1

Z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (UL L 275, str. 32) je bil vzpostavljen sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti (v nadaljevanju: sistem za trgovanje s pravicami), ki naj bi pospešil zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, zlasti ogljikovega dioksida (v nadaljevanju: CO2), na stroškovno in ekonomsko učinkovit način (člen 1 Direktive 2003/87) ter je začel veljati 1. januarja 2005. Ta direktiva temelji na obveznostih, ki so Skupnosti naložene z Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja in s Kjotskim protokolom. Slednji je bil odobren z Odločbo Sveta 2002/358/ES z dne 25. aprila 2002 o odobritvi Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja v imenu Evropske skupnosti in skupnega izpolnjevanja iz njega izhajajočih obveznosti (UL L 130, str. 1). Veljati je začel 16. februarja 2005.

2

Skupnost in njene države članice so se zavezale, da bodo v obdobju med letoma 2008 in 2012 zmanjšale svoje skupne antropogene emisije toplogrednih plinov iz Priloge A h Kjotskemu protokolu za 8 % glede na raven iz leta 1990 (uvodna izjava 4 Direktive 2003/87).

3

V ta namen je v Direktivi 2003/87 zlasti določeno, da je treba za emisije toplogrednih plinov, ki jih proizvajajo naprave, navedene v Prilogi I k tej direktivi, pridobiti predhodno dovoljenje in da se zanje dodelijo pravice na podlagi nacionalnih načrtov razdelitve pravic (v nadaljevanju: NNR). Če posameznemu upravljavcu uspe zmanjšati emisije, lahko odvečne pravice proda drugim upravljavcem. Nasprotno lahko upravljavec naprave s čezmernimi emisijami dokupi pravice pri upravljavcu, ki ima na voljo presežne pravice.

4

Na podlagi Priloge I k Direktivi 2003/87 spadajo na področje uporabe te direktive zlasti nekatere naprave, ki se uporabljajo za opravljanje energetskih dejavnosti, to je kurilne naprave z nazivno vhodno toplotno močjo nad 20 megavatov (MW), rafinerije nafte in koksarne.

5

Direktiva 2003/87 določa prvo fazo od leta 2005 do leta 2007 (v nadaljevanju: prvo obdobje dodelitve), ki poteka pred prvim obdobjem obveznosti, določenim s Kjotskim protokolom, in drugo fazo od leta 2008 do leta 2012 (v nadaljevanju: drugo obdobje dodelitve), ki ustreza prvemu navedenemu obdobju obveznosti (člen 11 Direktive 2003/87).

6

Ali nazorneje, sistem za trgovanje s pravicami temelji na obveznosti pridobitve predhodnega dovoljenja za emisijo toplogrednih plinov (členi od 4 do 8 Direktive 2003/87) in na pravicah, ki nosilcu teh pravic omogočajo, da proizvede določeno količino emisij toplogrednih plinov (člen 12(3) Direktive 2003/87).

7

Pogoji in postopki, v skladu s katerimi pristojni nacionalni organi na podlagi NNR upravljavcem naprav razdeljujejo pravice, so določeni v členih od 9 do 11 Direktive 2003/87.

8

Tako je v členu 9(1), prvi pododstavek, Direktive 2003/87 določeno:

„Za vsako obdobje iz člena 11(1) in (2) vsaka država članica pripravi [NNR], v katerem navede skupno količino pravic, ki jih namerava dodeliti za to obdobje, in kako jih namerava dodeliti. [NNR] temelji na objektivnih in preglednih merilih, vključno s tistimi iz Priloge III, ob ustreznem upoštevanju pripomb javnosti. Komisija brez poseganja v Pogodbo najpozneje do 31. decembra 2003 pripravi navodilo za uporabo meril iz Priloge III.“

9

Komisija je v okviru sporočila COM(2003) 830 konč. z dne 7. januarja 2004 o navodilih za pomoč državam članicam pri uporabi meril, naštetih v Prilogi III k Direktivi 2003/87, in o pogojih za višjo silo izdala zgoraj navedena navodila (v nadaljevanju: Navodila Komisije).

10

Nato je v členu 9(1), drugi pododstavek, Direktive 2003/87 določeno:

„Za obdobje iz člena 11(1) se [NNR] objavi in o njem obvesti Komisijo in druge države članice najpozneje do 31. marca 2004. Za nadaljnja obdobja se [NNR] objavi in o njem obvesti Komisijo in druge države članice vsaj 18 mesecev pred začetkom zadevnega obdobja.“

11

V členu 9(3) Direktive 2003/87 je določeno:

„V treh mesecih od obvestila države članice o [NNR] v skladu z odstavkom 1 lahko Komisija ta [NNR] ali katerikoli njegov del zavrne na podlagi njegove nezdružljivosti z merili iz Priloge III ali s členom 10. Država članica sprejme odločitev po členu 11(1) ali (2) le, če predlagane spremembe sprejme Komisija. Komisija obrazloži vsako odločitev o zavrnitvi.“

12

Na podlagi člena 10 Direktive 2003/87 morajo države članice za prvo obdobje dodelitve vsaj 95 % pravic dodeliti brezplačno.

13

V členu 11 Direktive 2003/87, ki se nanaša na dodelitev in izdajo pravic, je določeno:

14

V Prilogi III k Direktivi 2003/87 je naštetih enajst meril, ki se uporabljajo za NNR.

15

Z merilom št. 1 iz Priloge III je določeno:

„Skupna količina pravic, ki se dodelijo za ustrezno obdobje, je skladna z obveznostjo države članice, da omeji svoje emisije na podlagi Odločbe 2002/358 […] in Kjotskega protokola, ob upoštevanju deleža vseh emisij, ki jih te pravice predstavljajo glede na emisije iz virov, ki niso zajeti v tej direktivi, na eni strani in nacionalnih energetskih politik na drugi strani, ter skladna z nacionalnim programom o spremembi podnebja. Skupna količina pravic, ki se dodelijo, ne sme biti večja, kakor bo verjetno potrebno za dosledno uporabo meril iz te priloge. Do leta 2008 je količina skladna z namenom doseči ali preseči ciljno vrednost vsake države članice po Odločbi 2002/358[…] in Kjotskem protokolu.“

16

Merilo št. 5 iz Priloge III določa:

„[NNR] ne razlikuje med družbami ali sektorji, tako da bi neupravičeno dajal prednost nekaterim podjetjem ali dejavnostim, v skladu z zahtevami Pogodbe, zlasti členov 87 in 88 Pogodbe.“

17

Glede merila št. 5 je v točki 47 Navodil Komisije določeno, da „se uporabljajo običajna pravila glede državnih pomoči“.

18

V merilu št. 10 Priloge III je navedeno, da „[NNR] vsebuje seznam naprav, zajetih v tej direktivi, skupaj s količinami pravic, namenjenih za dodelitev vsaki od njih“.

19

V členu 12(1) Direktive 2003/87 je določeno, da so pravice prenosljive med fizičnimi ali pravnimi osebami v Skupnosti ali na osebe v tretjih državah. Na podlagi člena 12(3) mora upravljavec vsake naprave vsako leto pred 1. majem pristojnemu organu predati število pravic, ki je enako skupnim emisijam iz te naprave v predhodnem koledarskem letu, da se te pravice nato ukinejo.

20

Na podlagi člena 13(1) Direktive 2003/87 veljajo pravice samo za emisije v obdobju, za katero so izdane.

21

Komisija je s skupnim dopisom generalnih direktorjev Generalnega direktorata (GD) za okolje in GD za konkurenco z dne 17. marca 2004, ki je bil naslovljen na države članice in v katerem je bilo v zadevi navedeno „Državne pomoči in [NNR]“, natančno opredelila postopke, ki jih je treba izvesti, in merila, ki jih namerava upoštevati pri presoji morebitnih državnih pomoči, dodeljenih pri izvajanju NNR na podlagi meril iz Priloge III k Direktivi 2003/87.

22

Komisija je v tem dopisu pojasnila, kako namerava razlagati merilo št. 5 iz Priloge III k Direktivi 2003/87 pri presoji NNR. Glede tega je Komisija najprej opozorila, da je, kar zadeva štiri merila iz člena 87(1) ES, v odločbah z dne 29. marca 2000, z dne 28. novembra 2001 in z dne 24. junija 2003, ki so se nanašale na zadeve št. 653/99 (Danska, pravice za CO2 , UL 2000, C 322, str. 9), št. 416/01 (Združeno kraljestvo, sistem za trgovanje s pravicami do emisije, UL 2002, C 88, str. 16) in št. 35/03 (Nizozemska, sistem za trgovanje s pravicami do emisije NOx (dušikovih oksidov), UL 2003, C 227, str. 8), menila, da so zadevna merila izpolnjena. V teh odločbah je namreč menila, da je pravica do emisije izenačena z neopredmetenim sredstvom (intangible asset), katerega vrednost določa trg, da je zato dejstvo, da država te pravice podjetjem dodeljuje brezplačno, za ta podjetja prednost, da se država z odpovedjo prodaji zadevne pravice, na primer prek razpisa, odpove viru dohodka in zato dodelitev navedene prednosti pomeni prenos državnih sredstev ter da je nazadnje zadevna prednost izbirna, vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco.

23

Komisija je v zadevnem dopisu še navedla, da bi lahko po njenem mnenju NNR – čeprav je sistem Skupnosti za trgovanje s pravicami ločen od nacionalnih sistemov, na katere se nanašajo zgoraj navedene odločbe – vseboval elemente, ki bi lahko povzročili izkrivljanje konkurence in pomenili državno pomoč. To bi se zgodilo, če bi na primer država članica podjetjem dodelila več pravic, kot je potrebno za pokritje njihovih predvidenih emisij v zadevnem obdobju dodelitve, zaradi česar bi imela ta podjetja možnost, da presežne pravice prodajo in obdržijo dobiček od prodaje. Pri tem je poudarila, da bi lahko taka prednost resno izkrivljala konkurenco, zato jo mora Komisija, ker ni utemeljena z nobeno ekološko koristjo, načelno obravnavati kot državno pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom. Komisija je zato navedla, da bo, če bo ugotovila tako prednostno obravnavo nekaterih podjetij na podlagi NNR, po uradni dolžnosti sprožila postopek glede državnih pomoči. Če z NNR ni določena „čezmerna dodelitev“ v tem smislu, bi tak načrt z vidika člena 10 Direktive 2003/87 kljub temu vseboval element državne pomoči, če bi se država članica odločila, da za prvo obdobje dodelitve brezplačno dodeli več kot 95 % pravic, in bi se tako odpovedala javnim prihodkom.

24

Nazadnje je Komisija v tem dopisu še navedla, da za prvo obdobje dodelitve ne bo zahtevala uradne priglasitve NNR na podlagi člena 88(3) ES, vendar bo pozorno preučila NNR, priglašene na podlagi Direktive 2003/87, in se bo pri tem v vsakem posameznem primeru osredotočila predvsem na vprašanje, ali bi lahko zadevni NNR povzročili resna izkrivljanja konkurence, ki ne bi bila združljiva s Pogodbo. Glede tega je navedla, da bo v takem primeru gotovo uporabila vsa sredstva, ki jih ima na voljo na podlagi določb glede državnih pomoči.

25

Zvezna republika Nemčija je 31. marca 2004 na podlagi člena 9(1) Direktive 2003/87 Komisiji priglasila nemški NNR za prvo obdobje dodelitve.

26

Nemški NNR sestavljata „makronačrt“ in „mikronačrt“. Makronačrt vsebuje porazdelitev nacionalnih emisij in določa skupno količino pravic za dodelitev v skladu z obveznostmi Zvezne republike Nemčije glede zmanjšanja emisij. Mikronačrt ureja dodelitev pravic upravljavcem različnih naprav in določa, da se za nove udeležence oblikuje rezerva pravic.

27

V skladu s pravilom o omejitvi števila pravic, ki izhaja iz merila št. 1 iz Priloge III k Direktivi 2003/87, je z nemškim NNR dodelitev pravic do emisije upravljavcem načelno omejena na dodelitev, ki je potrebna za pokritje predhodnih (obstoječe naprave) ali predvidenih (nove naprave) emisij. Vendar se za to načelo uporabljajo posebna pravila, predstavljena v nadaljevanju.

28

Za naprave, ki so začele delovati pred 31. decembrom 2002, se število pravic, ki se dodeli brezplačno, izračuna na podlagi njihovih povprečnih letnih emisij CO2 v preteklosti v skladu z metodo izračuna „grandfathering“. Število pravic za dodelitev se ugotovi tako, da se zgodovinski podatki o emisiji pomnožijo z „izpolnitvenim faktorjem“ (Erfüllungsfaktor), ki se določi glede na zasledovani cilj zmanjšanja emisij. Ta izpolnitveni faktor je po splošnem pravilu pod 1 zato, da bi bilo mogoče zmanjšati emisije v primerjavi s predhodno stopnjo teh in, nazadnje, omejiti skupno število pravic za dodelitev.

29

Po tako imenovanem pravilu malus se izpolnitveni faktor, ki se v drugem obdobju dodelitve uporablja za stare termoelektrarne s posebno neučinkovitim delovanjem – to je termoelektrarne na lignit oziroma črni premog, katerih stopnja neto energetske učinkovitosti (delež energije, vsebovane v gorivu, ki se pretvori v elektriko) je nižja od 31 % oziroma 36 % –, zmanjša za 0,15. Vendar se zmanjšanje za termoelektrarne na lignit ne uporabi, če jih njihovi upravljavci zamenjajo z drugimi elektrarnami na podlagi „pravila o prenosu“ (glej točko 31 v nadaljevanju). Pravilo malus naj bi spodbudilo hitro zamenjavo starih in neučinkovitih naprav.

30

Kar zadeva nove naprave, torej naprave, ki so začele obratovati po 1. januarju 2005 ali so po tem datumu povečale proizvodno zmogljivost, se jim v prvih 14 letih delovanja dodeli število pravic, ki se določi po tako imenovanem pravilu „novega udeleženca“ in se ujema s predvidenimi emisijami, ki se ocenijo na podlagi merila (benchmark) stanja „najboljše razpoložljive tehnike“. V tem obdobju ostane izpolnitveni faktor nespremenjen in znaša 1. Pri napravah za proizvodnjo elektrike je za število pravic, ki jih je mogoče dodeliti, določena zgornja meja, ki znaša 750 g CO2 /kWh. Vendar pri manjših emisijah pravice, ki jih je mogoče dodeliti, ne smejo preseči dejanske potrebe naprave, pri čemer se upošteva najnižja stopnja, to je 365 g CO2 /kWh.

31

Na podlagi tako imenovanega pravila o „prenosu“ se pri zaprtju naprave, ki stoji v Nemčiji, pravice, dodeljene zaprti napravi, na zahtevo ne odvzamejo, če začne upravljavec v treh mesecih od zaprtja stare naprave upravljati novo napravo na nemškem ozemlju. V takem primeru so pravice najprej štiri leta dodeljene na podlagi preteklih emisij zaprte naprave, pozneje pa se 14 let izračunavajo na podlagi izpolnitvenega faktorja, ki znaša 1. Tako se upravljavec naprave za proizvodnjo elektrike izogne uporabi meril stanja „najboljše razpoložljive tehnike“ in najvišje stopnje emisije – ki znaša 750 g CO2 /kWh –, ki načelno veljata za nove naprave (glej točko 30 zgoraj). To pravilo naj bi spodbudilo predčasno zamenjavo starih in neučinkovitih naprav z napravami z manjšimi emisijami.

32

Glede jedrskih elektrarn je s tako imenovanim pravilom „posebne dodelitve“ (Sonderzuteilung) določena prehodna in nadomestna dodelitev pravic zaradi obveznosti, ki je naložena upravljavcem, da med letoma 2003 in 2007 na podlagi Gesetz zur geordneten Beendigung der Kernenergienutzung zur gewerblichen Erzeugung von Elektrizität (nemški zakon o postopnem prenehanju uporabe jedrske energije za poslovno proizvodnjo elektrike, BGBl. 2002 I, str. 1351) nekatere jedrske elektrarne zaprejo. Zadevna posebna dodelitev se nanaša le na elektrarni v krajih Stade (ki je bila zaprta leta 2003 in katere upravljavec je družba E.ON AG) ter Obrigheim (ki je bila zaprta leta 2005 in katere upravljavec je tožeča stranka), saj je zaprtje drugih jedrskih elektrarn predvideno šele po letu 2007. Posebna dodelitev je omejena na 1,5 milijona CO2 na leto v prvem obdobju dodelitve in naj bi pokrila presežne emisije, proizvedene zaradi povečane uporabe zadevnih upravljavcev običajnih elektrarn, s katero bi bilo treba nadomestiti izpad proizvodnje elektrike v zaprtih in nadomeščenih jedrskih elektrarnah.

33

Na nemškem NNR temelji Zuteilungsgesetz 2007 (nemški zakon z dne 26. avgusta 2004 o dodelitvi pravic do emisije v prvem obdobju dodelitve, BGBl. 2004 I, str. 2211, v nadaljevanju: zakon o dodelitvi). Glede upoštevnih vidikov na podlagi te tožbe se določbe zakona o dodelitvi v bistvu ne razlikujejo od določb nemškega NNR. Poleg tega je Zvezna republika Nemčija 8. julija 2004 sprejela Gesetz zur Umsetzung der Richtlinie 2003/87/EG über ein System für den Handel mit Treibhausgasemissionszertifikaten in der Gemeinschaft (zakon o prenosu Direktive 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami, BGBl. 2004 I, str. 1578).

34

V Nemčiji štiri energetska podjetja proizvedejo in dobavijo približno 88 % nemške proizvodne zmogljivosti, kar zadeva električno energijo, in sicer RWE AG, E.ON AG, Vattenfall Europe AG in tožeča stranka. Preostalih 12 % zadevnega trga je razdeljenih med več malih in srednje velikih energetskih podjetij, zlasti mestnih elektrarn (Stadtwerke).

35

Tožeča stranka je tretje največje nemško energetsko podjetje, katerega 37 % proizvodnje, s skupno zmogljivostjo 14 gigavatov (GW), se zagotavlja z jedrskimi elektrarnami, 29 % pa s termoelektrarnami na lignit ali črni premog. Za druga velika nemška energetska podjetja so proizvodni deleži, ki jih zagotavljajo jedrske elektrarne ter termoelektrarne na lignit in črni premog, glede na celotno proizvodnjo taki:

36

Tožeča stranka je z dopisom z dne 17. junija 2004 vložila pritožbo pri GD Komisije za okolje in GD Komisije za konkurenco, ker naj bi pravilo o prenosu, kakor je določeno v nemškem NNR in členu 10 zakona o dodelitvi, neupravičeno dajalo prednost zlasti njeni glavni konkurentki, družbi RWE. V tej pritožbi je pojasnila, da naj bi družba RWE po zamenjavi starih običajnih kurilnih naprav z novimi napravami brezplačno prejela preveč pravic do emisije, zlasti glede na količino pravic, za katere se lahko poteguje tožeča stranka na podlagi pravila o posebni dodelitvi in člena 15 zakona o dodelitvi pri zaprtju in zamenjavi jedrskih elektrarn. Glede na navedeno izkrivljanje konkurence je tožeča stranka Komisijo zlasti pozvala, naj na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 zavrne nemški NNR in naj zoper Zvezno republiko Nemčijo začne formalni postopek preiskave na podlagi člena 88(2) ES.

37

Tožeča stranka je z dopisom z dne 22. junija 2004 ponovila svoje zahteve in navedla podrobne razloge za pritožbo. Glede tega je navedla, da so z nemškim NNR – in zlasti s pravilom o prenosu – kršeni merilo št. 5 iz Priloge III k Direktivi 2003/87, člen 87 ES in svoboda ustanavljanja. Tožeča stranka je v podporo pritožbi navedla, da naj bi bila posledica uporabe pravila o prenosu, ki koristi njenim glavnim konkurentkam in zlasti družbi RWE, precejšnja „čezmerna dodelitev“ pravic novim napravam, ki zamenjujejo stare kurilne naprave, saj se zadevnim upravljavcem za štiriletno obdobje dodeli količina pravic do emisije, ki temelji na potrebah starih zamenjanih naprav teh upravljavcev. Zato naj bi imel zadevni upravljavec možnost, da presežne pravice – ki jih ne potrebuje za pokritje veliko manjšega deleža emisije nove in učinkovitejše naprave – proda na trgu in tako pridobi neupravičeno konkurenčno prednost. Nasprotno naj tožeča stranka v primeru zamenjave jedrske elektrarne – kar naj bi bila glede na njen gospodarski položaj edina možnost, ki ji je na voljo – na podlagi pravila o posebni dodelitvi ne bi bila deležna enakovredne prednosti niti naj z uporabo tega pravila ne bi mogla nadomestiti izpada proizvodnih zmogljivosti, povezanih z opustitvijo jedrskih elektrarn. Tako naj bi bila za nadomestitev izpada proizvodne zmogljivosti prisiljena proizvajati več elektrike – in s tem tudi več emisij – z običajnimi napravami, dodatno potrebo po pravicah do emisij pa bi morala pokriti z nakupom teh pravic. Tožeča stranka je trdila, da taka prednostna obravnava zlasti družbe RWE v škodo tožeče stranke ni utemeljena niti na podlagi Direktive 2003/87 niti na podlagi člena 87 ES.

38

Komisija je z Odločbo C(2004) 2515/2 konč. z dne 7. julija 2004 o nacionalnem načrtu razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov, ki ga je Zvezna republika Nemčija sporočila v skladu z Direktivo 2003/87/ES (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), nemški NNR zavrnila samo v delu, v katerem so z njim določeni nekateri ukrepi za naknadno prilagoditev pravic do emisije, za katere je menila, da niso združljivi z meriloma št. 5 in 10 iz Priloge III k Direktivi 2003/87. Vendar izjava o nezdružljivosti ne zadeva delov nemškega NNR iz pritožbe tožeče stranke.

39

Glede uporabe pravil glede državnih pomoči in pravil o prenosu je v uvodnih izjavah 9 in 10 izpodbijane odločbe navedeno:

„Na podlagi informacij, ki jih je predložila država članica, Komisija meni, da se bodo morebitne pomoči po opravljeni presoji na podlagi člena 88(3) ES verjetno štele za združljive s skupnim trgom.

Komisija meni, da je z navedbami zadevne države članice glede prenosov pravic dokazano, da v obdobju [dodelitve], ki ga pokriva ta [NNR], nobena prednost, ki bi nastala pri takih prenosih v korist drugih naprav v primerjavi s podobnimi naložbami novih udeležencev, ne bo presegla obsega, ki ga je mogoče utemeljiti z ekološko koristjo, ki izhaja iz zadevnega ukrepa. V naslednjem obdobju [dodelitve] ni več razlike med napravami, za katere je mogoče uveljavljati prenos, po eni strani, in napravami, ki jim je namenjena rezerva za nove udeležence, po drugi strani.“

40

Komisija je v točki 3.3 Sporočila Svetu in Evropskemu parlamentu COM(2004) 500 konč. v zvezi z odločbami Komisije z dne 7. julija 2004 o nacionalnih dodelitvenih načrtih Avstrije, Danske, Nemčije, Irske, Nizozemske, Slovenije, Švedske in Združenega kraljestva za dodelitev pravic do emisij toplogrednih plinov v skladu z Direktivo 2003/87/ES glede pravil o prenosu navedla:

„[…] Nadalje imajo države članice možnost lastne presoje glede obravnave zaprtih obratov.

Če država članica ne zadrži dodelitve pravic zaprtemu obratu za preostanek obdobja [dodelitve], velja možnost prenosa pravic od zaprtega obrata na nov obrat, ki ga nadzira isti nosilec dejavnosti.

Kadar se država članica odloči zadržati dodelitev nadaljnjih pravic zaprtemu obratu za preostanek obdobja [dodelitve] in ima vzpostavljeno rezervo za nove udeležence, je treba proučiti pogoje, v skladu s katerimi bo deloval ta del sistema za zagotovitev, da obrati, ki izkoriščajo ugodnosti na podlagi pravila o prenosu, niso neupravičeno v prednosti glede na tiste, ki teh ugodnosti nimajo. Uporaba pravila o prenosu je lahko omejena tako, da je en nosilec dejavnosti lahko upravičen do sklicevanja nanj le, kadar sta zaprti in novi obrat na ozemlju države članice.

Komisija nadalje ugotavlja, da bo zadržanje pravic po zaprtju verjetno spodbudilo naložbe v čiste in učinkovite obrate. Vendar vplivi na okolje zaradi pravila o prenosu niso neizraziti, razen kadar država članica zaradi zaprtja razveljavi pravice, ki niso bile dodeljene. Presežki pravic se verjetno predajo drugemu obratu v isti državi članici ali drugod za pokritje emisij.“

41

Komisija je v dopisu GD za konkurenco z dne 29. julija 2004 (v nadaljevanju: dopis GD za konkurenco z dne 29. julija 2004) predstavila presojo tega GD glede vidikov iz pritožbe tožeče stranke, pri čemer se je sklicevala zlasti na izpodbijano odločbo. Glede tega je opozorila, da je Komisija na podlagi izpodbijane odločbe „tudi analizirala združljivost [nemškega NNR] z merilom [št.] 5 iz Priloge III k [Direktivi 2003/87] in pri tem preučila, ali [ta NNR] povzroča diskriminacijo med družbami ali sektorji zaradi neupravičene ugodnejše obravnave nekaterih podjetij ali dejavnosti s kršenjem pravil glede državnih pomoči“; ta analiza se je nanašala tudi na uporabo pravila o prenosu. Komisija je navedla, da po njenem mnenju v prvem obdobju dodelitve niti nemški NNR niti uporaba pravila o prenosu ne povzročata take diskriminacije, saj se zdi, da zadevno pravilo zagotavlja, da nobena prednost, ki so je deležne nadomestne naprave v primerjavi s podobnimi naložbami, ki jih opravijo drugi novi udeleženci, ne presega obsega, utemeljenega z okoljsko koristjo, ki izhaja iz zadevnega ukrepa. Pri tem je zlasti menila, da je pravilo o prenosu zasnovano kot spodbuda za posodobitev, ki je dostopna vsem udeležencem v sistemu za trgovanje s pravicami in ni omejena le na nekatere sektorje ali nekatere družbe.

42

Glede učinkov pravila o prenosu, zlasti v energetskem sektorju, je Komisija v dopisu GD za konkurenco poudarila predvsem ugotovitev, da po mnenju nemških organov kar nekaj elektrarn obratuje zelo donosno. Zato je menila, da lahko le finančna spodbuda, ki jo ponuja pravilo o prenosu, sproži hitro zamenjavo z bolj ekološkimi tehnologijami, ki povzročajo manjše emisije CO2 , in da je treba tudi ta spodbujevalni učinek presojati z vidika pravila malus, na podlagi katerega je mogoče manj učinkovitim napravam pri odlašanju posodobitve naložiti kazen. Na podlagi tega je po njenem mnenju mogoče dejansko pričakovati, da bo pravilo o prenosu zadevne gospodarske subjekte spodbudilo k hitrejši posodobitvi naprav, kot bi se je lotili pri neobstoju takega pravila.

43

Glede vprašanja, ali prednost, ki izhaja iz pravila o prenosu, pomeni pretirano prednost v korist nekaterih podjetij, je Komisija navedla, da je upoštevala pojasnila nemških organov, na podlagi katerih bi uporaba zadevnega pravila v energetskem sektorju v večini primerov povzročila zamenjavo starih in neučinkovitih termoelektrarn na lignit s sodobnimi in z učinkovitejšimi napravami iste vrste že v prvem obdobju dodelitve. Glede tega je navedla, da bi bil v tem primeru dobiček, ki so ga izračunali nemški organi, enak le zelo omejenemu deležu stroškov naložbe. Komisija je glede na pozitivni učinek pravila o prenosu na uresničevanje okoljskih ciljev, postavljenih z Direktivo 2003/87, v prvih štirih letih menila, da se zdi tako omejena prednostna obravnava sorazmerna in zato združljiva s pravili glede državnih pomoči ter da po izteku štirih let nadomestna naprava prejme pravice glede na „najboljšo razpoložljivo tehniko“, torej enako kot katera koli druga nova naprava, s čimer se je mogoče izogniti kakšni koli diskriminaciji med nadomestnimi naložbami in novimi napravami.

44

Glede relativno manj ugodnega položaja jedrskih elektrarn, ki jih je treba zamenjati z običajnimi napravami, ki proizvajajo emisije CO2 , je Komisija navedla, da se ji zdi ta učinek posledica odločitve Zvezne republike Nemčije, da srednjeročno opusti proizvodnjo jedrske energije, in ga zato ni mogoče pripisati izvajanju sistema za trgovanje s pravicami, vzpostavljenega z Direktivo 2003/87. Komisija je opozorila, da se Direktiva 2003/87 nanaša na dodelitev pravic do emisije in torej ne zadeva jedrskih elektrarn, ki ne proizvajajo emisij CO2 , vendar je s to direktivo državam članicam kljub vsemu omogočena ublažitev učinkov, ki izhajajo iz nacionalnih političnih odločitev, kakršna je opustitev jedrske energije, za katero se je odločila Zvezna republika Nemčija. Komisija je navedla, da je ta država pojasnila, da je bil ta posebni položaj dovolj upoštevan v nemškem NNR, in sicer, prvič, z neposredno dodelitvijo nadomestnih pravic in, drugič, s svobodo, prepuščeno zadevnim napravam pri izbiri metode dodelitve teh pravic; poleg tega se je Zvezna republika Nemčija odločila za vzpostavitev rezerve za nove udeležence. Tako naj bi bila novim napravam, vključno z napravami, ki naj bi zamenjale jedrske elektrarne, brezplačno dodeljena določena količina pravic za pokritje njihovih predvidenih potreb.

45

Kar zadeva združljivost pravila o prenosu s svobodo ustanavljanja, je Komisija navedla, da po njenem mnenju – ob upoštevanju pojasnil, ki jih je predložila Zvezna republika Nemčija – to pravilo ne povzroča diskriminacije med nemškimi in tujimi družbami.

46

Komisija je še navedla, da je zato v izpodbijani odločbi menila, da bo v prvem obdobju dodelitve „morebitna pomoč po opravljeni presoji na podlagi člena 88(3) ES verjetno združljiva s skupnim trgom“. Nazadnje se je Komisija ob upoštevanju vsebine pravil, ki se uporabljajo za državne pomoči ob presoji NNR, prepričala še o združljivosti prenosa Direktive 2003/87 z drugimi določbami Pogodbe v smislu merila št. 5.

47

Komisija je z dopisom GD za okolje z dne 3. avgusta 2004 tožeči stranki sporočila, da s pravilom o prenosu ni kršen člen 11 Direktive 2003/87; poleg tega je navedla, da bo tožeča stranka glede drugih očitkov v naslednjih dneh prejela ločen dopis GD za konkurenco.

48

V dopisu GD za okolje z dne 27. avgusta 2004 se je Komisija sklicevala na dopis z dne 3. avgusta 2004 in navedla, da bo na enem prihodnjih sestankov ta postopek končala.

49

Tožeča stranka je 27. septembra 2004 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.

50

Tožeča stranka Sodišču prve stopnje v tožbi predlaga, naj:

51

Komisija je v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 13. januarja 2005 vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je 14. marca 2005 predložila stališča o tem ugovoru.

52

Zvezna republika Nemčija je z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložena 17. februarja 2005, predlagala, naj se ji v tem postopku dovoli intervencija v podporo toženi stranki.

53

Predsednik tretjega senata Sodišča prve stopnje je s sklepom z dne 4. aprila 2005 dovolil to intervencijo. Intervenientka je intervencijsko vlogo, ki se je nanašala le na vprašanje dopustnosti, vložila 17. maja 2005. Tožeča stranka je z vlogo, ki jo je v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila 31. avgusta 2005, predložila stališča o intervencijski vlogi.

54

Tožena stranka in intervenientka Sodišču prve stopnje predlagata, naj:

55

Tožeča stranka v stališčih o ugovoru nedopustnosti Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

56

V skladu s členom 114(1) Poslovnika lahko Sodišče prve stopnje, če stranka to predlaga, odloči o nedopustnosti, ne da bi odločalo o zadevi po temelju. V skladu s členom 114(3) se predlog obravnava ustno, razen če Sodišče prve stopnje ne odloči drugače. Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru meni, da je dovolj seznanjeno z listinami v spisu in da ni treba začeti ustnega postopka.

57

Tožena stranka, ki jo podpira intervenientka, meni, da ničnostna tožba ni dopustna.

58

Prvič, izpodbijana odločba naj ne bi spadala v okvir prava državnih pomoči, ki izhaja iz členov 87 ES in 88 ES, zato naj se tožeča stranka ne bi mogla sklicevati na sodno prakso, ki zadeva dopustnost ničnostnih tožb, vloženih zoper odločbe, sprejete na tem področju. Drugič, tudi če bi obravnavana tožba spadala na to področje, naj ne bi bili izpolnjeni pogoji iz člena 230, četrti pododstavek, ES, kakor so opredeljeni v sodni praksi, ki se nanaša na državne pomoči. Izpodbijana odločba naj namreč tožeče stranke z vidika Direktive 2003/87 ne bi zadevala niti neposredno niti posamično v smislu te določbe. Nazadnje, tožeča stranka naj ne bi imela nobenega legitimnega interesa, da predlaga razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe.

59

Tožeča stranka meni, da je tožba dopustna in da je treba ugovor nedopustnosti zavrniti. Izpodbijana odločba naj bi imela dvojno pravno naravo ter naj bi tožečo stranko neposredno in posamično zadevala v smislu člena 230, četrti pododstavek, ES. Glede na posebno tesno prekrivanje vprašanj glede dopustnosti z vprašanji glede materialnega prava, ki se nanašajo na utemeljenost te tožbe, tožeča stranka poleg tega podredno predlaga, naj se ugovor nedopustnosti združi z odločanjem po temelju (sodba Sodišča z dne 20. marca 1997 v zadevi Francija proti Komisiji, C-57/95, Recueil, str. I-1627, točka 6 in naslednje).

60

Glede dvojne narave izpodbijane odločbe tožeča stranka poudarja, da je ta odločba po eni strani akt o odobritvi, ki ga je Komisija sprejela na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87. Po drugi strani naj bi šlo za odločbo Komisije na podlagi člena 88(3), drugi stavek, ES, s katero naj bi bila vsaj implicitno dokončno odobrena shema pomoči, vzpostavljena s pravilom o prenosu, vključno s „čezmerno dodelitvijo“ pravic do emisije nekaterim konkurentom tožeče stranke, ki naj bi izhajala iz uporabe tega pravila, ne da bi bilo treba začeti formalni postopek iz člena 88(2) ES.

61

Tožeča stranka meni, da je iz navedenih razlogov procesno upravičena.

62

Tožeča stranka v nasprotju s trditvijo tožene stranke in intervenientke v bistvu meni, da je Komisija dejansko preučila pravilo o prenosu z vidika prava državnih pomoči in da je glede tega v izpodbijani odločbi sprejela dokončno odločitev.

63

Po eni strani naj bi iz uvodnih izjav 9 in 10 izpodbijane odločbe izhajalo mnenje Komisije, da bi bili morebitni elementi pomoči, ki bi jih vseboval NNR, verjetno združljivi s skupnim trgom. Po drugi strani naj bi iz te odločbe izhajalo, da je Komisija zlasti preučila, ali so zaradi pravila o prenosu nekatera podjetja v ugodnejšem položaju v primerjavi z nekaterimi svojimi konkurenti, ki gradijo nove naprave in za katere se to pravilo ne uporablja. Nazadnje naj bi sklenila, da taka prednost vsekakor ne presega obsega, ki ga je mogoče utemeljiti z ekološko koristnostjo zadevnega pravila.

64

Tožeča stranka meni, da tudi dopis GD za konkurenco z dne 29. julija 2004 potrjuje, da je Komisija pred sprejetjem izpodbijane odločbe natančno preučila pravilo o prenosu z vidika prava državnih pomoči in da je v tem okviru upoštevala informacije iz pritožbe tožeče stranke. Komisija naj bi namreč v tem dopisu podrobno pojasnila, zakaj meni, da je pomoč v korist nekaterih podjetij iz nemškega energetskega sektorja, kakršno predvideva pravilo o prenosu, združljiva s skupnim trgom.

65

Tožeča stranka dodaja, da se dejstvo, da je Komisija v okviru postopka iz člena 9 Direktive 2003/87 upoštevala elemente državne pomoči, sklada ne le z izjavami, ki jih je Komisija 17. marca 2004 naslovila na države članice in v katerih je navedla, da namerava pri preučitvi NNR uporabiti pravo pomoči, ampak tudi z njenimi obveznostmi, kot so določene v členu 9(3), v povezavi z merilom št. 5 iz Priloge III k zadevni direktivi, in kot jih je razložila Komisija v točki 2.1.5 svojih navodil. Na podlagi tega merila NNR namreč ne more biti v nasprotju „z zahtevami Pogodbe, zlasti členov 87 in 88 Pogodbe“.

66

Tožeča stranka poleg tega opozarja, da se je Komisija z dopisom z dne 17. marca 2004 za prvo obdobje dodelitve odpovedala „uradni priglasitvi NNR na podlagi člena 88(3) ES“ in napovedala, da bo, če bi lahko nekatere določbe, vključene v NNR, postavile posamezna podjetja v ugodnejši položaj, po uradni dolžnosti sprožila „popolno“ preiskavo, ob začetku katere bi bilo treba zadevni vidik NNR zavrniti zaradi časa, ki je potreben za izvedbo take preiskave. Tožeča stranka na podlagi tega meni, da je Komisija s tem izrazila namero, da bo v odločbi, sprejeti na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87, zavrnila določbe NNR, glede katerih je potrebna poglobljena preiskava na podlagi člena 88(2) ES. Po drugi strani naj bi iz tega sledilo, da taka odločba, če ni v njej podan noben ugovor zoper NNR, pomeni, da Komisija ne namerava sprožiti postopka preiskave na podlagi člena 88(2) ES.

67

Iz navedenega naj bi izhajalo: prvič, da po mnenju Komisije pravila, vključena v NNR, katerih rezultat je „čezmerna dodelitev“ pravic, načelno niso združljiva s pravili glede državnih pomoči; drugič, da mora Komisija na podlagi svojih izjav NNR preučiti z vidika prava državnih pomoči na podlagi postopka, določenega s členom 9(3) Direktive 2003/87, in jih, kadar je to primerno, izločiti, če je potrebna temeljita preiskava na podlagi člena 88(2) ES, in tretjič, da je Komisija v obravnavanem primeru opravila tako preiskavo nemškega NNR na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87, ne da bi v izpodbijani odločbi zavrnila pravilo o prenosu.

68

Tožeča stranka meni, da zato trditvi tožene stranke, da izpodbijana odločba po eni strani ne temelji na členu 88 ES in da se po drugi strani besedilo te odločbe ne izreka o vprašanjih, povezanih z državnimi pomočmi, saj v izpodbijani odločbi ni podano izrecno in dokončno mnenje v smislu člena 88(3) ES o sestavnih elementih državne pomoči, ki bi jih lahko vsebovalo pravilo o prenosu, vključeno v nemški NNR, nista upoštevni. Glede tega se tožeča stranka sklicuje ne ustaljeno sodno prakso, na podlagi katere velja, da pravna opredelitev akta Skupnosti ni odvisna od poimenovanja ali oblike tega akta, ampak izključno od njegove narave, kakršna izhaja iz presoje na podlagi objektivnih meril (sodba Sodišča z dne 11. novembra 1981 v zadevi IBM proti Komisiji, 60/81, Recueil, str. I-2639, točka 9, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 24. marca 1994 v zadevi Air France proti Komisiji, T-3/93, Recueil, str. II-121, točki 43 in 51).

69

Zato bi bilo treba za opredelitev narave izpodbijane odločbe preveriti, ali ima ta zavezujoče pravne učinke glede elementov pomoči v nemškem NNR, vključno s pravilom o prenosu. Z vidika hierarhično višjih pravil prava Skupnosti (sodba Sodišča z dne 18. oktobra 1989 v zadevi Orkem proti Komisiji, 374/87, Recueil, str. I-3283, točka 28) bi bilo treba izpodbijano odločbo razumeti kot odločbo, sprejeto na področju državnih pomoči, saj je bilo z njo odobreno pravilo o prenosu, ne da bi bil sprožen formalni postopek na podlagi člena 88(2) ES (sodba Sodišča z dne 10. julija 1990 v zadevi Grčija proti Komisiji, C-259/87, Recueil, str. I-2845, točka 1 povzetka in fine). Z vidika elementov iz zgoraj navedene točke 66 in kljub besedilu uvodne izjave 9 izpodbijane odločbe naj bi objektivna presoja namreč pokazala, da je bila z zadevno odločbo pravno zavezujoče in dokončno ugotovljena združljivost pravila o prenosu z merilom št. 5 iz Priloge III k Direktivi 2003/87 in zato tudi s členom 87 ES. Tak sklep naj bi se poleg tega skladal tudi s smislom in z namenom postopka preiskave, ki je določen s členom 9 Direktive 2003/87 in katerega cilj naj bi bil zagotoviti skladnost nacionalnih pravil o dodelitvi s pravom Skupnosti. Vendar naj bi bila uresničitev tega cilja resno ogrožena, če bi bilo dopuščeno, da se Komisija v zadevnem postopku preiskave omeji le na poenostavljeno in začasno preverjanje z vidika prava pomoči ter nazadnje glede tega ne sprejme zavezujoče odločbe.

70

Tožeča stranka trdi, da zavezujoči pravni učinek izpodbijane odločbe z vidika prava pomoči izhaja tudi iz dejstva, da je Zvezna republika Nemčija medtem prenesla pravilo o prenosu, določeno v nemškem NNR, s sprejetjem člena 10 zakona o dodelitvi. Če namreč z izpodbijano odločbo ne bi bila odpravljena prepoved izvedbe iz člena 88(3), tretji stavek, ES (zgoraj v točki 68 navedena sodba Air France proti Komisiji, točka 47), bi bila ta prenos in tako vzpostavljena shema pomoči v nasprotju s to določbo (sodba Sodišča z dne 21. novembra 1991 v zadevi Fédération nationale du commerce extérieur des produits alimentaires in drugi, C-354/90, Recueil, str. I-5505, točka 12). Tožena stranka in Zvezna republika Nemčija naj bi torej očitno menili, da se zadevna prepoved izvedbe ne uporablja za shemo pomoči, kakršna je vzpostavljena s pravilom o prenosu in členom 10 zakona o dodelitvi. Nasprotno naj bi bilo s tem potrjeno, da ima izpodbijana odločba glede zadevnih elementov državnih pomoči nujno zavezujoče pravne učinke.

71

Zato naj ne bi bilo mogoče sprejeti trditev tožene stranke, da pravilo o prenosu na podlagi prava pomoči ni bilo uradno priglašeno. Po eni strani naj bi bila ta utemeljitev protislovna, ker se je Komisija z dopisom z dne 17. marca 2004 odpovedala taki uradni priglasitvi in je poleg tega izjavila, da namerava NNR preučiti z vidika prava pomoči. Če bi bilo po drugi strani stališče, ki ga zagovarja tožena stranka in na podlagi katerega se Komisiji ni treba dokončno izreči o NNR z vidika prava državnih pomoči, upoštevno, Komisija, ker se je odpovedala priglasitvi na podlagi prava pomoči, očitno ne bi ravnala zakonito. Komisija namreč ne bi smela odstopati od pravila iz člena 88(3) ES, ki nalaga priglasitev in naj bi ji zagotovilo možnost, da sproti in v interesu Skupnosti izvaja nadzor nad vsakim novim načrtom pomoči (sodba Sodišča z dne 9. oktobra 1984 v združenih zadevah Heineken Brouwerijen, 91/83 in 127/83, Recueil, str. I-3435, točka 14). V obravnavanem primeru naj bi Zvezna republika Nemčija izpolnila obveznost, ki izhaja iz te določbe, ker je pred nemškim NNR povzela zahteve Skupnosti in v ta pregled vključila vsa merila iz Priloge III k Direktivi 2003/87, vključno s sklicevanjem na člena 87 ES in 88 ES. Zato naj bi bilo zlasti na podlagi dopisa Komisije z dne 17. marca 2004 očitno, da je Zvezna republika Nemčija s predložitvijo NNR Komisiji želela ne le začasno presojo, ampak zagotovilo glede presoje nemškega NNR z vidika prava državnih pomoči. To naj bi potrjevale javne izjave, ki jih je dal zvezni minister za okolje po sprejetju izpodbijane odločbe.

72

Glede dopisa GD za konkurenco z dne 29. julija 2004 tožeča stranka meni, da tožena stranka upravičeno trdi, da to ni odločba, sprejeta na podlagi prava pomoči, ki bi jo lahko naslovnik zadevnega dopisa izpodbijal s tožbo na podlagi člena 230 ES (sodba Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C-367/95 P, Recueil, str. I-1719, točka 45). Poleg tega naj bi bilo na podlagi besedila zadevnega dopisa, ki se sklicuje na izpodbijano odločbo, popolnoma jasno, da naj ta ne bi imel samostojnih zavezujočih pravnih učinkov, ampak naj bi bil njegov namen le pojasniti presoje, na katerih temelji izpodbijana odločba. Tožeča stranka izpodbija tudi trditev intervenientke, da bi lahko tožeča stranka zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi nedelovanja in tako dosegla sprejetje odločitve na podlagi člena 88 ES. Tožeča stranka meni, da je treba v obravnavanem primeru, ker je bila sprejeta odločba na podlagi prava pomoči, za izpodbijanje zadevne odločbe vložiti ničnostno tožbo v skladu s členom 230 ES.

73

Tožeča stranka dodaja, da bi morala Komisija v bistvu sprožiti formalni postopek preiskave na podlagi člena 88(2) ES, saj ima pravilo o prenosu značilnosti pomoči v smislu člena 87(1) ES. Dodelitev pravic do emisije na podlagi tega pravila naj bi bila namreč prednost, zagotovljena nekaterim podjetjem ali panogam prek državnih sredstev in pod pogoji, ki ne ustrezajo običajnim tržnim pogojem (sodbi Sodišča z dne 11. julija 1996 v zadevi SFEI in drugi, C-39/94, Recueil, str. I-3547, točka 60, in z dne 29. aprila 1999 v zadevi Španija proti Komisiji, C-342/96, Recueil, str. I-2459, točka 41). S tega vidika naj nasprotne trditve intervenientke ne bi bile pravilne in poleg tega ne bi bile združljive z načelnim stališčem tožene stranke, da naj bi bilo mogoče pravila o dodelitvi obravnavati kot ukrepe pomoči.

74

Glede vprašanja, ali izpodbijana odločba tožečo stranko neposredno zadeva v smislu člena 230, četrti odstavek, ES z vidika prava pomoči, tožeča stranka trdi, da ta odločba sproža avtomatizem pri dodelitvi pravic do emisije podjetjem, za katera se uporablja sistem za trgovanje s pravicami (sodba Sodišča z dne 17. januarja 1985 v zadevi Piraiki-Patraiki in drugi proti Komisiji, 11/82, Recueil, str. I-207, točka 9, ter sklep Sodišča prve stopnje z dne 10. septembra 2002 v zadevi Japan Tobacco in JT International proti Parlamentu in Svetu, T-223/01, Recueil, str. II-3259, točka 46). Na podlagi upoštevnih določb Direktive 2003/87 naj bi bila Zvezna republika Nemčija po odobritvi nemškega NNR z izpodbijano odločbo zavezana k razdelitvi pravic v skladu z zadevnim NNR. Pri kakršnem koli odstopanju od NNR naj bi bili potrebni sprememba tega NNR in s tem tudi nova preiskava Komisije. Poleg tega naj ne bi bila nemškim organom niti z NNR niti z zakonom o dodelitvi podeljena nobena diskrecijska pravica v zvezi z razdeljevanjem pravic do emisije, ampak naj bi bilo določeno, da je treba te pravice upravljavcem naprav dodeliti glede na natančno določeno količino.

75

Tožeča stranka ugovarja trditvi intervenientke, da je izvajanje pravila o prenosu odvisno od številnih predhodnih diskrecijskih odločitev in splošnega okolja, ki ga še ni mogoče predvideti. Ta trditev naj ne bi bila pravilna, ker se očitno nanaša na proces odločanja podjetij, ki bi jih pravilo o dodelitvi lahko zadevalo. Če bi dopustili to trditev, v nasprotju s sodno prakso (sodba Sodišča prve stopnje z dne5. decembra 2002 v zadevi Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum proti Komisiji, T-114/00, Recueil, str. II-5121, točke od 72 do 74, in sklepni predlogi generalnega pravobranilca Jacobsa k sodbi Sodišča z dne 13. decembra 2005 v zadevi Komisija proti Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum, C-78/03 P, ZOdl., str. I-10737, I-10741, točka 62) ne bi bilo nikoli mogoče dejansko vložiti ničnostne tožbe, saj ob sprejetju sheme ni mogoče izključiti zamud pri sprejemanju odločitev v podjetjih, ki bi lahko bila upravičena do pomoči. Glede tega tožeča stranka opozarja, da je na podlagi sodne prakse merilo neposrednega zadevanja izpolnjeno, ko ni nobenega dvoma, da je nameraval naslovnik izpodbijanega akta ravnati v skladu s tem aktom (sodba Sodišča prve stopnje z dne 22. novembra 2001 v zadevi Mitteldeutsche Erdöl-Raffinerie proti Komisiji, T-9/98, Recueil, str. II-3367, točka 48). Nobenega dvoma naj ne bi bilo, da je Zvezna republika Nemčija nameravala uveljaviti sistem za trgovanje s pravicami v skladu z določbami nemškega NNR in zakona o dodelitvi. Poleg tega naj bi tudi Zvezna republika Nemčija priznala, da je mogoče pravilo o prenosu v prvem obdobju dodelitve uveljaviti brez diskrecijske presoje ob dodelitvi pravic do emisije na podlagi zakona o dodelitvi. Zato naj proces odločanja upravičenih podjetij ne bi bil odločilen in naj bi izpodbijana odločba tožečo stranko neposredno zadevala.

76

Tožeča stranka poleg tega meni, da jo ob upoštevanju sodne prakse glede državnih pomoči izpodbijana odločba tudi posamično zadeva v smislu člena 230, četrti odstavek, ES. Iz te sodne prakse naj bi izhajalo, da to velja, če je v izpodbijani odločbi določeno – kot je to določeno v obravnavanem primeru –, da so pomoči združljive s skupnim trgom, ne da bi bil sprožen formalni postopek preiskave, in če je treba tožečo stranko opredeliti kot zainteresirano stranko v smislu člena 88(2) ES (sodbi Sodišča z dne 19. maja 1993 v zadevi Cook proti Komisiji, C-198/91, Recueil, str. I-2487, točka 37, in z dne 15. junija 1993 v zadevi Matra proti Komisiji, C-225/91, Recueil, str. I-3203, točka 18). Ta načela naj bi se uporabljala zlasti za konkurenčna podjetja, če zadevna pomoč vpliva na njihov konkurenčni položaj, in sicer tudi pri odobritvi sheme pomoči, kakršna je shema, vzpostavljena s pravilom o prenosu (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 16. septembra 1998 v zadevi Waterleiding Maatschappij proti Komisiji, T-188/95, Recueil, str. II-3713, točki 60 in 62; z dne 27. septembra 2000 v zadevi BP Chemicals proti Komisiji, T-184/97, Recueil, str. II-3145, točki 29 in 40, ter z dne 21. marca 2001 v zadevi Hamburger Hafen- und Lagerhaus in drugi proti Komisiji, T-69/96, Recueil, str. II-1037, točka 41, in zgoraj v točki 75 navedena sodba Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum proti Komisiji, točka 71). Tožeča stranka dodaja, da bistveni namen zgoraj navedenih sodb Cook proti Komisiji in Matra proti Komisiji, to je zavarovanje polnega učinka procesnih jamstev, ki so zainteresiranim strankam podeljena na podlagi člena 88(2) ES, velja za shemo pomoči in tudi za posamično pomoč. Ko je shema pomoči odobrena, naj načelno ne bi bil več na voljo noben postopek pred Komisijo, na podlagi katerega bi bilo mogoče ohraniti zadevna procesna jamstva. Zato naj bi se v obravnavanem primeru uporabljala načela, določena z navedenimi sodbami.

77

Tožeča stranka meni, da je bilo pravilo o prenosu, čeprav se teoretično uporablja tudi za koksarne, papirno industrijo in upravljavce drugih vrst naprav, uvedeno za natančno določeno uporabo v sektorju proizvodnje elektrike, to je da bi zlasti družba RWE, kolikor je mogoče hitro, zamenjala neučinkovite termoelektrarne na lignit, ki močno onesnažujejo okolje, z novimi, bolj ekološkimi elektrarnami. Komisija naj bi namreč v dopisu GD za konkurenco z dne 29. julija 2004 priznala, kako pomembno je pravilo o prenosu prav glede te točke. V tem okviru tožeča stranka ugovarja trditvi, da naj ne bi bilo gotovo, da se bodo njeni trije veliki konkurenti sklicevali na pravilo o prenosu, saj naj bi obstajala konkretna možnost takega poteka dogodkov že v prvem obdobju dodelitve.

78

Tožeča stranka meni, da jo izpodbijana odločba zadeva tudi kot konkurentko družb, za katere se uporablja pravilo o prenosu, zlasti družbe RWE, saj je rezultat tega pravila precejšnja „čezmerna dodelitev“ pravic v korist teh podjetij, medtem ko je tožeča stranka zaradi drugačne sestave svojega parka elektrarn upravičena le do manjše dodelitve. Tako naj bi bila zlasti družbi RWE omogočeni prodaja presežnih pravic na trgu ter s tem znižanje proizvodnih stroškov in povečanje tržnega deleža v škodo tožeče stranke. Tak vpliv na konkurenčni položaj tožeče stranke naj bi zadostoval za to, da je ta procesno upravičena ob upoštevanju opredelitve pravila o prenosu za shemo pomoči (zgoraj v točki 76 navedena sodba Waterleiding Maatschappij proti Komisiji, točka 62). Zelo malo je namreč verjetno, da bi pravilo o prenosu povzročilo podobne omejitve zunaj sektorja električne energije. Poleg tega naj bi bilo mogoče v obravnavanem primeru že ob odobritvi sheme pomoči z zadostno gotovostjo ugotoviti, kako bo ta shema vplivala na konkurenčne odnose med tožečo stranko in družbami, upravičenimi do uporabe zadevne sheme. V nasprotju z mnenjem intervenientke naj tak pristop ne bi privedel do priznanja popularne tožbe (actio popularis), saj morajo biti tožeče stranke in upravičenci do pomoči na zadevnem trgu v konkurenčnem odnosu (zgoraj v točki 73 navedena sodba Waterleiding Maatschappij proti Komisiji, točke 62, 80 in 81, ter zgoraj v točki 76 navedena sodba Hamburger Hafen- und Lagerhaus in drugi proti Komisiji, točki 41 in 42). V obravnavanem primeru naj bi obstajal izrazito konkurenčen odnos med tožečo stranko na eni strani ter družbo RWE in drugima zadevnima elektropodjetjema na drugi strani (sodba Sodišča z dne 28. januarja 1986 v zadevi Cofaz in drugi proti Komisiji, 169/84, Recueil, str. I-391, točka 25).

79

Tožeča stranka poleg tega meni, da se vsekakor razlikuje od kroga drugih podjetij, ki sodelujejo v sistemu za trgovanje s pravicami in za katera velja pravilo o prenosu. To naj bi veljalo zlasti zaradi konkretnih učinkov – v praksi in že v prvem obdobju dodelitve – uporabe zadevnega pravila na konkurenčni položaj družbe RWE. Poročilo Zvezne republike Nemčije glede dodelitve pravic v tem obdobju naj bi namreč dokazovalo, da je bilo 79 % pravic dodeljenih napravam za proizvodnjo električne energije in da je bila najpomembnejša upravičenka na posamični ravni termoelektrarna na lignit v Severnem Porenju-Vestfaliji, glede katere tožeča stranka meni, da je termoelektrarna družbe RWE v kraju Niederaussem. Tožeča stranka dodaja, da naj pravilo o prenosu ne bi imelo primerljivega učinka na nobeno drugo podjetje.

80

Tožeča stranka nazadnje opozarja, da bi morala Komisija začeti formalni postopek preiskave na podlagi člena 88(2) ES, ker so ob sprejetju izpodbijane odločbe obstajali resni dvomi glede združljivosti pravila o prenosu s skupnim trgom. V takem postopku bi bila tožeča stranka zaslišana kot zainteresirana stranka v skladu s členom 88(2) ES (sodba Sodišča z dne 14. novembra 1984 v zadevi Intermills proti Komisiji, 323/82, Recueil, str. I-3809, točka 16, zgoraj v točki 76 navedena sodba Cook proti Komisiji, točka 29, ter zgoraj v točki 72 navedena sodba Komisija proti Sytraval in Brink’s France, točka 41).

81

Tožeča stranka meni, da je procesno upravičena v smislu člena 230, četrti odstavek, ES tudi na podlagi upoštevnih določb Direktive 2003/87, zlasti člena 9(3) v zvezi z merilom št. 5 iz Priloge III k zadevni direktivi.

82

Kar zadeva vprašanje neposrednega zadevanja tožeče stranke, ta najprej ugovarja trditvi tožene stranke, da naj Komisija s sprejetjem izpodbijane odločbe ne bi odobrila nemškega NNR, vključno s pravilom o prenosu. Komisija naj bi namreč v sporočilih potrdila, da je nekatere NNR odobrila v celoti ali delno in glede tega sprejete odločitve naj bi se enako razlagale tudi na nacionalni ravni. Tako razlago naj bi potrjevalo tudi besedilo člena 3(3) izpodbijane odločbe, v katerem je določeno, da je treba „za vse spremembe [NNR] […] opraviti postopek odobritve na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87“.

83

Poleg tega tožeča stranka izpodbija upoštevnost primerjave s postopkom zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, na katero se sklicujeta tožena stranka in intervenientka. Po eni strani naj bi imel v nasprotju z navedenim postopkom postopek priglasitve in preiskave na podlagi člena 9 Direktive 2003/87 svoj namen, to je predhodno ugotoviti morebitne kršitve prava Skupnosti na podlagi NNR. To naj ne bi držalo pri postopku zoper že obstoječe nacionalne ukrepe, ki niso bili predhodno priglašeni Komisiji. Po drugi strani naj odločitev o neuvedbi postopka zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES državi članici ne bi preprečevala preklica ali spremembe zadevnega ukrepa. Nasprotno naj bi bile v obravnavanem primeru države članice na podlagi člena 9 ter člena 11(1) in (4) Direktive 2003/87 zavezane k dodelitvi pravic do emisije na podlagi pravil NNR (ki jih Komisija ne izpodbija). Dejstvo, da mora država članica, če želi odstopiti od pravil NNR, tega načelno znova predložiti Komisiji, naj bi dokazovalo, da so za zadevno državo članico neizpodbijani deli NNR zavezujoči. Zato bi bilo treba odločitev o nenasprotovanju na podlagi člena 9 Direktive 2003/87 nujno obravnavati kot odobritev priglašenega NNR, in sicer še toliko bolj, če Komisija izrecno preuči posamezen del NNR in ga ne izpodbija, kot je to storila v uvodnih izjavah 9 in 10 izpodbijane odločbe. Nazadnje naj bi bilo področje uporabe člena 9(3) Direktive 2003/87 veliko ožje od področja uporabe člena 226 ES, saj naj bi bil njegov namen zagotoviti le skladnost sistemov za trgovanje s pravicami s pravom Skupnosti. Hkrati naj bi bila namena člena 9(3) v povezavi z merili, opredeljenimi v Prilogi III k zadevni direktivi, zagotoviti enakost obravnave udeležencev v sistemu za trgovanje s pravicami in preprečiti izkrivljanje konkurence. Zato naj se ta določba ne bi nanašala le na odnose med Komisijo in državo članico, ampak tudi na varstvo posameznika.

84

Morebitna diskrecijska pravica, ki bi bila Komisiji podeljena s členom 9(3) Direktive 2003/87, naj ne bi nasprotovala dejstvu, da odločitev, sprejeta na podlagi te določbe, pomeni odobritev. Komisija naj bi imela diskrecijsko pravico tudi pri nadzoru državnih pomoči in nihče naj ne bi nikoli podvomil, da pozitivna odločitev Komisije pomeni odobritev zadevnih državnih ukrepov (sklepni predlogi generalnega pravobranilca La Pergola k sodbi Sodišča z dne 20. februarja 1997 v zadevi Bundesverband der Bilanzbuchhalter proti Komisiji, C-107/95 P, Recueil, str. I-947, I-949, točka 10).

85

Nato tožeča stranka izpodbija trditev, da se po izteku trimesečnega roka iz člena 9(3) Direktive 2003/87 NNR, če mu ne bi nihče nasprotoval, ne bi štel kot odobren in zato prepovedan. Nasprotno naj bi se na podlagi člena 4(6) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88] Pogodbe ES (UL L 83, str. 1) in člena 10(6) Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (UL L 24, str. 1) po izteku zadevnega roka NNR štel kot odobren.

86

Tožeča stranka meni, da upoštevne določbe Direktive 2003/87 sprožajo avtomatizem, kar zadeva uporabo pravil nemškega NNR, ki jim izpodbijana odločba ne nasprotuje. Ko je bil nemški NNR odobren, naj bi bilo namreč de facto ugotovljeno, da bosta pravili o prenosu in posebni dodelitvi za prenehanje delovanja jedrskih elektrarn brez sprememb povzeti v zakonu o dodelitvi, ne da bi imeli pristojni organi kakršno koli diskrecijsko pravico pri dodeljevanju pravic do emisije posameznikom. Zato naj bi bili pogoji glede neposredne prizadetosti tožeče stranke, kakor so določeni v sodni praksi, izpolnjeni (zgoraj v točki 75 navedena sodba Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum proti Komisiji, točka 73). Temu sklepu naj ne bi nasprotovala niti možnost naknadnih prilagoditev števila pravic, ki jih je treba dodeliti po izboljšavi podatkov, niti obveznost ustreznega upoštevanja – po sprejetju odločitve na podlagi člena 9 Direktive 2003/87 – „pripomb javnosti“ v skladu s členom 11(1) zadevne direktive. Upoštevna pravila nemškega NNR naj bi bila namreč postavljena tako natančno, da bi jih bilo treba ob razhajanju pri njihovi uporabi, če bi bilo to potrebno po upoštevanju pripomb javnosti, znova priglasiti Komisiji.

87

Tožeča stranka poleg tega meni, da jo izpodbijana odločba tudi posamično zadeva v smislu člena 230, četrti odstavek, ES, ker jo ta odločba zadeva zaradi nekaterih njej lastnih zančilnosti, in dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikuje od vseh drugih gospodarskih subjektov, ki jih zadeva NNR, ter jo je zato treba obravnavati enako kot naslovnika. Komisija naj bi z odločitvijo, da je nemški NNR združljiv z merili iz Priloge III k Direktivi 2003/87, nemškemu zakonodajalcu omogočila sprejetje zakona o dodelitvi. Posledica tega zakona naj bi bila precejšnja prednost za elektropodjetja, zlasti družbo RWE, ki električno energijo proizvajajo predvsem v običajnih elektrarnah, v škodo drugih energetskih podjetij, kakršno je tožeča stranka, ki imajo precejšen park jedrskih elektrarn. Po eni strani naj se slednje ne bi mogle sklicevati na uporabo pravila o prenosu glede zamenjave jedrskih elektrarn, določene z Gesetz zur geordneten Beendigung der Kernenergienutzung zur gewerblichen Erzeugung von Elektrizität, po drugi strani pa naj jim zakon o dodelitvi ne bi ponujal nobenega zadostnega niti primerljivega nadomestila za tako zamenjavo.

88

Glede tega se tožeča stranka sklicuje na sodno prakso, na podlagi katere lahko splošni akt podjetja posamično zadeva, če ta oblikujejo omejen krog z dovolj izrazitimi značilnostmi v primerjavi s krogom podjetij, ki so v tem aktu abstraktno opredeljena, in če se obseg tega kroga med veljavnostjo ukrepa ne more več povečati (sodbi Sodišča z dne 26. junija 1990 v zadevi Sofrimport proti Komisiji, C-152/88, Recueil, str. I-2477, točka 11, in z dne 18. maja 1994 v zadevi Codorníu proti Svetu, C-309/89, Recueil, str. I-1853, točki 18 in 21). V nasprotju s trditvijo tožene stranke naj bi bilo to sodno prakso mogoče uporabiti tudi v obravnavanem primeru. Določbe sistema za trgovanje s pravicami naj bi namreč vplivale na konkretne pravne položaje, saj so z njimi močno spremenjene vsebina in meje lastninske pravice upravljavcev naprav, ki povzročajo emisije toplogrednih plinov, saj so bili namreč ti na podlagi tega sistema prikrajšani za pozitivno pravico, ki jim je dotlej dovoljevala emisijo CO2 .

89

Tožeča stranka dodatno pojasnjuje, da se, v nasprotju s trditvijo tožene stranke, negativni in neenakopravni učinki, ki izhajajo iz uporabe pravila o prenosu, pojavijo samo v omejenem krogu podjetij, dejavnih v sektorju proizvodnje električne energije, ter da jo poleg tega neposredno zadevajo, ker je sama eden od dveh upravljavcev jedrskih elektrarn, katerih proizvodnja bo zaustavljena v prvem obdobju dodelitve. Tožeča stranka namreč opozarja, da med štirimi velikimi nemškimi elektropodjetji družbi RWE in Vattenfall proizvedeta približno 60 % električne energije v termoelektrarnah na črni premog in le približno 16 % (RWE) oziroma 9 % (Vattenfall) v jedrskih elektrarnah. Nasprotno naj bi delež jedrske energije pri družbi E.ON in tožeči stranki trenutno znašal približno 34 % oziroma 37 % njune vgrajene moči. Medtem ko je park elektrarn družbe Vattenfall relativno sodoben, naj bi družba RWE razpolagala z bruto močjo v višini približno 7100 MW, ki bi jo bilo treba na podlagi informacij tožeče stranke vsaj delno zamenjati, in sicer pred letom 2007, z novimi napravami, za katere bi bilo mogoče uporabiti pravilo o prenosu. Nasprotno naj bi bili družba E.ON in tožeča stranka edini podjetji, ki bi morali po zaprtju jedrskih elektrarn v krajih Obrigheim (tožeča stranka) in Stade (E.ON) zaradi opuščanja jedrske energije v Nemčiji svoje jedrske zmogljivosti nadomestiti s proizvodnjo običajne električne energije, ne da bi imeli možnost uporabiti pravilo o prenosu. Prednost, ki naj bi iz tega v prvem obdobju dodelitve izhajala za upravljavce običajnih elektrarn in zlasti za družbo RWE, naj bi posebno močno vplivala na gospodarski položaj tožeče stranke (sklep Sodišča z dne 25. aprila 2002 v zadevi Galileo in Galileo International proti Svetu, C-96/01 P, Recueil, str. I-4025, točka 53). Poleg tega naj bi posamično zadevanje tožeče stranke izhajalo tudi iz več stvarnih okoliščin, zaradi katerih se ta razlikuje od vseh drugih gospodarskih subjektov, to je zlasti velikega deleža, ki ga znotraj njenih proizvodnih zmogljivosti električne energije zavzema jedrska energija, edinstvene sestave njenega parka elektrarn v primerjavi s sestavo parkov konkurenčnih podjetij ter izrecne omembe zaprtja jedrskih elektrarn v krajih Stade in Obrigheim v obrazložitvah osnutka zakona o dodelitvi, ki se nanašajo na pravilo o posebni dodelitvi. Tožeča stranka dodaja, da bodo posamični učinki, ki ji jih povzroča pravilo o prenosu, trajali več kot le prvo obdobje dodelitve, ker se od leta 2008 ne bo več mogla sklicevati na posebno dodelitev za jedrske elektrarne in ji načeloma ne bo treba zamenjati običajnih elektrarn, da bi se tako lahko zanjo uporabilo pravilo o prenosu (sodba Sodišča z dne 16. maja 1991 v zadevi Extramet Industrie proti Svetu, C-358/89, Recueil, str. I-2501, točka 17, in zgoraj v točki 68 navedena sodba Air France proti Komisiji, točka 82).

90

Tožeča stranka trdi, da pravilo o posebni dodelitvi ne more nadomestiti prednosti, ki jo imajo upravljavci običajnih elektrarn. Po eni strani naj bi ta določba spadala v sklop določb, s katerimi se izkrivlja konkurenca v škodo tožeče stranke, po drugi strani pa naj dodelitev pravic, ki jih na podlagi zadevnega pravila prejmejo upravljavci ob zaprtju jedrskih elektrarn, ne bi bila zadostna in naj bi pomenila izkrivljanje konkurence.

91

Na podlagi navedenega tožeča stranka meni, da jo izpodbijana odločba neposredno in posamično zadeva tudi z vidika Direktive 2003/87.

92

Tožeča stranka nasprotuje trditvi tožene stranke, da naj ne bi imela pravnega interesa. Izpodbija predvsem trditev, da naj bi se nemški NNR po razglasitvi ničnosti izpodbijane odločbe uporabljal v celoti zaradi izteka trimesečnega roka iz člena 9(3) Direktive 2003/87. Tožeča stranka meni, da naj bi bile stranke v tem primeru nasprotno v položaju, v katerem so bile pred sprejetjem izpodbijane odločbe (sodba Sodišča z dne 31. marca 1971 v zadevi Komisija proti Svetu, 22/70, Recueil, str. I-263, točki 59 in 60). Tudi na področju pomoči bi bilo treba pri razglasitvi ničnosti odločbe o odobritvi na podlagi sodne prakse in prakse odločanja Komisije ponoviti postopek (sodba Sodišča z dne 12. novembra 1998 v zadevi Španija proti Komisiji, C-415/96, Recueil, str. I-6993, točka 31), in sicer ne glede na iztek predpisanega dvomesečnega roka za izvedbo predhodne preučitve iz člena 88(3) ES. Po mnenju tožeče stranke se morajo ista načela uporabiti v obravnavanem primeru, zaradi česar bi morala Komisija pri razglasitvi ničnosti izpodbijane odločbe začeti nov postopek preiskave na podlagi člena 9 Direktive 2003/87.

93

Sodišče prve stopnje najprej opozarja, da tožena stranka in intervenientka izpodbijata dopustnost te tožbe, predvsem ker naj izpodbijana odločba ne bi neposredno zadevala tožeče stranke v smislu člena 230, četrti odstavek, ES in ker naj ta vsekakor ne bi imela pravnega interesa za vložitev tožbe zoper navedeno odločbo.

94

Najprej je treba preučiti vprašanje, ali ima tožeča stranka pravni interes za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo.

95

Po mnenju tožene stranke tožeča stranka nima pravnega interesa predlagati razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe, ker bi bila edina posledica morebitne razglasitve ničnosti razveljavitev zavrnitve treh delov nemškega NNR, ki jih je Komisija zavrnila v členu 1 navedene odločbe. Ker se je trimesečni rok iz člena 9(3) Direktive 2003/87 iztekel, taka razglasitev ničnosti ne bi mogla vplivati na izvajanje navedenega NNR v celoti, vključno z izpodbijanim pravilom o prenosu, in posledično ne bi mogla dati prednosti tožeči stranki. Tožeča stranka v bistvu ugovarja, da bi razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe po zgledu razglasitve ničnosti odločbe o odobritvi, sprejete na področju državnih pomoči, povzročila razveljavitev odobritve, ki jo je Komisija podelila glede pravila o prenosu, Komisija pa bi morala znova začeti postopek preiskave na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87, tako da bi stranke postavila v položaj, v katerem so bile pred sprejetjem izpodbijane odločbe – kljub izteku trimesečnega roka –, in znova odločati.

96

Glede pravnega interesa je treba spomniti na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je ničnostna tožba fizične ali pravne osebe dopustna le takrat, ko ima ta oseba interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 28. septembra 2004 v zadevi MCI proti Komisiji, T-310/00, ZOdl., str. II-3253, točka 44 in navedena sodna praksa). Prvi pogoj za tak interes je, da ima lahko razglasitev ničnosti tega akta pravne posledice (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. septembra 1995 v združenih zadevah Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, T-480/93 in T-483/93, Recueil, str. II-2305, točki 59 in 60 ter navedena sodna praksa) oziroma da lahko rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist (sodba Sodišča z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C-50/00 P, Recueil, str. I-6677, točka 21).

97

Zato je treba preveriti, ali bi v obravnavanem primeru morebitna razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe lahko dala prednost tožeči stranki. Tako bi bilo predvsem, če bi ta razglasitev ničnosti povzročila, da po eni strani pravila nemškega NNR, vključno s pravilom o prenosu, vsaj implicitno ne bi več dobila dovoljenja, ki bi bilo morda podeljeno z izpodbijano odločbo na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87, in da bi po drugi strani Komisija na podlagi te določbe znova odločala o združljivosti navedenega NNR z upoštevnimi določbami prava Skupnosti.

98

Tako je odgovor na vprašanje obstoja pravnega interesa odvisen od pravne narave postopka preiskave in pristojnosti odločanja Komisije na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 ter predvsem od vprašanja, ali izpodbijana odločba vsebuje odobritev celotnega nemškega NNR, vključno s pravilom o prenosu.

99

Zato je treba preučiti pravno naravo tega postopka in pristojnosti odločanja Komisije.

100

Ni sporno, da izpodbijana odločba s povsem formalnega vidika in kljub svojemu resničnemu vsebinskemu obsegu temelji samo na členu 9(3) Direktive 2003/87, ne pa na upoštevnih pravilih glede državnih pomoči, to je členih 87 ES in 88 ES, ter Uredbi št. 659/1999.

101

Glede pravne narave postopka preiskave iz člena 9(3) Direktive 2003/87 tožena stranka ob intervenciji intervenientke v bistvu trdi, da ta določba Komisiji ne podeljuje pristojnosti za odobritev priglašenega NNR, ampak samo pristojnost za zavrnitev tega NNR ali nekaterih njegovih delov na podlagi meril, naštetih v Prilogi III k navedeni direktivi. Tožeča stranka predvsem ugovarja, da bi bilo treba pri razglasitvi ničnosti izpodbijane odločbe znova začeti postopek preiskave in da bi bil iztek trimesečnega roka vsekakor pravna domneva, po kateri bi se navedeni NNR štel kot odobren.

102

Da bi Sodišče prve stopnje preizkusilo utemeljenost trditev, ki so jih v zvezi s tem navedle stranke, meni, da je treba dobesedno, kontekstualno in teleološko razlagati člen 9(3) Direktive 2003/87 (glede metodologije glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 20. novembra 2002 v zadevi Lagardère in Canal+ proti Komisiji, T-251/00, Recueil, str. II-4825, točka 72 in naslednje, ter z dne 6. oktobra 2005 v združenih zadevah Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals proti Komisiji, T-22/02 in T-23/02, ZOdl., str. II-4065, točka 41 in naslednje).

103

Najprej, kar zadeva vprašanje, ali izpodbijana odločba vsebuje odobritev nemškega NNR, je treba preučiti besedilo člena 9(3) Direktive 2003/87, ki je formalnopravna podlaga izpodbijane odločbe, kot se strinjajo stranke.

104

Sodišče prve stopnje v zvezi s tem opozarja, da besedilo člena 9(3), prvi stavek, na podlagi katerega „lahko Komisija ta [NNR] ali katerikoli njegov del zavrne“, kaže, da Komisija nima polne pristojnosti za odobritev, kot trdi tožeča stranka. Čeprav ta določba Komisiji res omogoča predhodni nadzor NNR, ki ga priglasi država članica, ostaja dejstvo, da je pristojnost Komisije za obravnavo in zavrnitev NNR zelo omejena, ker vsebuje vsebinske in časovne omejitve. Po eni strani je ta nadzor omejen na to, da Komisija presodi združljivost NNR z merili iz Priloge III in določbami člena 10 Direktive 2003/87, po drugi strani pa ga je treba izvesti v treh mesecih, potem ko država članica priglasi navedeni NNR.

105

V nasprotju z mnenjem tožeče stranke dejstvo, da so v členu 9(3), drugi stavek, Direktive 2003/87 navedene „predlagane spremembe“, ki jih „sprejme Komisija“, ne more izpodbijati te presoje. Te spremembe se namreč uvedejo v poznejši fazi postopka preiskave, in sicer po ugovorih Komisije glede priglašenega NNR ali nekaterih njegovih delov, njihov cilj pa je pravzaprav odpraviti ugovore, ki jih je Komisija prvotno izrekla glede njihove združljivosti z merili, navedenimi v Prilogi III, in določbami člena 10 Direktive 2003/87. Zato je dejstvo, da Komisija sprejme navedene spremembe, samo posledica njenih prvotnih ugovorov na podlagi njene omejene pristojnosti za nadzor in zavrnitev, ki ji je podeljena s členom 9(3) Direktive 2003/87, ne pa izraz splošne pristojnosti za odobritev. Dejstvo, da v tej določbi ni predvidena možnost sprejetja predlaganih sprememb NNR, predvsem kaže, da Komisija nasprotno nima take splošne pristojnosti za odobritev.

106

Poleg tega možnost, zavrniti priglašeni NNR ali nekatere njegove dele, ne ustreza absolutni obveznosti ukrepanja Komisije. Komisija mora po priglasitvi NNR seveda skrbno in nepristransko preveriti združljivost navedenega NNR z merili iz Priloge III in določbami člena 10 Direktive 2003/87 (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 21. novembra 1991 v zadevi Technische Universität München, C-269/90, Recueil, str. I-5469, točka 14, sodbi Sodišča prve stopnje z dne 11. septembra 2002 v zadevi Pfizer Animal Health proti Svetu, T-13/99, Recueil, str. II-3305, točka 171, in v zadevi Alpharma proti Svetu, T-70/99, Recueil, str. II-3495, točka 182). Vendar besedi „lahko […] zavrne“ vključujeta neko diskrecijsko pravico Komisije, primerljivo z diskrecijsko pravico, ki jo ima pri uporabi člena 226 ES, ki pa je ni dolžna uporabiti v vseh okoliščinah (glej sklep Sodišča prve stopnje z dne 14. januarja 2004 v zadevi Makedoniko Metro in Michaniki proti Komisiji, T-202/02, Recueil, str. II-181, točki 43 in 46 ter navedena sodna praksa). Iz tega izhaja, da če se Komisija, potem ko država članica priglasi svoj NNR, odpove izvajanju te pravice v treh mesecih od priglasitve, država članica lahko načeloma izvede navedeni NNR pod pogoji iz člena 11 in naslednjih Direktive 2003/87, ne da bi bila potrebna odobritev Komisije (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 23. novembra 2005 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, T-178/05, ZOdl., str. II-4807, točka 55). Treba je dodati, da to nikakor ne vpliva na splošno pristojnost Komisije za nadzor na podlagi členov 211 ES in 226 ES, za kateri ne velja nikakršen absolutni rok.

107

Prav tako iz besedila člena 9(3) Direktive 2003/87 izhaja, da se postopek preučitve NNR ne konča nujno z uradno odločitvijo, zlasti kadar država članica med tem postopkom vnese vse spremembe, ki jih je zahtevala Komisija. Poleg tega je v členu 9(3), drugi stavek, Direktive 2003/87 navedena samo negativna odločitev o zavrnitvi in ne odločitev o odobritvi ali odločitev o nenasprotovanju. Iz tega sledi, da ima Komisija določeno diskrecijsko pravico pri sprejetju take odločitve, ki jo uporabi predvsem, kadar država članica kljub ugovorom Komisije svojega NNR pred iztekom trimesečnega roka ne spremeni ali njegovo spremembo zavrne.

108

Zato je trditev tožeče stranke v nasprotju z besedilom člena 9(3) Direktive 2003/87.

109

Sodišče prve stopnje s kontekstualnega vidika ugotavlja, da v Direktivi 2003/87 ne obstajajo upoštevni elementi, ki bi omogočali boljšo določitev pravne narave postopka preiskave in pristojnosti odločanja, ki jo Komisija izvaja na podlagi člena 9(3) navedene direktive. Vendar je treba navedeni postopek in navedeno pristojnost primerjati z drugimi upravnimi nadzornimi sistemi, ki prav tako vključujejo pristojnost odločanja Komisije in med katerimi so sistemi, ki so jih navedle stranke, da bi opredelili pravno podlago in cilj zadevnega sistema.

110

V zvezi s tem so se stranke sklicevale predvsem na postopek nadzora državnih pomoči, ki je določen v členu 88 ES in pojasnjen v Uredbi št. 659/1999, ter na postopek zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES.

111

Zato je treba pojasniti, da sta postopek na področju državnih pomoči – če zadeva predhodno priglašene ukrepe na podlagi člena 88(3) ES – in postopek preiskave na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 v nasprotju s postopkom zaradi neizpolnitve obveznosti iz člena 226 ES primera predhodnega nadzora združljivosti nacionalnih ukrepov z nekaterimi določbami prava Skupnosti. Podobno kot je državi članici na podlagi člena 88(3), tretji stavek, ES prepovedano, da izvede priglašeni ukrep pomoči pred iztekom določenega roka, ta načeloma ne sme niti izvesti svojega NNR pred iztekom trimesečnega roka, določenega za ta predhodni nadzor na podlagi člena 9(3), prvi stavek, Direktive 2003/87, razen če Komisija državo članico pred iztekom tega roka obvesti, da ne bo nasprotovala. Po eni strani je ta začasna prepoved izvedbe NNR povezana z možnostjo Komisije, da do konca tega roka zavrne ves zadevni NNR ali njegov del zaradi morebitne nezdružljivosti predvsem z merili iz Priloge III. Po drugi strani iz tega izhaja, da lahko država članica na podlagi drugega stavka navedene določbe pri ugovorih Komisije zoper NNR ali nekatere njegove dele sprejme odločitev o dodelitvi v smislu člena 11(1) – v katerem se zahteva, naj je NNR „pripravljen na podlagi člena 9“ –, samo če Komisija sprejme spremembe, ki jih predlaga za odpravo teh ugovorov. Nasprotno pa se v členu 9(3) Direktive 2003/87 v nasprotju s členom 88(3), tretji stavek, ES za odpravo te prepovedi izvedbe NNR ne zahteva sprejetje uradne odločitve Komisije. Iz tega izhaja, da načeloma, če Komisija v predvidenem roku ne poda izrecnih ugovorov, samo iztek trimesečnega roka državi članici omogoča, da izvede NNR, kot je bil priglašen (zgoraj v točki 106 navedena sodba Združeno kraljestvo proti Komisiji, točka 55).

112

Sodišče prve stopnje poleg tega meni, da samo dejstvo, da ima postopek preučitve NNR značaj predhodnega nadzora, ne pomeni, da se mora navedeni postopek končati z odločitvijo, ki podeljuje pravice glede zakonitosti, in možnostjo izvajanja priglašenih ukrepov. Medtem ko pravila o pomočeh temeljijo na načelu splošne prepovedi – povezani z domnevo nezakonitosti –, po katerem ukrepi pomoči v smislu člena 87(1) ES načeloma niso združljivi s skupnim trgom, člen 9(3) Direktive 2003/87 ne temelji na takem načelu in ni namenjen za odstopanje od kakršne koli splošne prepovedi. Namen te določbe je nasprotno zagotoviti pravilno delovanje sistema za trgovanje s pravicami, tako da države članice dodelijo pravice do emisije na podlagi svojega NNR, katerega pravila za dodelitev niso podrejena nadzoru, ki je omejen predvsem na preverjanje, ali država članica upošteva merila, našteta v Prilogi III k navedeni direktivi. Prav tako v okoljskem pravu Skupnosti ne obstaja predpis primarnega ali sekundarnega prava, ki bi državi članici – čeprav iz previdnosti – po zgledu splošne prepovedi iz člena 87 ES prepovedoval sprejetje nekaterih ukrepov na podlagi izvajanja Direktive 2003/87 in sistema za trgovanje s pravicami. Nasprotno, država članica ima na podlagi člena 176 ES možnost ohraniti ali vzpostaviti strožje varstvene ukrepe v primerjavi z ukrepi, določenimi v zakonodaji Skupnosti, če so ti ukrepi združljivi s Pogodbo na splošno (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 14. aprila 2005 v zadevi Deponiezweckverband Eiterköpfe, C-6/03, ZOdl., str. I-2753, točke od 27 do 32).

113

Sodišče prve stopnje meni, da zgoraj v točki 112 navedene razlike med postopkom preiskave državnih pomoči in postopkom preučitve NNR razkrivajo temeljno razliko med tema sistemoma predhodnega nadzora. Iz tega izhaja, da je treba jasno razlikovati tudi med pravnimi učinki ukrepov, ki jih Komisija na podlagi teh sistemov sprejme za države članice in zadevna podjetja.

114

Tako je uradna odločitev o združljivosti v smislu člena 88(3), tretji stavek, ES, ki jo Komisija sprejme na podlagi postopka preiskave državnih pomoči, odločitev o odobritvi, s katero se izrecno priznava zakonitost priglašene pomoči in brez katere ta pomoč načeloma ni zakonita in je ni mogoče dodeliti (glej člen 4(2) in (3) ter člen 7(2) in (3) Uredbe št. 659/1999). Nasprotno pa odločitev o nezdružljivosti samo pravno zavezujoče potrjuje splošno prepoved iz člena 87 ES in prepoved izvajanja pomoči (glej člen 7(5) Uredbe št. 659/1999). Potreba po taki odobritvi, ki odstopa od splošnega načela prepovedi državnih pomoči, kot je določena v členu 87(1) ES, je nazadnje potrjena s pravno domnevo, ki izhaja iz člena 4(6), prvi stavek, Uredbe št. 659/1999, po katerem se zadevna pomoč „šteje [za] odobr[eno]“, če Komisija ni sprejela odločbe v roku (glej tudi sodbo Sodišča z dne 11. decembra 1973 v zadevi Lorenz, 120/73, Recueil, str. I-1471, točka 5).

115

Nasprotno pa se predhodni nadzor na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 ne konča nujno z odločitvijo o odobritvi, ker mora Komisija ukrepati samo, če meni, da je treba nasprotovati nekaterim delom priglašenega NNR in sprejeti odločitev o zavrnitvi, če država članica noče spremeniti svojega NNR (glej zgoraj navedeno točko 106). Poleg tega je treba te ugovore in odločitev o zavrnitvi sprejeti v treh mesecih od priglasitve NNR. Brez tega namreč priglašeni NNR postane dokončen in zanj velja domneva zakonitosti, ki državi članici omogoča, da ga izvede v zadevnem obdobju dodelitve. Zato ta posebni nadzor temelji na domnevi zakonitosti državnega ukrepa, za kateri velja samo začasna prepoved izvedbe. Iz tega sledi, da vsake odločitve Komisije o zavrnitvi NNR ali nekaterih njegovih delov, čeprav Komisija v njej izrecno dovoljuje druge dele tega NNR ali pa odločitev vsebuje obrazložitve, zakaj Komisija ne namerava nasprotovati tem delom, in čeprav odločitvi sledi sprejetje sprememb navedenega NNR, ni mogoče šteti za odobritev, kot akt, ki podeljuje pravice, ker priglašeni ukrepi po svoji naravi v tem okviru ne zahtevajo take odobritve.

116

Ugotovitve, navedene zgoraj v točkah od 103 do 115, potrjuje teleološka razlaga člena 9(3) Direktive 2003/87.

117

S teleološkega vidika je namen postopka, začetega na podlagi te določbe, poleg možnosti predhodnega nadzora Komisije zagotoviti državam članicam pravno varnost in jim zlasti omogočiti, da se hitro odločijo, kako lahko dodelijo pravice do emisije in upravljajo sistem za trgovanje s pravicami na podlagi svojega NNR v zadevnem obdobju dodelitve. Ob upoštevanju omejenega trajanja tega obdobja, ki je tri leta ali pet let (člen 11 Direktive 2003/87), imajo Komisija in tudi države članice legitimen interes, da se vsak spor o vsebini NNR reši hitro ter da NNR v celotnem obdobju veljavnosti ni izpostavljen tveganju, da mu bo Komisija nasprotovala.

118

Poleg tega bi določitev prepovedi izvedbe NNR, v nasprotju z izvajanjem pravil glede državnih pomoči, katerih namen je takoj preprečiti nastanek položaja, ki je v nasprotju z določbami Pogodbe in cilji notranjega trga, izvajanje ciljev Direktive 2003/87, zlasti vzpostavitev sistema za trgovanje s pravicami, namenjenega za pospeševanje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov na stroškovno in ekonomsko učinkovit način (člen 1 navedene direktive), ovirala, dokler Komisija ne sprejme odločitve o odobritvi.

119

Iz zgornjega izhaja, da trditve tožeče stranke, da izpodbijana odločba vsebuje implicitno odobritev nemškega NNR, vključno s spornim pravilom o prenosu, ni mogoče sprejeti.

120

Glede trditve tožeče stranke, da se priglašeni NNR šteje kot odobren ob izteku trimesečnega roka iz člena 9(3), prvi stavek, Direktive 2003/87, iz ugotovitev v zgoraj navedenih točkah od 103 do 119 izhaja, da nenasprotovanje Komisije ob izteku tega roka a fortiori ne more ustvariti nobene pravne domneve o odobritvi NNR, ker Komisija nima splošne pristojnosti stricto sensu za odobritev priglašenega NNR. Sodišče prve stopnje glede tega opozarja, da ima Komisija samo omejeno pristojnost za nadzor in zavrnitev, ki je omejena samo na merila, našteta v Prilogi III in določbah člena 10 navedene direktive. Zato je edina posledica izteka tega roka, da NNR – ki je upravičen do domneve zakonitosti, če Komisija ne nasprotuje – postane dokončen in ga država članica lahko izvede, ne da bi to zahtevalo kakršno koli splošno odobritev Komisije.

121

To presojo podpira dejstvo, da v členu 9(3) Direktive 2003/87 ni določeno nobeno izrecno pravilo, s katerim bi bila uvedena pravna domneva, kakršno navaja tožeča stranka. Zakonodajalec Skupnosti seveda lahko določi taka pravila, kadar meni, da je to nujno potrebno v interesu pravne varnosti strank v postopku. Kot trdi tožeča stranka, je zakonodajalec Skupnosti namreč uporabil to pristojnost v členu 4(6) Uredbe št. 659/1999 v interesu države članice, da bi ta lahko izvedla ukrep pomoči po izteku dvomesečnega roka od njegove priglasitve, ne da bi tvegala morebiten naknaden ukrep Komisije. Prav tako je v členu 10(6) Uredbe št. 139/2004 v interesu podjetij, ki priglasijo načrt koncentracije, določeno, da se koncentracija šteje za združljivo s skupnim trgom, če Komisija ne odloči v roku, določenem v navedeni uredbi. Vendar je treba ugotoviti, da so ta pravila utemeljena prav s tem, da zadevni nadzorni sistemi v nasprotju s sistemom, določenim v členu 9(3) Direktive 2003/87, zahtevajo izrecno odobritev, ki podeljuje pravice in jo uprava izda, da se priglašeni načrt ukrepov lahko izvede. Poleg tega so ta pravila izjeme in morajo torej biti izrecno določena v zadevnih predpisih, ker vključujejo spremembo pravne strukture z dodelitvijo odobritve ne glede na kakršno koli ukrepanje Komisije.

122

Zato nenasprotovanje Komisije pred iztekom trimesečnega roka iz člena 9(3) Direktive 2003/87 ne pomeni, da je bil priglašeni NNR odobren na podlagi pravne domneve. Treba je dodati, da bi trditev tožeče stranke lahko vplivala na pristojnost za nadzor, ki jo ima Komisija na podlagi člena 226 ES in jo mora imeti možnost uporabljati, glede na omejeni nadzor, ki ga izvaja na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87, pri morebitnih kršitvah prava Skupnosti, ki niso kršitve meril iz Priloge III ali določb člena 10 navedene direktive.

123

Sodišče prve stopnje meni, da glede na zgornje ugotovitve morebitna razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe ne more dati nikakršne prednosti tožeči stranki, s katero bi ta lahko utemeljila svoj pravni interes v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 96.

124

Prvič, kljub vprašanju, ali bi morala Komisija zaradi te razglasitve ničnosti znova odločiti o nemškem NNR na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87, navedena razglasitev ničnosti ne more temeljiti na delu, ki ni povezan s predmetom in pravnim obsegom izpodbijane odločbe, kot sta določena predvsem v njenem izreku. Vendar so bile po eni strani v členu 1 izpodbijane odločbe zavrnjene samo nekatere naknadne prilagoditve nemškega NNR in ne pravilo o prenosu, ki ga primarno izpodbija tožeča stranka. Po drugi strani iz ugotovitev v zgoraj navedenih točkah od 103 do 119 izhaja, da tudi izpodbijana odločba ne vsebuje nikakršne – niti izrecne niti implicitne – odobritve nemškega NNR v celoti, vključno z izpodbijanim pravilom o prenosu. Zato v nasprotju z razglasitvijo ničnosti odločitve o združljivosti, sprejete na področju državnih pomoči, in s ciljem, za kateri si prizadeva tožeča stranka, morebitna razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe ne more povzročiti razveljavitve te odobritve.

125

Zato kot trdi tožena stranka, razglasitev ničnosti izreka izpodbijane odločbe ne more izpolniti glavnega namena tožbe tožeče stranke. Iz tega tudi izhaja, da izrek izpodbijane odločbe ne škodi tožeči stranki in da ji posledično razglasitev ničnosti tega izreka ne more dati prednosti. Zato tožeča stranka v zvezi s tem ne utemeljuje pravnega interesa, tožbo pa je treba razglasiti za nedopustno.

126

Drugič, ker se predlog tožeče stranke za razglasitev ničnosti nanaša na uvodni izjavi 9 in 10 izpodbijane odločbe, tudi ta predlog ni dopusten. Res je, da se ti uvodni izjavi v bistvu sklicujeta na presojo Komisije na podlagi člena 88(3) ES in pravilo o prenosu, za katero Komisija meni, da mu ni treba nasprotovati. Poleg tega, kar zadeva zakonitost pravila o prenosu, je v zgoraj navedenem sporočilu COM(2004) 500 konč. povzeta in dopolnjena obrazložitev izpodbijane odločbe, ki je bila glede tega sprejeta istega dne, s čimer je dopolnjena obrazložitev, ki jo mora sodišče Skupnosti načeloma tudi upoštevati ob nadzoru zakonitosti (glej po analogiji sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2003 v zadevi Verband der freien Rohrwerke in drugi proti Komisiji, T-374/00, Recueil, str. II-2275, točke od 122 do 124).

127

Vendar kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, ima lahko samo izrek odločbe pravne učinke in posledično posega v njen položaj, ne glede na utemeljitev te odločbe. Nasprotno zoper presojo iz obrazložitve odločbe ni mogoče vložiti ničnostne tožbe in sodišče Skupnosti lahko nadzoruje njeno zakonitost le, če presoja kot obrazložitev akta, ki posega v položaj, pomeni potrebno podporo izreku tega akta (glej v tem smislu sklep Sodišča z dne 28. januarja 2004 v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C-164/02, Recueil, str. I-1177, točka 21, ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 19. marca 2003 v zadevi CMA CGM in drugi proti Komisiji, T-213/00, Recueil, str. II-913, točka 186) oziroma če se lahko zaradi te obrazložitve najmanj spremeni vsebina tega, kar je bilo odločeno v izreku zadevnega akta (glej v tem smislu zgoraj v točki 102 navedeno sodbo Lagardère in Canal+ proti Komisiji, točki 67 in 68). V zvezi s tem je treba spomniti, da je izrek akta neločljivo povezan z njegovo obrazložitvijo, tako da ga je treba razlagati, če je potrebno, ob upoštevanju razlogov, ki so vodili do njegovega sprejetja (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 30. septembra 2003 v združenih zadevah Cableuropa in drugi proti Komisiji, T-346/02 in T-347/02, Recueil, str. II-4251, točka 211 in navedena sodna praksa).

128

Z vidika te sodne prakse je potrjen sklep, da izpodbijana odločba ne škodi tožeči stranki in da ji razglasitev ničnosti te odločbe ne bi dala prednosti ob upoštevanju resničnega namena tožbe, in sicer predloga za razveljavitev domnevne odobritve pravila o prenosu, dodeljene z izpodbijano odločbo. Zadevna obrazložitev, zlasti obrazložitev glede pravila o prenosu, navedena v uvodni izjavi 10 izpodbijane odločbe, namreč nikakor ni povezana ali se nikakor ne odraža v izreku navedene odločbe in poleg tega – iz razlogov, navedenih v točkah od 103 do 122 zgoraj – ne more spremeniti vsebine navedenega izreka. Pravno namreč ni mogoče ustvariti take povezave, ker je to odločba o zavrnitvi, sprejeta na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87, ki lahko po svoji naravi v izreku povzema samo dele NNR, ki jih Komisija izpodbija in zavrača, ne pa delov, ki jim ne namerava nasprotovati.

129

Čeprav se Komisija v obrazložitvi izpodbijane odločbe z obiter dictum izreka o delih NNR, ki jim ne nasprotuje, ta obrazložitev ne more imeti obveznih pravnih učinkov ali potrebovati podpore izreka navedene odločbe, ker Komisiji v členu 9(3) Direktive 2003/87 ni podeljena pristojnost, da pravno zavezujoče ugotovi zakonitost pravila, vključenega v NNR. Poleg tega v teh okoliščinah navedena obrazložitev tudi ne more biti uporaben element za razlago izreka izpodbijane odločbe v smislu sodne prakse iz zgoraj navedene točke 127.

130

Posledično, ker v izreku izpodbijane odločbe ni bilo sprejeto pravno zavezujoče stališče glede pravila o prenosu, obrazložitev navedene odločbe o navedenem pravilu in njegovi morebitni združljivosti s pravili glede državnih pomoči ni predmet nadzora, ki ga sodišče Skupnosti izvaja v tem sporu, ter ne more utemeljiti nikakršnega pravnega interesa tožeče stranke.

131

Nazadnje je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da bi bilo treba izpodbijano odločbo opredeliti glede na njeno pravo naravo, kot izhaja iz presoje, opravljene na podlagi objektivnih meril, in ne glede na njeno poimenovanje ali obliko (zgoraj v točki 68 navedeni sodbi IBM proti Komisiji, točka 9, in Air France proti Komisiji, točki 43 in 51).

132

Prvič, v Direktivi 2003/87, zlasti v merilu št. 5 iz Priloge III k tej direktivi, je seveda že predvidena možnost razlik med določbami NNR in pravom državnih pomoči ter je tako Komisiji naloženo, naj to upošteva v postopku preiskave na podlagi člena 9(3) navedene direktive. Poleg tega ni izključeno, da je pod nekaterimi pogoji priglasitev NNR na podlagi člena 9(1), drugi pododstavek, Direktive 2003/87 tudi priglasitev v smislu člena 88(3) ES oziroma da jo je treba šteti kot tako.

133

Iz tega izhaja, da morajo biti deli priglašenega NNR, ki lahko kršijo člen 87 ES, predmet predhodne preučitve, ki jo opravi Komisija, in so morda lahko razlog za začetek vzporednega postopka na podlagi Uredbe št. 659/1999. Če Komisija po tej predhodni preučitvi meni, da je treba začeti tak postopek in da vsebina priglasitve ni dovolj popolna, da bi se lahko štela za priglasitev v smislu člena 88(3) ES, lahko namreč po potrebi na podlagi Uredbe št. 659/1999 državo članico zaprosi za informacije, potrebne za podrobnejšo preučitev delov NNR z vidika člena 87 ES. V zvezi s tem je treba spomniti, da mora država članica na podlagi člena 88(3) ES načeloma – ob upoštevanju nekaterih izjem, kot so določene v Uredbi Sveta (ES) št. 994/98 z dne 7. maja 1998 o uporabi členov [87] in [88] Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za določene vrste horizontalne državne pomoči (UL L 142, str. 1) – obvestiti Komisijo o vsakem načrtu za dodelitev pomoči. Ta obveznost je pravno ločena in načeloma ni odvisna od obveznosti priglasitve NNR na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87. Odločba, ki temelji samo na členu 9(3) Direktive 2003/87, ne pa na členih 87 ES in 88 ES, Komisiji omogoča, da opravi le prima facie presojo elementov državne pomoči NNR z vidika prava državnih pomoči, ki ne more vplivati na možnost sprejetja uradne odločitve v smislu člena 88(3), tretji stavek, ES.

134

Drugič, niti Direktiva 2003/87, sprejeta samo na podlagi člena 175 ES in ne na podlagi člena 89 ES, niti pravno nezavezujoči ukrepi, sprejeti v tem okviru, kot je dopis Komisije z dne 17. marca 2004 (glej točke od 21 do 24 zgoraj), ne morejo veljavno omejiti obsega in polnega učinka pravil o nadzoru državnih pomoči (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 12. novembra 1992 v združenih zadevah Kerafina in Vioktimatiki, C-134/91 in C-135/91, Recueil, str. I-5699, točka 20, ter zgoraj v točki 76 navedeno sodbo BP Chemicals proti Komisiji, točka 55). Ker ne obstaja upoštevna pravna podlaga, Direktiva 2003/87 namreč ob upoštevanju ugotovitev v točki 132 zgoraj ne more biti lex specialis, ki bi omogočal nadzor državnih pomoči v postopku preiskave, določenem v členu 9(3) navedene direktive. Prav tako Direktiva 2003/87, v primeru ko je potrebna popolna priglasitev nekaterih pravil NNR na podlagi prava pomoči, ne more omogočiti odstopanja od prepovedi izvedbe, določene v členu 88(3), tretji stavek, ES. Iz tega sledi, da se posameznik, če država članica ne upošteva te prepovedi izvajanja, lahko sklicuje na polni učinek člena 88(3), tretji stavek, ES pred nacionalnimi sodišči (zgoraj v točki 70 navedena sodba Sodišča v zadevi Fédération nationale du commerce extérieur des produits alimentaires in drugi, točka 12, ter sodba Sodišča z dne 27. oktobra 2005 v združenih zadevah Casino France in drugi, od C-266/04 do C-270/04, C-276/04 in od C-321/04 do C-325/04, ZOdl., str. I-9481, točka 30). Iz tega nazadnje izhaja, da odločitev o zavrnitvi, sprejeta samo na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87, ne more imeti vseh pravnih posledic odločitve, sprejete na podlagi člena 88 ES v povezavi s členoma 4 ali 7 Uredbe št. 659/1999. Ta ugotovitev v ničemer ne vpliva na dejstvo, da kadar priglasitev NNR v smislu člena 9(1) Direktive 2003/87 izpolnjuje tudi pogoje za priglasitev na podlagi člena 88(3) ES (glej točko 132 zgoraj), neobstoj predhodne preučitve in sprejetja odločitve Komisije na podlagi prava državnih pomoči v rokih, določenih v členu 4(5) Uredbe št. 659/1999, pomeni, da obstaja implicitna odločitev o odobritvi ukrepov pomoči, priglašenih na podlagi člena 4(6) navedene uredbe, ki pa je vseeno pravno drugačna od odločitve, sprejete na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87.

135

Tretjič, te presoje ne izpodbija dejstvo, da je treba v skladu z merilom št. 5 iz Priloge III k Direktivi 2003/87 tudi pri izvajanju NNR upoštevati člena 87 ES in 88 ES. To merilo je namreč samo izraz dobro ustaljenega načela prava Skupnosti, da se mora vsak akt sekundarnega prava izvajati tako, da ne posega v pravila Pogodbe ali katero koli drugo pravilo primarnega prava, kot so splošna pravna načela ali temeljne pravice. Vendar ta splošna obveznost, upoštevati pravo Skupnosti, ne more pomeniti, da je treba izvesti upravni postopek na podlagi vseh upoštevnih postopkovnih in matrialnopravnih določb, kot so določbe Uredbe št. 659/1999, ampak Komisiji nalaga, naj opravi presojo prima facie na podlagi izvajanja Direktive 2003/87 (glej točko 134 zgoraj). Nazadnje, postopek preiskave na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 Komisiji nikakor ne omogoča, da državam članicam dovoli odstopanje od določb prava Skupnosti, ki jih ta direktiva ne vsebuje (glej po analogiji zgoraj v točki 134 navedeno sodbo Kerafina in Vioktimatiki, točka 20, ter zgoraj v točki 76 navedeno sodbo BP Chemicals proti Komisiji, točka 55).

136

Četrtič, Sodišče prve stopnje opozarja, da iz dopisa Komisije z dne 29. julija 2004 (glej točke od 41 do 46 zgoraj) izhaja, da je ta samo pojasnila, zakaj v izpodbijani odločbi ni sprejela dokončne odločitve o združljivosti nemškega NNR in pravila o prenosu s skupnim trgom v smislu člena 87 ES. Komisija je predvsem navedla, da bi bila „morebitna pomoč po opravljeni presoji na podlagi člena 88(3) ES verjetno združljiva s skupnim trgom“. Iz tega sledi, da je Komisija glede na svoje izjave opravila samo začasno presojo pravila o prenosu z vidika pravil glede državnih pomoči. Vendar ob upoštevanju ugotovitev v točkah od 103 do 122 zgoraj te začasne presoje ni mogoče razlagati, kot da je dokončno stališče o tem.

137

Iz tega sledi, da je treba tožbo tožeče stranke zavreči kot nedopustno, ker pravni interes ni podan. V teh okoliščinah ni treba več preveriti, ali izpodbijana odločba neposredno in posamično zadeva tožečo stranko v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.

138

Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je treba to tožbo zavreči kot nedopustno.

139

V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka z vsemi predlogi ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi tožene stranke naloži plačilo stroškov postopka.

140

V skladu s členom 87(4), prvi pododstavek, tega poslovnika države članice, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Zato se Zvezni republiki Nemčiji kot intervenientki naloži plačilo njenih stroškov.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (tretji senat)

sklenilo:

Pravni okvir

Dejansko stanje

I – Dopis Komisije z dne 17. marca 2004

II – Nemški NNR

III – Nemški energetski trg

IV – Upravni postopek

A – Pritožba tožeče stranke

B – Izpodbijana odločba in sporočilo Komisije z dne 7. julija 2004

C – Dopis Komisije z dne 29. julija 2004

D – Dopisa Komisije z dne 3. in z dne 27. avgusta 2004

Postopek in predlogi strank

I – Trditve strank

A – Trditve tožene stranke in intervenientke

B – Trditve tožeče stranke

1.  Uvodne ugotovitve

2. Procesno upravičenje tožeče stranke z vidika prava pomoči

a) Opredelitev izpodbijane odločbe za odločbo, ki je bila sprejeta glede državnih pomoči

b) Neposredno zadevanje tožeče stranke

c) Posamično zadevanje tožeče stranke

3. Procesno upravičenje tožeče stranke na podlagi Direktive 2003/87

a) Uvodna ugotovitev

b) Neposredno zadevanje tožeče stranke

c) Posamično zadevanje tožeče stranke

4. Pravni interes tožeče stranke

II – Presoja Sodišča prve stopnje

A – Pogoji za pravni interes

B – Pravna narava postopka preiskave in pristojnosti odločanja Komisije na podlagi člena 9 Direktive 2003/87

1. Uvodne ugotovitve

2. Morebitna odobritev v izpodbijani odločbi

a) Dobesedna razlaga člena 9(3) Direktive 2003/87

b) Kontekstualna razlaga člena 9(3) Direktive 2003/87

c) Teleološka razlaga člena 9(3) Direktive 2003/87

3. Učinki izteka trimesečnega roka iz člena 9(3), prvi stavek, Direktive 2003/87

4. Pravni učinki morebitne razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe

5. Neobstoj odločbe, sprejete glede pomoči, z vidika vsebine

Stroški