–

za ON E. Sommeregger, Rechtsanwalt,

–

za nemško vlado J. Möller, M. Hellmann in E. Lankenau, agenti,

–

za nizozemsko vlado K. Bulterman in C. S. Schillemans, agentki,

–

za Evropsko komisijo N. Yerrell in G. Braun, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 9(1)(b) Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 10).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med NM kot stečajno upraviteljico družbe NIKI Luftfahrt GmbH, ki je letalski prevoznik, in osebo ON v zvezi z odškodninskim zahtevkom, ki ga je zadnjenavedena vložila za povrnitev škode, ki jo je utrpela na območju hotela, v katerem jo je družba NIKI Luftfahrt nastanila po odpovedi njenega leta.

3

V uvodnih izjavah 1, 2, 13 in 19 Uredbe št. 261/2004 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 1(1) te uredbe določa:

„Ta uredba pod določenimi pogoji, ki so opredeljeni v nadaljnjem besedilu, uvaja minimalne pravice potnikov ob:

[…]

[…]“

5

Člen 2 navedene uredbe določa:

„V tej uredbi:

[…]

[…]“

6

Člen 5(1) Uredbe št. 261/2004 določa:

„V primeru odpovedi leta:

[…]

[…]“

7

Člen 9 te uredbe, naslovljen „Pravica do oskrbe“, določa:

„1.   Pri sklicevanju na ta člen se potnikom brezplačno ponudi:

[…]

2.   Poleg tega se potnikom ponudi, da brezplačno opravijo dva telefonska klica, brezplačno pošljejo dve sporočili po teleksu ali faksu ali po elektronski pošti.

3.   Pri izvajanju tega člena mora dejanski letalski prevoznik še zlasti posvetiti pozornost potrebam oseb z zmanjšano zmožnostjo gibanja in osebam, ki jih spremljajo, kakor tudi potrebam otrok brez spremstva.“

8

Člen 12 navedene uredbe, naslovljen „Dodatna odškodnina“, v odstavku 1 določa:

„Ta uredba ne posega v pravice potnika do dodatne odškodnine. Odškodnina, ki je odobrena na podlagi te uredbe, se lahko odšteje od takšne odškodnine.“

9

Člen 1313a Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch (splošni civilni zakonik) določa:

„Kdor se je zavezal, da bo za drugega opravil storitev, odgovarja za krivdno ravnanje svojega zakonitega zastopnika ter oseb, ki jih je vključil v izpolnitev [svoje obveznosti], kakor za lastno.“

10

Oseba ON je imela v okviru paketnega potovanja rezervacijo za let iz Majorke (Španija) na Dunaj (Avstrija), ki bi ga morala opraviti družba NIKI Luftfahrt. Po odpovedi tega leta je bila navedena rezervacija spremenjena in odhod iz Majorke je bil preložen na naslednji dan zvečer. Družba NIKI Luftfahrt je zaradi te odpovedi osebi ON ponudila brezplačno nastanitev v krajevnem hotelu.

11

Med bivanjem v tem hotelu je oseba ON, ki je vezana na invalidski voziček, padla in se hudo poškodovala, potem ko sta prednji kolesi njenega invalidskega vozička obtičali v prečni kanaleti poti.

12

Oseba ON je pri Landesgericht Korneuburg (deželno sodišče v Korneuburgu, Avstrija) vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se osebi NM naloži plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala. V zvezi s tem je trdila, da se je nesreča zgodila na območju navedenega hotela in da je osebje upravljavca tega hotela ravnalo malomarno, ker navedene prečne kanalete niso niti odstranili niti je zavarovali.

13

To sodišče je s sodbo z dne 21. novembra 2018 to tožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da mora letalski prevoznik le zagotoviti nastanitev, saj Uredba št. 261/2004 ne določa nobene odgovornosti za škodo zaradi domnevne malomarnosti osebja hotela, v katerem je na podlagi te uredbe ponujena nastanitev.

14

Zoper to sodbo je oseba ON vložila pritožbo pri Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija), ki je s sklepom z dne 14. februarja 2019 navedeno sodbo razveljavilo. Po mnenju tega sodišča je v skladu z nacionalnim pravom, ki se na podlagi člena 12 Uredbe št. 261/2004 uporablja poleg te uredbe, letalski prevoznik odgovoren za malomarno ravnanje hotelskega osebja, ki ga je pooblastil, da izpolni njegovo obveznost zagotovitve storitev iz člena 9(1)(b) Uredbe št. 261/2004. Tako je Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju) zadevo vrnilo v razsojanje prvostopenjskemu sodišču, da bi preučilo natančne okoliščine nesreče iz postopka v glavni stvari.

15

NM je zato pred Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) vložila pritožbo, da bi se ugotovilo, da je družba NIKI Luftfahrt s tem, da je osebi ON brezplačno zagotovila nastanitev, izpolnila svojo obveznost iz člena 9(1)(b) Uredbe št. 261/2004, saj naj letalski prevoznik za izključitev svoje odgovornosti med drugim ne bi bil dolžan preveriti tudi hotelskega kompleksa, ki ga ponudi.

16

Predložitveno sodišče na prvem mestu meni, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da ima potnik zaradi nespoštovanja te obveznosti zagotovitve nastanitve glede zneskov, ki se izkažejo za potrebne, primerne in razumne za to, da se nadomesti opustitev oskrbe navedenega potnika s strani letalskega prevoznika, pravico do odškodnine, ki temelji neposredno na Uredbi št. 261/2004 (sodbi z dne 13. oktobra 2011, Sousa Rodríguez in drugi, C‑83/10, EU:C:2011:652, točka 44, ter z dne 31. januarja 2013, McDonagh, C‑12/11, EU:C:2013:43, točka 51). Naj pa ne bi bilo izključeno, da Sodišče nepravilno izpolnitev navedene obveznosti enači z njeno neizpolnitvijo in v tem primeru prizna tudi pravico do odškodnine neposredno na podlagi Uredbe št. 261/2004, čeprav bi šlo po mnenju predložitvenega sodišča v primeru nepravilne izpolnitve iste obveznosti za povrnitev škode z izplačilom odškodnine, katere znesek bi bil višji od stroškov nastanitve in bi torej lahko v skladu s sistematiko Uredbe št. 261/2004 spadal na področje uporabe njenega člena 12.

17

Na drugem mestu to sodišče pojasnjuje, da bi bil lahko letalski prevoznik odgovoren tudi za ravnanje osebja hotela, ki zagotavlja nastanitev na podlagi člena 1313a splošnega civilnega zakonika, vendar pod pogojem, da je to osebje delovalo v okviru izpolnjevanja obveznosti tega prevoznika. V ta namen bi bilo ključno določiti naravo obveznosti navedenega prevoznika na podlagi člena 9(1)(b) Uredbe št. 261/2004. Če bi bilo treba to obveznost razumeti tako, da mora letalski prevoznik zgolj ponuditi hotelsko nastanitev in prevzeti stroške zanjo, bi bil letalski prevoznik odgovoren le za izbiro hotela, ne pa za ravnanje osebja tega hotela.

18

Vendar bi si bilo mogoče zamisliti tudi širšo razlago te določbe, v skladu s katero bi letalski prevoznik dolgoval nastanitev kot tako. V teh okoliščinah naj bi bil v skladu z avstrijskim pravom letalski prevoznik odgovoren za malomarnost osebja hotela, ki je zagotovilo nastanitev, zaradi česar bi moral letalski prevoznik v primeru objektivne napake osebja znotraj prostorov tega hotela dokazati neobstoj krivde.

19

Predložitveno sodišče meni, da besedilo člena 9(1)(b) Uredbe št. 261/2004 sicer res zahteva le „ponudbo“ nastanitve v hotelu, vendar naj bi cilj zagotavljanja visoke ravni varstva potnikov, naveden v uvodni izjavi 1 te uredbe, podpiral širšo razlago obveznosti nastanitve, zlasti zato, ker bi imel potnik torej možnost, da odškodninsko tožbo za povračilo škode, ki jo je utrpel znotraj prostorov tega hotela, vloži proti letalskemu prevozniku. Temu prevozniku naj v tem primeru ne bi bila naložena nesorazmerna odgovornost, ker naj bi povrnitev te škode v skladu s pogodbo, ki jo ima z upravljavcem navedenega hotela, lahko zahteval od njega. Ker je treba obveznost nastanitve potnika v hotelu izpolniti le v primeru neizpolnitve obveznosti letalskega prevoznika, naj bi bilo naravno, da tveganje vložitve tožbe, vložene pred sodiščem države članice, ki ni država članica njegovega sedeža, nosi letalski prevoznik, in ne potnik.

20

V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

21

Najprej je treba poudariti, da se prvo vprašanje v bistvu nanaša na posledice, ki bi jih Uredba št. 261/2004 lahko povezovala z nepravilno izpolnitvijo obveznosti zagotovitve oskrbe, ki jo ima letalski prevoznik na podlagi člena 9(1)(b) te uredbe, medtem ko je namen drugega vprašanja določiti vsebino te obveznosti, tako da je treba najprej preučiti drugo vprašanje.

22

Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 9(1)(b) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da obveznost, ki jo ima letalski prevoznik na podlagi te določbe, da potnikom, na katere se ta nanaša, brezplačno ponudi hotelsko nastanitev, pomeni ne le, da mora ta prevoznik zanje najti hotelsko sobo in plačati stroške zanjo, ampak tudi poskrbeti za pogoje nastanitve kot take.

23

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba za razlago določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki se želijo doseči z ureditvijo, katere del je (sodba z dne 18. januarja 2017, NEW WAVE CZ, C‑427/15, EU:C:2017:18, točka 19 in navedena sodna praksa).

24

V zvezi z besedilom zadevne določbe je treba poudariti, da člen 9 Uredbe št. 261/2004, naslovljen „Pravica do oskrbe“, v odstavku 1(b) določa, da se zadevnim potnikom, med katerimi so tisti iz člena 5 navedene uredbe, ki se nanaša na odpoved leta, brezplačno ponudi hotelska nastanitev, med drugim kadar je prenočitev čez noč ali več noči nujna. Tako besedna zveza „se brezplačno ponudi […] hotelsk[a] nastanitev“ ustreza želji zakonodajalca Unije, da se prepreči, da bi morali potniki, ki so po odpovedi leta med čakanjem na odhod novega leta primorani preživeti noč v hotelu, sami iskati hotelsko sobo in nositi stroške zanjo, saj mora te potnike oskrbeti letalski prevoznik, ki mora v ta namen sprejeti potrebne ukrepe. Vendar iz besedila te določbe ne izhaja izrecno, da je zakonodajalec Unije želel letalskim prevoznikom – poleg te obveznosti, da oskrbijo potnike – naložiti tudi obveznost, da neposredno ali prek hotelov, ki so jih ti pooblastili, poskrbijo za pogoje nastanitve kot take.

25

Kontekst, v katerega se umešča člen 9(1)(b) Uredbe št. 261/2004 potrjuje razlago, v skladu s katero letalski prevozniki niso dolžni sami organizirati dejanske izvedbe nastanitve. Člen 9(2) te uredbe namreč določa, da morajo letalski prevozniki v okviru pravice zadevnih potnikov do oskrbe tem med drugim ponuditi možnost, da brezplačno opravijo dva telefonska klica ali pošljejo dve sporočili po elektronski pošti. Čeprav iz te določbe izhaja, da mora letalski prevoznik potnikom dejansko brezplačno dati na voljo sredstva za izvedbo teh dejanj, pa iz tega ni mogoče sklepati, da mora ta prevoznik zato na lastno odgovornost izvesti za to potrebne telekomunikacijske dejavnosti.

26

Ta razlaga je poleg tega potrjena s ciljem Uredbe št. 261/2004, katere namen je – v skladu z njenima uvodnima izjavama 1 in 13 – zagotoviti visoko raven varstva potnikov, zlasti s tem, da se potnikom, katerih leti so bili odpovedani, zagotovi ustrezna oskrba med čakanjem na poznejši let. Zato so z Uredbo št. 261/2004 navedeni potniki upravičeni do standardiziranih in takojšnjih ukrepov za povrnitev škode, kot so, odvisno od primera, ponudba brezplačne hotelske nastanitve iz člena 9(1)(b) navedene uredbe, pri čemer so ti ukrepi namenjeni oskrbi takojšnjih potreb potnikov na kraju samem, ne glede na to, kakšen je razlog za odpoved zadevnega leta (glej v tem smislu sodbo z dne 10. januarja 2006, IATA in ELFAA, C‑344/04, EU:C:2006:10, točka 86).

27

Ob upoštevanju tega cilja razlage člena 9(1)(b) Uredbe št. 261/2004, v skladu s katero bi moral letalski prevoznik sam, na lastno odgovornost, poskrbeti za pogoje nastanitve zadevnih potnikov, ni mogoče sprejeti, saj postopki, potrebni za zagotovitev take oskrbe, presegajo okvir sistema standardizirane in takojšnje pomoči na kraju samem, ki ga je zakonodajalec Unije nameraval vzpostaviti v korist potnikov.

28

Dodati je treba, da razlage, v skladu s katero letalskemu prevozniku ni treba samemu poskrbeti za pogoje nastanitve, ne omaja, najprej, okoliščina – ki je po mnenju osebe ON nesprejemljiva – da bi lahko taka razlaga pomenila, da potnik postane pogodbeni partner upravljavca hotela, ki zagotovi navedeno nastanitev. V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da člen 9(1)(b) Uredbe št. 261/2004 določa le obveznost letalskega prevoznika, da zadevnim potnikom brezplačno ponudi hotelsko nastanitev, brez opredelitve podrobnih pravil, ki urejajo pogodbena razmerja, ki bi lahko izhajala iz izpolnitve te obveznosti.

29

Dalje, v nasprotju s tem, kar v bistvu trdi oseba ON, se s to razlago ne izniči pomen obveznosti, ki je naložena letalskemu prevozniku v odstavku 3 člena 9 Uredbe št. 261/2004, da mora na podlagi tega člena poskrbeti zlasti za potrebe oseb z zmanjšano zmožnostjo gibanja. Čeprav namreč letalski prevoznik ni dolžan sam poskrbeti za pogoje hotelske nastanitve potnikov, katerih let je bil odpovedan, pa jim mora ponuditi ustrezno oskrbo, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 13 navedene uredbe, kar pomeni, da mora letalski prevoznik skrbno izbrati hotel, potem ko se prepriča, da je ta hotel primeren za izpolnitev razumnih pričakovanj glede kakovosti in varnosti, in če gre za osebe z zmanjšano zmožnostjo gibanja, kot je oseba ON, da je navedeni hotel prirejen tako, da jih lahko sprejme v ustreznih pogojih, pri čemer po potrebi opozori ta hotel na zmanjšano zmožnost gibanja zadevnih potnikov.

30

Nazadnje, čeprav bi bilo mogoče – kot poudarja predložitveno sodišče – ob upoštevanju cilja varstva potnikov obveznost oskrbe, ki jo imajo letalski prevozniki, razlagati širše, da bi morali ti sami poskrbeti za pogoje hotelske nastanitve svojih potnikov, tako da bi ti lahko imeli glede na pogoje in podrobna pravila, ki v nacionalnem pravu urejajo deliktno odgovornost, možnost, da v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, proti svojemu letalskemu prevozniku vložijo tožbo, je treba ugotoviti, da je Uredba št. 261/2004 to varstvo določila bolj omejeno, tako da je vzpostavila sistem standardizirane in takojšnje pomoči, kot je bilo navedeno v točki 26 te sodbe.

31

Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 9(1)(b) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da obveznost, ki jo ima letalski prevoznik na podlagi te določbe, da potnikom, na katere se ta nanaša, brezplačno ponudi hotelsko nastanitev, ne pomeni, da mora ta prevoznik poskrbeti za pogoje nastanitve kot take.

32

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Uredbo št. 261/2004 razlagati tako, da je lahko letalski prevoznik, ki je v skladu s členom 9(1)(b) te uredbe ponudil hotelsko nastanitev potniku, čigar let je bil odpovedan, zgolj na podlagi te uredbe temu potniku zavezan povrniti škodo, ki je nastala zaradi napake, ki jo je storilo osebje navedenega hotela.

33

V zvezi s tem predložitveno sodišče meni, da iz sodne prakse, navedene v točki 16 te sodbe, izhaja, da ima potnik zaradi nespoštovanja obveznosti zagotovitve nastanitve glede zneskov, ki se izkažejo za potrebne, primerne in razumne za to, da se nadomesti opustitev oskrbe navedenega potnika s strani letalskega prevoznika, pravico do odškodnine, ki temelji neposredno na Uredbi št. 261/2004. Po mnenju tega sodišča bi iz tega lahko izhajalo, da se pravica do odškodnine nanaša tudi na nepravilno izpolnitev te obveznosti s strani letalskega prevoznika.

34

Najprej je treba poudariti, da domneva kršitve letalskega prevoznika, na kateri temelji prvo vprašanje, temelji na premisi, da obveznost oskrbe, ki jo ima ta prevoznik na podlagi člena 9(1)(b) Uredbe št. 261/2004, zajema skrb za pogoje nastanitve zadevnih potnikov, tako da bi morebitna napaka, ki bi jo storil hotel, ki ga je navedeni prevoznik pooblastil v teh okoliščinah, lahko pomenila, da je ta prevoznik nepravilno izpolnil navedeno obveznost, kar bi imelo za posledico njegovo odgovornost.

35

Ob upoštevanju odgovora na drugo vprašanje pa je treba to premiso šteti za napačno.

36

Vsekakor je treba ugotoviti – tako kot predložitveno sodišče – da se pravica do odškodnine, ki jo imajo potniki, če letalski prevoznik ni izpolnil obveznosti oskrbe iz člena 9 Uredbe št. 261/2004, nanaša izključno na povračilo zneskov, ki se glede na okoliščine posameznega primera izkažejo za potrebne, primerne in razumne za to, da se nadomesti opustitev te oskrbe s strani letalskega prevoznika.

37

Zato je pravica do povračila navedenih zneskov popolnoma v skladu z logiko sistema standardiziranih in takojšnjih ukrepov za povrnitev škode, uvedenega z navedeno uredbo v korist potnikov, saj je namen teh zneskov nadomestiti stroške, ki so nastali tem potnikom, da bi si zagotovili enake standardizirane in takojšnje storitve, kot bi jim jih moral ponuditi letalski prevoznik, ne da bi bilo treba v ta namen v vsakem posameznem primeru presojati poseben položaj vsakega potnika.

38

Vendar bi povračilo individualne škode, nastale zaradi napake, ki jo je storilo osebje hotela, ki ga je letalski prevoznik izbral za nastanitev iz člena 9 Uredbe št. 261/2004, nujno zahtevalo presojo obsega navedene škode od primera do primera ter preseglo okvir standardiziranih in takojšnjih ukrepov za povrnitev škode, določenih z Uredbo št. 261/2004.

39

V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da Uredba št. 261/2004 ne določa odškodnine za individualno škodo, za povrnitev katere je nujno potrebna ocena obsega nastale škode za vsak primer posebej (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Rusu, C‑354/18, EU:C:2019:637, točka 31).

40

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba Uredbo št. 261/2004 razlagati tako, da letalski prevoznik, ki je v skladu s členom 9(1)(b) te uredbe ponudil hotelsko nastanitev potniku, čigar let je bil odpovedan, ne more biti zgolj na podlagi te uredbe zavezan temu potniku povrniti škodo, ki je nastala zaradi napake, ki jo je storilo osebje navedenega hotela.

41

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo: