–

za Friends of the Irish Environment Ltd F. Logue, solicitor, J. Kenny, BL, in J. Devlin, SC,

–

za An Bord Pleanála B. Magee, solicitor, F. Valentine, BL, in N. Butler, SC,

–

za Evropsko komisijo C. Hermes in M. Noll-Ehlers, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(3) Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 102, v nadaljevanju: Direktiva o habitatih).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Friends of the Irish Environment Ltd in An Bord Peanála (odbor za prostorsko načrtovanje, Irska, v nadaljevanju: odbor) glede odločitve tega odbora, da odobri dodatni rok petih let za izgradnjo terminala za ponovno uplinjanje utekočinjenega zemeljskega plina poleg obdobja desetih let, ki je bilo prvotno določeno v prejšnji odločbi.

3

Člen 6(3) direktive o habitatih določa:

„Pri vsakem načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje, je treba opraviti ustrezno presojo njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja. Glede na ugotovitve presoje posledic za območje in ob upoštevanju določb odstavka 4 pristojni nacionalni organi soglašajo z načrtom ali projektom šele potem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in, če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti.“

4

Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL 2012, L 26, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/52/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 (UL 2014, L 124, str. 1) (v nadaljevanju: direktiva PVO), v členu 1(2)(a), prva alinea, pojem „projekt“ opredeljuje kot „izvedbo gradbenih del ali drugih instalacij ali shem“.

5

V skladu s členom 1(2)(c) te direktive „soglasje za izvedbo“ pomeni „odločitev pristojnega organa ali organov, ki dovoljuje nosilcu projekta izvedbo projekta“.

6

Člen 40(1) Planning and Development Act 2000 (zakon o prostorskem načrtovanju in gradnji iz leta 2000) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: PDA 2000), določa:

„V skladu s pododstavkom (2) dovoljenje, izdano v skladu s tem delom, ob poteku ustreznega obdobja (vendar brez poseganja v veljavnost česar koli, kar je opravljeno v skladu z njim pred potekom zadevnega obdobja), preneha učinkovati glede –

7

Člen 42 PDA 2000 določa, da se na zahtevo zainteresirane stranke odobri podaljšanje trajanja gradbenega dovoljenja, če so bila v obdobju, ki naj bi bilo podaljšano, v skladu z gradbenim dovoljenjem opravljena obsežna dela in bo izvedba končana v razumnem času ali če so obstajali preudarki komercialne, gospodarske ali tehnične narave, na katere prosilec nima vpliva, ki so bistveno nasprotovali začetku gradnje ali izvedbi obsežnih del iz gradbenega dovoljenja. V tem zadnjem primeru podaljšanja ni mogoče odobriti, če je od datuma izdaje dovoljenja prišlo do pomembnih sprememb v izvedbenih ciljih zazidalnega načrta, tako da izvedba ne bi bila več v skladu z ustreznim prostorskim načrtovanjem in trajnostno gradnjo na zadevnem območju. Zagotoviti je treba tudi, da ni neskladnosti z „ministrskimi smernicami“.

8

Poleg tega člen 42 PDA 2000 določa, da če se izvedba ni začela, se mora lokalni organ za prostorsko načrtovanje prepričati, da je bila pred izdajo gradbenega dovoljenja opravljena presoja vplivov na okolje ali ustrezna presoja ali obe vrsti presoje, če se to zahteva. Poleg tega dodatni rok ne sme biti daljši od petih let, prošnjo za podaljšanje trajanja gradbenega dovoljenja pa se lahko vloži le enkrat.

9

Člen 50 PDA 2000 določa, da se veljavnost gradbenega dovoljenja lahko izpodbija le z zahtevo za varstvo zakonitosti v prekluzivnem roku osmih tednov, ki ga je mogoče v nekaterih okoliščinah podaljšati.

10

Člen 146B PDA 2000 določa poseben postopek, ki omogoča spremembo dovoljenja za projekt, ki se nanaša na strateško infrastrukturo.

11

Člen 146B PDA 2000 določa:

„[…]

3.   Če [odbor] ugotovi, da sprememba:

[…]

4.   [Odbor] pred sprejetjem odločitve v skladu z odstavkom 3(b) ugotovi, ali sta obseg in narava (a) spremembe, zahtevane v skladu z odstavkom 1, in (b) vseh drugih sprememb, predvidenih v skladu z odstavkom 3(b)(ii), taka, da bi lahko sprememba, če bi bila izvedena, pomembno vplivala na okolje (in v tem oziru mora [odbor] sprejeti končno odločitev glede obsega in narave katere koli druge predvidene spremembe).“

12

Odbor je 31. marca 2008 izdal soglasje za projekt gradnje terminala za ponovno uplinjanje utekočinjenega zemeljskega plina na južnem bregu ustja reke Shannon v grofiji Kerry (Irska). V tem soglasju je bilo določeno, da morajo biti dela izvedena v roku največ desetih let (v nadaljevanju: prvotno soglasje za izvedbo).

13

Ta projekt je bilo treba izvesti na meji dveh območij Natura 2000, in sicer posebnega ohranitvenega območja spodnjega toka reke Shannon (območje IE0002165) in posebnega območja varstva ustij rek Shannon in Fergus (območje IE0004077).

14

Predložitveno sodišče opozarja, da je Sodišče v času izdaje prvotnega soglasja za izvedbo v sodbi z dne 13. decembra 2007, Komisija/Irska (C‑418/04, EU:C:2007:780), razsodilo, da Direktiva o habitatih ni bila pravilno prenesena v irsko zakonodajo, med drugim, kot je razvidno iz točk 230 in 231 te sodbe, ker je bila ustrezna presoja vplivov na podlagi te direktive izenačena s presojo, ki se zahteva z Direktivo Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 1, str. 248).

15

V skladu z navedbami predložitvenega sodišča se prvotno soglasje za izvedbo ni sklicevalo niti na Direktivo o habitatih niti na dve zaščiteni območji, na kateri bi projekt iz postopka v glavni stvari lahko vplival, prav tako pa ni vsebovalo celovitih, natančnih in dokončnih ugotovitev ali sklepov, ki bi lahko odpravili vsak razumen znanstveni dvom o učinkih predvidenih del.

16

Septembra 2017 se gradnja tega terminala še vedno ni začela in nosilec projekta je na podlagi člena 146 B PDA 2000 pri odboru vložil prošnjo za podaljšanje trajanja gradbenega dovoljenja. Pri tem je navedel, da je zamuda z začetkom del nastala zlasti zaradi sprememb politike Irske glede dostopa do nacionalnega prenosnega plinskega omrežja in, splošneje, gospodarskega položaja te države. Prošnja, predložena odboru, ni vključevala nobene vsebinske spremembe projekta.

17

Prvotno soglasje za izvedbo se je izteklo 31. marca 2018, ne da bi bila izvršena kakršna koli dela.

18

Odbor je 13. julija 2018 nosilcu projekta za izvedbo projekta izgradnje terminala odobril dodatno petletno obdobje, to je do 31. marca 2023 (v nadaljevanju: soglasje iz postopka v glavni stvari).

19

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je odbor ob tej priložnosti opravil presojo vplivov na okolje, na koncu katere je ugotovil, da naj podaljšanje roka za izvedbo zadevnega gradbenega projekta ne bi pomembno vplivalo na okolje.

20

Družba Friends of the Irish Environment je soglasje iz postopka v glavni stvari izpodbijala pred High Court (višje sodišče, Irska).

21

V teh okoliščinah je High Court (višje sodišče), ker je menilo, da gre v postopku v glavni stvari za težave pri razlagi prava Unije, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

22

Okoliščine, omenjene v točkah od (a) do (d) drugega vprašanja za predhodno odločanje, so naslednje: prvotno soglasje za izvedbo je bilo izdano na podlagi nacionalne zakonodaje, s katero Direktiva o habitatih ni bila pravilno prenesena; to soglasje se ni sklicevalo na to direktivo niti ni vsebovalo popolnih, natančnih in dokončnih sklepov, ki lahko odstranijo vsak razumen znanstveni dvom o učinkih predvidenih del; pravni učinki tega soglasja so prenehali po izteku roka, ki je bil v njem določen za izvedbo teh del, ta dela pa se niso niti začela.

23

Iz tega med drugim izhaja, da predložitveno sodišče izhaja iz premise, da v postopku v glavni stvari pred izdajo prvotnega soglasja za izvedbo ni bila opravljena presoja posledic za območje v skladu s presojo, ki se zahteva s členom 6(3) Direktive o habitatih.

24

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba odločitev o podaljšanju roka, ki je bil prvotno določen za izvedbo projekta izgradnje terminala za ponovno uplinjanje utekočinjenega zemeljskega plina, šteti za soglasje k projektu v smislu člena 6(3) Direktive o habitatih, če pred izdajo prvotnega soglasja za izvedbo ni bila opravljena presoja posledic za območje, pravni učinki tega soglasja pa so prenehali ob izteku roka, ki je bil v njem določen za izvedbo teh gradbenih del, in se ta dela sploh niso začela.

25

Člen 6(3) Direktive o habitatih določa postopek presoje, katerega namen je s predhodnim nadzorom zagotoviti, da se načrt ali projekt, ki ni neposredno povezan z upravljanjem zadevnega območja ali zanj potreben, vendar lahko nanj pomembno vpliva, odobri le, če ne škoduje celovitosti tega območja (sodba z dne 29. julija 2019, Inter-Environnement Wallonie in Bond Beter Leefmilieu Vlaanderen, C‑411/17, EU:C:2019:622, točka 117 in navedena sodna praksa).

26

V zvezi s tem je treba opozoriti, da dejstvo, da projekt, katerega okoljska presoja se izpodbija, ne poteka na zadevnih območjih Natura 2000, ampak zunaj teh območij – kot očitno velja tudi v postopku v glavni stvari – nikakor ne izključuje uporabe zahtev, navedenih v členu 6(3) Direktive o habitatih. Kot namreč izhaja iz besedila te določbe, ta za „vsak načrt ali projekt, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben in ki bi lahko nanj pomembno vplival“, določa mehanizem okoljskega varstva (glej v tem smislu sodbo z dne 26. aprila 2017, Komisija/Nemčija,C‑142/16, EU:C:2017:301, točka 29).

27

Ta določba razlikuje med dvema fazama v postopku presoje, ki ga določa. Prva, in sicer iz prvega stavka navedene določbe, od držav članic zahteva, da opravijo ustrezno presojo posledic načrta ali projekta za zavarovano območje, če lahko ta načrt ali projekt pomembno vpliva na to območje. Druga faza, in sicer iz drugega stavka te določbe, ki sledi tej ustrezni presoji, pogojuje izdajo soglasja za tak načrt ali projekt z zahtevo, da ta načrt ali projekt ne škodi celovitosti zadevnega območja, kar pa ne posega v določbe člena 6(4) Direktive o habitatih (sodba z dne 29. julija 2019, Inter-Environnement Wallonie in Bond Beter Leefmilieu Vlaanderen, C‑411/17, EU:C:2019:622, točki 118 in 119).

28

Prvič, pri presoji, ali se odločitev, s katero se podaljša rok, določen v prvotnem soglasju za izvedbo, za izgradnjo terminala za ponovno uplinjanje utekočinjenega zemeljskega plina, katerega dela se še niso začela, nanaša na „projekt“ v smislu člena 6(3) Direktive o habitatih, je treba opozoriti, da iz sodne prakse izhaja, da se v zvezi s tem lahko upošteva pojem „projekt“ v smislu člena 1(2)(a) Direktive PVO (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Inter-Environnement Wallonie in Bond Beter Leefmilieu Vlaanderen, C‑411/17, EU:C:2019:622, točka 122 in navedena sodna praksa).

29

Poleg tega, ker je opredelitev pojma „projekt“, ki izhaja iz Direktive o PVO, ožja od opredelitve, ki izhaja iz Direktive o habitatih, je Sodišče razsodilo, da če dejavnost spada na področje uporabe Direktive PVO, še toliko bolj spada na področje uporabe Direktive o habitatih (sodbi z dne 7. novembra 2018, Coöperatie Mobilisation for the Environment in drugi, C‑293/17 in C‑294/17, EU:C:2018:882, točka 65, in z dne 29. julija 2019, Inter-Environnement Wallonie in Bond Beter Leefmilieu Vlaanderen, C‑411/17, EU:C:2019:622, točka 123).

30

Iz tega sledi, da če se dejavnost šteje za „projekt“ v smislu Direktive PVO, lahko pomeni „projekt“ v smislu Direktive o habitatih (sodba z dne 29. julija 2019, Inter-Environnement Wallonie in Bond Beter Leefmilieu Vlaanderen, C‑411/17, EU:C:2019:622, točka 124 in navedena sodna praksa).

31

Vendar opredelitev pojma „projekt“ iz člena 1(2)(a) Direktive PVO v prvi alinei zajema izvedbo gradbenih del ali drugih instalacij in shem, v drugi alineji pa druge posege v naravno okolje in krajino, vključno s tistimi, ki vključujejo pridobivanje mineralnih virov.

32

Poleg tega je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da pojem „projekt“ zlasti glede na besedilo člena 1(2)(a), prva alinea, Direktive PVO ustreza delom ali posegom, ki spreminjajo fizično stvarnost območja (sodba z dne 29. julija 2019, Inter-Environnement Wallonie in Bond Beter Leefmilieu Vlaanderen, C‑411/17, EU:C:2019:622, točka 62 in navedena sodna praksa).

33

V obravnavanem primeru odločitev o podaljšanju roka, ki je bil prvotno določen za izgradnjo terminala za ponovno uplinjanje utekočinjenega zemeljskega plina, katerega dela se niso začela, izpolnjuje taka merila in je zato treba šteti, da se nanaša na „projekt“ v smislu Direktive PVO.

34

Za tako odločitev je torej treba šteti tudi, da se nanaša na „projekt“ v smislu člena 6(3) Direktive o habitatih.

35

Vendar kot je generalna pravobranilka navedla v točki 32 sklepnih predlogov, če je za nekatere dejavnosti zlasti glede na njihovo ponavljanje, naravo ali pogoje izvedbe treba šteti, da so enotna dejavnost, se kot take lahko štejejo za en in isti projekt v smislu člena 6(3) Direktive o habitatih, za katerega ni treba ponovno opraviti postopka presoje na podlagi te določbe (glej v tem smislu sodbi z dne 14. januarja 2010, Stadt Papenburg, C‑226/08, EU:C:2010:10, točki 47 in 48, ter z dne 7. novembra 2018, Coöperatie Mobilisation for the Environment in drugi, C‑293/17 in C‑294/17, EU:C:2018:882, točki 78 in 80).

36

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da se soglasje iz postopka v glavni stvari nanaša na isti projekt, kot je bil prvotno odobren.

37

Vendar iz tega ni mogoče sklepati, da se za soglasje, kot je soglasje iz postopka v glavni stvari, samo zaradi tega člen 6(3) Direktive o habitatih ne uporabi.

38

Drugače kot v zadevah, v katerih je bila sprejeta sodna praksa, navedena v točki 35 te sodbe, namen takega soglasja namreč ni podaljšanje soglasja za opravljanje aktivne ponavljajoče se dejavnosti, ampak omogočiti izvedbo projekta, ki je bil – kot je razvidno iz predložitvene odločbe in zlasti iz opisa irskega pravnega okvira – predmet prvega soglasja, ki je postalo neveljavno, ne da bi se načrtovana dela sploh začela.

39

Iz tega sledi, da se to soglasje nanaša na „projekt“, za katerega veljajo zahteve iz člena 6(3) Direktive o habitatih, ne glede na to, ali je bilo treba to določbo upoštevati pri sprejetju prvotnega soglasja za izvedbo.

40

Drugič, ugotoviti je treba, ali soglasje, kot je soglasje iz postopka v glavni stvari, pomeni „soglasje“ k temu projektu v smislu te določbe.

41

Odbor zavrača to analizo z obrazložitvijo, da bi morala biti izpolnjena dva pogoja, in sicer vzpostavitev pravice za izvedbo projekta in povezanost z njegovo vsebino. V obravnavanem primeru odbor meni, da ta pogoja nista izpolnjena; prvi, ker naj bi se gradnja terminala za ponovno uplinjanje utekočinjenega zemeljskega plina lahko začela od danega prvotnega soglasja iz postopka v glavni stvari, drugi pa zato, ker se s soglasjem iz postopka v glavni stvari le podaljša trajanje gradnje projekta brez spremembe projekta.

42

V zvezi s tem je treba opozoriti, da čeprav Direktiva o habitatih ne opredeljuje pogojev, pod katerimi organi „soglašajo“ z določenim projektom v smislu njenega člena 6(3), je pojem „soglasje za izvedbo“ iz člena 1(2)(c) Direktive o PVO upošteven za opredelitev pomena tega pojma (sodba z dne 29. julija 2019, Inter-Environnement Wallonie in Bond Beter Leefmilieu Vlaanderen, C‑411/17, EU:C:2019:622, točka 142).

43

Člen 1(2)(c) Direktive PVO opredeljuje izraz „soglasje za izvedbo“ kot odločitev pristojnega organa ali organov, ki nosilcu projekta dovoljuje izvedbo projekta.

44

V nasprotju s tem, kar trdi odbor, iz sodbe z dne 7. januarja 2004, Wells (C‑201/02, EU:C:2004:12), ki jo ta navaja v utemeljitev svojih trditev, ne izhaja, da lahko le odločba, s katero se prvotno odobreni projekt spremeni, pomeni „soglasje za izvedbo“ v smislu te določbe. Iz točk od 44 do 47 navedene sodbe je namreč razvidno, da je Sodišče zaradi ugotovitve prenehanja veljavnosti prvotnega soglasja za izvedbo in dejstva, da je bilo za nadaljevanje opravljanja dejavnosti potrebno novo soglasje, menilo, da je odločba, s katero se je omogočilo nadaljevanje te dejavnosti, nadomestila ne le besedilo, ampak tudi samo vsebino prvotnega dovoljenja za izvedbo in da ta odločba tako pomeni novo soglasje.

45

Vendar, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, je prvotno soglasje za izvedbo prenehalo učinkovati po izteku v njem določenega obdobja desetih let in nobenih del več ni bilo mogoče izvesti. Iz tega sledi, da je po izteku tega roka prvotno soglasje za izvedbo postalo neveljavno in da torej s soglasjem iz postopka v glavni stvari to ni bilo spremenjeno, ampak ga je nadomestilo.

46

Okoliščina, da bi bil projekt iz postopka v glavni stvari lahko izveden na podlagi prvotnega soglasja, v zvezi s tem ni pomembna.

47

Iz tega sledi, da soglasje, kot je soglasje iz postopka v glavni stvari, dejansko pomeni novo soglasje za izvedbo v smislu Direktive PVO in posledično tudi „soglasje“ v smislu člena 6(3) Direktive o habitatih.

48

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba odločitev o podaljšanju roka desetih let, ki je bil prvotno določen za izvedbo projekta izgradnje terminala za ponovno uplinjanje utekočinjenega zemeljskega plina, šteti za soglasje k projektu v smislu člena 6(3) Direktive o habitatih, če prvotno soglasje za ta projekt, ki je postalo neveljavno, ni več imelo pravnih učinkov ob izteku roka, ki ga je to soglasje določalo za ta dela, ta pa se niso začela izvajati.

49

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu prosi za pojasnilo – v primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje – pogojev za uporabo zahteve po ustrezni presoji posledic za zadevno območje, določene v členu 6(3), prvi stavek, Direktive o habitatih, pri soglasju, kot je soglasje iz postopka v glavni stvari. Zlasti želi izvedeti, ali mora pristojni organ upoštevati morebitne spremembe glede prvotno odobrenih del in predvidene uporabe ter spremembe po izdaji prvotnega soglasja za izvedbo na „okoljskem področju“ in v znanstvenih spoznanjih. Predložitveno sodišče poleg tega sprašuje, ali mora pristojni organ opraviti presojo posledic celotnega projekta za območje.

50

V zvezi s tem, kot je bilo opozorjeno v točki 27 te sodbe, člen 6(3) Direktive o habitatih razlikuje med dvema fazama v postopku presoje, ki ga določa, pri čemer prva, na katero se nanaša prvi stavek te določbe, od držav članic zahteva, da opravijo ustrezno presojo posledic načrta ali projekta za zavarovano območje, če lahko ta načrt ali ta projekt pomembno vpliva na to območje (sodba z dne 29. julija 2019, Inter-Environnement Wallonie in Bond Beter Leefmilieu Vlaanderen, C‑411/17, EU:C:2019:622, točka 119 in navedena sodna praksa).

51

Ob upoštevanju zlasti previdnostnega načela se šteje, da tako tveganje obstaja, če na podlagi najboljših znanstvenih dognanj na tem področju ni mogoče izključiti, da bi načrt ali projekt lahko vplival na cilje ohranjanja tega območja. Presojo tega tveganja je treba izvesti zlasti glede na značilnosti in posebne okoljske razmere območja, na katero se tak načrt ali projekt nanaša (sodba z dne 29. julija 2019, Inter-Environnement Wallonie in Bond Beter Leefmilieu Vlaanderen, C‑411/17, EU:C:2019:622, točka 134).

52

Ustrezna presoja posledic načrta ali projekta pomeni, da je treba pred njegovo odobritvijo ob upoštevanju najboljših znanstvenih dognanj na tem področju opredeliti vse vidike tega načrta ali tega projekta, ki lahko sam ali skupaj z drugimi načrti ali drugimi projekti vpliva na cilje ohranjanja zavarovanega območja. Pristojni nacionalni organi dejavnost dovolijo le, če so se prepričali, da ta dejavnost nima škodljivih vplivov na celovitost tega območja. To je podano, kadar z znanstvenega stališča ni nobenega razumnega dvoma o neobstoju teh učinkov (sodba z dne 29. julija 2019, Inter-Environnement Wallonie in Bond Beter Leefmilieu Vlaanderen, C‑411/17, EU:C:2019:622, točka 120 in navedena sodna praksa).

53

Tako presoje, opravljene na podlagi člena 6(3) Direktive o habitatih, ni mogoče šteti za ustrezno, če je pomanjkljiva in ne vsebuje popolnih, natančnih in dokončnih ugotovitev ter sklepov, ki lahko odstranijo vsak razumen znanstveni dvom o učinkih predvidenih del na zavarovano območje (sodba z dne 24. novembra 2011, Komisija/Španija, C‑404/09, EU:C:2011:768, točka 100).

54

Dodati je treba, da je treba upoštevati tudi presoje, ki so bile morebiti opravljene v okviru prejšnjih soglasij, da se prepreči, da je en in isti projekt predmet več okoljskih presoj, ki zajemajo vse zahteve iz Direktive o habitatih (glej po analogiji sodbi z dne 10. septembra 2015, Dimos Kropias Attikis, C‑473/14, EU:C:2015:582, točka 55, in z dne 22. marca 2012, Inter-Environnement Bruxelles in drugi, C‑567/10, EU:C:2012:159, točka 42).

55

Vendar lahko upoštevanje takih prejšnjih presoj ob izdaji soglasja za podaljšanje trajanja izgradnje projekta, kot je soglasje iz postopka v glavni stvari, tveganje znatnega vpliva na zavarovano območje izključi le, če te presoje vsebujejo popolne, natančne in dokončne sklepe, ki lahko odpravijo vsak razumen znanstveni dvom o učinkih del, in pod pogojem, da se upoštevni okoljski in znanstveni podatki niso spremenili, da se projekt ni spremenil in da ni drugih načrtov ali projektov, ki jih je treba upoštevati.

56

Iz tega izhaja, da mora pristojni organ presoditi, ali je treba pred izdajo soglasja, kot je soglasje iz postopka v glavni stvari, s katerim je bil podaljšan rok, ki je bil prvotno določen v prvem soglasju za izvedbo projekta izgradnje terminala za ponovno uplinjanje utekočinjenega zemeljskega plina, opraviti ustrezno presojo posledic iz člena 6(3), prvi stavek, Direktive o habitatih, in če je to potrebno, ali se mora ta presoja nanašati na celoten projekt ali njegov del, pri čemer je treba zlasti upoštevati morebitno predhodno izvedeno presojo in spremembe upoštevnih okoljskih in znanstvenih podatkov pa tudi morebitne spremembe projekta in obstoj drugih načrtov in projektov.

57

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da je bilo treba projekt izgradnje terminala za ponovno uplinjanje utekočinjenega zemeljskega plina izvesti v bližini dveh zavarovanih območij in da pred izdajo prvotnega soglasja za izgradnjo ni bila opravljena presoja, ki bi vsebovala popolne, natančne in dokončne sklepe, ki lahko odpravijo vsak razumen znanstveni dvom o učinkih predvidenih del na ti območji.

58

Iz tega sledi, prvič, da ni mogoče izključiti, da bi tak projekt lahko pomembno vplival na navedeni območji, in drugič, da take okoliščine, ki jih mora preveriti predložitveno sodišče, nalagajo, da je treba pred izdajo soglasja, kot je soglasje iz postopka v glavni stvari, opraviti ustrezno presojo posledic, ki se zahteva s členom 6(3) Direktive o habitatih. Iz tega izhaja tudi, da taka presoja ne more pomeniti zgolj posodobitve presoje, ki je bila morda predhodno izvedena, ampak mora obsegati celovito presojo posledic celotnega projekta na ista območja.

59

Glede na zgoraj navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da mora pristojni organ presoditi, ali je treba za odločitev o podaljšanju roka, ki je bil prvotno določen za izvedbo projekta izgradnje terminala za ponovno uplinjanje utekočinjenega zemeljskega plina, za katerega je prvotno soglasje za izvedbo postalo neveljavno, opraviti ustrezno presojo posledic, določeno v členu 6(3), prvi stavek, Direktive o habitatih, in če je to potrebno, ali se mora ta presoja nanašati na celoten projekt ali njegov del, pri čemer je treba zlasti upoštevati morebitno predhodno izvedeno presojo in spremembe upoštevnih okoljskih in znanstvenih podatkov pa tudi morebitne spremembe projekta in obstoj drugih načrtov in projektov. To presojo posledic je treba opraviti, če na podlagi najboljših znanstvenih dognanj na tem področju ni mogoče izključiti, da ta projekt vpliva na cilje ohranjanja zadevnega območja. Predhodna presoja navedenega projekta, ki je bila opravljena pred izdajo prvotnega soglasja za izvedbo za ta projekt, lahko izključi to tveganje le, če vsebuje popolne, natančne in dokončne sklepe, ki lahko odpravijo vsak razumen znanstveni dvom o učinkih del, in pod pogojem, da ni bilo nobenih sprememb upoštevnih okoljskih in znanstvenih podatkov, da ni bilo morebitnih sprememb projekta oziroma da ne obstajajo drugi načrti ali projekti.

60

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali se odgovor na prvo, drugo in tretje vprašanje razlikuje glede na to, ali je v soglasju za projekt določen rok za operativno fazo ali le rok za fazo izvedbe projekta, pod pogojem, da so dela končana v tem roku.

61

V zvezi s tem je treba poudariti, da razlikovanje med tema vrstama soglasij ne vpliva na spor o glavni stvari.

62

Ker namen predhodnega odločanja ni oblikovanje posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, temveč dejanska potreba po učinkoviti rešitvi spora (sodba z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 44 in navedena sodna praksa), je treba četrto vprašanje razglasiti za nedopustno.

63

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem sprašuje, v kolikšni meri je obveznost nacionalnega sodišča, da nacionalno zakonodajo razlaga čim bolj v skladu z določbami Direktive o habitatih in Aarhuške konvencije, odvisna od zahteve, da so stranke v sporu o glavni stvari izrecno postavile taka vprašanja glede razlage. Natančneje, če nacionalno pravo določa dva postopka sprejemanja odločitev, od katerih je le eden v skladu z Direktivo o habitatih, predložitveno sodišče sprašuje, ali je nacionalno sodišče zavezano nacionalno zakonodajo razlagati tako, da se je mogoče sklicevati le na tisti postopek sprejemanja odločitev, ki je v skladu s to direktivo, čeprav se stranke v postopku, ki poteka pred njim, niso izrecno sklicevale na tako razlago.

64

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je samo nacionalno sodišče, ki odloča o sporu v postopku v glavni stvari in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ki jo mora sprejeti, pristojno, da glede na posebnosti zadeve presodi potrebo za sprejetje predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču (sodba z dne 19. decembra 2019, Junqueras Vies, C‑502/19, EU:C:2019:1115, točka 55 in navedena sodna praksa).

65

To pomeni, da za vprašanja, ki jih postavijo nacionalna sodišča, velja domneva upoštevnosti in da lahko Sodišče odločanje o teh vprašanjih zavrne le, če zahtevana razlaga očitno nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če gre za hipotetičen problem ali če Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko na navedena vprašanja dalo koristne odgovore (glej v tem smislu sodbo z dne 19 decembra 2019, Junqueras Vies, C‑502/19, EU:C:2019:1115, točka 56 in navedena sodna praksa).

66

Vendar je treba najprej navesti, da v petem vprašanju niso dovolj natančno navedene določbe Aarhuške konvencije, katerih razlaga se zahteva.

67

Poleg tega je iz predložitvene odločbe in pisnih stališč, predloženih Sodišču, razvidno, da je to vprašanje postavljeno, ker želi predložitveno sodišče opozoriti, da je nacionalna določba, na podlagi katere je bilo izdano soglasje iz postopka v glavni stvari, napačna, ker naj bi obstajala druga določba, in sicer člen 42 PDA 2000, ki naj bi bila – razlagana ob upoštevanju člena 6(3) Direktive o habitatih – v skladu s pravom Unije. Vendar naj se tožeča stranka v postopku v glavni stvari ne bi sklicevala na to napačno uporabo prava in naj je zato predložitveno sodišče ne bi moglo obravnavati po uradni dolžnosti.

68

Iz tega izhaja, da se peto vprašanje dejansko nanaša na možnost nacionalnega sodišča, da se opre na razlago nacionalne določbe, ki je v skladu s pravom Unije, da bi po uradni dolžnosti presojalo neskladnost druge nacionalne določbe, ki je pravna podlaga za soglasje iz postopka v glavni stvari, s tem pravom.

69

Vendar, kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 61 in 68 sklepnih predlogov, ni jasno razvidno, zakaj bi si moralo predložitveno sodišče prizadevati za določitev ustrezne pravne podlage za soglasje iz postopka v glavni stvari, če bi moralo vsekakor ugotoviti, da je bilo to soglasje sprejeto s kršitvijo člena 6(3) Direktive o habitatih, pri čemer je bilo poleg tega pojasnjeno, da je iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, razvidno, da je družba Friends of the Irish Environment vsekakor zatrjevala, da je bil kršen člen 6(3) Direktive o habitatih.

70

Dodati je treba, da iz predložitvene odločbe ni jasno razvidno, ali irsko pravo nacionalnemu sodišču v vseh primerih prepoveduje, da bi po uradni dolžnosti obravnavalo pravne razloge, ki jih tožeča stranka ni uveljavljala.

71

Iz tega sledi, da Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko na peto vprašanje dalo koristen odgovor, in da je zato to vprašanje nedopustno.

72

Predložitveno sodišče s šestim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba v primeru, da je treba na drugo vprašanje, točka (a), odgovoriti tako, da je uporaba člena 6(3) Direktive o habitatih za soglasje, kot je soglasje iz postopka v glavni stvari, pogojena s tem, da ta določba ni bila spoštovana ob izdaji prvotnega dovoljenja za izvedbo, pravo Unije razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu postopkovnemu pravilu, ki tožniku preprečuje, da v okviru pravnega sredstva zoper soglasje, kot je soglasje iz postopka v glavni stvari, na tej podlagi uveljavlja ugovor nezakonitosti prvotno izdanega soglasja za izvedbo. Poleg tega sprašuje, ali je tako postopkovno pravilo v skladu z obveznostjo držav članic, da odpravijo kršitve prava Unije.

73

Iz odgovora na prvo in drugo vprašanje pa izhaja, da spoštovanje Direktive o habitatih v soglasju, kot je prvotno soglasje za izvedbo, ni upoštevno za presojo, ali soglasje, kot je soglasje iz postopka v glavni stvari, pomeni soglasje o projektu v smislu člena 6(3) te direktive.

74

Iz tega sledi, da na šesto vprašanje ni treba odgovoriti.

75

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: