1. 

I. N. je državljan Ruske federacije (v nadaljevanju: Rusija), ki je 19. junija 2019 postal državljan Republike Islandije (v nadaljevanju: Islandija), potem ko mu je bil 8. junija 2015 v tej državi kot beguncu priznan azil. Hrvaški organi so ga prijeli 30. junija 2019, ko je bil na počitnicah in je z družino z avtobusom prečkal mejo med to državo članico in Slovenijo, ter mu je od takrat odvzeta prostost. Do prijetja je prišlo na podlagi mednarodne tiralice, ki jo je 20. maja 2015 izdal Interpol Moskva.

2. 

Rusija od Hrvaške zahteva izročitev I. N. zaradi korupcije, pri čemer jo podpira Državno odvjetništvo Republike Hrvatske (državno tožilstvo Republike Hrvaške) (v nadaljevanju: državno tožilstvo). Hrvaška ustava nasprotuje izročitvi hrvaških državljanov, ne pa tudi nedržavljanov, kot je I. N., če – kot v primeru Rusije – ne obstaja pogodba o izročitvi. Državno tožilstvo trdi, da v okoliščinah postopka v glavni stvari ta položaj ni v nasprotju s pravom Unije.

3. 

Islandija želi, da se I. N. zagotovi varen prehod na Islandijo v okoliščinah, v katerih se zdi, da je bil postopek, zaradi katerega ga v Rusiji kazensko preganjajo, podlaga za priznanje azila I. N. pred pridobitvijo islandskega državljanstva.

4. 

V podporo zahtevi za varen prehod se I. N. in Islandija sklicujeta na pravo Evropske unije, predvsem pa na pravo EGP. ( 2 ) Obenem se Islandija sklicuje na člena 18 in 21 PDEU, v zvezi s katerima je Sodišče v sodbi Petruhhin ( 3 ) odločilo, da nasprotujeta diskriminaciji na podlagi državljanstva v zvezi z izročitvijo državljanov Unije, ki uveljavljajo svoje pravice prostega gibanja v tretje države, vendar ob upoštevanju omejitev, ki so pomembne in upoštevne v postopku v glavni stvari.

5. 

To je bistvo predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Vrhovni sud, Hrvatska (vrhovno sodišče, Hrvaška, v nadaljevanju: predložitveno sodišče). Sodišču ponuja priložnost, da se izreče o presečiščih med pravom EGP in pravom Unije ter o posledicah sodelovanja tretjih držav, kot je Islandija, pri schengenskem pravnem redu kot pridruženih schengenskih držav ( 4 ) in še zlasti o pridružitvi Islandije Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ( 5 ) (v nadaljevanju: Uredba Dublin III). Za postopek v glavni stvari sta še posebej pomembna sodelovanje tako Islandije ( 6 ) kot Hrvaške pri Uredbi Dublin, kakor tudi skupni evropski azilni sistem ( 7 ) v širšem smislu.

6. 

Upoštevati je treba tudi Sporazum med Evropsko unijo in Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško o postopku predaje med državami članicami Evropske unije ter Islandijo in Norveško ( 8 ) (v nadaljevanju: Sporazum o postopku predaje), poleg tega pa še niz instrumentov Sveta Evrope, ki vplivajo na predajo ( 9 ), in Ženevsko konvencijo o statusu beguncev ( 10 ). Prav tako je treba ustrezno upoštevati tudi prepoved izročitve v primeru nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ki je določena v pravu Unije in ki se uporablja tako v zvezi z izročitvijo tretjim državam ( 11 ) kot znotraj Unije v okviru evropskega naloga za prijetje ( 12 ) (kot je izražena v členu 19 oziroma 4 Listine), ter prepoved izročitve ob zatrjevanih sistemskih pomanjkljivostih v pravosodnem sistemu države prosilke, ki ogrožajo pravično sojenje (člen 47 Listine) ( 13 ).

7. 

V zvezi z odgovorom na prvo vprašanje za predhodno odločanje sem ugotovil, da morajo hrvaški organi v skladu z načeli, izpeljanimi v sodbi Petruhhin, islandske organe obvestiti o zahtevi Rusije za izročitev I. N. in imajo še naprej obveznost, da Islandiji posredujejo vse elemente, ki jih posedujejo in ki bi islandskim organom lahko pomagali pri odločitvi, ali naj I. N. kazensko preganjajo na Islandiji in zahtevajo njegovo vrnitev.

8. 

Poleg tega hrvaški organi, vključno s sodišči, zaradi obveznosti medsebojnega zaupanja v kakovost in zakonitost prava sodelujočih držav, na katerem temelji skupni evropski azilni sistem in zlasti Uredba Dublin III, ne smejo ravnati v nasprotju z odločbo pridružene schengenske države, kot je Islandija, o priznanju azila v okviru skupnega evropskega azilnega sistema. Do takšnega nasprotja bi prišlo, če (i) Hrvaška Islandije ne bi obvestila o zahtevi za izročitev, ki se nanaša na iste ali podobne kazenske obtožbe, na podlagi katerih je Islandija I. N. podelila azil, saj se je Islandija odločila, da je odgovorna država članica v skladu z Uredbo Dublin III ( 14 ); (ii) bi kateri koli hrvaški organ, vključno s sodišči, o tveganju za izpostavljenost I. N. nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali za očitno odrekanje sodnega varstva v Rusiji na datum hrvaškega postopka odločil v nasprotju s predhodnim priznanjem azila I. N. leta 2015 s strani Islandije.

9. 

V zvezi z drugim vprašanjem za predhodno odločanje, glede na to, da Islandija še ni podala zahteve za izročitev, Hrvaška trenutno nima obveznosti, da bi I. N. aktivno predala Islandiji v skladu s Sporazumom o postopku predaje ( 15 ). Hrvaška sodišča morajo odločiti, ali glede na vse okoliščine morebiten nalog za prijetje, ki bi ga nazadnje izdala Islandija, v povezavi s Sporazumom o postopku predaje zagotavlja zaščito pred nekaznovanjem, ki je enakovredna izročitvi, pri čemer ta sodišča niso razbremenjena obveznosti ravnanja v skladu z islandskim priznanjem azila iz leta 2015.

10.

Člen 18 PDEU, prvi odstavek, določa:

„Kjer se uporabljata Pogodbi in brez poseganja v njune posebne določbe, je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo.“

11.

Člen 2(1) Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah ( 16 ) določa:

„Prehod notranjih meja je mogoč kjerkoli brez osebne kontrole.“

12.

Člen 2 Protokola (št. 19) o schengenskem pravnem redu, vključenem v okvir Evropske unije, ( 17 ) določa:

„Schengenski pravni red se uporablja v državah članicah iz člena 1 brez poseganja v člen 3 Akta o pristopu z dne 16. aprila 2003 ter člen 4 Akta o pristopu z dne 25. aprila 2005. Svet nadomesti izvršni odbor, ustanovljen s Schengenskimi sporazumi.“

13.

Člen 6, prvi odstavek, Protokola (št. 19) o schengenskem pravnem redu, vključenem v okvir Evropske unije, ( 18 ) določa:

„Republika Islandija in Kraljevina Norveška se pridružita izvajanju schengenskega pravnega reda in njegovega nadaljnjega razvoja. V ta namen se določijo ustrezni postopki v sporazumu, ki ga sklene Svet s temi državami s soglasno odločitvijo svojih članov iz člena 1. Sporazum vključuje tudi določbe o prispevku Islandije in Norveške ob morebitnih finančnih posledicah izvajanja tega protokola.“

14.

Člen 1 Schengenskega pridružitvenega sporazuma ( 19 ) določa:

„Republika Islandija in Kraljevina Norveška, v nadaljevanju ,Islandija‘ in ,Norveška‘, se pridružita k dejavnostim Evropske skupnosti in Evropske unije na področjih, ki so zajeta v določbah, navedenih v Prilogah A in B k temu sporazumu, in k njihovemu nadaljnjemu razvoju.

Ta sporazum ustvarja vzajemne pravice in obveznosti v skladu s v njem določenimi postopki.“

15.

Člen 4(1) in (2), prvi stavek, Akta o pristopu Republike Hrvaške ( 20 ) določa:

„1.   Določbe schengenskega pravnega reda iz Protokola o schengenskem pravnem redu, vključenega v okvir Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: schengenski protokol), ki je priložen PEU in PDEU, in akti, ki temeljijo na njem ali so z njim kako drugače povezani, navedeni v Prilogi II, ter vsi naslednji takšni akti, sprejeti pred dnem pristopa, so za Hrvaško zavezujoči in se na Hrvaškem uporabljajo od dne pristopa.

2.   Določbe schengenskega pravnega reda, kakor so vključene v okvir Evropske unije, in akti, ki na njem temeljijo ali so z njim kako drugače povezani in v odstavku 1 niso omenjeni ter so za Hrvaško zavezujoči od dne pristopa, se na Hrvaškem uporabljajo šele na podlagi ustreznega sklepa Sveta, potem ko se v skladu z veljavnimi schengenskimi postopki evalvacije preveri, ali so na Hrvaškem izpolnjeni potrebni pogoji za uporabo vseh delov ustreznega pravnega reda, tudi za učinkovito uporabo vseh schengenskih pravil v skladu z dogovorjenimi skupnimi standardi in temeljnimi načeli.“ ( 21 )

16.

Člen 4 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru ( 22 ) (v nadaljevanju: Sporazum o EGP) določa:

„V okviru uporabe tega sporazuma in ne da bi to vplivalo na njegove posebne določbe, je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo.“

17.

Člen 36(1) Sporazuma o EGP določa:

„V okviru določb tega sporazuma ni omejitev svobode opravljanja storitev na ozemlju pogodbenic za državljane držav članic ES in držav Efte, ki imajo sedež v eni od držav članic ES ali držav Efte, vendar ne v državi osebe, ki so ji storitve namenjene.“

18.

Člen 9 Ustav Republike Hrvatske (ustava Republike Hrvaške, Narodne novine št. 56/90, 135/97, 113/00, 28/01, 76/10 in 5/14) določa:

„Državljana Republike Hrvaške ni mogoče izgnati iz Republike Hrvaške, niti mu ni mogoče odvzeti njegovega državljanstva, niti ga ni mogoče izročiti drugi državi, razen v okviru izvršitve odločbe o izročitvi ali predaji, sprejeti v skladu z mednarodnim sporazumom ali s pravnim redom Evropske unije.“

19.

Člen 12(1), točke 1, 3 in 4 Zakon o međunarodnoj pravnoj pomoći u kaznenim stvarima (zakon o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah, Narodne novine št. 178/04, v nadaljevanju: ZOMPO) določa, da se zahteva za izročitev lahko zavrne, če (1) se prošnja nanaša na dejanje, ki se šteje za politično kaznivo dejanje ali za dejanje, povezano s takim kaznivim dejanjem; […] (3) bi ugoditev prošnji povzročila poseg v suverenost, varnost, pravni red ali druge bistvene interese Republike Hrvaške; (4) je mogoče upravičeno domnevati, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v primeru izročitve kazensko preganjana ali kaznovana zaradi svoje rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja ali, celo, da bi bil njen položaj otežen zaradi enega od teh razlogov“.

20.

Člen 55 ZOMPO določa:

„(1)   Kadar pristojno sodišče ugotovi, da zakonski pogoji za izročitev niso izpolnjeni, sprejme sklep o zavrnitvi zahteve za izročitev in ga nemudoma posreduje Vrhovni sud Republike Hrvatske (vrhovno sodišče Republike Hrvaške), ki po zaslišanju pristojnega državnega tožilca sklep potrdi, odpravi ali spremeni.“

21.

Kot sem že navedel, je Interpol Moskva 20. maja 2015 zoper I. N. izdal mednarodno tiralico z namenom prijetja zaradi kazenskega pregona, ki je bil proti njemu sprožen zaradi korupcije, natančneje zaradi oblike korupcije, imenovane pasivna korupcija (člen 290(5) kazenskega zakonika Ruske federacije). I. N. je osumljen, da je kot direktor oddelka za licence in certifikate ruskega ministrstva za izredne razmere v Republiki Kareliji v okviru predhodnih dogovorov z drugimi uradniki ministrstva in z zlorabo svojih službenih dolžnosti od predstavnika podjetja prejel podkupnino v višini 833.000 ruskih rubljev (RUB) (približno 11.700 EUR) in mu v zameno izdal licence za montažo, tehnično podporo in popravilo opreme za preprečevanje požarov v objektih in na gradbiščih.

22.

I. N. je bil 30. junija 2019 na podlagi zgoraj navedene mednarodne tiralice prijet na hrvaškem mejnem prehodu. Na meji se je I. N. identificiral z islandsko potno listino za begunce (št. […]), veljavno od 25. februarja 2019 do 25. februarja 2021.

23.

I. N. je bil 1. julija 2019 priveden pred preiskovalnega sodnika pri Županijski sud u Zagrebu (okrožno sodišče v Zagrebu, Hrvaška). Županijski sud u Zagrebu (okrožno sodišče v Zagrebu) je 1. julija 2019 za I. N. odredilo izročitveni pripor v skladu s členom 47 ZOMPO. I. N. ostaja v priporu, saj njegove pritožbe niso bile uspešne.

24.

Konzularna služba, služba za vizumske zadeve in tujce pri ministrstvu za zunanje in evropske zadeve Republike Hrvaške, je 1. avgusta 2019 Županijski sud u Zagrebu (okrožno sodišče v Zagrebu) poslala noto veleposlaništva Islandije, v kateri je navedeno, da ima I. N. islandsko državljanstvo in stalno prebivališče (permanent residence) na Islandiji. V noti je navedeno, da je I. N. pridobil islandsko državljanstvo 19. junija 2019. Pred pridobitvijo državljanstva je bil imetnik potne listine za begunce (št. […]). V tej noti je bilo tudi navedeno, da islandska vlada želi, da se I. N. v najkrajšem možnem času zagotovi varen prehod (safe passage) na Islandijo.

25.

Županijski sud u Zagrebu (okrožno sodišče v Zagrebu) je 6. avgusta 2019 prejelo zahtevo generalnega državnega tožilstva Ruske federacije za izročitev I. N. Ruski federaciji v skladu z določbami Evropske konvencije o izročitvi. ( 23 ) Izročitev je bila zahtevana zaradi kazenskega pregona zaradi devetih kaznivih dejanj pasivne korupcije iz člena 290(3) kazenskega zakonika Ruske federacije in petih kaznivih dejanj pasivne korupcije iz člena 290(5)(a) kazenskega zakonika Ruske federacije. V utemeljitev zahteve za izročitev je bila predložena tudi dokumentacija v skladu z določbami Evropske konvencije o izročitvi, saj med Hrvaško in Rusijo ni bil sklenjen sporazum o izročitvi.

26.

V zahtevi je bilo navedeno, da generalno državno tožilstvo Ruske federacije zagotavlja, da namen zahteve za izročitev ni pregon I. N. iz političnih razlogov zaradi njegove rase, vere, državljanstva ali stališč in da bo imel na voljo vse možnosti za obrambo, vključno s pomočjo odvetnika, ter da ne bo podvržen mučenju, krutemu in nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju, ki krši človekovo dostojanstvo.

27.

Senat Županijski sud u Zagrebu (okrožno sodišče v Zagrebu), ki je odločal o zadevi, je 5. septembra 2019 presodil, da so zakonski pogoji za izročitev tujca I. N. zaradi kazenskega pregona, določeni v členih 33, 34 in 37 ZOMPO, izpolnjeni.

28.

I. N. je 30. septembra 2019 vložil pritožbo pri predložitvenem sodišču. Kot je navedeno v predložitveni odločbi, je I. N. poudaril, da obstaja konkretno, resno in razumno predvidljivo tveganje, da bo v primeru izročitve podvržen mučenju ter nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. V pritožbi je med drugim navedel, da mu je bil status begunca na Islandiji priznan ravno zaradi konkretnega pregona v Rusiji, da je imetnik veljavne islandske potne listine za begunce ter da je Županijski sud u Zagrebu (okrožno sodišče v Zagrebu) z izpodbijanim sklepom de facto odpravilo mednarodno zaščito, ki mu je bila odobrena na Islandiji. Poleg tega je trdil, da Županijski sud u Zagrebu (okrožno sodišče v Zagrebu) napačno razložilo sodbo Sodišča v zadevi Petruhhin ( 24 ).

29.

V skladu s sodno prakso predložitvenega sodišča je treba zahtevo za izročitev zavrniti, če obstaja dejansko tveganje, da bi bila v primeru izročitve oseba, katere izročitev se zahteva, podvržena mučenju ali nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju. V predložitveni odločbi je pojasnjeno, da bodo ti vidiki preizkušeni v okviru pritožbenega postopka.

30.

Vendar se predložitvenemu sodišču porajajo dvomi o tem, ali je treba pred sprejetjem odločbe o zahtevi za izročitev na podlagi določb prava Unije o tej zahtevi obvestiti Islandijo, da bi se tej državi omogočilo, da morebiti zaprosi za predajo svojega državljana, da bi sprožila postopek zaradi izognitve nevarnosti nekaznovanja.

31.

Glede na to, da obstajajo dvomi o uporabi prava Unije, je predložitveno sodišče 26. novembra 2019 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

32.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 5. decembra 2019, pri čemer je bilo odločeno, da se bo obravnaval po nujnem postopku predhodnega odločanja.

33.

Pisna stališča so Sodišču predložili I. N., državno tožilstvo, Republika Hrvaška in Evropska komisija. Obravnave, ki je potekala pred Sodiščem 31. januarja 2020, so se udeležili I. N. in Komisija ter Helenska republika, Republika Irska, Republika Islandija, Kraljevina Norveška in Nadzorni organ EFTA (v nadaljevanju: ESA).

34.

I. N. trdi, da so islandski organi ugotovili, da je pred pristojnimi ruskimi organi pričal proti svojim nadrejenim v javni upravi v zvezi z njihovo koruptivno dejavnostjo, vendar je bil zaradi zvez nadrejenih višjih uradnikov v javni upravi kazenski pregon namesto zoper njih sprožen zoper njega.

35.

I. N. trdi, da je kazenski pregon nezakonit in nejasen ter da Hrvaška krši člen 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). I. N. navaja, da je njegov status begunca še vedno veljaven in bi ga bilo treba upoštevati. I. N. opozarja tudi, da ne more zaprositi za azil v skladu s hrvaškim pravom, ker mu je bil azil že odobren, sodna praksa Ustavni sud Republike Hrvatske (ustavno sodišče Republike Hrvaške) iz leta 2018 pa obvezuje hrvaška sodišča, da upoštevajo priznanja mednarodne zaščite v skladu z Uredbo Dublin III ( 25 ).

36.

Pojem enakega obravnavanja v zvezi s štirimi svoboščinami naj bi bil bistven za odnose med državami članicami EGP in Unije (glej petnajsto uvodno izjavo Sporazuma o EGP in člen 4 tega sporazuma), enako pa naj bi veljalo za enotno razlago Sporazuma o EGP in zakonodaje Unije. Cilj je homogenost med sistemoma (člen 105 EGP).

37.

I. N. dodaja, da se sodna praksa Sodišča v zvezi s členom 18 PDEU uporablja po analogiji, saj je ta določba vsebinsko povzeta v členu 4 Sporazuma o EGP. Tako naj bi bilo treba osebo v položaju, ki spada na področje uporabe Sporazuma o EGP, ne glede na njeno državljanstvo obravnavati enako, ( 26 ) postopek v glavni stvari pa naj bi spadal na področje uporabe člena 36 Sporazuma o EGP, ki v bistvu povzema člen 56 PDEU o svobodi opravljanja storitev. Če se državljani EGP ne bi mogli sklicevati na zaščito pred izročitvijo v skladu s sodbo Petruhhin ( 27 ), naj bi redkeje uporabljali storitve turističnih operaterjev, ki ponujajo potovanja po Evropi.

38.

I. N. dodaja, da prosto gibanje gospodarsko neaktivnih oseb v EGP, ki jih ne zajema ena od štirih svoboščin, včasih spada na področje uporabe Sporazuma o EGP, ker je bila Direktiva 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ( 28 ) vključena v pravo EGP s Sklepom skupnega odbora EGP št. 158/2007 z dne 7. decembra 2007 o spremembi Priloge V (Prosto gibanje delavcev) in Priloge VIII (Pravica do ustanavljanja) k Sporazumu o EGP ( 29 ). Sodišče EFTA naj bi v sodbah Gunnarsson ( 30 ) in Jabbi ( 31 ) Direktivo 2004/38 razlagalo široko, da bi nadomestilo odsotnost določbe prava EGP, ki bi ustrezala členu 21 PDEU o državljanstvu.

39.

I. N. trdi, da je izogibanje nekaznovanju zakonit cilj, ki upravičuje omejevanje temeljnih svoboščin, vendar je mogoče isti cilj doseči z manj omejevalnimi sredstvi, kot je izročitev ( 32 ), ter se sklicuje na Sporazum o postopku predaje med Unijo, Islandijo in Norveško ( 33 ), ki po vsebini skoraj povsem ustreza Okvirnemu sklepu Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami ( 34 ). I. N. opozarja na podobnost opredelitve evropskega naloga za prijetje v členu 1 Sklepa 2002/584/PNZ in členu 2(5) Sporazuma o postopku predaje ( 35 ).

40.

Državno tožilstvo trdi, da je I. N., ker Islandija ni država članica Evropske unije, na datum prijetja užival pravice, ki izhajajo iz Sporazuma o EGP, ne pa tudi pravic, ki izhajajo iz PDEU v zvezi z državljani držav članic Unije. Pravica do prostega gibanja v okviru Sporazuma o EGP naj bi bila ožja od pravic, ki jih določa člen 21 PDEU, in pravice do prostega gibanja iz Sporazuma o EGP naj se ne bi nanašale na izročitev. Zato naj se načelo prepovedi diskriminacije iz člena 4 Sporazuma o EGP v postopku v glavni stvari ne bi uporabljalo. ( 36 )

41.

Poleg tega naj v hrvaških postopkih izročanja ne bi obstajala praksa, v skladu s katero bi obtoženega vrnili v državo, katere državljan je, namesto da bi ga poslali v državo, ki zahteva izročitev. To naj ne bi bil manj omejevalen ukrep v smislu sodbe Petruhhin, ker se z njim podaljša trajanje izročitvenega pripora. Islandije naj torej ne bi bilo treba obvestiti o postopku za izročitev, s katerim je tako ali tako seznanjena.

42.

Irska je na obravnavi Sodišču predlagala, naj ponovno razmisli o sodbi Petruhhin in uporabi pristop, ki ga je v tej zadevi uporabil generalni pravobranilec Y. Bot ( 37 ) in v skladu s katerim nedržavljani in državljani niso v primerljivih položajih, ko gre za pravila, ki izključujejo izročitev tretjim državam; kazenski pregon državljanov v domačih državah članicah je namenjen preprečitvi nekaznovanosti. V zvezi s ponovno preučitvijo preudarkov iz sodbe Petruhhin se Irska sklicuje zlasti na točke 47, 48 in 49.

43.

Grčija je na obravnavi trdila, da bi bilo treba uporabiti načela iz sodbe Petruhhin. I. N. naj bi uveljavljal svoje pravice do prostega gibanja in ne bi smel biti diskriminiran na podlagi državljanstva, čeprav Grčija ne izključuje, da ima lahko izročitev tretji državi legitimen namen, kot je preprečevanje nekaznovanosti. Za predložitveno sodišče naj bi bilo pomembno, da oceni, zakaj je bil I. N. podeljen status begunca. Grčija se je sklicevala na člene 3, 4, 28 in 36 EGP. ( 38 )

44.

ESA je na obravnavi poudaril, da je EGP pravni red sui generis, ki temelji na medsebojnem zaupanju in sodelovanju, zanj pa je značilna bližina skupnih temeljnih vrednot držav Unije in Efte. ( 39 ) Klavzula o dobri veri iz člena 3 Sporazuma o EGP naj bi ustrezala členu 4 PEU. Za sistem naj bi bilo značilno dinamično usklajevanje vsebinskih določb in države Efte naj bi bile enakovredne državam članicam Unije, ko gre za zakonodajne predloge Komisije (člen 99(1) Sporazuma o EGP); šlo naj bi za neprekinjeni proces posvetovanj (člen 99(3) Sporazuma o EGP). Ustrezni akti Unije naj bi se dodali Sporazumu o EGP in postali pravni red, če niso prilagojeni (člen 102 Sporazuma o EGP). Homogenost naj bi bila zagotovljena s členoma 6 in 105 Sporazuma o EGP. Sodna praksa Sodišča EFTA in Sodišča Evropske unije naj bi krepila to dinamično usklajevanje, razlike med pravnima redoma pa naj ne bi zajemale njunih temeljnih področij in vrednot.

45.

ESA je tako trdil, da je je Hrvaška omejila pravice I. N. do prostega gibanja in da se sodba Petruhhin v enaki meri uporablja za državljane EGP. Z uporabo člena 4 Sporazuma o EGP naj bi bil v povezavi z ustrezno določbo EGP o prostem gibanju dosežen enak rezultat.

46.

ESA se je skliceval tudi na Sklep Sodišča z dne 6. septembra 2017, Peter Schotthöfer & Florian Steiner ( 40 ). Državljani Unije in državljani držav EGP, ki se prosto gibajo, naj bi bili zaščiteni pred izročitvijo tretjim državam, ki bi vključevala izpostavljenost nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, kot je opredeljeno v členu 19 Listine.

47.

ESA navaja, da sodba Schotthöfer pomeni absolutno načelo in da bi morala Hrvaška zaupati oceni Islandije glede posledic izročitve. Predpostavljati naj bi morala, da so razlogi za priznanje azila upravičeni. ( 41 ) Ti razlogi naj z dodelitvijo islandskega državljanstva I. N. ne bi izginili. ESA ugotavlja, da se islandsko pravo sklicuje na člen 15 Direktive o pogojih ( 42 ). Trdi, da člen 21 PDEU ne more zmanjšati pravic do prostega gibanja, ki so sicer zagotovljene v okviru prava EGP, in da v pravnem redu o prostem gibanju ni razlike glede na to, ali razlog za omejitev izhaja iz civilnega, kazenskega ali javnega prava.

48.

Islandija je na obravnavi podrobneje predstavila potovanje I. N. Z ženo in dvema otrokoma naj bi z Islandije letel na Dunaj in se nato z avtobusom odpeljal proti Zagrebu, saj naj bi načrtoval dopust na hrvaški obali.

49.

Islandija trdi, da se sodba Petruhhin uporablja v postopku v glavni stvari, ker je člen 36 Sporazuma o EGP o storitvah enakovreden členu 56 PDEU ter ker je bilo v sodbi Sodišča v zadevi Cowan (C‑186/87) ( 43 ) ugotovljeno, da turistične storitve spadajo med storitve in je Direktiva 2004/38 vključena v pravo EGP. Napotuje tudi na sodbo Sodišča EFTA v zadevi Wahl/Islandska država ( 44 ) in trdi, da je člen 4 Sporazuma o EGP enakovreden členu 18 PDEU.

50.

Islandija meni, da bi ji Hrvaška morala zagotoviti potrebne informacije za odločitev, ali naj Islandija I. N. kazensko preganja, in nato predati I. N. v skladu s Sporazumom o postopku predaje ( 45 ).

51.

Islandski direktorat za priseljevanje naj bi 8. junija 2015 mednarodno zaščito podelil na podlagi pričevanja, ki naj bi bilo podrobno, brez protislovij, jasno, dosledno, verodostojno in realno. Podelitev zaščite naj bi temeljila tudi na splošnem stanju človekovih pravic v Rusiji v tistem času, kot se je odražalo v poročilih nacionalnih in mednarodnih nevladnih organizacij, razširjeni korupciji v upravi in pravosodju ter neobičajno nizki stopnji uspešnosti pritožb na kazenskem področju (1 %). Islandija naj bi se zavedala rdeče tiralice zoper I. N. v zvezi s kaznivim dejanjem, ki naj bi ga zagrešil, ko mu je podelila mednarodno zaščito. Na vprašanja Rusije o kraju, kjer je I. N., naj bi se ne odzvala. Od leta 2015 naj bi bila mednarodna zaščita priznana 12 ruskim državljanom od 47, ki so podali prošnjo. Od tega naj bi se štirje primeri nanašali na I. N. in njegovo družino.

52.

Islandija je na obravnavi dalje trdila, da je treba tudi v okviru EGS upoštevati Listino ( 46 ) in da je treba I. N. zaščititi pred sistemskimi težavami v ruskem pravosodju ( 47 ).

53.

Na vprašanje, kaj je mišljeno z zahtevo za „varen prehod“, je Islandija odgovorila, da je islandsko veleposlaništvo v Berlinu 24. julija 2019 prejelo verbalno noto, da je bila I. N. prejšnji mesec odvzeta prostost. Veleposlanik je na noto odgovoril v skladu z Dunajsko konvencijo o konzularnih odnosih ( 48 ), da vlada želi, da se postopki izpeljejo hitro in da se čim prej zagotovi varen prehod. Takrat Sporazum o postopku predaje ni veljal. ( 49 )

54.

Islandija je izjavila, da je morda pristojna za sojenje I. N. v skladu s členom 6 islandskega kazenskega zakonika, vendar mora o tem odločiti neodvisno državno tožilstvo. Islandija v skladu z nacionalnim zakonom o izročitvi I. N. kot svojega državljana ne more izročiti.

55.

Norveška je na obravnavi trdila, da v Sporazumu o EGP ni določbe, ki bi bila enakovredna členu 21 PDEU. Upoštevne določbe EGP naj bi bile členi 4, 28 in 36, vendar naj bi moralo samo predložitveno sodišče odločiti, katere svoboščine veljajo, če sploh, in naj ne bi bilo mogoče predpostaviti, da je I. N. prejemnik storitev, temveč bi moralo tudi o tem vprašanju odločiti hrvaško sodišče. Tudi Direktiva 2004/38 naj ne bi bila upoštevna. Ta ne ureja zahtev za izročitev. Kazenske zadeve naj ne bi spadale na področje uporabe Sporazuma o EGP.

56.

Norveška opozarja, da je vrhovno sodišče Norveške v okviru še nerešene zadeve Cambell ( 50 ) prosilo Sodišče EFTA, naj razveljavi svojo odločitev v sodbi Jabbi ( 51 ), v kateri je ugotovilo, da bi bilo mogoče Direktivo 2004/38 razlagati tako, da podeljuje pravice, enake pravicam iz člena 21 PDEU. Norveška meni, da sodba Jabbi ni v skladu s členom 6 Sporazuma o EGP, in Sodišču predlaga, naj odloči, da pravice, ki temeljijo izključno na členu 21 PDEU, ne spadajo na področje uporabe Sporazuma o EGP, ker v njem ni ustrezne določbe.

57.

V zvezi s prvim vprašanjem je Norveška trdila, da je Sporazum o postopku predaje med Islandijo in Norveško običajna mednarodna pogodba, ki ni del prava EGP in je ni mogoče razlagati enako kot Okvirni sklep o ENP ( 52 ). Kontekst in cilj naj bi bila drugačna, čeprav je besedilo podobno. V sodbi Petruhhin naj bi bila poudarjena kontekst in namen.

58.

V sodbi Petruhhin naj bi bilo ugotovljeno, da je neenako obravnavanje mogoče utemeljiti s preprečevanjem nekaznovanosti in da morajo biti ukrepi primerni za dosego tega cilja. Preveriti pa naj bi bilo treba, ali obstaja ukrep, ki je manj omejevalen glede prostega gibanja, vendar je za preprečitev nekaznovanosti enako učinkovit kot izročitev. ( 53 )

59.

Norveška meni, da Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje nacionalnim sodiščem omogoča dajanje takšne prednosti, Sporazum o postopku predaje pa ne, ker ima drugačen cilj in kontekst in ne vsebuje cilja medsebojnega zaupanja, kakršnega ima Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje ( 54 ), ali cilja iz člena 3(2) PEU (glej sodbo Petruhhin). V sodbi Petruhhin naj bi se Sodišče zaradi dajanja take prednosti sklicevalo tudi na člen 1(2) Okvirnega sklepa o evropskem nalogu za prijetje, v Sporazumu o postopku predaje pa naj ne bi bilo podobne določbe, saj naj bi bilo v njegovi preambuli le sklicevanje na „medsebojno zaupanje“. Člen 3 EGP naj bi zahteval, da države pogodbenice Sporazuma o EGP olajšajo sodelovanje, ne bi pa naj vseboval dodatnih zahtev iz člena 4 PEU. Člen 19(1) Sporazuma o postopku predaje naj bi zahteval oceno vseh upoštevnih okoliščin, zlasti tistih iz člena 1 Sporazuma.

60.

V zvezi z drugim vprašanjem naj bi bile temeljne pravice del prava EGP, ( 55 ) člen 19 Listine pa naj bi prepovedoval izgon v primeru nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. ( 56 ) Norveška meni, da mora predložitveno sodišče oceniti dokaze o dejanskem tveganju za izpostavljenost nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju po izročitvi Rusiji ( 57 ) ter upoštevati odločitev islandskih organov o priznanju statusa begunca in dokaze, na katere so se pri tej odločitvi oprli.

61.

Hrvaška trdi, da člena 28 in 36 Sporazuma o EGP ustrezata členoma 45 in 56 PDEU ( 58 ), ter opozarja, da člen 21 PDEU vključuje ljudi, ki potujejo v druge države članice iz razlogov, ki niso povezani z gospodarsko dejavnostjo. Člen 21 PDEU naj bi se uporabljal za državljane držav EGP, saj Direktiva 2004/38 ni omejena na gospodarske dejavnosti.

62.

Ker je I. N. izvrševal pravice do prostega gibanja, naj bi njegove okoliščine spadale na področje uporabe Pogodb v smislu člena 18 PDEU in prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva ( 59 ), ki ustreza členu 4 Sporazuma o EGP.

63.

Hrvaška trdi, da je glede na sodbo Petruhhin ( 60 ) treba uporabiti vse ukrepe medsebojne pomoči in sodelovanja, ki obstajajo v kazenskem pravu, da se prepreči nekaznovanost in da se uporabijo ukrepi, ki najmanj omejujejo prosto gibanje. V ta namen Hrvaška napotuje na področje uporabe določb schengenskega pravnega reda iz člena 6 Protokola št. 19 k schengenskemu pravnemu redu, vključenemu v okvir prava Unije, ki se uporabljajo za Islandijo in Norveško.

64.

Hrvaška napotuje na Konvencijo o izvajanju schengenskega sporazuma. ( 61 ) Temeljni cilj tega sporazuma naj bi bila vzpostavitev prostora svobode, varnosti in pravice, ki zagotavlja prosto gibanje oseb za državljane Unije in tujce, ki so na ozemlju Unije.

65.

Konvencija o izvajanju schengenskega sporazuma naj bi predvidevala uvedbo temeljnih določb o medsebojni pomoči v kazenskih zadevah (naslov III o policiji in varnosti, poglavje 2), od katerih je trenutno odvisen razvoj medsebojne pravne pomoči v kazenskih zadevah. Schengenski pravni red naj bi vključeval tudi schengenski informacijski sistem. ( 62 )

66.

Zato Hrvaška trdi, da bi bilo treba dati prednost izmenjavi informacij z državo članico, katere državljan je zadevna oseba, da bi se tej državi članici omogočila kazenski pregon te osebe za dejanja, storjena zunaj nacionalnega ozemlja, če je za to pristojna, ter izdaja naloga za prijetje v skladu s Sporazumom o postopku predaje.

67.

Nazadnje Hrvaška trdi, da je načelo nevračanja in neizpostavljanja nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju temeljno načelo mednarodnega begunskega prava. Če bi I. N. zaprosil za azil na Hrvaškem, naj bi mu bil ta zavrnjen v skladu s členom 43(1) hrvaškega zakona o mednarodni zaščiti, ker mu je mednarodno zaščito že podelila država članica EGP.

68.

Hrvaška opozarja, da Islandija uporablja Uredbo Dublin III ( 63 ) in je vključena v sistem Eurodac ( 64 ). Zato, trdi Hrvaška, je mogoče priznati, da Islandija spoštuje pravila Unije o azilu in mednarodni zaščiti. Islandija je leta 2014 sklenila sporazum z Evropskim azilnim podpornim uradom ( 65 ) o načinu njenega sodelovanja. ( 66 )

69.

Hrvaška trdi, da je zato, čeprav trenutno v EGP ni sistema vzajemnega priznavanja odločb o azilu, pravni okvir opredeljen s skupnim evropskim azilnim sistemom, pogoji za azil pa so po državah enotni.

70.

Komisija drugače kot Hrvaška meni, da je za rešitev spora bolj upošteven položaj Islandije kot pogodbenice Sporazuma o EGP kot njeno članstvo v schengenskem območju. Komisija trdi, da nekatere določbe Sporazuma o EGP pripeljejo do enakega rezultata, kakršen je tisti v sodbi Petruhhin. Na obravnavi je priznala, da nekateri gradniki sestavljanke iz sodbe Petruhhin v postopku v glavni stvari manjkajo, na primer dejstvo, da I. N. ni državljan Unije, vendar naj bi bilo te mogoče to nadomestiti z drugimi določbami Sporazuma o EGP.

71.

Komisija opozarja, da je v skladu s členom 1 Sporazuma o EGP njegov cilj „z enakimi pogoji konkurence in spoštovanjem istih pravil spodbujati stalno in uravnoteženo krepitev trgovinskih in ekonomskih odnosov med pogodbenicami, da bi ustvarili homogen Evropski gospodarski prostor“.

72.

Komisija navaja Skupno izjavo pogodbenic k Sklepu Skupnega odbora EGP št. 158/2007 o vključitvi Direktive 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta v Sporazum o EGP, ( 67 ) ki Direktivo 2004/38 vključuje v pravo EGP. Med drugim trdi, da pojem državljanstva Unije v pravu EGP nima ustreznice in da Sporazum o EGP ne zagotavlja podlage za politične pravice državljanov EGP.

73.

Vendar naj bi bile vse pravice in svoboščine iz Direktive 2004/38 vključene v pravo EGP. Državljani držav EGP naj bi imeli pod določenimi pogoji pravico do gibanja v EGP in prebivanja v državi pogodbenici EGP do tri mesece, brez diskriminacije, tudi če niso gospodarsko aktivni. ( 68 ) Komisija meni, da mora predložitveno sodišče odločiti, ali položaj I. N. spada na stvarno področje uporabe člena 28 ali 36 Sporazuma o EGP in Direktive 2004/38, pri tem pa opozarja, da je I. N. morda kot turist izkoristil svojo pravico do prejemanja storitev. ( 69 ) Komisija trdi, da I. N. v vsakem primeru spada na področje uporabe Sporazuma o EGP, ker je potoval z Islandije na Hrvaško. Zato naj bi bil upravičen do zaščite pred diskriminacijo (člen 4 EGP in člen 18 PDEU).

74.

Komisija meni, da sodba Sodišča v zadevi Petruhhin v bistvu ni temeljila na abstraktnem pojmu državljanstva, temveč na pravicah do prostega gibanja in členu 18 PDEU. Komisija dalje trdi, da je bilo izhodišče za aktiviranje postopka iz sodbe Petruhhin v sodbi Pisciotti ( 70 ) obstoj diskriminacije v skladu s členom 18 PDEU, ki ustreza členu 4 Sporazuma o EGP.

75.

Komisija trdi, da je koristno primerjati sodbo Sodišča v zadevi O. in B. ( 71 ) ter sodbo Sodišča EFTA v zadevi Jabbi ( 72 ). V sodbi O. in B. je Sodišče iz člena 21 PDEU izpeljalo pravico, da državljan tretje države, ki je družinski član državljana Unije, lahko ostane v državi članici izvora zadnjenavedenega. Sodišče EFTA je v sodbi Jabbi prišlo do enakega zaključka z uporabo Direktive 2004/38 za državljane EGP, ki niso gospodarsko aktivni, čeprav je Sodišče v sodbi O. in B. tako uporabo Direktive 2004/38 zavrnilo.

76.

Komisija opozarja, da Sporazum o EGP priznava „privilegiran[e] odnos[e] med Evropsko skupnostjo, njenimi državami članicami in državami Efte“, ki temeljijo na „bližini, tradicionalnih skupnih vrednotah“ ( 73 ) in „skupnih pravilih“ ( 74 ), pri čemer je cilj pogodbenic, „da dosežejo in ohranijo enotno razlago in uporabo tega sporazuma in tistih določb zakonodaje Skupnosti, ki so po svoji vsebini povzete“ v Sporazumu o EGP, in „da dosežejo enako obravnavo posameznikov in gospodarskih subjektov v zvezi s štirimi svoboščinami“ ( 75 ). Člena 105 in 106 Sporazuma o EGP naj bi določala enotno razlago. ( 76 )

77.

Komisija ugotavlja, da bi bilo zato treba slediti načelom iz sodbe Petruhhin, saj imajo islandski organi na voljo instrument, ki je enakovreden evropskemu nalogu za prijetje ( 77 ), to je Sporazum o postopku predaje. Komisija meni, da morajo hrvaški organi Islandijo obvestiti o prejemu zahteve Rusije za izročitev in ji tako omogočiti, da zahteva vračilo te osebe, če lahko Islandija svojega državljana kazensko preganja na podlagi Sporazuma o postopku predaje. Hrvaška naj bi morala dati prednost temu zahtevku. ( 78 ) Ko ga prejme, naj bi morala I. N. predati Islandiji.

78.

Na začetku velja poudariti, da se v postopku v glavni stvari uporablja sedem pravnih sistemov. Trije nacionalni pravni sistemi, to so sistemi Islandije, Hrvaške in Rusije, ter trije mednarodni sistemi Evropske unije, Sveta Evrope in Evropskega gospodarskega prostora skupaj z univerzalnimi pravnimi instrumenti mednarodnega javnega prava, kot je Ženevska konvencija o statusu beguncev ( 79 ). Ti sistemi se prekrivajo v nizu koncentričnih krogov, pri čemer noben ne prevlada nad drugimi, razen če v izrednih okoliščinah kateri od njih, vendar ne sistem Rusije ali Islandije, ne poseže v primarnost, enotnost in učinkovitost prava Unije. ( 80 )

79.

Vendar se v postopku v glavni stvari to vprašanje neposredno ne postavlja. Nadnacionalni pravni red, ki je značilen za Unijo, kot dodatni ustavni red torej ni hierarhično nadrejen ali podrejen redu predložitvenega sodišča ( 81 ) ali kateremu koli drugemu od prekrivajočih se pravnih redov. Ti pravni redi sinergično vplivajo drug na drugega. ( 82 )

80.

Skratka, če te pravne sisteme, ki sestavljajo pravni okvir v tej zadevi, razvrstimo, je vsak od njih interhierarhičen, vendar ne tvori intrahierarhične celote.

81.

Prva naloga Sodišča je tako opredeliti zakonske predpise, ki mu bodo omogočili podati odgovore na vprašanja za predhodno odločanje v okviru tega, kar je bilo opisano kot sodelovanje evropskih ustavnih sodišč na več ravneh ( 83 ), in sicer tega sodišča, Evropskega sodišča za človekove pravice in v tem primeru Vrhovni sud Republike Hrvatske (vrhovno sodišče Republike Hrvaške). ( 84 ) V postopku v glavni stvari se je tem trem namreč pridružilo še četrto zaradi upoštevnosti vloge Sodišča EFTA in njegove pristojnosti za rešitev spora.

82.

Čeprav v PDEU ni izrecne določbe, ki bi ustrezala členu 6 Sporazuma o EGP, ( 85 ) je Sodišče, potem ko je navedlo, da je bil eden od glavnih ciljev Sporazuma o EGP razširiti notranji trg, vzpostavljen v Uniji, na države pogodbenice Efte, ugotovilo, da ima več določb Sporazuma o EGP namen „zagotoviti čim enotnejšo razlago tega sporazuma za celoten EGP […] Pri tem na enotno razlago določb Sporazuma o EGP, ki so po vsebini enake določbam Pogodbe, v državah članicah pazi Sodišče.“ ( 86 ) Tako imenovano načelo homogenosti krepi vlogo EGP v ustavnem redu na več ravneh, ki ga tu analiziram. ( 87 )

83.

Ključni elementi spora, ki ga je treba rešiti, so: (1) obseg pravice do gibanja in prejemanja storitev ter prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva, ki ju varujeta PDEU (člena 56 in 18) ( 88 ) in Sporazum o EGP (člena 36 in 4); (2) objektivna utemeljitev za jasno omejitev te pravice; (3) predpisi in dejstva, ki so v okoliščinah postopka v glavni stvari upoštevni za objektivno utemeljitev, vključno s predpisi, ki izhajajo iz skupnega evropskega azilnega sistema, vlogo medsebojnega zaupanja in mednarodnim sporazumom, to je Sporazumom o postopku predaje; (4) zagotovitev temeljne pravice I. N., da ne bo izpostavljen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ali očitnemu odrekanju sodnega varstva, pred čimer ga varujejo člena 6 in 13 EKČP ter členi 4, 19 in 47 Listine ( 89 ).

84.

Glede določitve predpisov je mogoče na podlagi gradiva, ki je bilo Sodišču predloženo na obravnavi, v zvezi z dejavnostmi I. N. ob vstopu na hrvaško ozemlje, to je, da je bil na počitnicah (točka 48 zgoraj), sklepati, da je bil prejemnik storitev v skladu s členom 36 Sporazuma o EGP o svobodi opravljanja storitev. Sodišče je presodilo, da je člen 36 Sporazuma „podoben členu 56 PDEU“, tako da je treba omejitev iz člena 56 PDEU „načeloma šteti kot kršitev navedenega člena 36“. ( 90 ) Sodišče je ugotovilo tudi, da je besedilo člena 4 Sporazuma o EGP skoraj enako tistemu člena 18 PDEU, zato je treba ta člen in člen 18 PDEU „razlagati enotno“. ( 91 ) Spomniti je treba, da je bil I. N. diskriminiran na podlagi državljanstva v zvezi z varstvom pred izročitvijo, ko je prejemal turistične storitve.

85.

Pomembno je, da je Sodišče EFTA uporabilo sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi Cowan ( 92 ) za ugotovitev pravice do prejemanja storitev ( 93 ) in si je vprašanje prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva postavilo v tem okviru. To je mogoče prenesti na postopek v glavni stvari, v kateri mora o tej pravici namesto Sodišča EFTA presojati Sodišče Evropske unije.

86.

Dejansko je bila omejitev pravic I. N. do prejemanja turističnih storitev veliko hujša (odvzem prostosti v okviru kazenskega postopka zaradi izročitve v času počitnic) kot omejitev v sodbi Cowan ( 94 ). V zadnjenavedeni zadevi je šlo za zavrnitev upravičenosti do sredstev iz sklada za zagotovitev nadomestila za napad v času počitnic, do katere je prišlo po počitnicah.

87.

Dalje, kot je na obravnavi trdil ESA, dejstvo, da je do omejitve prišlo v okviru uporabe kazenskega prava, ni pomembno (točka 47 zgoraj), saj v sodni praksi Sodišča ni razlikovanja med omejitvami na podlagi civilnega, upravnega ali kazenskega prava. Temu bi dodal, da je bilo pred začetkom veljavnosti Sporazuma o EGP ugotovljeno, da predpisi kazenskega prava lahko povzročijo omejitve prostega gibanja ( 95 ) in da je Sodišče prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva že uporabilo v okviru kazenskih postopkov ( 96 ).

88.

Zaradi celovitosti dodajam, da v nasprotju s stališčem, ki ga je na obravnavi podala Norveška (točka 55 zgoraj), sodišča držav članic nimajo monopola glede ugotavljanja, za katero svoboščino gre v danem primeru, in da mora Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso predložitvenemu sodišču zagotoviti vse potrebne informacije v zvezi s pravom Unije, da lahko reši spor, o katerem odloča. ( 97 )

89.

Pri odgovarjanju na vprašanja za predhodno odločanje se bom torej skliceval na člena 36 in 4 Sporazuma o EGP (glej točko 124 spodaj).

90.

Zdaj, ko sem člena 36 in 4 Sporazuma o EGP opredelil kot ključna upoštevna predpisa, lahko razpravo o tem, ali je pravice, dodeljene državljanom Unije v členu 21 PDEU, mogoče prenesti na državljane EGP, pustimo ob strani, ne glede na razpravo o teh vprašanjih v stališčih. ( 98 ) Kot je na obravnavi opozoril agent ESA, člen 21 PDEU ne more zmanjšati pravic do prostega gibanja, ki so že zagotovljene v okviru Sporazuma o EGP (točka 47 zgoraj).

91.

Kakršen koli že je status pravic iz člena 21 PDEU v pravu Efte – vprašanje, ki ga bo Sodišče EFTA kmalu spet obravnavalo ( 99 ) (glej točko 56 zgoraj) – to ne vpliva na izid postopka v glavni stvari. ( 100 ) Naj bo tu dovolj, če zapišem, da se zdi skepsa glede upoštevnosti sodne prakse Sodišča, ki temelji izključno na členu 21 PDEU, katere izbor je podala Komisija (glej točko 75 zgoraj), utemeljena, glede na to, da je bil člen 21 PDEU vstavljen z Lizbonsko pogodbo leta 2007, dolgo po začetku veljavnosti Sporazuma o EGP 1. januarja 1994. ( 101 )

92.

Pravica do svobodnega opravljanja turističnih storitev je v skladu s pravom EGP pogojena z objektivno utemeljitvijo, ( 102 ) enako kot v okviru člena 56 PDEU. Ali se lahko Hrvaška sklicuje na preprečevanje nekaznovanosti kot objektivno utemeljitev za omejitev pravic I. N. do prostega gibanja v skladu s členom 36 Sporazuma o EGP s tem, da ga pripre zaradi izročitve, čeprav hrvaški državljani niso obravnavani na enak način?

93.

Šele tu postane sodba Petruhhin ( 103 ) upoštevna za postopek v glavni stvari, čeprav se zdi, da je bila ključni element v postopkih pred hrvaškimi sodišči in je zato morda pretirano vplivala na vsebino spisa.

94.

Sodišče je v sodbi Petruhhin ugotovilo, da je treba preprečevanje nevarnosti nekaznovanosti osebe, ki je zagrešila kaznivo dejanje, načeloma „v skladu s pravom Unije šteti za legitimen [cilj]“ ( 104 ), ta načelna odobritev preprečevanja nevarnosti nekaznovanosti kot utemeljitve za omejitev prostega gibanja pa je bila ponovno navedena v poznejših sodbah Pisciotti ( 105 ) in Raugevicius ( 106 ).

95.

Zdi se, da nujna homogenost prava EGP in Unije zahteva pritrditev pristojnosti Hrvaške, da se pri odvzemu prostosti I. N. in njegovi izročitvi opre na preprečevanje nevarnosti nekaznovanosti. Ker lahko omejitve prostega gibanja temeljijo na kazenskem pravu, bi bilo nelogično, če bi državi članici prepovedali sklicevanje na preudarke, ki prav tako izhajajo iz kazenskega prava, pri utemeljevanju teh omejitev.

96.

Vendar gre za vprašanje, ki se razlikuje od vprašanja, ali je v vseh okoliščinah postopka v glavni stvari dosedanje ravnanje hrvaških organov „[mogoče upravičiti z] objektivni[mi] razlogi […], [ki] so nujni za varstvo interesov, ki jih želijo zagotoviti, in [le] če teh ciljev ni mogoče doseči z manj omejevalnimi ukrepi“. ( 107 )

97.

Prvič, strinjam se s trditvami, ki jih je na obravnavi podala Norveška, da se načelo medsebojnega zaupanja, ki se je v Evropski uniji razvilo po Lizbonski pogodbi iz leta 2007, v pravu EGP ne uporablja. Ne glede na naravo sui generis pravnega sistema EGP in tesne odnose med državami članicami Efte in Unije, ki jih je opisal ESA (točka 44 zgoraj), ter določbe Sporazuma o EGP o privilegiranem odnosu EGP z Unijo, ki jih je navedla Komisija (točka 76 zgoraj), ostaja dejstvo, da se je pojem medsebojnega zaupanja pred Lizbonsko pogodbo v relativnem smislu šele začel razvijati. ( 108 ) Kot ugotavlja Norveška (točka 59 zgoraj), v Sporazumu o EGP ni določbe, ki bi ustrezala členu 3(2) PEU.

98.

Vendar se ne strinjam z Norveško, ko trdi, da je Sodišče, ker se je v sodbi Petruhhin sklicevalo na evropski nalog za prijetje kot alternativo izročitvi, ki manj omejuje prosto gibanje, želelo ugotoviti, da je uporaba evropskega naloga za prijetje edina sprejemljiva alternativa, na katero se lahko sklicuje obtoženi, če država članica omejitev prostega gibanja utemeljuje s preprečevanjem nekaznovanosti.

99.

To potrjuje sodba Pisciotti, v kateri drugače kot v sodbi Petruhhin ni sklicevanja na določbe Okvirnega sklepa o evropskem nalogu za prijetje ( 109 ) glede medsebojnega sodelovanja (primerjaj trditve Norveške, navedene zgoraj v točkah od 57 do 59). V sodbi Pisciotti je bil namesto tega poudarek na razpoložljivosti mehanizma, ki omogoča dejanski učinkovit kazenski pregon obtoženega. Sodišče je razsodilo tako:

„V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da je treba dati prednost izmenjavi podatkov z državo članico, katere državljan je zadevna oseba, da se organom te države članice po potrebi omogoči, da za uvedbo kazenskega postopka izdajo evropski nalog za prijetje. Tako mora država članica, v kateri je državljan Unije, ki je državljan druge države članice, in ki ji tretja država, s katero je sklenila sporazum o izročitvi, poda zahtevo za izročitev, obvestiti državo članico, katere državljan je navedeni državljan, in glede na okoliščine primera tej državi članici na njeno prošnjo predati tega državljana v skladu z določbami Okvirnega sklepa 2002/584, če je ta država članica na podlagi svojega nacionalnega prava pristojna, da zoper to osebo uvede kazenski postopek za kazniva dejanja, izvršena zunaj njenega nacionalnega ozemlja (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2016, Petruhhin, C‑182/15, EU:C:2016:630, točki 48 in 50).“ ( 110 )

100.

Zato menim, da je bil v sodbi poudarek na razpoložljivosti alternative, ki zagotavlja preprečevanje nekaznovanosti v enaki ali podobni meri kot izročitev. V točkah od 119 do 123 spodaj bom preučil, ali ukrepi, ki jih je doslej sprejela Islandija, dosegajo ta prag.

101.

Čeprav priznavam, da je sodelovanje Hrvaške v schengenskem pravnem redu v skladu z ureditvijo njenega pristopa k Evropski uniji samo delno (točka 15 zgoraj) ( 111 ), Hrvaška sodeluje v skupnem evropskem azilnem sistemu. Ne le, da Hrvaška sodeluje pri Uredbi Dublin III ( 112 ) (posledice tega je Sodišče obravnavalo v sobi A. S. ( 113 )) in Uredbi Eurodac ( 114 ), prenesla je tudi Direktivo o pogojih ( 115 ), Direktivo o postopkih ( 116 ) in Direktivo o sprejemu ( 117 ), ki jih redno uporablja. Zato jo zavezuje člen 80 PDEU, v skladu s katerim za izvajanje skupnega evropskega azilnega sistema „velja načelo solidarnosti“.

102.

Splošne parametre, na katerih temelji sodelovanje v okviru Uredbe Dublin III tako za države članice kot za pridružene schengenske države, kot je Islandija, je obravnavala generalna pravobranilka E. Sharpston v sklepnih predlogih v zadevah A.S. in Jafari. ( 118 ) V zvezi s tem je navedla:

„Skupni evropski azilni sistem je bil zasnovan v okviru, v katerem je bilo razumno predpostavljati, da vse sodelujoče države – države članice ali tretje države – spoštujejo temeljne pravice, vključno s pravicami na podlagi Ženevske konvencije in Protokola iz leta 1967 ter EKČP […], in da si lahko države članice v zvezi s tem torej medsebojno zaupajo […] ,Zakonodajalec Unije je prav zaradi tega načela medsebojnega zaupanja sprejel [Uredbo Dublin II], da bi racionaliziral obravnavanje prošenj za azil in se izognil zasičenosti sistema z obveznostjo za organe držav, da obravnavajo več prošenj, ki jih je vložil isti prosilec, da bi povečal pravno varnost glede določitve države, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, in da bi se tako izognil ‚forum shopping‘, ker je glavni cilj vsega tega pospešiti obravnavanje prošenj v interesu prosilcev za azil in sodelujočih držav.‘ […] Ta vprašanja se dotikajo bistva pojma ,območje svobode, varnosti in pravice‘ […] ter zlasti skupnega evropskega azilnega sistema, ki temelji na medsebojnem zaupanju in domnevi, da druge države članice spoštujejo pravo Evropske unije in, natančneje, temeljne pravice […]“ ( 119 )

103.

V zvezi z Islandijo, tedanja Evropska skupnost je leta 2001 sklenila sporazum z Norveško in Islandijo o kriterijih in mehanizmih za določitev države, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, vložene na Islandiji ali Norveškem. ( 120 ) Zato je Islandija, kot je opozorila Hrvaška (točka 68 zgoraj), udeleženka pri Uredbi Dublin III in Uredbi Eurodac ( 121 ) ter na podlagi mednarodnega sporazuma sodeluje v okviru Evropskega azilnega podpornega urada, medtem ko je ESA navedel še (točka 47 zgoraj), da se islandsko pravo sklicuje na člen 15 Direktive o pogojih.

104.

Ti dejavniki skupaj s širšim sodelovanjem Islandije kot pridružene schengenske države pri schengenskem pravnem redu ( 122 ) Hrvaško in Islandijo zavezujejo k medsebojnemu zaupanju v zvezi z odločitvami na področju skupne evropske azilne politike in zlasti Uredbe Dublin III.

105.

Poudariti je treba, da medsebojno zaupanje v sodni praksi Sodišča ni omejeno na zaupanje glede spoštovanja temeljnih pravic prosilcev za azil in ustrezne uporabe Ženevske konvencije o statusu beguncev ( 123 ). Nanaša se na pravo Unije bolj na splošno ( 124 ), zato se predpostavlja, da je bila Uredba Dublin III na Islandiji pravilno uporabljena, oziroma je treba predpostaviti, kot je trdil ESA (točka 47 zgoraj), da je odločitev Islandije o azilu ustrezna, saj se šteje za sodelujočo državo, odgovorno v skladu s poglavjem III Uredbe Dublin, in je svojo odločitev tudi zagovarjala na obravnavi (točka 51 zgoraj). Ta pristop je tudi v skladu s prednostnimi nalogami in organizacijskimi zahtevami iz Uredbe Dublin III, kot jih je razložila generalna pravobranilka E. Sharpston v sklepnih predlogih, navedenih v točki 102 zgoraj (racionalizacija obravnavanja prošenj za azil, preprečevanje zasičenosti, spodbujanje pravne varnosti, preprečevanje izbiranja najugodnejše pristojne države (forum shopping)).

106.

Drži sicer, da je Sodišče učinkovanje medsebojnega zaupanja v okviru Uredbe Dublin III že ublažilo, in sicer samo z namenom zagotavljanja temeljnih pravic prosilcem za azil. ( 125 ) Vendar bi bilo aksiomatično, če bi bilo medsebojno zaupanje v okviru Uredbe Dublin III mogoče zmanjšati tako, da bi bile te pravice odvzete.

107.

To pomeni, da ima Hrvaška prav, ko trdi (točka 68 zgoraj), da je treba sprejeti, da Islandija spoštuje pravila Unije o azilu in mednarodni zaščiti, in da se pri obravnavi zadeve I. N. uporabljajo vsi mehanizmi sodelovanja med državama. ( 126 ) Medsebojno zaupanje v okviru skupnega evropskega azilnega sistema je tista vrsta medsebojnega zaupanja, ki ga je treba upoštevati pri ocenjevanju odziva Hrvaške na dosedanje zahteve Islandije glede načel iz sodbe Petruhhin, in ne medsebojno zaupanje v okviru sodelovanja v kazenskih zadevah v skladu s pravom Unije ali razširitev in razvoj pravil o dobri veri iz Sporazuma o EGP. V skladu s šesto uvodno izjavo Protokola (št. 19) o schengenskem pravnem redu ( 127 ) je treba z Islandijo in Norveško ohraniti „poseb[en] odnos[…]“.

108.

Temu je treba dodati, da na medsebojno zaupanje, ki ga mora Hrvaška izkazovati Islandiji, nikakor ne vpliva dejstvo, da je I. N. dobil islandsko državljanstvo. Prvič, dokumenti o priznanju statusa begunca I. N., ki jih je izdala Islandija, so bili še vedno veljavni, ko je prečkal hrvaško mejo. Drugič, I. N. ni mogel zaprositi za azil v skladu s hrvaško zakonodajo (točki 35 in 67 zgoraj) in Uredbo Dublin III ( 128 ), ker je že dobil azil v sodelujoči državi. Tretjič, priznanje azila na Islandiji je bilo še vedno upoštevno za zaščito I. N. pred ravnanjem, ki ga prepoveduje Ženevska konvencija o statusu beguncev, ( 129 ) in za preprečitev izbiranja najugodnejše pristojne države (forum shopping), kar je eden glavnih ciljev Uredbe Dublin III ( 130 ). Četrtič, status begunca I. N. ni bil preklican z nobenim od postopkov, ki so za to predvideni v pravu Unije. ( 131 )

109.

Res je, da člen 1(c) Ženevske konvencije o statusu beguncev v pododstavku (3) navaja pridobitev „nov[ega] državljanstv[a] in uživa[nje] varstv[a] države, katere državljanstvo je [oseba] pridobila“, kot eno od podlag za prenehanje statusa begunca. Vendar lahko glede na namen Konvencije prenehanje zaradi pridobitve državljanstva velja le, „če podlage za priznanje statusa begunca ni več in zaščita torej ni več potrebna ali upravičena“. ( 132 ) Kot je razvidno iz postopka v glavni stvari, posebnosti upravljanja skupnega evropskega azilnega sistema pomenijo, da lahko status begunca ostane „potreben“ za zagotavljanje zaščite tudi po pridobitvi novega državljanstva. To je kontekst, v katerem je treba razlagati člen 1(c), pododstavek (3), Ženevske konvencije o statusu beguncev in ki nasprotuje njegovi dobesedni razlagi. V preambuli Konvencije je navedeno, da „so Združeni narodi ob različnih priložnostih pokazali globoko skrb za begunce in da so si prizadevali beguncem zagotoviti najširše možno uživanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin“. ( 133 )

110.

Nenazadnje nič ne bi moglo biti bolj v nasprotju s temeljnimi pravicami I. N. kot umik zaščite, ki jo je dobil z uporabo Uredbe Dublin III s strani Islandije, zaradi pridobitve islandskega državljanstva.

111.

V smislu temeljnih pravic je cilj I. N. preprečiti, da bi bil podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju ter nepoštenemu sojenju. I. N. je zaradi prepovedi izročanja lastnih državljanov v skladu s hrvaško ustavo glede obojega obravnavan drugače kot hrvaški državljani.

112.

Na tej točki bi bilo morda koristno opozoriti, da je postopek v glavni stvari primer prekrivanja sinergij koncentričnih krogov, ki vključujejo vrsto zadevnih mednarodnih organizacij, ker so upoštevne materialne pravice v vseh treh pravnih instrumentih zaščitene podobno, čeprav bi lahko te instrumente, in sicer EKČP, Listino in Sporazum o EGP, sicer razumeli kot konkurenčne. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je del skupne evropske ustavne dediščine.

113.

Drži, da je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da „čeprav je Sodišče EFTA izrazilo stališče, da je treba določbe Sporazuma o EGP razlagati glede na temeljne pravice‘, da bi okrepili skladnost med pravom EGS in pravom Unije (glej med drugim sodbo Sodišča EFTA Yankuba Jabbi (E-28/15, (2016), točka 81)), Sporazum o EGP ne vključuje Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ali kakršnega koli sklicevanja na druge pravne instrumente z enakim učinkom, kot je Konvencija“. ( 134 )

114.

Vendar v okviru postopka v glavni stvari to preprosto ni pomembno, ker je dolžnost sodišč držav pogodbenic, da pred izročitvijo raziščejo tveganje za izpostavljenost nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, globoko ukoreninjena v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 3 EKČP. ( 135 ) Povezava s pravom Unije in Listino izhaja iz dejstva, da je Sodišče razsodilo, da „prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz člena 4 Listine ustreza tisti iz člena 3 EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s členom 52(3) Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija“ ( 136 ). Raven zaščite posameznih temeljnih pravic se lahko poveča z razširjenim področjem uporabe Listine (na primer morda v zvezi z varstvom lastnine v skladu s Listino, kot je izraženo v členu 17 Listine in izrecni navedbi intelektualne lastnine v njem), vendar v postopku v glavni stvari ni takega položaja.

115.

Povezava s pravom EGP izhaja iz dejstva, da je EKČP že dolgo uveljavljen in pomemben vir prava EGP, saj prva uvodna izjava Sporazuma o EGP navaja, da bo EGP zgrajen „na miru, demokraciji in človekovih pravicah“, kar zajema tudi obveznost pogodbenic Sporazuma o EGP, da spoštujejo temeljne pravice, kadar odstopajo od prava EGP. ( 137 )

116.

V okviru prava Unije in prava EKČP prepoved izročitve v primeru nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja velja za vse, ne glede na državljanstvo. To se kaže v besedi „nihče“ iz člena 19(2) Listine in ta določba v pravo Unije vpeljuje načela, ki jih je Evropsko sodišče za človekove pravice izpeljalo v okviru člena 3 EKČP. ( 138 ) To, da I. N. ni državljan Unije, tako ni upoštevno za uveljavljanje te materialne pravice glede na obseg njenega osebnega področja uporabe. Člen 19(2) se uporablja ne glede na diskriminacijo in državljanstvo Unije. ( 139 )

117.

Glede prepovedi izpostavitve nepoštenemu sojenju, pri katerem je zaradi sistemskih pomanjkljivosti kršen člen 47 Listine, Sodišče jo je dozdaj priznalo samo v okviru Unije in še tedaj zgolj v okviru evropskega naloga za prijetje. ( 140 ) Vendar, kot sem opozoril v sklepnih predlogih v zadevi Minister for Justice and Equality, ( 141 ) Evropsko sodišče za človekove pravice državam pogodbenicam prepoveduje izgon osebe, če je ta v namembni državi izpostavljena resnični nevarnosti, da bo podvržena očitnemu odrekanju sodnega varstva v nasprotju s členom 6 EKČP. ( 142 ) Zato menim, da stvarno področje uporabe člena 47 Listine zajema tudi položaj, v katerem je kdor koli, ne glede na državljanstvo ( 143 ), izpostavljen takemu odrekanju sodnega varstva v tretji državi, če njegov položaj spada na področje uporabe Listine. Tako je, ker člen 52(3) Listine določa, da je treba pravice iz Listine, ki ustrezajo pravicam iz EKČP, razlagati na enak način, pri čemer ima Unija diskrecijsko pravico, da zagotovi višjo raven varstva. Z drugimi besedami, če člen 6 EKČP prepoveduje izgon osebe, če je ta v nevarnosti, da bo podvržena očitnemu odrekanju sodnega varstva, mora to prepovedovati tudi člen 47 Listine.

118.

Položaj I. N. spada na področje uporabe Listine na dva načina. Prvič, tako v skladu s pravom EGP kot s pravom Unije na področju temeljnih pravic je odstopanje od prostega gibanja pogojeno s spoštovanjem temeljnih pravic. ( 144 ) Drugič, ker mora predložitveno sodišče upoštevati medsebojno zaupanje iz Uredbe Dublin III, je treba vse upoštevne določbe te uredbe, kot je člen 3(1) in njegova (implicitna) prepoved več prošenj za azil, razlagati in uporabljati v skladu z Listino. ( 145 )

119.

Na vprašanja za predhodno odločanje sem odgovoril v smislu, opisanem v točkah od 7 do 9 zgoraj, na podlagi pravnih načel, določenih v delu IV, in naslednjih pomembnih dejstev.

120.

Besede, uporabljene v drugem vprašanju, kažejo, da je Islandija zahtevala vrnitev I. N. „zaradi postopka, zaradi katerega se zahteva izročitev“. Vendar je Islandija z odgovori na vprašanja na obravnavi pojasnila, da sporočilo, ki ga je 24. julija 2019 poslalo islandsko veleposlaništvo v Berlinu, ni vsebovale takšne konkretne zahteve (točka 53 zgoraj). Poleg tega je agentka Islandije na obravnavi izjavila, da bi morala Hrvaška Islandiji predložiti dokumente, ki jih ima, da bi jih posredovali neodvisnemu islandskemu tožilstvu, ki bi preučilo možnost kazenskega pregona I. N. na Islandiji (točka 50 zgoraj). Vendar v spisu ni gradiva, v katerem bi bilo natančno navedeno, kdaj oziroma ali sploh je Islandija to zahtevala od Hrvaške.

121.

Prav tako ni navedeno, ali je bil spor med Hrvaško in Islandijo predložen Skupnemu odboru, ustanovljenemu v skladu s členom 3 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o kriterijih in mehanizmih za določitev države, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, vložene v državi članici, na Islandiji ali na Norveškem. ( 146 )

122.

Zato menim, da bi bilo prezgodaj, če bi Sodišče na drugo vprašanje odgovorilo pritrdilno in Hrvaški naložilo obveznost, da aktivno ukrepa za izpustitev I. N. na podlagi Sporazuma o postopku predaje ( 147 ). Če Islandija izda nalog za prijetje ( 148 ), bo moralo hrvaško sodišče na podlagi vseh upoštevnih dokazov oceniti, ali predlog Islandije zagotavlja preprečevanje nekaznovanosti, ki je enakovredno izročitvi, kar je preizkusni kamen iz sodbe Petruhhin (točki 99 in 100 zgoraj). Zato bom svoje preudarke v zvezi s Sporazumom o postopku predaje omejil na ugotovitev, da je takšno jamstvo na prvi pogled zagotovljeno in da v nasprotju s trditvami Norveške (točke od 57 do 59 zgoraj) ni okrnjeno zaradi odsotnosti izrecne navedbe medsebojnega zaupanja, saj je strogost ureditve iz Sporazuma o postopku predaje zadostno določena z drugimi določbami. ( 149 )

123.

Hkrati moj odgovor na drugo vprašanje hrvaškim sodiščem nikakor ne dovoljuje, da bi delovala v nasprotju z odločbo Islandije o azilu za I. N. z dne 11. junija 2015 (čeprav se bo vsaka ocena hrvaških sodišč glede pogojev v Rusiji nanašala na sedanje okoliščine, ne na okoliščine, ki so prevladovale leta 2015), in sicer zaradi obveznosti medsebojnega zaupanja, ki velja med Islandijo in Hrvaško ter izhaja iz njunega sodelovanja v skupnem evropskem azilnem sistemu in zlasti v okviru Uredbe Dublin III ( 150 ).

124.

Predlagam torej, naj se na vprašanji, ki ju je postavilo Vrhovni sud (vrhovno sodišče, Hrvaška), odgovori: