Zadeva T-322/01

Roquette Frères SA

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Natrijev glukonat – Člen 81 ES – Globa – Člen 15(2) Uredbe št. 17 – Smernice o načinu določanja glob – Obvestilo o ugodni obravnavi – Načelo sorazmernosti – Enako obravnavanje – Načelo ne bis in idem“

Povzetek sodbe

1.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Konkreten vpliv na trg

(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A, prvi pododstavek)

2.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve

(Uredba Sveta št. 17, člen 15)

3.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve

(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); obvestilo Komisije 98/C 9/03)

4.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Škodovanje konkurenci – Merila za presojo

(člen 81(1) ES)

5.      Postopek – Tožba – Zahteve obličnosti

(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(1)(c))

6.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev

(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); obvestilo Komisije 96/C 207/04)

7.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Nenalaganje ali zmanjševanje globe v zameno za sodelovanje podjetja, ki se mu očita kršitev

(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); obvestilo Komisije 96/C 207/04, naslova B(b) in C)

8.      Konkurenca – Globe – Sankcije Skupnosti in sankcije, naložene v državi članici ali tretji državi, zaradi kršitve nacionalnega konkurenčnega prava

(Uredba Sveta št. 17, člen 15)

9.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Promet podjetja, ki stori kršitev

(Uredba Sveta št. 17)

10.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev

(člen 81(1) ES; Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A)

11.    Postopek – Predlog za ponovni začetek ustnega postopka

(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 62)

12.    Konkurenca – Globe – Znesek – Pooblastilo za odločanje po prostem preudarku Komisije – Pristojnost Sodišča prve stopnje za odločanje v sporu polne jurisdikcije

(člen 229 ES; Uredba Sveta št. 17, člen 17)

1.      V skladu s točko 1 A, prvi pododstavek, smernic je Komisija pri izračunu glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ, glede na težo kršitve upoštevala zlasti dejanski vpliv kršitve na trg, kjer se to lahko meri. Ta merljiv vpliv omejevalnega sporazuma na zadevni trg je treba šteti za dovolj dokazanega, če Komisija lahko predloži konkretne in verodostojne indice, ki z razumno verjetnostjo kažejo, da je imel omejevalni sporazum vpliv na ta trg.

Tako presoja vpliva omejevalnega sporazuma na trg nujno pomeni uporabo hipotez. V tem okviru mora Komisija preučiti zlasti, kakšne bi bile cene zadevnega proizvoda, če omejevalnega sporazuma ne bi bilo. Vendar je pri preučevanju vzrokov za dejansko gibanje cen tvegano špekulirati o vlogi vsakega izmed njih. Upoštevati je treba objektivno okoliščino, da so se stranke zaradi omejevalnega sporazuma o cenah jasno odrekle konkuriranju pri cenah. Tako presoja vpliva, ki je posledica drugih dejavnikov, kot je prostovoljno vzdržanje strank omejevalnega sporazuma, nujno temelji na razumnih in ne z natančnostjo količinsko opredeljivih verjetnostih.

Zato Komisiji, razen tega, da je merilu iz točke 1 A, prvi pododstavek, odvzela polni učinek, ni mogoče očitati, da se je oprla na dejanski vpliv omejevalnega sporazuma na trg s protikonkurenčnim ciljem, ne da bi ta vpliv količinsko opredelila oziroma o tem podala številčne ocene.

(Glej točke od 71 do 75.)

2.      Na področju prisilnih ukrepov zoper prepovedane omejevalne sporazume za namene presoje vpliva omejevalnega sporazuma na trg ni pomembno nameravano dejansko ravnanje podjetja, ker je treba upoštevati učinke, ki izvirajo iz celotne kršitve, pri kateri je sodelovalo.

Prav tako vpliv omejevalnega sporazuma ni nujno povezan z njegovim trajanjem. Tako ni mogoče izključiti, da če učinek omejevalnega sporazuma ne obstaja v dolgem obdobju, je pa razdejalen v kratkem obdobju, je učinek tega omejevalnega sporazuma enako pomemben kot učinek omejevalnega sporazuma, ki ima neki učinek v celotnem obdobju obstoja. Posledično neobstoj učinka ali obstoj omejenega učinka omejevalnega sporazuma v nekih obdobjih, čeprav bi bil dokazan, ne potrjuje nujno manjšega učinka od učinka omejevalnega sporazuma, ki je trajal ves čas njegovega trajanja.

(Glej točke 89, 90, 121, 128, 141 in 179.)

3.      Na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 se znesek globe določi na podlagi teže kršitve in njenega trajanja. Poleg tega Komisija v skladu s smernicami za izračun glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ, določi izhodiščni znesek glede na težo kršitve, ob upoštevanju narave same kršitve, njenega dejanskega vpliva na trg in geografskega obsega trga.

Ta pravni okvir kot tak torej Komisiji ne nalaga, naj upošteva majhnost trga teh proizvodov.

Vendar je dolžnost Komisije, da pri presoji teže kršitve upošteva veliko elementov, katerih narava in pomembnost se spreminjata glede na vrsto zadevne kršitve in posebne okoliščine zadevne kršitve. Med temi elementi, ki potrjujejo težo kršitve, je mogoče izključiti samo to, kar bi lahko glede na primer pomenilo vrednost proizvoda, ki je predmet kršitve, velikost trga zadevnega proizvoda in moč kupcev.

Posledično, če velikost trga lahko pomeni element, ki ga je treba upoštevati za dokaz teže kršitve, se njegova pomembnost spreminja glede na posamezne okoliščine zadevne kršitve.

(Glej točke od 147 do 150.)

4.      Za namen obravnave uporabe člena 81(1) ES za sporazum ali usklajeno ravnanje je upoštevanje dejanskih učinkov sporazuma odveč, ker je očitno, da je imel za cilj preprečiti, omejiti oziroma izkriviti konkurenco znotraj skupnega trga.

(Glej točko 201.)

5.      Na podlagi člena 44(1)(c) in (d) Poslovnika Sodišča prve stopnje mora tožba obsegati zlasti kratek povzetek tožbenih razlogov. Poleg tega mora biti ta kratek povzetek neodvisno od vsakega terminološkega vprašanja dovolj jasen in natančen, da tožena stranka lahko pripravi obrambo in da Sodišče prve stopnje lahko odloči o tožbi, če je tak primer, ne da bi moralo zahtevati druge informacije. Da bi bila tožba dopustna, je namreč potrebno, da bistvena dejansko in pravno stanje, na katerih ta temelji, izhajata vsaj na kratko, vendar povezano in razumljivo iz besedila same tožbe, in to za namene zagotavljanja pravne varnosti in učinkovitega sodnega varstva.

V zvezi s tem ni dolžnost Sodišča prve stopnje, da razišče vse elemente, navedene v podporo prvemu tožbenemu razlogu, če je mogoče te elemente uporabiti tudi v podporo drugemu. Dejstvo, da se je Komisija posebej zavzela, da bi kljub očitni nenatančnosti tožbenega razloga poskusila opredeliti morebitne trditve tožeče stranke, navedene v okviru njene argumentacije v zvezi s prvim tožbenim razlogom, ki bi lahko, če bi bil tak primer, podprle drugi tožbeni razlog, in nanje v tem kontekstu odgovoriti, ne vpliva na ta sklep. Tako stališče Komisije namreč pomeni zgolj primer v zvezi z natančnim pomenom tožbenega razloga, ki ga predloži tožeča stranka. Ne omogoča gotove opredelitve natančnega pomena drugega tožbenega razloga.

(Glej točki 208 in 209.)

6.      Obvestilo o nenalaganju ali zmanjševanju glob kartelom izhaja iz izvrševanja pooblastila za odločanje po prostem preudarku Komisije in ima za posledico zgolj samoomejitev pooblastila Komisije pri spoštovanju načela enakosti obravnavanja. To obvestilo je ustvarilo legitimna pričakovanja, na katera se opirajo podjetja, ki želijo Komisijo obvestiti o obstoju omejevalnega sporazuma. Glede na spoštovanje načela enakosti obravnavanja in glede na zaupanje v pravo, ki ju podjetja, ki želijo sodelovati s Komisijo, lahko potegnejo iz tega obvestila, je Komisija torej zavezana, da v okviru določitve zneska globe, naložene podjetju, pri presoji njegovega sodelovanja ravna v skladu z njima.

V zvezi s tem niti osnutek novega obvestila, če je bil objavljen pred sprejetjem odločbe, s katero je bila naložena globa za kršitve pravil o konkurenci, niti novo obvestilo, objavljeno po sprejetju take odločbe, torej ne moreta ustvariti učinka samoomejitve na izvrševanje pooblastila za odločanje po prostem preudarku Komisije v tem primeru.

(Glej točki 223 in 224.)

7.      Da bi bilo podjetje lahko upravičeno do velikega znižanja globe na podlagi naslova C obvestila o nenalaganju ali zmanjševanju glob kartelom, navedeno obvestilo pod naslovom B, na katerega napotuje naslov C(b), zahteva, da to podjetje prvo predloži odločilne elemente za dokaz obstoja omejevalnega sporazuma. Obvestilo za izpolnitev tega pogoja predvideva le, da mora podjetje, ki prijavi tajni omejevalni sporazum Komisiji, tej predložiti vse odločilne elemente za pripravo obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah ali celo za sprejetje odločbe, s katero je ugotovljena kršitev.

(Glej točke od 237 do 239.)

8.      Načelo ne bis in idem prepoveduje večkratno sankcioniranje iste osebe za isto nezakonito ravnanje, da bi bil zavarovan isti pravni interes. Uporaba tega načela mora izpolnjevati tri kumulativne pogoje, in sicer istovetnost dejstev, istovetnost kršiteljev in istovetnost varovanega pravnega interesa.

Tako je podjetje lahko veljavno predmet dveh vzporednih postopkov za isto nezakonito ravnanje in torej dvojne sankcije, ene, ki jo naloži pristojni organ zadevne države članice, in druge, ki jo naloži Skupnost, če navedena postopka sledita različnim ciljem in kršeni predpisi niso enaki.

Torej se načelo ne bis in idem lahko toliko manj uporabi v primeru, v katerem hitra postopka in sankcije, ki so jih naložili po eni strani Komisija in po drugi strani organi tretje države, jasno ne sledijo istim ciljem. Medtem ko gre namreč v prvem primeru za ohranjanje neizkrivljene konkurence na ozemlju Evropske unije ali v Evropskem gospodarskem prostoru, drugi primer stremi po varstvu trga tretje države. Za uporabo načela ne bis in idem v tem primeru manjka nujen pogoj istovetnosti varovanega pravnega interesa.

(Glej točke od 277 do 281.)

9.      Če je bila pri določitvi zneska globe, ki jo je treba naložiti podjetju, ki je kršilo pravila Skupnosti o konkurenci, storjena napaka na ravni prometa, ki ga je treba upoštevati, mora biti posledica dokaza te napake popravek zneska globe, čeprav je napako mogoče pripisati temu podjetju.

(Glej točko 293.)

10.    Pri razdelitvi podjetij, ki so kršila člen 81(1) ES, na skupine zaradi določitve zneska glob mora biti določitev pragov za vsako tako opredeljeno skupino dosledna in objektivno upravičena.

(Glej točko 295.)

11.    Sodišče prve stopnje je zavezano ugoditi predlogom za ponovni začetek ustnega postopka, da bi se upoštevala na novo zatrjevana dejstva, samo če se zainteresirana stranka opira na dejstva, ki imajo odločilen vpliv na razrešitev spora in jih ni mogla navesti pred koncem ustnega postopka.

Če je bila po odločbi, s katero je naložena globa podjetju, ki je kršilo pravila o konkurenci, sprejeta odločba, ki se nanaša na druga podjetja, ki so pri tem sodelovala, to ne pomeni novega dejstva, ki bi odločilno vplivalo na zakonitost prve odločbe, in zato na tej podlagi ni treba ponovno začeti postopka.

Zakonitost akta Skupnosti se namreč presoja glede na dejanske in pravne elemente na dan, ko je bil akt sprejet. Posledično je pri presoji zakonitosti tega akta izključeno upoštevanje elementov, poznejših od dneva, ko je bil akt Skupnosti sprejet. Sicer je treba preizkus zakonitosti odločbe načeloma opraviti na podlagi dejanskih in pravnih elementov, ki jih navajajo stranke v upravnem postopku in/ali so povzeti v tej odločbi. V nasprotnem primeru bi bila vprašljiva vzporednost predhodnega upravnega postopka in naknadnega postopka sodnega nadzora, ki temeljita na istih dejanskih in pravnih elementih.

(Glej točke od 323 do 326.)

12.    Kar zadeva določitev zneska glob, naloženih zaradi kršitve pravil o konkurenci, lahko Sodišče prve stopnje na podlagi svoje pristojnosti za odločanje v sporu polne jurisdikcije upošteva dodatne informacije, ki niso bile navedene v izpodbijani odločbi, pri presoji zneska globe glede na očitke, ki jih navaja tožeča stranka. Vendar se mora glede na načelo pravne varnosti ta možnost omejiti na upoštevanje informacij pred izpodbijano odločbo, ki bi jih Komisija lahko poznala, ko je sprejela odločbo. Drugačen pristop bi Sodišče prve stopnje vodil do tega, da nadomesti upravo za presojo vprašanja, za katero še ni bilo pozvano, naj ga preuči, kar bi posegalo v njene pristojnosti in, splošneje, kršilo sistem razdelitve nalog in institucionalnega ravnovesja med sodno in upravno oblastjo.

(Glej točko 327.)

SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji senat)

z dne 27. septembra 2006(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Natrijev glukonat – Člen 81 ES – Globe – Člen 15(2) Uredbe št. 17 – Smernice o načinu določanja glob – Obvestilo o ugodni obravnavi – Načelo sorazmernosti – Enako obravnavanje – Načelo ne bis in idem“

V zadevi T-322/01,

Roquette Frères SA, družba s sedežem v Lestremu (Francija), ki jo zastopajo O. Prost, D. Voillemot in A. Choffel, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki so jo najprej zastopali A. Bouquet, W. Wils, A. Whelan in F. Lelièvre, nato pa A. Bouquet, W. Wils in A. Whelan, odvetniki, skupaj z A. Condominesom in J. Liygonie, odvetnika,

tožena stranka,

zaradi, prvič, predloga za razglasitev ničnosti členov 1 in 3 Odločbe Komisije C(2001) 2931 končna z dne 2. oktobra 2001 v postopku na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (COMP/E-1/36.756 – Natrijev glukonat) v delu, v katerem določata tožeči stranki naloženo globo, drugič, predloga za zmanjšanje globe in, tretjič, predloga za povrnitev nezakonito prejetih zneskov tožeči stranki,

SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (tretji senat),

v sestavi J. Azizi, predsednik, M. Jaeger in F. Dehousse, sodniki,

sodni tajnik: I. Natsinas, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 18. februarja 2004

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Roquette Frères SA (v nadaljevanju: družba Roquette) je družba, ki opravlja dejavnost v kemični industriji. Proizvaja zlasti natrijev glukonat.

2        Natrijev glukonat spada med sredstva za kelatizacijo proizvodov, ki inaktivira kovinske ione v industrijskih procesih. Ti procesi zajemajo zlasti industrijsko čiščenje (čiščenje jeklenk ali aparatov), obdelavo površin (antikorozijske obdelave, razmaščevanje, vrezovanje v aluminij) in čiščenje vod. Sredstva za kelatizacijo se torej uporabljajo v prehrambeni, kozmetični, farmacevtski in papirni industriji, industriji betona ter v drugih industrijah. Natrijev glukonat se prodaja po vsem svetu in konkurenčna podjetja so prisotna na svetovnih trgih.

3        V letu 1995 je celotna prodaja natrijevega glukonata na svetovni ravni znašala približno 58,7 milijona evrov, prodaja v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) pa približno 19,6 milijona evrov. Ob nastanku dejstev je skoraj vso svetovno proizvodnjo natrijevega glukonata v celoti obvladovalo pet podjetij, in sicer, prvič, družba Fujisawa Pharmaceutical Co. Ltd. (v nadaljevanju: družba Fujisawa), drugič, družba Jungbunzlauer AG, tretjič, družba Roquette, četrtič, družba Glucona vof, podjetje, ki sta ga od decembra 1995 skupaj nadzorovali družbi Akzo Chemie BV, 100-odstotna hčerinska družba Akzo Nobel NV (v nadaljevanju: družba Akzo), in Coöperatieve Verkoop- en Productievereniging van Aardappelmeel en Derivaten Avebe BA (v nadaljevanju: družba Avebe), ter, petič, družba Archer Daniels Midland Co. (v nadaljevanju: družba ADM).

4        Ameriško ministrstvo za pravosodje je marca 1997 obvestilo Komisijo, da se je po preiskavi, opravljeni na trgih lizina in citronske kisline, začela tudi preiskava, ki se je nanašala na trg natrijevega glukonata. Komisija je bila oktobra in decembra 1997 ter februarja 1998 obveščena, da so družbe Akzo, Avebe, Glucona, Roquette in Fujisawa priznale, da so sodelovale pri omejevalnem sporazumu, ki je obsegal določanje cen natrijevega glukonata ter razdelitev količinskega obsega prodaje tega proizvoda v Združenih državah in drugje. Po sporazumih, sklenjenih z ameriškim ministrstvom za pravosodje, so ameriški organi tem podjetjem naložili globe.

5        Komisija je 18. februarja 1998 na podlagi člena 11 Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204), na glavne proizvajalce, uvoznike, izvoznike in kupce natrijevega glukonata v Evropi naslovila zahteve za informacije.

6        Družba Fujisawa je zaradi zahteve za informacije navezala stik s Komisijo, da bi jo obvestila, da je v okviru preiskave, navedene zgoraj, sodelovala z ameriškimi organi in da je na podlagi obvestila Komisije z dne 18. julija 1996 o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primeru kartelov (UL C 207, str. 4, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi) prav tako želela sodelovati s Komisijo. Družba Fujisawa je 12. maja 1998 po sestanku, ki ga je imela s Komisijo 1. aprila 1998, predložila pisno izjavo in spis, ki zajema zgodovinski povzetek omejevalnega sporazuma in nekaj dokumentov.

7        Komisija je 16. in 17. septembra 1998 na podlagi člena 14(3) Uredbe št. 17 opravila preglede v prostorih družb Avebe, Glucona, Jungbunzlauer in Roquette.

8        Komisija je 10. novembra 1998 na družbo ADM naslovila zahtevo za informacije. Družba ADM je 26. novembra 1998 napovedala, da namerava sodelovati s Komisijo. Na sestanku, ki je potekal 11. decembra 1998, je družba ADM prenesla „prvo plačilo na podlagi sodelovanja“. Izjava podjetja in dokumenti, ki se nanašajo na zadevo, so bili zatem 21. januarja 1999 predloženi Komisiji.

9        Komisija je 2. marca 1999 na družbe Glucona, Roquette in Jungbunzlauer naslovila zahteve za podrobne informacije. Te družbe so z dopisi z dne 14., 19. in 20. aprila 1999 izrazile željo po sodelovanju s Komisijo in ji posredovale nekatere informacije o omejevalnem sporazumu. Komisija je 25. oktobra 1999 na družbe ADM, Fujisawa, Glucona, Roquette in na Jungbunzlauer naslovila zahteve za dodatne informacije.

10      Komisija je 17. maja 2000 na podlagi informacij, ki so ji bile posredovane, na družbo Roquette in druga zadevna podjetja naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah glede kršitve člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma o EGP (v nadaljevanju: Sporazum EGP). Družba Roquette in vsa druga zadevna podjetja so v odgovor na očitke Komisije posredovala pisne pripombe. Nobena izmed teh strank ni predlagala zaslišanja niti izpodbijala dejanskega stanja, opisanega v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

11      Komisija je 11. maja 2001 podjetju Roquette in preostalim zadevnim podjetjem poslala zahteve za dodatne informacije.

12      Komisija je 2. oktobra 2001 sprejela Odločbo C(2001) 2931 končna (COMP/E‑1/36.756 – Natrijev glukonat) v postopku na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (v nadaljevanju: Odločba). Odločba je bila podjetju Roquette vročena z dopisom z dne 11. oktobra 2001.

13      Odločba med drugim vsebuje naslednje določbe:

„Člen 1

Družbe [Akzo], [ADM], [Avebe], [Fujisawa], [Jungbunzlauer] in [Roquette] so z dolgotrajnim sodelovanjem pri sporazumu in/ali usklajenem ravnanju v sektorju natrijevega glukonata kršile člen 81(1) ES in – od 1. januarja 1994 – člen 53(1) Sporazuma EGP.

Kršitev je trajala:

–        v primerih družb [Akzo], [Avebe], [Fujisawa] in [Roquette] od februarja 1987 do junija 1995;

–      v primeru družbe [Jungbunzlauer] od maja 1988 do junija 1995;

–      v primeru družbe [ADM] od junija 1991 do junija 1995.

[…]

Člen 3

Zaradi kršitve, navedene v členu 1, se podjetjem naložijo naslednje globe:

a)      [Akzo]                                     9 milijonov evrov

b)      [ADM]                                     10,13 milijona evrov

c)      [Avebe]                                     3,6 milijona evrov

d)      [Fujisawa]                            3,6 milijona evrov

e)      [Jungbunzlauer]                   20,4 milijona evrov

f)      [Roquette]                            10,8 milijona evrov

[…]“

14      Komisija je za izračun zneska glob v Odločbi uporabila metodologijo, navedeno v smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: smernice), ter obvestilo o ugodni obravnavi.

15      Prvič, Komisija je določila osnovni znesek globe glede na težo in trajanje kršitve.

16      V tem okviru je Komisija, kar zadeva težo kršitve, najprej menila, da je bila kršitev, ki so jo zadevne družbe storile, glede na naravo, dejanski vpliv na trg natrijevega glukonata v EGP in velikost upoštevnega geografskega trga, zelo resna (uvodna izjava 371 Odločbe).

17      Potem je Komisija presodila, da bi bilo treba upoštevati dejansko gospodarsko zmožnost škodovanja konkurenci in določiti globo v višini, ki bi zagotavljala zadosten odvračilni učinek. Zato je Komisija na podlagi svetovnega prometa, ki so ga zadevna podjetja ustvarila s prodajo natrijevega glukonata leta 1995 – zadnje leto kršitve –, ki so ga zadevna podjetja sporočila po prejemu zahteve Komisije za informacije in na podlagi katerega je Komisija izračunala ustrezne tržne deleže teh podjetij, slednja uvrstila v dve kategoriji. V prvo kategorijo je uvrstila podjetja, katerih tržni delež na svetovnem trgu natrijevega glukonata je bil v skladu s podatki, s katerimi je razpolagala, višji od 20 %, in sicer družba Fujisawa (35,54 %), družba Jungbunzlauer (24,75 %) in družba Roquette (20,96 %). Za ta podjetja je Komisija določila izhodiščni znesek 10 milijonov evrov. V drugo kategorijo je uvrstila družbi, katerih delež na svetovnem trgu natrijevega glukonata je bil v skladu s podatki, s katerimi je razpolagala, nižji od 10 %, in sicer družbo Glucona (približno 9,5 %) in družbo ADM (9,35 %). Tema podjetjema je Komisija določila izhodiščni znesek globe v višini 5 milijonov evrov, to pomeni podjetjema Akzo in Avebe, ki sta imela skupaj v lasti podjetje Glucona, vsakemu 2,5 milijona evrov (uvodna izjava 385 Odločbe).

18      Poleg tega je Komisija prilagodila ta izhodiščni znesek, da bi zagotovila zadostni odvračilni učinek globe in da bi se upoštevalo dejstvo, da imajo velike družbe pravno in gospodarsko znanje, ki jim omogoča, da lažje spoznajo, da njihovo ravnanje pomeni kršitev, in se zavedajo posledic, ki za tako ravnanje izhajajo iz prava konkurence. Posledično je Komisija ob upoštevanju obsega celotnih sredstev zadevnih podjetij izhodiščna zneska, določena družbama ADM in Akzo, pomnožila z multiplikatorjem 2,5 in tako ta izhodiščna zneska povečala na 12,5 milijona evrov za družbo ADM in na 6,25 milijona evrov za družbo Akzo (uvodna izjava 388 Odločbe).

19      Kar zadeva trajanje kršitve, ki jo je storilo posamezno podjetje, je Komisija že povečala izhodiščni znesek za 10 % na leto, to pomeni 80-odstotno povečanje za družbe Fujisawa, Akzo, Avebe in Roquette, 70-odstotno povečanje za družbo Jungbunzlauer in 35-odstotno povečanje za družbo ADM (uvodne izjave od 389 do 392 Odločbe).

20      Tako je Komisija družbi Roquette določila osnovni znesek globe v višini 18 milijonov evrov. Družbam ADM, Akzo, Avebe, Fujisawa in Jungbunzlauer pa je določila osnovni znesek v višini 16,88; 11,25; 4,5; 18 in 17 milijonov evrov (uvodna izjava 396 Odločbe).

21      Drugič, Komisija je ob upoštevanju oteževalnih okoliščin osnovni znesek globe, naložene družbi Jungbunzlauer, povečala za 50 %, ker je imelo to podjetje znotraj omejevalnega sporazuma vlogo vodje (uvodna izjava 403 Odločbe).

22      Tretjič, Komisija je preučila in zavrnila trditve določenih podjetij glede tega, da so bile podane olajševalne okoliščine (uvodne izjave od 404 do 410 Odločbe).

23      Četrtič, Komisija je ob uporabi naslova B obvestila o ugodni obravnavi družbo Fujisawa in ji „znatno zmanjšala“ (in sicer za 80 %) globo, ki bi ji bila naložena, če ne bi sodelovala. Poleg tega je Komisija menila, da družba ADM ni izpolnjevala pogojev, določenih v naslovu C istega obvestila, da bi bila lahko deležna „znatnega zmanjšanja“ zneska globe. Nazadnje je Komisija na podlagi naslova D tega obvestila družbama ADM in Roquette odobrila „znatno zmanjšanje“ (in sicer 40 %) globe, družbam Akzo, Avebe in Jungbunzlauer pa za 20 % (uvodne izjave 418, 423, 426 in 427 Odločbe).

24      Komisija je 19. marca 2002 umaknila Odločbo v delu, v katerem jo je sprejela zoper družbo Jungbunzlauer. Komisija je 29. septembra 2004 sprejela novo Odločbo C(2004) 3598 v postopku na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (COMP/E-1/36.756 – Natrijev glukonat) (v nadaljevanju: Odločba z dne 29. septembra 2004) zoper družbo Jungbunzlauer in trem drugim družbam skupine Jungbunzlauer (Jungbunzlauer Ladenburg GmbH, Jungbunzlauer Holding AG in Jungbunzlauer Austria AG), s katero jim je naložila globo v višini 19,04 milijona evrov zaradi sodelovanja pri omejevalnem sporazumu v sektorju natrijevega glukonata. Štirji naslovnice te odločbe so 23. decembra 2004 vložile tožbo zoper to odločbo pred Sodiščem prve stopnje. Ta tožba je bila 23. decembra 2004 vpisana v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje pod številko T-492/04.

 Postopek in predlogi strank

25      Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 20. decembra 2001, je družba Roquette vložila to tožbo.

26      Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (tretji senat) odločilo, da začne ustni postopek, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Sodišča prve stopnje strankam pisno postavilo vprašanja, na katera so te odgovorile v predpisanem roku.

27      Stranke so na obravnavi z dne 18. februarja 2004 podale ustne navedbe.

28      Po sprejetju Odločbe z dne 29. septembra 2004 zoper zlasti družbo Jungbunzlauer, je družba Roquette z dopisom z dne 2. februarja 2005 zaprosila za sprejetje ukrepov procesnega vodstva na podlagi člena 64(4) Poslovnika Sodišča prve stopnje in, podredno, naj Sodišče prve stopnje sprejme vse potrebne ukrepe, kot je ponovni začetek razprav ali združitev. Ob upoštevanju splošnega načela učinkovitosti sodnega varstva je Sodišče prve stopnje, ne da bi ponovno odprlo postopek, pozvalo Komisijo, naj poda stališče o prošnji družbe Roquette. Komisija je z dopisom z dne 7. marca 2005 sporočila, da meni, da predlogom družbe Roquette ni treba ugoditi.

29      Družba Roquette Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        člen 1 Odločbe razglasi za ničnega v delu, v katerem določa, da je kršitev v delu, v katerem se nanaša nanjo, trajala od februarja 1987 do junija 1995;

–        člen 3 Odločbe razglasi za ničnega v delu, ki ji nalaga globo v znesku 10,8 milijona evrov;

–        za zmanjšanje zneska globe, ki ji je bila naložena, uporabi svojo neomejeno pristojnost;

–        odredi, naj ji Komisija povrne znesek nezakonito prejete globe (glavnica in obresti po stopnji 3,76 %);

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

30      Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        zavrne tožbo;

–        družbi Roquette naloži plačilo stroškov.

 Pravo

31      Tožbeni razlogi, na katere se sklicuje družba Roquette in ki se vsi nanašajo na določitev zneska naložene globe, zadevajo, prvič, težo kršitve, drugič, trajanje kršitve, tretjič, obstoj olajševalnih okoliščin, četrtič, njeno sodelovanje med upravnim postopkom, in petič, uporabo načela ne bis in idem glede glob, ki so ji jih naložili ameriški organi.

I –  Teža kršitve

A –  Uvodi

32      Kar zadeva presojo Komisije glede teže kršitve, družba Roquette uveljavlja tri očitke, ki se nanašajo, prvič, na napačno določitev prometa, ki ga je treba upoštevati, drugič, na slabo presojo dejanskega vpliva omejevalnega sporazuma na zadevni trg in, tretjič, na neupoštevanje ravnanja družbe Roquette.

33      Pred odločanjem o utemeljenosti teh različnih očitkov je treba opozoriti na določene elemente presoje, ki jo je Komisija v zvezi s težo kršitve podala v Odločbi.

34      Iz Odločbe izhaja, da je Komisija za presojo teže kršitve najprej menila, da so zadevna podjetja storila zelo resno kršitev – glede na njeno naravo, njen dejanski vpliv na trg natrijevega glukonata v EGP in na obseg zadevnega geografskega trga –, ki je vplivala na celotni EGP (uvodne izjave od 334 do 371 Odločbe).

35      Dalje, Komisija je menila, da je zadevna podjetja morala „različno obravnavati, da bi upoštevala njihovo dejansko gospodarsko zmožnost, [da] znatno škodujejo konkurenci, in [...] določila višino globe, ki zagotavlja zadosten odvračilni učinek“. V tem okviru je Komisija navedla, da naj bi upoštevala specifično moč vsakega podjetja in torej dejanski vpliv njegovega nezakonitega ravnanja na konkurenco (uvodni izjavi 378 in 379 Odločbe).

36      Da bi presodila te dejavnike, se je Komisija odločila, da se opre na promet, ki so ga zadevna podjetja ustvarila s prodajo natrijevega glukonata na svetovni ravni zadnje leto obdobja, v katerem je trajala kršitev, in sicer leta 1995. Komisija je v tem okviru menila, da so „ti številčni podatki najboljši mogoči pokazatelj zmožnosti udeleženih podjetij, da povzročijo znatno škodo drugim gospodarskim subjektom na skupnem trgu in/ali EGP, zato ker je trg [natrijevega glukonata] globalen“ (uvodna izjava 381 Odločbe). Komisija je dodala, da je bila ta metoda po njenem mnenju podkrepljena z dejstvom, da je šlo za omejevalni sporazum svetovnih razsežnosti, katerega namen je bil zlasti razdeliti trge v svetovnem merilu in posledično v določenih območjih trga EGP izključiti konkurenco. Poleg tega meni, da je dal svetovni promet enega udeleženca omejevalnega sporazuma tudi predstavo o njegovem prispevku k učinkovitosti omejevalnega sporazuma v celoti, oziroma nasprotno, k nestabilnosti, ki bi zanj nastala, če navedeni udeleženec v njem ne bi sodeloval (uvodna izjava 381 Odločbe).

37      Na tej podlagi se je Komisija odločila, da opredeli dve kategoriji podjetij, in sicer, prvič, kategorijo, ki jo sestavljajo „trije glavni proizvajalci natrijevega glukonata, katerih svetovni tržni deleži so bili višji od 20 %“ in drugič, kategorijo, ki jo sestavljajo podjetja „katerih tržni deleži na svetovnem trgu natrijevega glukonata so bili občutno nižji (manj od 10 %)“ (uvodna izjava 382 Odločbe). Tako je Komisija določila izhodiščni znesek 10 milijonov evrov za podjetja prve kategorije, ki vključuje družbe Fujisawa, Jungbunzlauer in Roquette, katerih tržni deleži so znašali približno 36, 25 oziroma 21 %, in izhodiščni znesek 5 milijonov evrov za podjetja, ki spadajo v drugo kategorijo, in sicer družbi Glucona in ADM, katerih tržni deleži so znašali približno 9 %. Ker je bila družba Glucona v skupni lasti družb Akzo in Avebe, je Komisija vsaki izmed njiju določila osnovni znesek 2,5 milijona evrov (uvodna izjava 385 Odločbe).

38      Končno je Komisija, da bi po eni strani zagotovila zadosten odvračilni učinek globe in da bi po drugi strani upoštevala dejstvo, da imajo velika podjetja pravno in gospodarsko znanje ter infrastrukturo, ki jim omogoča, da lažje spoznajo, da je njihovo ravnanje kršitev, in se zavedajo posledic, ki izhajajo iz tega iz prava konkurence, prilagodila ta izhodiščni znesek. Posledično, ob upoštevanju velikosti in vseh sredstev zadevnih podjetij, je Komisija izhodiščne zneske, ki jih je določila družbama ADM in Akzo, pomnožila z multiplikatorjem 2,5 in torej znesek globe glede na težo kršitve določila v višini 12,5 milijona evrov družbi ADM in 6,25 milijona evrov družbi Akzo (uvodna izjava 388 Odločbe).

B –  Ugotovitev prometa

1.     Trditve strank

39      Družba Roquette v bistvu navaja, da Komisija ni pravilno določila prometa, ki ga je treba upoštevati za izračun osnovnega zneska globe. Po mnenju družbe Roquette je to napačno presojo Komisije mogoče pripisati temu, da je Komisija upoštevala promet, ki je vključeval promet njene „matične lužine“, medtem ko naj bi Komisija priznala, da trg natrijevega glukonata, ki je bil upoštevan za omejevalni sporazum, ni vseboval „matične lužine“.

40      Potem, ko je opozorila, da je bila „matična lužina“ izključena iz uporabe Odločbe, družba Roquette poudarja, da iz njenega dopisa z dne 19. novembra 1999 in iz odgovora z dne 3. maja 1999 na zahtevo Komisije z dne 2. marca 1999 za informacije ter iz njenih pripomb z dne 25. julija 2000 na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izhaja, da natrijev glukonat v tekoči obliki, ki ga proizvaja, ustreza samo „matični lužini“ iz njenega posebnega postopka proizvodnje in da se zato razlikuje od natrijevega glukonata njenih konkurentov. Na podlagi tega izpodbija, da se Komisija ni mogla zavedati tega, da je „tekoči glukonat“, na katerega se sklicuje družba Roquette, ustrezal „matični lužini“ in ne natrijevemu glukonatu v tekoči obliki, kot ga proizvajajo njeni konkurenti. V zvezi s tem se sklicuje tudi na stališče, ki ga je Komisija zavzela v odgovoru na tožbo, v katerem je posredno priznala, da to, kar družba Roquette imenuje „matična lužina“, ni natanko ista stvar kot natrijev glukonat v tekoči obliki.

41      Družba Roquette izpodbija, da bi nesklicevanje na „matično lužino“ v njenih odgovorih z dne 3. maja 1999 in 21. maja 2001 na zahteve za informacije z dne 2. marca 1999 in 11. maja 2001 lahko utemeljilo, da Komisija ne razlikuje med „matično lužino“ in natrijevim glukonatom v tekoči obliki. Poudarja, da je na zahteve za informacije odgovorila tako, da se je uskladila z oblikami, ki jih je vzpostavila Komisija in ki niso razlikovale med „tekočimi glukonati“ in „matično lužino“. Poleg tega družba Roquette meni, da bi bilo treba informacije, ki jih je sporočila v odgovorih, med katerimi je promet, presoditi glede na prejšnja pojasnila, da njeni tekoči glukonati niso bili proizvodi, relevantni za omejevalni sporazum. Glede tega se sklicuje tudi na odgovor družbe Fujisawa z dne 12. maja 1998, v katerem je priznala, da „matična lužina“ ni končan proizvod in ni bila vključena v omejevalni sporazum. Končno, družba Roquette meni, da dejstvo, da stranke niso omenile izključitve tekočega natrijevega glukonata družbe Roquette iz omejevalnega sporazuma, vsem tretjim osebam in Komisiji ne preprečuje, da bi priznale izključitev „matične lužine“ iz omejevalnega sporazuma. Tako je po mnenju družbe Roquette Komisija lahko vedela, da je bilo to, kar je družba Roquette imenovala „tekoči glukonat“, dejansko „matična lužina“.

42      Družba Roquette zato trdi, da ni mogla domnevati nerazumevanja Komisije v zvezi z naravo njenega tekočega natrijevega glukonata in da če je Komisija menila, da so bile informacije, ki jih je imela, nezadostne, je kršila dolžnost skrbnega ravnanja, ker za namene izračuna prometa ni zahtevala potrebnih pojasnil, kar zadeva razlikovanje med „tekočim glukonatom“ družbe Roquette in glukonatom preostalih podjetij (sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Gruber + Weber proti Komisiji, T‑310/94, Recueil, str. II-1043, točka 242). Družba Roquette meni, da bi večja skrbnost Komisije pri ravnanju slednji omogočila pridobiti druge dokumente, ki potrjujejo proizvodnjo „matične lužine“ družbe Roquette. Končno, družba Roquette navaja potrditev njenega predsednika in generalnega direktorja, s katero je bilo potrjeno, da tekoči natrijev glukonat družbe Roquette ustreza „matični lužini“ in da družba Roquette ne proizvaja drugih tekočih natrijevih glukonatov, kot je njegova „matična lužina“.

43      Podredno, družba Roquette meni, da v skladu s sodno prakso preizkus odgovornosti za napako pri izračunu globe ni pomemben in da mora biti zaradi napake posledično globa vsekakor zmanjšana (sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. marca 1999 v zadevi Aristrain proti Komisiji, T‑156/94, Recueil, str. II-645, točke od 584 do 586).

44      Posledično, družba Roquette meni, da njen promet, ki ga je bilo treba upoštevati za določitev zneska globe, ne bi smel vključevati prodaj „matične lužine“. Torej naj bi promet, ki je bil za izračun osnovnega zneska globe upoštevan v uvodni izjavi 48 Odločbe, vključeval promet „matične lužine“ družbe Roquette.

45      Posledica te napake pri presoji Komisije naj bi bila, da naj bi bil promet družbe Roquette za proizvod, ki je predmet kršitve, nižji od upoštevanega prometa. Komisija naj bi zaradi te napake pri presoji ravnala v nasprotju s svojimi pravili in pravili Sodišča na tem področju ter z načeloma enakosti in sorazmernosti. Posledično, družba Roquette naj se ne bi smela uvrstiti med proizvajalce „prve kategorije“, katerih tržni delež je višji od 20 % in katerih osnovni znesek globe je določen na 10 milijonov evrov, Komisija pa naj bi naložila previsoko globo.

46      Družba Roquette spet odgovarja, da je v skladu s sodno prakso promet bistven element za presojo pomembnosti podjetja, ki sodeluje v omejevalnem sporazumu, in da se lahko samo promet, ki izhaja iz blaga, ki je predmet omejevalnega sporazuma, upošteva kot kazalnik obsega kršitve (sodba Sodišča z dne 7. junija 1983 v zadevi Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 120, ter sodbi Sodišča prve stopnje Gruber + Weber proti Komisiji, točka 42 zgoraj, točka 237, in z dne 11. marca 1999 v zadevi Ensidesa proti Komisiji, T‑157/94, Recueil, str. II-707). Meni, da bi ohranitev enake globe po zmanjšanju prometa, ki naj bi sledilo izključitvi rezultatov v zvezi z „matično lužino“, kršilo načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti. Dodatno, opozarja na neodvisnost Sodišča prve stopnje glede na Komisijo za določitev glob ob upoštevanju neomejene pristojnosti Sodišča prve stopnje.

47      Komisija zavrača vse navedbe družbe Roquette. Meni, da ji ni nič omogočalo, da bi vedela, ali natrijev glukonat družbe Roquette ustreza „matični lužini“. Po mnenju Komisije je družba Roquette namenoma ohranjala dvoumnost v zvezi s tem. V podporo tej trditvi se sklicuje na odgovora družbe Roquette z dne 3. maja 1999 in 21. maja 2001 na njene zahteve za informacije ter na trgovinske dokumente, priložene dopisu družbe Roquette z dne 19. novembra 1999. Komisija opozarja, da se družba Roquette v vsakem od teh dokumentov sklicuje na tekoči natrijev glukonat, ne da bi podrobneje navedla, da je ta „matična lužina“. Poleg tega naj sklicevanja na tekoči natrijev glukonat in na „matično lužino“ v dopisu družbe Roquette z dne 19. novembra 1999 ne bi omogočala gotovega sklepa, da družba Roquette trži samo tekoči natrijev glukonat vrste „matična lužina“. Komisija poudarja dejstvo, da je družba Roquette vedela, da so bile zahteve za informacije namenjene presoji trga, na katerega vpliva omejevalni sporazum, da bi se lahko opravil izračun glob. Zato meni, da je malo verjetno, da družba Roquette v odgovorih na zahteve za informacije ni omenila narave svojega tekočega natrijevega glukonata zaradi skrbi pri izpolnjevanja formularja, ki ji je bil izročen, in bojazni, da z odmikom od njega ne bi izpolnila obveznosti sodelovanja. Komisija izpodbija upoštevnost sodbe Gruber + Weber proti Komisiji, točka 42 zgoraj, na katero se sklicuje družba Roquette, saj naj bi jo v obravnavanem primeru družba Roquette zavedla v zmoto. Končno, Komisija opozarja, da ni nobena od strank pri omejevalnem sporazumu med postopkom navedla, da bi bilo mogoče natrijev glukonat v tekoči obliki družbe Roquette izločiti iz kartela.

48      Podredno, Komisija poudarja, da tudi če bi moral biti proizvod družbe Roquette v tekoči obliki izključen za izračun njenega prometa v zvezi z natrijevim glukonatom, naj to ne bi vplivalo na izhodiščni znesek v višini 10 milijonov evrov, ki ga je Komisija določila za globo.

49      V zvezi s tem navaja, da mora biti globa sorazmerna s težo in trajanjem kršitve in ne s prometom posameznega podjetja. Smernice naj bi predvidevale, da je treba to težo presoditi glede na naravo kršitve, vpliv kršitve na trg, kjer se to lahko meri, in geografski obseg zadevnega trga. Poleg tega naj bi naslov 1 A smernic in sodna praksa priznavala, da izvajanje načela enakosti za isto ravnanje lahko vodi k uporabi različnih zneskov za zadevna podjetja, ne da bi aritmetični izračun temeljil na tem razlikovanju (sodba Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 2001 v zadevi Acerinox proti Komisiji, T-48/98, Recueil, str. II-3859, točka 90).

50      V primeru v obravnavani zadevi Komisija meni, da čeprav bi bilo treba tržni delež družbe Roquette zmanjšati z 20,96 na 17,4 %, bi družba Roquette ostala eno izmed treh glavnih podjetij proizvajalcev natrijevega glukonata, za katero bi bilo treba določiti izhodiščni znesek v višini 10 milijonov evrov. Ostala bi daleč pred družbo ADM in matičnima družbama Glucone, ki so imele tržni delež manjši od 10 % in ki jim je bila naložena globa v znesku 5 milijonov evrov.

2.     Presoja Sodišča prve stopnje

51      Uvodoma je treba poudariti, da je v skladu z uvodnima izjavama 34 in 38 Odločbe res, da je proizvod, ki je predmet kršitve, natrijev glukonat, ki obsega trdni natrijev glukonat, tekoči natrijev glukonat in glukonsko kislino, razen proizvoda, imenovanega „matična lužina“.

52      Poleg tega iz uvodnih izjav 48 in 381 Odločbe izhaja, da je Komisija upoštevala tiste promete, ki so vzeti iz odgovorov strank, udeleženih pri omejevalnem sporazumu, na zahteve Komisije za informacije, in da ti prometi ustrezajo prometom, ki se nanašajo na prodajo natrijevega glukonata na svetovni ravni vsakega od članov omejevalnega sporazuma v zadnjem letu kršitve, in sicer 1995. Tako je Komisija na tej podlagi menila, da je svetovni promet družbe Roquette za leto 1995 za natrijev glukonat znašal 1.229.362.000 evrov, in njen svetovni delež, ki iz tega izhaja, je bil ocenjen na 20,96 % (uvodna izjava 48 Odločbe).

53      Po pisnem vprašanju Sodišča prve stopnje je Komisija potrdila, da vsota 1.229.362.000 evrov ustreza 80.216.582 francoskim frankom (FRF), kar je znesek, ki ga je družba Roquette Komisiji sporočila v odgovoru na zahtevo za informacije z dne 21. maja 2001. Iz tega odgovora z dne 21. maja 2001 izhaja, da znesek 80.216.582 FRF, ki povzema svetovni promet družbe Roquette za natrijev glukonat leta 1995, ustreza vsoti prometov družbe Roquette za natrijev glukonat v trdni obliki (60.517.501 FRF), za natrijev glukonat v tekoči obliki (16.029.382 FRF) in za glukonsko kislino (3.669.699 FRF) leta 1995.

54      Končno, družba Roquette je v repliki dodala potrdilo svojega predsednika in generalnega direktorja, da je leta 1995 in prej pod imenom „tekoči glukonat“ tržila samo „matično lužino“. Komisija ni izpodbijala pravilnosti te izjave niti v dupliki, niti v odgovorih na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje, niti na obravnavi.

55      Posledično je res, da je promet družbe Roquette, ki ga je upoštevala Komisija, obsegal promet, opravljen s prodajo „matične lužine“, medtem ko ta proizvod ni bil del predmeta omejevalnega sporazuma. Zato je promet družbe Roquette, upoštevan za določitev zneska globe, napačen. Družbi Roquette je bila tako napačno naložena globa, katere znesek ne odseva ustrezno njenega položaja na trgu proizvoda, ki je bil predmet kršitve.

56      Posledice te napake bo Sodišče prve stopnje po analizi preostalih tožbenih razlogov, ki jih navaja družba Roquette, presodilo v okviru izvrševanja svoje neomejene pristojnosti.

C –  Dejanski vpliv omejevalnega sporazuma

1.     Uvodne ugotovitve

57      Družba Roquette v bistvu trdi, da Komisija pri presoji njegovega dejanskega vpliva na zadevni trg ni upoštevala omejenega vpliva omejevalnega sporazuma. Torej naj bi Komisija s kršitvijo člena 15 Uredbe št. 17 in načela sorazmernosti delovala v nasprotju s svojo prakso in dobro ustaljeno sodno prakso.

58      V zvezi s tem je treba opozoriti na ustaljeno sodno prakso, na podlagi katere je treba težo kršitev ugotoviti glede na število elementov, kot so zlasti posebne okoliščine zadeve in njen kontekst, in to ne da bi obstajal zavezujoč ali izčrpen seznam meril, ki jih je treba obvezno upoštevati (sklep Sodišča z dne 25. marca 1996 v zadevi SPO in drugi proti Komisiji, C‑137/95 P, Recueil, str. I-1611, točka 54; sodba Sodišča z dne 17. julija 1997 v zadevi Ferriere Nord proti Komisiji, C‑219/95 P, Recueil, str. I-4411, točka 33; sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T‑9/99, Recueil, str. II‑1487, točka 443).

59      Komisija je v svojih smernicah (točka 1 A, prvi pododstavek) navedla, da je pri presoji teže kršitve poleg narave te kršitve in obsega zadevnega geografskega trga upoštevala „dejanski vpliv [kršitve] na trg, kjer se to lahko meri“.

60      Kar zadeva obravnavani primer, iz uvodnih izjav od 334 do 388 Odločbe izhaja, da je Komisija dejansko določila globo, določeno glede na težo kršitve, pri čemer je upoštevala tri merila. V tem kontekstu je posebej menila, da je imel omejevalni sporazum „dejanski vpliv“ na trg natrijevega glukonata (uvodna izjava 371 Odločbe).

61      V uvodi izjavi 340 Odločbe je Komisija najprej podala naslednjo analizo:

„Komisija meni, da je imela kršitev, ki so jo v obdobju, na katero se nanaša ta odločba, storila podjetja, ki so pomenila več kot 90 % svetovnega trga in 95 % evropskega trga natrijevega glukonata, dejanski vpliv na ta trg v EGP, ker je bila skrbno izvedena. Kot dogovori, ki se posebej nanašajo na omejevanje prodajnih količin, na oblikovanje cen, višjih, kot bi bile drugače, in na omejevanje prodaj na določene stranke, so morali vplivati na normalno stanje na trgu in posledično vplivali na trg.“

62      V uvodni izjavi 341 Odločbe Komisija poudarja, da „se [je] kar se le da razlikovalo med vprašanjem izvajanja sporazumov in vprašanjem njegovih učinkov na trg“, vendar je bilo „vseeno neizogibno, da so se določene dejanske okoliščine, na podlagi katerih je prišla do ugotovitev o teh dveh vprašanjih, prekrivale“.

63      Ob tem je Komisija najprej analizirala izvajanje omejevalnega sporazuma (uvodne izjave od 342 do 351 Odločbe). Po njenem mnenju so izvajanje omejevalnega sporazuma dokazali različni elementi, ki se nanašajo na to, kar naj bi bilo po mnenju Komisije temelj omejevalnega sporazuma, in sicer na prodajne kvote. Poleg tega se je Komisija sklicevala na dejstvo, da je „[o]mejevalni sporazum zaznamovala stalna skrb po določanju ciljnih in/ali minimalnih cen“, ter dodala, da so po njenem mnenju „[t]e cene [morale] vplivati na ravnanje udeležencev, čeprav jih slednji niso sistematično dosegli“ (uvodna izjava 348 Odločbe). Komisija je ugotovila, da „ni [bilo] mogoče dvomiti o učinkovitosti izvajanja [omejevalnega sporazuma]“ (uvodna izjava 350 Odločbe).

64      Drugič, Komisija je presodila vpliv kršitve na trg natrijevega glukonata. Glede tega se je v uvodnih izjavah od 34 do 41 Odločbe najprej oprla na presojo upoštevnega trga. Dalje je Komisija, ob sklicevanju na presojo, ki jo je opravila že v uvodnih izjavah 235 in 236 Odločbe, trdila, kar izhaja iz dveh preglednic (v nadaljevanju: grafikonov), ki sta bili zaseženi v prostorih družbe Roquette (uvodna izjava 354 Odločbe):

„Gibanje cen, kot izhaja iz [grafikonov] družbe Roquette, zaseženih pri preiskavi, dokazuje, da je bil cilj udeležencev omejevalnega sporazuma vsaj delno dosežen. Dva [grafikona], ki ponazarjata gibanje cen v [francoskih frankih (FRF)] na evropskem trgu natrijevega glukonata od leta 1977 do 1995, prikazujeta padec leta 1985. To gibanje je verjetno izhajalo iz prenehanja prejšnjega omejevalnega sporazuma in povečanja, ki je sledilo uporabi proizvodnih zmogljivosti. Konec [leta] 1986 je raven cen glede na začetek [leta] 1985 padla skoraj za polovico. Zelo verjetno je, da je uporaba sporazumov, s katerimi je bil od [leta] 1986 vzpostavljen nov omejevalni sporazum, znatno prispevala k velikemu povečanju (podvojitvi) cen, ugotovljenih med letoma 1987 in 1989. Po padcu leta 1989, ki je bil manj izrazit kot leta 1985, je raven cen do leta 1995 ostala za okoli 60 % višja kot leta 1987.“

65      V uvodnih izjavah 235 in 236 Odločbe, na kateri se Komisija sklicuje v uvodni izjavi 354, je slednja navedla:

„(235) Dva dokumenta, ki sta bila zasežena med preiskavo v poslovnih prostorih družbe Roquette, sta dovolj natančna in dokazujeta rezultate omejevalnega sporazuma glede natrijevega glukonata. Vsebujeta zlasti [grafikon], ki prikazuje povprečne ,evropske‘ cene natrijevega glukonata od leta 1977 do leta 1995.

(236)          [Eden izmed grafikonov] osupljivo prikazuje, da so se leta 1981 in 1987, ko sta začela veljati ‚prvi‘ in ‚ drugi‘ omejevalni sporazum, cene dvigovale. Cene so leta 1985, ko je prenehal veljati‚prvi omejevalni sporazum‘ in je družba Roquette izstopila iz njega, nenadoma padle. Med letoma 1987 in 1989 se je cena natrijevega glukonata močno povečala; dejansko se je podvojila. Potem je od leta 1989 do leta 1995 ostala za okoli 60 % višja od cene v obdobju stagnacije leta 1987. Opozoriti je treba , da je bilo mogoče do leta 1995 ceno natrijevega glukonata, v nasprotju z obdobjem od leta 1981 do leta 1986, ohraniti na zelo visoki ravni.“

66      Dalje, Komisija je povzela, analizirala in zavrnila različne argumente zadevnih strank v upravnem postopku zoper ugotovitev, ki je izhajala iz grafikonov, zaseženih v poslovnih prostorih družbe Roquette. Glede argumentov družbe ADM, ki zatrjuje zlasti, da bi do istega gibanja cen prišlo tudi v odsotnosti omejevalnega sporazuma, je Komisija navedla (uvodna izjave 359, 365 in 369 Odločbe):

„(359) […] Argumenti družbe ADM ne dokazujejo prepričljivo, da izvajanje omejevalnega sporazuma ni moglo imeti nobene vloge pri gibanjih cen. Čeprav je res, da je scenarij, ki ga je predlagala družba ADM, mogoče preveriti v odsotnosti omejevalnega sporazuma, se slednji prav tako popolnoma ujema z obstoječim dogovarjanjem. Povečanje zmogljivosti, ki je bilo zabeleženo sredi 80-ih let, je bilo lahko hkrati vzrok in posledica prenehanja prvega omejevalnega sporazuma (od leta 1981 do leta 1985). Kar zadeva gibanje od leta 1987, je povsem združljivo s ponovno vzpostavitvijo omejevalnega sporazuma, ki se je izvajal v tem obdobju. Posledično dejstva, da je začela cena natrijevega glukonata rasti, ni mogoče v celoti pojasniti le s konkurenco, temveč ga je treba razlagati v luči sporazuma o ‚minimalnih cenah‘, sklenjenega med udeleženci, o razdelitvi tržnih deležev ter o sistemu obveščanja in nadzora. Vsi ti dejavniki so prispevali k uspehu zvišanja cene.

[…]

(365)          [Eden izmed grafikonov], zaseženih pri družbi Roquette, potrjuje, da so cene med letoma 1991 in 1995, in sicer v obdobju, ko je bila družba ADM udeležena pri omejevalnem sporazumu, ostale stabilne ali so se malo znižale. Nič ne kaže na to, da bi se cene močno znižale, in še manj, da ne bi zagotavljale donosnosti. Izstop družbe ADM s trga najverjetneje pojasnjujejo veliki tehnični problemi, s katerimi se je spopadla takoj po pridružitvi k omejevalnemu sporazumu in ki se jih ni rešila. Zato ni nikoli mogla izkoristiti svojih prodajnih kvot.

[…]

(369)          Nazadnje, ni predstavljivo, da so se stranke v tako dolgem obdobju večkrat odločile za sestanke po svetu, da bi si dodelile prodajne kvote, določile cene in si razdelile kupce med prav tako dolgim obdobjem, ob upoštevanju, med drugim, takih tveganj, čeprav po njihovem mnenju omejevalni sporazum ni imel vpliva oziroma je imel omejen vpliv na trg natrijevega glukonata.“

67      Glede na to analizo je mogoče različne očitke, ki jih navaja družba Roquette v zvezi s prikazom, ki ga je Komisija podala o obstoju dejanskega vpliva omejevalnega sporazuma, razlikovati glede na to, ali se nanašajo na sklepanja Komisije iz izvajanja omejevalnega sporazuma, iz elementov, ki jih je Komisija upoštevala za prikaz izvajanja in učinka omejevalnega sporazuma, ali iz neupoštevanja Komisije drugih elementov pri presojanju dejanskega vpliva omejevalnega sporazuma.

2.     Glede tega, da naj bi Komisija izbrala napačen pristop za dokazovanje, da je imel omejevalni sporazum dejanski vpliv na trg

a)     Trditve strank

68      Družba Roquette zunaj izpodbijanj upoštevnosti elementov, ki jih je Komisija upoštevala za dokazovanje izvajanja in učinka omejevalnega sporazuma, izpodbija možnost Komisije, da iz sklepanj, opravljenih glede izvajanja omejevalnega sporazuma, dokaže obstoj dejanskega vpliva.

69      Družba Roquette se še posebej ne strinja, po eni strani, z analizo Komisije v uvodnih izjavah od 340 do 351 Odločbe, v katerih slednja trdi, da ker se je omejevalni sporazum skrbno izvajal, je moral vplivati na normalno stanje, in da učinkovito izvajanje sporazumov ne predpostavlja nujno natančne uporabe enakih cen in obsegov na trgu, ampak da naj bi zadostovalo približanje dogovorjeni ravni. Družba Roquette po drugi strani izpodbija sklepanje Komisije v uvodni izjavi 369 Odločbe iz nepretrganih sestankov strank v dolgem obdobju kljub tveganjem obstoja vpliva na trg.

70      Komisija izpodbija utemeljenost te argumentacije.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

71      Najprej je treba opozoriti, da je Komisija, v skladu s točko 1 A, prvi pododstavek, smernic, pri izračunu globe glede na težo kršitve upoštevala zlasti „dejanski vpliv [kršitve] na trg, kjer se to lahko meri“.

72      Glede na to je treba presoditi natančen pomen besedila, „kjer se ta [dejanski vpliv] lahko meri“. Še zlasti je treba ugotoviti, ali lahko Komisija v skladu s tem besedilom pri izračunu glob upošteva dejanski vpliv kršitve, samo če in v delu, v katerem lahko ta vpliv tudi količinsko opredeli.

73      Tako, kot pravilno zatrjuje Komisija, presoja vpliva omejevalnega sporazuma na zadevni trg nujno pomeni uporabo hipotez. V tem okviru mora Komisija preučiti zlasti, kakšne bi bile cene zadevnega proizvoda, če omejevalnega sporazuma ne bi bilo. Vendar je pri preučevanju vzrokov za dejansko gibanje cen tvegano špekulirati o vlogi vsakega izmed njih. Upoštevati je treba objektivno okoliščino, da so se stranke zaradi omejevalnega sporazuma o cenah jasno odrekle konkuriranju pri cenah. Tako presoja vpliva, ki je posledica drugih dejavnikov, kot je prostovoljno vzdržanje strank omejevalnega sporazuma, nujno temelji na razumnih in ne z natančnostjo količinsko opredeljivih verjetnostih.

74      Zato Komisiji, razen tega, da je izpustila to merilo, ki bi ga bilo mogoče upoštevati pri določitvi polnega učinka globe, ni mogoče očitati, da se je oprla na dejanski vpliv omejevalnega sporazuma na upoštevni trg, kljub dejstvu, da tega vpliva ni mogla količinsko opredeliti oziroma o tem podati številčne ocene.

75      Zato je treba dejanski vpliv omejevalnega sporazuma na zadevni trg šteti za dovolj dokazanega, če Komisija lahko predloži konkretne in verodostojne indice, ki z razumno verjetnostjo kažejo, da je imel omejevalni sporazum vpliv na ta trg.

76      V obravnavanem primeru iz povzetka analize Komisije izhaja (glej točke od 61 do 66 zgoraj), da se je slednja pri ugotovitvi, da je obstajal „dejanski vpliv“ omejevalnega sporazuma na trg, oprla na dva indica. Na eni strani se je sklicevala na dejstvo, da so udeleženci omejevalnega sporazuma skrbno izvajali omejevalne sporazume (glej zlasti uvodno izjavo 340 Odločbe, povzeto v točki 61 zgoraj) in da so slednji trajali dolgo (uvodna izjava 369 Odločbe, povzeta v točki 66 zgoraj). Na drugi strani je presodila, da so grafikoni, zaseženi v prostorih družbe Roquette, pokazali določeno skladnost med cenami, določenimi z omejevalnim sporazumom, in dejanskimi cenami udeležencev omejevalnega sporazuma na trgu (uvodna izjava 354 Odločbe, povzeta v točki 64 zgoraj).

77      Najprej je treba poudariti, da se Komisija ni zadovoljila zgolj s tem, da je na podlagi dejanskega izvajanja omejevalnega sporazuma sklepala na dejanski vpliv na trg natrijevega glukonata. Kot namreč izhaja iz zgoraj navedenih izsekov Odločbe, je Komisija skušala kolikor le mogoče ločeno obravnavati izvajanje omejevalnega sporazuma in njegov dejanski vpliv na trg, s tem da je v bistvu zavzela stališče, da je izvajanje omejevalnega sporazuma predhodni in nujni pogoj za dokaz njegovega dejanskega vpliva, pri čemer pa ni zadosten pogoj za ta dokaz (v tem smislu glej uvodno izjavo 341 Odločbe). Res je, da je Komisija v uvodni izjavi 341 Odločbe priznala, da je bilo „neizogibno, da bi se določena posebna dejstva, na podlagi katerih je prišlo do ugotovitev o teh dveh vprašanjih, prekrivala“ – razlog, zaradi katerega Komisija v okviru vsakega dela svoje analize ni vednouporabila ustreznih izrazov, kot trdi družba Roquette – vendar ostaja dejstvo, da Komisiji ni mogoče očitati, da je izenačila izvajanje in dejanski vpliv omejevalnega sporazuma. Poleg tega, zato ker je predhodni pogoj za dejanski vpliv omejevalnega sporazuma, dejansko izvajanje omejevalnega sporazuma pomeni začetni indic obstoja dejanskega vpliva omejevalnega sporazuma.

78      Poleg tega Komisiji ni mogoče očitati, da je menila, da je bila v primeru, kot je obravnavani, v katerem so udeleženci omejevalnega sporazuma pomenili več kot 90 % svetovnega trga in 95 % trga EGP natrijevega glukonata ter vlagali znatne napore v organizacijo, izvajanje in nadzor nad sporazumi tega omejevalnega sporazuma, izvedba slednjega močan pokazatelj, da je prišlo do vplivov na trg, ker se je Komisija (glej točko 167 zgoraj) v tem primeru ni omejila na to analizo.

79      Poleg tega je Komisija lahko pravilno štela, da teža tega indica raste s trajanjem omejevalnega sporazuma. Pravilno izvajanje kompleksnega omejevalnega sporazuma, ki se, kot v tem primeru, nanaša na določitev cen, razdelitev trgov in izmenjavo informacij, ima za posledico zlasti velike administrativne stroške in stroške upravljanja. Komisija je tako lahko razumno presodila, da dejstvo, da so podjetja nadaljevala kršitev in dolgo zagotavljala učinkovito administrativno upravljanje, in to kljub tveganjem, ki jih vključujejo te nezakonite dejavnosti, kaže, da so imeli udeleženci omejevalnega sporazuma od njega določeno korist in je sporazum posledično imel dejanski vpliv na zadevni trg, kljub temu da ta vpliv ni bil količinsko opredeljiv.

80      Torej Komisija ni uporabila napačnega pristopa za presojo dejanskega vpliva omejevalnega sporazuma na trg natrijevega glukonata.

3.     Očitki glede elementov, ki jih je Komisija upoštevala in ki potrjujejo izvajanje in učinke omejevalnega sporazuma

a)     V zvezi z različnimi stopnjami omejevalnega sporazuma

 Trditve strank

81      Družba Roquette meni, da Komisija v Odločbi razlikuje tri stopnje izvajanja kršitve, in sicer „pripravljalno“ stopnjo (od maja 1986 do aprila 1987), „izvedbeno“ stopnjo (od aprila 1987 do maja 1990, datuma, ko je družba ADM vstopila v omejevalni sporazum) in stopnjo „razpada“ (od maja 1990 do junija 1995). Družba Roquette trdi, da to razlikovanje očitno temelji na ravni učinka omejevalnega sporazuma na trg in da Komisija ni ustrezno presodila učinkov omejevalnega sporazuma na prvi in zadnji stopnji.

82      Družba Roquette meni, da na pripravljalni stopnji ni bilo nobenega protikonkurenčnega učinka na zadevni trg, ker so takrat stranke zgolj vzpostavile stike in naj bi se samo sporazumele o vodilnih načelih omejevalnega sporazuma. Ravno tako, kot je Komisija v uvodni izjavi 106 Odločbe priznala, da sestanek iz maja 1986 ni imel učinka in se torej ne bi smel upoštevati za presojo učinka omejevalnega sporazuma, družba Roquette meni, da sestanek z dne 19. in 20. februarja 1987 ni imel učinka in ga torej Komisija tudi ne bi smela upoštevati. Po mnenju družbe Roquette naj bi med slednjim sestankom prenehala veljati samo načela omejevalnega sporazuma, ne pa načini izvajanja, ki naj bi se prenehali šele na sestanku z dne 11. in 12. aprila 1987. Zato bi Komisija lahko upoštevala učinke kršitve šele od aprila 1987, in ne od februarja 1987, kot je storila.

83      Družba Roquette poleg tega meni, da Komisija pri presoji učinkov omejevalnega sporazuma na trg ni upoštevala slabega delovanja omejevalnega sporazuma v obdobju razpada. Tako naj Komisija ne bi upoštevala vprašljivosti sistema nadomestil zaradi nezmožnosti družbe ADM, da izkoristi kvote, ki so ji bile dodeljene ob vstopu v omejevalni sporazum, medtem ko naj bi Komisija ta dejstva priznala v uvodnih izjavah 100, 200 in 209 Odločbe. Komisija naj tudi ne bi upoštevala neizvajanja načel, ki so bila dogovorjena na sestankih, zlasti kar zadeva sporočanje podatkov v zvezi s prodajo in izpolnjevanje kvot s strani strank. Družba Roquette še posebej zatrjuje, da Komisija ni upoštevala njene zavrnitve udeležbe pri sistemu zunanjega nadzora, kar ji je dodelilo manevrski prostor.

84      Komisija predlaga, naj se ta argumentacija zavrne.

 Presoja Sodišča prve stopnje

85      Kar zadeva neupoštevanje različnih obdobij omejevalnega sporazuma, je treba najprej ugotoviti, da Komisija v nasprotju s trditvami družbe Roquette ni dokazala ravni vpliva omejevalnega sporazuma glede na vsako stopnjo omejevalnega sporazuma. Iz uvodne izjave 352 in naslednjih Odločbe namreč izhaja, da je Komisija upoštevala vpliv omejevalnega sporazuma na podlagi edinega obdobja, ki pokriva celotno trajanje kršitve.

86      Poleg tega, kar zadeva odsotnost učinka omejevalnega sporazuma v pripravljalnem obdobju omejevalnega sporazuma, je res, da iz Odločbe izhaja, da so družbe Benckiser GmbH (ki je leta 1988 prenesla dejavnost v zvezi z natrijevim glukonatom na družbo Jungbunzlauer), Fujisawa, Glucona in Roquette med sestankom z dne 19. in 20. februarja 1987 v Amsterdamu sklenile splošni okvirni sporazum, katerega podrobna pravila je bilo treba preučiti na naslednjem sestanku, ki je bil predviden dva meseca kasneje v Vancouvru (uvodni izjavi 108 in 109 Odločbe), in da so iste stranke, tako kot družba Finnsugar, na sestanku z dne 11. in 12. aprila 1987 v Vancouvru podrobneje določile načela izvajanja omejevalnega sporazuma (uvodne izjave 112, 113, 115 in 116 Odločbe).

87      Na sestanku z dne 19. in 20. februarja 1987 v Amsterdamu pa je bilo, kar zadeva določitev, zamrznitev in spoštovanje tržnih deležev na podlagi dejanske letne prodaje ali prodaje prejšnjih dveh let, dogovorjeno, da bi morala prodaja leta 1986 veljati kot priporočilo (uvodna izjava 108 Odločbe), in da bi se morali tržni deleži razdeliti glede na določen porazdelitveni ključ. Slednji element izhaja iz opombe predstavnika družbe Roquette z dne 3. marca 1997, ki jo je družba Roquette predložila Komisiji med upravnim postopkom. Posledično so bile na sestanku z dne 19. in 20. februarja 1987 v Amsterdamu dogovorjene vsaj določene izvajalne podrobnosti med strankami, ki so omogočale delno izvajanje omejevalnega sporazuma. Torej ni mogoče izpodbijati njegovega izvajanja od tega dne in to kljub različnim poznejšim podrobnostim.

88      Kar zadeva neupoštevanje zmanjšanja učinkov omejevalnega sporazuma v obdobju razpada, je res, da iz Odločbe izhaja, da je neizkoriščanje kvot družbe ADM povzročilo številna trenja med različnimi člani omejevalnega sporazuma in zahteve za opustitev sistema nadomestil (glej zlasti uvodne izjave 100, 200 in 209 Odločbe). Vendar je nezmožnost družbe ADM, da izpolni svoje prodajne kvote, medtem ko so preostale stranke omejevalnega sporazuma omejevale svojo ponudbo proizvoda, še bolj zmanjšala ponudbo natrijevega glukonata na trgu, kar naj ne bi oslabilo učinka omejevalnega sporazuma na trgu, ampak ga prej okrepilo.

89      Poleg tega, kar zadeva trditve družbe Roquette glede tega, da stranke niso spoštovale sporočila o podatkih v zvezi z njihovimi prodajami, in ob upoštevanju kvot v tem obdobju razpada, je treba ugotoviti, da je družba Roquette v podporo tej trditvi navedla samo svojo zavrnitev udeležbe pri sistemu zunanjega nadzora, ki ji je puščala manevrski prostor. Torej, na podlagi ustaljene sodne prakse nameravano dejansko ravnanje podjetja ni pomembno za namene presoje vpliva omejevalnega sporazuma na trg, ker je treba upoštevati učinke, ki izvirajo iz celotne kršitve, pri kateri je sodelovalo (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I-4125, točki 150 in 152, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 2003 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, T‑224/00, Recueil, str. II-2597, točki 160 in 167). Posledično je tudi trditev neupoštevanja zmanjšanja učinkov omejevalnega sporazuma v obdobju razpada neutemeljena.

90      Nazadnje, čeprav naj bi se izkazalo, da se omejevalni sporazum ni izvajal v pripravljalnem obdobju in obdobju razpada, to samo po sebi nikakor ne more potrditi neobstoja vpliva tega omejevalnega sporazuma na trg. Vpliv omejevalnega sporazuma ni nujno povezan z njegovim trajanjem. Tako ni mogoče izključiti, da če učinek omejevalnega sporazuma ne obstaja v dolgem obdobju, je pa razdejalen v kratkem obdobju, je učinek tega omejevalnega sporazuma enako pomemben kot učinek omejevalnega sporazuma, ki ima neki učinek v celotnem obdobju obstoja. Posledično neobstoj učinka ali obstoj omejenega učinka omejevalnega sporazuma v nekih obdobjih, čeprav bi bil dokazan, ne potrjuje nujno manjšega učinka od učinka omejevalnega sporazuma, ki je trajal ves čas njegovega trajanja.

91      Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba očitke družbe Roquette glede neupoštevanja različnih obdobij omejevalnega sporazuma zavrniti.

b)     V zvezi z neuresničitvijo ciljev omejevalnega sporazuma v izvedbenem obdobju

 Uvod

92      Družba Roquette tudi meni, da je imel omejevalni sporazum omejen dejanski vpliv na „izvedbeni“ stopnji (od aprila 1987 do maja 1990), ki je Komisija ni primerno upoštevala. Še posebej, družba Roquette navaja neupoštevanje omejenih učinkov omejevalnega sporazuma zaradi slabotnosti nadzornega sistema in neuresničevanje ciljev omejevalnega sporazuma, kot so vzpostavitev kvot, določitev cen in razdelitev strank.

93      V zvezi s tem je treba predvsem poudariti, da Komisija v obravnavanem primeru ne dokaže učinka omejevalnega sporazuma na podlagi polne uresničitve njegovih ciljev. Komisija meni, da izmenjave informacij med strankami, podrobna opredelitev tržnih deležev, določitev ciljnih in/ali minimalnih cen ter dodelitev strank članom omejevalnega sporazuma na sestankih najprej potrjujejo izvajanje omejevalnega sporazuma. Ob upoštevanju tega izvajanja in razvoja cen na trgu natrijevega glukonata, kot po mnenju Komisije izhaja iz grafikonov, zaseženih v prostorih družbe Roquette, Komisija sklepa na vsaj delno uresničitev prvega cilja, ki ga zasledujejo člani omejevalnega sporazuma, in sicer umetno vzdrževanje visokih cen natrijevega glukonata (uvodna izjava 354 Odločbe).

94      Zato je treba ponovno preučiti vsakega od ugovorov družbe Roquette v zvezi z neuresničitvijo ciljev omejevalnega sporazuma, da bi določili, ali bi ti lahko ogrozili obstoj izvajanja, kot ga dokazuje Komisija. Ker namreč izvajanje omejevalnega sporazuma pomeni predhodni pogoj za obstoj dejanskega vpliva navedenega omejevalnega sporazuma, vprašljivost izvajanja omejevalnega sporazuma pa onemogoči dokaz obstoja dejanskega vpliva omejevalnega sporazuma.

 Nadzorni sistem

–       Trditve strank

95      Družba Roquette zatrjuje, da je bil nadzorni sistem (uvodna izjava 91 Odločbe), ki se šteje za ključni element učinkov omejevalnega sporazuma, popolnoma slaboten. Komisija naj bi to priznala v uvodnih izjavah 93, 172, 195 in 214 Odločbe, družba Roquette pa naj bi to poudarila v svojem memorandumu o sodelovanju z dne 22. julija 1999 (v nadaljevanju: memorandum z dne 22. julija 1999), v katerem naj bi bilo navedeno, da so stranke sporazuma zagotovile neresnične podatke. Vendar naj Komisija ne bi upoštevala te slabosti nadzornega sistema v svoji presoji teže kršitve.

96      Komisija predlaga, naj se ta argumentacija zavrne.

–       Presoja Sodišča prve stopnje

97      Kar zadeva nadzorna sistema, in sicer najprej tistega, ki ga zagotavlja posrednik švicarskega skrbnika, ki je zbiral statistične podatke o članih omejevalnega sporazuma, ter tistega, s katerim je eden od članov omejevalnega sporazuma zbiral podatke od različnih članov omejevalnega sporazuma, da bi jih nato razdelil preostalim članom omejevalnega sporazuma (uvodna izjava 92 Odločbe), ni sporno, da sta izvrstno delovala, tako da podatki, povzeti v teh sistemih, ne odsevajo popolnoma dejanskega stanja trga.

98      Vendar pa noben od elementov, ki jih uveljavlja družba Roquette, ne more povzročiti dvoma o tem, da so stranke omejevalnega sporazuma sporočile podatke v okviru nadzornega sistema. Poleg tega so morali imeti sporočeni podatki, četudi priznamo njihovo približnost, vsaj določeno pomembnost in torej uporabnost za stranke omejevalnega sporazuma. Stranke nikoli niso prenehale sporočati podatkov v nadzorni sistem in so nadaljevale srečanja, na katerih so o njih razpravljale in na tej podlagi določile kvote.

99      Posledično je Komisija v uvodni izjavi 344 Odločbe lahko veljavno sklepala, da so stranke izvajale nadzorni sistem, tudi če je bil nepopoln.

 Kvote

–       Trditve strank

100    Družba Roquette zatrjuje, da je bil cilj vzpostavitve sistema prodajnih kvot v veliki meri oslabljen s slabotnostjo nadzornega sistema. Uvodne izjave 181, 196, 200, 209 in 225 Odločbe poleg tega dokazujejo dejstvo, da je bilo izpolnjevanje kvot ves čas izvor težav. Poleg tega naj bi družba Roquette med sodelovanjem s Komisijo pozornost usmerila v neizpolnjevanje kvot. Tako naj bi v memorandumu z dne 22. julija 1999 navedla, da je vedno proizvajala in prodajala na ravni svojih polnih industrijskih zmogljivosti – izključujoč iz tega vsako misel na omejitve proizvodnje ali prodaje –, pri čemer sledi razvoju povpraševanja. Družba Roquette poudarja, da Komisija ni izpodbijala tega stanja dejstev, ampak da ga ni upoštevala pri analizi. Navedla je tudi, da so določeni člani omejevalnega sporazuma prekoračili prodajne kvote, kar naj bi povzročilo dvom o verodostojnosti trditev Komisije v zvezi s natančnostjo dodeljenih letnih količin (uvodna izjava 347 Odločbe). Nazadnje družba Roquette meni, da njeno analizo potrjujejo njene znatne prekoračitve dodeljenih kvot, kar naj bi se izražalo z izgubo pomembne stranke po uporabi sankcije, ki so ji jo naložili preostali člani omejevalnega sporazuma.

101    Družba Roquette izpodbija utemeljevanje, ki jo je na podlagi majhnih razlik med dogovorjenimi kvotami in dejansko prodanim obsegom privedlo do mnenja, da so stranke sistem kvot „dejansko izvajale“ (uvodna izjava 346 Odločbe). Po mnenju družbe Roquette ni mogoče tako sklepati iz številk, ki so jih sporočile stranke v okviru omejevalnega sporazuma, ker naj bi bilo jasno ugotovljeno, da so bile te številke v večini napačne in ker v njenem primeru sistem kvot ni imel nobenega vpliva na njeno trgovinsko politiko. Neučinkovitost sistema kvot naj bi dokazovala nemoč članov omejevalnega sporazuma, da družbi Roquette ali ADM zavežejo k izpolnjevanju njihovih kvot. Nazadnje družba Roquette izpodbija, da je lahko Komisija v uvodni izjavi 347 Odločbe presodila izvajanje kvot, kot da izvira iz „skrbnega načrtovanja“, saj določitev kvot s sistemom nadomestil zmanjša njihovo strogost.

102    Komisija predlaga, naj se te trditve zavrnejo.

–       Presoja Sodišča prve stopnje

103    Kar zadeva upoštevanje kvot s strani Komisije, družba Roquette meni, prvič, da učinkovitost sistema kvot v velikem delu slabi slabost nadzornega sistema. Ker torej, kot je navedeno v točki 98 zgoraj, morebitne slabosti nadzornega sistema niso mogle postaviti pod vprašaj njegovega izvajanja, te zaradi tega nadzornega sistema tudi niso mogle vplivati na izvajanje sistema kvot.

104    Drugič, družba Roquette zatrjuje, da stranke niso izpolnjevale kvot. Če je res, kot navaja Komisija v Odločbi, da določeni elementi potrjujejo, da nekateri izvajalci kvot niso izpolnjevali, je treba poudariti, da so stranke nadaljevale redno razpravljanje o teh kvotah in njihovo izpolnjevanje. To zadosti potrjuje, da je bil sistem kvot načrtovan med strankami in da je bil vsaj delno izvajan. Če bi bile namreč razprave o kvotah samo teoretične, kot zatrjuje družba Roquette, se stranke ne bi potrudile in nadaljevale razprav o teh kvotah.

105    Poleg tega je očitno, ne da bi družba Roquette to izpodbijala, da so se nekatere stranke sprle v zvezi z izpolnjevanjem teh kvot. Tako se je, ko so pooblaščenci družbe Finnsugar sporočili namen, da znatno povečajo svoj tržni delež, govorilo o sporu med strankami (uvodna izjava 125 Odločbe). Dejstvo, da je družba Finnsugar podala to izjavo o nameri, in odziv, ki ga je izzvala, pomenita indic obstoja predhodnega sporazuma o kvotah in razdelitve tržnih deležev. Enako nagovarjanje k temu, naj družba ADM izpolni svoje kvote, in nezadovoljstvo družbe Glucona, ki je sledilo neizpolnjevanju navedenih kvot družbe ADM, kažeta na to, da se je družba Glucona čutila povezano s kvotami, ki so bile dodeljene strankam na podlagi omejevalnega sporazuma, in zato z lastnimi kvotami, kar omogoča predpostavko, da jih je v danem trenutku izpolnjevala (uvodna izjava 193 Odločbe).

106    Tretjič, družba Roquette trdi, da se Komisija ni mogla zanesti na številke, ki so jih stranke sporočile v okviru omejevalnega sporazuma, ker naj bi bilo dokazano, da so bile te številke večino časa nepravilne. Posledično družba Roquette meni, da Komisija ni mogla dokazati izvajanja omejevalnega sporazuma s tem, da se je oprla na majhno razliko med kvotami in dejansko prodanim obsegom.

107    Če nedvomno ni mogoče izključiti, da so nekatere stranke omejevalnega sporazuma posredovale neresnične podatke, za katere so preostale stranke domnevale, da so točni, so si stranke gotovo sporočile številke ter natančno določile in dodelile tržne deleže. Ti elementi kažejo na izvajanje omejevalnega sporazuma.

108    Četrtič, družba Roquette trdi, da dejstvo, da niti ona sama niti družba ADM nista mogli biti zavezani k izpolnitvi svojih kvot, potrjuje nedelovanje sistema nadomestil. Poleg tega družba Roquette meni, da je določitev kvot, ki ustreza sistemu nadomestil, taka, da zmanjša njegovo strogost in da posledično Komisija ne more sklepati zgolj iz izvajanja kvot, da so jih stranke skrbno načrtovale.

109    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je sistem nadomestil v tem, da na letni podlagi poveča ali zmanjša razliko med letno kvoto, dodeljeno podjetju, in njegovimi dejanskimi prodajami, kvotami, dodeljenimi temu podjetju naslednje leto. Tako se je podjetju, ki eno leto prekorači letno kvoto, ki mu je bila dodeljena, naslednje leto njegova letna kvota zmanjšala za razliko med njegovo kvoto in dejanskimi prodajami prejšnjega leta, in obratno (uvodna izjava 99 Odločbe).

110    Vendar pa dejstvo, da družbi ADM in Roquette nista mogli nikoli biti zavezani k izpolnjevanju svojih kvot, ne potrjuje nujno neizvajanja sistema nadomestil. Namreč to, da je družba ADM kopičila presežek kvot v primerjavi z drugimi člani omejevalnega sporazuma zato, ker ni uspela izpolniti svoje kvote, kar je povzročilo nezadovoljstvo družbe Glucona glede tega (uvodna izjava 193 Odločbe), dokazuje, da je bilo neizpolnjevanje kvot družbe ADM sankcionirano in da je sistem nadomestil deloval. Sicer se iz tega, da sistem nadomestil slabi strogost kvot, ne sme sklepati na to, da je bil načrtovan z manjšo ali večjo skrbnostjo. Skrbnost, ki jo dokazuje Komisija, se vsekakor nanaša samo na vzpostavitev kvot kot takih. Nazadnje, dejansko manjka trditev, ker v obravnavanem primeru sistem nadomestil ne slabi strogosti kvot; sistem nadomestil namreč ne omogoča razlikovanja sankcije od neizpolnjevanja kvot. Poleg tega družba Roquette sama opozarja, da stranka ni mogla zlorabiti tega sistema nadomestil, ker, kot izhaja iz memoranduma z dne 22. julija 1999, jo je njeno neizpolnjevanje kvot stalo izgube družbe Glucona, pomembne stranke za trg natrijevega glukonata, in to z uporabo sankcije, ki so ji jo naložili drugi člani omejevalnega sporazuma.

111    Komisija je torej dokazala obstoj izvajanja sistema kvot.

 Cene

–       Trditve strank

112    Družba Roquette tudi meni, da ni določitev minimalnih in/ali ciljnih cen v praksi nikoli dejansko delovala. Uvodni izjavi 199 in 209 Odločbe ter memorandum z dne 22. julija 1999 naj bi potrjevali, da stranke niso izpolnjevale minimalnih in/ali ciljnih cen. Trditev v uvodni izjavi 219 Odločbe, da bi morale biti minimalne in/ali ciljne cene izpolnjene, je bila dokazana samo, kar zadeva družbo Glucona.

113    Družba Roquette poleg tega meni, da Komisija ni upoštevala podatkov, ki ji jih je predložila in ki omogočajo dokaz, da so bile razlike med cenami, ki so jih določile stranke, in njenimi cenami zelo velike ter da so bile njene cene načrtno nižje od ciljnih in/ali minimalnih cen. Za prikaz tega družba Roquette v svoji tožbi in v obliki preglednice povzema seznam njenih glavnih kupcev v Evropi in njenih cen med letoma 1989 in 1994.

114    Družba Roquette poleg tega trdi, da je v memorandumu z dne 22. julija 1999 Komisijo opozorila na dejstvo, da je bila ciljna cena, ki so jo določile stranke, samo teoretična.

115    Poleg tega družba Roquette meni, da trditev Komisije, da je izvajanje sporazumov o cenah dokazano, ko se uporabljene cene približajo dogovorjeni ravni (uvodna izjava 348 Odločbe), v obravnavanem primeru velja samo za ciljne cene, in ne za minimalne cene.

116    Komisija predlaga, naj se te trditve zavrnejo.

–       Presoja Sodišča prve stopnje

117    Kar zadeva nedelovanje sistema minimalnih in/ali ciljnih cen, ni sporno, da so se stranke sklicevale na določene primere neuporabe dogovorjenih cen (glej zlasti uvodni izjavi 199 in 209 Odločbe).

118    Vendar iz tega ni mogoče sklepati, da ciljne in/ali minimalne cene nikoli niso bile izvajane. Tako, kot priznava družba Roquette, iz uvodne izjave 219 Odločbe izhaja, da je družba Glucona sledila ciljnim cenam.

119    Poleg tega v nasprotju s trditvijo družbe Roquette ta uvodna izjava ni edina potrditev tega, da so nekatere stranke uporabljale dogovorjene cene. Iz uvodne izjave 204 Odločbe tako izhaja, da notranja opomba družbe Jungbunzlauer potrjuje njeno uporabo minimalne cene, dogovorjene na sestanku omejevalnega sporazuma.

120    Komisija je torej utemeljeno dokazala, da cene, ki so jih določile stranke, niso bile samo teoretične in da so stranke izvajale sporazume o cenah, tudi če ne načrtno.

121    Tega sklepa ne omaja dejstvo, pod predpostavko, da je sprejeto, da se družba Roquette ni nikoli ravnala po določitvi cen, kot ji jih je vzpostavil omejevalni sporazum, in da naj bi se njena dejanska cena načrtno in znatno razlikovala od ciljne cene. Kot je navedeno v točki 89 zgoraj, na stopnji preizkusa opredelitve teže kršitve s strani, ki ga opravi Komisija, ni dolžnost Sodišča prve stopnje, da preizkusi ravnanja podjetja, če učinki, ki jih je treba upoštevati za določitev splošne ravni glob, niso tisti, ki izvirajo iz dejanskega ravnanja, na katerega se podjetje sklicuje, ampak tisti, ki izvirajo iz celotne kršitve, pri kateri je bilo udeleženo.

122    Končno, družba Roquette meni, da stališče Komisije, da dejansko izvajanje omejevalnega sporazuma o ciljnih cenah in obsegu prodaje ne predpostavlja nujno, da so na trgu natanko enake cene in obsegi, ampak da določitev cen s strani strank, ki se približujejo dogovorjeni ravni, zadostuje za dokaz uporabe sporazuma (uvodna izjava 348 Odločbe), ne velja v obravnavanem primeru. Meni, da je to stališče Komisije upoštevno samo glede na ciljne cene, ne pa za minimalne cene. V obravnavanem primeru naj bi bile torej samo minimalne cene. V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da družba Roquette še naprej ne dokaže, v čem bi se moralo tako stališče razlikovati za minimalne cene.

123    Komisija je torej pravilno sklepala, da so stranke izvajale omejevalni sporazum o cenah natrijevega glukonata.

  Razdelitev strank

–       Trditve strank

124    Družba Roquette trdi, da ni nikoli sodelovala pri dogovorih v zvezi s strankami in da je svoja znanja na področju obsega trga obdržala zase, kar naj bi potrjevalo neučinkovitost sistema izmenjave strank in torej povzročalo dvome o učinku omejevalnega sporazuma.

125    Komisija ni navedla posebnih trditev v zvezi s tem.

–       Presoja Sodišča prve stopnje

126    Kar zadeva trditve družbe Roquette v zvezi z neučinkovitostjo sistema izmenjave strank, je treba opozoriti, da družba Roquette to trditev opira samo na svojo neudeležbo pri navedeni izmenjavi.

127    Taka okoliščina pa ne omogoča izpodbijanja izvajanja izmenjave strank med preostalimi strankami omejevalnega sporazuma, kot izhaja iz zapisnikov s sestankov z dne 9. avgusta 1989 v Zürichu (uvodna izjava 137 Odločbe) in iz ročno pisanih opomb družbe Roquette na sestankih z dne 28. novembra 1989 v Hakoneju ter z dne 10. in 11. junija 1991 v Ženevi (uvodni izjavi 148 in 177 Odločbe).

128    Kot je navedeno v točki 89 zgoraj, je na tej stopnji analize teže kršitve vsekakor treba upoštevati samo učinke, ki izvirajo iz kršitve v celoti, in ne ravnanja posameznega od udeležencev pri kršitvi. Ker se ugovori družbe Roquette nanašajo samo na njeno ravnanje, tega argumenta na tej stopnji analize ni mogoče sprejeti.

129    Komisija je torej lahko pravilno sklepala na obstoj izvajanja izmenjave strank med strankami omejevalnega sporazuma.

130    Za vse zgoraj navedene razloge je treba presoditi, da Komisija ni storila napake s tem, ko je menila, da so stranke izvajale omejevalni sporazum.

c)     Očitki v zvezi z upoštevanjem učinkov omejevalnega sporazuma na podlagi grafikonov, zaseženih v prostorih družbe Roquette

 Trditve strank

131    Družba Roquette meni, da se Komisija za dokaz učinka omejevalnega sporazuma opira izključno na grafikone, zasežene pri njej. Po mnenju družbe Roquette pa se ti grafikoni ne nanašajo na vse izvajalce in je Komisija napačno na splošno sklepala na omejevalni sporazum iz njenega posebnega položaja. Poleg tega naj bi bili podatki, povzeti v zaseženih grafikonih, v popolnem nasprotju s cenami strank, ki jih je družba Roquette predložila Komisiji v okviru sodelovanja z njo, kar naj bi dokazovalo neuporabo cen, ki jih je predvideval omejevalni sporazum. Ti grafikoni naj bi poleg tega za obdobje od leta 1989 – ključno obdobje omejevalnega sporazuma – prikazovali močno gibanje in težnjo po znižanju, kar pa je v nasprotju z uspešno izvajanim omejevalnim sporazumom. Po mnenju družbe Roquette je Komisija tudi v odgovoru na tožbo priznala, da ni vedela, ali so ti grafikoni ustrezali cenam družbe Roquette ali cenam vseh članov omejevalnega sporazuma za natrijev glukonat. Te dvome naj bi potrjevalo pomanjkanje prizadevanja Komisije, da bi izvedela več o pomenu teh grafikonov.

132    Komisija predlaga, naj se te trditve zavrnejo.

 Presoja Sodišča prve stopnje

133    Poleg tega, da iz izvajanja omejevalnega sporazuma sklepa na obstoj njegovega dejanskega učinka (glej točko 63 zgoraj), Komisija sklepa na obstoj „dejanskega vpliva“ omejevalnega sporazuma iz tega, da se opira na verjetno povezavo med, po eni strani, izvajanjem omejevalnega sporazuma in, po drugi strani, razvojem cen, kot izhaja iz dveh grafikonov, zaseženih v prostorih družbe Roquette.

134    Glede na to se izkaže, da oba grafikona, ki ju je Komisija zasegla pri družbi Roquette, prvi z naslovom „Natrijev glukonat – Razvoj evropske cene“ in drugi z naslovom „Razvoj evropske cene natrijevega glukonata“, prikazujeta razvoj cene. Ta grafikona povzemata na ordinati cene, izražene v FRF/kg, in na abscisi leta, ki pokrivajo obdobje od leta 1977 do leta 1995, kar zadeva prvi grafikon, in od leta 1979 do leta 1992, kar zadeva drugi grafikon.

135    Na prvem grafikonu je prikazano, da od leta 1985 do začetka leta 1987 cena pada, in sicer z več kot 8,5 FRF/kg na malo več kot 4,5 FRF/kg. Od leta 1987 do začetka leta 1989 se ta cena ponovno dvigne, in sicer z malo več kot 4,5 FRF/kg na malo več kot 8 FRF/kg. Od leta 1989 do 1991 ta cena ponovno pada, in sicer z malo več kot 8 FRF/kg na malo manj kot 7 FRF/kg, pri čemer nato od leta 1991 znova zraste na okoli 7,5 FRF/kg in se tam ustali do leta 1994. Drugi grafikon kaže podoben razvoj cen v obdobju od leta 1986 do leta 1992.

136    Iz teh grafikonov je mogoče ugotoviti, da uporaba sporazumov o ustanovitvi novega omejevalnega sporazuma od leta 1986 ustreza močnemu (dvojnemu) zvišanju cen med letoma 1987 in 1989 v primerjavi s cenami v začetku leta 1985.

137    Družba Roquette pa zatrjuje, da cene, povzete v teh grafikonih, ustrezajo njenim cenam, in ne cenam na trgu. Če je res, da ta grafikona nikakor ne prikazujeta, ali gre za cene družbe Roquette ali za cene celotnega trga natrijevega glukonata, pa je treba opozoriti, da so se druge stranke omejevalnega sporazuma med upravnim postopkom (uvodne izjave od 355 do 362 Odločbe) sklicevale na ta grafikona v svojih argumentacijah v zvezi z rastjo cen med letoma 1987 in 1989. Tako se družba ADM sklicuje na avtomatično vrnitev na raven pred letom 1987. Družba Akzo pa se sklicuje na denarna gibanja (uvodna izjava 357 Odločbe).

138    Dejstvo, poskušajo da drugi člani omejevalnega sporazuma utemeljiti razvoj cen, povzetih v teh grafikonih, kaže na to, da ti člani omejevalnega sporazuma menijo, da te cene natrijevega glukonata ustrezajo tudi njihovim cenam, in ne samo cenam družbe Roquette. Ker ni sporno, da imajo člani omejevalnega sporazuma skupno v lasti več kot 90 % tržnega deleža, se je Komisija za dokaz učinka omejevalnega sporazuma na trg natrijevega glukonata lahko veljavno oprla na ta grafikona.

139    Družba Roquette še meni, da cene, povzete v grafikonih, ne ustrezajo njenim cenam, kot izhajajo iz podatkov, ki jih je predložila Komisiji v okviru sodelovanja z njo.

140    Vendar je treba opozoriti, da podatki, ki jih je družba Roquette predložila v okviru sodelovanja s Komisijo, še ne pokrivajo obdobja od leta 1987 do leta 1989. Primerjava družbe Roquette med minimalnimi cenami in povprečnimi dejanskimi cenami, navedenimi v tožbi na podlagi teh podatkov, ne pokriva obdobja od leta 1989 do oktobra leta 1994, pri čemer tako opusti obdobje, v katerem je bila v skladu z zaseženima grafikonoma rast cen najznatnejša, in sicer od začetka leta 1987 do sredine leta 1989. Poleg tega iz dopisa družbe Roquette z dne 12. oktobra 1999, ki je spremljal določene od teh podatkov, izhaja, da dokument, ki povzema te podatke, prikazuje razvoj prodajnih cen natrijevega glukonata družbe Roquette med letoma 1988 in 1997 za določeno število strank, ki pomenijo približno tretjino njenih svetovnih prodaj.

141    Končno je treba vsekakor opozoriti, da domnevno dejansko ravnanje podjetja ni pomembno za namene presoje vpliva omejevalnega sporazuma na trg, ampak se upoštevajo samo učinki, ki izhajajo iz kršitve (glej točko 89 zgoraj). Komisiji torej za določitev vpliva omejevalnega sporazuma na trg natrijevega glukonata ni treba preizkusiti ravnanja družbe Roquette, če so bili učinki, ki jih je treba upoštevati za določitev splošne ravni glob, tisti, ki izhajajo iz celotne kršitve, pri kateri je sodelovala.

142    Kar zadeva trditev družbe Roquette, da naj gibanja in težnja k upadanju, opažena v zaseženih grafikonih od leta 1989, to je v ključnem obdobju omejevalnega sporazuma, ne bi označevala uspešno izvajanega omejevalnega sporazuma, je treba opomniti, da če oba grafikona prikazujeta upad v obdobju od leta 1989 do leta 1991, temu upadu cen sledi rast cen do leta 1992. Poleg tega, v skladu z enim od grafikonov, tej rasti do leta 1992 sledi precejšnja stabilnost cen do leta 1995. Zato ni mogoče ugotoviti splošne težnje upadanja.

143    Poleg tega dejstvo, da so cene omejevalnega sporazuma poznale gibanja med omejevalnim sporazumom, ne omogoča dokaza, da omejevalni sporazum ni imel učinka.

144    Posledično je treba očitke družbe Roquette v zvezi z odsotnostjo dejanskega učinka omejevalnega sporazuma glede na grafikone, zasežene v njenih prostorih, zavrniti.

4.     Očitki v zvezi s tem, da Komisija pri presoji učinka omejevalnega sporazuma ni upoštevala drugih elementov

a)     Kar zadeva neupoštevanje posebnosti trga

 Trditve strank

145    Družba Roquette še meni, da bi morala Komisija upoštevati značilnosti zadevnega proizvoda, in sicer njen izredno omejen delež v strošku proizvodnje za uporabnike, izredno majhnost trga in izredno pomembno moč kupcev.

146    Komisija predlaga, naj se te trditve zavrnejo.

 Presoja Sodišča prve stopnje

147    Kar zadeva upoštevanje omejene velikosti trga, vrednosti proizvoda in moči kupcev, je treba najprej opozoriti, da se na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 znesek globe določi na podlagi teže kršitve in njenega trajanja. Poleg tega se v skladu s smernicami izhodiščni znesek globe določi glede na težo kršitve, ob upoštevanju narave same kršitve, njenega dejanskega vpliva na trg in geografskega obsega trga.

148    Ta pravni okvir Komisiji ne nalaga izrecno, naj upošteva omejeno velikost trga proizvoda, vrednost navedenega proizvoda in moč kupcev.

149    Vendar je v skladu s sodno prakso dolžnost Komisije, da pri presoji teže kršitve upošteva veliko elementov, katerih narava in pomembnost se spreminjata glede na vrsto zadevne kršitve in posebne okoliščine zadevne kršitve (sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 46 zgoraj, točka 120). Med temi elementi, ki potrjujejo težo kršitve, je mogoče izključiti samo to, kar bi lahko glede na primer pomenilo vrednost proizvoda, ki je predmet kršitve, velikost trga zadevnega proizvoda in moč kupcev.

150    Posledično, če velikost trga, vrednost proizvoda in moč kupcev lahko pomenijo elemente, ki jih je treba upoštevati za dokaz teže kršitve, se njihova pomembnost spreminja glede na posamezne okoliščine zadevne kršitve.

151    V obravnavanem primeru se kršitev nanaša zlasti na omejevalni sporazum glede cen, ki je po naravi zelo huda. Poleg tega so podjetja, ki so stranke omejevalnega sporazuma, skupaj oskrbovale več kot 90 % svetovnega trga in 95 % evropskega trga (uvodna izjava 9 Odločbe). Končno, zdi se, da je natrijev glukonat surovina, uporabljena v številnih zelo različnih končnih proizvodih, s čimer tako vpliva na številne trge (uvodni izjavi 6 in 8 Odločbe). V teh okoliščinah so majhnost zadevnega trga, omejena vrednost proizvoda in moč kupcev, pod predpostavko, da so dokazani, le malo pomembni v primerjavi z vsemi preostalimi elementi, ki dokazujejo težo kršitve.

152    Vsekakor je treba upoštevati to, da je Komisija menila, da je treba kršitev šteti za zelo resno v smislu smernic, ki za take primere predvidevajo, da lahko Komisija določi izhodiščni znesek, ki presega 20 milijonov evrov. Vendar v obravnavanem primeru iz uvodne izjave 385 Odločbe izhaja, da je Komisija sprejela izhodiščni znesek zgolj v višini 10 milijonov evrov za podjetja, ki spadajo v prvo kategorijo, in v višini 5 milijonov evrov za podjetja, ki spadajo v drugo kategorijo, kar ustreza polovici in eni četrtini zneska, ki bi ga v skladu s smernicami lahko določila za zelo resne kršitve.

153    Ta določitev izhodiščnega zneska globe potrjuje, kot je navedla v uvodni izjavi 377 Odločbe za velikost trga, da je Komisija upoštevala zlasti te elemente.

154    Iz teh razlogov je treba ugovore družbe Roquette v zvezi z neupoštevanjem omejene velikosti trga, majhne vrednosti zadevnega proizvoda in močjo kupcev zavrniti.

b)     Neupoštevanje mnenja kupcev

 Trditve strank

155    Družba Roquette meni, da Komisija pri določitvi globe ni upoštevala mnenja kupcev, ki pomenijo bistven del povpraševanja v sektorju. Po mnenju družbe Roquette, če je Komisija zaslišala kupce o vplivu omejevalnega sporazuma, to pomeni, da je menila, da so bili elementi, predloženi v preiskavi, „nujni“ za vzpostavitev tega vpliva. Ob upoštevanju sklepov Komisije, ki jih je oblikovala v uvodni izjavi 368 Odločbe, pa mnenje kupcev, ki dokazuje odsotnost učinka omejevalnega sporazuma, ni bilo upoštevano.

156    Družba Roquette meni, da odgovori uporabnikov na vprašalnik Komisije dokazujejo, da v obdobju, ki ga pokriva preiskava, in sicer od leta 1989 do oktobra 1994, ni bilo opaženo nobeno zvišanje cen natrijevega glukonata. Nasprotno, določeni kupci naj bi ugotovili znižanje te cene. Poleg tega naj noben kupec ne bi menil, da bi moral biti pripravljen na zavrnitev prodaje natrijevega glukonata. Končno, samo dva kupca naj bi menila, da na trgu ni bilo močne konkurence, devet kupcev, da je obstajala običajna konkurenca in pet kupcev se je izjavilo za nezmožne, da bi se opredelili.

157    Podredno, družba Roquette zatrjuje, da naj bi bili dokaj nevtralni odgovori kupcev posledica tega, da na zadevnem trgu, kot velja za veliko trgov surovin, ni znatnih razlik v ceni. Poleg tega trdi, da obstajajo konkurenti, katerih teža ni zanemarljiva, na vsakem od trgov natrijevega glukonata.

158    Komisija predlaga, naj se ta argumentacija zavrne.

 Presoja Sodišča prve stopnje

159    Kar zadeva trditve družbe Roquette v zvezi z upoštevanjem mnenja kupcev, je treba opozoriti, da je Komisija v uvodni izjavi 368 Odločbe menila, po eni strani, da odgovori kupcev na zahtevo za informacije niso omogočali nobenega zaključka o učinkih omejevalnega sporazuma, in, po drugi strani, da so bili odgovori kupcev na vprašanje o obstoju znatnih zvišanj cen od 1. januarja 1992 v skladu z grafikonoma, zaseženima v prostorih družbe Roquette, iz katerih izhaja, da so se leta 1992 cene rahlo znižale, preden so se stabilizirale.

160    Dalje je treba poudariti, da so se ob upoštevanju vprašanj iz vprašalnika odgovori zadevnih kupcev nanašali samo na obdobje po 1. januarju 1992. Torej, tudi če so bili utemeljeni, naj ugovori družbe Roquette ne bi omogočali dvoma o presoji Komisije glede učinkov omejevalnega sporazuma pred 1. januarjem 1992.

161    Končno je treba tudi opozoriti, kot je navedeno v točki 135 zgoraj, da iz enega od grafikonov, zaseženih v prostorih družbe Roquette, izhaja, da je od leta 1992 cena natrijevega glukonata rahlo padla, nato pa se je do leta 1995 stabilizirala.

162    V obravnavanem primeru iz odgovorov zaslišanih kupcev izhaja, da jih je velika večina menila, da je obstajala običajna ali rahlo močna konkurenca na trgu natrijevega glukonata. Ta mnenja pa niso taka, da bi ovrgla ugotovitve v zvezi z razvojem cen natrijevega glukonata po letu 1992, ki izhaja iz grafikonov, zaseženih v prostorih družbe Roquette. Običajna ali rahlo močna konkurenca namreč lahko pomeni znižanje, ki mu sledi sorazmerna stabilnost cen na trgu, kot za obdobje po letu 1992 izhaja iz grafikonov, zaseženih v prostorih družbe Roquette. Vendar ni dokazano, koliko te cene ustrezajo cenam, ki naj bi prevladovale na konkurenčnem trgu. To znižanje, ki mu je sledila sorazmerna stabilizacija, se je namreč zgodilo pred znatnim zvišanjem cen, ki je bilo zabeleženo ob izvajanju omejevalnega sporazuma.

163    Torej je Komisija upravičeno sklepala, da so bili odgovori kupcev v skladu z grafikonoma, zaseženima v prostorih družbe Roquette, in da iz njih ni mogla posebej sklepati na učinek omejevalnega sporazuma.

164    Tega sklepa ne omajajo druge trditve družbe Roquette v zvezi s tem.

165    Tako dejstvo, da so kupci menili, da ni bilo zavrnitve prodaje, ne omogoča nujno sklepanja na obstoj učinkovite konkurence. Če ne upoštevamo tega, da zavrnitev prodaje v določenih nacionalnih pravnih sistemih pomeni kazensko kršitev, če je taka zavrnitev lahko močan indic trga, katerega konkurenčni položaj je oslabljen, njena odsotnost ne dokazuje nujno, da je trg popolnoma konkurenčen.

166    Trditve družbe Roquette v zvezi s pomembnostjo konkurentov na zadevnem trgu in z dejstvom, da tam kot na veliko trgih surovin ni mogoče ugotoviti pomembnih razlik v cenah, ni več mogoče sprejeti. Družba Roquette namreč še naprej ne dokaže, v čem so ti elementi dejansko omogočili omejitev učinka omejevalnega sporazuma, kot izhaja iz grafikonov, zaseženih v prostorih družbe Roquette.

167    Končno, trditve družbe Roquette, da to, da je Komisija na podlagi člena 11 Uredbe št. 17 zaslišala kupce, ne kaže na to, da so bili njihovi odgovori nujni za ugotovitev vpliva omejevalnega sporazuma, v obravnavanem primeru ni mogoče sprejeti. Ta trditev kaže na to, da Komisija ni upoštevala odgovorov kupcev. Kot je navedeno zgoraj, pa odgovori kupcev niso ovrgli sklepanj Komisije, izdanih na podlagi grafikonov, zaseženih v prostorih družbe Roquette, in jih je torej treba šteti, kot da so bili ustrezno upoštevani.

168    Glede na to je treba poudariti, da če člen 11 Uredbe št. 17 predvideva, da lahko Komisija pri izpolnjevanju nalog, ki so ji naložene, zbere vse informacije od podjetij, dejstvo, da se Komisija odloči zbrati določene informacije od podjetij, v ničemer vnaprej ne določa upoševnosti teh informacij za dokazovanje učinka kršitve.

169    Iz zgoraj navedenih razlogov je treba trditve družbe Roquette, ki temeljijo na neupoštevanju odgovorov kupcev, zavrniti.

c)     Neupoštevanje ozračja nezaupanja

 Trditve strank

170    Družba Roquette meni, da Komisija pri oceni zneska glob ni upoštevala splošnega ozračja nezaupanja, ki je vplivalo na delovanje omejevalnega sporazuma in je posledično omejevalo njegov učinek na trg. Za družbo Roquette to splošno ozračje nezaupanja kljub temu jasno izhaja iz uvodnih izjav 100, od 187 do 197, 208, 214, 216, 225, 227 in 232 Odločbe.

171    Komisija predlaga, naj se te trditve zavrnejo.

 Presoja Sodišča prve stopnje

172    Kar zadeva neupoštevanje ozračja nezaupanja, je treba najprej poudariti, da se k tajnim omejevalnim sporazumom pogosto po svoji naravi pristopa v ozračju nezaupanja.

173    Ker so bili v obravnavanem primeru udeleženci omejevalnega sporazuma prej konkurenti, ki so lahko na podlagi enostranske odločitve ponovno postali svobodni, ter ob upoštevanju potencialne konkurenčnosti udeležencev omejevalnega sporazuma in prisotnih gospodarskih interesov, zlasti glede tega, da je šlo za omejeno razdelitev trga med proizvajalci, ki imajo v določenih primerih presežke proizvodnih zmogljivosti, je treba utemeljeno ugotoviti, da je omejevalni sporazum potekal v ozračju nezaupanja.

174    Obstoj ozračja nezaupanja pa ne vpliva nujno na dejanski vpliv omejevalnega sporazuma. Družba Roquette v obravnavanem primeru ne dokaže, da je to ozračje nezaupanja oslabilo vpliv omejevalnega sporazuma, kot ga je ugotovila Komisija v Odločbi.

175    Posledično je treba trditev družbe Roquette glede neupoštevanja ozračja nezaupanja zavrniti.

176    Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je treba skleniti, da trditve družbe Roquette ne vzbujajo dvoma v obstoj dejanskega vpliva omejevalnega sporazuma, kot ga je ugotovila Komisija v Odločbi.

D –  Omejitev učinkov omejevalnega sporazuma s strani družbe Roquette

a)     Trditve strank

177    Kar zadeva težo kršitve, družba Roquette poleg tega meni, da Komisija ni upoštevala njenega ravnanja, ki naj bi omogočal omejitev protikonkurenčnih učinkov omejevalnega sporazuma. To neupoštevanje Komisije naj bi povzročilo kršitev člena 15 Uredbe št. 17, načela sorazmernosti in načela enakega obravnavanja.

178    Komisija predlaga, naj se ta trditev zavrne.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

179    Trditev družbe Roquette v zvezi z napačno presojo teže kršitve, ki se nanaša na njeno ravnanje med omejevalnim sporazumom, je treba zavrniti. V zvezi s tem zadostuje opozorilo na sodno prakso, navedeno v točki 89 zgoraj, v skladu s katero Sodišču prve stopnje pri izjavljanju o upoštevanju učinkov kršitve ni bilo treba preizkusiti ravnanj podjetij, ker učinki, ki jih je treba upoštevati za določitev splošne ravni glob, niso tisti, ki izhajajo iz domnevnega dejanskega ravnanja podjetja, ampak tisti, ki izhajajo iz celotne kršitve, pri kateri je sodelovalo.

II –  Trajanje kršitve

A –  Trditve strank

180    Družba Roquette v bistvu meni, da je Komisija kršila člen 15 Uredbe št. 17 ter načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti s tem, ko je presodila, da je kršitev družbe Roquette trajala osem let in dva meseca namesto sedem let in sedem mesecev.

181    V nasprotju s Komisijo, ki določa konec kršitve družbe Roquette junija leta 1995, družba Roquette meni, da je sodelovanje pri omejevalnem sporazumu končala maja 1994, kar je datum, ko je prenehala sporočati svoje statistike trga, ali, podredno, oktobra 1994, kar je datum, ko naj bi na sestanku v Londonu potrdila zavrnitev nadaljnjega sodelovanja v omejevalnem sporazumu.

182    V podporo temu stališču se družba Roquette sklicuje, po eni strani, na vrsto dokumentov, ki dokazujejo prenehanje omejevalnega sporazuma pred junijem 1995. Tako opozarja, da družba Jungbunzlauer v memorandumu z dne 23. aprila 1999 meni, da „od maja 1994 ni bilo več statistik trgov“ in da „[so] [z] izjavo družbe Roquette 4. oktobra 1994 v Londonu, da ne bo več izpolnjevala nobenega od teh sporazumov, slednji postali neveljavni“. Poleg tega je po mnenju družbe Roquette družba Fujisawa v dokumentu z dne 12. marca 1998 v zvezi s sistemom izmenjave statističnih podatkov izjavila, da „je ta sistem prenehal delovati v danem trenutku [do] konca [leta] 1993 ali [v] začetku [leta] 1994“, medtem ko naj bi Komisija v uvodni izjavi 91 Odločbe priznala prvotno pomembnost teh statističnih izmenjav. Družba Roquette se sklicuje tudi na svoj dopis z dne 22. julija 1999, naslovljen na Komisijo – in na dokumente, uporabljene v postopku pred ameriškimi organi –, v okviru katerega opozarja, da je izjavila, da je s sestankom oktobra 1994 omejevalni sporazum prenehal veljati. Končno, družba Roquette se sklicuje na uvodne izjave od 226 do 229 Odločbe, v katerih naj bi Komisija pojasnila, da je bila širitev trga precej počasnejša, kot je bilo predvideno, kar naj bi vodilo do stopnjujočega poslabšanja odnosov med strankami, ki naj bi vrh doseglo na sestanku oktobra 1994.

183    Po drugi strani, družba Roquette meni, da je sestanek junija 1995 v Anaheimu pomenil zgolj „neuspel poskus“ nadaljevanja novega omejevalnega sporazuma. Ta sklep opira na nasprotje med pogostnostjo izmenjav statistik in rednostjo predhodnih sestankov pred majem 1994 oziroma junijem 1994, ter med odsotnostjo izmenjav statistik med majem 1994 in junijem 1995 ter sestanki med oktobrom 1994 in junijem 1995. To analizo naj bi potrdilo razlikovanje, ki ga je Komisija izvedla med „prvim“ omejevalnim sporazumom, med letoma 1981 in 1985, ter „drugim“ omejevalnim sporazumom, od leta 1987. Prvega sestanka drugega omejevalnega sporazuma naj Komisija ne bi štela kot nadaljevanje prvega omejevalnega sporazuma, ampak bolj kot poskus ustanovitve drugega omejevalnega sporazuma. Poleg tega naj bi ta sklep potrjevalo tudi dejstvo, da sestanek junija 1995 po mnenju družbe Roquette ni prinesel sadov, kot naj bi izhajalo iz dokumenta, ki ga je družba Roquette predložila ameriškim organom in sporočila Komisiji. Nazadnje družba Roquette poudarja, da samo dejstvo, da so stranke na tem sestanku junija 1995 razpravljale o „nadomestilu“ ali „ciljih ciljne proizvodnje“, ne omogoča dokaza kontinuitete s prejšnjim omejevalnim sporazumom.

184    Posledično bi bilo dejansko trajanje kršitve, kar zadeva družbo Roquette, sedem let in sedem mesecev.

185    Ob upoštevanju metode izračuna Komisije, ki je v povečanju izhodiščnega zneska glob na podlagi teže kršitve za 10 % na leto, družba Roquette meni, da bi moralo biti povečanje 70-odstotno, ne 80-odstotno.

186    Poleg tega je po mnenju družbe Roquette zadnje leto kršitve leto 1994, in ne leto 1995. Ker Komisija za izračun glob uporabi zadnje leto kršitve (uvodna izjava 381 Odločbe), bi bilo treba za določitev osnovnega zneska upoštevati promet leta 1994, in sicer 62.204.098 FRF (brez „matične lužine“), ne pa prometa leta 1995 v višini 64.187.200 FRF.

187    Podredno, družba Roquette meni, da čeprav je omejevalni sporazum prenehal junija 1995, Komisija ni mogla upoštevati prometa celotnega leta 1995. Po mnenju družbe Roquette je bilo treba za dokaz pomembnosti družbe Roquette v omejevalnem sporazumu upoštevati samo promet prvih šestih mesecev leta 1995.

188    Komisija predlaga, naj se ta argumentacija zavrne.

B –  Presoja Sodišča prve stopnje

189    Kar zadeva domnevno prenehanje udeležbe družbe Roquette pri omejevalnem sporazumu maja 1994 ali, podredno, na sestanku z dne 4. oktobra 1994, je treba opozoriti, da Komisija v uvodnih izjavah od 81 do 90 Odločbe poudarja, da so elementi, ki so sestavni del omejevalnega sporazuma, obsegali zapleten mehanizem, namenjen razdelitvi trgov, določitvi cen in izmenjavi informacij o strankah. Torej, tudi če bi bilo dokazano golo dejstvo, da je družba Roquette leta 1994 ali po sestanku z dne 4. oktobra 1994 prenehala pošiljati drugim članom omejevalnega sporazuma podatke o svojih prodajah, to samo po sebi ne more dokazati, da je omejevalni sporazum prenehal obstajati, ko je družba Roquette odstopila od njega.

190    Nasprotno, iz uvodnih izjav od 220 do 228 Odločbe, katerih družba Roquette ne izpodbija, izhaja, da se je slednja še naprej udeleževala več sestankov omejevalnega sporazuma, in sicer sestankih z dne 26. in 27. junija 1994 v Atlanti, 31. avgusta in 1. septembra 1994 v Zürichu in z dne 4. oktobra 1994 v Londonu.

191    Tako, kar zadeva sestanek, ki je potekal v Atlanti 26. in 27. junija 1994, iz Odločbe izhaja, ne da bi družba Roquette to izpodbijala, da „so bile razprave tam primerljive z razpravami iz prejšnjih mesecev in so se nanašale na negativni razvoj trga, cen in količin“.

192    Kar zadeva sestanek, ki je potekal v Londonu 4. oktobra 1994, iz Odločbe izhaja, da je ob tej priložnosti izbruhnil spor med člani omejevalnega sporazuma glede razdelitve prodajnih kvot natrijevega glukonata. Ta spor v nasprotju s tem, kar želi dokazati družba Roquette, kaže na to, da so imeli člani omejevalnega sporazuma vsaj namen nadaljevati iskanje kompromisa glede prodajnih kvot. Dejstvo, da iz odgovora družbe Roquette na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 25. julija 2000, kot je povzet v uvodni izjavi 229 Odločbe, izhaja, da je družba Roquette na tem sestanku z dne 4. oktobra 1994 „izrazila namen, da ne bo več sodelovala pri omejevalnem sporazumu“, ne more dokazati prenehanja sodelovanja družbe Roquette pri omejevalnem sporazumu. Gledano z njenega vidika namreč stališče družbe Roquette na tem sestanku pomeni kvečjemu, da se je zavzela za oddaljitev od omejevalnega sporazuma. Enako okoliščina, da je predstavnik družbe Roquette med tem sestankom predčasno zapustil dvorano, ne pomeni, da se je družba Roquette javno odmaknila od vsebine tega sestanka. V okoliščinah spora med strankami na tem sestanku je Komisija lahko tako ravnanje veljavno štela bolj za strategijo za pridobitev več koncesij od drugih članov omejevalnega sporazuma kot dejanje, ki označuje konec sodelovanja družbe Roquette pri njem.

193    Torej je Komisija upravičeno menila, da družba Roquette ni prenehala sodelovati pri omejevalnem sporazumu maja 1994 ali na sestanku z dne 4. oktobra 1994.

194    Kar zadeva sestanek, ki je potekal od 3. do 5. junija 1995 v Anaheimu, je treba ugotoviti, prvič, da družba Roquette ne izpodbija, da so udeleženci na tem sestanku, na katerem so bili prisotni vsi člani omejevalnega sporazuma, razpravljali o obsegu prodaj natrijevega glukonata, opravljenem leta 1994, kot je opazila Komisija v uvodni izjavi 232 Odločbe. Komisija je še posebej opozorila in družba Roquette tega ni izpodbijala, da je po trditvah družbe ADM družba Jungbunzlauer zahtevala, „naj sporoči skupen promet od prodaj natrijevega glukonata, ki ga je ustvarila družba ADM leta 1994“ (uvodna izjava 232 Odločbe).

195    Vendar je treba opozoriti, da je ta pristop v glavnem sovpadal z ustaljeno prakso v okviru omejevalnega sporazuma, katere namen je bil zagotoviti spoštovanje odobrenih prodajnih kvot in ki je bila v tem, da so, kot izhaja iz uvodnih izjav 92 in 93 Odločbe, udeleženci omejevalnega sporazuma pred vsakim sestankom družbi Jungbunzlauer sporočili svoje podatke o prodaji, ki jih je slednja zbirala in razdelila na sestankih.

196    Drugič, družba ADM potrjuje opis dogodkov, ki jih je Komisija navedla v uvodni izjavi 232 Odločbe, in sicer da so na tem sestanku predlagali nov sistem izmenjave informacij glede obsega prodaje. Ta sistem je omogočal, da se je anonimno – to pomeni, da noben udeleženec ni poznal podatkov od drugih udeležencev – ugotovila skupna velikost trga natrijevega glukonata na naslednji način: „[P]odjetje A naj bi napisalo poljubno število, ki je del njegovega celotnega obsega; podjetje B naj bi tako podjetju C pokazalo vsoto števil podjetja A in podjetja B; podjetje C naj bi tej vsoti dodalo svoj celotni obseg; podjetje A naj bi na koncu temu dodalo preostanek svojega celotnega obsega in skupno število sporočilo skupini“ (uvodna izjava 233 Odločbe).

197    Ob upoštevanju tega elementa je treba ugotoviti, da je Komisija lahko pravilno menila, da je to pomenilo nov poskus udeležencev omejevalnega sporazuma „ponovno vzpostaviti red na trgu“ in ohraniti protikonkurenčna ravnanja, ki so jih izvajala prejšnja leta z namenom zagotavljanja nadzora trga s skupnim ukrepanjem, četudi, glede na okoliščine primera, v drugačnih oblikah in z drugačnimi metodami. Okoliščino, da so udeleženci omejevalnega sporazuma skušali vzpostaviti sistem „anonimne“ izmenjave informacij, kot je opisan zgoraj, ga je Komisija lahko razumno razlagala kot logično nadaljevanje ravnanja podjetij v okviru kartela, kot ga je zaznamovalo, kot zlasti izhaja iz uvodne izjave 93 Odločbe, „naraščajoče vzajemno nezaupanje“, katerega cilj pa je bila razdelitev trga. S tega vidika je Komisija lahko pravilno menila, da so udeleženci omejevalnega sporazuma z vzpostavitvijo novega sistema izmenjave informacij dokazali, da so „bili še vedno odločeni najti rešitev, ki bi jim omogočala nadaljevati protikonkurenčna ravnanja“ (uvodna izjava 322 Odločbe in „ohraniti nadzor nad trgom s skupnim ukrepanjem“ (uvodna izjava 232 Odločbe).

198    Tretjič, okoliščina, da je bilo obdobje med sestankom z dne 4. oktobra 1994 in tistim junija 1995 daljše od obdobja, ki je ločeval prejšnje sestanke, poudarja kvečjemu globok spor, ki je obstajal med člani omejevalnega sporazuma, ni pa táko, da bi ovrglo sklep Komisije, da so te na sestanku junija 1995 začele nov poskus ohranitve protikonkurenčnih praks.

199    Četrtič, kratka opomba, ki jo je družba Roquette zapisala na tem sestanku in na katero se je Komisija sklicevala v uvodnih izjavah 233 in 322 Odločbe („6.95 Anaheim: Razprava: nadomestilo; 44.000 mt ciljne proizvodnje na svetovni ravni; cena“) je mogoče razumno šteti, kot da potrjuje stališče Komisije, čeprav je res, da ta posamezna in iz sobesedila vzeta opomba daje zgolj nejasno predstavo o vsebini razprav, ki so potekale na sestankih 3., 4. in 5. junija 1995.

200    Petič, izjava uslužbenca družbe Roquette, priložena dopisu te družbe z dne 22. julija 1999, da ta sestanek „ni privedel do rešitve in ni služil ničemur“, kar se sklada z izjavo družbe Jungbunzlauer v dopisu z dne 30. aprila 1999, je namreč nepomembna, ker potrjuje, da ta sestanek ni spremenil izvajanja enotne in nadaljevane kršitve (uvodna izjava 254 Odločbe). Ta dopis namreč ne dokazuje, da udeleženci omejevalnega sporazuma niso imeli namena nadaljevati ravnanja, ki pomeni kršitev, četudi v drugačnih oblikah in na drugačne načine.

201    V tem okviru je treba opozoriti, da je upoštevanje dejanskih učinkov sporazuma za namen obravnave uporabe člena 81(1) ES za sporazuma ali usklajeno ravnanje odveč, ker je očitno, da je imel za cilj preprečiti, omejiti oziroma izkriviti konkurenco znotraj skupnega trga (sodbe Sodišča z dne 13. julija 1966 v zadevi Consten in Grundig proti Komisiji, 56/64 in 58/64, Recueil, str. 429, 496; Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 89 zgoraj, točka 99, in z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C-199/92 P, Recueil, str. I-4287, točka 178; sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. februarja 1994 v zadevi CB in Europay proti Komisiji, T-39/92 in T-40/92, Recueil, str. II-49, točka 87).

202    Zato je Komisija lahko veljavno menila, da je omejevalni sporazum trajal do junija 1995.

III –  Olajševalne okoliščine

A –  Trditve strank

203    Družba Roquette v bistvu meni, da bi morala Komisija, četudi ni storila napake pri presoji teže kršitve, pri oceni zneska globe na podlagi olajševalnih okoliščin upoštevati izključno pasivno ali posnemovalno vlogo družbe Roquette pri kršitvi, dejstvo, da družba Roquette ni izvajala omejitvenih ravnanj omejevalnega sporazuma, in njeno „vlogo zaviralca“ kršitve. Družba Roquette se v tej stvari sklicuje na argumente, ki jih je razvila v zvezi s težo kršitve.

204    Po mnenju družbe Roquette te opustitve pomenijo kršitev smernic in so v nasprotju z načeli, ki jih je razvila sodna praksa (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 24. oktobra 1991 v zadevi Petrofina proti Komisiji, T‑2/89, Recueil, str. II-1087, točka 173, in z dne 14. maja 1998 v zadevi Cascades proti Komisiji, T‑308/94, Recueil, str. II-925, točki 230 in 231).

205    Družba Roquette v repliki podrobneje navaja, da se v zvezi z olajševalnimi okoliščinami, ki jih Komisija ni upoštevala, sklicuje na elemente, ki dokazujejo njeno „vlogo zaviralca“ v omejevalnem sporazumu. Še posebej zatrjuje, prvič, da je povzročila izključitev „matične lužine“. Drugič, navaja, da je delovanje nadzornega sistema, ki je bil temelj omejevalnega sporazuma, oslabilo to, da je zavrnila dovolj pogosto izmenjavo statistik. Tretjič, meni, da je bil učinek njene zavrnitve financiranja zunanjega nadzornega sistema nasprotovanje dobremu delovanju omejevalnega sporazuma, saj je bilo zanesljivost podatkov, ki so jih predložile stranke omejevalnega sporazuma, nemogoče preveriti, kar naj bi omogočalo nespoštovanje pogojev omejevalnega sporazuma in povzročilo vzpostavitev nezaupljivega ozračja, ki je privedlo do propada omejevalnega sporazuma. Četrtič, sklicuje se na to, da je imela vedno neodvisno trgovinsko politiko, kar dokazuje dejstvo, da njene cene skoraj nikoli niso ustrezale minimalnim ali ciljnim cenam v okviru omejevalnega sporazuma. Nazadnje, petič, meni, da je prva naredila konec omejevalnemu sporazumu.

206    Komisija predlaga, naj se te trditve zavrnejo.

B –  Presoja Sodišča prve stopnje

207    Iz tožbe izhaja, da družba Roquette trdi, da ji Komisija ni dodelila ugodnosti olajševalnih okoliščin, ki naj bi izhajale iz njene izključno pasivne in posnemovalne vloge pri izvrševanju kršitve, iz tega, da ni izvajala omejitvenih ravnanj, in iz „njene vloge zaviralca“ glede kršitve. V tej točki se družba Roquette na splošno sklicuje na elemente, ki jih je predstavila že v okviru tožbenih razlogov v zvezi s težo kršitve, kjer je podrobneje navedla, da ker ti elementi niso bili upoštevani za določitev osnovnega zneska, naj bi se seveda znašli v okviru presoje olajševalnih okoliščin.

208    Ob upoštevanju teh trditev je treba opozoriti, da mora na podlagi člena 44(1)(c) in (d) Poslovnika Sodišča prve stopnje tožba obsegati zlasti kratek povzetek tožbenih razlogov. Poleg tega mora biti ta kratek povzetek na podlagi sodne prakse in neodvisno od vsakega terminološkega vprašanja dovolj jasen in natančen, da tožena stranka lahko pripravi obrambo in da Sodišče prve stopnje lahko odloči o tožbi, če je tak primer, ne da bi moralo zahtevati druge informacije. Da bi bila tožba dopustna, je namreč potrebno, da bistvena dejansko in pravno stanje, na katerih ta temelji, izhajata vsaj na kratko, vendar povezano in razumljivo iz besedila same tožbe, in to za namene zagotavljanja pravne varnosti in učinkovitega sodnega varstva (v tem smislu glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 7. novembra 1997 v zadevi Cipeke proti Komisiji, T-84/96, Recueil, str. II‑2081, točka 31, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 21. maja 1999 v zadevi Asia Motor France in drugi proti Komisiji, T‑154/98, Recueil, str. II-1703, točka 49).

209    V obravnavanem primeru splošno sklicevanje na elemente, predstavljene v okviru tožbenih razlogov v zvezi s težo kršitve, da bi se dokazal obstoj olajševalnih okoliščin, Sodišču prve stopnje ne omogoča, da bi natančno zaokrožilo pomen tožbenega razloga glede obstoja olajševalnih okoliščin. Če ni mogoče izključiti, da sta bistvena dejansko in pravno stanje, na katera se opira družba Roquette, navedena v tožbi, je kljub temu dolžnost tožeče stranke, da jih predloži povezano in razumljivo. Še posebej ni dolžnost Sodišča prve stopnje, da razišče vse elemente, navedene v podporo drugemu tožbenemu razlogu, in v obravnavanem primeru, kateri elementi bi se lahko uporabili za katero vrsto olajševalne okoliščine. Dejstvo, da se je Komisija posebej zavzela, da bi kljub očitni nenatančnosti tega tožbenega razloga poskusila opredeliti morebitne trditve tožeče stranke, navedene v okviru njene argumentacije v zvezi s tožbenim razlogom glede teže kršitve, in ki bi lahko, če bi bil tak primer, podprle tožbeni razlog glede obstoja olajševalnih okoliščin, in nanje v tem kontekstu odgovoriti, ne vpliva na ta sklep. To stališče Komisije namreč pomeni zgolj primer v zvezi z natančnim pomenom tožbenega razloga, ki ga je predložila družba Roquette. Ne omogoča gotove opredelitve natančnega pomena tožbenega razloga družbe Roquette, ki temelji na obstoju olajševalnih okoliščin.

210    Zato je treba tožbene razloge v zvezi z napakami, ki naj bi jih Komisija storila pri analizi olajševalnih okoliščin, zavrniti kot nedopustne na podlagi člena 44(1)(c) in (d) Poslovnika.

IV –  Sodelovanje družbe Roquette v upravnem postopku

A –  Uvod

211    Po mnenju družbe Roquette je Komisija storila tudi napake pri presoji ob uporabi obvestila o ugodni obravnavi.

212    Družba Roquette meni, da bi ji morala Komisija dodeliti od 50- do 75-odstotno zmanjšanje globe ob uporabi naslova C obvestila o ugodni obravnavi, namesto 40‑odstotnega zmanjšanja globe ob uporabi naslova D istega obvestila.

213    Družba Roquette v podporo temu stališču zatrjuje, da je presoja Komisije glede narave in vsebine elementov, ki jih je zagotovila, napačna iz dveh razlogov. Po eni strani in v nasprotju s tem, kar je Komisija trdila v Odločbi, naj bi bila prva in edina članica omejevalnega sporazuma, ki ji je predložila dokaze, odločilne za izdelavo Odločbe. Družba Roquette meni, da je Komisija, po drugi strani, napačno relativizirala pomembnost njenega sodelovanja v upravnem postopku s tem, ko je navedla, da je šele v formalnem odgovoru na zahtevo za informacije Komisije z dne 2. marca 1999, ki temelji na členu 11(1) Uredbe št. 17, sporočila zadevne dokumente.

214    Zato Sodišču prve stopnje predlaga, naj na podlagi svoje neomejene pristojnosti na področju glob ponovno pregleda to presojo (sodba Sodišča z dne 9. novembra 1983 v zadevi Michelin proti Komisiji, 322/81, Recueil, str. 3461, točka 111).

B –  Družba Roquette naj bi bila prva in edina članica omejevalnega sporazuma, ki je Komisiji predložila dokaze, odločilne za izdelavo Odločbe

1.     Splošno

215    Družba Roquette zatrjuje, da je Komisija v uvodni izjavi 415 Odločbe napačno menila, da „je bila družba Fujisawa prva članica omejevalnega sporazuma, ki je predložila odločilne elemente za dokaz obstoja omejevalnega sporazuma“. Družba Roquette v zvezi s tem uveljavlja dva očitka. Prvič, zatrjuje, da informacije, ki jih je Komisija prejela pred sodelovanjem z družbo Roquette, niso zadostovale za dokaz obstoja omejevalnega sporazuma. Drugič, po mnenju družbe Roquette je samo zaradi njenega sodelovanja s Komisijo slednja pridobila elemente, odločilne za izdelavo Odločbe. Te trditve so bile podane pred splošnimi preudarki v zvezi s pravili, ki jih je morala Komisija uporabiti v obravnavanem primeru za presojo sodelovanja strank v upravnem postopku.

2.     Splošni preudarki v zvezi s pravili, ki so v obravnavanem primeru veljala za presojo sodelovanja strank v upravnem postopku

a)     Trditve strank

216    Družba Roquette meni, da bi morala Komisija v posebnih okoliščinah obravnavanega primera predvsem glede na vsebino in dodano vrednost dokazov, ki so jih stranke predložile v upravnem postopku za oblikovanje očitkov v Odločbi, ne pa čisto na začetku glede na vrstni red, po katerem so te stranke sodelovale v upravnem postopku, presoditi višino zmanjšanja zneska globe, dodeljenega na tej podlagi.

217    Na podlagi teh posebnih okoliščin obravnavanega primera družba Roquette zatrjuje, da je Komisija šele po tem, ko je prejela informacije v zvezi s preiskavami, opravljenimi v Združenih državah, začela preiskavo, ki je privedla do sprejetja Odločbe. Družba Roquette opozarja, da iz uvodne izjave 53 Odločbe izhaja, da je marca 1997 ameriško pravosodno ministrstvo Komisijo obvestilo o preiskavi, opravljeni glede trga natrijevega glukonata. Enako naj bi iz nje izhajalo, da je bila Komisija oktobra 1997 obveščena, da so Akzo, Avebe in Glucona priznale, da so sodelovale pri mednarodnem omejevalnem sporazumu v zvezi s tem proizvodom, ki je bil namenjen določitvi cen in razdelitvi tržnih deležev „v Združenih državah in drugod“, ter da sta družbi Roquette in Fujisawa decembra 1997 oziroma februarja 1998 priznali ista dejstva. Čeprav naj Komisija v Odločbi ne bi natančno navedla narave informacij, ki jih je imela zaradi postopka, odprtega v Združenih državah, naj bi bilo kljub temu upravičeno misliti, da je imela Komisija vsaj različna sporočila za medije z dne 24. septembra in 17. decembra 1997, ki so omenjala uvedbo poizvedovanj, opravljenih v Združenih državah, sporočila, ki so bila dostopna javnosti prek interneta.

218    Družba Roquette iz tega sklepa, da ko je Komisija, kot izhaja iz uvodne izjave 54 Odločbe, „jeseni leta 1997 do leta 1998“ na podlagi člena 11 Uredbe št. 17 poslala prve zahteve za informacije „glavnim proizvajalcem/uvoznikom/izvoznikom in strankam natrijevega glukonata v Evropi“, je bila ta obveščena o obstoju omejevalnega sporazuma na trgu natrijevega glukonata na svetovni ravni, o identiteti udeležencev, o tem, da je vsak od udeležencev pri ameriških organih priznal kršitev, in o tem, da je kršitev prenehala od junija 1995.

219    V takih posebnih okoliščinah torej ne bi bilo primerno dodeliti največjega zmanjšanja stranki, ki je prva sodelovala s Komisijo, ampak tisti, ki je predložila upoštevne informacije in dokumente in je torej Komisiji dejansko omogočila, da z manj težavami ugotovi kršitev.

220    Sicer naj bi to stališče ustrezalo pristopu, ki ga je Komisija sama predstavila v osnutku novega obvestila o zmanjševanju glob, objavljenega julija 2001 (v nadaljevanju: osnutek novega obvestila), in od njegove objave leta 2002 v njenem novem obvestilu o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 2002, C 45, str. 3; v nadaljevanju: novo obvestilo). Komisija bi morala zato v obravnavanem primeru slediti tej novi politiki. V podporo tej argumentaciji družba Roquette v repliki navaja, po eni strani, pravnost takega obvestila, ki ustvarja legitimna pričakovanja za zadevna podjetja, in, po drugi strani, splošno načelo kazenskega prava, po katerem bi bilo treba uporabiti najmilejši kazenski zakon (retroaktivnost in dubio mitius) (sodba Sodišča z dne 29. oktobra 1998 v zadevi Awoyemi, C-230/97, Recueil, str. I-6781 in Odločba Komisije 1999/210/ES z dne 14. oktobra 1998 v postopku na podlagi člena 85 pogodbe ES (IV/F-3/33.70 – British Sugar plc, in drugi) (UL 1999, L 76, str. 1)).

221    Komisija meni, da se družba Roquette ne more sklicevati na osnutek novega obvestila. Komisija izpodbija dopustnost tožbenega razloga družbe Roquette, na podlagi katerega uporabo novega obvestila upravičuje načelo uporabe najmilejšega kazenskega zakona. Ta tožbeni razlog šteje kot dopustnega, saj je bil prvič naveden na stopnji replike. Podredno, Komisija v bistvu meni, da si družba Roquette nasprotuje, po eni strani s tem, ko Komisiji očita, da ni pravilno uporabila obvestila o ugodni obravnavi, in po drugi strani s tem, ko zahteva retroaktivno uporabo novega obvestila, ki je nadomestilo obvestilo o ugodni obravnavi.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

222    Navesti je treba, da je Komisija v obvestilu o ugodni obravnavi opredelila pogoje, pod katerimi se podjetja, ki z njo sodelujejo pri preiskavi o omejevalnem sporazumu, lahko oprostijo plačilo globe ali se jim prizna zmanjšanje globe, ki bi jo bilo treba drugače naložiti (glej naslov A(3) obvestila o ugodni obravnavi).

223    To obvestilo o ugodni obravnavi izhaja iz izvrševanja pooblastila za odločanje po prostem preudarku Komisije in ima za posledico zgolj samoomejitev pooblastila Komisije pri spoštovanju načela enakosti obravnavanja (v tem smislu glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 30. aprila 1998 v zadevi Vlaams Gewest proti Komisiji, T‑214/95, Recueil, str. II-717, točka 89). Poleg tega, kot je sicer izrecno navedeno v naslovu D, odstavek 3, tega obvestila, je slednja ustvarila legitimna pričakovanja, na katera se opirajo podjetja, ki želijo Komisijo obvestiti o obstoju omejevalnega sporazuma. Glede na spoštovanje načela enakosti obravnavanja in glede na zaupanje v pravo, ki so ju podjetja, ki želijo sodelovati s Komisijo, lahko potegnila iz tega obvestila, je bila Komisija torej zavezana, da se v okviru določitve zneska globe, naložene družbi Roquette, pri presoji njenega sodelovanja ravna v skladu z njima.

224    Družba Roquette torej napačno zatrjuje, da Komisija v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti pravil, ki so določena v obvestilu o ugodni obravnavi, ampak tista, določena v osnutku novega obvestila ali v samem novem obvestilu. Kar zadeva osnutek novega obvestila, je namreč treba ugotoviti, da čeprav je bil ta dokument objavljen leta 2001, to je pred sprejetjem Odločbe, družba Roquette ne izpodbija, da je Komisija ta dokument objavila samo zato, da zainteresiranim strankam omogoči, da predložijo pripombe v zvezi s tem. Kar zadeva novo obvestilo, je treba povedati, da je bil ta dokument objavljen šele po sprejetju Odločbe. V obravnavanem primeru niti osnutek novega obvestila niti samo novo obvestilo torej nista mogla ustvariti učinka samoomejitve na izvrševanje pooblastila za odločanje po prostem preudarku Komisije (v tem smislu glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 11. septembra 2002 v zadevi Pfizer Animal Health proti Svetu, T-13/99, Recueil, str. II-3305, točka 121, in v zadevi Alpharma proti Svetu, T-70/99, Recueil, str. II-3495, točka 142).

225    Torej se družba Roquette napačno sklicuje na načelo varstva zaupanja v pravo in, četudi bi tako splošno načelo obstajalo v pravu Skupnosti, na načelo uporabe najmilejšega kazenskega zakona, da bi utemeljila, da bi morala Komisija v obravnavanem primeru uporabiti osnutek novega obvestila ali novo obvestilo, in celo v teh dokumentih zapisana načela.

226    Dalje se zdi, da je res, kot poudarja družba Roquette, da je Komisija v nasprotju z drugimi preiskavami, ki jih je opravila v preteklosti, v obravnavanem primeru že razpolagala z določenimi informacijami v zvezi z obstojem svetovnega kartela na trgu natrijevega glukonata in v zvezi z identiteto nekaterih njegovih udeležencev, preden je začela lastno preiskavo na podlagi Uredbe št. 17, kot izhaja iz uvodne izjave 53 Odločbe.

227    Vendar ta okoliščina ne more povzročiti, da bi morala Komisija odpraviti pravila na področju sodelovanja podjetij, ki jih je opredelila v obvestilu o ugodni obravnavi.

228    Končno je treba poudariti, da družba Roquette ne izpodbija, da je bila družba Fujisawa prvi član omejevalnega sporazuma, ki je prijavil obstoj omejevalnega sporazuma ter obvestil Komisijo o identiteti njegovih udeležencev in predmetu kršitve. Družba Roquette tudi priznava, da obvestilo o ugodni obravnavi vsebuje načelo, po katerem se lahko samo podjetju, ki „prvo zagotovi odločilne elemente za dokaz obstoja omejevalnega sporazuma“, globa znatno (vsaj 75 %) ali zelo (od 50 do 75 %) zmanjša (glej naslov B(b) in naslov C obvestila o ugodni obravnavi).

229    V obravnavanem primeru je Komisija šele po tem, ko je prejela informacije od Fujisawe, opravila preverjanje odločitve pri podjetjih, strankah omejevalnega sporazuma, v smislu naslova B(a) tega obvestila. Informacije, prejete v zvezi s preiskavo, opravljeno v Združenih državah, torej ne morejo ovirati tega, da se za Fujisawo uporabi obravnavanje, predvideno v naslovu B navedenega obvestila.

230    Posledično je Komisija v obravnavanem primeru, v nasprotju s trditvami družbe Roquette, pravilno uporabila pravila, ki jih je opredelila v obvestilu o ugodni obravnavi iz leta 1996.

3.     Glede tega, da naj informacije, ki jih je Komisija prejela pred sodelovanjem družbe Roquette, ne bi zadostovale za dokaz obstoja omejevalnega sporazuma

a)     Trditve strank

231    Družba Roquette meni, da informacije, ki jih je Komisija prejela pred njenim sodelovanjem z njo, niso pomenile neizpodbojnega dokaza vsebine omejevalnega sporazuma in njegovega delovanja.

232    Prvič, družba Roquette meni, da pred njenim sodelovanjem s Komisijo informacije, s katerimi je ta razpolagala, niso presegale informacij, ki jih pridobila že od ameriških organov ali ki so bile javno dostopne. Te informacije naj bi samo navajale, da so se družbe Akzo, Avebe, Glucona, Roquette in Fujisawa sestajale od avgusta 1993 do junija 1995, zlasti z namenom, da bi se sporazumele o ceni in razdelitvi tržnih deležev natrijevega glukonata.

233    Drugič, po mnenju družbe Roquette te informacije niso zadostovale za dokaz obstoja omejevalnega sporazuma, ker naj bi v bistvenem šlo zgolj za izjave. Edine predložene dokazne listine naj bi bile prevozne listine. Komisija naj bi poleg tega menila, da je nujno poslati zahteve za informacije in opraviti preverjanja pri strankah, pri čemer se ni zadovoljila z informacijami, ki jih je pridobila s posredovanjem ameriških organov, in s prvimi dokazi, ki sta jih predložili družba Fujisawa 12. maja 1998 in družba ADM 21. januarja 1999.

234    Komisija meni, da je bila družba Fujisawa prva, ki je predložila odločilne elemente za dokaz obstoja omejevalnega sporazuma.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

235    Družba Roquette z zatrjevanjem, da informacije, ki jih je Komisija prejela pred njenim sodelovanjem, niso zadostovale za dokaz obstoja omejevalnega sporazuma, želi v bistvu dokazati, da je Komisija napačno menila, da je bila družba Fujisawa „prva, ki je Komisiji predložila odločilne elemente za dokaz obstoja omejevalnega sporazuma“ v smislu naslova C, branega skupaj z naslovom B(b) obvestila o ugodni obravnavi.

236    Oddelek C obvestila o ugodni obravnavi z naslovom „Znatno zmanjšanje globe“ določa:

„Podjetju, ki Komisiji razkrije tajni omejevalni sporazum, potem ko je ta z odločbo uvedla preiskavo proti podjetjem, udeležencem omejevalnega sporazuma, pri čemer ta preiskava ni mogla dati zadostne podlage za utemeljitev začetka postopka za sprejetje odločbe, se ob tem, da izpolnjuje pogoje, navedene v [oddelku] B, od b) do e), odobri od 50 do 75 % zmanjšanje globe.“

237    Pogoji iz oddelka B, od b) do e), na katere napotuje oddelek C, se nanašajo na podjetje, ki:

„b)      je prvo posredovalo odločilne dokaze o obstoju omejevalnega sporazuma;

c)      je najkasneje ob razkritju omejevalnega sporazuma prenehalo sodelovati pri nezakoniti dejavnosti;

d)      Komisiji posreduje vse relevantne informacije ter vse dokumente in dokaze, s katerimi razpolaga v zvezi z omejevalnim sporazumom, in še naprej nepretrgano in v celoti sodeluje ves čas preiskave;

e)      ni prisililo drugega podjetja, da sodeluje pri omejevalnemu sporazumu, in ni bilo pobudnik ali ni imelo odločilne vloge pri nezakoniti dejavnosti.“

238    Iz teh določb najprej izhaja, da družba Roquette v nasprotju z njenimi trditvami v podporo temu, da bi bila deležna zmanjšanja globe na podlagi naslovov B ali C obvestila o ugodni obravnavi, ne zahteva, naj stranka, ki prijavi omejevalni sporazum, Komisiji predloži „neizpodbojen dokaz vsebine omejevalnega sporazuma in njegovega delovanja“.

239    Na podlagi obvestila o ugodni obravnavi je namreč pogoj, ki ga postavlja naslov B(b), izpolnjen že, če podjetje, ki prijavi tajni omejevalni sporazum, „prvo“, ki predloži „odločilne elemente za dokaz obstoja omejevalnega sporazuma“.

240    Okoliščina, da Komisija po tem, ko ena stranka prijavi omejevalni sporazum, pošlje zahteve za informacije in opravi preverjanja pri drugih strankah, torej nikakor ne dokazuje, da informacije, ki jih je predložil član omejevalnega sporazuma, ki ga je prijavil, niso zadostovale glede na naslova B ali C obvestila o ugodni obravnavi.

241    Dalje, glede tega, kar v bistvu trdi družba Roquette, da informacije, ki jih je predložila družba Fujisawa, niso presegale tistih, ki jih je Komisija imela ali jih je vsaj morala imeti od ameriških organov, je treba opozoriti, da četudi je ta trditev resnična, načelo neodvisne pristojnosti Skupnosti na področju konkurenčnega prava vključuje, da dokazi organov tretjih držav Komisije ne zavezujejo po uradni dolžnosti pri ugotavljanju dokazov, ki ji omogočajo sprejetje odločbe na podlagi člena 81 ES.

242    Nazadnje je vsekakor treba ugotoviti, da so v nasprotju s trditvami družbe Roquette informacije, ki jih je predložila družba Fujisawa, presegale tiste, vsebovane v sporočilu za medije ameriških organov, ki ga je družba Roquette predložila Sodišču prve stopnje. Zdi se namreč, prvič, da ta sporočila niso povzela imen vseh članov, vključenih v omejevalni sporazum. Drugič, ta sporočila so samo povzeto opisovala različne sklenjene sporazume. Kot je torej Komisija pravilno navedla v uvodni izjavi 415 Odločbe, je družba Fujisawa v dopisu z dne 12. maja 1998 o prijavi obstoja omejevalnega sporazuma navedla identiteto članov omejevalnega sporazuma in zagotovila opis glavnih sporazumov, ki so jih sklenili, pri čemer je podrobno opredelila obdobje, za katero so bili sklenjeni, mehanizme uporabe in delovanja omejevalnega sporazuma ter seznam, čeprav nepopoln, sestankov omejevalnega sporazuma s povzetkom vsebine določenih izmed njih.

243    Poleg tega je treba navesti, da iz uvodne izjave 414 Odločbe izhaja, da je Komisija na podlagi naslova B obvestila o ugodni obravnavi glede družbe Fujisawa v določeni meri upoštevala to, da ko je družba Fujisawa prijavila omejevalni sporazum, „je vedela za preiskavo, ki jo je opravilo […] [ameriško] ministrstvo za pravosodje na trgu natrijevega glukonata, in je vedela, da so družbe Akzo, Avebe in Glucona priznale, da so sodelovale pri mednarodnem tajnem dogovoru, namenjenem določitvi cen in razdelitvi tržnih deležev, ‚v Združenih državah in drugod‘“.

244    Torej je družba Roquette napačno zatrjevala, da družba Fujisawa ni bila prvi član omejevalnega sporazuma, ki je Komisiji predložil odločilne elemente za dokaz obstoja omejevalnega sporazuma v smislu naslova B(b) obvestila o ugodni obravnavi. Torej je treba zavrniti prvi očitek družbe Roquette v zvezi s tem, da informacije, ki jih je Komisija pridobila pred njenim sodelovanjem, niso zadostovale.

4.     Glede tega, da naj bi bili samo dokazi, ki jih je predložila družba Roquette, odločilni za izdelavo Odločbe

a)     Trditve strank

245    Družba Roquette zatrjuje, da je Komisija zaradi njenega sodelovanja v upravnem postopku pridobila informacije, povzete v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in nato v Odločbi.

246    Kar zadeva obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah namreč, prvič, družba Roquette meni, da je deset od skupno trinajstih prilog povzelo dokumente, ki so jih stranke prostovoljno predložile, od tega jih je osem predložila ona. Poleg tega naj bi se v delu, ki povzema zgodovino omejevalnega sporazuma, skoraj na vsaki strani sklicevalo na ročno pisane opombe, ki jih je predložila družba Roquette.

247    Po drugi strani, kar zadeva samo Odločbo, družba Roquette meni, da dva elementa dokazujeta odločilnost informacij, ki jih je predložila. Prvič, Komisija naj bi zaradi informacij družbe Roquette lahko ugotovila temeljna načela organizacije, sistem izmenjave informacij o strankah, izvajanje sporazumov in opis predmeta sestankov, ki so potekali med februarjem 1987 in junijem 1995. Drugič, iz Odločbe naj bi izhajalo določeno nasprotje glede natančnosti opisov, ki jih vsebuje, glede tega, ali temeljijo na informacijah, ki jih je predložila družba Roquette, ali se ne morejo opreti na nobeno informacijo, ki jo je predložila družba Roquette.

248    Kar zadeva odločilnost informacij družbe Roquette, naj bi bila v temeljnih načelih organizacije, v sprotnih opombah oddelka Odločbe, ki se nanaša na temeljna načela. Od dvanajstih sklicevanj naj bi se jih osem nanašalo na dokaze, ki jih je sporočila družba Roquette. Uvodna izjava 83 Odločbe, ki opisuje sistem dodelitve kvot, naj bi napotovala zlasti na ročno pisane opombe družbe Roquette, sporočene v okviru njenega sodelovanja s Komisijo. V uvodni izjavi 88 Odločbe naj bi se Komisija opirala izključno na dokumente, ki jih je predložila družba Roquette, da bi pojasnila delovanje sistema v zvezi z določitvijo minimalnih in/ali ciljnih cen.

249    V zvezi s tem, da je Komisija ugotovila sistem izmenjave informacij o strankah, naj bi odločilnost informacij, ki jih je predložila družba Roquette, izhajala iz uvodne izjave 90 ter sprotnih opomb št. 46 in 47 Odločbe. Komisija naj bi tam navajala izključno informacije, ki jih je družba Roquette sporočila v okviru sodelovanja.

250    Kar zadeva dokazovanje izvajanja sporazumov in še posebej obstoja nadzornega sistema, se po mnenju družbe Roquette zdi, da Komisija brez izrecnega natančnega pojasnila uporablja dokaze, ki jih je sporočila ta družba (uvodna izjava 172 Odločbe).

251    Nazadnje, kar zadeva opis, ki ga je Komisija opravila glede predmeta sestankov med strankami omejevalnega sporazuma od februarja 1987 do junija 1995, naj bi bile odločilne ročno pisane opombe, ki jih je predložila družba Roquette. To naj bi Komisija priznala v uvodni izjavi 121 Odločbe, ki naj bi navajala, da „[je] vsebina vsakega sestanka bolj znana za obdobje od leta 1989 do leta 1990, ker so izjave podjetij podprte z dokumenti iz tistega obdobja“. Navedeni dokumenti iz tistega obdobja naj bi torej ustrezali opombam s sestankov družbe Roquette, ki si jih je zapisovala od sestanka v Göteborgu z dne 11. maja 1989 do sestanka v Zürichu z dne 3. septembra 1991. Te opombe, ki jih je predložila družba Roquette, ter z njimi povezana pojasnila (glej memorandum z dne 22. julija 1999) naj bi Komisiji omogočili razumeti delovanje omejevalnega sporazuma, teme razprav med udeleženci in vlogo, ki jo je vsak imel, ter spoznati znake, ki so jih podjetja uporabljala za opisovanje vsakega od njih. Te ročno pisane opombe naj bi bile za nekatere sestanke edini dokumenti, s katerimi je Komisija razpolagala, da si je prikazala njihov potek (glej sestanke, navedene v uvodnih izjavah 131, od 132 do 138 in od 139 do 149 Odločbe, ter obisk predstavnika družbe Fujisawa v tovarni družbe Roquette z dne 22. januarja 1990, sestanek med družbama Jungbunzlauer in Roquette z dne 2. februarja 1990, sestanek z dne 21. in 22. maja 1990 v Zürichu, sestanek z dne 10. in 11. junija 1991 v Ženevi, sestanek z dne 24. julija 1991 v Zürichu in, nazadnje, sestanek z dne 2. in 3. septembra 1991 v Zürichu). Ročno pisane opombe družbe Roquette naj bi tudi Komisiji omogočile dokazati protikonkurenčnost razprav, ki so potekale med, po eni strani, družbo ADM ter, po drugi strani, družbo Glucona in drugimi evropskimi proizvajalkami (uvodna izjava 155 Odločbe).

252    Odločilna vloga prispevkov družbe Roquette je po njenem mnenju dokazana tudi z dejstvom, da je bila od 175 sklicevanj Komisije v sprotnih opombah Odločbe na dokumente in izjave zadevnih podjetij skoraj polovica pridobljena zaradi njenega sodelovanja. Poleg tega naj bi vse oprijemljive dokaze, ki omogočajo ugotovitev predmeta in načinov izvajanja omejevalnega sporazuma, predložila družba Roquette. Komisija je to sicer priznala v uvodni izjavi 426 Odločbe, pri čemer je opozorila, da „je [bila] družba Roquette edini član omejevalnega sporazuma, ki je sporočil dokumente v zvezi z vsebino in sklepi sestankov omejevalnega sporazuma“.

253    Družba Roquette se poleg tega sklicuje na nenatančne opise vsebine sestankov, za katere Komisija ni imela ročno pisanih opomb družbe Roquette, podane v Odločbi, v primerjavi s tistimi, glede katerih se je Komisija lahko oprla na take informacije.

254    Tako naj bi se Komisija za obdobje pred prvim sestankom, o katerem poročajo opombe družbe Roquette, oprla na nejasne in nenatančne opise (glej uvodno izjavo 121 Odločbe, v kateri Komisija opominja na „številne večstranske sestanke“, ki so potekali „med aprilom in majem 1990“ ter opise sestankov, povzetih v uvodnih izjavah od 122 do 128 Odločbe.

255    Nezadostnost elementov, s katerimi razpolaga Komisija, naj bi izhajala tudi iz opisov naknadnih dogodkov ali dogodkov, ki jih ročno pisane opombe, ki jih je sporočila družba Roquette, ne vsebujejo. Slednja poudarja številna nasprotovanja in napotuje na uvodni izjavi 129 in 164 Odločbe. Kot naj bi bilo dokazano v uvodnih izjavah 201 in 214 Odločbe, naj bi bili poleg tega dokumenti in izjave družbe Roquette v zvezi s tem obdobjem omejevalnega sporazuma zelo koristni za Komisijo.

256    Družba Roquette meni, da je edina predložila toliko elementov tako visoke dokazne vrednosti, ki vključujejo pisne dokaze, dokumente z datumi iz obdobja kršitve in dokumente, neposredno povezane z ravnanjem podjetij. Zato meni, da bi morala Komisija v skladu s sodno prakso (sodba Sodišča prve stopnje z dne 10. marca 1992 v zadevi ICI proti Komisiji, T‑13/89, Recueil, str. II-1021) in osnutkom novega obvestila upoštevati še odločilnost informacij, ki so bile predložene za namene ocenjevanja zmanjšanja globe.

257    Družba Roquette v repliki meni, da elementi, ki jih je predložila družba Fujisawa, ne morejo vzbuditi dvoma o odločilnosti informacij, ki jih je predložila sama. Po mnenju družbe Roquette je družba Fujisawa s tem, ko je prijavila obstoj omejevalnega sporazuma, samo sporočila informacije, za katere je Komisija izvedela že prek internetne strani ameriških organov, pristojnih za konkurenco. Poleg tega naj bi bile bistven del dokumentov, ki jih je predložila družba Fujisawa, samo opombe o potnih stroških, ki se nanašajo na različne kraje, kjer so potekali sestanki omejevalnega sporazuma. Informacije, ki jih je predložila družba Roquette, naj bi to presegale.

258    Komisija izpodbija upoštevnost teh elementov in poudarja, da je popolnoma upoštevala sodelovanje družbe Roquette s tem, ko ji je v skladu z naslovom D obvestila o ugodni obravnavi dodelila zmanjšanje globe v višini 40 %.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

259    Najprej je treba opozoriti, da družba Roquette ni bila prvi član omejevalnega sporazuma, ki ga je prijavil Komisiji. Družba Fujisawa je namreč Komisiji prva predložila odločilne elemente iz naslova preganjanja kršitve, ki vključujejo samo podjetje, ki je omejevalni sporazum prijavilo (glej točko 244 zgoraj). Torej samo, če bi bila družba Roquette prvi član omejevalnega sporazuma, ki je slednjega prijavil Komisiji s tem, ko je predložil odločilne elemente, bi ji ta lahko, če bi bili preostali pogoji izpolnjeni, odobrila, kot zahteva, znatno zmanjšanje na podlagi naslovov B ali C obvestila o ugodni obravnavi.

260    V obravnavanem primeruje Komisija družbi Roquette odobrila zmanjšanje globe na podlagi naslova D obvestila o ugodni obravnavi. S tem je, kot Komisija pravilno trdi, popolnoma upoštevala sodelovanje družbe Roquette.

261    Torej je treba zavrniti očitek v zvezi s tem, da so bili samo elementi, ki jih je predložila družba Roquette, odločilni za izdelavo Odločbe.

262    Trditev družbe Roquette, da bi ji morala Komisija dodeliti vsaj najvišje mogoče zmanjšanje, predvideno v naslovu D navedenega obvestila, se pridružuje njenemu izpodbijanju presoje, ki jo je Komisija opravila glede pomembnosti njenega sodelovanja, iz katere izhaja zmanjšanje globe v višini 40 %, ki bi si jo sicer naprtila. Posledično bosta ti dve trditvi v nadaljevanju obravnavani skupaj.

C –  Glede tega, da naj bi Komisija napačno zatrjevala dejstvo, da je družba Roquette zadevne dokumente sporočila šele v odgovoru na zahtevo za informacije

1.     Trditve strank

263    Družba Roquette zatrjuje, da je Komisija trdila, da so ji bili upoštevni dokumenti sporočeni šele v odgovoru na formalno zahtevo za informacije z dne 2. marca 1999 na podlagi člena 11(1) Uredbe št. 17, zato da je njeno ravnanje označila, kot da spada v naslov D obvestila o ugodni obravnavi. Po mnenju družbe Roquette pa je formalna zahteva za informacije vsebovala vprašanja, ki so napeljevala k samoobtoževanju in so pomenila kršitev pravic obrambe, ki upravičujejo pravico vzdržati se odgovora na ta vprašanja in dejstvo, da je na ta vprašanja odgovorila šele v okviru sodelovanja s Komisijo. Glede na odsotnost čiste dejanskosti postavljenih vprašanj in na informacije, s katerimi je Komisija že razpolagala, družba Roquette meni, da je bil namen teh vprašanj zavezati k priznanju udeležbe pri omejevalnem sporazumu. To naj bi pomenilo kršitev pravic obrambe (sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. februarja 2001 v zadevi Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, T‑112/98, Recueil, str. II-729, točke 66, 67, 71, 73 in 78), ki ima za povračilo pravico vzdržati se odgovora na taka vprašanja. Po mnenju družbe Roquette naj bi iz te možne kršitve pravic obrambe izhajalo, da so bili njeni odgovori na vprašanja Komisije podani šele po tem, ko se je odločila sodelovati s Komisijo.

264    Komisija zatrjuje, da je bila formalna zahteva za informacije z dne 2. marca 1999 predložena na podlagi člena 11(5) Uredbe št. 17 in da nobeno od vprašanj iz te zahteve za informacije ni bilo tako, da bi družbo Roquette zavezovalo k priznanju udeležbe pri nezakonitem sporazumu. Poleg tega Komisija meni, da če so ta vprašanja spodbujala k priznanju, je bila družba Roquette upravičena zavrniti odgovoriti nanje. Komisija meni, da ker družba Roquette ni zavrnila odgovoriti na vprašanja, odgovori, ki jih je predložila, niso bili priznanja in so bili podatki v okviru zahteve za informacije, ne v okviru obvestila o ugodni obravnavi.

2.     Presoja Sodišča prve stopnje

265    Najprej je treba poudariti, da v nasprotju s trditvami družbe Roquette Komisija ni menila, da so ji bili upoštevni dokumenti sporočeni šele v odgovoru na formalno zahtevo za informacije z dne 2. marca 1999 na podlagi člena 11(1) Uredbe št. 17 zato, da bi njeno ravnanje označila, kot da spada v naslov D obvestila o ugodni obravnavi. Iz besedila uvodne izjave 426 Odločbe namreč izhaja, da je ta element upoštevala samo za določitev odstotka zmanjšanja globe v okviru pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ji ga daje naslov D tega obvestila.

266    Dalje je treba povedati, ne da bi bilo treba preizkusiti, ali so, kot trdi družba Roquette, določena vprašanja Komisije v okviru zahtev za informacije kršila pravice obrambe, da se je, kot družba Roquette sama poudarja, v okviru sodelovanja s Komisijo prosto odločila ne odgovoriti na postavljena vprašanja. Družba Roquette bi namreč lahko, če bi bilo tako, ne odgovorila na ta vprašanja, seveda s tveganjem, da zanjo ne bi bilo uporabljeno zmanjšanje globe na podlagi obvestila o ugodni obravnavi. Ker je bilo tako, je treba ugotoviti, da odgovori družbe Roquette ne dokazujejo nujno njenega spontanega sodelovanja v okviru zadevnega postopka, ker je družba Roquette informacije predložila šele po zahtevi za informacije, in ne na lastno pobudo. Družba Roquette torej Komisiji ne more očitati, da pri določitvi odstotka zmanjšanja globe ni upoštevala dejstva, da je sodelovala šele po zahtevi za informacije, ki jo je Komisija naslovila nanjo.

267    Nazadnje, glede tega, da bi morala Komisija družbi Roquette odobriti vsaj najvišje mogoče zmanjšanje, predvideno v naslovu D obvestila o ugodni obravnavi, Sodišče prve stopnje meni, da je glede na vse zgoraj navedene preudarke in še posebej glede na to, da je družba Roquette informacije predložila šele po zahtevi za informacije, zmanjšanje globe v višini 40 % ustrezno.

268    Posledično je treba zavrniti drugi očitek v zvezi s tem, da je Komisija napačno trdila, da je družba Roquette zadevne dokumente sporočila šele v odgovoru na zahtevo za informacije.

269    Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je treba tožbene razloge v zvezi z napakami Komisije pri presoji sodelovanja družbe Roquette v upravnem postopku zavrniti. Ker pri presoji sodelovanja družbe Roquette v upravnem postopku ni nezakonitosti, Odločbe na tej podlagi ni treba preoblikovati.

V –  Kršitev načela ne bis in idem

A –  Trditve strank

270    Z zadnjim tožbenim razlogom družba Roquette v bistvu zatrjuje kršitev načela ne bis in idem in načela sorazmernosti glede na to, da naj Komisija ne bi upoštevala tega, da so tudi ameriški organi, pristojni za konkurenco, sankcionirali družbo Roquette zaradi udeležbe pri istem omejevalnem sporazumu.

271    Družba Roquette se v utemeljitev slednjega tožbenega razloga sklicuje na sodbo Sodišča z dne 14. decembra 1972 v zadevi Boehringer proti Komisiji (7/72, Recueil, str. 1281), ki naj bi navajala, da „kar zadeva vprašanje, ali je lahko tudi Komisija zavezana naložiti sankcijo, ki so jo naložili organi tretje države, je potrebno, da odloči, šele če so navedena dejstva, ki jih v obravnavanem primeru sprejmejo zoper tožečo stranko Komisija po eni strani in ameriški organi po drugi, enaka“.

272    Po mnenju družbe Roquette v postopku pred ameriškimi organi, pristojnimi za konkurenco, in tistem pred Komisijo ni zgolj vprašanje iste vrste omejevalnega sporazuma in istih ustanoviteljev, ampak tudi enakega izvajanja omejevalnega sporazuma in enakega ravnanja strank.

273    Družba Roquette se, da bi dokazala enakost predmeta v postopkih pred evropskimi in ameriškimi organi, pristojnimi za konkurenco, in sicer svetovnega protikonkurenčnega omejevalnega sporazuma, sklicuje na sodno poravnavo (Plea Agreement), ki jo je sklenila. Ta poravnava naj bi potrjevala, da globa, naložena v Združenih državah, temelji ne samo na ravnanju družbe Roquette v Združenih državah, ampak tudi na njenem ravnanju na evropskem trgu, saj naj bi to ravnanje odsevalo delovanje omejevalnega sporazuma na svetovni ravni. Zadevna poravnava naj bi dokazovala, da „so bili glavni pogoji za ta omejevalni sporazum dodelitev tržnih deležev med pomembnimi podjetji, proizvajalci natrijevega glukonata v Združenih državah in drugod ter določitev in ohranitev cene natrijevega glukonata, prodanega v Združenih državah in drugod“. Tako po mnenju družbe Roquette globa, naložena v Združenih državah, ne sankcionira samo učinkov njenega ravnanja na ameriškem trgu, ampak se nanaša tudi na njeno udeležbo pri izvajanju omejevalnega sporazuma na svetovni, in torej evropski ravni.

274    Družba Roquette meni, da geografska opredelitev omejevalnega sporazuma na svetovni ravni izhaja tudi iz ciljev omejevalnega sporazuma, kot sta izmenjava informacij o strankah in dodelitev prodajnih kvot na svetovni ravni, ter iz sestankov, ki so potekali po celem svetu.

275    Nazadnje naj bi pri oceni zneska globe tako ameriški organi, pristojni za konkurenco, kot Komisija upoštevali svetovni promet družbe Roquette. Dejstvo, da je bil ta promet upoštevan dvakrat za sankcioniranje istih dejanj, je po mnenju družbe Roquette v nasprotju z načelom ne bis in idem in načelom sorazmernosti.

276    Komisija meni, da je tožbeni razlog družbe Roquette treba zavrniti.

B –  Presoja Sodišča prve stopnje

277    Iz sodne prakse izjava, da načelo ne bis in idem, določeno tudi v členu 4 Protokola št. 7 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950, pomeni splošno pravno načelo Skupnosti, katerega spoštovanje zagotavljajo sodišča (sodbe Sodišča z dne 5. maja 1966 v zadevi Gutmann proti Komisiji ESAE, 18/65 in 35/65, Recueil, str. 149, 172, in z dne 15. oktobra 2002 v zadevi Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C-238/99 P, C-244/99 P, C-245/99 P, C-247/99 P, od C-250/99 P do C‑252/99 P in C-254/99 P, Recueil, str. I-8375, točka 59; v tem smislu glej tudi sodbo Boehringer proti Komisiji, točka 271 zgoraj, točka 3).

278    Načelo ne bis in idem prepoveduje večkratno sankcioniranje iste osebe za isto nezakonito ravnanje, da bi bil zavarovan isti pravni interes. Uporaba tega načela mora izpolnjevati tri kumulativne pogoje, in sicer istovetnost dejstev, istovetnost kršiteljev in istovetnost varovanega pravnega interesa (v tem smislu glej sodbo Sodišča z dne 7. januarja 2004 v zadevi Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 338).

279    Sodna praksa je tako priznala možnost kumuliranja sankcij, skupnostne in nacionalne, zaradi obstoja dveh vzporednih postopkov, ki zasledujeta različne cilje, katerih sprejemljivost izhaja iz posebnega sistema razdelitve pristojnosti med Skupnostjo in državami članicami na področju omejevalnih sporazumov. Vendar splošna zahteva pravičnosti določa, da je Komisija pri določitvi globe zavezana upoštevati sankcije, ki jih je isto podjetje že utrpelo za ista dejstva, če gre za sankcije, naložene za kršitve prava omejevalnih sporazumov države članice in posledično storjene na ozemlju Skupnosti (sodbi Sodišča z dne 13. februarja 1969 v zadevi Wilhelm in drugi, 14/68, Recueil, str. 1, točka 11, in Boehringer proti Komisiji, točka 271 zgoraj, točka 3; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 6. aprila 1995 v zadevi Tréfileurope proti Komisiji, T-141/89, Recueil, str. II-791, točka 191, in v zadevi Sotralentz proti Komisiji, T-149/89, Recueil, str. II-1127, točka 29).

280    Ker družba Roquette zatrjuje, da je Komisija s tem, ko ji je naložila globo zaradi udeležbe pri omejevalnem sporazumu, ki so ga sankcionirali že ameriški organi, kršila načelo ne bis in idem, v skladu s katerim isti osebi za isto prepovedano ravnanje ni mogoče naložiti še ene sankcije, je treba opozoriti, da je sodišče Skupnosti priznalo, da je podjetje lahko veljavno predmet dveh vzporednih postopkov za isto nezakonito ravnanje in torej dvojne sankcije, ene, ki jo naloži pristojni organ zadevne države članice, in druge, ki jo naloži Skupnost, če navedena postopka zasledujeta različne cilje in kršeni predpisi niso enaki (sodbe Wilhelm in drugi, točka 279 zgoraj, točka 11, Tréfileurope proti Komisiji, točka 279 zgoraj, točka 191, in Sotralentz proti Komisiji, točka 279 zgoraj, točka 29).

281    Torej se načelo ne bis in idem lahko toliko manj uporabi v primeru, kot je ta v obravnavani zadevi, v kateri hitra postopka in sankciji, ki so jih naložili po eni strani Komisija in po drugi strani ameriški organi, jasno ne zasledujejo istih ciljev. Medtem ko gre namreč v prvem primeru za ohranjanje neizkrivljene konkurence na ozemlju Evropske unije ali v EGP, drugi primer stremi po varstvu ameriškega trga (v tem smislu glej sodbi Sodišča z dne 15. julija 1970 v zadevi Buchler proti Komisiji, 44/69, Recueil, str. 733, točke 52 in 53, in Sodišča prve stopnje z dne 25. marca 1999 v zadevi Gencor proti Komisiji, T-102/96, Recueil, str. II-753, točke od 103 do 106). Torej za uporabo načela ne bis in idem manjka nujen pogoj istovetnosti varovanega pravnega interesa.

282    Poleg tega je treba poudariti, da družba Roquette ne dokazuje niti se ne sklicuje na obstoj pravnega načela ali pravila ali konvencije mednarodnega javnega prava, ki bi organom ali sodiščem različnih držav prepovedovali preganjanje in obsojanje osebe zaradi istih dejstev, ki povzročajo učinke na njenem ozemlju ali v njihovem področju pristojnosti. Brez dokaza o obstoju takega pravila ali konvencije, ki povezuje Skupnost in tretje države, kot so Združene države, in ki predvideva tako prepoved, Komisija za to ne more biti zavezana.

283    Torej je treba zavrniti trditev družbe Roquette glede kršitve načela ne bis in idem, ker je bil zadevni omejevalni sporazum predmet obsojanj tudi zunaj ozemlja Skupnosti ali ker je Komisija v Odločbi upoštevala svetovni promet družbe Roquette, ki so ga za določitev glob upoštevali že ameriški organi.

284    Zato ker družba Roquette zatrjuje, da je Komisija kršila sodbo Boehringer proti Komisiji, točka 271 zgoraj, v skladu s katero bi bila zavezana naložiti sankcijo, ki so jo naložili organi tretje države, če so dejstva, ki so jih zoper podjetje, ki je tožeča stranka, sprejeli na eni strani Komisija in na drugi strani ti organi, istovetna, je treba opozoriti, da je Sodišče v točki 3 te sodbe navedlo naslednje:

„[…] kar zadeva vprašanje, ali je lahko tudi Komisija zavezana naložiti sankcijo, ki so jo naložili organi tretje države, je potrebno, da odloči, šele če so navedena dejstva, ki jih v obravnavanem primeru sprejme zoper tožečo stranko Komisija po eni strani in ameriški organi po drugi, enaka.“

285    Družba Roquette iz tega odstavka sklepa a contrario, da je bila Komisija zavezana upoštevati sankcije, ki so ji jih ameriški organi naložili za sodelovanje pri svetovnem omejevalnem sporazumu glede natrijevega glukonata, ki naj bi bil iste vrste, kar naj bi se tako na ravni predmeta kot na krajevni ravni kazalo z enakim izvajanjem in enakim ravnanjem strank, kot je tisto iz Odločbe Komisije, na podlagi katerega ji slednja nalaga globo v višini 10,8 milijona evrov.

286    Najprej pa je treba povedati, da iz tega odstavka sodbe Boehringer proti Komisiji, točka 271 zgoraj, jasno sledi, da je Sodišče, daleč od tega, da bi odločalo o vprašanju, ali je Komisija zavezana naložiti sankcijo, ki so jo naložili organi tretje države v primeru, da bi bila dejstva, ki so jih zoper podjetje sprejeli ta institucija in navedeni organi, enaka, zgoraj navedeno vprašanje predhodno pogojevalo z istovetnostjo dejstev, ki jih napadajo Komisija in organi tretje države.

287    Poleg tega je treba, drugič, poudariti, da je glede na poseben položaj, ki izhaja, po eni strani, iz tesne medsebojne odvisnosti nacionalnih trgov držav članic in skupnega trga ter, po drugi strani, iz posebnega sistema razdelitve pristojnosti med Skupnostjo in državami članicami na področju omejevalnih sporazumov na istem ozemlju, to je ozemlju skupnega trga, Sodišče pri tem, da je priznalo možnost dvojnega pregona, ob upoštevanju morebitne dvojne sankcije, ki izhaja iz tega, presodilo, da je v skladu z zahtevo pravičnosti potrebno prvo prisilno odločbo upoštevati (sodba Wilhelm in drugi, točka 279 zgoraj, točka 11, in sklepni predlogi generalnega pravobranilca Mayrasa za sodbo Boehringer proti Komisiji, točka 271 zgoraj, Recueil, str. 1293, od 1301 do 1303).

288    Tak položaj torej v tem primeru jasno ne obstaja. Ker se družba Roquette ni sklicevala na izrecno določbo konvencije, ki bi predvidevala obveznost Komisije, da pri določitvi zneska globe upošteva sankcije, ki so jih istemu podjetju za ista dejstva naložili že organi ali sodišča tretjih držav, kot so Združene države, družba Roquette ni mogla Komisiji veljavno očitati, da je v obravnavanem primeru kršila to domnevno obveznost.

289    Čeprav bi bilo treba na podlagi sodbe Boehringer proti Komisiji, točka 271 zgoraj, vsekakor meniti, da načelo pravičnosti Komisiji nalaga upoštevanje sankcij, ki so jih naložili organi tretjih držav, če so dejstva, ki jih je zoper podjetje sprejela Komisija, enaka dejstvom, ki jih je zoper isto podjetje sprejel organ tretje države, je treba ugotoviti, da družba Roquette ne dokaže, da so v obravnavanem primeru ameriški organi skušali doseči druge izvajanje ali učinke omejevalnega sporazuma od tistih, ki se nanašajo na njihovo ozemlje.

290    Kar zadeva obsodbo družbe Roquette v Združenih državah, namreč iz poravnave, sklenjene med ameriškim ministrstvom za pravosodje in družbo Roquette, kot je bila predložena United States District Court for the Northern District Court of California, izhaja, da je bila družba Roquette obsojena na globo v višini 2,5 milijona ameriških dolarjev (USD). Čeprav ta poravnava pomeni to, da je bil predmet omejevalnega sporazuma glede natrijevega glukonata odstranitev konkurence z določitvijo in ohranitvijo cen ter razdelitvijo tržnih deležev natrijevega glukonata, prodanega „v Združenih državah in drugod“, pa nikakor ni dokazano, da je ta poravnava, ki jo je ameriško sodišče potrdilo, merila na druge izvajanje ali učinke omejevalnega sporazuma od tistih, nastalih v tej državi (v tem smislu glej sodbo Boehringer proti Komisiji, točka 271 zgoraj, točka 6), in še posebej tistih, ugotovljenih v EGP, kar naj bi sicer očitno posegalo v teritorialno pristojnost Komisije. Poleg tega ni sporno, da je Komisija opravila lastno preiskavo (uvodne izjave od 54 do 64 Odločbe) in se posvetila lastni presoji dokaznih sredstev, ki so ji bili predloženi.

291    V teh okoliščinah je treba zavrniti očitek, da naj bi Komisija kršila domnevno obveznost naložiti sankcije, ki so jih prej naložili organi tretjih držav, in očitek, ki ga je družba Roquette naključno navedla, glede kršitve načela sorazmernosti, ki iz tega izhaja.

292    Ob upoštevanju zgoraj navedenega je mogoče sprejeti samo očitek glede napačne določitve prometa, ki ga je bilo treba upoštevati za izračun izhodiščnega zneska globe družbe Roquette. Zato mora Sodišče prve stopnje na podlagi svoje neomejene pristojnosti določiti posledice te napake.

 Izvrševanje neomejene pristojnosti

293    Sodišče prve stopnje na podlagi svoje neomejene pristojnosti najprej meni, da čeprav bi bila napaka, ki je v upoštevanju prometa „matične lužine“ družbe Roquette za določitev izhodiščnega zneska njene globe (glej točko 55 zgoraj), pripisana družbi Roquette, se lahko ta okoliščina upraviči samo, če se ta napačni promet upošteva pri določitvi izhodiščnega zneska globe (v tem smislu glej sodbo Aristrain proti Komisiji, točka 43 zgoraj, točka 586).

294    Torej višina prometa, ki ga je treba upoštevati za določitev izhodiščnega zneska globe družbe Roquette, znaša 9.820.600 evrov namesto 12.293.620 evrov in je bil njen tržni delež 17,4 in ne 20,96 %.

295    Kar zadeva posledice tega zmanjšanja, Sodišče prve stopnje opozarja, da mora biti za namene določitve zneska glob pri razdelitvi podjetij, ki so kršila člen 81(1) ES, na skupine določitev pragov za vsako tako opredeljeno skupino dosledna in objektivno upravičena (v tem smislu glej sodbe Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 2002 v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, T-23/99, Recueil, str. II-1705, točka 298; z dne 19. marca 2003 v zadevi CMA CGM in drugi proti Komisiji, T‑213/00, Recueil, str. II-913, točka 416, in z dne 30. septembra 2003 v zadevi Atlantic Container Line in drugi proti Komisiji, T‑191/98, od T‑212/98 do T‑214/98, Recueil, str. II-3275, točka 1541).

296    V obravnavanem primeru je bila razdelitev članov omejevalnega sporazuma v dve kategoriji v Odločbi upravičena z relativno pomembnostjo podjetij na zadevnem trgu, ki je bila izražena v prometih in tržnih deležih. Na podlagi tega so bile družbe Jungbunzlauer, Fujisawa in Roquette uvrščene v prvo kategorijo zato, ker so bile tri glavne proizvajalke natrijevega glukonata in so imele v lasti več kot 20 % svetovnih tržnih deležev. Družbi Glucona in ADM, katerih zadevna tržna deleža sta znašala vsaj 10 %, sta bili uvrščeni v drugo kategorijo (uvodni izjavi 380 in 382 Odločbe).

297    Sodišče prve stopnje meni, da je relativna pomembnost zadevnih podjetij, izražena v prometih in tržnih deležih, primerno merilo za njihovo razdelitev na različne kategorije. To merilo pa je treba uporabiti ob spoštovanju načel sorazmernosti in enakosti obravnavanja.

298    Glede na te načelne preudarke Sodišče prve stopnje meni, da družbe Roquette zaradi napake pri upoštevanju njenega upoštevnega prometa ni mogoče obdržati v prvi kategoriji. Sodišče prve stopnje v nasprotju z načeli enakosti obravnavanja in sorazmernosti meni, da se v obravnavanem primeru za družbo Roquette, katere tržni delež po popravku znaša 17,4 %, promet pa 9.820.600 evrov, po razdelitvi v kategorije različnih zadevnih podjetij na podlagi merila njihove relativne pomembnosti uporabi enak izhodiščni znesek v višini 10 milijonov evrov kot za družbo Fujisawa, katere tržni delež po popravku tržnega deleža družbe Roquette znaša 37,1 %, promet pa 20.843.500 evrov, medtem ko se družbi ADM, katere tržni delež po popravku tržnega deleža družbe Roquette znaša 9,7 %, promet pa 5.485.810 evrov, naloži izhodiščni znesek 5 milijonov evrov.

299    Tega sklepa ne omajajo trditve Komisije, da globa ni bila izračunana glede na promet. Če namreč znesek globe ni bil določen neposredno glede na promet zadevnih podjetij, ta promet opredeljuje izhodiščni znesek globe, ki je odločilen za določitev končnega zneska globe. Tudi tega sklepa ne omaja trditev Komisije, da so bila podjetja razdeljena v kategorije glede na to, da so glavne proizvajalke, in ne glede na njihov tržni delež, ki je višji ali nižji od 20 %. Po eni strani Komisija v Odločbi napačno meni, da obe kategoriji izhajata samo iz uporabe merila treh glavnih proizvajalk (glej točko 296 zgoraj), in po drugi strani uvrstitve samo glede na to merilo v obravnavanem primeru ni mogoče upravičiti z načeloma sorazmernosti in enakosti obravnavanja. V zvezi s sodbo Acerinox proti Komisiji, točka 49 zgoraj, na katero se sklicuje Komisija, Sodišče prve stopnje meni, da se nanjo v posebnem primeru ni mogla koristno sklicevati, ker tržni deleži zadevnih podjetij v zadevi, ki je bila povod tej sodbi, niso bili najbolj skladni, saj so bili vsi med 11 in in 18 %, medtem ko so bili v obravnavanem primeru tržni deleži po popravku prometa družbe Roquette med 9,1 in 37,1 %.

300    Glede na zgoraj navedeno Sodišče prve stopnje na podlagi svoje neomejene pristojnosti meni, da je treba družbo Roquette uvrstiti v vmesno kategorijo med prvo in drugo kategorijo, ki ju je opredelila Komisija, katere izhodiščni znesek je določen na 7,5 milijona evrov. Ob uporabi metodologije in drugih dejavnikov, ki jih je v obravnavanem primeru sprejela Komisija, bi morala globa družbe Roquette zato znašati 8,1 milijona evrov.

301    Sodišče prve stopnje pa meni, da če mu odgovornost družbe Roquette za zadevno napako ne more preprečiti, da popravi navedeno napako in njene posledice (glej točko 293 zgoraj), je iz tega mogoče sklepati samo, da za presojo posledic te napake v nobenem primeru ni mogoče upoštevati odgovornosti pri tem, ko Sodišče prve stopnje izvršuje svojo neomejeno pristojnost.

302    Glede na to Sodišče prve stopnje opaža, da je v dopisu z dne 19. novembra 1999, naslovljenem na Komisijo, družba Roquette poudarila dvoumnost pojma tekoči natrijev glukonat ali „‚tekoči‘ NG“. V tem dopisu je namreč družba Roquette navedla, da „poimenovanje ‚tekoči‘ NG ustreza bodisi ‚matični lužini‘, ki se pridobiva kot končni prozvod pri kristalizaciji ‚trdnega‘ NG, bodisi raztopini ‚trdnega‘ NG“.

303    Dalje, iz istega dopisa izhaja, da je družba Roquette z naslednjimi besedami podrobno navedla posebnost svojega tekočega natrijevega glukonata:

„[…] Družba Roquette bi želela opozoriti na posebnost svojega ‚tekočega‘ NG v primerjavi s tistim njenih konkurentov. Družba Roquette ima namreč tehniko kristalizacije ‚trdnega‘ NG, katerega posebnost je, zaradi enega samega koraka do kristalizacije, zagotavljanje ‚matične lužine‘ (‚tekoči‘ NG):

–        v znatnih količinah;

–        tržne kakovosti;

–        in z nizkimi proizvodnimi stroški.

Nasprotno, kolikor je družbi Roquette znano, postopki proizvodnje njenih konkurentov zaradi več korakov do kristalizacije proizvajajo zgolj majhno količino ‚matične lužine‘, slabše kakovosti in se v industrijskem sektorju slabo ali sploh ne tržijo. ‚Tekoči‘ NG konkurentov družbe Roquette torej ustreza bolj raztopini ‚trdnega‘ NG, to je proizvodu z veliko višjimi stroški.

Postopek proizvodnje družbe Roquette je poslovna tajnost, prav tako končna proizvodnja ‚tekočega‘ NG, ki iz tega izhaja, v času nastanka dejstev njenim konkurentom nikakor ni bila znana. Ta podrobnost je zelo pomembna, ker je družba Roquette zaradi te posebnosti proizvodnega procesa kljub vztrajanju konkurentov vedno nasprotovala temu, da bi sestanki s slednjimi obsegali ‚tekoči‘ NG.

304    Družba Roquette v dopisu z dne 3. maja 1999 pojasnjuje, da so se sestanki, omenjeni v prilogi k temu dopisu, „v zvezi z družbo Roquette nanašali samo na kristalizirani (trdni) NG, in ne na tekočega.“ Družba Roquette v odgovoru z dne 25. julija 2000 na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah tudi navaja, da „zaradi svojega postopka proizvodnje NG proizvaja znatno količino tekočega glukonata (ali ‚matične lužine‘)“ in da „vedno nasprotuje temu, da bi bil tekoči glukonat del kvot in, splošneje, pravil, dogovorjenih na sestankih“.

305    Poleg tega je družba Fujisawa v vlogi, s katero je izrazila sodelovanje, z dne 12. maja 1998 menila, da „matična lužina“ ni končni proizvod in torej ni vključena v področje izvajanja omejevalnega sporazuma.

306    Nazadnje je družba Roquette v dopisih z dne 3. maja 1999 in 21. maja 2001 po zahtevah za informacije z dne 2. marca 1999 in 11. maja 2001 Komisiji sporočila promet pod imenom „tekoči natrijev glukonat“.

307    Glede na zgoraj navedeno Sodišče prve stopnje opaža, da iz pojasnil, ki jih je družba Roquette predložila Komisiji v dopisu z dne 19. novembra 1999, ni mogoče razumeti enakovrednosti natrijevega glukonata družbe Roquette in „matične lužine“. Družba Roquette v tem dopisu brez dvoma poudarja, da lahko pojem tekoči natrijev glukonat ali „‚tekoči‘ NG“ ustreza bodisi „matični lužini“, ki se pridobiva kot končni proizvod pri kristalizaciji „‚trdnega‘ NG“, bodisi raztopini „‚trdnega‘ NG“ ter da ima tehniko kristalizacije „trdnega“ NG, katerega posebnost je, zaradi enega samega koraka do kristalizacije, zagotavljanje „matične lužine‘ („tekoči“ NG) v znatnih količinah, tržne kakovosti in z nizkimi proizvodnimi stroški, vendar pa nikakor ne prikaže, da tekoči proizvod družbe Roquette, imenovan „tekoči natrijev glukonat“, ustreza izključno „matični lužini“.

308    Tudi dejstvo, ki ga je družba Roquette v njenih dopisih z dne 3. maja 1999 in 25. julija 2000 navedla Komisiji, da so se sestanki omejevalnega sporazuma, kar zadeva njo, nanašali samo na kristalizirani (trdni) NG, in ne na tekoči NG, ali da je vedno nasprotovala temu, da tekoči natrijev glukonat spada pod pravila, dogovorjena na sestankih, nič jasneje ne kaže na to, da je natrijev glukonat, ki ga proizvaja družba Roquette, zajemal izključno „matično lužino“.

309    Ker ni bila na voljo natančna opredelitev popolne enakovrednosti tekočega natrijevega glukonata družbe Roquette in „matične lužine“, je Komisija lahko upravičeno menila, da družba Roquette poleg „matične lužine“ proizvaja tekoči natrijev glukonat, podoben tistemu njenih konkurentov. Posledično je lahko Komisija od družbe Roquette upravičeno zahtevala, naj predloži svoj promet predvsem za tekoči natrijev glukonat.

310    Poleg tega družba Roquette v odgovorih z dne 3. maja 1999 in 21. maja 2001 na zahteve Komisije za informacije, ki so se nanašale zlasti na njen promet od tekočega natrijevega glukonata, ni natačneje navedla, da njen tekoči natrijev glukonat ustreza izključno „matični lužini“. Dejstvo, ki ga zatrjuje družba Roquette, da je Komisija od nje zahtevala, naj se natančno uskladi z obliko zahtev za informacije, je v ničemer ni ovirala, da poskrbi za to, da Komisije ne zavede v zmoto, in da natančno navede, da je njen promet od tekočega natrijevega glukonata ustrezal izključno njenemu prometu od „matične lužine“. Ta sklep se vsiljuje toliko bolj, ker bi morala družba Roquette ob upoštevanju načina proizvodnje in trženja svojega tekočega natrijevega glukonata vedeti, da tvega, da se Komisija zmede.

311    Ker bi družbo Roquette poleg tega lahko šteli za podjetje velikega obsega, je upravičeno domnevati, da je imela znanja in pravno-gospodarsko infrastrukturo, zaradi katerih bi lahko vedela, da se njen promet lahko uporabi za izračun zneska globe, ki bi ji bila naložena.

312    Torej je Komisija lahko za potrebe izračuna globe zaupala prometu, ki ga je družba Roquette sporočila pod naslovom „tekoči natrijev glukonat“. Izjava družbe Fujisawa v vlogi, s katero je izrazila sodelovanje, z dne 12. maja 1998, da „matična lužina“ ni končni proizvod in ni vključen v področje izvajanja omejevalnega sporazuma, je samo potrditev namena slednjega. V nasprotju s trditvami družbe Roquette ni pomembna za vprašanje določitve, ali bi Komisija morala vedeti, da tekoči natrijev glukonat družbe Roquette ustreza „matični lužini“.

313    Tako kaže, da je družba Roquette v upravnem postopku in, podrobneje, v odgovoru na natančna vprašanja Komisije storila hudo malomarnost s tem, ko je ni dovolj jasno in nedvoumno obvestila o enakovrednosti njenega tekočega natrijevega glukonata in „matične lužine“.

314    Sodišče prve stopnje še posebej opaža, da je družba Roquette svoj promet sporočila napačno po zahtevi za informacije Komisije z dne 11. maja 2001, postavljeni na podlagi člena 11 Uredbe št. 17, na podlagi katere je Komisija usmerila pozornost naslovnikov te zahteve na člen 15 Uredbe št. 17. Na podlagi te določbe je Komisija lahko z odločbo naložila globo v znesku med 100 in 5000 evrov na podjetje, če je to podjetje v odgovoru na zahtevo za informacije, kot je predviden v členu 11 Uredbe št. 17, iz malomarnosti predložilo napačne informacije.

315    Sodišče prve stopnje zato meni, da družbi Roquette ob upoštevanju njene hude malomarnosti na podlagi njegove neomejene pristojnosti pripada zvišanje zneska globe za 5000 evrov.

316    Sodišče prve stopnje zato ocenjuje, da mora globa družbe Roquette znašati 8.105.000 evrov.

 Predlogi za ukrepe procesnega vodstva

317    Po umiku družbe Jungbunzlauer iz Odločbe, ki ji je nalagala globo v višini 20,4 milijona evrov za udeležbo pri omejevalnem sporazumu v sektorju natrijevega glukonata, in sprejetju Odločbe z dne 29. septembra 2004 zoper družbo Jungbunzlauer in tri druge družbe skupine Jungbunzlauer, ki jim je nalagala globo v višini 19,04 milijona evrov za udeležbo pri omejevalnem sporazumu v sektorju natrijevega glukonata, družba Roquette meni, da je bila zaradi novega dejstva upravičena do novega tožbenega razloga in ukrepov procesnega vodstva.

318    Družba Roquette v bistvu meni, da ker Odločba z dne 29. septembra 2004 družbi Jungbunzlauer in trem drugim družbam skupine Jungbunzlauer nalaga globo, ki je nižja od tiste, ki je bila družbi Jungbunzlauer naložena z Odločbo, je bila družbi Jungbunzlauer ponujena „druga možnost“ za obrambo in predložitev novih trditev. Družba Roquette meni, da ni imela take „druge možnosti“. Zato navaja nov tožbeni razlog glede kršitve načela dobrega upravljanja, načela enakosti obravnavanja in načela spoštovanja pravic do obrambe.

319    Da bi se upoštevalo to novo dejstvo, družba Roquette v okviru ukrepa procesnega vodstva na podlagi člena 64(4) Poslovnika predlaga, naj se od Komisije zahteva, naj poda stališče o novem tožbenem razlogu, ki ga navaja družba Roquette, in razveljavi Odločba glede na ta novi tožbeni razlog. Podredno, družba Roquette Sodišču prve stopnje predlaga, naj sprejme vse druge koristne ukrepe, ki mu jih dovoljujejo njegova postopkovna pravila, kot je ponoven začetek razprav ali združitev.

320    Komisija izpodbija oba predloga družbe Roquette.

321    Sodišče prve stopnje opozarja, da iz namena in cilja ukrepov procesnega vodstva, kot so določeni v členu 64(1) in (2) Poslovnika, hkrati izhaja, da se ti uvrščajo v okvir različnih stopenj postopka pred Sodiščem prve stopnje in so namenjeni olajšanju njihovega poteka. Torej lahko po koncu ustnega postopka stranka predlaga ukrepe procesnega vodstva samo, če Sodišče prve stopnje odloči ponovno začeti ustni postopek (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hoechst proti Komisiji, C‑227/92 P, Recueil, str. I-4443, točke 102 in 103).

322    Posledično se je treba kljub razvrstitvi predlogov družbe Roquette najprej izjaviti o možnosti ponovnega začetka ustnega postopka v tej zadevi.

323    Kot je spoznala že sodna praksa, je Sodišče prve stopnje zavezano ugoditi predlogom za ponovni začetek ustnega postopka, da bi se upoštevala na novo zatrjevana dejstva, samo če se zainteresirana stranka opira na dejstva, ki imajo odločilen vpliv na razrešitev spora in jih ni mogla navesti pred koncem ustnega postopka (sodbi Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi ICI proti Komisiji, C‑200/92 P, Recueil, str. I-4399, točki 60 in 61, in Sodišča prve stopnje z dne 25. junija 2002 v zadevi British American Tobacco (Investments) proti Komisiji, T‑311/00, Recueil, str. II-2781, točka 53).

324    Glede na to Sodišče prve stopnje opaža, da se spor v obravnavanem primeru nanaša na zakonitost Odločbe, ki jo je Komisija sprejela zoper družbo Roquette. Družba Roquette namreč predlaga razglasitev ničnosti Odločbe v delu, v katerem ji nalaga globo v višini 10,8 milijona evrov. Poleg tega Sodišče prve stopnje navaja, da je Odločba z dne 29. septembra 2004 očitno poznejša od Odločbe.

325    Torej, kot je spoznala sodna praksa, se zakonitost akta Skupnosti presoja glede na dejanske in pravne elemente na dan, ko je bil akt sprejet (sodbi Sodišča z dne 7. februarja 1979 v zadevi Francija proti Komisiji, 15/76 in 16/76, Recueil, str. 321, točki 7 in 8, in Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 1996 v zadevi Altmann in drugi proti Komisiji, T‑177/94 in T‑377/94, Recueil, str. II-2041, točka 119). Posledično je pri presoji zakonitosti tega akta izključeno upoštevanje elementov, poznejših od dneva, ko je bil akt Skupnosti sprejet (v tem smislu glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 21. oktobra 1997 v zadevi Deutsche Bahn proti Komisiji, T‑229/94, Recueil, str. II-1689, točka 102, in tam navedeno sodno prakso). Sicer je treba preizkus zakonitosti odločbe načeloma opraviti na podlagi dejanskih in pravnih elementov, ki jih navajajo stranke v upravnem postopku in/ali so povzeti v tej odločbi. V nasprotnem primeru bi bila vprašljiva vzporednost predhodnega upravnega postopka in naknadnega postopka sodnega nadzora, ki temeljita na istih dejanskih in pravnih elementih.

326    Torej, ker je novo dejstvo, ki ga navaja družba Roquette, očitno poznejše od sprejetja Odločbe, to dejstvo ne more vplivati na veljavnost (v tem smislu glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 16. septembra 1998 v zadevi IECC proti Komisiji, T‑133/95 in T‑204/95, Recueil, str. II‑3645, točka 37). Odločba z dne 29. septembra 2004, sprejeta zoper družbo Jungbunzlauer in njene tri hčerinske družbe, torej ne pomeni novega dejstva, ki bi odločilno vplivalo na razrešitev spora. Zato na tej podlagi ni treba ponovno začeti postopka.

327    Tega sklepa ne omaja dejstvo, da družba Roquette predlaga tudi preoblikovanje Odločbe. Sodišče prve stopnje lahko seveda na podlagi svoje neomejene pristojnosti upošteva dodatne informacije, ki niso bile navedene v izpodbijani odločbi, pri presoji zneska globe glede na očitke, ki jih navaja tožeča stranka (v tem smislu glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 2003 v zadevi Daesang in Sewon Europe proti Komisiji, T‑230/00, Recueil, str. II-2733, točka 61). Vendar se mora glede na načelo pravne varnosti ta možnost omejiti na upoštevanje informacij pred izpodbijano odločbo, ki bi jih Komisija lahko poznala, ko je sprejela Odločbo. Drugačen pristop bi Sodišče prve stopnje vodil do tega, da nadomesti upravo za presojo vprašanja, za katero še ni bila pozvana, naj ga preuči, kar bi posegalo v njene pristojnosti in, splošneje, kršilo sistem razdelitve nalog in institucionalnega ravnovesja med sodno in upravno oblastjo. Sprejetje Odločbe z dne 29. septembra 2004 ne more upravičiti izjeme od teh načel. Družba Roquette sicer ni nikakor dokazala, da je ta odločba kakršnakoli izjema. Zato ker je Odločba z dne 29. septembra 2004 poznejša od Odločbe in ne upravičuje odstopanja od načela, po katerem se lahko upoštevajo samo nove informacije pred Odločbo, je treba predlog za ponoven začetek postopka in torej predloge za sprejetje ukrepov procesnega vodstva zavrniti.

328    Dejstvo, da Sodišče prve stopnje v okviru preizkusa izpodbijane odločbe ne sme upoštevati poznejših zadevnih dejstev, v ničemer ne škoduje možnosti tožeče stranke, da uresničuje pravice pred Komisijo. Tožeči stranki namreč nič ne preprečuje, da Komisiji formalno predlaga ponoven začetek upravnega postopka z namenom revidiranja prvotne odločbe in da morda zoper negativen odziv Komisije na ta predlog vloži tožbo pred Sodiščem prve stopnje.

329    Podredno, Sodišče prve stopnje meni, da čeprav bi sprejetje Odločbe z dne 29. septembra 2004 upravičilo izjemo od prepovedi upoštevanja dodatnih informacij po izpodbijani odločbi, v obravnavanem primeru pogoj, da mora biti ta nov element sposoben izvršiti odločilen vpliv na razrešitev spora z namenom upravičevanja ponovnega začetka postopka (glej sodno prakso, navedeno v točki 323 zgoraj), ni izpolnjen.

330    Sprejetje Odločbe z dne 29. septembra 2004 namreč v nobenem primeru ne more pomeniti kršitve načel dobrega upravljanja, spoštovanja pravic obrambe in enakosti obravnavanja, kot jo zatrjuje družba Roquette.

331    Kar zadeva domnevno kršitev načela dobrega upravljanja, zadostuje ugotovitev, da sprejetje nove odločbe zoper družbo Jungbunzlauer in tri druge družbe skupine Jungbunzlauer ne moglo vplivati na zahtevo po dobrem upravljanju, ki je morala voditi Komisijo pri sprejetju Odločbe zoper družbo Roquette. Če bi morala glede sprejetja Odločbe z dne 29. septembra 2004 obstajati kršitev načela dobrega upravljanja, bi se nanjo lahko sklicevala samo družba Jungbunzlauer. Družba Roquette si nekako prilašča tožbeni razlog, ki je pripadal samo družbi Jungbunzlauer, da bi ga, če bi bil tak primer, navajala, in to za namene uveljavljanja lastnega očitka. Tako tak tožbeni razlog nikakor ne more uspeti.

332    Prav tako, kar zadeva zatrjevano kršitev njenih pravic obrambe glede sprejetja nove odločbe zoper družbo Jungbunzlauer, družba Roquette samo v svojem imenu navaja očitek, ki mu je bila domnevno izpostavljena tretja oseba. V zvezi s tem je treba opozoriti, da spoštovanje pravic obrambe zahteva, naj ima zainteresirano podjetje možnost koristno sporočiti svoj vidik o resničnosti in upoštevnosti dejstev, očitkov in okoliščin, ki jih zoper njega zatrjuje Komisija (sodba Sodišča prve stopnje z dne 16. decembra 2003 v zadevi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied proti Komisiji, T‑5/00 in T‑6/00, Recueil, str. II‑5761, točki 32 in 33). V obravnavanem primeru torej ni bil naveden noben element, na podlagi katerega je Odločba z dne 29. septembra 2004 vplivala na Odločbo, sprejeto proti družbi Roquette. Družba Roquette še vedno ne predloži niti najmanjšega indica, na podlagi katerega naj bi ji bila po sprejetju Odločbe z dne 29. septembra 2004 očitana določena nova dejstva, ki spreminjajo Odločbo, ki se nanaša nanjo. Iz teh razlogov v obravnavanem primeru sprejetje Odločbe z dne 29. septembra 2004 nikakor ni kršilo pravic obrambe družbe Roquette.

333    Nazadnje, kar zadeva kršitev načela enakosti obravnavanja glede dejstva, da je družba Jungbunzlauer lahko drugič podala stališče o dejstvih, ki so ji bila očitana, medtem ko pri družbi Roquette ni bilo tako, je treba opozoriti, da akti institucij načeloma uživajo domnevo zakonitosti in imajo zato pravne učinke tako dolgo, dokler niso razveljavljeni ali umaknjeni (sodba ICI proti Komisiji, točka 323 zgoraj, točka 69). Tako se domneva, da je odločba, ki stranki nalaga globo, zakonita in ima pravne učinke od sprejetja. Nasprotno je posledica umika odločbe, ki nalaga globo, izginitev pravnih učinkov te odločbe.

334    Torej Odločba v delu, v katerem se je prvotno nanašala na družbo Jungbunzlauer, in nova Odločba z dne 29. septembra 2004, sprejeta zoper družbo Jungbunzlauer in tri druga podjetja skupine Jungbunzlauer, za družbo Jungbunzlauer nista povzročili možnosti „drugič“ podati stališča o dejstvih, ki so ji očitana. Družba Jungbunzlauer se je morala izjaviti o novi odločbi, ki je nadaljevanje umika prve odločbe, zaradi katere je slednja postala neobstoječa. Sodišče prve stopnje torej meni, da sprejetje Odločbe z dne 29. septembra 2004 ni povzročilo kršitve načela enakega obravnavanja nasproti družbi Roquette.

335    Posledično je treba predlog družbe Roquette za ponovni začetek postopka in zato predlog za sprejetje ukrepov procesnega vodstva iz teh razlogov prav tako zavrniti.

336    Kar zadeva predlog družbe Roquette za združitev te zadeve z zadevo Jungbunzlauer in drugi proti Komisiji, T-492/04, Sodišče prve stopnje meni, da je treba tudi ta predlog zavrniti, ker je ta zadeva zrela za odločitev.

 Stroški

337    V skladu s členom 87(2) Poslovnika neuspela stranka nosi plačilo stroškov postopka, če so bili ti priglašeni. Na podlagi odstavka 3, prvi pododstavek, iste določbe lahko Sodišče prve stopnje stroške razdeli, kadar stranke deloma uspejo.

338    V obravnavanem primeru Komisija ni uspela samo, kar zadeva upoštevanje prometa v zvezi z natrjevim glukonatom družbe Roquette za izračun zneska globe družbe Roquette. Vendar je Komisija upoštevala napačen promet samo zaradi hude malomarnosti družbe Roquette. Družba Roquette ni uspela, kar zadeva vse njene preostale predložene predloge.

339    V tem položaju bodo okoliščine zadeve pravično presojene z odločitvijo, da družba Roquette nosi vse svoje stroške in vse stroške, ki jih je priglasila Komisija.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (tretji senat)

razsodilo:

1)      Globa za družbo Roquette Frères SA se določi na 8.105.000 evrov.

2)      Odločba C(2001) 2931 končna z dne 2. oktobra 2001 v postopku na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (COMP/E-1/36.756 – Natrijev glukonat) se preoblikuje v delu, v katerem je v nasprotju s točko 1 zgoraj.

3)      V preostalem delu se tožba zavrne.

4)      Družba Roquette Frères SA nosi vse stroške.

Azizi

Jaeger

Dehousse

Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 27. septembra 2006.

Sodni tajnik

Predsednik

E. Coulon

J. Azizi

Stvarno kazalo

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

I –  Teža kršitve

A –  Uvodi

B –  Ugotovitev prometa

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča prve stopnje

C –  Dejanski vpliv omejevalnega sporazuma

1.  Uvodne ugotovitve

2.  Glede tega, da naj bi Komisija izbrala napačen pristop za dokazovanje, da je imel omejevalni sporazum dejanski vpliv na trg

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

3.  Očitki glede elementov, ki jih je Komisija upoštevala in ki potrjujejo izvajanje in učinke omejevalnega sporazuma

a)  V zvezi z različnimi stopnjami omejevalnega sporazuma

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

b)  V zvezi z neuresničitvijo ciljev omejevalnega sporazuma v izvedbenem obdobju

Uvod

Nadzorni sistem

–  Trditve strank

–  Presoja Sodišča prve stopnje

Kvote

–  Trditve strank

–  Presoja Sodišča prve stopnje

Cene

–  Trditve strank

–  Presoja Sodišča prve stopnje

Razdelitev strank

–  Trditve strank

–  Presoja Sodišča prve stopnje

c)  Očitki v zvezi z upoštevanjem učinkov omejevalnega sporazuma na podlagi grafikonov, zaseženih v prostorih družbe Roquette

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

4.  Očitki v zvezi s tem, da Komisija pri presoji učinka omejevalnega sporazuma ni upoštevala drugih elementov

a)  Kar zadeva neupoštevanje posebnosti trga

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

b)  Neupoštevanje mnenja kupcev

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

c)  Neupoštevanje ozračja nezaupanja

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

D –  Omejitev učinkov omejevalnega sporazuma s strani družbe Roquette

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

II –  Trajanje kršitve

A –  Trditve strank

B –  Presoja Sodišča prve stopnje

III –  Olajševalne okoliščine

A –  Trditve strank

B –  Presoja Sodišča prve stopnje

IV –  Sodelovanje družbe Roquette v upravnem postopku

A –  Uvod

B –  Družba Roquette naj bi bila prva in edina članica omejevalnega sporazuma, ki je Komisiji predložila dokaze, odločilne za izdelavo Odločbe

1.  Splošno

2.  Splošni preudarki v zvezi s pravili, ki so v obravnavanem primeru veljala za presojo sodelovanja strank v upravnem postopku

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

3.  Glede tega, da naj informacije, ki jih je Komisija prejela pred sodelovanjem družbe Roquette, ne bi zadostovale za dokaz obstoja omejevalnega sporazuma

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

4.  Glede tega, da naj bi bili samo dokazi, ki jih je predložila družba Roquette, odločilni za izdelavo Odločbe

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

C –  Glede tega, da naj bi Komisija napačno zatrjevala dejstvo, da je družba Roquette zadevne dokumente sporočila šele v odgovoru na zahtevo za informacije

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča prve stopnje

V –  Kršitev načela ne bis in idem

A –  Trditve strank

B –  Presoja Sodišča prve stopnje

Izvrševanje neomejene pristojnosti

Predlogi za ukrepe procesnega vodstva

Stroški

---

*Jezik postopka: francoščina.