SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji senat)

z dne 6. decembra 2001(*)

„Ureditev pridruževanja čezmorskih držav in ozemelj – Odločba 97/803/ES – Uvoz sladkorja – Ničnostna tožba – Odškodninska tožba – Dopustnost – Nespremenljivost pridobljenih izkušenj – Načelo sorazmernosti – Pravna varnost“

V zadevi T-43/98,

Emesa Sugar (Free Zone) NV, s sedežem v Oranjestadu (Aruba), ki jo zastopa G. van der Wal, odvetnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske unije, ki ga zastopata J. Huber in G. Houttuin, zastopnika,

tožena stranka,

ob intervenciji

Komisije Evropskih skupnosti, ki jo zastopa T. Van Rijn, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

Kraljevine Španije, ki jo zastopata M. López-Monís Gallego in R. Silva de Lapuerta, zastopnici, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

in

Francoske republike, ki jo zastopa K. Rispal-Bellanger, zastopnica, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

intervenientke,

katere predmet je predlog za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta 97/803/ES z dne 24. novembra 1997 o vmesnih spremembah Sklepa 91/482/EGS o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj k Evropski gospodarski skupnosti (UL L 329, str. 50) in odškodninski zahtevek,

SODIŠČE PRVE STOPNJE

EVROPSKIH SKUPNOSTI (tretji senat),

v sestavi J. Azizi, predsednik, K. Lenaerts in M. Jaeger, sodnika,

sodni tajnik: J. Plingers, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. maja 2001

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravni okvir

1       Na podlagi člena 3(r) Pogodbe ES (po spremembi člen 3(1)(s) ES) dejavnost Skupnosti vključuje pridružitev čezmorskih držav in ozemelj (v nadaljevanju: ČDO), „zato da se poveča obseg trgovine in skupno pospeši gospodarski in socialni razvoj“.

2       Aruba je del ČDO.

3       Pridruževanje ČDO k Skupnosti ureja četrti del Pogodbe ES.

4       V členu 131, drugi in tretji odstavek, Pogodbe ES (po spremembi člen 182, drugi in tretji odstavek, ES) je določeno:

„Namen pridruževanja je spodbujati gospodarski in socialni razvoj držav in ozemelj ter vzpostavljati tesne ekonomske odnose med njimi in Skupnostjo kot celoto.

V skladu z načeli, navedenimi v preambuli te pogodbe, je glavni namen pridruževanja podpirati interese in blaginjo prebivalcev držav in ozemelj, da bi jim omogočili gospodarsko, socialno in kulturno razvitost, za katero si prizadevajo“.

5       V ta namen je v členu 132 Pogodbe ES (sedaj člen 183 ES) navedenih nekaj ciljev, med drugim, da „države članice obravnavajo trgovino z državami in ozemlji enako kakor medsebojno trgovino v skladu s to pogodbo“.

6       V členu 133(1) Pogodbe ES (po spremembi člen 184(1) ES) je določeno, da se pri uvozu blaga s poreklom v ČDO v države članice carine prepovejo skladno s prepovedjo carin med državami članicami v skladu z določbami te pogodbe.

7       V členu 136 Pogodbe ES (po spremembi člen 187 ES) je določeno:

„Za obdobje 5 let, šteto od dneva začetka veljavnosti te pogodbe, določa podrobna pravila in postopek pridruževanja med državami in ozemlji ter Skupnostjo izvedbena konvencija, ki je priloga te pogodbe.

Svet pred prenehanjem veljavnosti konvencije iz prejšnjega odstavka na podlagi pridobljenih izkušenj in na podlagi načel iz te pogodbe soglasno predpiše določbe, ki jih je treba določiti za novo obdobje.“

8       Svet je 25. februarja 1964 na podlagi člena 136, drugi odstavek, Pogodbe sprejel Sklep 64/349/EGS o pridružitvi ČDO k Evropski gospodarski skupnosti (UL 93, str. 1472). Ta sklep je od 1. junija 1964, ki je datum začetka veljavnosti notranjega sporazuma o financiranju in upravljanju pomoči Skupnosti, podpisanega v Yaoundéju 20. julija 1963, nadomestil konvencijo o izvajanju pridružitve ČDO k Skupnosti, sklenjeno za obdobje petih let, ki je priloga k Pogodbi.

9       Svet je po sprejetju več sklepov z istim predmetom sprejel Sklep 91/482/EGS z dne 25. julija 1991 o pridružitvi ČDO k Evropski gospodarski skupnosti (UL L 263, str. 1, v nadaljevanju: Sklep o ČDO), ki se v skladu z njegovim členom 240(1) uporablja deset let, šteto od 1. marca 1990. V njegovem členu 240(3)(a) in (b) pa je določeno, da Svet pred prenehanjem veljavnosti prvega obdobja petih let na predlog Komisije za naslednje obdobje petih let soglasno sprejme, če je potrebno, poleg finančnih pomoči Skupnosti tudi morebitne spremembe v zvezi s pridružitvijo ČDO k Skupnosti. Tako je Svet sprejel Sklep 97/803/ES z dne 24. novembra 1997 o vmesnih spremembah Sklepa o ČDO (UL L 329, str. 50, v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

10     V prvotni različici je bilo v členu 101(1) Sklepa o ČDO določeno:

„Proizvodi s poreklom v ČDO se uvažajo v Skupnost brez carinskih dajatev ali davkov z enakim učinkom.“

11     V členu 102 tega sklepa je bilo določeno:

„Skupnost za uvoz proizvodov s poreklom v ČDO ne uporablja količinskih omejitev ali ukrepov z enakim učinkom.“

12     Člen 108(1) navedenega sklepa za opredelitev pojma proizvodi s poreklom in pojma načini upravnega sodelovanja, ki so z njimi povezani, napotuje na njegovo prilogo II. Na podlagi člena 1 te priloge gre za proizvod s poreklom v ČDO, Skupnosti ali Afriških državah, Karibih in Pacifiku (v nadaljevanju: države AKP), če je bil proizvod v njih bodisi v celoti pridobljen bodisi v zadostni meri predelan.

13     Člen 3(3) priloge II vsebuje seznam postopkov obdelave in predelave, ki ne zadoščajo za to, da bi proizvodi iz ČDO pridobili lastnost proizvoda s poreklom.

14     V členu 6(2) priloge II pa je določeno:

„Če so bili proizvodi, ki so bili v celoti pridobljeni v [...] državah AKP, obdelani ali predelani v ČDO, se šteje, kot da so bili v celoti pridobljeni v ČDO“.

15     Na podlagi člena 6(4) priloge II se zgoraj navedeno pravilo, imenovano pravilo „o kumulaciji porekla v AKP/ČDO“, uporablja za „vsako obdelavo oziroma predelavo, opravljeno v ČDO, vključno z načini, naštetimi v členu 3(3)“.

16     Izpodbijani sklep je omejil uporabo pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO za sladkor iz ČDO.

17     Svet v sedmi uvodni izjavi izpodbijanega sklepa pojasnjuje:

„ker je to, da je bil s sklepom o [ČDO] uveden prost dostop za vse proizvode s poreklom v ČDO, in ohranitev kumulacije med proizvodi s poreklom v državah AKP in proizvodi s poreklom v ČDO privedlo do ugotovitve navzkrižja interesov med cilji dveh politik Skupnosti, in sicer med razvojem ČDO in skupno kmetijsko politiko; ker so hude motnje na trgu Skupnosti nekaterih proizvodov, za katere velja skupna ureditev trga, večkrat privedle do sprejetja zaščitnih ukrepov; ker je treba preprečiti nove motnje s pravilnimi ukrepi, ki bodo v prid redni trgovini in bodo hkrati združljivi s skupno kmetijsko politiko“.

18     V ta namen je bil z izpodbijanim sklepom v Sklep o ČDO dodan zlasti člen 108b, s katerim je bila priznana kumulacija porekla v AKP/ČDO za sladkor v višini točno določene letne količine. V tem členu 108b(1) in (2) je določeno:

„1. [...] kumulacija porekla v AKP/ČDO iz člena 6 priloge II se prizna za letno količino 3000 ton sladkorja.

2. Za uporabo pravil o kumulaciji AKP/ČDO iz odstavka 1 se šteje, da za priznanje lastnosti proizvoda s poreklom v ČDO zadošča izdelovanje sladkornih kock ali barvanje.“

 Dejansko stanje in postopek

19     Tožeča stranka, ki je bila ustanovljena 6. februarja 1997, od aprila 1997 upravlja tovarno sladkorja na otoku Aruba in sladkor izvaža v Skupnost. Po navedbah tožeče stranke ima njena tovarna najmanjšo zmogljivost predelave 34.000 ton sladkorja letno. Ker se sladkor ne proizvaja na Arubi, tožeča stranka beli sladkor kupuje pri rafinerijah trsnega sladkorja s sedežem v državah AKP. Kupljeni sladkor pripeljejo na Arubo, kjer ga, preden ga izvozijo v Skupnost, obdelajo in predelajo, zato da postane upravičen do kumulacije porekla v AKP/ČDO.

20     Tožeča stranka je v teh okoliščinah 10. marca 1998 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo, katere predmet je predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa in odškodninski zahtevek.

21     Z ločeno vlogo, ki je prispela v sodno tajništvo Sodišča prve stopnje 10. aprila 1998, je tožeča stranka na podlagi člena 185 Pogodbe ES (sedaj člen 242 ES) vložila predlog za odložitev izvršitve člena 1, točke 28, 30, 32 in 60, izpodbijanega sklepa do takrat, ko bo Sodišče prve stopnje sprejelo meritorno odločbo, in podredno predlog za izdajo ustreznih začasnih odredb na podlagi člena 186 Pogodbe ES (sedaj člen 243 ES).

22     Predsednik Sodišča prve stopnje je s sklepom z dne 14. avgusta 1998 v zadevi Emesa Sugar proti Svetu (T-43/98 R, Recueil, str. II-3055) oba predloga zavrnil.

23     Kraljevina Španija, Komisija in Francoska republika so 7. maja, 4. junija oziroma 15. junija 1998 pri sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje v skladu s členom 115 Poslovnika Sodišča prve stopnje vložile predlog za intervencijo v podporo predlogov Sveta. Predlogu Kraljevine Španije je bilo ugodeno s sklepom z dne 7. julija 1998, predlogoma Komisije in Francoske republike pa s sklepoma z dne 9. julija 1998. Kraljevina Španija in Komisija sta 20. novembra oziroma 22. decembra 1998 vložili intervencijski vlogi in glavni stranki sta bili pozvani, naj se o njiju izrečeta.

24     Sklep v zadevi Emesa Sugar proti Svetu, naveden v točki 22 zgoraj, je bil na podlagi pritožbe tožeče stranke razveljavljen s sklepom predsednika Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Emesa Sugar proti Svetu (C-363/98 P(R), Recueil, str. I-8787) in zadeva je bila vrnjena Sodišču prve stopnje.

25     Predsednik Sodišča prve stopnje je nato izdal začasni odredbi v zadevi T-44/98 R II (Sklepa predsednika Sodišča prve stopnje z dne 30. aprila 1999 v zadevi Emesa Sugar proti Komisiji, T-44/98 R II, Recueil, str. II-1427, in z dne 29. septembra 1999 v zadevi Emesa Sugar proti Komisiji, T-44/98 R II, Recueil, str. II-2815). Zaradi teh začasnih odredb je bilo odločeno, da se postopek v zadevi T-43/98 R II ustavi (sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 6. aprila 2000 v zadevi Emesa Sugar proti Svetu, T-43/98 R II, neobjavljen v Recueil).

26     Predsednik Arrondissementsrechtbank te 's-Gravenhage (Nizozemska) je iz naslova člena 177 Pogodbe ES (sedaj člen 234 ES) od Sodišča zahteval, naj se izreče o veljavnosti izpodbijanega sklepa (zadeva C-17/98).

27     Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 11. februarja 1999 ta postopek prekinilo do odločitve Sodišča, s katero bo postopek v zadevi C-17/98 končan.

28     Sodišče je v sodbi z dne 8. februarja 2000 v zadevi Emesa Sugar (C-17/98, Recueil, str. I-675, v nadaljevanju: sodba Emesa) razsodilo, da pri preučitvi postavljenih vprašanj ni bil ugotovljen noben dejavnik, ki bi vplival na veljavnost izpodbijanega sklepa.

29     Z dopisom z dne 29. februarja 2000 so bile stranke pozvane, naj predložijo stališča v zvezi z nadaljevanjem postopka v tej zadevi.

30     Tožeča stranka je v dopisu z dne 31. marca 2000 navedla, da je bila podlaga za sodbo Emesa nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Poleg tega naj bi bil s to sodbo kršen člen 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker naj tožeča stranka med postopkom pri Sodišču ne bi imela možnosti izreči se o sklepnih predlogih generalnega pravobranilca. Tožeča stranka je Sodišču prve stopnje predlagala, naj nadaljuje pisni postopek in stranke pozove, naj vložijo stališča o vsebini sodbe Emesa.

31     Svet in Komisija sta v dopisih z dne 29. oziroma 24. marca 2000 navedla, da je postala tožba brezpredmetna, ker je Sodišče s sodbo Emesa potrdilo veljavnost izpodbijanega sklepa.

32     Z dopisom z dne 24. maja 2000 je bila tožeča stranka pozvana, naj vloži dodatno vlogo o vsebini sodbe Emesa. Tožeča stranka je 9. oktobra 2000 to vlogo vložila, Svet in Komisija pa sta se o njej izrekla z vlogama z dne 21. februarja 2001.

33     Sodišče prve stopnje (tretji senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek. Sodišče prve stopnje je strankama iz naslova ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika poslalo nekaj pisnih vprašanj in stranki sta na njih odgovorili v postavljenem roku.

34     Stranki sta bili zaslišani glede svojih navedb in glede odgovorov na vprašanja Sodišča prve stopnje na obravnavi, ki je bila opravljena 15. maja 2001.

 Predlogi strank

35     Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–       razglasi ničnost izpodbijanega sklepa ali vsaj razglasi ničnost izpodbijanega sklepa v delu, v katerem na eni strani določa spremembe členov 101, 102 in 108 Sklepa o ČDO in člena 6 priloge II ter na drugi strani uvedbo novega člena 108b v Sklep o ČDO (člen 1, točke od 27 do 32, izpodbijanega sklepa);

–       razglasi, da je Skupnost odgovorna za škodo, ki ji je nastala, zato ker izpodbijani sklep od 1. decembra 1997 ovira ali omejuje uvoz sladkorja s poreklom v ČDO v Skupnost;

–       odredi, da se morata stranki sporazumeti glede obsega te škode in da se bo postopek, če do sporazuma ne bi prišlo, nadaljeval v roku, ki ga bo določilo sodišče, da se bo določil obseg škode ali vsaj, da se bo Skupnosti naložilo plačilo odškodnine, ki je bila začasno ocenjena v tožbi in jo je treba še dokončno oceniti, ali podredno, da se bo Skupnosti naložilo plačilo odškodnine v znesku, ki ga bo po načelu pravičnosti določilo Sodišče prve stopnje, povečanem za zamudne obresti;

–       Svetu naloži plačilo stroškov.

36     Svet Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–       predloga za razglasitev ničnosti zavrže kot nedopustna, podredno pa, naj ju zavrne kot neutemeljena;

–       odškodninski zahtevek zavrne kot neutemeljen;

–       tožeči stranki naloži plačilo stroškov;

–       če bi ugotovilo ničnost člena 1, točke od 27 do 32, izpodbijanega sklepa, navede, kateri učinki ničnih določb se ohranijo do takrat, ko bo Svet ta sklep uskladil s sodbo, izdano v obravnavanem primeru.

37     Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–       ničnostno tožbo zavrže kot nedopustno ali naj jo vsaj zavrne kot neutemeljeno;

–       odškodninsko tožbo zavrne;

–       tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

38     Kraljevina Španija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–       tožbo zavrne;

–       tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Dopustnost predlogov za razglasitev ničnosti

 Trditve strank

39     Svet in Komisija izpodbijata dopustnost predlogov za razglasitev ničnosti. Izpodbijani sklep naj bi bil splošni zakonski ukrep, ki velja za vse zadevne gospodarske subjekte. Izpodbijani sklep naj tožeče stranke nikakor ne bi posamično zadeval v smislu člena 173, četrti odstavek, Pogodbe ES (po spremembi člen 230, četrti odstavek, ES).

40     Tožeča stranka odgovarja, da je izpodbijani sklep odločba v smislu člena 173, četrti odstavek, Pogodbe. Dodaja, da jo izpodbijani sklep neposredno in posamično zadeva v smislu navedene določbe, ali da to velja vsaj za njegove določbe, s katerimi so bili spremenjeni členi 101, 102 in 108 Sklepa o ČDO in člen 6 priloge II, in s katerimi je bil v zadnjenavedeni sklep dodan nov člen 108b.

41     Tožečo stranko naj bi izpodbijani sklep neposredno zadeval, ker ta sklep ali vsaj njegove določbe, navedene v prejšnji točki, nacionalnim organom držav članic, ki so zadolženi za njihovo izvajanje, ne daje nobene diskrecijske pravice. Poleg tega naj bi jo izpodbijani sklep ali vsaj njegove zgoraj navedene določbe posamično zadeval, ker naj bi se znašla v položaju, po katerem naj bi se razlikovala od vseh drugih podjetij (sodba Sodišča z dne 18. maja 1994 v zadevi Codorniu proti Svetu, C-309/89, Recueil, str. I-1853). V zvezi s tem navaja, da je edina proizvajalka sladkorja v ČDO, ki se je med upravnim postopkom pred sprejetjem izpodbijanega sklepa jasno odzvala kot zainteresirana stranka.

42     Tožeča stranka nato poudarja, da sodi med maloštevilna podjetja za proizvodnjo sladkorja s sedežem v ČDO in da bi pred spremembami Sklepa o ČDO Svet moral preučiti njihov položaj. Glede tega opozarja, da je vložila velika sredstva in sprejela dolgoročne obveznosti do dobaviteljev sladkorja v državah AKP (sodba Sodišča z dne 17. januarja 1985 v zadevi Piraiki-Patraiki in drugi proti Komisiji, 11/82, Recueil, str. 207, točka 28, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. septembra 1995 v zadevi Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, T‑480/93 in T-483/93, Recueil, str. II-2305, točka 74). V dopisu z dne 18. decembra 1997 naj bi član Komisije Fischler celo priznal, da naj bi bile spremembe Sklepa o ČDO v izpodbijanem sklepu sprejete kot rešitev namesto zaščitnih ukrepov, ki bi jih bilo mogoče sprejeti na podlagi člena 109 Sklepa o ČDO. V teh okoliščinah bi moral Svet upoštevati interese tožeče stranke (zgoraj navedena sodba Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, točki 76 in 77). Če bi namreč Skupnost formalno sprejela zaščitne ukrepe, bi morala upoštevati posledice teh ukrepov za podjetja s sedežem v ČDO. Tožeča stranka meni, da formalna razlika med zaščitnimi ukrepi in strukturno omejitvijo ne vpliva na to, da mora ukrep Skupnosti upoštevati interese podjetij s sedežem v ČDO.

43     Obveznost Skupnosti, da upošteva posledice, ki bi jih imel akt, ki ga namerava sprejeti, na položaj nekaterih posameznikov, naj bi na splošno izhajala iz preambule Pogodbe, ustanovne listine Združenih narodov in člena 131, tretji odstavek, Pogodbe.

44     Tožeča stranka nato opozarja, da količinska omejitev, določena v izpodbijanem sklepu za uvoz sladkorja iz ČDO, in omejitev načinov obdelave in predelave, ki omogočajo priznanje porekla v ČDO na podlagi pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO, neposredno ogrožata njen obstoj in njene poslovne dejavnosti. Na obravnavi je poudarila, da je bila ob sprejetju izpodbijanega sklepa edino podjetje za proizvodnjo sladkorja s sedežem na Arubi. Meni, da je njen položaj primerljiv s položajem tožeče stranke v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Sodišča z dne 16. maja 1991 v zadevi Extramet Industrie proti Svetu (C-358/89, Recueil, str. I‑2501).

45     Na koncu se tožeča stranka sklicuje na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 17. junija 1998 v zadevi UEAPME proti Svetu (T-135/96, Recueil, str. II-2335, točka 89) in meni, da se je izpodbijani sklep povsem izmaknil demokratičnemu nadzoru. Naj namreč ne bi bilo posvetovanja z Evropskim parlamentom niti s ČDO. V teh okoliščinah bi moral Svet upoštevati poseben položaj ČDO (zgoraj navedena sodba UEAPME proti Svetu, točka 90).

 Presoja Sodišča prve stopnje

46     Ugotoviti je treba, da ima izpodbijani sklep, čeprav nosi naslov „sklep“, splošni pomen, saj velja za vse zainteresirane gospodarske subjekte. To, da naj bi člen 108b, ki je bil dodan na podlagi izpodbijanega sklepa v Sklep o ČDO, prizadel zlasti tožečo stranko – s tem da omejuje uvoz sladkorja v Skupnost, ki je lahko upravičen do kumulacije porekla v AKP/ČDO –, ne more omajati regulativnosti izpodbijanega sklepa, ker je obravnavana določba naslovljena na vsa podjetja, ki jih zadeva izvoz sladkorja iz ČDO v Skupnost. Glede tega je treba spomniti, da samo to, da se lahko bolj ali manj natančno določi število ali celo imena gospodarskih subjektov, za katere se v določenem trenutku ukrep uporablja, ni dovolj za to, da bi bila omajana regulativnost akta, kadar je nesporno, da se ukrep uporablja na podlagi objektivnega pravnega ali dejanskega položaja, ki ga zadevni akt določa glede na svoj cilj (zgoraj v točki 41 navedena sodba Codorniu proti Svetu, točka 18, in zgoraj v točki 42 navedena sodba Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, točka 65).

47     Vendar splošnost izpodbijanega sklepa ne izključuje tega, da lahko neposredno in posamično zadeva določene fizične ali pravne osebe v smislu člena 173, četrti odstavek, Pogodbe (glej zgoraj v točki 41 navedeno sodbo Codorniu proti Svetu, točka 19, in zgoraj v točki 42 navedeno sodbo Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, točka 66).

48     Ugotoviti je treba, da izpodbijani sklep tožečo stranko neposredno zadeva, ker ta sklep nacionalnim organom držav članic, zadolženim za njegovo izvajanje, ne daje nobene diskrecijske pravice (zgoraj v točki 42 navedena sodba Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, točka 63).

49     Glede vprašanja, ali izpodbijani sklep tožečo stranko posamično zadeva, je treba spomniti na to, da je za to, da bi se lahko štelo, da splošni akt fizično ali pravno osebo posamično zadeva, potrebno, da nanjo vpliva zaradi določenih njej lastnih značilnosti, ali jo posamično opredeljuje v primerjavi z vsemi drugimi osebami (sodba Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, 223, ter sklepa Sodišča prve stopnje z dne 30. septembra 1997 v zadevi Federolio proti Komisiji, T-122/96, Recueil, str. II-1559, točka 59, in z dne 29. aprila 1999 v zadevi Alce proti Komisiji, T-120/98, Recueil, str. II-1395, točka 19).

50     Dejstvo, da izpodbijani sklep vpliva na gospodarsko dejavnost tožeče stranke, ni tako, da bi jo individualiziralo v smislu člena 173, četrti odstavek, Pogodbe v primerjavi z vsemi drugimi subjekti, ker je v objektivno določenem položaju, primerljivem s položajem vsakega drugega subjekta, ki ima sedež ali bi odprl sedež v ČDO in ki deluje ali bi deloval na trgu sladkorja (zgoraj v točki 49 naveden sklep Federolio proti Komisiji, točka 67). Glede tega je treba ugotoviti, da je tožeča stranka v tožbi (točka 207) sama potrdila, da so bila v ČDO ob sprejetju izpodbijanega sklepa dve ali tri druga podjetja za proizvodnjo sladkorja (zlasti v Curaçau). Poleg tega je na obravnavi pojasnila, da je bilo na Arubi po sprejetju izpodbijanega sklepa odprto novo podjetje za proizvodnjo sladkorja, Rica Foods. V teh okoliščinah tožeča stranka ni dokazala, da bi utrpela izredno škodo, ki bi jo individualizirala v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti v smislu zgoraj v točki 44 navedene sodbe Extramet Industrie proti Svetu.

51     Vendar pa tožeča stranka zatrjuje, da je bil Svet zakonsko dolžan pred sprejetjem izpodbijanega sklepa preučiti njen poseben položaj.

52     Spomniti je treba, da je dejstvo, da ima institucija Skupnosti na podlagi posebnih določb obveznost, da upošteva posledice akta, ki ga namerava sprejeti, na položaj nekaterih posameznikov, tako, da slednje individualizira (zgoraj v točki 42 navedena sodba Sodišča Piraiki-Patraiki in drugi proti Komisiji, točke od 28 do 31, sodba z dne 26. junija 1990 v zadevi Sofrimport proti Komisiji, C-152/88, Recueil, str. I-2477, točke od 11 do 13, ter zgoraj v točki 42 navedena sodba Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, točka 67).

53     Vendar je treba ugotoviti, da ob sprejetju izpodbijanega sklepa nobena določba prava Skupnosti Svetu ni nalagala, da mora upoštevati poseben položaj tožeče stranke. Glede tega je treba poudariti, da izpodbijanega sklepa ni mogoče šteti za zaščitni ukrep, za katerega se uporablja člen 109 Sklepa o ČDO (glej točke od 107 do 112). Obveznost, ki jo ta določba nalaga instituciji, ki sprejme zaščitni ukrep, to je obveznost upoštevanja posebnega položaja zainteresiranih podjetij (zgoraj v točki 42 navedena sodba Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, točka 72), v obravnavanem primeru torej ne velja. Vsekakor pa je treba poudariti, da je Komisija predlog sklepa Sveta 96/C 139/01 o vmesni spremembi Sklepa o ČDO (UL 1996, C 139, str. 1) Svetu predložila 16. februarja 1996 in da je ta predlog najprej določal popolno odpravo pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO za sladkor s poreklom v državah AKP (glej točko 94). Tudi če bi Komisija hotela upoštevati poseben položaj tožeče stranke, tega ne bi mogla storiti, ker tožeča stranka, ki je bila ustanovljena 6. februarja 1997, tedaj še ni obstajala.

54     Dejstvo, da je tožeča stranka vložila sredstva in sklenila pogodbe o dobavi, sodi na področje sprejemanja gospodarskih odločitev glede na njene poslovne interese (sklep Sodišča prve stopnje z dne 30. januarja 2001 v zadevi Iposea proti Komisiji, T-49/00, Recueil, str. II-163, točka 34). Tak položaj, ki izhaja iz običajne dejavnosti vsakega podjetja, ki predeluje sladkor, tožeče stranke ne more individualizirati v smislu člena 173, četrti odstavek, Pogodbe.

55     Glede dejanj tožeče stranke med postopkom pred sprejetjem izpodbijanega sklepa je treba spomniti, da ob spremembi Sklepa o ČDO nobena določba prava Skupnosti Svetu ni nalagala, naj izvede postopek, v okviru katerega bi imela tožeča stranka pravico podati izjavo. Zato tožeči stranki zaradi dejanj, ki jih je navedla, ni mogoče priznati pravnega interesa iz naslova člena 173, četrti odstavek, Pogodbe (sodba Sodišča prve stopnje z dne 7. februarja 2001 v zadevi Sociedade Agrícola dos Arinhos in drugi proti Komisiji, od T-38/99 do T-50/99, Recueil, str. II-585, točka 48).

56     Za konec, dejstvo, da naj bi se izpodbijani sklep povsem izmaknil demokratičnemu nadzoru, ne omogoča, da se ne bi uporabilo meril o dopustnosti, ki jih določa člen 173, četrti odstavek, Pogodbe (glej v tem smislu sklep Sodišča z dne 10. maja 2001 v zadevi FNAB in drugi proti Svetu, C-345/00 P, Recueil, str. I-3811, točka 40).

57     Na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da sta predloga za razglasitev ničnosti nedopustna.

 Odškodninski zahtevek

 Uvodne ugotovitve

58     Tožeča stranka zatrjuje, da so ji kršitve prava Skupnosti, ki jih je navedla med ničnostnimi tožbenimi razlogi, povzročile škodo in da te kršitve povzročajo nepogodbeno odgovornost Skupnosti.

59     Spomniti je treba, da se na področju nepogodbene odgovornosti Skupnosti prizna pravica do odškodnine, če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer, da je kršeno pravno pravilo, katerega predmet je podelitev pravic posameznikom, da je kršitev dovolj resna, in, končno, da obstaja neposredna vzročna zveza med kršitvijo Skupnosti in škodo, ki so jo utrpeli oškodovanci (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 4. julija 2000 v zadevi Bergaderm in Goupil proti Komisiji, C-352/98 P, Recueil, str. I-5291, točka 42).

60     Preučiti je torej treba, ali se ničnostni tožbeni razlogi nanašajo na kršitve pravnih pravil, katerih predmet je podelitev pravic posameznikom.

61     Tožeča stranka uveljavlja pet tožbenih razlogov za utemeljitev predlogov za razglasitev ničnosti. S prvim tožbenim razlogom uveljavlja kršitev „blokirnega mehanizma“, v skladu s katerim naj Skupnost ugodnosti, ki so bile dodeljene ČDO v okviru njihovega postopnega pridruževanja k Skupnosti, ne bi mogla več postaviti pod vprašaj. Z drugim tožbenim razlogom uveljavlja kršitev načela sorazmernosti. S tretjim tožbenim razlogom uveljavlja kršitev člena 240 Sklepa o ČDO in s četrtim tožbenim razlogom kršitev načela pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo. S petim tožbenim razlogom na koncu uveljavlja kršitev člena 190 Pogodbe ES (sedaj člen 253 ES).

62     Tožeča stranka pa ne zatrjuje, da bi se v okviru tretjega in petega tožbenega razloga zatrjevane kršitve prava Skupnosti nanašale na pravna pravila, katerih predmet je podelitev pravic posameznikom. V tožbi (točka 180) samo navaja, da so „blokirni mehanizem“ (prvi tožbeni razlog), načelo sorazmernosti (drugi tožbeni razlog) in načelo pravne varnosti ali varstva zaupanja v pravo (četrti tožbeni razlog) taka pravila.

63     Glede petega tožbenega razloga je že bilo razsojeno, da kršitev člena 190 Pogodbe ne povzroči nepogodbene odgovornosti Skupnosti (sodbi Sodišča z dne 15. septembra 1982 v zadevi Kind proti EGS, 106/81, Recueil, str. 2885, točka 14, in z dne 6. junija 1990 v zadevi AERPO in drugi proti Komisiji, C-119/88, Recueil, str. I-2189, točka 20, ter sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. decembra 1994 v zadevi Unifruit Hellas proti Komisiji, T-489/93, Recueil, str. II-1201, točka 41). Glede tretjega tožbenega razloga o zatrjevani kršitvi člena 240 Sklepa o ČDO, da naj Svet na podlagi te določbe ne bi bil več pristojen ratione temporis za sprejetje izpodbijanega sklepa, si je težko zamisliti, da bi ta določba lahko bila pravno pravilo, katerega predmet je podelitev pravic posameznikom (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 13. marca 1992 v zadevi Vreugdenhil proti Komisiji, C-282/90, Recueil, str. I-1937, točke od 20 do 25). Vsekakor je Sodišče v sodbi Emesa (točka 33) že razsodilo, da z izpodbijanim sklepom ni bil kršen člen 240 Sklepa o ČDO in tožeča stranka se v dodatno predloženih stališčih z dne 9. oktobra 2000 ni izrekla o tem delu sodbe Sodišča.

64     Vendar pa sta pravni pravili, katerih predmet je podelitev pravic posameznikom, načelo sorazmernosti, ki je navedeno v drugem tožbenem razlogu (zgoraj v točki 63 navedena sodba Unifruit Hellas proti Komisiji, točka 42), in načelo varstva zaupanja v pravo, ki je navedeno v četrtem tožbenem razlogu (sodba Sodišča z dne 19. maja 1992 v zadevi Mulder in drugi proti Svetu in Komisiji, C-104/89 in C-37/90, Recueil, str. I-3061, točka 15). Glede „blokirnega mehanizma“, ki je predmet prvega tožbenega razloga, je treba najprej preučiti, ali gre za načelo prava Skupnosti, in če gre za tako načelo, ali gre za pravno pravilo, katerega predmet je podelitev pravic posameznikom.

65     Iz tega sledi, da je treba v zvezi z odškodninskim zahtevkom preizkusiti samo prvi, drugi in četrti tožbeni razlog.

 Tožbeni razlog: kršitev „blokirnega mehanizma“

66     Tožeča stranka zatrjuje, da povezane določbe četrtega dela Pogodbe, zlasti njenih členov 132, 133 in 136, ter pravni red Skupnosti, ki ga sestavljajo zaporedni sklepi o ČDO, predpisujejo „blokirni mehanizem“. To načelo preprečuje, da bi se z naknadno odločitvijo Skupnosti postavilo pod vprašaj ugodnosti, ki so bile ČDO že priznane v okviru postopnega pridruževanja.

67     Sodišče je v sodbi Emesa (točki 38 in 39) razsodilo:

„38      [...] [Č]eprav dinamičen in napredujoč proces, kot je pridruževanje ČDO k Skupnosti, zahteva, da Svet upošteva pridobljene izkušnje na podlagi svojih predhodnih odločitev, pa vseeno velja [...], da mora Svet pri sprejemanju ukrepov iz naslova člena 136, drugi odstavek, Pogodbe, istočasno upoštevati tudi načela, navedena v četrtem delu Pogodbe, in druga načela prava Skupnosti, vključno z načeli, ki se nanašajo na skupno kmetijsko politiko.

39      Pri tehtanju različnih ciljev, ki jih določa Pogodba, in ob celovitem upoštevanju pridobljenih izkušenj na podlagi svojih predhodnih odločitev, lahko Svet, ki ima za to široko diskrecijsko pravico, ki ustreza političnim odgovornostim, ki mu jih podeljujejo členi 40 Pogodbe ES (po spremembi člen 34 ES), 41 in 42 Pogodbe ES (sedaj člena 35 ES in 36 ES), 43 Pogodbe ES (po spremembi člen 37 ES) in 136 Pogodbe, če je potrebno, zmanjša nekatere ugodnosti, ki so bile predhodno priznane ČDO.“

68     Iz tega torej izhaja, da ni absolutnega „blokirnega mehanizma ali načela“ v razmerjih med Skupnostjo in ČDO. Svet lahko namreč, „če je potrebno“, zmanjša nekatere ugodnosti, ki so bile predhodno priznane ČDO (sodba Emesa, točka 39).

69     Nato je treba ugotoviti, da je Sodišče na podlagi dokazov v spisu preučilo, ali je lahko v obravnavanem primeru Svet, po pretehtanju ciljev pridruževanja ČDO in ciljev skupne kmetijske politike, upravičeno menil, da je treba omejiti uporabo pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO.

70     Sodišče je v sodbi Emesa (točke od 40 do 42) razsodilo:

„40      V obravnavanem primeru je nesporno, da je zmanjšanje količine sladkorja, ki je lahko upravičena do kumulacije porekla v AKP/ČDO, na 3000 ton letno, omejitev glede na Sklep o ČDO. Ker pa naj bi bilo ugotovljeno, da bi uporaba pravila o kumulaciji porekla v sektorju sladkorja lahko povzročila velike motnje pri delovanju skupne ureditve trga [...], je Svet po pretehtanju ciljev pridruževanja ČDO in ciljev skupne kmetijske politike in ob spoštovanju načel prava Skupnosti, ki določajo izvajanje njegove diskrecijske pravice, upravičeno sprejel vse ukrepe, ki lahko ustavijo ali zmanjšajo navedene motnje, vključno z odpravo ali omejitvijo ugodnosti, ki so bile ČDO predhodno priznane.

41      To velja še toliko bolj [...], ker so zadevne ugodnosti izredne v primerjavi s pravili o delovanju trga Skupnosti. Tako je pravilo, ki omogoča, da se nekaterim proizvodom iz držav AKP po izvedbi določenih postopkov prizna poreklo v ČDO.

42      Dodati je treba, da s spremembo Sklepa o ČDO niso bile uvedene samo omejitve v primerjavi s prej veljavno ureditvijo, saj so bile, kot zatrjuje Komisija, ne da bi ji glede tega kdo ugovarjal, ČDO priznane razne ugodnosti na področju ustanavljanja v Skupnosti (člena 232 in 233a spremenjenega Sklepa o ČDO), vzajemnega priznavanja poklicnih kvalifikacij (člen 233b), dostop do programov Skupnosti (člen 233c). Poleg tega se je finančna pomoč Skupnosti ČDO povečala za 21 % (člen 154a).“

71     Iz tega dela sodbe Emesa izhaja, da Sodišče meni, da Svet v okoliščinah obravnavanega primera ni bil samo upravičen omejiti uporabo pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO, kar je storil, ampak da bi to ugodnost za sladkor iz ČDO lahko tudi popolnoma odpravil.

72     Vendar je po mnenju tožeče stranke Sodišče v točkah od 40 do 42 sodbe priznalo, da bi lahko Svet, če bi bilo potrebno (sodba Emesa, točka 39), tudi zmanjšal ugodnost, ki je bila predhodno priznana ČDO, samo če bi bila zadevna ugodnost izredna in če bi bila na drugih področjih priznana nadomestila. Pri pravilu o kumulaciji porekla v AKP/ČDO pa naj ne bi bilo nič izrednega. Treba bi bilo preučiti zatrjevano izjemnost tega pravila, in sicer ne „v primerjavi s pravili o delovanju trga Skupnosti“, ampak v primerjavi z rednimi pravili o poreklu, različnimi sistemi uvoza in privilegiranim položajem ČDO. Tožeča stranka graja tudi to, da Sodišče ni preučilo, ali bi nadomestila na drugih področjih dejansko odtehtala paralizo industrije sladkorja v ČDO, ki jo je povzročil izpodbijani sklep.

73     Ker tožeča stranka ne zatrjuje, da je Sodišče svojo presojo oprlo na nepravilno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, Sodišče prve stopnje o tej presoji ne more podvomiti.

74     Poleg tega je treba poudariti, da trditev tožeče stranke temelji na nepravilnem branju točk od 40 do 42 sodbe Emesa. Sodišče namreč ni navedlo, da bi lahko Svet zmanjšal ugodnost, ki je bila priznana ČDO, samo če bi bila ta ugodnost izredna in če bi bila na drugih področjih priznana nadomestila. Iz sodbe izhaja, da je Svet upravičeno zmanjšal – in celo odpravil – ugodnost, ki je bila predhodno priznana ČDO, v tem primeru je to uporaba pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO, ker bi „uporaba [tega] pravila [...] v sektorju sladkorja lahko povzročila velike motnje pri delovanju skupne ureditve trga“ (točka 40 sodbe).

75     Da bi poudarilo upravičenost in uravnoteženost izpodbijanega sklepa, Sodišče dodaja, da je bila priznana ugodnost vsekakor izredna in da je Svet v izpodbijanem sklepu priznal razne ugodnosti na drugih področjih (sodba Emesa, točki 41 in 42).

76     Vendar pa Sodišče v sodbi Emesa nikjer ne omenja „nadomestil“. Sodišče v točki 42 te sodbe navaja razne ugodnosti, ki so bile priznane ČDO, tožeča stranka pa ni izpodbijala obstoja teh ugodnosti.

77     Nato, glede vprašanja, ali daje pravilo o kumulaciji porekla v AKP/ČDO izredno ugodnost gospodarskim subjektom v ČDO, je treba spomniti, da se v skladu z rednimi pravili o poreklu šteje, da gre za proizvod s poreklom v določeni državi, če je bil v njej bodisi v celoti pridobljen bodisi v zadostni meri predelan (člena 4 in 5 Uredbe Sveta (EGS) št. 802/68 z dne 27. junija 1968 o skupni opredelitvi pojma porekla blaga (UL L 148, str. 1) in člena 1 in 3 priloge II).

78     Vendar je med strankama nesporno, da sladkor, ki ga izvaža tožeča stranka, ni bil v celoti pridobljen v ČDO. Gre namreč za sladkor, uvožen iz držav AKP. Poleg tega se ne izpodbija, da sladkor, ki ga izvaža tožeča stranka, ne bi bil predmet zadostne predelave na Arubi, da bi se obravnavanemu proizvodu priznalo poreklo v ČDO na podlagi rednih pravil o poreklu.

79     Samo na podlagi pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO je mogoče sladkor, ki ga izvaža tožeča stranka, šteti za sladkor s poreklom v ČDO. Na podlagi tega pravila namreč minimalne predelave – celo predelave, ki so izrecno navedene v členu 3(3) priloge II kot take, ki zadoščajo za priznanje lastnosti proizvoda s poreklom v ČDO –, izvedene v ČDO na proizvodih s poreklom v AKP, zadevnim proizvodom izjemoma omogočajo priznanje porekla v ČDO. Ker je proizvode, ki so upravičeni do kumulacije porekla v AKP/ČDO, mogoče uvoziti v Skupnost brez carinskih dajatev, je treba ugotoviti, da to pravilo, kot poudarja Sodišče, priznava izredno ugodnost gospodarskim subjektom v ČDO (sodba Emesa, točka 41).

80     V okviru prvega tožbenega razloga tožeča stranka še zatrjuje, da je Svet kršil člen 133(1) Pogodbe, s tem da je uvoz sladkorja, upravičenega do kumulacije porekla v AKP/ČDO, omejil na 3000 ton. V členu 108b(1) spremenjenega Sklepa o ČDO določena omejitev naj bi namreč pomenila količinsko omejitev, ki je s to določbo prepovedana. Poleg tega, tudi če bi ureditev, ki izhaja iz Sklepa o ČDO, posegala v druge interese Skupnosti, naj bi bil Svet na podlagi člena 136, drugi odstavek, Pogodbe dolžan spoštovati „pridobljene izkušnje“.

81     Vendar je treba ugotoviti, da je Sodišče v sodbi Emesa že zavrnilo to trditev z utemeljitvijo:

„45       Ne da bi bilo treba odločiti o vprašanju, ali je tarifno kvoto, ki je določena v členu 108b spremenjenega Sklepa o ČDO, mogoče šteti za količinsko omejitev, niti o vprašanju, ali sistem kumulacije AKP/ČDO priznava zadevnemu blagu poreklo v ČDO za uporabo uvoznega sistema iz člena 133(1) Pogodbe, je treba ugotoviti, da je zadevne proizvode mogoče uvoziti prek kvote samo ob plačilu carine.

46      Člen 133(1) Pogodbe določa, da se pri uvozu blaga s poreklom v ČDO v države članice carine prepovejo skladno s ‚prepovedjo carin med državami članicami v skladu z določbami te pogodbe‘.

47      Glede tega je treba poudariti, kot je navedla Komisija, da je pri trgovini s sladkorjem prišlo do odprave tarif znotraj Skupnosti šele po uvedbi skupne ureditve trga s tem proizvodom, ki je povzročil uvedbo skupne zunanje tarife in določitev najnižje cene, veljavne v vseh državah članicah, zlasti zato, da bi se preprečilo izkrivljanje konkurence. Ker med ČDO in Skupnostjo ni skupne kmetijske politike, ni mogoče šteti, da so ukrepi proti izkrivljanju konkurence ali motnjam na trgu Skupnosti, ki imajo lahko obliko tarifne kvote, samo zato, ker so bili ti ukrepi sprejeti, v nasprotju s členom 133(1) Pogodbe.

48      Glede vprašanja, ali je tarifna kvota, določena v členu 108b spremenjenega Sklepa o ČDO, združljiva s členom 136, drugi odstavek, Pogodbe, zadošča ugotovitev, da ta člen izrecno določa, da mora Svet delovati ‚na podlagi pridobljenih izkušenj in na podlagi načel iz te pogodbe‘. Med ta načela sodijo, kot je Sodišče razsodilo v sodbi [z dne 11. februarja 1999] v zadevi Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, [C-390/95 P, Recueil, str. I‑769], točka 37, načela, ki se nanašajo na skupno kmetijsko politiko.

49      Posledično Svetu ni mogoče očitati, da je v okviru izvajanja člena 136, drugi odstavek, Pogodbe upošteval zahteve skupne kmetijske politike.

50      Iz navedenega izhaja, da o veljavnosti ukrepa iz člena 108b Sklepa o ČDO ni mogoče podvomiti z vidika členov 133(1) in 136, drugi odstavek, Pogodbe, ker ta ukrep določa kvoto za uvoz sladkorja, upravičenega do sistema o kumulaciji porekla v AKP/ČDO.“

82     Iz navedenega izhaja, da je treba prvi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

83     Ne da bi se bilo treba izreči še o vprašanju, ali se prvi tožbeni razlog nanaša na pravno pravilo, katerega predmet je podelitev pravic posameznikom, je treba ugotoviti, da pri preučitvi tožbenega razloga ni bil ugotovljen obstoj takega ravnanja Skupnosti, ki bi lahko povzročilo njeno odgovornost.

 Tožbeni razlog: kršitev načela pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo

84     Tožeča stranka je navedla, da je bilo z izpodbijanim sklepom kršeno načelo pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo. Opozarja, da je Svet s tem, da je dodal člen 108b(1) v Sklep o ČDO, omejil uvoz sladkorja, ki je lahko upravičen do kumulacije porekla v AKP/ČDO, na 3000 ton letno. Tožeča stranka naj take spremembe Sklepa o ČDO ne bi mogla pričakovati. Glede tega poudarja, da je bil Sklep o ČDO sprejet za obdobje desetih let in da bi na podlagi njegovega člena 240(3) lahko prišlo do edine predvidene spremembe 1. marca 1995. Poleg tega bi lahko šlo pri spremembi po mnenju tožeče stranke samo za spremembo v smislu ciljev, navedenih v členu 132(1) Pogodbe.

85     Tožeča stranka še zatrjuje, da splošna načela prava Skupnosti Svetu nalagajo upoštevanje interesov podjetij, ki so vložila sredstva in razvila dejavnost na podlagi veljavnih pravnih pravil (sodbe Sodišča z dne 27. aprila 1978 v zadevi Stimming proti Komisiji, 90/77, Recueil, str. 995; z dne 16. maja 1979 v zadevi Tomadini, 84/78, Recueil, str. 1801; z dne 28. aprila 1988 v zadevi Mulder, 120/86, Recueil, str. 2321, in z dne 11. julija 1991 v zadevi Crispoltoni, C-368/89, Recueil, str. I-3695).

86     Sodišče prve stopnje najprej opozarja, da mora Svet pri sprejemanju ukrepov iz naslova člena 136, drugi odstavek, Pogodbe upoštevati istočasno načela iz četrtega dela Pogodbe, zlasti načela iz člena 132 Pogodbe, in druga načela prava Skupnosti, vključno z načeli v zvezi s skupno kmetijsko politiko (sodba Emesa, točka 38). Treba je tudi spomniti, da je Svet, ki ima pri izbiri med cilji pridruževanja ČDO in cilji skupne kmetijske politike (sodba Emesa, točki 39 in 53) široko diskrecijsko pravico, upravičen zmanjšati in celo odpraviti ugodnost, ki je bila predhodno priznana ČDO, kadar bi lahko njena uporaba povzročila večje motnje pri delovanju skupne ureditve trga (sodba Emesa, točka 40).

87     Čeprav sodi spoštovanje načela zaupanja v pravo med temeljna načela Skupnosti, gospodarski subjekti ne morejo imeti legitimnih pričakovanj glede ohranjanja obstoječega položaja, ki se lahko spremeni v okviru diskrecijske pravice institucij Skupnosti (glej zlasti sodbo Sodišča z dne 17. septembra 1998 v zadevi Pontillo, C-372/96, Recueil, str. I-5091, točki 22 in 23, ter sodbo Emesa, točka 34).

88     Skrben gospodarski subjekt naj bi torej moral predvideti, da se lahko Sklep o ČDO spremeni in da bi se sprememba, odvisno od primera, lahko nanašala na odpravo ali omejitev ugodnosti, ki so bile predhodno priznane ČDO. Taka analiza je v obravnavanem primeru še toliko bolj pravilna glede na to, da so bile zadevne ugodnosti izredne (sodba Emesa, točki 40 in 41). Poleg tega nobena določba prava Skupnosti Svetu ne nalaga upoštevanja interesov podjetij, ki so že na trgu (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Nemčija proti Svetu, C‑280/93, Recueil, str. I-4973, točka 79).

89     Tožeča stranka svojih trditev ne more opreti na člen 240(3) Sklepa o ČDO, ki določa, da Svet pred potekom prvega petletnega obdobja sprejme, odvisno od primera, morebitne spremembe, ki jih je treba sprejeti v zvezi s pridruževanjem ČDO k Skupnosti. Ta določba pa Svetu ne jemlje pristojnosti – ki mu jo daje neposredno Pogodba – spreminjanja aktov, ki jih je sprejel iz naslova člena 136 Pogodbe, da bi uresničil cilje iz člena 132 navedene pogodbe (sodba Emesa, točka 33).

90     Tožeča stranka nato opozarja, da je bila njena odločitev, da na Arubi odpre tovarno sladkorja, sprejeta šele po posvetovanju z organi Arube in s stalnim predstavništvom Kraljevine Nizozemske pri Evropski uniji v letih 1995 in 1996.

91     Tožeča stranka naj ne bi mogla predvideti, da bo Svet količinsko omejil uvoz sladkorja, upravičenega do kumulacije porekla v AKP/ČDO. Glede tega tožeča stranka vztraja pri dejstvu, da proces odločanja znotraj Sveta ni javen. Organi Arube so jo šele julija 1997 obvestili o vsebini razprave.

92     Vendar pa Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da bi ji institucije Skupnosti dajale natančna zagotovila, na podlagi katerih bi imela utemeljena pričakovanja glede ohranitve obstoječega sistema o kumulaciji porekla v AKP/ČDO za z njene strani nameravani izvoz sladkorja.

93     Nasprotno, kot pravilno poudarja Sodišče v sodbi Emesa, „iz spisa izhaja, da je imela [tožeča stranka] v času vlaganj na Arubi na voljo dovolj podatkov, da bi kot običajno skrben subjekt lahko predvidela, da se liberalni sistem o kumulaciji porekla lahko spremeni tako, da se ga omeji“ (točka 36 sodbe). Glede tega Sodišče opozarja, „da je bil predlog (96/C 139/01) objavljen v uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 10. maja 1996, kar je skoraj eno leto pred začetkom proizvodnje [tožeče stranke] na Arubi“ (točka 36 sodbe).

94     Vendar je bila v predlogu 96/C 139/01, ki ga omenja Sodišče, določena odprava pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO, med drugim za sladkor s poreklom v državah AKP. Glede priloge II je namreč Komisija predlagala nov člen 6, ki bi določal, da se pravilo o kumulaciji porekla v AKP/ČDO ne bi uporabljalo za „proizvode, naštete v poglavjih od 1 do 24 harmoniziranega sistema, ki [...] imajo poreklo v državah AKP“. Sladkor pa je omenjen v poglavju 17 harmoniziranega sistema.

95     Iz tega sledi, da je predlog 96/C 139/01, objavljen maja 1996, kar je približno devet mesecev pred ustanovitvijo tožeče stranke in enajst mesecev preden je začela proizvajati sladkor (glej točko 19 zgoraj), predvidel uvedbo za tožečo stranko še bolj omejujočega sistema, kot ga določa člen 108b(1) spremenjenega Sklepa o ČDO, ki dopušča kumulacijo porekla v AKP/ČDO za 3000 ton sladkorja letno.

96     Na koncu je tožeča stranka navedla, da je bilo z izpodbijanim sklepom kršeno načelo varstva zaupanja v pravo, ker ni določil nobenega prehodnega roka in nobenega prehodnega sistema za dejavnosti v ČDO, ki so se odvijale v času spremembe Sklepa o ČDO. V obravnavanem primeru naj ne bi bilo nobenega odločilnega splošnega interesa, s katerim bi bilo mogoče upravičiti, da sprememba Sklepa o ČDO ni vsebovala prehodnih ukrepov (sodba Sodišča z dne 17. julija 1997 v zadevi Affish, C-183/95, Recueil, str. I-4315, točka 57).

97     Sodišče prve stopnje je že razsodilo, da nobena določba prava Skupnosti Svetu ne nalaga upoštevanja interesov podjetij, ki so že na trgu (glej točko 88 zgoraj).

98     Sodišče prve stopnje nato ugotavlja, da tožeča stranka ne zatrjuje niti tega, da bi imela ob sprejetju izpodbijanega sklepa na poti v Skupnost tovor sladkorja, glede katerega bi upravičeno lahko pričakovala, da ga bo lahko uvozila v Skupnost brez kakršne koli omejitve (glej v tem smislu zgoraj v točki 52 navedeno sodbo Sofrimport proti Komisiji, točke od 16 do 21, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 1997 v zadevi Oleifici Italiani proti Komisiji, T-267/94, Recueil, str. II‑1239, točke od 38 do 40).

99     Ugotoviti je tudi treba, da je Komisija 17. decembra 1997 sprejela Uredbo (ES) št. 2553/97 o določitvi podrobnih pravil za izdajanje uvoznih dovoljenj za nekatere proizvode, ki spadajo pod tarifne številke 1701, 1702, 1703 in 1704, s kumulacijo porekla v AKP/ČDO (UL L 349, str. 26). Iz člena 8 Uredbe št. 2553/97 pa izhaja, da se člen 108b(1) spremenjenega Sklepa o ČDO uporablja šele od 1. januarja 1998 in da bodo uvozna dovoljenja, za izdajo katerih so bili zahtevki vloženi od 10. decembra 1997 do 31. decembra 1997, izdana do količine 3000 ton. Poleg tega ni nihče ugovarjal temu, da je bilo zahtevkom za izdajo uvoznih dovoljenj, vloženim pred 10. decembrom 1997, v celoti ugodeno.

100   Iz tega torej izhaja, da je en mesec veljala prehodna ureditev, ki je bila tudi splošna v smislu, da se je 21 dni, od 10. do 31. decembra 1997, smelo uvoziti „letno“ količino 3000 ton sladkorja, ki je bila upravičena do kumulacije porekla v AKP/ČDO.

101   Očitek, da naj ne bi bilo prehodne ureditve, je torej tudi treba zavrniti.

102   Iz navedenega izhaja, da je treba tožbeni razlog kršitve načela pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo zavrniti. Tudi pri preučitvi tega tožbenega razloga torej ni bilo ugotovljeno, da bi Skupnost kršila kakšno pravno pravilo, katerega predmet je podelitev pravic posameznikom.

 Tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti

103   Prvič, tožeča stranka zatrjuje, da je Svet dolžan usklajevati različne cilje iz člena 3 Pogodbe, ne da bi pri tem dajal prednost skupni kmetijski politiki (sodba Sodišča z dne 23. februarja 1988 v zadevi Združeno kraljestvo proti Svetu, 68/86, Recueil, str. 855, točka 12, in sklep Sodišča z dne 12. julija 1996 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, C-180/96 R, Recueil, str. I-3903, točka 63). V obravnavanem primeru naj bi Svet kršil načelo sorazmernosti, s tem da je dal prednost skupni kmetijski politiki v škodo interesov ČDO.

104   Sodišče je v sodbi Emesa na eni strani razsodilo, da mora Svet „pri sprejemanju ukrepov iz naslova člena 136, drugi odstavek, Pogodbe istočasno upoštevati tudi načela, navedena v četrtem delu Pogodbe, in druga načela prava Skupnosti, vključno z načeli, ki se nanašajo na skupno kmetijsko politiko“ (točka 38 sodbe), in na drugi strani, da lahko Svet „pri tehtanju različnih ciljev, ki jih določa Pogodba [...], če je potrebno, zmanjša nekatere ugodnosti, ki so bile predhodno priznane ČDO“ (točka 39 sodbe).

105   To trditev je treba torej zavrniti. V nadaljevanju bo treba preučiti, ali je Svet v obravnavanem primeru očitno napačno presodil obstoj potrebe po tem, da se omeji uvoz sladkorja, upravičenega do pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO (glej točke od 117 do 150).

106   Drugič, tožeča stranka je navedla, da vsebuje člen 108b(1) spremenjenega Sklepa o ČDO strukturno omejitev uvoza sladkorja s poreklom v ČDO v Skupnost. Ta določba naj bi namreč na 3000 ton omejila količino sladkorja s poreklom v AKP, ki jo je mogoče uvoziti v Skupnost, tako da se ji po obdelavi ali predelavi v smislu člena 6 priloge II pripiše poreklo v ČDO. Po mnenju tožeče stranke pa je glede uvoza iz ČDO mogoče sprejeti samo začasne omejevalne ukrepe na podlagi člena 109 Sklepa o ČDO, če ti ukrepi „le izjemoma omejujejo, in sicer delno in začasno“ prosti uvoz proizvodov iz ČDO v Skupnost (sodbi Sodišča z dne 26. oktobra 1994 v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C-430/92, Recueil, str. I‑5197, in z dne 22. aprila 1997 v zadevi Road Air, C-310/95, Recueil, str. I‑2229, točki 40 in 41, ter zgoraj v točki 42 navedena sodba Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, točka 95).

107   Vendar pa iz sodbe Emesa (točka 40) izhaja, da je Svet upravičen strukturno zmanjšati ugodnost, ki je bila predhodno priznana ČDO, v obravnavanem primeru je to uporaba pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO v sektorju sladkorja, če se ugotovi, „da bi uporaba [tega] pravila [...] v [tem] sektorju [...] lahko povzročila velike motnje pri delovanju skupne ureditve trga“. V nadaljevanju bo treba preučiti, ali je Svet očitno nepravilno presodil nevarnost pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO za skupno ureditev trga sladkorja (glej točke od 117 do 150).

108   Tretjič, tožeča stranka opozarja, da iz Fischlerjevega dopisa z dne 18. decembra 1997 njenemu svetovalcu in iz dopisa Soubestra iz Komisije stalnemu predstavniku Kraljevine Nizozemske z dne 9. junija 1997 izhaja, da je bila strukturna omejitev v členu 108b(1) spremenjenega Sklepa o ČDO določena kot nadomestna rešitev. Meni, da mora strukturna omejitev, sprejeta namesto zaščitnega ukrepa, izpolnjevati vsaj ista merila kot ukrepi, ki so določeni v členu 109 Sklepa o ČDO. Bilo bi namreč nesprejemljivo, če bi bilo dokončno strukturno omejitev lažje dopustiti kot zaščitni ukrep. Vendar pa naj v obravnavanem primeru pogoji za sprejetje zaščitnega ukrepa na podlagi člena 109 Sklepa o ČDO ne bi bili izpolnjeni.

109   Sodišče prve stopnje pa ugotavlja, da dopisa Komisije, ki ju navaja tožeča stranka, ne podpirata njene trditve.

110   Na eni strani Komisija v dopisu, ki ga je podpisal Soubestre, zavrača predlog nizozemskih organov. Ti organi so za sladkor iz ČDO predlagali sistem najnižjih izvoznih cen in prilagoditev postopka v zvezi z zaščitnimi ukrepi pravilom, ki veljajo v okviru Svetovne trgovinske organizacije (STO). Iz tega dopisa pa nikakor ne izhaja, da bi bila strukturna omejitev, ki jo je pozneje določil Svet v izpodbijanem sklepu, prikrit zaščitni ukrep.

111   Na drugi strani je Fischlerjev dopis z dne 18. decembra 1997 odgovor na dopis svetovalca tožeče stranke, v katerem je slednji navedel razloge, iz katerih sprejetje zaščitnih ukrepov za sladkor s poreklom v ČDO ni potrebno. Fischler se s to analizo strinja. Pojasnjuje, da se Komisiji zaradi sprejetja izpodbijanega sklepa zaščitni ukrepi zaenkrat niso zdeli potrebni („safeguard measures seem, for the time being, unnecessary“). Nikakor pa ne trdi, da je izpodbijani sklep rešitev, sprejeta namesto zaščitnega ukrepa. Iz dopisa samo izhaja, da je struktura rešitev, ki jo vsebuje izpodbijani sklep, ustavila motnje na trgu Skupnosti, tako da zaščitnih ukrepov ni bilo treba sprejeti.

112   Dopisa, ki ju je navedla tožeča stranka, torej ne izkazujeta, da je omejitev kumulacije porekla v AKP/ČDO, ki jo določa člen 108b(1) spremenjenega Sklepa o ČDO, prikrit zaščitni ukrep ali rešitev, sprejeta namesto takega ukrepa.

113   Sodišče je v sodbi Emesa vsekakor že razsodilo, da „ukrep, ki ga vsebuje člen 108b(1) spremenjenega Sklepa o ČDO, ni zaščitni ukrep, ki bi bil sprejet kot izjemni in začasni odgovor na to, da je prišlo do izjemnih težav, ki jih trgovinski sistem, ki se običajno uporablja, ne more odpraviti, ampak spreminja redni sistem v skladu z istimi merili, kot so merila, na podlagi katerih je bil sprejet Sklep o ČDO“, in da v teh okoliščinah „pogoji za sprejetje zaščitnih ukrepov iz naslova člena 109 Sklepa o ČDO [...] niso pomembni za presojo veljavnosti [izpodbijanega] sklepa“ (točka 61 sodbe). Sodišče ugotavlja, da „[z]ato Svet pri sprejetju člena 108b spremenjenega Sklepa o ČDO ni bil dolžan spoštovati posebnih zahtev, povezanih s sprejetjem zaščitnih ukrepov iz naslova člena 109 Sklepa o ČDO“ (točka 62 sodbe).

114   Tretjo trditev je treba torej tudi zavrniti.

115   Četrtič, tožeča stranka zatrjuje, da člen 108b(2) spremenjenega Sklepa o ČDO ni združljiv z načelom sorazmernosti, ker mletje sladkorja („milling“) ne sodi med postopke obdelave in predelave, ki zadoščajo za priznanje kumulacije porekla v AKP/ČDO. Glede tega poudarja, da na podlagi člena 108b(2) spremenjenega Sklepa o ČDO barvanje sladkorja, ki je manjša obdelava ali predelava kot „milling“, zadošča za priznanje porekla v ČDO.

116   Vendar pa ta trditev temelji na nepravilnem branju izpodbijanega sklepa. Kot poudarja Sodišče v sodbi Emesa (točki 59 in 60), sta namreč „v členu 108b(2) omenjena samo dva primera postopkov, ki jih je mogoče šteti za taka, ki zadoščata za priznanje lastnosti proizvoda s poreklom v ČDO, in v ta namen ne vsebuje izčrpno naštetih primerov“, tako da tožeča stranka „neutemeljeno zatrjuje, da je [ta] člen [...] med postopki, ki se upoštevajo pri priznanju kumulacije porekla, odpravil ‚milling‘“.

117   Tudi to trditev je treba torej zavrniti.

118   Petič, tožeča stranka zatrjuje, da položaj na trgu sladkorja Skupnosti ni povzročil potrebe po omejitvi uvoza sladkorja, upravičenega do kumulacije porekla v AKP/ČDO, na 3000 ton letno.

119   Sodišče je v sodbi Emesa (točke od 53 do 58) glede tega razsodilo:

„53      Spomniti je treba, da na področju, na katerem imajo tako kot v obravnavanem primeru institucije Skupnosti široko diskrecijsko pravico, lahko samo očitna neprimernost ukrepa glede na zastavljeni cilj vpliva na zakonitost takega ukrepa. Nadzor Sodišča mora biti omejen predvsem takrat, ko Svet izbira med različnimi interesi in sprejema možnosti v okviru političnih odločitev, za katere je odgovoren (glej [...] [zgoraj navedeno] sodbo Nemčija proti Svetu, točki 90 in 91; sodbi z dne 17. oktobra 1995 v zadevi Fishermen's Organisations in drugi, C-44/94, Recueil, str. I-3115, točka 37, in z dne 19. novembra 1998 v zadevi Združeno kraljestvo proti Svetu, C-150/94, Recueil, str. I-7235, točka 87).

54      [...] v teh okoliščinah ni mogoče šteti, da je uvedba kvote, ki jo določa člen 108b spremenjenega Sklepa o ČDO, očitno presegla to, kar je bilo potrebno za dosego s strani Sveta zastavljenih ciljev.

55      Glede tega iz sedme uvodne izjave [izpodbijanega] sklepa izhaja, da je Svet dodal člen 108b, ker je na eni strani ugotovil, da ‚prost dostop za vse proizvode s poreklom v ČDO in ohranjanje kumulacije med proizvodi s poreklom v državah AKP in proizvodi s poreklom v ČDO‘ pomeni ‚nevarnost navzkrižja interesov‘ med cilji politike Skupnosti o razvoju ČDO in cilji skupne kmetijske politike, in na drugi strani, da bi upošteval dejstvo, da so ‚hude motnje na trgu Skupnosti nekaterih proizvodov, za katere velja skupna ureditev trga, večkrat privedle do sprejetja zaščitnih ukrepov‘.

56      Treba pa je poudariti, da iz spisa izhaja, da je na dan [izpodbijanega] sklepa na eni strani obstajal presežek Skupnostne proizvodnje sladkorja iz sladkorne pese v primerjavi s količino, porabljeno v Skupnosti, ki sta se ji pridružila še uvoz trsnega sladkorja s poreklom v državah AKP zaradi zadovoljevanja posebnega povpraševanja po tem proizvodu in obveznost Skupnosti, da določeno količino sladkorja uvozi iz tretjih držav na podlagi sporazumov, sklenjenih v okviru STO. Na drugi strani je morala Skupnost prav tako subvencionirati izvoz sladkorja v obliki izvoznih nadomestil in v mejah sporazumov, sklenjenih v okviru STO. V teh okoliščinah je lahko Svet upravičeno menil, da bi vsaka dodatna količina sladkorja, čeprav neznatna v primerjavi s proizvodnjo v Skupnosti, ki bi prišla na trg Skupnosti, njene institucije prisilila k povečanju zneska izvoznih subvencij v zgoraj navedenih mejah ali k znižanju kvot evropskim proizvajalcem, kar bi povzročilo motnje v skupni ureditvi trga sladkorja, na katerem je bilo ravnotežje že negotovo, in bi bilo v nasprotju s cilji skupne kmetijske politike.

57      Sicer pa tako iz predložitvenega sklepa kot iz podatkov, ki sta jih posredovala Svet in Komisija, izhaja, da letna kvota 3000 ton ni nižja od ravni tradicionalnega uvoza sladkorja iz ČDO, glede na to, da se v samih ČDO ta proizvod ne proizvaja. Ker je poleg tega blago iz držav AKP prejelo samo majhno dodano vrednost na ozemlju ČDO, je lahko industrija, prizadeta z [izpodbijanim] sklepom, samo neznatno prispevala k razvoju ČDO. Še več, ni mogoče izključiti, da je neomejena uporaba pravila [o] kumulaciji porekla pomenila nevarnost umetnega izkrivljanja proizvodov iz držav AKP s strani ozemlja ČDO, da bi se zagotovilo, da na trg Skupnosti vstopijo količine sladkorja, ki so višje od količin, za katere bi imele te države na podlagi dogovora zagotovljen dostop to tega trga brez carinskih dajatev.

58      Zato ni mogoče šteti, da je ukrep v zvezi z uvozom sladkorja, upravičenega do kumulacije porekla v AKP/ČDO, ki ga vsebuje člen 108b(1) spremenjenega Sklepa o ČDO, v nasprotju z načelom sorazmernosti.“

120   Tožeča stranka v svojih stališčih z dne 9. oktobra 2000 močno graja ta del sodbe.

121   Tožeča stranka najprej v zvezi s točko 55 sodbe Emesa zatrjuje, da je Sodišče za izhodišče svoje presoje upoštevalo trditve iz sedme uvodne izjave izpodbijanega sklepa, ne da bi se vprašalo o pravilnosti teh trditev.

122   To trditev je treba zavrniti. Nadzor zakonitosti akta namreč vsebuje-pomeni upoštevanje razlogov tega akta. Tako je Sodišče za presojo tega, ali je Svet kršil načelo sorazmernosti, v točki 55 sodbe najprej spomnilo na razloge, ki jih je v izpodbijanem sklepu navedel Svet v utemeljitev omejitve uvoza sladkorja, upravičenega do kumulacije porekla v AKP/ČDO. Sodišče pa trditev Sveta ni obravnavalo, kot da gre za dokazana dejstva. V točkah 56 in 57 sodbe je namreč preizkusilo, ali trditve iz sedme uvodne izjave izpodbijanega sklepa morda ne temeljijo na očitno nepravilni presoji, in navedlo, da ni ugotovilo, da bi bilo tako.

123   Tožeča stranka je nato navedla, da je Sodišče v točki 55 sodbe Emesa nepravilno ugotovilo dejansko stanje, kar naj bi omajalo ugotovitev, v składu s katero z izpodbijanim sklepom ni bilo kršeno načelo sorazmernosti.

124   Tožeča stranka glede tega pojasnjuje, da za sladkor, upravičen do kumulacije porekla v AKP/ČDO, pred sprejetjem izpodbijanega sklepa niso nikoli veljali zaščitni ukrepi. Poleg tega naj bi bilo napačno zatrjevanje, da naj bi zaščitni ukrepi prizadeli „nekatere proizvode“. Taki ukrepi naj bi namreč veljali samo za riž iz ČDO.

125   Vendar je treba ugotoviti, da niti Svet v sedmi uvodni izjavi izpodbijanega sklepa niti Sodišče v sodbi Emesa nista trdila, da naj bi Skupnost v preteklosti sprejela zaščitne ukrepe za omejitev uvoza sladkorja. Sedmo uvodno izjavo izpodbijanega sklepa je treba razumeti tako, da so se po zgledu „hudih motenj na trgu Skupnosti, [ki so jih povzročili] nekateri proizvodi, za katere velja skupna ureditev trga, [in ki] so večkrat privedle do sprejetja zaščitnih ukrepov“, motnje pričakovale tudi v zvezi s sladkorjem. Take motnje naj bi po mnenju Sveta upravičevale sprejeti strukturni ukrep in Sodišče se je v sodbi Emesa s tem strinjalo.

126   Poleg tega, tudi če bi v preteklosti zaščitni ukrepi prizadeli samo riž s poreklom v ČDO, Svet ne bi storil nobene očitne napake pri presoji, s tem da je omenil sprejetje zaščitnih ukrepov za „nekatere proizvode“. Izjemoma je namreč zaščitni ukrep, glede katerega je bila sprejeta v točki 42 zgoraj navedena sodba Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, zadeval različne proizvode, in sicer različne vrste riža iz tarifnih številk KN od 1006 30 21 do 1006 30 48. Sicer pa člen 108b(1) spremenjenega Sklepa o ČDO, ki očitno velja za en sam proizvod, to je sladkor, dejansko tudi zadeva različne proizvode, in sicer „proizvode iz tarifnih številk HS 1701, 1702, 1703 in 1704“.

127   Glede točke 56 sodbe Emesa naj bi Sodišče po mnenju tožeče stranke v tem delu sodbe tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje.

128   Vendar je tožeča stranka glede tega na obravnavi pojasnila, da izpodbija to, kako je Sodišče ugotovilo dejansko stanje, ne pa materialne pravilnosti tega dejanskega stanja.

129   Tožeča stranka glede tega opozarja, da je Sodišče presojo v zvezi s potrebnostjo in sorazmernostjo omejitve uvoza sladkorja, upravičenega do kumulacije porekla v AKP/ČDO, utemeljilo s tremi dejavniki, to je, prvič, presežek Skupnostne proizvodnje sladkorja iz sladkorne pese v primerjavi s količino, ki je bila v Skupnosti porabljena na dan izpodbijanega sklepa, drugič, velika količina preferencialnega uvoza sladkorja in tretjič, obveznosti, izhajajoče iz sporazumov, sklenjenih v okviru STO (v nadaljevanju: sporazumi STO).

130   Kar zadeva presežek proizvodnje, naj bi bil ta strukturni in naj bi vedno obstajal, celo ob sprejetju Sklepa o ČDO v letu 1991. Napačna naj bi bila torej trditev, ki jo je navedlo Sodišče v točki 56 sodbe Emesa, da je na trgu sladkorja Skupnosti vladalo negotovo ravnotežje. Poleg tega naj bi preferencialni uvoz vedno naraščal in pri tem Skupnost do leta 2000 ali 2001 ni menila, da obstaja potreba po zmanjšanju lastne proizvodnje. Tako stališče naj bi pojasnjevalo dejstvo, da naj bi skupna ureditev trga uporabljala sistem samofinanciranja, katerega strošek naj bi nosili potrošniki.

131   Po mnenju tožeče stranke je zmotno mišljenje, da uvoz sladkorja s poreklom v ČDO povzroča nadomestitveni izvoz enake količine sladkorja. Med njima naj namreč ne bi bilo mehanizma vzročne zveze, kot naj bi Komisija in Svet sicer priznala (zgoraj v točki 25 naveden sklep z dne 30. aprila 1999 Emesa Sugar proti Komisiji).

132   Poleg tega bi bilo napačno zatrjevati, da naj bi bil uvoz iz ČDO, ki naj bi dosegal največ od 100.000 do 150.000 ton letno, problem v okviru obveznosti, ki naj bi za Skupnost izhajali iz sporazumov STO. Komisija naj bi med postopkom za izdajo začasne odredbe sicer priznala, da naj bi Skupnost izvažala z nadomestilom manjšo količino sladkorja, kot jo dovoljujejo sporazumi STO. Ta dodatna razlika naj bi znašala 1.120.000 ton v obdobju od 1995/1996 do 1997/1998 (sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 8. oktobra 1997 v zadevi CEFS proti Svetu, T-229/97 R, Recueil, str. II-1649). Po izračunih Komisije naj bi 1. julija 1997 navedena razlika znašala 998.200 ton (zgoraj v točki 25 naveden sklep z dne 30. aprila 1999 Emesa Sugar proti Komisiji, točka 107). V letih 2000/2001 naj bi še vedno presegala 400.000 ton. Zato naj majhen uvoz iz ČDO Skupnosti ne bi mogel preprečiti spoštovanja svojih obveznosti na podlagi sporazumov STO, vsaj do let 2000/2001. Tožeča stranka še zatrjuje, da je mogoče sladkor s poreklom v ČDO vključiti v kategorijo sladkorja s poreklom v AKP, ker kumulira ti porekli. Šlo pa naj bi za preferencialni sladkor, za katerega naj ne bi veljale zaveze, ki jih je Skupnost sprejela v okviru sporazumov STO (glej opombo pod črto na strani 1 „Schedule CXL“).

133   Strukturna prekomerna proizvodnja v industriji sladkorja Skupnosti naj bi bila pravi problem za to industrijo. V preteklosti naj se ne bi nikoli štelo, da bi ta prekomerna proizvodnja, ki je bila prisotna že najmanj od leta 1973, potrebovala omejitev preferencialnega uvoza sladkorja v Skupnost. Zato naj bi bilo to, da je bil z izpodbijanim sklepom zmanjšan uvoz sladkorja iz ČDO na 3000 ton v letu 1997, nesorazmerno, čeprav naj bi ta uvoz komaj dosegel 10.000 ton in čeprav naj bi imela Skupnost v tistem trenutku dodatno izvozno razliko približno 1 milijon ton v okviru sporazumov STO. Tožeča stranka navaja, da je leta 1999, ko je uvoz sladkorja iz ČDO zaradi kumulacije porekla v AKP/ČDO presegal 50.000 ton, Skupnost celo menila, da ne obstaja potreba, da bi naložila količinske omejitve, temveč je določila najnižje cene.

134   Sodišče prve stopnje najprej opozarja, da je Sodišče v točki 40 sodbe Emesa razsodilo, in sicer na podlagi presoje položaja v sektorju sladkorja, predstavljene zlasti v točki 56 sodbe, da je lahko Svet upravičeno menil, da obstaja potreba po zmanjšanju obsega pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO za sladkor, ker bi uporaba te ugodnosti v tem sektorju „lahko povzročila velike motnje pri delovanju skupne ureditve trga“.

135   Sodišče prve stopnje bo zato, ker ne more podvomiti o tem, kako je Sodišče presodilo o dejstvih, katerih materialna pravilnost se ne izpodbija (glej točko 128 zgoraj), trditve tožeče stranke v zvezi s točko 56 sodbe Emesa – ki se nanašajo zlasti na vprašanje, ali je Svet storil očitno napako pri presoji, ko je menil, da bi leta 1997 uporaba pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO brez omejitev „lahko povzročila velike motnje pri delovanju skupne ureditve trga“ – preučilo samo zaradi popolnosti odgovora na njene trditve.

136   Glede tega je treba najprej poudariti, da med strankami ni sporno, da je bila ob sprejetju izpodbijanega sklepa cena sladkorja v Skupnosti dvakrat višja od cene na svetovnem trgu. Tožeča stranka pa je kot odgovor na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje potrdila, da se pri uvozu sladkorja, kupljenega v eni od držav AKP, na Arubo ne plača carinskih dajatev. Ker je sladkor s poreklom v AKP, ki je predelan v ČDO, zaradi uporabe pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO upravičen do porekla v ČDO in je iz tega naslova oproščen carinskih dajatev v Skupnosti, je velika razlika med svetovno ceno sladkorja in njegovo ceno v Skupnosti ob sprejetju izpodbijanega sklepa ustvarila resnično nevarnost povečanja izvoza sladkorja, upravičenega do kumulacije porekla v AKP/ČDO, v Skupnost.

137   Medtem ko je bil tako leta 1996 izvoz sladkorja, upravičenega do kumulacije porekla v AKP/ČDO, v Skupnost nižji od 3000 ton, je tožeča stranka sama predvidela, da bi, če izpodbijani sklep ne bi bil sprejet, v prihodnjih letih dosegla od 100.000 do 150.000 ton. Poleg tega naj ta položaj ne bi upošteval niti potencialnega izvoza, ampak je temeljil na proizvodnji dveh obstoječih podjetij in dveh drugih podjetij, ki bi morali začeti dejavnost ob sprejetju izpodbijanega sklepa (glej poročilo NEI, str. 85, točka 6.5). Vendar je glede na veliko razliko med svetovno ceno sladkorja in njegovo ceno v Skupnosti več kot verjetno, da bi na isti trg vstopile druge družbe, če Svet glede sladkorja ne bi omejil uporabe pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO.

138   Poleg tega je ob sprejetju izpodbijanega sklepa, kot poudarja Sodišče v točki 57 sodbe Emesa, obstajala neizpodbitna nevarnost „umetnega izkrivljanja proizvodov iz držav AKP s strani ozemlja ČDO, da bi se vstopilo na trg Skupnosti z višjimi količinami sladkorja od količin, za katere so imele te države na podlagi dogovora zagotovljen dostop na trg brez carinskih dajatev“. Glede tega je treba spomniti, da je na podlagi pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO običajna predelava (celo taka predelava, ki običajno nikoli ni podlaga za priznanje porekla v ČDO) zadoščala za to, da se je proizvode iz AKP štelo za proizvode iz ČDO in so lahko vstopili na trg Skupnosti brez plačila uvoznih dajatev.

139   Na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da je ob sprejetju izpodbijanega sklepa obstajala dejanska nevarnost večjega povečanja izvoza sladkorja, upravičenega do kumulacije porekla v AKP/ČDO, v Skupnost.

140   Glede vprašanja, ali bi skorajšnje povečanje izvoza lahko povzročilo motnje pri delovanju skupne ureditve trga sladkorja, je treba spomniti, da tožeča stranka ne prereka dejanskih trditev iz točke 56 sodbe Emesa, to je, da je obstajal „presežek Skupnostne proizvodnje sladkorja iz sladkorne pese v primerjavi s količino, porabljeno v Skupnosti“, da je bila poleg tega Skupnost dolžna „uvoziti določeno količino sladkorja iz tretjih držav na podlagi [sporazumov STO]“ in da se je temu pridružil še „uvoz trsnega sladkorja iz držav AKP zaradi zadovoljevanja posebnega povpraševanja po tem proizvodu“. Zaradi visoke cene v Skupnosti v primerjavi s svetovno ceno „je morala Skupnost prav tako subvencionirati izvoz sladkorja v obliki izvoznih nadomestil in v mejah [sporazumov STO]“.

141   Glede trditve tožeče stranke, da je prekomerna proizvodnja sladkorja v Skupnosti strukturna in da je obstajala že leta 1991, ko je bilo sprejeto pravilo o kumulaciji porekla v AKP/ČDO, je treba poudariti, da sladkor ni edini proizvod, za katerega velja to pravilo. Nasprotno, gre za splošno ugodnost, veljavno za vse proizvode, predelane v ČDO. Kadar uporaba take ugodnosti v posameznem sektorju povzroča motnje ali bi jih lahko povzročala, je Skupnost za rešitev problema upravičena sprejeti ad hoc ukrepe ali strukturne ukrepe.

142   Sodišče navaja, da je Svet lahko „upravičeno menil, da bi vsaka dodatna količina sladkorja, čeprav neznatna v primerjavi s proizvodnjo v Skupnosti, ki bi prišla na trg Skupnosti, njene institucije prisilila k povečanju zneska izvoznih subvencij v mejah [sporazumov STO] ali k znižanju kvot evropskim proizvajalcem, kar bi povzročilo motnje v skupni ureditvi trga sladkorja, na katerem je bilo ravnotežje že negotovo, in bi bilo v nasprotju s cilji skupne kmetijske politike“ (sodba Emesa, točka 56).

143   Tožeča stranka izpodbija to presojo dejanskega stanja. Po njenem mnenju ni bilo resnične nevarnosti za motnje na trgu sladkorja v Skupnosti.

144   Vendar če na trgu Skupnosti sladkorja, na katerem velja sistem zaščitene cene, ponudba že presega povpraševanje, je upravičeno šteti, da bo vsako povečanje ponudbe z uvozom povzročilo motnje. Da bi se ohranilo negotovo ravnovesje na trgu – ki je bolj nadzorovano neravnovesje, ker je ravnovesje doseženo le z subvencioniranim izvozom –, bo treba bodisi precej znižati intervencijsko ceno, da bi se upočasnil uvoz, in povečati povpraševanje bodisi zmanjšati proizvodnjo Skupnosti in/ali povečati izvoz, ki ga je treba zaradi razlike med ceno v Skupnosti in svetovno ceno subvencionirati.

145   Zaradi neposredne nevarnosti precejšnjega povečanja uvoza sladkorja v Skupnost, ki ga ustvarja pravilo o kumulaciji porekla v AKP/ČDO (glej točko 139 zgoraj), se je Svet po pretehtanju interesov ČDO in interesov skupne kmetijske politike lahko upravičeno odločil za omejitev uporabe tega pravila, da bi se upočasnil uvoz tega proizvoda iz ČDO, ki ima samo zaradi pravne domneve poreklo v ČDO.

146   Glede trditve tožeče stranke, da Skupnost izvaža količino sladkorja z nižjim izvoznim nadomestilom od tistega, ki je dovoljeno s sporazumi STO, je treba poudariti, da niti Svet niti Sodišče nista zatrjevala, da naj bi bila omejitev uvoza, oproščenega carinskih dajatev, iz člena 108b(1) spremenjenega Sklepa o ČDO upravičena z dejstvom, da Skupnost na podlagi sporazumov STO ni mogla več zvišati ravni svojega subvencioniranega izvoza sladkorja.

147   Opozoriti je treba, da sporazumi STO, zlasti „Schedule CXL“, vsebujejo omejitev za subvencionirani izvoz sladkorja. Vendar pa ne vsebujejo nobene obveznosti izčrpanja priznane količine. Namen sporazumov STO je namreč postopno zmanjšanje subvencioniranega izvoza.

148   Torej ni mogoče ugotoviti, da je Svet kršil načelo sorazmernosti, s tem da se je odločil, da omeji uvoz sladkorja, upravičenega do kumulacije porekla v AKP/ČDO, tudi če bi dodatni izvoz, ki bi ga ta uvoz lahko povzročil, ostal pod mejo, določeno s sporazumi STO.

149   Tožeča stranka še pojasnjuje, da ni treba, da bi imelo povečanje uvoza sladkorja, upravičenega do kumulacije porekla v AKP/ČDO, vpliv na proizvodnjo Skupnosti. Navaja, da je bila zadnja leta proizvodnja Skupnosti pod proizvodnimi kvotami, ki jih je določila Skupnost.

150   Vendar je treba spomniti, da je tožeča stranka med postopkom ves čas poudarjala strukturno prekomerno proizvodnjo na trgu Skupnosti. Na obravnavi se je tožeča stranka tudi sklicevala na Posebno poročilo št. 20/2000 Računskega sodišča o upravljanju skupne ureditve trga za sladkor (UL 2001, C 50, str. 1), iz katerega izhaja, da je leta 1997 ta prekomerna proizvodnja znašala približno 2 milijona ton. Zato je ne glede na vprašanje, ali so bile proizvodne kvote izčrpane, upravičeno šteti, da bi bil trg sladkorja Skupnosti, na katerem ponudba močno presega povpraševanje, moten, če bi se uvoz sladkorja precej povečal zaradi uporabe pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO.

151   V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Svet lahko upravičeno menil, da je obstajala potreba po omejitvi uvoza sladkorja, upravičenega do kumulacije porekla v AKP/ČDO, zaradi varstva stabilnosti skupne ureditve trga sladkorja.

152   Preučiti je treba še to, ali je Svet, s tem ko je omejil uporabo pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO na 3000 ton, kršil načelo sorazmernosti.

153   Vendar je treba ugotoviti, da je Sodišče v sodbi Emesa že razsodilo, da ni mogoče šteti, da je omejitev, ki jo določa člen 108b(1) spremenjenega Sklepa o ČDO, to je omejitev uvoza, upravičenega do kumulacije porekla v AKP/ČDO, na 3000 ton letno, v nasprotju z načelom sorazmernosti. Glede tega se Sodišče v točki 57 sodbe sklicuje zlasti na to, da „letna kvota 3000 ton ni nižja od ravni tradicionalnega uvoza sladkorja iz ČDO, glede na to, da se v samih ČDO ta proizvod ne proizvaja“, da je industrija, prizadeta z izpodbijanim sklepom, lahko „samo neznatno prispevala k razvoju [ČDO]“ in da pomeni „neomejena uporaba pravila o kumulaciji porekla [...] nevarnost umetnega izkrivljanja proizvodov iz držav AKP s strani ozemlja ČDO, da bi se zagotovilo, da na trg Skupnosti vstopijo količine sladkorja, ki so višje od količin, za katere bi imele te države na podlagi dogovora zagotovljen dostop to tega trga brez carinskih dajatev“.

154   Tožeča stranka v stališčih z dne 9. oktobra 2000 graja tudi ta del sodbe Emesa. V delu, v katerem trditve tožeče stranke zadevajo samo presojo Sodišča o neizpodbijanih dejstvih, jih bo Sodišče prve stopnje preizkusilo samo zaradi popolnosti odgovora na njene trditve (glej točko 135 zgoraj).

155   Tožeča stranka vztraja pri dejstvu, da tradicionalni uvoz sladkorja iz ČDO ne obstaja. Industrija sladkorja v ČDO naj bi se začela zaradi pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO. Leta 1996 naj bi bil izvoz manjši od 3000 ton, ker zadevna podjetja še niso povsem delovala. Upravičevanje kvote 3000 ton s sklicevanjem na tradicionalni uvoz, kot je to storilo Sodišče v točki 57 sodbe Emesa, naj bi bilo v teh okoliščinah nerazumljivo. Tožeča stranka navaja, da je količina 3000 ton nižja od mesečne proizvodnje. Opozarja, da je predsednik Sodišča prve stopnje v sklepu z dne 30. aprila 1999 v zadevi Emesa Sugar proti Komisiji, ki je naveden v točki 25 zgoraj, odločil, da je za zagotovitev njenega preživetja potrebna količina uvoza sladkorja s poreklom v ČDO v višini 15.000 ton letno. Tudi če bi bila omejitev uvoza sladkorja, upravičenega do kumulacije porekla v AKP/ČDO, potrebna, tožeča stranka zatrjuje, da bi moral Svet v izpodbijanem sklepu upoštevati interese obstoječih podjetij v ČDO v sektorju sladkorja in določiti kvoto v taki višini, ki bi tem podjetjem omogočila, da se obdržijo na trgu. Glede tega se sklicuje na pristop Sveta pri drugih proizvodih, zlasti pri izoglukozi in inulinu.

156   Sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da tožeča stranka sama priznava, da v ČDO ni proizvodnje sladkorja. Vsekakor pa tudi če bi taka proizvodnja obstajala, nanjo izpodbijani sklep nikakor ne bi vplival, ker bi bila kot proizvodnja, ki je v celoti pridobljena v ČDO v smislu člena 2 priloge II, upravičena do porekla v ČDO.

157   Glede sladkorja, „predelanega“ v ČDO, je treba spomniti, da je sladkor, ki je dovolj predelan v skladu z rednimi pravili o poreklu (glej točko 77 zgoraj), proizvod s poreklom v ČDO, ki lahko vstopi v Skupnost brez carinskih dajatev, brez kakršne koli količinske omejitve.

158   Svet je s tem, da je dodal člen 108b(1) v Sklep o ČDO, določil omejitev samo za uvoz sladkorja, upravičenega do kumulacije porekla v AKP/ČDO, to je sladkorja s poreklom v državah AKP, ki je bil v ČDO predelan, ki sicer ne bi zadoščala za priznanje porekla v ČDO, ampak ki se ga na podlagi pravne domneve kljub temu šteje za proizvod s takim poreklom.

159   Svet je določil omejitev iz člena 108b(1) spremenjenega Sklepa o ČDO v višini, ki je približno enaka višini ob sprejetju izpodbijanega sklepa obstoječega izvoza sladkorja, upravičenega do kumulacije porekla v AKP/ČDO.

160   Tožeča stranka namreč potrjuje, da je v letu pred sprejetjem izpodbijanega sklepa znašala količina izvoza sladkorja, upravičenega do kumulacije porekla v AKP/ČDO, v Skupnost 2310 ton. Po navedbah tožeče stranke je bila ta količina v prvih šestih mesecih leta 1997 1404,3 tone. Iz tega sledi, da Svet ni ravnal nerazumno, ko je novembra 1997 omejil uporabo pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO za sladkor na 3000 ton letno.

161   Glede trditve, da bi institucije Skupnosti morale upoštevati dejstvo, da je bila industrija sladkorja iz ČDO v začetni fazi, je treba poudariti, da pravilo o kumulaciji porekla v AKP/ČDO obstaja od sprejetja Sklepa o ČDO leta 1991. Tožeča stranka je bila ustanovljena šele 6. februarja 1997, ko je Komisija Svetu že predlagala, naj pravilo o kumulaciji porekla v AKP/ČDO za sladkor popolnoma odpravi (glej točko 94 zgoraj).

162   Če bi bilo preživetje tožeče stranke zares odvisno od ohranitve pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO, kot sama zatrjuje, bi bilo treba izvršene naložbe šteti za povsem nepremišljene. Pravilo o kumulaciji porekla v AKP/ČDO je namreč izjemno in njegova odprava glede sladkorja je bila napovedana že pred ustanovitvijo tožeče stranke.

163   Tožeča stranka je na obravnavi tudi vztrajala pri dejstvu, da je v celem letu 1997 uvoz sladkorja znašal samo 10.000 ton. Ker naj taka količina ne bi povzročila motenj na Skupnostnem trgu sladkorja, naj bi bila omejitev, določena v členu 108b(1) spremenjenega Sklepa o ČDO, povsem nerazumna.

164   Vendar je treba spomniti, da tožeča stranka na podlagi ocene, pri kateri ni upoštevan niti potencialni izvoz, zatrjuje, da če izpodbijani sklep ne bi bil sprejet, bi izvoz sladkorja, upravičenega do kumulacije porekla v AKP/ČDO, dosegel od 100.000 do 150.000 ton letno (glej točko 137 zgoraj). Svet pa je lahko, kot je že bilo ugotovljeno, upravičeno menil, da bi taka količina povzročila motnje na trgu sladkorja Skupnosti (glej točki 144 in 145 zgoraj).

165   Tožeča stranka graja tudi potrditev Sodišča v točki 57 sodbe Emesa, da je zato, „ker je blago iz držav AKP prejelo samo majhno dodano vrednost na ozemlju ČDO, [...] lahko industrija, prizadeta z [izpodbijanim] sklepom, samo neznatno prispevala k razvoju ČDO“.

166   Vendar ni mogoče resno zanikati tega, da se s postopki, na podlagi katerih je mogoče v skladu z rednimi pravili o poreklu priznati poreklo v ČDO, proizvodu doda večjo bistveno vrednost kot s postopki, ki omogočajo kumulacijo porekla v AKP/ČDO, ki so enostavni postopki. Poleg tega zadnjenavedeni postopki običajno ne zagotavljajo veliko delovnih mest. Treba je torej ugotoviti, da je pomen industrije, prizadete z izpodbijanim sklepom, lahko le malo prispeval k razvoju ČDO.

167   Tožeča stranka nato opozarja, da v nasprotju s tem, kar zatrjuje Sodišče v točki 57 sodbe Emesa, ni indicev, ki bi kazali na to, da bi ob sprejetju izpodbijanega sklepa obstajala umetna motnja proizvodov iz držav AKP.

168   Vendar, kot je že bilo ugotovljeno v točki 138 zgoraj, je bila nevarnost umetne motnje resnična zaradi razlike med ceno sladkorja v Skupnosti in ceno sladkorja na svetovnem trgu.

169   Tožeča stranka na koncu navaja, da se uvoz sladkorja s poreklom v ČDO obravnava manj ugodno kot uvoz blaga s poreklom v državah AKP ali tretjih državah. Poudarja, da preferencialni uvoz sladkorja s poreklom v državah AKP in tretjih državah prestavlja 1,7 milijona ton. Ta uvoz naj bi EKUJS subvencioniral v višini 0,8 milijarde eurov letno. Ta znesek naj bi močno presegal strošek potencialne subvencije izvoza sladkorja s poreklom v ČDO. Tožeča stranka vztraja tudi pri tem, da so ČDO na vrhu držav, s katerimi ima Evropska unija privilegirane odnose. Proizvodi s poreklom v ČDO bi torej morali imeti privilegiran položaj.

170   Ta trditev temelji na napačni predpostavki. Proizvodi s poreklom v ČDO so bili in so še vedno upravičeni do popolne oprostitve carinskih dajatev. Svet je glede sladkorja omejil uporabo pravila o kumulaciji porekla v AKP/ČDO, s katerim je na podlagi čiste pravne domneve priznano poreklo v ČDO proizvodom, ki so dejansko proizvodi iz AKP, na 3000 ton.

171   Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba zavrniti tudi tožbeni razlog kršitve načela sorazmernosti.

172   Ker pri preučitvi ničnostnih tožbenih razlogov ni bila ugotovljena kršitev pravnega pravila, katerega predmet je podelitev pravic posameznikom, in ne da bi bilo treba preučiti druga potrebna pogoja za nepogodbeno odgovornost Skupnosti, je treba ugotoviti, da odškodninskega zahtevka ni mogoče sprejeti.

173   Tožbo je treba torej v celoti zavrniti.

 Stroški

174   V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka s svojimi predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi Sveta naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

175   V skladu s členom 87(4) Poslovnika Komisija, Kraljevina Španija in Francoska republika, ki so se kot intervenientke v podporo Sveta udeležile postopka, nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (tretji senat)

razsodilo:

1)      Tožba se zavrne.

2)      Tožeča stranka nosi poleg svojih stroškov tudi stroške, ki jih je priglasil Svet, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

3)      Intervenientke nosijo svoje stroške.

Azizi

Lenaerts

Jaeger

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. decembra 2001.

Sodni tajnik

Predsednik

H. Jung

M. Jaeger

---

* Jezik postopka: nizozemščina.