Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 21. decembra 2023(*)

„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Člen 1(3) – Člen 15(2) – Postopek predaje med državami članicami – Razlogi za neizvršitev – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 7 – Spoštovanje zasebnega in družinskega življenja – Člen 24(2) in (3) – Upoštevanje koristi otroka – Pravica vsakega otroka do rednih osebnih odnosov in neposrednih stikov z obema staršema – Mati, ki ima majhne otroke, ki živijo z njo“

V zadevi C‑261/22,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija) z odločbo z dne 19. aprila 2022, ki je na Sodišče prispela 19. aprila 2022, v kazenskem postopku zoper

GN,

ob udeležbi

Procuratore generale presso la Corte d’appello di Bologna,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi K. Lenaerts, predsednik, L. Bay Larsen, podpredsednik, K. Jürimäe (poročevalka), predsednica senata, C. Lycourgos, E. Regan, F. Biltgen in N. Piçarra, predsedniki senatov, P. G. Xuereb, sodnik, L. S. Rossi, sodnica, I. Jarukaitis, A. Kumin, N. Jääskinen, N. Wahl, sodniki, I. Ziemele, sodnica, in J. Passer, sodnik,

generalna pravobranilka: T. Ćapeta,

sodni tajnik: C. Di Bella, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 28. marca 2023,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za GN R. Ghini, avvocato,

–        za Procuratore generale presso la Corte d’appello di Bologna A. Scandellari, sostituto procuratore della Repubblica,

–        za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s S. Faracijem, avvocato dello Stato,

–        za madžarsko vlado M. Z. Fehér in K. Szíjjártó, agenta,

–        za nizozemsko vlado M. K. Bulterman, J. M. Hoogveld in P. P. Huurnink, agenti,

–        za Svet Evropske unije K. Pleśniak in A. Ştefănuc, agenta,

–        za Evropsko komisijo S. Grünheid in A. Spina, agenta,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 13. julija 2023

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na eni strani na razlago člena 1(2) in (3) ter členov 3 in 4 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 (UL 2009, L 81, str. 24) (v nadaljevanju: Okvirni sklep 2002/584), in na drugi strani na veljavnost teh določb glede na člena 7 in 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki so ga belgijski pravosodni organi izdali zoper GN zaradi izvršitve zaporne kazni v Belgiji, v Italiji.

 Pravni okvir

 Mednarodno pravo

3        Konvencijo o otrokovih pravicah je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 20. novembra 1989 (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 1577, str. 3).

4        Člen 3(1) te konvencije določa:

„Pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, morajo biti otrokove koristi glavno vodilo.“

 Pravo Unije

5        V uvodni izjavi 6 Okvirnega sklepa 2002/584 je navedeno:

„Evropski nalog za prijetje, kot ga predvideva ta okvirni sklep, je na področju kazenskega prava prvi konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, o katerem je Evropski svet navedel, da je ,temeljni kamen‘ pravosodnega sodelovanja.“

6        Člen 1 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, določa:

„1.      Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.

2.      Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.

3.      Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU].“

7        V členu 3 navedenega okvirnega sklepa so našteti razlogi za obvezno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, v členih 4 in 4a pa razlogi za fakultativno neizvršitev tega naloga.

8        Člen 7 istega okvirnega sklepa, naslovljen „Udeležba centralnih organov“, v odstavku 1 določa, da lahko vsaka država članica imenuje centralni organ ali – kadar tako določa njen pravni sistem – več centralnih organov za pomoč pristojnim pravosodnim organom.

9        Člen 15 Okvirnega sklepa 2002/584, naslovljen „Odločitev o predaji“, določa:

„1.      Izvršitveni pravosodni organ odloči, v časovnih rokih in pod pogoji, opredeljenimi v tem okvirnem sklepu, ali bo predal prijeto osebo.

2.      Če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da podatki, ki mu jih je poslala odreditvena država članica, ne zadostujejo za odločitev o predaji, zahteva, da se mu nujno pošljejo potrebne dodatne informacije, zlasti v zvezi s členi 3 do 5 in členom 8, in lahko določi rok za njihovo sprejetje, pri tem pa mora upoštevati časovne roke določene v člen[u] 17.

3.      Odreditveni pravosodni organ lahko izvršitvenemu pravosodnemu organu kadarkoli pošlje kakršenkoli dodaten koristen podatek.“

10      Člen 17 tega okvirnega sklepa opredeljuje časovne roke in postopke, ki jih je treba upoštevati pri sprejetju odločitve o izvršitvi evropskega naloga za prijetje.

11      Člen 23 navedenega okvirnega sklepa, naslovljen „Časovni roki za predajo osebe“, določa:

„1.      Zahtevana oseba se preda v najkrajšem možnem času na dan, o katerem se dogovorita pravosodna organa.

2.      Oseba se preda najpozneje v 10 dneh po končni odločitvi o izvršitvi evropskega naloga za prijetje.

[…]

4.      Predaja se lahko izjemoma začasno preloži iz resnih humanitarnih razlogov, na primer kadar obstaja upravičen razlog za prepričanje, da bo očitno ogrozila življenje ali zdravje zahtevane osebe. Evropski nalog za prijetje se izvrši, kakor hitro ti razlogi prenehajo. Izvršitveni pravosodni organ nemudoma obvesti odreditveni pravosodni organ in se dogovori o novem dnevu predaje. V tem primeru se predaja opravi v roku 10 dni po dogovorjenem novem datumu.

[…]“

 Italijansko pravo

12      Člen 2 legge n. 69. – Disposizioni per conformare il diritto interno alla decisione quadro 2002/584/GAI del Consiglio, del 13 giugno 2002, relativa al mandato darresto europeo e alle procedure di consegna tra Stati membri (zakon št. 69 o določbah za uskladitev nacionalnega prava z Okvirnim sklepom Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami) z dne 22. aprila 2005 (GURI št. 98 z dne 29. aprila 2005, str. 6, v nadaljevanju: zakon št. 69/2005), v različici, ki izhaja iz decreto legislativo n. 10 (zakonska uredba št. 10) z dne 2. februarja 2021 (GURI št. 30 z dne 5. februarja 2021, v nadaljevanju: zakonska uredba št. 10 iz leta 2021), ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, določa:

„Izvršitev evropskega naloga za prijetje v nobenem primeru ne sme povzročiti kršitve vrhovnih načel ustavnega reda države ali neodtujljivih pravic osebe, ki jih priznava ustava, temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel, določenih v členu 6 [PEU], ali temeljnih pravic, zagotovljenih z [Evropsko k]onvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisano 4. novembra 1950 v Rimu [(v nadaljevanju: EKČP)] […].“

13      Člen 18 tega zakona določa:

„Pritožbeno sodišče zavrne predajo v naslednjih primerih:

(a)      če je kaznivo dejanje, očitano v evropskem nalogu za prijetje, v skladu z italijansko zakonodajo odpuščeno zaradi pomilostitve, kadar je za zadevo pristojna italijanska država;

(b)      če se izkaže, da je bila v Italiji za ista dejanja v zvezi z zahtevano osebo izrečena pravnomočna obsodba ali sklep o ustavitvi postopka, zoper katerega ni več mogoče vložiti pravnega sredstva, ali če je bila v drugi državi članici Evropske unije izdana pravnomočna sodba, pod pogojem, da je bila v primeru obsodbe kazen že izvršena, se izvršuje ali je po zakonodaji države, ki je obsodbo izrekla, ni več mogoče izvršiti;

(c)      če je bila oseba, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, v času storitve kaznivega dejanja mlajša od 14 let.“

14      Člen 18 zakona št. 69/2005 je v različici, ki je veljala pred začetkom veljavnosti zakonske uredbe št. 10 iz leta 2021, določal:

„Pritožbeno sodišče zavrne predajo:

[…]

(p)      če je zahtevana oseba noseča ženska ali mati otrok, mlajših od treh let, ki živijo z njo, razen če so v primeru evropskega naloga za prijetje, izdanega med postopkom, zahteve po varstvu, na katerih temelji omejevalni ukrep odreditvenega pravosodnega organa, izjemno pomembne;

[…].“

 Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

15      Belgijski pravosodni organi so 26. junija 2020 zoper GN izdali evropski nalog za prijetje zaradi izvršitve petletne zaporne kazni, ki jo je rechtbank van eerste aanleg Antwerpen, afdeling Antwerpen (prvostopenjsko sodišče v Antwerpnu, oddelek Antwerpen, Belgija) izreklo v nenavzočnosti, in sicer zaradi kaznivih dejanj trgovine z ljudmi in omogočanja nezakonitega priseljevanja, storjenih v Belgiji med 18. septembrom 2016 in 5. avgustom 2017.

16      GN so 2. septembra 2021 prijeli v Bologni (Italija). Ob prijetju je bila skupaj s sinom, rojenim 10. novembra 2018 v Ferrari (Italija), s katerim je živela. Poleg tega je bila noseča z drugim otrokom, ki se je rodil 10. maja 2022.

17      GN med zaslišanjem, ki je potekalo 3. septembra 2021, ni soglašala s tem, da bi bila predana belgijskim pravosodnim organom. Corte d’appello di Bologna (pritožbeno sodišče v Bologni, Italija) je po obravnavi 17. septembra 2021 kot izvršitveni pravosodni organ od belgijskih pravosodnih organov zahtevalo, naj predložijo informacije, prvič, o tem, kako se v Belgiji izvršujejo kazni, izrečene materam, ki živijo z mladoletnimi otroki, drugič, o zaporniški obravnavi, ki bi je bila GN deležna v primeru predaje, tretjič, o ukrepih, ki bi bili sprejeti v zvezi z njenim mladoletnim otrokom, in četrtič, o možnosti nadaljevanja postopka, ki se je končal z izrekom kazni v nenavzočnosti.

18      Parquet d’Anvers (državno tožilstvo v Antwerpnu, Belgija) je z obvestilom z dne 5. oktobra 2021 Corte d’appello di Bologna (pritožbeno sodišče v Bologni) obvestilo, da so odgovori na postavljena vprašanja v pristojnosti Service public fédéral Justice (zvezna javna služba za pravosodje, Belgija).

19      Corte d’appello di Bologna (pritožbeno sodišče v Bologni) je s sodbo z dne 15. oktobra 2021 zavrnilo predajo GN belgijskim pravosodnim organom in odredilo njeno takojšnjo izpustitev na prostost. Po mnenju tega sodišča namreč ob neobstoju odgovora belgijskih pravosodnih organov na njegova vprašanja ni bilo nobene gotovosti, da pravni red odreditvene države članice pozna ureditev pridržanja, primerljivo s tisto v izvršitveni državi članici, ki varuje pravico matere, da ni prikrajšana za odnos s svojimi otroki in skrb zanje, ter na podlagi katere imajo otroci potrebno pomoč matere in družine, ki jo zagotavljajo tako italijanska ustava kot člen 3 Konvencije o otrokovih pravicah in člen 24 Listine.

20      Procuratore generale presso la Corte d’appello di Bologna (generalni državni tožilec pri pritožbenem sodišču v Bologni, Italija) in GN sta pri Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija), ki je predložitveno sodišče, vložila pritožbo zoper to sodbo.

21      Predložitveno sodišče ugotavlja, da je bila določba zakona št. 69/2005, ki je kot razlog za zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje izrecno določala primer, v katerem je oseba, na katero se ta nalog nanaša, noseča ženska ali mati otrok, mlajših od treh let, ki živijo z njo, razveljavljena z zakonsko uredbo št. 10 iz leta 2021, da bi se italijanska zakonodaja uskladila z Okvirnim sklepom 2002/584, v katerem ta primer ni naveden med razlogi za obvezno ali fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje.

22      Vendar to sodišče meni, da če pravni red odreditvene države članice ne določa ukrepov za varstvo pravice otrok, da jim mati ni odvzeta, ki so primerljivi s tistimi, ki jih določa italijansko pravo, bi predaja navedene matere privedla do kršitve temeljnih pravic, ki jih varujeta italijanska ustava in EKČP.

23      Vendar naj bi evropski nalog za prijetje spadal na področje, ki je bilo popolnoma harmonizirano. V teh okoliščinah se predložitveno sodišče sprašuje, ali Okvirni sklep 2002/584 izvršitvenemu pravosodnemu organu prepoveduje zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki se nanaša na mater majhnih otrok, če bi bila njena predaja v nasprotju z njeno pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, pa tudi s koristjo njenih otrok. Če je odgovor pritrdilen, se to sodišče sprašuje o združljivosti tega okvirnega sklepa s členom 7 in členom 24(3) Listine v povezavi zlasti s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 8 EKČP.

24      V teh okoliščinah je Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali je treba člen 1(2) in (3) ter člena 3 in 4 [Okvirnega sklepa 2002/584] razlagati tako, da izvršitvenemu pravosodnemu organu ne dovoljujejo zavrnitve ali odloga predaje matere, ki živi z mladoletnimi otroki?

2.      Ali so, če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, člen 1(2) in (3) ter člena 3 in 4 [Okvirnega sklepa 2002/584] skladni s členom 7 in členom 24(3) [Listine], z upoštevanjem tudi sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 8 EKČP in skupnih ustavnih tradicij držav članic, kolikor določajo predajo matere tako, da se pretrgajo njene vezi z njenimi mladoletnimi otroki, s katerimi živi, brez upoštevanja koristi otroka?“

 Postopek pred Sodiščem

25      Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku, ki je določen v členu 105 Poslovnika Sodišča.

26      To sodišče je navedlo, da postopek v glavni stvari vpliva na temeljne pravice nosečnice in njenega majhnega otroka, ki živi z njo, ter da je za odpravo negotovosti glede prihodnjega varstva in vzgoje tega otroka treba uporabiti hitri postopek. V predloženih vprašanjih naj bi bile izpostavljene tudi težave, ki so skupne številnim zadevam, ki potekajo pred sodišči držav članic, in ki bi jih bilo treba obravnavati čim prej.

27      Člen 105(1) Poslovnika določa, da lahko predsednik Sodišča, če je treba zadevo zaradi njene narave obravnavati v kar najkrajšem času, na predlog predložitvenega sodišča ali izjemoma po uradni dolžnosti po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odloči, da se z odstopanjem od določb tega poslovnika predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku.

28      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je tak hitri postopek postopkovni instrument, namenjen odzivu na položaj izjemne nujnosti (sodba z dne 21. decembra 2021, Randstad Italia, C‑497/20, EU:C:2021:1037, točka 37 in navedena sodna praksa).

29      V obravnavanem primeru je predsednik Sodišča 11. maja 2022 po opredelitvi sodnice poročevalke in generalne pravobranilke odločil, da predlog iz točke 25 te sodbe zavrne.

30      Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je namreč razvidno, da je bila GN zaradi izvršitve sodbe Corte d’appello di Bologna (pritožbeno sodišče v Bologni) z dne 15. oktobra 2021 takoj izpuščena na prostost. Poleg tega informacije, ki jih je Sodišču predložilo predložitveno sodišče, ne dokazujejo obstoja tveganja v zvezi z varstvom in vzgojo otrok GN med obravnavo tega predloga za sprejetje predhodne odločbe. Morebitna negotovost glede posledic odločbe, s katero se postopek v glavni stvari konča, za to varstvo in vzgojo ali dejstvo, da se postavljeni vprašanji potencialno nanašata na veliko število oseb ali pravnih položajev, kot taka nista razloga za izjemno nujnost, ki je sicer potrebna za utemeljitev obravnavanja po hitrem postopku (glej v tem smislu sodbi z dne 22. septembra 2022, Bundesrepublik Deutschland (Upravni odlog odločitve o predaji), C‑245/21 in C‑248/21, EU:C:2022:709, točka 34, in z dne 9. novembra 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Pojem resne škode), C‑125/22, EU:C:2023:843, točka 30).

 Vprašanji za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

31      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(2) in (3) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členom 7 in členom 24(2) in (3) Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da izvršitveni pravosodni organ zavrne predajo osebe, za katero je izdan evropski nalog za prijetje, ker je ta oseba mati majhnih otrok, ki živijo z njo.

32      Glede na navedbe tega sodišča je treba to prvo vprašanje razumeti tako, da temelji na premisi, da ima v postopku v glavni stvari oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, majhna otroka, ki živita z njo in ki jima je v interesu, da imata še naprej redne osebne odnose in neposredne stike s svojo materjo. V tem okviru se navedeno sodišče sprašuje, ali lahko zavrne izvršitev tega naloga za prijetje na podlagi člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členom 7 in členom 24(2) in (3) Listine, ker bi lahko bila zaradi predaje te osebe ta prikrajšana za takšne odnose in takšne stike s svojima otrokoma.

33      Uvodoma je treba opozoriti, da sta načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami in načelo medsebojnega priznavanja, ki temelji na medsebojnem zaupanju med državami članicami, v pravu Unije temeljnega pomena, saj omogočata vzpostavitev in ohranjanje območja brez notranjih meja. Natančneje, z načelom medsebojnega zaupanja, zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice, se od vsake od teh držav zahteva, naj – razen v izrednih okoliščinah – šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom (sodbi z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 40, in z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 93).

34      Tako se od držav članic, kadar izvajajo pravo Unije, zahteva, da domnevajo, da druge države članice spoštujejo temeljne pravice, zaradi česar niti ne morejo od druge države članice zahtevati višje nacionalne ravni varstva temeljnih pravic, kot je tista, ki se zagotavlja s pravom Unije, niti ne smejo preveriti – razen v izjemnih primerih – ali je ta druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljne pravice, ki jih zagotavlja Evropska unija (mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014, EU:C:2014:2454, točka 192, in sodba z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 94).

35      V tem okviru je namen Okvirnega sklepa 2002/584 to, da se z uvedbo poenostavljenega in učinkovitega sistema predaje oseb, ki so obsojene ali osumljene storitve kaznivega dejanja, poenostavi in pospeši pravosodno sodelovanje ter da se tako prispeva k uresničitvi cilja, zastavljenega za Unijo, da ta postane območje svobode, varnosti in pravice, tako da se opira na visoko stopnjo zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami (sodba z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 42 in navedena sodna praksa).

36      Načelo medsebojnega priznavanja, ki v skladu z uvodno izjavo 6 tega okvirnega sklepa pomeni „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, je izraženo v členu 1(2) tega okvirnega sklepa, v katerem je določeno pravilo, da morajo države članice na podlagi tega načela in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa izvršiti vsak evropski nalog za prijetje (sodba z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 43 in navedena sodna praksa).

37      Iz tega sledi, prvič, da lahko izvršitveni pravosodni organi izvršitev evropskega naloga za prijetje zavrnejo le iz razlogov, ki izhajajo iz Okvirnega sklepa 2002/584, kakor ga razlaga Sodišče. Drugič, medtem ko je izvršitev evropskega naloga za prijetje načelo, je zavrnitev izvršitve zasnovana kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko (sodba z dne 18. aprila 2023, E. D. L. (Bolezen kot razlog za zavrnitev), C‑699/21, EU:C:2023:295, točka 34 in navedena sodna praksa).

38      Ta okvirni sklep pa ne določa, da lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje zgolj zato, ker je oseba, zoper katero je bil tak nalog za prijetje izdan, mati majhnih otrok, ki živijo z njo. Glede na načelo medsebojnega zaupanja, na katerem temelji območje svobode, varnosti in pravice, namreč obstaja domneva, da so pogoji prestajanja zapora matere takih otrok in organizacija oskrbe teh otrok v odreditveni državi članici prilagojeni takemu položaju, bodisi v zaporih bodisi v okviru alternativnih ureditev, ki omogočajo, da je ta mati na voljo pravosodnim organom te države članice ali da so ti otroci nameščeni zunaj tega okolja.

39      Ob navedenem pa je iz člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 razvidno, da ta sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino.

40      V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da člen 7 Listine določa pravico vsakogar do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja ter, drugič, da člen 24(2) Listine določa, da se morajo pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, upoštevati predvsem koristi otroka.

41      Kot je razvidno iz člena 3(1) Konvencije o otrokovih pravicah, na katerega se izrecno sklicujejo Pojasnila k členu 24 Listine, se odstavek 2 tega člena uporablja tudi za odločbe, ki – kot evropski nalog za prijetje, izdan zoper mater majhnih otrok – niso naslovljene na te otroke, imajo pa zanje pomembne posledice (glej v tem smislu sodbo z dne 11. marca 2021, État belge (Vrnitev starša mladoletnika), C‑112/20, EU:C:2021:197, točki 36 in 37).

42      Možnost, da eden od staršev in njegov otrok živita skupaj, je temeljni element družinskega življenja (sodba z dne 14. decembra 2021, Stolichna obshtina, rayon „Pancharevo“, C‑490/20, EU:C:2021:1008, točka 61). Člen 24(3) Listine namreč določa pravico vsakega otroka do rednih osebnih odnosov in neposrednih stikov z obema staršema, če to ni v nasprotju z njegovimi koristmi. Kot so navedli Procuratore generale presso la Corte d’appello di Bologna (generalni državni tožilec pri pritožbenem sodišču v Bologni), Svet Evropske unije in Evropska komisija, določitev otrokove koristi spada v okvir presoje, pri kateri je treba upoštevati vse okoliščine obravnavanega primera (glej po analogiji sodbe z dne 26. marca 2019, SM (Otrok, za katerega velja alžirska ureditev kafala), C‑129/18, EU:C:2019:248, točka 73; z dne 14. januarja 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Vrnitev mladoletnika brez spremstva), C‑441/19, EU:C:2021:9, točki 46 in 60, in z dne 11. marca 2021, État belge (Vrnitev starša mladoletnika), C‑112/20, EU:C:2021:197, točka 27).

43      Čeprav mora predvsem vsaka država članica za zagotovitev polne uporabe načel medsebojnega zaupanja in medsebojnega priznavanja, na katerih temelji delovanje mehanizma evropskega naloga za prijetje, pod končnim nadzorom Sodišča zagotoviti, da se ohranijo zahteve, ki so neločljivo povezane s temeljnimi pravicami, zajamčenimi v členu 7 in členu 24(2) in (3) Listine, tako da se vzdrži vseh ukrepov, ki bi te pravice lahko ogrozili, pa lahko obstoj resnične nevarnosti, da bodo osebi, v zvezi s katero je izdan evropski nalog za prijetje, in/ali njenim otrokom v primeru predaje te osebe odreditvenemu pravosodnemu organu kršene te temeljne pravice, dovoljuje izvršitvenemu pravosodnemu organu, da tega evropskega naloga za prijetje izjemoma ne izvrši na podlagi člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 (glej v tem smislu sodbi z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 46, in z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točki 72 in 96).

44      V zvezi s tem je treba poudariti, da mora izvršitveni pravosodni organ nevarnost iz prejšnje točke te sodbe presojati glede na standard varstva temeljnih pravic, kot so priznane v pravnem redu Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 88). Posledično, če ta organ ni prepričan, ali v odreditveni državi članici obstajajo pogoji, primerljivi s pogoji, ki v izvršitveni državi članici obstajajo glede prestajanja zapora mater majhnih otrok in oskrbe teh otrok, ni mogoče šteti, da je ta nevarnost dokazana.

45      Kadar pa izvršitveni pravosodni organ, ki mora odločiti o predaji osebe, za katero je izdan evropski nalog za prijetje, razpolaga z elementi, ki dokazujejo obstoj take nevarnosti bodisi zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v zvezi s pogoji prestajanja zapora mater majhnih otrok ali pogojev za oskrbo teh otrok v odreditveni državi članici bodisi zaradi pomanjkljivosti v zvezi s temi pogoji, ki zadevajo, natančneje, objektivno opredeljivo skupino oseb, kot so otroci z invalidnostjo, mora ta organ konkretno in natančno preveriti, ali obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bodo zadevne osebe zaradi takih pogojev izpostavljene tej nevarnosti.

46      Izvršitveni pravosodni organ mora tako resničnost nevarnosti kršitve temeljnih pravic, zagotovljenih v členu 7 in členu 24(2) in (3) Listine, presojati v okviru preučitve v dveh fazah, ki vključuje analizo na podlagi različnih meril, tako da se ti fazi ne smeta zamenjevati in ju je treba izvesti zaporedoma (glej v tem smislu sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točke 101, 109 in 110).

47      Za to mora izvršitveni pravosodni organ v okviru prve faze ugotoviti, ali obstajajo objektivni, zanesljivi, natančni in ustrezno posodobljeni podatki, s katerimi se lahko dokaže obstoj dejanske nevarnosti kršitve teh temeljnih pravic v odreditveni državi članici zaradi pomanjkljivosti, kakršne so navedene v točki 45 te sodbe. Ti elementi lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, sklepov, poročil in drugih dokumentov, ki jih pripravijo organi Sveta Evrope ali Združenih narodov, ter informacij, zbranih v podatkovni zbirki Agencije Evropske unije za temeljne pravice (FRA) o pogojih prestajanja zapora v Uniji (Criminal Detention Database) (glej v tem smislu sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 89, in z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 102).

48      V okviru druge faze mora izvršitveni pravosodni organ konkretno in natančno preveriti, v kolikšnem obsegu lahko pomanjkljivosti, ugotovljene v prvi fazi preučitve iz prejšnje točke te sodbe, vplivajo na pogoje prestajanja zapora osebe, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, ali oskrbo njenih otrok, in ali glede na njihov osebni položaj obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bodo ta oseba ali njeni otroci izpostavljeni resnični nevarnosti kršitve navedenih temeljnih pravic (glej v tem smislu sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 94, in z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 106).

49      Za to mora izvršitveni pravosodni organ, če meni, da nima na voljo vseh elementov, potrebnih za sprejetje odločitve o predaji zadevne osebe, v skladu s členom 15(2) Okvirnega sklepa 2002/584 od odreditvenega pravosodnega organa zahtevati, naj mu nujno posreduje vse dodatne informacije, za katere meni, da so potrebne, v zvezi s predvidenimi pogoji pridržanja te osebe in organizacijo oskrbe njenih otrok v tej državi članici (glej v tem smislu sodbo z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 95).

50      V zvezi s tem je treba poudariti, da se lahko informacije, ki jih izvršitveni pravosodni organ lahko zahteva, nanašajo tako na prvo kot na drugo fazo preučitve, ki jo mora ta organ opraviti v skladu s točko 46 te sodbe. Vendar navedeni organ od odreditvenega pravosodnega organa ne more zahtevati informacij, ki se nanašajo le na drugo fazo te preučitve, kadar meni, da ni dokazan obstoj sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti ali pomanjkljivosti, ki vplivajo na objektivno opredeljivo skupino oseb, v katero bi se umestila zadevna oseba ali njeni otroci, kot so navedene v točki 45 te sodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 135).

51      V skladu s členom 15(2) Okvirnega sklepa 2002/584 lahko izvršitveni pravosodni organ določi skrajni rok za prejem dodatnih informacij, ki jih je zahteval od odreditvenega pravosodnega organa. Ta rok mora biti prilagojen konkretnemu primeru, da ima zadnjenavedeni organ dovolj časa, da te informacije zbere, pri čemer po potrebi zaprosi za pomoč centralni organ ali več centralnih organov odreditvene države članice v smislu člena 7 tega okvirnega sklepa. V skladu s členom 15(2) navedenega okvirnega sklepa pa je treba pri navedenem roku upoštevati roke, določene v členu 17 istega okvirnega sklepa (sodba z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 97).

52      Odreditveni pravosodni organ pa mora izvršitvenemu pravosodnemu organu predložiti zahtevane dodatne informacije, sicer bi kršil načelo lojalnega sodelovanja (glej v tem smislu sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 97, in z dne 25. julija 2018, Generalstaatsanwaltschaft (Pogoji prestajanja zapora na Madžarskem), C‑220/18 PPU, EU:C:2018:589, točka 64).

53      Zlasti za zagotovitev, da se delovanje evropskega naloga za prijetje ne ohromi, mora namreč obveznost lojalnega sodelovanja, zapisana v členu 4(3), prvi pododstavek, PEU, veljati za dialog med izvršitvenimi in odreditvenimi pravosodnimi organi (sodbi z dne 25. julija 2018, Generalstaatsanwaltschaft (Pogoji prestajanja zapora na Madžarskem), C‑220/18 PPU, EU:C:2018:589, točka 104, in z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 131).

54      Če odreditveni pravosodni organ ne bi zadovoljivo odgovoril na zahtevo po dodatnih informacijah, ki jo je podal izvršitveni pravosodni organ, bi moral zadnjenavedeni torej opraviti celovito presojo vseh elementov, ki jih ima na voljo v okviru vsake od dveh faz, navedenih v točkah 47 in 48 te sodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 25. julija 2018, Generalstaatsanwaltschaft (Pogoji prestajanja zapora na Madžarskem), C‑220/18 PPU, EU:C:2018:589, točka 114).

55      Samo kadar izvršitveni pravosodni organ glede na vse elemente, ki jih ima na voljo, vključno z morebitnim neobstojem jamstev, ki jih zagotovi odreditveni pravosodni organ, meni, da v odreditveni državi članici na eni strani obstajajo pomanjkljivosti, kakršne so navedene v točki 45 te sodbe, in na drugi strani resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo za zadevno osebo in/ali njene otroke glede na njihove osebne okoliščine obstajala resnična nevarnost kršitve temeljnih pravic, zagotovljenih v členu 7 in členu 24(2) in (3) Listine, se mora izvršitveni pravosodni organ na podlagi člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 vzdržati izvršitve evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper to osebo. V nasprotnem primeru mora zadnjenavedeni nalog v skladu z obveznostjo iz člena 1(2) tega okvirnega sklepa izvršiti.

56      Nazadnje, v zvezi z možnostjo odložitve predaje, ki jo predložitveno sodišče navaja v prvem vprašanju, je treba pojasniti, da čeprav je na podlagi člena 23(4) Okvirnega sklepa 2002/584 predajo osebe, za katero je izdan evropski nalog za prijetje, mogoče odložiti, se lahko ta možnost uveljavlja le začasno, izjemoma in iz resnih humanitarnih razlogov. Glede na besedilo te določbe in splošno sistematiko člena 23 navedenega okvirnega sklepa taka odložitev poleg tega ni mogoča za daljše obdobje (glej v tem smislu sodbo z dne 18. aprila 2023, E. D. L. (Bolezen kot razlog za zavrnitev), C‑699/21, EU:C:2023:295, točka 51).

57      Glede na vse zgoraj navedene razloge je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(2) in (3) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členom 7 in členom 24(2) in (3) Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da izvršitveni pravosodni organ zavrne predajo osebe, za katero je izdan evropski nalog za prijetje, ker je ta oseba mati majhnih otrok, ki živijo z njo, razen, prvič, če ima ta organ na voljo elemente, ki dokazujejo obstoj resnične nevarnosti kršitve temeljne pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja te osebe, zagotovljene s členom 7 Listine, in koristi njenih otrok, kot je varovana s členom 24(2) in (3) Listine, zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v zvezi s pogoji prestajanja zapora mater majhnih otrok in oskrbe teh otrok v odreditveni državi članici, in drugič, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bodo zadevne osebe zaradi takih pogojev glede na svoje osebne okoliščine tej nevarnosti izpostavljene.

 Drugo vprašanje

58      Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

 Stroški

59      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Člen 1(2) in (3) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, v povezavi s členom 7 in členom 24(2) in (3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

je treba razlagati tako, da

nasprotuje temu, da izvršitveni pravosodni organ zavrne predajo osebe, za katero je izdan evropski nalog za prijetje, ker je ta oseba mati majhnih otrok, ki živijo z njo, razen, prvič, če ima ta organ na voljo elemente, ki dokazujejo obstoj resnične nevarnosti kršitve temeljne pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja te osebe, zagotovljene s členom 7 Listine o temeljnih pravicah, in koristi njenih otrok, kot je varovana s členom 24(2) in (3) te listine, zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v zvezi s pogoji prestajanja zapora mater majhnih otrok in oskrbe teh otrok v odreditveni državi članici, in drugič, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bodo zadevne osebe zaradi takih pogojev glede na svoje osebne okoliščine tej nevarnosti izpostavljene.

Podpisi

*      Jezik postopka: italijanščina.