1

Za oddajo javnih naročil storitev Sveta Evropske unije veljajo določbe naslova V prvega dela Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 248, str. 1, v nadaljevanju: finančna uredba) in tudi določbe Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje finančne uredbe (UL L 357, str. 1, v nadaljevanju: podrobna pravila za izvajanje). Te določbe izhajajo iz direktiv Skupnosti na tem področju, zlasti Direktive Sveta 92/50/EGS z dne 18. junija 1992 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil storitev (UL L 209, str. 1), Direktive Sveta 93/36/EGS z dne 14. junija 1993 o usklajevanju postopkov oddaje javnih naročil blaga (UL L 199, str. 1) in Direktive Sveta 93/37/EGS z dne 14. junija 1993 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil za gradnje (UL L 199, str. 54), kot so bile spremenjene.

2

V členu 97 finančne uredbe je določeno:

„1.   Merila za ocenitev sposobnosti kandidatov ali ponudnikov in merila za ocenitev vsebine ponudbe se določijo vnaprej in so opisana v razpisu.

2.   Naročilo se lahko odda v avtomatskem postopku ali v postopku za ugotavljanje najugodnejše ponudbe.“

3

V členu 99 finančne uredbe je določeno:

„Med postopkom za oddajo javnega naročila morajo vsi stiki med naročnikom in kandidati ali ponudniki potekati tako, da je zagotovljena preglednost in enaka obravnava. Ne smejo pripeljati do spremembe pogojev pogodbe ali pogojev razpisa.“

4

V členu 100(2) finančne uredbe je določeno:

„2.   Naročnik uradno obvesti vse kandidate ali ponudnike, katerih vloge ali ponudbe so bile zavržene, o razlogih za zavrženje in vse ponudnike, katerih ponudbe so sprejemljive in ki pošljejo pisno zahtevo, o značilnostih in relativnih prednostih izbrane ponudbe in o imenu ponudnika, kateremu je bilo naročilo oddano.

Razkritje določenih informacij pa se lahko opusti, če bi oviralo uporabo prava, če bi bilo v nasprotju z javnim interesom ali bi škodovalo zakonitim poslovnim interesom javnih ali zasebnih podjetij ali bi lahko povzročilo izkrivljanje poštene konkurence med njimi.“

5

V členu 101(1) finančne uredbe je navedeno:

„1.   Naročnik lahko pred podpisom pogodbe bodisi odstopi od razpisa bodisi prekliče razpis za oddajo naročila, ne da bi bili kandidati ali ponudniki upravičeni zahtevati odškodnino.“

6

V členu 122(2), drugi pododstavek, podrobnih pravil za izvajanje, kot se je uporabljal v času dejstev v glavni stvari, je bilo določeno, da je postopek za oddajo javnega naročila:

„[…] omejen, kadar se lahko vsi gospodarski subjekti prijavijo za sodelovanje, ponudbe pa lahko predložijo samo kandidati, ki izpolnjujejo merila za priznanje sposobnosti iz člena 135 in ki jih naročnik hkrati in pisno povabi k oddaji ponudb.“

7

V členu 128(1) in (3) podrobnih pravil za izvajanje, katerega predmet je omejeni postopek z razpisom za prijavo interesa, je zlasti določeno:

„1.   Razpis za prijavo interesa je postopek za predizbiro kandidatov, ki bodo povabljeni k oddaji ponudb v prihodnjem omejenem postopku za oddajo naročil […];

3.   Kadar naj bi se oddalo posamično naročilo, naročnik k oddaji ponudbe povabi bodisi vse kandidate, ki so na seznamu, bodisi samo nekatere od njih na podlagi objektivnih in nediskriminacijskih meril izbire, ki so specifična za to konkretno naročilo.“

8

V členu 130(1) podrobnih pravil za izvajanje, kot se je uporabljal v času dejstev v glavni stvari, je bilo določeno:

„1.   Razpisna dokumentacija vsebuje najmanj:

[…]“

9

V členu 130(3)(a) in (b) podrobnih pravil za izvajanje, kot se je uporabljal v času dejstev v glavni stvari, je bilo navedeno:

„3.   Specifikacije morajo najmanj:

[…]“

10

V členu 138 podrobnih pravil za izvajanje, kot se je uporabljal v času dejstev v glavni stvari, je bilo določeno:

„1.   Naročila se oddajo na enega od naslednjih načinov:

2.   Ekonomsko najugodnejša ponudba je ponudba, ki ima najboljše razmerje med ceno in kakovostjo in hkrati ustreza merilom, ki so odvisna od predmeta naročila, kot so ponujena cena, tehnične prednosti, estetske in funkcionalne lastnosti, okoljske lastnosti, tekoči stroški, datum dobave ali končanja del, poprodajne storitve in tehnična pomoč.

3.   Naročnik v javnem naročilu ali v specifikacijah določi, kako se vrednotijo posamezna merila pri ocenjevanju ekonomsko najugodnejše ponudbe.

Vrednotenje cene glede na druga merila ne sme povzročiti, da bi cena ne vplivala na izbiro izvajalca.

Če je v izjemnih primerih vrednotenje tehnično nemogoče, zlasti zaradi narave predmeta pogodbe, naročnik samo navede merila, ki se bodo uporabljala, v vrstnem redu od najbolj do najmanj pomembnega.“

11

V členu 139(1) podrobnih pravil za izvajanje, kot se je uporabljal v času dejstev v glavni stvari, je bilo določeno:

„1.   Če so v ponudbi za dano naročilo ponujene neobičajno nizke cene, mora naročnik, preden tako ponudbo zavrne samo iz tega razloga, pisno zahtevati podrobno obrazložitev vseh postavk ponudbe, za katere meni, da so pomembne, in jih mora preveriti po ustreznem zaslišanju vpletenih in ob upoštevanju prejete obrazložitve.

„1.   Naročnik lahko zlasti upošteva obrazložitve, ki se nanašajo na:

12

V členu 148(1) in (3) podrobnih pravil za izvajanje je določeno:

„1.   Stiki med naročnikom in ponudniki v postopku za oddajo naročila so dovoljeni izjemoma pod pogoji, določenimi v odstavkih 2 in 3.

3.   Če je po odpiranju ponudb potrebno kakšno pojasnilo v zvezi s ponudbo ali če je treba v ponudbi popraviti očitne napake pri pisanju, se lahko naročnik obrne neposredno na ponudnika, pri čemer pa zaradi takih stikov pogoji ponudbe ne smejo biti na noben način spremenjeni.“

13

Svet je 4. marca 2004 na podlagi finančne uredbe in podrobnih pravil za izvajanje v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije (UL 2004, S 45) objavil javni razpis po omejenem postopku s sklicem UCA-033/04 za opravljanje storitev čiščenja in vzdrževanja dveh poslopij, v katerih ima prostore generalni sekretariat Sveta v Bruslju. Naročilo je bilo sestavljeno iz dveh sklopov, pri čemer se je vsak nanašal na določen kraj opravljanja storitev, tj. poslopje „Woluwé Heights“ (sklop št. 1) in poslopje „Frère Orban“ (sklop št. 2).

14

V specifikacijah je bilo določeno, da je merilo za oddajo merilo ekonomsko najugodnejše ponudbe. Končno oceno ponudb za vsak sklop je bilo treba opraviti tako, da se je vsaki ponudbi dodelilo število točk, izračunano na naslednji način: „število točk ‚kakovost‘ x 100/indeks cene“. Ponudba, sprejeta kot ekonomsko najugodnejša, je morala biti ponudba, ki je po tej končni oceni dobila največje število točk in hkrati dosegla najmanjše zadostno število točk, določeno v rubriki „kakovost“.

15

V skladu z istimi specifikacijami je bilo treba kakovost vsake ponudbe oceniti glede na največje število točk – 100 – in na podlagi osmih meril. Osmo merilo, ki je lahko prineslo največ 50 točk, se je nanašalo na „Storitve v urah glede na podatke skupnih seštevkov A, B, C in D s seznama iz Priloge 3“.

16

50 točk na podlagi tega zadnjega merila se je dodelilo na sorazmerni podlagi glede na razliko med, po eni strani, skupnim številom ponujenih ur na leto v ocenjevani ponudbi (Ho) in, po drugi strani, povprečjem skupnega števila ponujenih ur za vsako finančno leto v vsaki od ponudb, ki so bile razglašene za sprejemljive (Hm). Povprečje Hm je moralo biti opredeljeno za zadovoljivo in dobiti 40 točk (kar je 80 % zgornje meje 50 točk). Na podlagi specifikacij je prekoračitev tega praga Hm za 12,5 % prinesla dodatne točke, vendar ob upoštevanju zgornje meje 50 točk. Nasprotno se je zmanjšanje v zvezi z istim pragom Hm za več kot 12,5 % kaznovalo z odvzemom točk do izločilnega minimuma 30 točk.

17

Poleg tega je bilo v specifikacijah določeno, da povprečna urna postavka posamezne ponudbe ne sme biti nižja od povprečne urne postavke, ki jo je določil Union générale belge de nettoyage (v nadaljevanju: UGBN) kot lastno ceno za kategorijo 1A in je veljala na dan oddaje ponudbe. Ta povprečna urna postavka je bila 1. julija 2004 določena na 19,6962 EUR.

18

Specifikacije v zvezi z zadevnim javnim razpisom so bile 23. junija 2004 poslane kandidatom.

19

Tožeča stranka Belfass SPRL je 23. julija 2004 predložila ponudbi, ki sta se nanašali na sklopa v javnem razpisu UCA-033/04. Skupni znesek letne cene, vpisan v ponudbo tožeče stranke, za sklop št. 1 je bil 234.059,67 EUR.

20

Svet je z dopisom z dne 13. oktobra 2004 obvestil tožečo stranko o zavrnitvi obeh njenih ponudb iz naslednjih razlogov: „[…] Kar zadeva sklop [št.] 1, izračun povprečne urne postavke, ki ga vsebuje vaša ponudba, da rezultat, nižji od minimuma, ki ga je UGBN [1. julija 2004] določil na 19,6962 EUR. Kar zadeva sklop [št.] 2, vaša ponudba ni dobila zahtevanega najmanjšega zadostnega števila točk za kakovost, ki jih dodeli ocenjevalni odbor na podlagi meril, navedenih v specifikacijah […]“

21

Tožeča stranka je 15. oktobra 2004 zaprosila Svet, naj ji pošlje dodatne in podrobne informacije o pogojih zavrnitve njene ponudbe za sklop št. 2.

22

Svet je na to prošnjo odgovoril 22. oktobra 2004 in navedel zlasti naslednje:

„[…] ker se vaša ponudba nanaša na število ur, ki je za 20 % manjše od povprečnega števila ur vseh ponudb, je bila na tej stopnji izločena v skladu s formulo, povzeto na strani 2.“

23

Tožeča stranka je 23. decembra 2004 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.

24

Na podlagi poročila sodnika poročevalca se je Sodišče prve stopnje (peti senat) odločilo, da začne ustni postopek.

25

Svet je 13. decembra 2006 v odgovor na prošnjo za predložitev dokumentov Sodišča prve stopnje z dne 28. novembra 2006 na podlagi ukrepov procesnega vodstva Sodišču prve stopnje poslal obvestilo o javnem naročilu in specifikacije v zvezi z javnim razpisom UCA-033/04 ter tudi prvotno poročilo o oceni (nezaupna različica) v zvezi s tem javnim razpisom.

26

Stranke so na obravnavi 21. junija 2007 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Sodišča prve stopnje.

27

Tožeča stranka predlaga Sodišču prve stopnje, naj:

28

Svet predlaga Sodišču prve stopnje, naj:

29

Svet trdi, ne da bi uradno uveljavljal ugovor nedopustnosti, da je tožba zoper odločbo z dne 13. oktobra 2004 v delu, ki se nanaša na sklop št. 2, nedopustna. Trdi, da tožeča stranka ne izpodbija odločbe o svoji izključitvi iz naročila kot take, ampak zakonitost odločitve Sveta, da v specifikacije vključi merilo, ki je privedlo do njene izključitve, tj. povprečje skupnega števila ur, ki so jih ponudili ponudniki.

30

Svet je na obravnavi pojasnil, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da osebi, ki meni, da so specifikacije javnega razpisa, kot jih določi naročnik, diskriminacijske v njeno škodo, ni treba čakati do obvestila o odločbi o oddaji zadevnega naročila, da bi ga izpodbijala, zlasti na podlagi diskriminacijske narave navedenih specifikacij, ker to ni v skladu s cilji hitrosti in učinkovitosti iz Direktive Sveta 89/665/EGS z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje (UL L 395, str. 33), kot je bila spremenjena z Direktivo 92/50 (sodba Sodišča z dne 12. februarja 2004 v zadevi Grossmann Air Service, C-230/02, Recueil, str. I-1829, točka 37).

31

Svet meni, da se je, ker so bile specifikacije posamično poslane kandidatom in tako tožeči stranki 23. junija 2004, dvomesečni rok za izpodbijanje zakonitosti odločitve, da se v specifikacije vključi navedeno merilo, na datum vložitve te tožbe že iztekel.

32

Tožeča stranka primarno trdi, da specifikacije niso izpodbojni akt v smislu člena 230 ES. To naj bi bil namreč splošni pripravljalni akt, in v skladu z ustaljeno sodno prakso tak akt ne glede na to, kdaj se pojavi, ne more nikoli biti predmet ničnostne tožbe.

33

Tožeča stranka tudi trdi, da so specifikacije namenjene vsem podjetjem, ki se, pripadajoč splošno in abstraktno opredeljeni kategoriji, želijo potegovati za pridobitev javnega naročila. V obravnavanem primeru naj bi specifikacije ne bile niti odločitev, katere naslovnica bi bila, niti odločitev, ki bi jo zadevala neposredno in posamično. Iz tega sklepa, da je bila samo tožba zoper odločbo o oddaji naročila primerna za izpodbijanje zakonitosti merila, ki je vključeno v specifikacije in se nanaša na skupno število ur, ki so jih ponudili ponudniki.

34

Podredno se tožeča stranka v zvezi s specifikacijami sklicuje na uporabo ugovora nezakonitosti iz člena 241 ES.

35

Sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da stališče Sveta vključuje izpodbijanje dopustnosti te tožbe, ker naj bi se po mnenju te institucije v resnici nanašala izključno na specifikacije, ki naj bi bile izpodbojni akt in zakonitost katerih ni bila izpodbijana v roku.

36

Vendar pa je treba ugotoviti, da se razglasitev ničnosti, za katero se prizadeva s to tožbo, nanaša na odločbo Sveta z dne 13. oktobra 2004, s katero sta bili zavrnjeni ponudbi tožeče stranke, predloženi na podlagi javnega razpisa, in da tožeča stranka izpodbija zakonitost specifikacij za potrebe tega predloga za razglasitev ničnosti, torej postransko.

37

Vprašanje, ki se postavlja, tako ni vprašanje dopustnosti ničnostne tožbe, ker naj bi se domnevno nanašala na specifikacije, ampak vprašanje dopustnosti ugovora nezakonitosti tega dokumenta, navedenega v tej ničnostni tožbi.

38

Preden se izrečemo o tem zadnjem vprašanju, je treba ugotoviti, ali je razpisni dokument, kot so zadevne specifikacije, akt, ki je lahko, kot trdi Svet, predmet neposredne tožbe v smislu člena 230, četrti odstavek, ES, in torej, ali bi morala tožeča stranka zoper specifikacije ukrepati na podlagi te določbe in v roku dveh mesecev, ki je določen v njenem petem odstavku.

39

V skladu z določbami člena 230, četrti odstavek, ES lahko fizične ali pravne osebe sprožijo postopke zoper nanje naslovljene odločbe ali zoper odločbe, ki jih neposredno in posamično zadevajo, čeprav so v obliki uredbe ali odločbe naslovljene na drugo osebo.

40

V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko fizična ali pravna oseba, ki ni naslovnik akta, trdi, da jo akt zadeva posamično v smislu člena 230, četrti odstavek, ES, samo, če jo ta zadeva zaradi nekaterih lastnosti, ki so značilne zanjo, ali zaradi dejanskega stanja, ki jo ločuje od katere koli druge osebe in jo zato individualizira enako, kot bi naslovnika akta (sodbe Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, 223; z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeńos Agricultores proti Svetu, C-50/00 P, Recueil, str. I-6677, točka 36, in z dne 1. aprila 2004 v zadevi Komisija proti Jégo-Quéré, C-263/02 P, Recueil, str. I-3425, točka 45).

41

V obravnavanem primeru po mnenju Sodišča prve stopnje ni mogoče šteti, da zadevne specifikacije tožečo stranko zadevajo posamično.

42

Po eni strani Sodišče prve stopnje meni, da v nasprotju s trditvijo Sveta dejstvo, da so bile specifikacije 23. junija 2004 posamično poslane predhodno izbranim kandidatom in torej tožeči stranki na podlagi omejenega postopka, tožeče stranke ne more individualizirati v smislu člena 230, četrti odstavek, ES. Specifikacije se namreč tako kot vsa razpisna dokumentacija, ki jo je v obravnavanem primeru izdal Svet in katere del so, uporabljajo za objektivno določene okoliščine in imajo pravne učinke na kategorije oseb, ki so določene splošno in abstraktno. Zato so splošne narave in ni mogoče šteti, da dejstvo, da jih je naročnik posamično poslal predhodno izbranim podjetjem, omogoča individualizacijo vsakega od teh podjetij glede na katero koli drugo osebo v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.

43

Po drugi strani se Svet napačno opira na zgoraj v točki 30 navedeno sodbo Grossmann Air Service, da bi dokazal, da je bila tožeča stranka upravičena izpodbijati zadevne specifikacije. Spomniti je namreč treba, da je bila ta sodba Sodišča izrečena na podlagi vprašanja za predhodno odločanje v zvezi z razlago člena 1(3) in člena 2(1)(b) Direktive 89/665. Vendar pa, ne da bi to Svet izpodbijal, določbe Direktive 89/665, kot je bila spremenjena, zavezujejo samo države članice in ne institucij Skupnosti. Poleg tega je treba ugotoviti, da kot je Svet priznal na obravnavi, zakonodaja Skupnosti na področju javnih naročil storitev, ki jih oddajo institucije Skupnosti, kot se je uporabljala v obravnavanem primeru, ne vsebuje nobene določbe, ki bi bila podobna določbam Direktive 89/665. Nazadnje Sodišče navaja, da v nasprotju z dejanskim stanjem spora o glavni stvari v zgoraj v točki 30 navedeni sodbi Grossmann Air Service v obravnavanem primeru merilo, ki ga vsebujejo specifikacije in ga izpodbija tožeča stranka, tej ni preprečilo, da bi ustrezno sodelovala v postopku oddaje zadevnega naročila. Nasprotno, iz elementov spisa izhaja, da je lahko tožeča stranka enako kot drugi kandidati na seznamu, izdelanem po fazi predizbora, predložila ponudbo za sklop št. 2. Zato na podlagi sklepanja po analogiji in za presojo dopustnosti te tožbe v delu, ki se nanaša na sklop št. 2, ni mogoče uporabiti razlage določb Direktive 89/665, kot je bila spremenjena, ki jo je Sodišče uporabilo v zgoraj v točki 30 navedeni sodbi Grossmann Air Service.

44

Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da tožeča stranka ni imela pravice vložiti ničnostne tožbe v smislu člena 230, četrti odstavek, ES zoper te specifikacije, ker je zadevne specifikacije ne zadevajo posamično. Zato se Svet napačno sklicuje na to, da lahko tožeča stranka domnevno izpodbija te specifikacije, da bi nasprotoval izpodbijanju zakonitosti tega dokumenta, ki ga tožeča stranka postransko uveljavlja v tej tožbi.

45

Tožeča stranka v podporo svoji ničnostni tožbi zoper odločbo z dne 13. oktobra 2004 v delu, ki se nanaša na sklop št. 1, navaja edini tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji.

46

Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Svet storil očitno napako pri presoji, ko ni izpolnil svoje obveznosti pazljivega preskusa njene ponudbe za sklop št. 1.

47

V nasprotju z ugotovitvijo Sveta tožeča stranka namreč trdi, da je povprečna urna postavka njene ponudbe znašala 22,123 EUR in je torej bila višja od najnižje povprečne urne postavke 19,6962 EUR, ki jo je določil UGBN.

48

Res je, da tožeča stranka priznava, da je ta napaka Sveta povezana z napako pri seštevanju, ki se je prikradla v njeno ponudbo na ravni skupnega seštevka kategorij A, B, C in D (234.059,67 EUR namesto 271.811,67 EUR).

49

Vendar pa meni, da bi se moral Svet na podlagi načela dobrega upravljanja pri preučitvi njene ponudbe prepričati, da ponudba, ki mu je bila predložena v preučitev, ne vsebuje take očitne vsebinske napake, ki bi jo lahko popravil na lastno pobudo.

50

Navaja, da bi Svet na podlagi preproste preveritve izračuna lahko ugotovil, da pravilna urna postavka njene ponudbe znaša najmanj 20,92 EUR, kot je jasno in natančno razvidno na strani 40 ponudbe.

51

Tožeča stranka meni, da bi Svet lahko, ker je bila navedena napaka očitna in ker njen popravek ne bi spremenil niti pogojev naročila niti prvotne ponudbe, ob upoštevanju člena 99 finančne uredbe in kot je bilo določeno v členu 10 specifikacij zadevnega razpisa, vsaj uporabil svojo pravico, da stopi v stik z njo.

52

Tožeča stranka meni, da v nasprotju s trditvijo Sveta sklepov, ki jih je Sodišče prve stopnje izpeljalo v sodbi z dne 8. maja 1996 v zadevi Adia interim proti Komisiji (T-19/95, Recueil, str. II-321, točka 47), ni mogoče povzeti v obravnavanem primeru. Navaja namreč, da naj bi v tej sodbi šlo za sistematično napako pri izračunu, ki jo je naročnik težko odkril. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka meni, da je zadevna napaka preprosta napaka pri seštevanju kategorij A, B, C in D, ki bi jo Svet lahko zlahka odkril in popravil.

53

Po trditvah tožeče stranke Svet prav tako ne more trditi, da ni opazil te napake, ker je pravilna in torej popravljena skupna cena navedena v „običajni“ in „teoretični“ primerjalni oceni njene ponudbe, ki sta priloženi odgovoru na tožbo.

54

Poleg tega tožeča stranka trdi, da se splošno načelo, ki ga je Sodišče izpeljalo v sodbi z dne 13. julija 1972 v zadevi Bernardi proti Parlamentu (90/71, Recueil, str. 603, točka 10) in na podlagi katerega se stranka pred Sodiščem ne more sklicevati na nepravilnosti, ki so lahko posledica njenega ravnanja, ne uporablja v obravnavanem primeru. Navaja namreč, da njeno ravnanje ni bilo niti namerno niti vzrok za napako, ki jo je storil Svet. Dodaja, da ni imela nobenega interesa, da njena napaka, ki je bila v tem primeru preprosta nenamerna napaka pri izračunu, ne bi bila popravljena.

55

Poleg tega tožeča stranka v odgovoru na trditve Sveta trdi, da čeprav obvestilo, določeno v členu 100 finančne uredbe, daje izločenemu ponudniku pravico, da naročnika opozori na morebitne napake pri presoji, ki bi lahko škodovale oceni ponudbe tega ponudnika, pa mora naročnik na podlagi načel dobrega upravljanja in preglednosti v tem obvestilu naslovnika izrecno obvestiti o obstoju te pravice. Tožeča stranka meni, da je Svet v dopisu z dne 13. oktobra 2004 ni obvestil o obstoju take pravice. Iz tega naj bi sledila kršitev načela enake obravnave.

56

Na podlagi tega sklepa, da je napaka, ki jo je storil Svet v zvezi z izračunom povprečne urne postavke v ponudbi tožeče stranke za sklop št. 1, posledica tega, da Svet ni pazljivo preučil navedene ponudbe in da je bila zato pri končni odločitvi o zavrnitvi te ponudbe storjena očitna, še posebno resna napaka pri presoji.

57

Svet ugovarja, da je povprečna urna postavka, kot to izhaja iz pogojev specifikacij javnega razpisa, enaka skupni ceni obravnavane ponudbe, deljeni s skupnim številom ur, vpisanim v navedeno ponudbo. Navaja, da je to razlog, zaradi katerega je menil, da zadostuje opraviti izračun na podlagi te skupne referenčne cene 234.059,67 EUR, kot jo je tožeča stranka navedla v ponudbi.

58

Svet meni, da ni bil dolžan preveriti vsote kategorij A, B, C in D v ponudbi tožeče stranke in pri tem odkriti, da je bila pravilna skupna cena 271.811,67 EUR namesto 234.059,67 EUR. Prav tako meni, da podatkov iz „običajne“ in „teoretične“ primerjalne ocene zadevne ponudbe, ki sta priloženi njegovemu odgovoru na tožbo, ni mogoče uporabiti za dokaz, da je napako opazil na stopnji preučitve navedene ponudbe. Ti oceni naj bi namreč bili opravljeni na stopnji priprave njegovega odgovora na tožbo v tej zadevi.

59

Dodaja, da lahko naročnik stopi v stik s ponudnikom samo za popravek očitnih vsebinskih napak. Meni pa, da v tem primeru napaka ni bila tako očitna, da bi jo moral odkriti.

60

Poleg tega se Svet sklicuje na splošno pravno načelo, ki ga je Sodišče priznalo v zgoraj v točki 54 navedeni sodbi Bernardi proti Parlamentu, na podlagi katerega se stranka pred Sodiščem ne more sklicevati na nepravilnosti, ki so lahko posledica njenega ravnanja.

61

Prav tako meni, da tudi če bi moral odkriti zadevno napako, bi bilo nemogoče, da bi stopil v stik s ponudnikom zaradi popravka navedene napake, ne da bi tvegal kršitev določb člena 99 finančne uredbe in člena 148(3) podrobnih pravil za izvajanje. V podporo tej ugotovitvi se opira zlasti na sodbo Adia interim proti Komisiji, točka 52 zgoraj.

62

Nazadnje Svet meni, da je eden od ciljev obvestila, določenega v členu 100 finančne uredbe, ki sledi oddaji naročila in se opravi pred podpisom pogodbe, omogočiti izločenemu ponudniku, da naročnika opozori na morebitne napake pri presoji, ki naj bi škodovale oceni ponudbe. Navaja pa, da se tožeča stranka ni nikakor odzvala, ko je prejela dopis z dne 13. oktobra 2004, v katerem jo je Svet obvestil o razlogih za zavrnitev njene ponudbe za sklop št. 1.

63

V skladu z ustaljeno sodno prakso ima Svet široko diskrecijsko pravico glede elementov, ki jih je treba upoštevati za sprejetje odločbe o oddaji naročila na podlagi javnega razpisa, nadzor Sodišča prve stopnje pa mora biti omejen na preverjanje neobstoja resne in očitne napake (sodba Sodišča z dne 23. novembra 1978 v zadevi Agence européenne d’intérims proti Komisiji, 56/77, Recueil, str. 2215, točka 20; zgoraj v točki 52 navedena sodba Sodišča prve stopnje Adia interim proti Komisiji, točka 49, in sodba z dne 6. julija 2000 v zadevi AICS proti Parlamentu, T-139/99, Recueil, str. II-2849, točka 39).

64

Poleg tega se lahko naročnik na podlagi določb člena 148 podrobnih pravil za izvajanje, če je po odpiranju ponudb potrebno kakšno pojasnilo v zvezi s ponudbo ali če je treba v ponudbi popraviti očitne napake pri pisanju, izjemoma obrne neposredno na ponudnika.

65

V obravnavanem primeru je treba preveriti, ali je bila vsebinska napaka tožeče stranke, tj. napaka pri seštevanju, ki se je prikradla v njeno ponudbo na ravni skupnega seštevka kategorij A, B, C in D (234.059,67 EUR namesto 271.811,67 EUR), očitna vsebinska napaka, ki bi jo Svet moral opaziti.

66

V zvezi s tem Sodišče prve stopnje ugotavlja, prvič, da način izračuna urne postavke v ponudbi ponudnikov ni zahteval, naj Svet znova izračuna vsoto kategorij A, B, C in D. Ni namreč sporno, da je bilo treba ta izračun povprečne urne postavke opraviti na podlagi skupne cene ponudbe in tudi skupnega števila ponujenih ur storitve, kot ju je tožeča stranka vpisala v svojo ponudbo.

67

Drugič, ni mogoče meniti, tako kot meni tožeča stranka, da je pravilna urna postavka v njeni ponudbi znašala najmanj 20,92 EUR, kar je bilo jasno in natančno navedeno na strani 40 ponudbe, in da bi se moral Svet na podlagi tega vprašati o obstoju morebitne napake pri izračunu povprečne urne postavke v ponudbi tožeče stranke. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da je bil navedeni znesek, vpisan na strani 40 ponudbe tožeče stranke, vključen v kategorijo E, ki se je izrecno nanašala na urno postavko dodatnih del, ki jih na zahtevo izvaja čistilno osebje „v delovnih dneh (od ponedeljka do petka) med 6.00 in 22.00“. Tako navedeni znesek urne postavke v višini 20,92 EUR se je tako nanašal na posebno vrsto storitev, tj. dodatna dela, ki so se torej razlikovale od storitev, na katere so se nanašale kategorije A, B, C in D.

68

Tretjič, v nasprotju s trditvami tožeče stranke ni mogoče šteti, da „običajna“ in „teoretična“ ocenjevalna tabela, ki ju je Svet priložil svojemu odgovoru na tožbo v tej zadevi, kažeta, da je slednji vedel za napako tožeče stranke. Iz spisov Sveta namreč jasno izhaja, da je navedeni tabeli izdelal za potrebe tega sodnega postopka. Poleg tega Sodišče prve stopnje opozarja, da tožeča stranka ni dokazala nasprotnega.

69

Poleg tega v nasprotju s trditvami tožeče stranke po mnenju Sodišča prve stopnje Svetu ni mogoče očitati, da je na stopnji obvestila, določenega v členu 100 finančne uredbe, ni obvestil o njeni pravici, da naročnika opozori na morebitne napake pri presoji, ki bi lahko škodovale oceni njene ponudbe. V skladu s sodno prakso namreč, kadar ne obstaja izrecna določba prava Skupnosti, upravnim ali sodnim organom Skupnosti ni mogoče naložiti splošne obveznosti, naj stranke v postopku obvestijo o razpoložljivih pravnih sredstvih in tudi pogojih, pod katerimi jih lahko uveljavljajo (sklep Sodišča z dne 5. marca 1999 v zadevi Guérin automobiles proti Komisiji, C-153/98 P, Recueil, str. I-1441, točka 15, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 24. februarja 2000 v zadevi ADT Projekt proti Komisiji, T-145/98, Recueil, str. II-387, točka 210). V obravnavanem primeru Sodišče prve stopnje ugotavlja, da v členu 100 finančne uredbe taka obveznost ni izrecno določena.

70

Vsekakor je treba ugotoviti, da tožeča stranka, ko je prejela dopis Sveta z dne 13. oktobra 2004, medtem ko je vložila prošnjo za pojasnilo glede pogojev zavrnitve njene ponudbe za sklop št. 2, ni oblikovala nobene pripombe glede obstoja očitne napake pri izračunu v njeni ponudbi za sklop št. 1.

71

Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da vsebinska napaka, ki jo je storila tožeča stranka, ni bila očitna v smislu člena 148(3) podrobnih pravil za izvajanje. Zato Svetu ni mogoče očitati, da ni opazil te napake in da je torej ni popravil ali vsaj da ni stopil v stik s tožečo stranko in ji tako omogočil, da bi popravila to napako.

72

Zato edini tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji, ki jo je storil Svet v odločbi z dne 13. oktobra 2004 v delu, ki se nanaša na sklop št. 1, ni utemeljen. Zato je treba ničnostno tožbo, vloženo zoper odločbo z dne 13. oktobra 2004 v delu, ki se nanaša na sklop št. 1, zavrniti.

73

Tožeča stranka v podporo svoji tožbi zoper odločbo z dne 13. oktobra 2004 v delu, ki se nanaša na sklop št. 2, navaja tri tožbene razloge, ki se nanašajo na kršitev splošnega načela dobrega upravljanja, očitno napako pri presoji in kršitev načela nediskriminacije. Poleg tega tožeča stranka na stopnji replike uveljavlja četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Svet kršil določbe člena 139(1) podrobnih pravil za izvajanje, ker ni stopil v stik z njo, preden je izključil njeno ponudbo.

74

Tožeča stranka v bistvu trdi, da so prvi trije tožbeni razlogi, ki se nanašajo na kršitev splošnega načela dobrega upravljanja, načela nediskriminacije in očitno napako pri presoji, utemeljeni, ker je bila njena ponudba za sklop št. 2 zavrnjena avtomatsko, brez nadaljnje obravnave, z edinim razlogom, da je bilo skupno število delovnih ur, vpisanih v navedeno ponudbo, za več kot 12,5 % manjše od povprečja skupnega števila ur, ponujenih v sprejetih ponudbah.

75

Prvič, tožeča stranka meni, da iz podobnih razlogov merilo izbire, navedeno v specifikacijah, v zvezi s povprečjem skupnega števila ponujenih ur, na katero se je Svet oprl pri zavrnitvi ponudbe tožeče stranke brez nadaljnje obravnave, krši načelo dobrega upravljanja in vsebuje očitno napako pri presoji. To merilo naj bi namreč dajalo prednost ponudbam, v katerih je predvideno večje število ur storitev, kot je v resnici potrebno, in ki so zato dražje.

76

V zvezi s tem tožeča stranka trdi, prvič, da navedeno merilo, ki ga je uporabil Svet, ne omogoča objektivne ocene tega, kar je potrebno za izvedbo zahtevanih storitev. Po eni strani opozarja, da je od 1. januarja 1998 v celoti v zadovoljstvo Sveta zagotavljala čiščenje in vzdrževanje poslopja, na katero se nanaša sklop št. 2, in to na podlagi skupnega števila ur, ki je enako številu, vpisanemu v njeni ponudbi. Tožeča stranka priznava, da Svet ni mogel upoštevati te izkušnje, vendar meni, da ta preprosto objektivno dokazuje, da je bilo skupno število ur, potrebnih za opravljanje zahtevanih storitev v približno enakih okoliščinah, manjše od števila ur v dokončno izbrani ponudbi, in da je zato merilo, ki ga je uporabil Svet, spodbujalo precenitev tega obsega ur.

77

Po drugi strani meni, da ocena obsega potrebnih storitev ne more biti razumno odvisna od samih ponudb ponudnikov, ker je lahko v njihovem interesu, da po dogovoru umetno pretiravajo pri obsegu ponujenih storitev. Nazadnje, obseg delovnih ur ne more biti glavno merilo za oceno kakovosti dela, ki ga je treba opraviti. V zvezi s to zadnjo točko tožeča stranka navaja, da njena ponudba ne bi bila avtomatsko izločena, če bi v njej umetno pretiravala s številom ur.

78

Drugič, tožeča stranka trdi, da se Svet ne more sklicevati na dejstvo, da je bilo, medtem ko je bila ponudba izbranega ponudnika za 3,7 % dražja od njene, v njegovi ponudbi število ponujenih ur za 25,2 % večje v primerjavi z njeno ponudbo. Po eni strani namreč ponavlja svojo ugotovitev, da je bilo to skupno število ur, ki jih je ponudil izbrani ponudnik, višje od dejansko potrebnega števila ur za opravljanje dela, določenega v specifikacijah, v zahtevanih pogojih kakovosti. Zato naj bi ta precenitev storitev, ki jih je ponudil izbrani ponudnik, škodovala Svetu in skupnosti, ki ga financira. Po drugi strani dodaja, da izbrani ponudnik v resnici ne opravlja celotnega števila ur, navedenega v njegovi ponudbi, kar po mnenju tožeče stranke potrjuje, da je število ur, ki jih je ponudila, ustrezalo temu, kar je bilo potrebno za čiščenje prostorov, na katere se je nanašal sklop št. 2.

79

Drugič, tožeča stranka trdi, da je uporabljeno merilo izbire diskriminacijsko, ker vodi do tega, da se avtomatsko brez nadaljnje obravnave izločijo ponudbe, ki so za Svet objektivno ugodne s proračunskega vidika in popolnoma zadovoljive s kakovostnega vidika.

80

Tretjič, tožeča stranka trdi, da je Svet kršil določbe člena 139(1) podrobnih pravil za izvajanje. Meni namreč, da bi Svet moral, preden je zavrnil njeno ponudbo zaradi neobičajno majhnega skupnega števila ponujenih ur storitev, kontradiktorno preveriti te ponudbe v pogojih, določenih v členu 139(1) podrobnih pravil za izvajanje. Poleg tega naj bi iz sodne prakse izhajalo, da je avtomatska izločitev neobičajno nizkih ponudb, kadar ta temelji na uporabi matematičnega merila, prepovedana (sodba Sodišča z dne 22. junija 1989 v zadevi Fratelli Costanzo, 103/88, Recueil, str. I-1839).

81

Svet opozarja, da v skladu s sodno prakso oddaja naročila ponudniku, ki je predložil ekonomsko najugodnejšo ponudbo, ne pomeni, da je izbrana ponudba nujno najcenejša.

82

Dodaja, da je cilj rednega javnega razpisa zlasti dokazati, da je mogoče delati bolje ali storiti več. Na konkurenčnem trgu naj bi povprečje skupnega števila ur, ki jih ponudijo vsi ponudniki, dejansko ustrezalo trdni in zanesljivi oceni sredstev, potrebnih za zagotovitev dobrega izvajanja storitve s kakovostnega vidika. Svet namreč meni, da se z večjim številom ur, namenjenih čiščenju, doseže višja raven kakovosti. V obravnavanem primeru Svet ugotavlja, da čeprav je izbrani ponudnik predložil za 3,7 % dražjo ponudbo od tožeče stranke, je nasprotno ponudil za 25,2 % več delovnih ur kot tožeča stranka. Poleg tega Svet navaja, da medtem ko je merilo cene odtehtalo 50 % pri oceni ponudb, pa je izpodbijano merilo v zvezi s skupnim številom ponujenih ur pomenilo samo 25 % skupnega števila točk, ki jih je bilo mogoče dodeliti. Zato naj bi bila ponudba izbranega ponudnika ekonomsko najugodnejša, storitve tožeče stranke pa naj bi bile mnogo dražje. Poleg tega Svet trdi, da kartice za zapisovanje prisotnosti na delu osebja izbranega ponudnika dokazujejo, da opravljene storitve ustrezajo obveznostim, ki izhajajo iz pogojev naročila.

83

Kar zadeva trditve tožeče stranke o tveganju dogovora med ponudniki, ki naj bi se sporazumeli o umetnem pretiravanju z obsegom storitev, jo Svet poziva, naj se obrne na organe, pristojne za konkurenco, če ima dokaze v zvezi s tem.

84

V zvezi s tretjim tožbenim razlogom, ki se nanaša na kršitev načela nediskriminacije, Svet ugovarja, da mu je to načelo prepovedovalo upoštevati kakovost storitev, ki jih je prej opravljala tožeča stranka, pri izbiri, komu bo oddal naročilo.

85

Nazadnje Svet trdi, da naj bi bil četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 139(1) podrobnih pravil za izvajanje, nov, ker naj bi ga tožeča stranka uveljavljala na stopnji replike, in zato nedopusten. Vsekakor Svet meni, da ponudba tožeče stranke ni bila neobičajno nizka. Svet v bistvu namreč trdi, da je treba kontradiktorni postopek, kadar obstaja neobičajno nizka ponudba, kot je določena v členu 139(1) podrobnih pravil za izvajanje, upoštevati samo, kadar je sporna cena te ponudbe. Vendar pa navaja, da medtem ko je tožeča stranka v svoji ponudbi ponudila za 25,2 % manjše skupno število ur kot izbrani ponudnik, pa je bila njena cena samo za 3,7 % nižja od cene izbranega ponudnika. Zato meni, da so bile storitve tožeče stranke mnogo dražje kot storitve izbranega ponudnika.

86

Preden preučimo utemeljenost ničnostne tožbe zoper odločbo z dne 13. oktobra 2004 v delu, ki se nanaša na sklop št. 2, se je treba najprej opredeliti o dopustnosti četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev določb člena 139(1) podrobnih pravil za izvajanje.

87

V skladu z ustaljeno sodno prakso iz člena 44(1)(c) v povezavi s členom 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje izhaja, da mora tožba, s katero se postopek začne, vsebovati predmet spora in kratek povzetek navedenih tožbenih razlogov ter da navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Vendar je treba tožbeni razlog, ki pomeni razširitev razloga, ki je bil predhodno neposredno ali implicitno naveden v tožbi, s katero se je začel postopek, in je z njim v tesni zvezi, razglasiti za dopustnega (sodbi Sodišča z dne 30. septembra 1982 v zadevi Amylum proti Svetu, 108/81, Recueil, str. 3107, točka 25, in z dne 19. maja 1983 v zadevi Verros proti Parlamentu, 306/81, Recueil, str. 1755, točka 9; sodba Sodišča prve stopnje z dne 17. decembra 1997 v zadevi Moles García Ortúzar proti Komisiji, T-216/95, RecFP, str. I-A-403 in II-1083, točka 87).

88

Poleg tega v skladu s sodno prakso iz člena 139(1) podrobnih pravil za izvajanje izhaja, da mora naročnik ponudniku omogočiti, da pojasni in celo utemelji značilnosti svoje ponudbe, preden jo zavrne, če meni, da je ponudba neobičajno nizka (sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. julija 2005 v zadevi TQ3 Travel Solutions Belgium proti Komisiji, T-148/04, ZOdl., str. II-2627, točka 49).

89

V obravnavanem primeru Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeča stranka v podporo svoji tožbi zoper odločbo z dne 13. oktobra 2004 v delu, ki se nanaša na sklop št. 2, v točki 17 te tožbe zlasti uveljavlja kršitev splošnega načela dobrega upravljanja, načela nediskriminacije in očitno napako pri presoji, ker je bila njena ponudba zavrnjena brez nadaljnje obravnave z edinim razlogom, da je bilo skupno število delovnih ur, vpisanih v navedeno ponudbo, za več kot 12,5 % manjše od povprečja skupnega števila ponujenih ur. Prav tako v točki 26 tožbe trdi, da je izvajanje tega merila diskriminacijsko, ker vodi do tega, da se avtomatsko brez nadaljnje obravnave izločijo objektivno ugodnejše ponudbe. Iz tega sledi, da je tožeča stranka na stopnji tožbe Svetu izrecno očitala, da je njeno ponudbo izločil brez nadaljnje obravnave, in to zato, ker je bila neobičajno nizka.

90

Iz zgoraj navedenega izhaja, da četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 139(1) podrobnih pravil za izvajanje, čeprav ga je tožeča stranka izrecno navedla šele na stopnji replike, pomeni razširitev treh tožbenih razlogov, navedenih v tožbi, s katero se je začel postopek, in je v tesni zvezi z njimi. Ta tožbeni razlog je torej treba razglasiti za dopustnega.

91

Kot je bilo navedeno v točki 89 zgoraj, naj bi se s tremi tožbenimi razlogi, ki so bili navedeni na stopnji tožbe in se nanašajo na kršitev načela dobrega upravljanja, očitno napako pri presoji in kršitev načela nediskriminacije, v bistvu dokazalo, da Svet ni ravnal pravilno, ko tožeče stranke pred avtomatsko izločitvijo njene ponudbe zaradi neobičajno majhnega števila ponujenih ur in v skladu z načelom kontradiktornega preverjanja, predvidenega v členu 139(1) podrobnih pravil za izvajanje, ni pozval, naj mu zagotovi utemeljitev, s katero bo dokazala resnost svoje ponudbe. Zato je treba takoj preučiti četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 139(1) podrobnih pravil za izvajanje.

92

V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, ali se pojem neobičajno nizke ponudbe nanaša, tako kot trdi Svet, samo na merilo cene ponudbe, ki jo obravnava naročnik, ali pa se ta pojem, tako kot v bistvu trdi tožeča stranka, nanaša tudi na druga merila ocenjevanja ponudb.

93

Ker so zahteve, določene v členu 29(5) Direktive Sveta 71/305/EGS z dne 26. julija 1971 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj (UL L 185, str. 5), členu 37(1) Direktive 92/50 in členu 30(4) Direktive 93/37, v bistvu enake zahtevam, določenim v členu 139(1) podrobnih pravil za izvajanje, veljajo naslednji razmisleki v skladu s sodno prakso tudi za razlago zadnje določbe (po analogiji glej sodbo Sodišča z dne 27. novembra 2001 v združenih zadevah Lombardini in Mantovani, C-285/99 in C-286/99, Recueil, str. I-9233, točka 50).

94

Poleg tega je treba navesti, da je Sodišče v točki 67 sodbe Lombardini in Mantovani, točka 93 zgoraj, ugotovilo, da je nesporno, da v členu 30(4) Direktive 93/37/EGS ni opredeljen pojem neobičajno nizke ponudbe in, a fortiori, ni določen način izračuna praga anomalije. V isti zadevi je generalni pravobranilec menil, da pojem neobičajno nizke ponudbe ni abstrakten pojem, ampak zelo natančen pojem, ki ga je treba določiti za vsako naročilo na podlagi specifičnega cilja, ki ga pomeni njegova storitev (sklepni predlogi generalnega pravobranilca Ruiz-Jaraboja Colomerja zgoraj v točki 93 navedeni sodbi Lombardini in Mantovani, Recueil, str. I-9235, točki 32 in 35).

95

V obravnavanem primeru po eni strani Sodišče prve stopnje ugotavlja, da finančna uredba in podrobna pravila za izvajanje ne vsebujejo nikakršne opredelitve praga anomalije in pojma neobičajno nizke ponudbe v smislu člena 139(1) podrobnih pravil za izvajanje. Po drugi strani iz določb istega člena ne izhaja izrecno, da pojma neobičajno nizke ponudbe ni mogoče uporabiti za druga merila, kot je merilo cene.

96

Zato se je treba, da bi opredelili področje uporabe ratione materiae pojma neobičajno nizke ponudbe v smislu člena 139(1) podrobnih pravil za izvajanje, najprej opreti na cilj, ki si ga prizadeva doseči ta določba.

97

Kot je bilo navedeno v točki 88 zgoraj, mora naročnik na podlagi določb člena 139(1) podrobnih pravil za izvajanje ponudniku omogočiti, da pojasni in celo utemelji značilnosti svoje ponudbe, preden jo naročnik zavrne, če meni, da je ponudba neobičajno nizka. Natančneje, iz sodne prakse izhaja, da je bistveno, da ima vsak ponudnik, pri katerem obstaja sum, da je predložil neobičajno nizko ponudbo, možnost, da primerno izrazi svoje stališče v zvezi s tem, tako da se mu omogoči predložitev vseh pojasnil v zvezi z različnimi elementi njegove ponudbe v trenutku, ko je seznanjen ne samo s pragom anomalije, ki velja za zadevno naročilo, in dejstvom, da se je njegova ponudba izkazala za neobičajno nizko, ampak tudi z natančnimi točkami, ki so sprožile vprašanja naročnika (zgoraj v točki 93 navedena sodba Lombardini in Mantovani, točka 53). Sodišče je ob isti priložnosti izjavilo, da obstoj take učinkovite kontradiktorne razprave pomeni temeljno zahtevo, da se prepreči samovoljno ravnanje naročnika in zagotovi zdrava konkurenca med podjetji (zgoraj v točki 93 navedena sodba Lombardini in Mantovani, točka 57).

98

Iz zgoraj navedenega izhaja, da člen 139(1) podrobnih pravil za izvajanje vsebuje temeljno zahtevo glede oddaje javnih naročil, ki naročniku nalaga, naj kontradiktorno preveri vsako neobičajno nizko ponudbo, in to glede na njene sestavne dele, preden jo zavrne.

99

Nato Sodišče prve stopnje opozarja, da je v skladu s členom 97(2) finančne uredbe naročilo mogoče oddati v avtomatskem postopku ali postopku za ugotavljanje najugodnejše ponudbe in da je, kar zadeva drugi način oddaje, v členu 138(2) podrobnih pravil za izvajanje določeno, da je izbrana ponudba tista, ki ima najboljše razmerje med kakovostjo in ceno in hkrati ustreza merilom, ki so odvisna od predmeta naročila, kot so ponujena cena, tehnične prednosti, estetske in funkcionalne lastnosti, okoljske lastnosti, tekoči stroški, donosnost, datum dobave ali končanja del, poprodajne storitve in tehnična pomoč.

100

Zato Sodišče prve stopnje meni, da kadar je naročilo oddano ekonomsko najugodnejši ponudbi, se temeljna zahteva iz točke 98 zgoraj uporablja ne samo za merilo cene obravnavane ponudbe, ampak tudi za druga merila iz točke 138(2) podrobnih pravil za izvajanje, če omogočajo določitev praga anomalije, pod katerim za ponudbo, predloženo na podlagi zadevnega naročila, obstaja sum, da je neobičajno nizka v smislu člena 139(1) podrobnih pravil za izvajanje.

101

Nato je treba presoditi, ali je bil Svet v obravnavanem primeru glede na zgornje ugotovitve dolžan, kot trdi tožeča stranka, upoštevati postopek kontradiktornega preverjanja, kot je določen v členu 139(1) podrobnih pravil za izvajanje.

102

V zvezi s tem Sodišče prve stopnje navaja, da je bilo zadevno naročilo oddano na podlagi postopka ugotavljanja ekonomsko najugodnejše ponudbe. Poleg tega je nesporno, da se je med uporabljenimi merili merilo v zvezi s povprečjem skupnega števila ponujenih ur nanašalo na kakovostni vidik ponudbe tožeče stranke in je pomenilo enega od različnih elementov ponudbe v smislu sodne prakse, navedene v točki 97 zgoraj. Nazadnje je v skladu z določbami specifikacij, navedenih v točki 16 zgoraj, navedeno merilo omogočilo določitev praga anomalije, pod katerim je bila zadevna ponudba avtomatsko izločena.

103

Kot izhaja iz besedila dopisa Sveta z dne 22. oktobra 2004 in kot je Svet izrecno potrdil na obravnavi v odgovoru na vprašanje Sodišča prve stopnje, je bila ponudba tožeče stranke zavrnjena prav na podlagi tega zadnjega merila z edinim razlogom, da je bilo skupno število ur, vpisanih v to ponudbo, pretirano majhno. Poleg tega je treba ugotoviti, da Svet ni kontradiktorno preveril ponudbe tožeče stranke v smislu določb člena 139(1) podrobnih pravil za izvajanje, preden jo je avtomatsko izločil.

104

V teh okoliščinah je Svet kršil določbe člena 139(1) podrobnih pravil za izvajanje.

105

Te ugotovitve ni mogoče ovreči z dejstvom, da kot trdi Svet v dupliki, medtem ko je bilo skupno število ur tožeče stranke za 25,2 % manjše od števila ur izbranega ponudnika, je bila njena skupna cena za 3,7 % nižja od cene istega izbranega ponudnika. Zadostuje namreč vnovična ugotovitev, da je bila ponudba tožeče stranke, kot izhaja iz dopisa Sveta z dne 22. oktobra 2004, izključena samo zaradi pretirano majhnega skupnega števila ur, vpisanega v to ponudbo.

106

Iz zgornjih razmislekov izhaja, da je četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev določb člena 139(1) podrobnih pravil za izvajanje, utemeljen.

107

Zato je treba odločbo z dne 23. oktobra 2004 v delu, ki se nanaša na sklop št. 2, razglasiti za nično, ne da bi bilo treba odločiti o utemeljenosti prvih treh tožbenih razlogov, navedenih v podporo ničnostni tožbi.

108

Tožeča stranka meni, da je zato, ker je Svet neupravičeno zavrnil njeni ponudbi, utrpela škodo, in zahteva nadomestilo te škode, ki jo tako, da letno ceno svoje ponudbe pomnoži s trajanjem pogodbe (tri leta), ocenjuje na 1.481.317,65 EUR, povečanih za obresti, izračunanimi po sedemodstotni letni stopnji.

109

Kar zadeva obstoj napake, trdi, da je Svet nesporno zagrešil resno in očitno napako po eni strani v zvezi s sklopom št. 1, ko ni preveril točnosti njene ponudbe, ter po drugi strani v zvezi s sklopom št. 2, ko je kršil določbe finančne uredbe in podrobnih pravil za izvajanje.

110

Kar zadeva resničnost škode, tožeča stranka trdi, da nepravilna zavrnitev njenih dveh ponudb pomeni znatno izgubo dobička, ki ogroža njeno preživetje.

111

Po eni strani tožeča stranka podredno poziva Sodišče prve stopnje, naj ji, če na tej stopnji ne bi bilo prepričano o njenih zahtevah glede nadomestila škode, ki jo je utrpela zaradi zavrnitve svojih dveh ponudb, nemudoma dodeli začasno odškodnino v višini 500.000 EUR. Po drugi strani Sodišču prve stopnje predlaga, naj preden dokončno odloči o znesku škode, imenuje računovodskega izvedenca, ki bo izračunal neposredni in posredni dobiček, ki bi ji ga prinesla dodelitev dveh naročil.

112

Glede obstoja vzročne zveze med napako in utrpelo škodo tožeča stranka meni, da mora Sodišče prve stopnje na podlagi načela enakovrednih pogojev preučiti, ali bi utrpela enako škodo, če Svet ne bi storil nobene napake. V zvezi s tem trdi, da ker je Svet avtomatsko izločil njeni ponudbi, na tej stopnji ni mogoče opraviti takega preskusa škode.

113

Tožeča stranka meni, da ker Svet odgovoru na tožbo ni priložil prvotnega poročila o oceni, Sodišče prve stopnje ne more preveriti sklepanja Sveta, prav tako pa ne more preveriti, na kakšni podlagi bi bili njeni ponudbi, tudi brez napake Sveta, lahko izločeni iz spornega naročila.

114

Svet meni, da v zvezi s sklopom št. 1 ni storil nobene očitne napake pri presoji. Dodaja, da ob predpostavki, da bi bil odgovoren za tako napako, tožeča stranka ne dokazuje resnosti in očitnosti take napake, resničnosti škode in vzročne zveze med njima.

115

Kar zadeva sklop št. 2, Svet meni, da ni kršil načel dobrega upravljanja in nediskriminacije niti ni storil očitne napake pri presoji. Dodaja, da ob predpostavki, da bi bil odgovoren za tako kršitev, tožeča stranka ne dokazuje resnosti in očitnosti take napake, resničnosti škode in vzročne zveze med njima.

116

Trdi, da so mu v nasprotju z navedbami tožeče stranke merila dodeljevanja točk za sklop št. 2 nesporno dovoljevala, da oceni ponudbo tožeče stranke. Svet namreč opozarja, da je bilo 75 % teh točk dodeljenih na podlagi izračunov, temelječih na podatkih, ki so jih predložili ponudniki, preostalih 25 % pa jih je bilo dodeljenih na podlagi ocenjevanja.

117

Nazadnje želi Svet z opiranjem na „običajno“ oceno (ki jo opiše kot oceno „na podlagi spisa, ki ga je tožeča stranka dejansko predložila, ob predpostavki, da ta ne bo izključena iz naročila“) in „teoretično“ oceno (ki jo opiše kot oceno „na podlagi dodelitve tožeči stranki [najvišjega števila točk, dodeljenega] najboljšemu ponudniku na podlagi vsakega merila, razen v primeru, v katerem merilo temelji na matematičnih podatkih, ki jih vsebuje ponudba“) dokazati, da ponudbi tožeče stranke za sklop št. 1 in tudi sklop št. 2 ne bi prišli na prvo mesto in da zato pogoj resničnosti škode v obravnavanem primeru ni izpolnjen.

118

Vsekakor Svet meni, da je treba odškodnino, ki jo zahteva tožeča stranka, če bi Sodišče prve stopnje za sklop št. 1 in sklop št. 2 po čudežu ugodilo predlogom tožeče stranke za odškodnino, preračunati in omejiti na letni neto dobiček, ki ga lahko dokaže v zvezi z zadevnim naročilom.

119

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da morajo biti za nepogodbeno odgovornost Skupnosti za nezakonito ravnanje njenih organov v smislu člena 288, drugi odstavek, ES izpolnjeni vsi pogoji, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, resničnost škode ter obstoj vzročne zveze med domnevnim ravnanjem in navedeno škodo (sodba Sodišča z dne 29. septembra 1982 v zadevi Oleifici Mediterranei proti EGS, 26/81, Recueil, str. 3057, točka 16; sodbe Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 1996 v zadevi International Procurement Services proti Komisiji, T-175/94, Recueil, str. II-729, točka 44; z dne 16. oktobra 1996 v zadevi Efisol proti Komisiji, T-336/94, Recueil, str. II-1343, točka 30, in z dne 11. julija 1997 v zadevi Oleifici Italiani proti Komisiji, T-267/94, Recueil, str. II-1239, točka 20).

120

Če eden od teh pogojev ni izpolnjen, je treba tožbo zavrniti v celoti, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje (sodba Sodišča z dne 15. septembra 1994 v zadevi KYDEP proti Svetu in Komisiji, C-146/91, Recueil, str. I-4199, točki 19 in 81, ter sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. februarja 2002 v zadevi Förde-Reederei proti Svetu in Komisiji, T-170/00, Recueil, str. II-515, točka 37).

121

Čeprav se tožeča stranka sklicuje na pravico do odškodnine na podlagi škode, ki jo je domnevno utrpela zaradi zavrnitve svojih dveh ponudb, upoštevanih skupaj, je treba preučiti njene predloge za odškodnino, pri čemer je treba odločbo z dne 13. oktobra 2004 ločiti glede na del, ki se nanaša po eni strani na sklop št. 1 in po drugi strani na sklop št. 2.

122

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba predloge za nadomestilo škode zavrniti, če so tesno povezani s predlogi za razglasitev ničnosti, ki so bili zavrnjeni (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 4. julija 2002 v zadevi Arne Mathisen proti Svetu, T-340/99, Recueil, str. II-2905, točka 134 in navedena sodna praksa).

123

Ker so bili predlogi za razglasitev ničnosti zaradi neobstoja zakonitosti, na katero se je sklicevala tožeča stranka, zavrnjeni v zvezi s sklopom št. 1, in ker je predlog za odškodnino tesno povezan s temi predlogi, je treba ta predlog za odškodnino zavrniti v zvezi s sklopom št. 1.

124

Sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka predlaga nadomestilo škode v višini zneskov, ki bi jih zaračunala Svetu, če bi ji bilo naročilo in torej zlasti sklop št. 2 dodeljeno. Tak predlog je treba razlagati tako, da temelji ne na izgubi možnosti za sklenitev pogodbe, ampak na izgubi samega naročila.

125

Vendar pa tožeča stranka ne dokazuje, da bi v primeru neobstoja ugotovljene nezakonitosti v zvezi s sklopom št. 2 zagotovo dobila naročilo v zvezi s tem sklopom. Še več, trdi, da ker Svet svojim predlogom ni priložil prvotnega poročila o oceni, naj ne bi bilo mogoče preveriti, na kakšni podlagi bi bili njeni ponudbi, tudi brez napake Sveta, lahko izločeni iz spornega naročila.

126

Ker je Svet v odgovor na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje predložil prvotno poročilo o oceni, ki je bilo poslano tožeči stranki, lahko Sodišče prve stopnje v zvezi s to zadnjo točko samo ugotovi, da tožeča stranka v primeru neobstoja nezakonitosti, ugotovljene v točki 106 zgoraj, ne bi nikakor dobila naročila v zvezi s sklopom št. 2. Ponudba tožeče stranke je bila namreč v prvotnem poročilu o oceni uvrščena na osmo in zadnje mesto.

127

Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da škoda, ki jo navaja tožeča stranka v zvezi s sklopom št. 2, tj. izguba samega naročila, ni resnična in gotova, ampak hipotetična, tako da ne more biti predmet nadomestila škode, kar samo po sebi zadostuje za zavrnitev predloga za odškodnino. Poleg tega podredno nič ne kaže in tožeča stranka ne navaja nobenega dokaza, da naj bi zaradi ugotovljene nezakonitosti izgubila, če ne drugega, možnost za pridobitev naročila.

128

Zato je treba zavrniti predloge tožeče stranke za odškodnino v zvezi s sklopom št. 2.

129

Iz vseh zgornjih ugotovitev izhaja, da je treba predloge za odškodnino zavrniti v celoti.

130

V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Sodišče prve stopnje razdeli stroške ali odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma. V okoliščinah tega primera je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti senat)

razsodilo:

Pravni okvir

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Dopustnost tožbe zoper odločbo z dne 13. oktobra 2004 v delu, ki se nanaša na sklop št. 2

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Temelj

Tožba zoper odločbo z dne 13. oktobra 2004 v delu, ki se nanaša na sklop št. 1

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Tožba zoper odločbo z dne 13. oktobra 2004 v delu, ki se nanaša na sklop št. 2

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

– Dopustnost četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev določb člena 139(1) podrobnih pravil za izvajanje

– Utemeljenost tožbe zoper odločbo z dne 13. oktobra 2004 v delu, ki se nanaša na sklop št. 2

Predlogi za odškodnino

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Predlogi za odškodnino v zvezi s sklopom št. 1

Predlogi za odškodnino v zvezi s sklopom št. 2

Stroški