave.

33

Tožeča stranka v bistvu navaja tožbena razloga, ki se nanašata na kršitev obveznosti obrazložitve in nepravilnost zavrnitve razkritja cene, ki jo je predlagal izbrani ponudnik.

34

Tožeča stranka v tožbi trdi, da je pri javnem razpisu merilo cene štelo 55%, torej več kot polovico vseh meril za dodelitev. Kot poudarja, je predlagala najnižjo ceno, in sicer 31,70 EUR na uro. Vendar naj bi dobila samo 504 točke, medtem ko je izbrani ponudnik dobil 566 točk. Tožeča stranka navaja, da ne razume te razlike v točkah, saj je predložila cenovno najugodnejšo ponudbo. Po njenem mnenju naročila po vsej logiki ni bilo mogoče oddati drugemu ponudniku.

35

Tožeča stranka v repliki poudarja, da Parlament priznava napako pri seštevku njenih točk, kar dokazuje, da je bila komisija za ocenjevanje premalo resna.

36

Glede merila voznega parka tožeča stranka navaja, da je Parlament samovoljno pripisal dve tretjini ocene količinskemu vidiku in samo eno tretjino kakovostnemu vidiku. Kot navaja, naj ne bi bila nikoli obveščena o tej delitvi, ki se ji ne zdi upravičena, saj lastništvo nad vozili ni pomembnejše od njihove kakovosti. Ker sta ponudnika dobila enako oceno za merilo kakovosti, bi morala biti razlika v točkah med tožečo stranko in izbranim ponudnikom manjša.

37

Glede merila okoljskih ukrepov tožeča stranka meni, da ni mogoče, da bi dobila nič točk. Enako kot za izbranega ponudnika naj bi zanjo veljala francoska zakonodaja o podjetjih, ki ponujajo storitve prevoza z limuzinami, ki naj bi predpisovala vozila v odličnem voznem stanju in letne tehnične preglede. Vsa vozila naj bi bila tako nova in opremljena s filtri za trde delce. Razlike 42 točk naj torej ne bi bilo mogoče utemeljiti samo s tem, da je ponudnik podpisal listino pariške mestne občine proti onesnaževanju.

38

Kar zadeva merilo socialne politike, naj bi bila ena od pogodb za nedoločen čas, ki jih je sklenil izbrani ponudnik, v resnici pogodba za določen čas ob povečanem obsegu dejavnosti ali celo pogodba o začasnem delu. Naslov navedene pogodbe naj bi bil „Pogodba o občasnem delu za nedoločen čas“, ta izraza pa naj bi bila protislovna. Poleg tega naj bi pogodbe o delu tožeče stranke in izbranega ponudnika izhajale iz nacionalne sindikalne zbornice podjetij za storitve prevoza z limuzinami. Razlika v točkah med obema ponudnikoma tako naj ne bi bila objektivno utemeljena.

39

Nazadnje, merilo predstavitve ponudbe naj bi se nanašalo na obliko ponudbe in ne na njeno vsebino. Ponudba izbranega ponudnika z vidika tega merila tako naj ne bi mogla biti „nesporno boljša“. Poleg tega naj bi edino tožeča stranka poleg ustrezne predstavitve svojo ponudbo predstavila še z DVD-jem. Kljub temu naj bi dobila nižjo oceno kot izbrani ponudnik.

40

Parlament v odgovoru na tožbo poudarja, da so merila za dodelitev, razen cene, pomenila 45-odstotni ponder in so tako lahko vplivala na rezultate ocenjevanja različnih ponudb. Kot trdi, je ponudbe preučil objektivno.

41

Parlament v zvezi s tem navaja, da je komisija za ocenjevanje vsako merilo ocenila z od 0 do 10 točkami, dobljena ocena pa se je nato pomnožila z odstotki, določenimi za posamezno merilo. Pri dveh glavnih merilih, to je ceni in količinskem vidiku voznega parka, naj bi se komisija za ocenjevanje zaradi objektivnosti odločila, da bo ocenila trenutno naročilo, ki nima nikakršne zveze z naročilom, ki se oddaja, ter to prvo objektivno oceno pomnožila z razmerjem med storitvijo prejšnjega ponudnika in storitvijo, ki jo ponuja posamezni ponudnik.

42

Komisija za ocenjevanje naj bi tako glede ocene, povezane s ceno, menila, da je treba ceno trenutnega naročila, to je 33 EUR, šteti za razumno, in ji dodelila oceno 6. Ceni, ki sta ju predlagala tožeča stranka in izbrani ponudnik, sta bili 31,70 EUR in 37,50 EUR na uro, tako da sta bila dobljena ta rezultata:

43

Pri merilu voznega parka naj bi komisija za ocenjevanje presodila, da je bistven količinski vidik, zato naj bi mu pripisala dve tretjini ocene, to je 20 točk. Vozni park 60 vozil, ki ga je ponudil prejšnji izvajalec, naj bi prejel oceno 6. Za tožečo stranko naj bi komisija za ocenjevanje upoštevala vozni park 70 vozil (60 avtomobilov in 10 minibusov), za izbranega ponudnika pa 60 vozil. Zaradi primerljivosti ponudb naj bi se upoštevala tudi neposredna razpoložljivost vozil. Pri tem naj bi se za vozni park tožeče stranke uporabil količnik 0,5, ker bi bilo treba 67 od 70 vozil najeti pri drugem podjetju. Na podlagi tega naj bi bila tako dobljena ta rezultata:

44

Kar zadeva merilo kakovosti voznega parka, naj bi oba, tožeča stranka in izbrani ponudnik, dobila oceno 10, s čimer naj bi glede na ponder, določen za to merilo, dobili to dodelitev točk:

45

Parlament priznava, da je komisija za ocenjevanje storila napako, ker je pri merilu voznega parka tožeče stranke upoštevala 135 točk. Pravilna vsota naj bi bila 130 točk, kar pomeni, da naj bi tožeča stranka skupaj dobila 499 točk in ne 504 točke.

46

Pri merilu okoljskih ukrepov naj bi samo izbrani ponudnik navedel dokaze, in sicer da upošteva listino pariške mestne občine proti onesnaževanju in da so njegova nova vozila opremljena s filtri za trde delce, na podlagi česar naj bi se dodelile te točke:

47

Pri merilu socialne politike naj bi izbrani ponudnik predlagal dve vrsti pogodb o delu za nedoločen čas, med njimi eno za začasno osebje, medtem ko naj bi bile za voznike tožeče stranke na voljo samo pogodbe o delu za določen čas. Parlament iz tega sklepa, da se je razlika med obema ponudbama ob upoštevanju ponderja, določenega za to merilo, izrazila s to dodelitvijo točk:

48

In nazadnje, kar zadeva merilo predstavitve ponudbe, naj bi bila predstavitev izbranega ponudnika gotovo boljša, kar naj bi glede na ponder, določen za to merilo, vodilo do te dodelitve točk:

49

Tako naj bi vsota točk, dodeljenih za vsako ponudbo, znašala:

50

Parlament pojasnjuje, da je odgovorni odredbodajalec po preverjanju ugotovil, da vozni park izbranega ponudnika obsega 70 vozil, zato mu je bilo dejansko dodeljenih 586 točk.

51

Parlament iz tega sklepa, da je imela ponudba izbranega ponudnika v primerjavi s ponudbo tožeče stranke jasne prednosti, povezane s kakovostjo, saj je bila ponudba tožeče stranke boljša samo s cenovnega vidika. Parlament v zvezi s tem opozarja, da je bilo treba naročilo oddati ponudniku z ekonomsko najugodnejšo ponudbo. Ker torej ni šlo za dražbo, pri kateri bi ponudnike razvrstili glede na edino merilo cene, naročila ni bilo mogoče takoj oddati cenovno najnižji ponudbi.

52

Parlament v dupliki dodaja, da tožeča stranka očitno ne loči med pomanjkanjem objektivnosti in diskrecijsko pravico naročnika, z vidika katere mora biti nadzor Sodišča prve stopnje omejen na preverjanje neobstoja očitne napake pri presoji.

53

Kar zadeva merilo voznega parka, Parlament s sklicevanjem na sodno prakso Sodišča poudarja, da lahko komisija za ocenjevanje dodeli določeno pomembnost vnaprej določenim podelementom merila za oddajo, in sicer tako, da med njimi porazdeli število točk, ki jih je za to merilo naročnik določil pri sestavljanju razpisne dokumentacije ali obvestila o naročilu, če tak sklep, prvič, ne spreminja meril za oddajo javnega naročila, ki so določena v razpisni dokumentaciji ali v obvestilu o naročilu; drugič, ne vsebuje elementov, ki bi, če bi bili znani ob pripravi ponudb, lahko vplivali na to pripravo, in tretjič, ni bil sprejet ob upoštevanju elementov, ki bi lahko diskriminatorno učinkovali na enega od ponudnikov. Tožeča stranka naj ne bi dokazala, da ti pogoji v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni.

54

Glede merila okoljskih ukrepov Parlament navaja, da v ponudbi tožeče stranke ni bilo navedeno, kako jih izpolnjuje, kar je razlog, da je dobila nič točk.

55

Ne nazadnje, glede zadnjega merila za dodelitev Parlament trdi, da predstavitev v obliki DVD-ja še ni razlog za to, da bi se ponudba tožeče stranke štela za bolje predstavljeno od ponudbe izbranega ponudnika. Odločilni dejavnik naj bi bila privlačnost in prepričljivost ponudbe, ne pa vrsta nosilca.

56

Najprej je treba opozoriti, da ima Parlament enako kot druge institucije široko diskrecijsko pravico v zvezi s tem, katere dejavnike bo upošteval pri odločitvi o oddaji naročila na podlagi javnega razpisa. Sodni nadzor nad izvajanjem te diskrecijske pravice je zato omejen na preverjanje upoštevanja postopkovnih pravil in obrazložitve, vsebinske pravilnosti dejanskega stanja, neobstoja očitne napake pri presoji in zlorabe pooblastil (po analogiji glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 27. septembra 2002 v zadevi Tideland Signal proti Komisiji, T-211/02, Recueil, str. II-3781, točka 33, in z dne 10. septembra 2008 v zadevi Evropaïki Dynamiki proti Komisiji, T-465/04, neobjavljena v ZOdl., točka 45).

57

V skladu s členom 1 razpisne dokumentacije so se pri oddaji zadevnega naročila uporabljale določbe finančne uredbe in podrobna pravila za njeno izvajanje.

58

Pri obrazložitvi izpodbijanega sklepa, s katero je bila zavrnjena ponudba tožeče stranke, bi moral Parlament v obravnavanem primeru tako uporabiti člen 100(2) finančne uredbe in člen 149(3) podrobnih pravil za izvajanje.

59

Iz teh členov in sodne prakse Sodišča prve stopnje izhaja, da Parlament izpolni obveznost obrazložitve, če, prvič, vsem zavrnjenim ponudnikom takoj sporoči razloge za zavrnitev njihove ponudbe in, drugič, ponudnike, ki so predložili sprejemljivo ponudbo in to izrecno zahtevajo, obvesti o značilnostih in relativnih prednostih izbrane ponudbe ter imenu izbranega ponudnika, in sicer v petnajstih koledarskih dneh od prejema pisne zahteve (v tem smislu in po analogiji glej zgoraj v točki 56 navedeno sodbo Evropaïki Dynamiki proti Komisiji z dne 10. septembra 2008, točka 47).

60

Tako ravnanje je v skladu s ciljem obveznosti obrazložitve iz člena 253 ES, v skladu s katerim je treba jasno in nedvoumno navesti razlogovanje institucije, ki je akt izdala, da se lahko zadevne stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetih ukrepov, da bi lahko uveljavljale svoje pravice, in da lahko Sodišče izvede nadzor (zgoraj v točki 56 navedena sodba Evropaiki Dynamiki proti Komisiji z dne 10. septembra 2008, točka 48).

61

Poleg tega je treba opozoriti, da je, če ima institucija Skupnosti enako kot v obravnavanem primeru široko diskrecijsko pravico, upoštevanje jamstev, ki jih pravni red Skupnosti določa za upravne postopke, še pomembnejše. Med temi jamstvi je zlasti obveznost pristojne institucije, da svoje odločitve zadostno obrazloži. Samo tako lahko sodišče Skupnosti preveri, ali so bili podani dejanski in pravni elementi, od katerih je odvisno izvrševanje pravice do proste presoje (sodba Sodišča z dne 21. novembra 1991 v zadevi Technische Universität München, C-269/90, Recueil, str. I-5469, točka 14, sodba Sodišča prve stopnje z dne 5. marca 2002 v zadevi Le Canne proti Komisiji, T-241/00, Recueil, str. II-1251, točki 53 in 54, in zgoraj v točki 56 navedena sodba Evropaïki Dynamiki proti Komisiji z dne 10. septembra 2008, točka 54).

62

Treba je tudi opozoriti, da se zahteva po obrazložitvi presoja glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, vrsto navedenih razlogov in interes, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali druge stranke, ki jih akt neposredno ali posamično zadeva, da prejmejo pojasnila (glej sodbo Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C-367/95 P, Recueil, str. I-1719, točka 63 in navedena sodna praksa).

63

Nazadnje je obveznost obrazložitve procesna zahteva, ki jo je treba ločiti od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, pri kateri gre za vsebinsko zakonitost spornega akta (sodba Sodišča z dne 22. marca 2001 v zadevi Francija proti Komisiji, C-17/99, Recueil, str. I-2481, točka 35, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. novembra 2008 v zadevi Evropaïki Dynamïki proti Komisiji, T-406/06, neobjavljena v ZOdl., točka 47).

64

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se tožeča stranka v tožbi v bistvu sklicuje na kršitev obveznosti obrazložitve, ker naj ne bi mogla razumeti, zakaj ni pridobila naročila, čeprav je predlagala najnižjo ceno in čeprav je to merilo štelo 55% pri ocenjevanju ponudb. Treba je tudi navesti, da je Parlament v odgovoru na tožbo trditev tožeče stranke razumel, kot da mu očita pomanjkanje obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katero je zavrnil oddajo naročila.

65

Vsekakor mora obrazložitev odločbe, ki posega v položaj, v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišču Skupnosti omogočiti, da preveri njeno zakonitost, zadevnemu subjektu pa dati potrebne podatke za ugotovitev, ali je odločba utemeljena. Zato sta neobstoj ali nezadostnost obrazložitve, ki ovirata ta sodni nadzor, razloga javnega reda, ki ju sodišče Skupnosti lahko preizkusi oziroma ju mora preizkusiti po uradni dolžnosti (sodba Sodišča z dne 20. februarja 1997 v zadevi Komisija proti Daffix, C-166/95 P, Recueil, str. I-983, točki 23 in 24, ter sodba Sodišča prve stopnje z dne 10. septembra 2008 v zadevi Evropaïki Dynamiki proti Sodišču, T-272/06, neobjavljena v ZOdl., točki 27 in 28 ter navedena sodna praksa).

66

Ker je torej tožeča stranka v obravnavanem primeru predložila sprejemljivo ponudbo v smislu člena 149(3) podrobnih pravil za izvajanje, je treba za ugotovitev, ali je Parlament izpolnil zahtevo po obrazložitvi iz finančne uredbe in podrobnih pravil za njeno izvajanje, preučiti ne samo izpodbijani sklep, ampak tudi dopis z dne 23. januarja 2007, ki je bil tožeči stranki poslan v odgovor na njeno izrecno zahtevo za pridobitev dodatnih informacij v zvezi s sklepom o oddaji zadevnega naročila.

67

Najprej je treba navesti, da je Parlament v izpodbijanem sklepu v skladu s členom 100(2), prvi pododstavek, finančne uredbe samo navedel razloge za zavrnitev ponudbe tožeče stranke. Navedel je, da ponudba tožeče stranke „z vidika meril za dodelitev ni bila ekonomsko ugodnejša“.

68

Nadalje je Parlament v dopisu z dne 23. januarja 2007 navedel samo:

„Ker je izbrana ponudba na podlagi vseh navedenih meril dobila najvišjo oceno […] (566), je bila uvrščena na prvo mesto.

Obveščamo vas, da je bila vaša ponudba uvrščena na drugo mesto, saj je kljub nekoliko nižji ceni dosegla 504 točke.“

69

Zato Parlament, čeprav je odgovoril v predpisanem roku iz člena 149(3) izvedbenih pravil, tožeči stranki ni zagotovil nobenih podatkov o značilnostih ali relativnih prednostih izbrane ponudbe, razen da je cena, ki jo je predlagala, nekoliko nižja, čeprav bi v skladu s finančno uredbo in podrobnimi pravili za izvajanje to moral storiti.

70

Iz takega odgovora razlogovanje Parlamenta ni jasno in nedvoumno razvidno, tako da bi se lahko tožeča stranka seznanila z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, da bi lahko uveljavila svoje pravice, in da bi lahko sodišče opravilo nadzor.

71

Poleg tega je bila v okoliščinah tega primera ta informacija še toliko nujnejša, ker je bila cena, ki jo je predlagala tožeča stranka, nižja od cene, ki jo je predlagal izbrani ponudnik, in ker je bil za merilo cene določen 55-odstotni ponder pri skupni oceni ponudb. Tožeča stranka tako ni imela na voljo nobenega elementa, iz katerega bi bilo razvidno, zakaj je bila njena ponudba v okviru javnega razpisa zavrnjena.

72

Treba je dodati, da je Parlament tožeči stranki 20. marca 2007 poslal nov dopis v odgovor na njen dopis z dne 1. marca 2007.

73

V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da kadar zadevna institucija na podlagi zahteve tožeče stranke za dodatna pojasnila o sklepu pošlje dopis pred vložitvijo tožbe, vendar po datumu, ki je določen v členu 149(3) podrobnih pravil za izvajanje, se lahko tudi ta dopis upošteva pri preučitvi, ali je bila obrazložitev v obravnavanem primeru zadostna. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na informacije, ki jih je imela tožeča stranka na voljo ob vložitvi tožbe, vendar pa institucija prvotne obrazložitve ne sme nadomestiti s povsem novo (v tem smislu glej po analogiji zgoraj v točki 56 navedeno sodbo Evropaiki Dynamiki proti Komisiji z dne 10. septembra 2008, točka 59).

74

Kljub temu je treba ugotoviti, da dopis z dne 20. marca 2007 ne vsebuje informacij o značilnostih in relativnih prednostih izbrane ponudbe. Parlament namreč samo ponovi to, kar je tožeči stranki navedel že v dopisu z dne 23. januarja 2007.

75

Nazadnje je treba navesti, da je Parlament v okviru pravnega sredstva navedel elemente v zvezi z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa. Tako je v odgovoru na tožbo podrobno pojasnil točke, ki so bile tožeči stranki in izbranemu ponudniku dodeljene za posamezno merilo za dodelitev, ter razloge, ki so po njegovem mnenju upravičili navedeno oceno.

76

Vendar pa to, da je Parlament med postopkom navedel razloge za tako odločitev, ne odtehta nezadostnosti prvotne obrazložitve izpodbijanega sklepa. V skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitve ni mogoče prvič in naknadno navesti šele pred sodiščem Skupnosti, razen v izjemnih okoliščinah, ki pa v obravnavanem primeru niso podane, ker ni nobene nujnosti (v tem smislu glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 2. julija 1992 v zadevi Dansk Pelsdyravlerforening proti Komisiji, T-61/89, Recueil, str. II-1931, točka 131, in z dne 24. septembra 2008 v zadevi DC-Hadler Networks proti Komisiji, T-264/06, neobjavljena v ZOdl., točka 34).

77

Iz navedenega izhaja, da je sklep, s katerim je Parlament zavrnil oddajo naročila tožeči stranki, z vidika člena 100(2) finančne uredbe in člena 149(3) podrobnih pravil za izvajanje pomanjkljivo obrazložen.

78

Zato je treba prvemu tožbenemu razlogu ugoditi.

79

Tožeča stranka trdi, da zavrnitev razkritja cene, ki jo je predlagal izbrani ponudnik, ni bila pravilna. Prvič, cena, ki jo je predlagal izbrani ponudnik, naj ne bi spadala na področje uporabe člena 100(2), drugi pododstavek, finančne uredbe. Njeno razkritje naj namreč ne bi škodovalo izbranemu ponudniku. Drugič, v smislu preglednosti naj bi bilo povsem običajno, da so znani natančni razlogi za zavrnitev neke ponudbe v okviru tako obsežnega naročila.

80

Tožeča stranka tudi poudarja, da je bilo treba ceno, ki jo je predlagal izbrani ponudnik, v Dodatku k Uradnemu listu objaviti najpozneje v 48 dneh od dneva podpisa pogodbe. Zato naj razkritje te cene ne bi moglo škodovati zakonitim poslovnim interesom izbranega ponudnika ali izkrivljati poštene konkurence.

81

Ker je Parlament zavrnil zahtevo tožeče stranke, naj bi se tudi skrajšal rok za vložitev tožbe pred Sodiščem prve stopnje.

82

Parlament odgovarja, da člen 100(2) finančne uredbe ne nalaga brezpogojne obveznosti razkritja cene, ki jo je predlagal izbrani ponudnik. „Značilnosti in relativne prednosti izbrane ponudbe“ naj bi se bolj nanašale na primerjalni opis ponudb. Zato naj bi naročnik ohranil diskrecijsko pravico glede elementov, ki jih mora razkriti zavrnjenemu ponudniku.

83

Poleg tega naj bi se upravičeno štelo, da je cena eden od elementov, katerih razkritje bi škodovalo poslovnim interesom podjetja v smislu člena 100(2), drugi pododstavek, finančne uredbe. Navedeno razkritje naj bi bilo torej mogoče le kot skrajno sredstvo. Parlament kljub temu dopušča, da je bila cena, ki jo je predlagal izbrani ponudnik, navedena v obvestilu o oddaji naročila, ki je bilo objavljeno v Dodatku k Uradnemu listu.

84

Poleg tega naj zavrnitev razkritja cene, ki jo je predlagal izbrani ponudnik, tožeči stranki ne bi preprečila pravočasne vložitve tožbe pri Sodišču prve stopnje.

85

Parlament je na vprašanje Sodišča prve stopnje na obravnavi navedel svojo utemeljitev, pri čemer je pojasnil, da bi bilo naročilo pred objavo obvestila o oddaji naročila še vedno mogoče razveljaviti na podlagi ugovorov, predloženih pred podpisom pogodbe. V takem primeru bi se z nerazkritjem cene izognili temu, da bi bili drugi ponudniki seznanjeni s tem elementom ponudbe izbranega ponudnika, zato bi ta lahko svojo ponudbo še enkrat predložil pod enakimi pogoji.

86

Najprej je treba opozoriti, da je Parlament na podlagi zahteve tožeče stranke z dne 10. januarja 2007 za pridobitev dodatnih informacij navedel samo, da je bila cena, ki jo je predlagal izbrani ponudnik, nekoliko višja od njene. Višina te cene, in sicer 26 EUR na uro zunaj razporeda in 37,50 EUR v skladu z razporedom, je bila javnosti razkrita v obvestilu o oddaji naročila z dne 7. aprila 2007.

87

Vendar bi moral Parlament v skladu s členom 100(2), prvi pododstavek, finančne uredbe zavrnjenemu ponudniku na pisno zahtevo razkriti značilnosti in relativne prednosti izbrane ponudbe.

88

Zato je imel Parlament na podlagi pisne zahteve tožeče stranke obveznost, da ji razkrije ceno, ki jo je predlagal izbrani ponudnik ter je ena od značilnosti in relativnih prednosti izbrane ponudbe, še toliko bolj, ker je to merilo v okoliščinah tega primera štelo 55% pri ocenjevanju ponudb.

89

Te ugotovitve ni mogoče ovreči z nobeno od trditev, ki jih je navedel Parlament.

90

Prvič, s trditvijo, da naročnik ohrani diskrecijsko pravico, ni mogoče upravičiti tega, da se zavrnjenemu ponudniku, ki to pisno zahteva, ne razkrije višine cene, ki jo je predlagal izbrani ponudnik. V zvezi s tem Parlament ne more samo trditi, da cena ni ena od značilnosti in relativnih prednosti ponudbe izbranega ponudnika, če to merilo, kot je navedeno zgoraj, v obravnavanem primeru šteje 55% pri ocenjevanju ponudb.

91

Drugič, v skladu s členom 100(2), drugi pododstavek, finančne uredbe se razkritje določenih informacij seveda lahko opusti, če bi oviralo uporabo prava, če bi bilo v nasprotju z javnim interesom ali bi škodovalo zakonitim poslovnim interesom javnih ali zasebnih podjetij oziroma bi lahko povzročilo izkrivljanje poštene konkurence med njimi. Vendar Parlament v odgovoru na tožbo ni pojasnil, zakaj naj bi razkritje cene, ki jo je predlagal izbrani ponudnik, v obravnavanem primeru škodovalo njegovim poslovnim interesom, poudaril pa je, da je bila višina te cene navedena v obvestilu o oddaji naročila.

92

Tretjič, trditev, da lahko naročnik v skladu s členom 101 finančne uredbe pred podpisom pogodbe ali odstopi od naročila ali prekliče javni razpis za oddajo naročila, še ne pomeni, da Parlamentu v okoliščinah tega primera tožeči stranki ni bilo treba razkriti cene, ki jo je predlagal izbrani ponudnik. Strinjanje s tako trditvijo bi izničilo pomen obveznosti obrazložitve iz člena 100(2), prvi pododstavek, finančne uredbe in člena 149(3) podrobnih pravil za izvajanje.

93

V teh okoliščinah je treba drugemu tožbenemu razlogu ugoditi.

94

Iz navedenega izhaja, da je treba razglasiti ničnost izpodbijanega sklepa.

95

Tožeča stranka s tretjim predlogom Sodišču prve stopnje predlaga, naj razglasi ničnost vseh aktov, ki so sledili izpodbijanemu sklepu.

96

V zvezi s tem je treba opozoriti, da morata biti v skladu s členom 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, navedenega statuta in členom 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje uporablja za postopek pred Sodiščem prve stopnje, v vsaki tožbi navedena predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov. Ta navedba mora biti dovolj jasna in natančna, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe in Sodišču prve stopnje izvajanje sodnega nadzora. Da bi se zagotovila pravna varnost in dobro delovanje sodstva, je nujno, da so pomembni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji tožba, iz besedila tožbe razvidni vsaj na kratko, vendar dosledno in razumljivo (sklepa Sodišča prve stopnje z dne 28. aprila 1993 v zadevi De Hoe proti Komisiji, T-85/92, Recueil, str. II-523, točka 20, in z dne 11. julija 2005 v zadevi Internationaler Hilfsfonds proti Komisiji, T-294/04, ZOdl., str. II-2719, točka 23).

97

Tožeča stranka v obravnavanem primeru ni pojasnila, na katere akte se nanaša njen tretji predlog, in ni navedla nobene trditve v utemeljitev predloga.

98

Zato je treba tretji predlog zavreči kot nedopusten.

99

Tožeča stranka v tožbi predlaga, naj se Parlamentu naloži plačilo zneska v višini 500.000 EUR iz naslova odškodnine.

100

Tožeča stranka v repliki navaja, da je izpolnila vse pogoje za pridobitev naročila. Zato naj bi Parlament prekršil vsa pravna pravila o oddaji naročila, odškodninski zahtevek pa naj bi bil dopusten.

101

Glede nastale škode tožeča stranka trdi, da je v gospodarskem smislu utrpela škodo, ker ni dobila naročila. Kot trdi, naj ne bi mogla izkoristiti ugodnosti, ki jih je upravičeno lahko pričakovala.

102

Parlament trdi, da odškodninski zahtevek tožeče stranke ni dopusten.

103

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora tožba za povrnitev škode, ki naj bi jo povzročila institucija Skupnosti, vsebovati elemente, ki omogočajo ugotavljanje ravnanja, ki ga tožeča stranka očita instituciji, razlogov, zaradi katerih meni, da obstaja vzročna zveza med ravnanjem in škodo, ki naj bi jo utrpela, ter narave in obsega te škode (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 10. julija 1997 v zadevi Guérin automobiles proti Komisiji, T-38/96, Recueil, str. II-1223, točka 42, ter z dne 3. februarja 2005 v zadevi Chiquita Brands in drugi proti Komisiji, T-19/01, ZOdl., str. II-315, točka 65).

104

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da odškodninski zahtevek, ki ga vsebuje tožba in je predmet samo enega od predlogov, ne vsebuje najosnovnejših navedb.

105

Čeprav bi tožba vsebovala elemente, na podlagi katerih je mogoče opredeliti ravnanje, ki se očita Parlamentu, pa v njej ni niti besede o vrsti in naravi zatrjevane škode niti o razlogih, zaradi katerih tožeča stranka meni, da med navedenim ravnanjem in navedeno škodo obstaja vzročna zveza.

106

Poleg tega, tudi če bi to lahko storila, tožeča stranka v repliki teh pomanjkljivosti ni poskušala odpraviti.

107

Iz tega izhaja, da glede odškodninskega zahtevka tožba ne izpolnjuje pogojev iz člena 44(1)(c) Poslovnika.

108

V teh okoliščinah je treba odškodninski zahtevek razglasiti za nedopusten.

109

Tožeča stranka je na stopnji replike Sodišču prve stopnje predlagala, naj od Parlamenta zahteva pripravo zakonitega postopka javnega razpisa.

110

V skladu s členom 44(1)(c) Poslovnika mora tožeča stranka v vlogi, s katero se začne postopek, opredeliti predmet spora in povzetek tožbenih razlogov. Čeprav člen 48(2) Poslovnika v določenih primerih dovoljuje predložitev novih dokaznih predlogov med sodnim postopkom, se ta predpis v nobenem primeru ne more razlagati, kot da dovoljuje tožeči stranki, da lahko pred Sodiščem prve stopnje navaja nove trditve in s tem spreminja predmet postopka (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 18. septembra 1992 v zadevi Asia Motor France in drugi proti Komisiji, T-28/90, Recueil, str. II-2285, točka 43, in z dne 12. julija 2001 v zadevi T. Port proti Svetu, T-2/99, Recueil, str. II-2093, točka 34; po analogiji glej tudi sodbo Sodišča z dne 25. septembra 1979 v zadevi Komisija proti Franciji, 232/78, Recueil, str. 2729, točka 3).

111

Iz tega izhaja, da se lahko predlog, naj Sodišče prve stopnje od Parlamenta zahteva pripravo javnega razpisa, samo zavrže kot nedopusten.

112

Podredno je treba opozoriti, da je v okviru ničnostne tožbe, vložene na podlagi člena 230 ES, pristojnost sodnega organa Skupnosti omejena na nadzor nad zakonitostjo izpodbijanega akta in da na podlagi ustaljene sodne prakse Sodišče prve stopnje pri izvajanju svojih pristojnosti na institucije Skupnosti ne more nasloviti odredbe (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi DSM proti Komisiji, C-5/93 P, Recueil, str. I-4695, točka 36, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 24. februarja 2000 v zadevi ADT Projekt proti Komisiji, T-145/98, Recueil, str. II-387, točka 83). Zadevna institucija mora pri razglasitvi ničnosti izpodbijanega akta na podlagi člena 233 ES sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev ničnostne sodbe (sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. januarja 1998 v zadevi Ladbroke Racing proti Komisiji, T-67/94, Recueil, str. II-1, točka 200, in zgoraj v točki 56 navedena sodba Evropaïki Dynamiki proti Komisiji z dne 10. septembra 2008, točka 35).

113

V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Parlament s predlogi ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (šesti senat)

razsodilo: