1.

Kdaj se začne in kdaj preneha obveznost zavarovanja civilne odgovornosti skladno s členom 3 Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja take odgovornosti? ( 2 )

2.

Sodišče je v zadevi Juliana razsodilo, da „vozilo, ki je registrirano, ki ni bilo pravilno umaknjeno iz prometa in ki se lahko vozi, ustreza pojmu ‚vozilo‘ v smislu člena 1, točka 1 [Direktive 72/166] in zato ni izključeno iz obveznosti zavarovanja iz člena 3(1) te direktive“. ( 3 )

3.

Glede na dejanske okoliščine, v katerih motorno vozilo ni bilo uradno umaknjeno iz uporabe, vendar ga hkrati zaradi slabega tehničnega stanja očitno ni bilo mogoče voziti, se Sąd Rejonowy w Ostrowie Wielkopolskim (občinsko sodišče v Ostrówu Wielkopolskim) načeloma sprašuje, ali je v zadevi Juliana Sodišče dejansko želelo določiti dva kumulativna pogoja za obveznost zavarovanja motornega vozila v skladu z Direktivo.

4.

Člen 1 Direktive 2009/103 določa:

„Za namene te direktive:

[…]

[…]“.

5.

Člen 3 te direktive, naslovljen „Obvezno zavarovanje vozil“, v prvem odstavku določa:

„Vsaka država članica ob upoštevanju člena 5 sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki se običajno nahajajo na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem.“

6.

Člen 5 te direktive, naslovljen „Odstopanje od obveznosti zavarovanja vozila“, določa:

1.   Država članica lahko odstopa od člena 3 glede nekaterih fizičnih ali pravnih oseb, zasebnih ali javnih; seznam takih oseb sestavi zadevna država ter ga sporoči drugim državam članicam in [Evropski] Komisiji.

[…]

2.   Država članica lahko odstopa od člena 3 glede nekaterih vrst vozil ali nekaterih vozil, ki imajo posebne tablice; seznam takih vrst ali takih vozil sestavi zadevna država ter ga pošlje drugim državam članicam in Komisiji.

[…]“.

7.

V poglavju 4 Direktive 2009/103 o „odškodnini za škodo, ki jo povzroči neznano vozilo ali vozilo, ki ne izpolnjuje obveznosti zavarovanja iz člena 3“ je v prvem odstavku člena 10, naslovljenega „Organ, zadolžen za zagotavljanje odškodnine“, določeno:

„1.   Vsaka država članica ustanovi ali pooblasti organ z nalogo zagotavljanja odškodnine najmanj do mejnih vrednosti zavarovalne obveznosti za materialno škodo ali telesne poškodbe, ki jih povzroči neznano vozilo ali vozilo, ki ne izpolnjuje obveznosti zavarovanja iz člena 3.

Prvi pododstavek ne vpliva na pravico države članice, da odškodnino s strani tega organa šteje za subsidiarno ali nesubsidiarno, in pravico, da predvidi poravnavo zahtevkov med tem organom in osebo ali osebami, odgovornimi za nesrečo, in drugimi zavarovalnicami ali organi socialne varnosti, ki so dolžni plačati odškodnino oškodovancu v zvezi z isto nesrečo. Vendar pa države članice ne smejo dovoliti organu, da plačilo odškodnine pogojuje s tem, da oškodovanec kakor koli dokaže, da odgovorna oseba ni zmožna ali noče plačati.

[…]“-

8.

Ustawa z dnia 22 maja 2003 r. o ubezpieczeniach obowiązkowych, Ubezpieczeniowym Funduszu Gwarancyjnym i Polskim Biurze Ubezpieczycieli Komunikacyjnych (zakon z dne 22. maja 2003 o obveznih zavarovanjih, zavarovalniškem jamstvenem skladu in poljskem združenju zavarovateljev v prometu, v nadaljevanju: zakon o obveznih zavarovanjih (Dz.U. 2018, pozicija 473)) v členu 10(2) določa:

„Pri rednem sodišču se lahko vloži tožba za ugotovitev spoštovanja ali neobstoja obveznosti sklenitve zavarovanja.“

9.

V skladu s členom 23(1) zakona o obveznih zavarovanjih mora imetnik motornega vozila skleniti pogodbo o obveznem zavarovanju civilne odgovornosti za imetnike motornih vozil za škodo, ki nastane zaradi uporabe motornega vozila, ki ga ima v posesti.

10.

Člen 31(3) zakona o obveznih zavarovanjih določa:

„Če lastništvo registriranega motornega vozila, katerega imetnik ni sklenil pogodbe o obveznem zavarovanju civilne odgovornosti za lastnike motornih vozil, čeprav bi to moral storiti, preide ali se prenese, mora imetnik, na katerega je lastništvo vozila prešlo ali se preneslo, skleniti pogodbo o zavarovanju civilne odgovornosti za lastnike motornih vozil na dan, ko lastništvo motornega vozila nanj preide ali se nanj prenese, in najpozneje do takrat, ko se začne vozilo uporabljati. Če se posest registriranega motornega vozila prenese, ne da bi prešlo ali se preneslo lastništvo nad tem vozilom in nekdanji imetnik tega vozila ni sklenil pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti za imetnike motornih vozil, čeprav bi to moral storiti, mora naslednji imetnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju civilne odgovornosti za imetnike motornih vozil na dan, ko prevzame posest nad motornim vozilom, in najpozneje do takrat, ko se začne vozilo uporabljati.“

11.

V skladu s členom 84(1) zakona o obveznih zavarovanjih je zavarovalniški jamstveni sklad organ, pooblaščen za spremljanje, ali imetniki vozil na motorni pogon spoštujejo obveznost sklenitve pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti. Poleg tega člen 88(7) določa, da mora vsakdo, ki ne sklene take pogodbe, plačati globo zavarovalniškemu jamstvenemu skladu.

12.

Člen 130a(10) Ustawa z dnia 20 czerwca 1997 r. Prawo o ruchu drogowym (zakon z dne 20. junija 1997 o cestnem prometu, Dz.U. 2018, pozicija 1990), v različici, ki se uporablja za postopek v glavni stvari, določa:

„V zvezi z vozilom, ki je bilo umaknjeno iz prometa v okoliščinah iz odstavka 1 ali 2 [zlasti kadar je vozilo v takem tehničnem stanju, da ogroža varnost v cestnem prometu, ali v primeru nespoštovanja predpisov o parkiranju], starosta [predsednik uprave okrožja] pri sodišču vloži zahtevek za odvzem vozila v korist okrožja, če lastnik ali pooblaščena oseba po prejemu ustreznega obvestila ne prevzame vozila v treh mesecih od dne umika iz prometa. Obvestilo vsebuje informacije o posledicah neprevzema vozila.“

13.

Sąd Rejonowy w Ostrowie Wielkopolskim (občinsko sodišče v Ostrówu Wielkopolskim) je s sklepom z dne 16. januarja 2018 odredilo odvzem osebnega vozila znamke Renault Clio 1.5 DCI, ki je bilo registrirano na Poljskem in po umiku iz prometa parkirano na varovanem parkirišču, v korist lokalne skupnosti Powiat Ostrowski (okrožje Ostrów, v nadaljevanju: tožeča stranka). Odločba o odvzemu je postala pravnomočna 7. februarja 2018 in s tem je tožeča stranka postala lastnik vozila.

14.

Tožeča stranka je 6. februarja 2018 zahtevala, naj se ji zgoraj navedeni sklep vroči skupaj s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti. Ta zahteva je bila izpolnjena 20. aprila 2018. Po tem je tožeča stranka sklenila zavarovalno pogodbo za vozilo, ki je veljala od 23. aprila 2018.

15.

Glede na dokumente iz spisa je zadevno vozilo 2. maja 2018 pregledal strokovnjak. Ocenil je, da vozila ni mogoče zagnati, da je v slabem tehničnem stanju, da pomeni odpadno kovino in da je njegova tržna vrednost 400 Polish zlotys (PLN). Glede na tehnično stanje vozila je tožeča stranka odredila, da se vozilo uniči. Vozilo je bilo razstavljeno in nato 22. junija 2018 odjavljeno iz prometa.

16.

Tožeča stranka je 25. septembra 2018 pri Sąd Rejonowy w Ostrowie Wielkopolskim (občinsko sodišče v Ostrówu Wielkopolskim) vložila pritožbo zoper sklep Ubezpieczeniowy Fundusz Gwarancyjny (zavarovalniški jamstveni sklad, v nadaljevanju: tožena stranka), s katerim je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala plačilo globe, ker v obdobju med 7. februarjem 2018 in 22. aprilom 2018 ni bila sklenjena pogodba o zavarovanju civilne odgovornosti.

17.

Glede na sodbo v zadevi Juliana se predložitveno sodišče sprašuje, ali je mogoče izvzetje iz obveznosti sklenitve pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil v primeru, ko je lokalna skupnost pridobila lastninsko pravico na zadevnem vozilu, ki je mirovalo na zasebnem zemljišču, ni vozno in bo v skladu z odločitvijo lastnika uničeno.

18.

V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy w Ostrowie Wielkopolskim (občinsko sodišče v Ostrówu Wielkopolskim) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

19.

Pisna stališča so predložili tožena stranka, nemška in poljska vlada ter Evropska komisija.

20.

Tožena stranka trdi dvoje. Prvič, trdi, da so vprašanja za predhodno odločanje nedopustna, ker se večinoma nanašajo na razlago nacionalne zakonodaje. Drugič, trdi, da je mogoče odgovor na dvome, ki jih je izrazilo predložitveno sodišče, v veliki meri razbrati iz sodne prakse Sodišča.

21.

S prvo trditvijo tožene stranke se dejansko strinjam. Vendar se ne morem strinjati z drugo trditvijo.

22.

Sodišče se dejansko vse pogosteje poziva, naj z razlago nejasnih pravnih pojmov, ki izhajajo iz določb Direktive 2009/103 in predhodnih direktiv, v bistvu odloči o posamičnih odškodninskih zahtevkih. V mnogih takih primerih ni takoj očitno, vsaj meni ne, zakaj so različne okoliščine, ki so v bistvu dejanske narave in za katere se zdi, da se nanašajo na razlago nejasnih pravnih pojmov, vsebovanih v tej direktivi, zlasti pojmov „vozila“ ali „uporabe vozil“, ( 4 ) pomembne za zaščito enotnosti razlage in skladnosti prava Unije.

23.

Toda obravnavani primer se vseeno razlikuje. Pod slojem podrobnih dejstev je skrito vprašanje, ki je v resnici širše in strukturno pomembnejše: kdaj preneha obveznost zavarovanja civilne odgovornosti iz člena 3 Direktive 2009/103? V obravnavanem primeru se dejansko sprašuje o razlagi sodbe Sodišča o istem vprašanju, o katerem je pred dvema letoma razsodil veliki senat. Glede na to vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, nista le dopustni, temveč dejansko zelo tehtni.

24.

S prvim in drugim vprašanjem, ki ju je primerno obravnavati skupaj, si predložitveno sodišče prizadeva ugotoviti, ali je treba člen 3 Direktive 2009/103 razlagati tako, da je sklenitev pogodbe za zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi vozil obvezna, tudi če je tehnično stanje zadevnega vozila tako, da ga ni več mogoče voziti.

25.

Čeprav so dejanske okoliščine postopka v glavni stvari seveda drugačne, Sodišče obravnava isto pravno vprašanje, kot je bilo v središču zadeve Juliana: kdaj preneha obveznost zavarovanja motornih vozil iz člena 3 Direktive 2009/103?

26.

S formalnega vidika je Sodišče vsekakor zagotovilo razlago člena 3(1) Direktive 72/166/EGS ( 5 ) v zadevi Juliana. Toda ključne določbe prejšnjih direktiv o motornih vozilih (direktivi 72/166 in 84/5/EGS ( 6 )), ki jih Sodišče navaja v sodbi v zadevi Juliana ter se nanašajo na opredelitev „vozila“, obveznost zavarovanja, izvzetje iz te obveznosti in odškodnino za škodo, povzročeno z vozilom, v zvezi s katerim ta obveznost ni bila izpolnjena, so zdaj vsebovane v členih 1, 3, 5 in 10 Direktive 2009/103. Vsebina teh določb torej v bistvu ostaja enaka. ( 7 )

27.

Postopek v glavni stvari v zadevi Juliana se je nanašal na naslednje (nesrečno) zaporedje dogodkov: tožena stranka je bila lastnica motornega vozila, registriranega na Portugalskem. Vozilo je prenehala voziti zaradi zdravstvenih težav. Parkirala ga je na svojem dvorišču, ne da bi opravila formalnosti za to, da bi bilo uradno umaknjeno iz uporabe. Vozilo je bilo torej registrirano in v voznem stanju. Nekega dne je njen sin vzel ključe avtomobila brez njene vednosti, se odpeljal in povzročil prometno nesrečo na javni cesti. V nesreči so umrli on in dva potnika v vozilu.

28.

Nacionalni odškodninski sklad, Fundo de Garantia Automóvel (škodni sklad avtomobilskega zavarovanja, Portugalska), pritožnik v postopku v glavni stvari, je v zvezi z nesrečo izplačal odškodnino družinama umrlih potnikov. Sklad je nato proti toženi stranki kot lastnici vozila s tožbo, v kateri je trdil, da je bila dolžna zavarovati avtomobil skladno s členom 3(1) Direktive 72/166 (zdaj dejansko člen 3 Direktive 2009/103), uveljavljal regresni zahtevek. V teh okoliščinah je predložitveno sodišče postavilo vprašanje, ali je treba to določbo razlagati tako, da obveznost sklenitve zavarovanja civilne odgovornosti v zvezi z motornimi vozili zajema tudi primer, v katerem je v skladu z odločitvijo lastnika vozilo parkirano na zasebnem dvorišču zunaj javnih cest.

29.

V odgovoru na prvo vprašanje je Sodišče spomnilo, da je pojem „vozila“, ki se je pojavil že v členu 1, točka 1, Direktive 72/166, oblikovan „zelo široko“ ter zajema vsa motorna vozila, ki so namenjena za potovanje po kopnem in jih poganja mehanska moč. Sodišče je tudi pripomnilo, da mora biti pojem „vozilo“ objektiven in neodvisen od namena lastnika ( 8 ), in s tem potrdilo, da subjektivni namen lastnice, da preneha voziti vozilo, ni pomemben za ugotavljanje, ali se vozilo šteje za vozilo ali ne v smislu direktive.

30.

Obseg obveznosti sklenitve zavarovanja je torej zaradi pravne varnosti treba določiti vnaprej, to je pred morebitno udeleženostjo zadevnega vozila v nesreči. ( 9 ) Sodišče je v zvezi s tem izključilo tudi vsako vzvratno razlogovanje, navajajoč, da od uporabe zavarovanega vozila v danem trenutku, ki bodisi pomeni uporabo vozila kot prevoznega sredstva ali ne, ne more biti odvisen obstoj obveznosti sklenitve zavarovanja civilne odgovornosti. ( 10 )

31.

Na podlagi teh argumentov je Sodišče v točki 42 sodbe v zadevi Juliana sklenilo, da je treba „glede na navedeno […] ugotoviti, da vozilo, ki je registrirano, ki ni bilo pravilno umaknjeno iz prometa in ki se lahko vozi, ustreza pojmu ‚vozilo‘ v smislu člena 1, točka 1, [Direktive 72/166] in zato ni izključeno iz obveznosti zavarovanja iz člena 3(1) te direktive samo zato, ker ga njegov lastnik nima več namena voziti in ga parkira na zasebnem zemljišču“. ( 11 )

32.

Enako besedilo se ponovi v točki 52 in izreku, kjer je na splošno navedeno, da „je sklenitev pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti v zvezi z uporabo motornega vozila obvezna, če je zadevno vozilo še vedno registrirano v državi članici in se lahko vozi“. ( 12 )

33.

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče izraža dvom, ali je možnost uporabljati vozilo kot prevozno sredstvo nujni element opredelitve pojma „vozilo“ v smislu člena 1, točka 1, direktive. Z drugimi besedami, ali je tehnični status avtomobila (pomeni odpadno kovino in je namenjen uničenju), ko je ta avtomobil še vedno zakonito registriran kot avtomobil (niso še bile opravljene formalnosti, da bi bilo vozilo umaknjeno iz uporabe, na njem so še vedno registrske tablice), odločilno za ugotovitev, ali gre za vozilo, ki mora biti zavarovano?

34.

Predložitveno sodišče navaja, da bi moralo, če bi se oprlo na navedbe Sodišča v zadevi Juliana, ugotoviti, da v okoliščinah obravnavane zadeve ni bilo treba skleniti pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti, ker avtomobil zaradi slabega tehničnega stanja objektivno ni bil primeren za uporabo kot vozilo. Predložitveno sodišče tudi dvomi o združljivosti nacionalnih pravil s pravom Unije, zlasti člena 23(1) zakona o obveznih zavarovanjih, ki določa, da morajo imetniki motornih vozil skleniti pogodbo za zavarovanje civilne odgovornosti za vsako motorno vozilo, ki ga imajo v posesti, ne glede na to, ali se lahko vozi.

35.

Skratka, pomisleki predložitvenega sodišča se vrtijo okoli uporabe „in“ (veznik) med pravnim statusom (veljavna registracija) in tehničnim statusom (se lahko vozi) vozila v zadevi Juliana. Ali sta oba pogoja kumulativna v smislu, da morata biti oba hkrati izpolnjena za obstoj „vozila“, na katerega se nanaša obveznost sklenitve zavarovanja iz člena 3 Direktive 2009/103?

36.

Vsi intervenienti, ki so predložili pisna mnenja (razen nemške vlade), soglašajo, da v zadevnem primeru obstaja obveznost sklenitve zavarovanja, zlasti ker zadevno vozilo ni bilo formalno umaknjeno iz uporabe. Nemška vlada meni, da člen 3 Direktive 2009/103 sicer ne nalaga take obveznosti, vendar državam članicam ne preprečuje, da sprejmejo strožje ukrepe, kot je storila Poljska v obravnavani zadevi. Zato po mnenju nemške vlade člen 3 direktive v nobenem primeru ni v nasprotju z nacionalno zakonodajo v obravnavani zadevi.

37.

Iz razlogov, ki sem jih podrobno opredelil v sklepnih predlogih v zadevi Juliana, ( 13 ) se v bistvu strinjam s toženo stranko, poljsko vlado in Komisijo: obveznost zavarovanja civilne odgovornosti v zvezi z uporabo motornega vozila je obvezna, če in tako dolgo, dokler je vozilo bodisi uradno registrirano (pravni status) ali ga je objektivno mogoče voziti in se uporablja kot tako (dejanski status). Z vidika logike, cilja in namena Direktive 2009/103 je med obema statusoma ločilni veznik „ali“: za nastanek posledice (obveznost sklenitve zavarovanja) zadostuje, da je izpolnjen eden od dveh pogojev.

38.

Da bi obrazložil, zakaj menim tako, bom najprej opozoril na načela glede razlage obveznosti sklenitve zavarovanja civilne odgovornosti skladno s členom 3 direktive (2) in nato prešel na posamezne položaje, ki lahko nastanejo (3). Glede na predlagani odgovor se lahko posebne okoliščine zadevnega primera obravnavajo razmeroma hitro (4).

39.

Prvič, kot je nemška vlada pravilno izpostavila, bi bilo treba poudariti, da ne člen 3 ne katera koli druga določba Direktive 2009/103 ni bila dejansko namenjena za urejanje odgovornosti v posameznih primerih. Direktiva predpisuje splošno obveznost sklenitve zavarovanja. Njen namen ni, da bi se na njeni podlagi, posredno glede na pojem „vozilo“ ali „uporaba vozil“, odločalo o odgovornosti za nesrečo v posameznem primeru.

40.

Drugič, obseg obveznosti zavarovanja in razlaga nejasnih pravnih pojmov v zvezi s to obveznostjo morata temeljiti na ciljih, ki se z Direktivo 2009/103 želita doseči: visoka stopnja varstva oškodovancev v prometnih nesrečah in (s tem povezano) spodbujanje prostega gibanja v Evropski uniji.

41.

Sodišče je vsakič, ko je razlagalo direktive, opozorilo na cilj zagotavljanja visoke stopnje varstva oškodovancev v prometnih nesrečah. ( 14 ) Ta primarni cilj, da je treba zagotoviti celovito varstvo oškodovancev v prometnih nesrečah, ni le cilj sam zase, temveč je enako pomemben za zagotavljanje prostega gibanja (oseb in blaga): le če je z obveznim zavarovanjem zagotovljeno zanesljivo varstvo morebitnih oškodovancev v prometnih nesrečah, se lahko od držav članic skladno s členom 4 Direktive 2009/103 zahteva, da se vzdržijo sistematičnih preverjanj zavarovanja civilne odgovornosti v zvezi z vozili, ki vstopajo na njihovo ozemlje iz drugih držav članic.

42.

Za dosego tega namena je potrebna široka razlaga obsega obveznosti sklenitve zavarovanja civilne odgovornosti iz člena 3 direktive. To dodatno podpirata dva znotrajsistemska argumenta.

43.

Tretjič, med obsegom obveznosti zavarovanja vozil iz člena 3 Direktive 2009/103 in obsegom obveznosti plačila odškodnine s strani nacionalnih odškodninskih organov iz člena 10(1) te direktive je pomembna povezava ali neposredna korelacija. Potencialni obseg posredovanja odškodninskega organa iz direktive sovpada z obstojem obveznosti sklenitve zavarovanja. V skladu z direktivo je nacionalni odškodninski sklad dolžan plačati odškodnino samo za škodo, ki jo povzroči neznano vozilo ali vozilo, ki ne izpolnjuje obveznosti zavarovanja iz člena 3, razen če država članica po lastni volji razširi obseg posredovanja nacionalnega odškodninskega sklada.

44.

Ta povezava je ključna za celotno strukturo in namen direktive: če ne bi obstajala obveznost sklenitve zavarovanja iz člena 3, bi se lahko sprožila samo (nezavarovana) osebna odgovornost storilca. Tudi odškodninski sklad ne bi bil dolžan posredovati, ker bi bila obveznost sklenitve zavarovanja iz člena 3 direktive dejansko izpolnjena (ni obveznosti zavarovanja). Če torej obveznost sklenitve zavarovanja sploh ne bi obstajala, bi tveganja navsezadnje v celoti nosil oškodovanec v nesreči. Taka situacija vsekakor ne bi pomenila visoke stopnje varstva oškodovancev v prometnih nesrečah. ( 15 )

45.

Četrtič, tudi če to vodi v razmeroma široko razlago „vozila“ ali njegove uporabe, je skrb, da je obveznost sklenitve zavarovanja preširoka, neupravičena.

46.

Po eni strani obstaja člen 5 Direktive 2009/103. V skladu s tem členom imajo države članice možnost omejiti obseg obveznega zavarovanja z izvzetjem vozil, ki pripadajo nekaterim fizičnim ali pravnim osebam, zasebnim ali javnim; ali nekaterih vrst vozil; ali nekaterih vozil, ki imajo posebne tablice. V tem primeru člen 5 Direktive 2009/103 tudi določa, da mora država članica v primeru odstopanja določiti pristojni organ ali telo ali celo pristojni jamstveni sklad, ki bo odgovoren za odškodnino oškodovancem v nesrečah, povzročenih z vozili, za katere veljajo izjeme. Tudi tako se tudi zagotavlja, da se nobeno vozilo ne bo vozilo brez zavarovanja ali odškodninske sheme. ( 16 )

47.

Po drugi strani direktiva s tem, ko kategorično vztraja pri izpolnitvi obveznosti zavarovanja na splošno, ne preprečuje razumne prilagodljivosti javnih registracijskih shem (začasne ali sezonske odjave registracije ali začasne prekinitve registracije za vozila, ki se vozijo samo v nekaterih obdobjih), pa tudi ne prilagodljivosti v zavarovalništvu (različne zavarovalne premije za vozila, ki se redko vozijo). Bistvo ostaja enako: različna tveganja lahko povzročijo različne vrste zavarovanja, toda zagotovo ne povzročijo popolne izključitve obveznosti sklenitve zavarovanja. ( 17 )

48.

Petič in zadnjič, vse zgoraj navedeno govori v prid široki razlagi pojma „uporaba vozil“ in ustrezno širokemu obsegu obveznosti sklenitve zavarovanja za tako vozilo iz člena 3 Direktive 2009/103. Pojem „vozilo“ pravzaprav ni povezan z dejansko rabo zadevnega vozila v danem trenutku. ( 18 ) Obveznost sklenitve zavarovanja iz člena 3 Direktive 2009/103 je objektivna in neodvisna od namena lastnika (v danem trenutku). ( 19 ) Kako točno se je uporabljalo vozilo v danem trenutku, ko je prišlo do nesreče, je pomembno za (naknadno) ugotovitev posameznikove odgovornosti v vsakem od posameznih primerov, ne pa za (predhodno) ugotavljanje, ali je sploh obstajala obveznost sklenitve zavarovanja ali ne. To sta različni vprašanji. ( 20 )

49.

Ali je vozilo v danem trenutku mogoče uporabljali ali voziti, torej ni pomembno za ugotovitev, ali objektivno ustreza pojmu „vozilo“. Če vozilo potrebuje znatna popravila in ga zato ni mogoče voziti, kljub temu ne izgubi objektivnega statusa vozila v smislu člena 1, točka 1, Direktive 2009/103.

50.

Zato sem v zadevi Juliana Sodišču predlagal, naj sprejme v resnici precej širok obseg obveznosti sklenitve zavarovanja na podlagi direktive oziroma direktiv, za katero bi hkrati veljala razumna stopnja neprekinjenosti, predvidljivosti, stabilnosti in posledične pravne varnosti.

51.

Natančneje, podal sem mnenje, prvič, da odgovornost sklenitve zavarovanja obstaja, če vozilo je in ostane registrirano v državi članici ter niso sprejeti nikakršni uradni ukrepi za prekinitev ali prenehanje njegove registracije. Uradni pravni status je tako dejansko odločilen. ( 21 )

52.

Drugič, objektivni tehnični status vozila bi imel vlogo samo pri vozilih, ki so primerna za potovanje po kopnem in se za to tudi dejansko uporabljajo, vendar niso registrirana. V zvezi s tem sem izpostavil, da Direktiva 72/166, in tudi Direktiva 2009/103, ne pogojuje pojma vozilo ali njegove uporabe z nacionalno registracijo. ( 22 ) Splošna logika teh instrumentov je preprostejša: kar je objektivno vozilo ter kar se vozi in uporablja kot tako, lahko povzroči škodo in mora biti zavarovano. Visoka stopnja varstva oškodovancev v prometnih nesrečah ostaja ključnega pomena.

53.

Iz tega precej jasno izhaja, da bi lahko obstajala obveznost zavarovanja v skladu z Direktivo 2009/103 tudi za vozila, ki sicer niso registrirana, a so objektivno gledano vozila, ki se kot taka uporabljajo in lahko povzročijo škodo. Toda glede na dejanski scenarij v zadevi Juliana, kjer je bilo zadevno vozilo registrirano (pravni status) in ga je bilo mogoče voziti ter se je dejansko vozilo (mehanski status), nisem več razpravljal o morebitni neskladnosti med pravnim statusom in tehničnim statusom vozila, saj v okviru navedene zadeve to ni bilo potrebno. ( 23 )

54.

Toda ob upoštevanju načel, na katerih temeljita logika in sistem prejšnjih direktiv in zdaj Direktive 2009/103, bi obseg obveznosti sklenitve zavarovanja vedno sovpadal vsaj z uradno registracijo vozila v državi članici, se pravi formalno potrditvijo, da je predmet dejansko vozilo, odobreno za uporabo na javnih cestah. Poleg tega namenoma nisem izključil situacij, v katerih bi lahko bilo vozilo, ki ni registrirano iz katerega koli razloga, vseeno vozilo v smislu Direktive 2009/103.

55.

Skladno s takim razumevanjem obsega obveznosti sklenitve zavarovanja bi bilo logično razmerje med pravnim statusom in mehanskim statusom „ali“ (ločilni veznik). Na podlagi direktive obstaja obveznost sklenitve zavarovanja, če (i) je avtomobil registriran; ali (ii) se lahko uporablja kot vozilo in se dejansko uporablja kot tako; ali (iii) je avtomobil registriran in se uporablja kot vozilo. ( 24 )

56.

Res pa je, da je Sodišče v svoji sodbi večkrat izpostavilo samo različico tretjega scenarija z veznikom „in“ med obema statusoma, s čimer dozdevno določa kumulativen pogoj, ki se naknadno ponovi kot splošno pravilo v izreku sodbe.

57.

Ker se je Sodišče izrecno strinjalo z več mojimi ključnimi argumenti, ( 25 ) ki tvorijo osnovo utemeljitve, bi bilo z vidika sprejete rešitve vsekakor presenetljivo, če bi nameravalo obveznost sklenitve zavarovanja (na splošno) formulirati tako izjemno ozko. V tem kontekstu bi lahko navedbe iz točk 42, 52 in izreka sodbe v zadevi Juliana morda lahko razlagali ne kot splošen pogoj, ki ga je Sodišče določilo za ugotavljanje obstoja obveznosti sklenitve zavarovanja, temveč kot omejen in ozek odgovor o posebnih dejstvih, ki jih je navedlo predložitveno sodišče.

58.

Glede teh dejanskih okoliščin, v točkah 25, 27 in 34 sodbe v zadevi Juliana se poudarja, da dvomi predložitvenega sodišča izhajajo iz dejstva, da je vozilo mirovalo na zasebni lastnini in se je uporabljalo brez vednosti ali dovoljenja lastnice.

59.

Ker se je prvo vprašanje za predhodno odločanje nanašalo na ugotovitev obsega zavarovalne obveznosti za vozilo, ki je v skladu z odločitvijo lastnice, ki ga ne namerava več voziti, parkirano na zasebnem posestvu, je Sodišče pojasnilo, da ta obveznost ni povezana z uporabo vozila ali dejstvom, ali je zadevno vozilo povzročilo škodo ali ne. ( 26 )

60.

V tem dejanskem okviru je Sodišče v točki 42 sodbe v zadevi Juliana podalo mnenje, da vozilo, ki je registrirano, in torej ni bilo pravilno umaknjeno iz uporabe in ki se lahko vozi, ni izključeno iz obveznosti sklenitve zavarovanja.

61.

S tega vidika namen dveh predpostavk, ki se nanašata na pravni status in mehanski status vozila, morda ni bil postaviti dva kumulativna pogoja, temveč le odražati dejansko stanje v postopku v glavni stvari.

62.

Ali je to razumevanje pravilno, mora na koncu pojasniti Sodišče. Vseeno bi rad navedel nekaj dodatnih argumentov, zakaj mora biti, če se želi za namen trajanja obveznosti sklenitve zavarovanja iz člena 3 Direktive 2009/103 vzpostaviti kakršna koli logična povezava med pravnim statusom in mehanskim statusom vozila, ta povezava „ali“ in ne „in“.

63.

Kot je predložitveno sodišče pravilno ugotovilo, so dejanske okoliščine postopka v glavni stvari drugačne od tistih, iz katerih izhaja sodba v zadevi Juliana. Od pogojev, ki jih omenja Sodišče, je izpolnjen le eden: prvi pravni ali upravni pogoj glede registracije vozila.

64.

Glede na elementa, navedena v sodbi v zadevi Juliana, pravni status in mehanski status vozila, bi torej na splošno lahko nastali štirje različni scenariji: (i) vozilo je registrirano in se lahko vozi; (ii) vozilo je registrirano, vendar ga ni mogoče voziti; (iii) vozilo ni registrirano, vendar se lahko vozi; ter (iv) vozilo ni registrirano in ga ni mogoče voziti.

65.

Iz sodbe Sodišča v zadevi Juliana je jasno, da po prvem scenariju obstaja obveznost sklenitve zavarovanja vozila ne glede na namen lastnika in ne glede na to, ali zadevno vozilo miruje na zasebni lastnini ali morebitne drugačne okoliščine. Subjektivni namen lastnika povsem voznega vozila ni pomemben, če in dokler se ne pretvori v formalna dejanja.

66.

Pri četrtem scenariju, kjer ni izpolnjen noben pogoj, ker vozilo ni registrirano niti ga ni mogoče voziti, je podobno enako očitno, da obveznost sklenitve zavarovanja ne obstaja. Če ni vozila, ni kaj zavarovati.

67.

Ni pa jasno, kot je poudarilo predložitveno sodišče, ali obveznost sklenitve zavarovanja za vozilo obstaja, če za lastnika vozila velja drugi ali tretji scenarij, ko je izpolnjen le eden od dveh pogojev.

68.

Moje mnenje je, da mora biti odgovor za oba scenarija pritrdilen.

69.

Glede tretjega scenarija, vsekakor lahko obstajajo vozila (prevozna sredstva, ki objektivno izpolnjujejo vse pogoje, zaradi katerih so vozila), ki niso registrirana. Ključno vprašanje je, zakaj niso zavarovana. Morda je nekoliko presenetljivo, toda primeri, ko se avtomobili vozijo, vendar v nasprotju z nacionalnimi pravili niso zavarovani, niso toliko strukturno vprašanje v smislu varstva oškodovancev. Če se vozijo v nasprotju z nacionalnimi pravili o zavarovanju avtomobilov, potem se vozijo nezakonito. Vendar vseeno velja varnostna mreža odškodninskega sklada, kajti morebitno škodo bo povzročilo „vozilo, ki ne izpolnjuje obveznosti zavarovanja iz člena 3“ iz člena 10(1) Direktive 2009/103.

70.

Dejanski strukturni problem z vidika direktive so avtomobili, ki bi jih bilo mogoče v skladu z nacionalno zakonodajo zakonito voziti brez obveznosti sklenitve zavarovanja. Tako bi imela ozka opredelitev obsega odgovornosti sklenitve zavarovanja iz člena 3 neposredne posledice za člen 10(1) Direktive 2009/103, saj bi bilo dovoljeno, da se vozijo avtomobili, ki niso zavarovani in za katere odškodninski sklad ni dolžan zagotoviti varnostne mreže.

71.

Zato mora obveznost sklenitve zavarovanja iz člena 3 Direktive 2009/103 nastati zaradi samega objektivnega obstoja vozila v kombinaciji z njegovo dejansko uporabo, najpozneje ko se to vozilo začne uporabljati v smislu člena 1, točka 1, Direktive 2009/103. Se pravi, če doma izdelam „batmobil“, ki ima tehnične značilnosti vozila, in ga ne le občudujem v dnevni sobi, ampak tudi vozim, obveznost sklenitve zavarovanja objektivno nastane ob prvi uporabi batmobila kot vozila, čeprav ga nisem uradno registriral.

72.

Vendar je utemeljeno mnenje, da v takem posebnem scenariju točka nastanka obveznosti nastopi najpozneje ob (prvi) uporabi naprave kot vozila in ne nujno ob njeni izdelavi (in nastopu dejstva, da bi jo bilo mogoče voziti). Če bo torej batmobil, ki sem ga izdelal (ali starodobni avtomobil, ki sem ga sestavil, kar je verjetneje), za vedno ostal v moji dnevni sobi (ali v garaži) in se ne bo nikoli vozil (to je, uporabljal kot vozilo), ne more nikogar ogrožati kot vozilo. Toda v trenutku, ko se začne voziti in s tem uporabljati kot vozilo, ga je treba zavarovati skladno s členom 3 Direktive 2009/103. ( 27 )

73.

Nazadnje, obstaja tudi drugi scenarij, ki je posebej pomemben v obravnavanem primeru: vozilo ostane registrirano, vendar se zaradi slabega tehničnega stanja ne more voziti. Menim, da tudi v takem primeru obveznost sklenitve zavarovanja velja, dokler je vozilo registrirano. Z drugimi besedami, šele ko je registracija vozila uradno preklicana (ali prekinjena ali je izveden kateri koli drug uraden in formalen postopek za ta namen na nacionalni ravni), preneha tudi obveznost sklenitve zavarovanja.

74.

Za to so vsaj trije dodatni razlogi.

75.

Prvič, zahteva, da se izvedejo ustrezne formalnosti in uradni ukrepi za umik ali vsaj začasen umik vozila iz uporabe, je ključna za pravno varnost. Obstaja vrsta okoliščin, v katerih je lahko vozilo začasno ali celo daljše obdobje neprimerno za vožnjo ali se preprosto ne uporablja. ( 28 ) Ali to pomeni, da za vsako tako obdobje ne velja obveznost sklenitve zavarovanja? Ali bi dejanski status vozila prenehal zgolj zato, ker lastnik ni poskrbel, da bi ga dal popraviti? Ali bi lahko posamezniki za obdobja, ko njihov avtomobil dejansko ni bil primeren za vožnjo, zahtevali popust pri zavarovalni premiji ali oprostitev plačila dela zavarovalne premije?

76.

Drugič, obstaja element dokazovanja in dokazov. Kdo bi moral potrditi, da je mehansko stanje avtomobila dejansko tako, da ga ni mogoče voziti? Kako bi to storili? Bi lahko izdal potrdilo jaz sam ali bi bilo potrebno potrdilo mojega mehanika? Ali bi zadostovala zaprisežena pisna izjava mojega soseda, da avtomobil miruje na mojem dvorišču brez koles? Če zanemarimo vse praktične probleme in zapletenost teh dokazil in dokazov, še vedno ostane ključno dejstvo, da bi bili povsem nepotrebni. Zakaj bi morali biti ti preudarki sploh potrebni, če je dovolj, da lastnik vozila uskladi pravni status vozila z domnevnim mehaniskim statusom vozila in torej prekliče registracijo vozila ali izvede morebitne druge upravne ukrepe, potrebne za ta namen skladno z nacionalno zakonodajo, bodisi začasno ali stalno?

77.

Tretjič in zadnjič, v takem okviru tako zasnovana obveznost zagotavlja tudi prave spodbude. Lastnike avtomobilov zaradi stalne obveznosti plačevanja zavarovanja, dokler se ne opravijo uradne formalnosti, posredno spodbuja, da ustrezno skrbijo za svojo lastnino. Seveda lastnik prosto odloča, ali bo okvarjen avtomobil dal popraviti, ga prodal v obstoječem stanju ali kot odpadno kovino, ker ga ni več mogoče popraviti, ali ga preprosto pustil stati na ulici ali dvorišču. Da pa bi katera koli od teh odločitev povzročila konec „uradne življenjske dobe“ vozila, bi moral biti lastnik dolžan izvesti uradne postopke preklica registracije, na primer predati registrske tablice ali pridobiti javno potrdilo v drugi ustrezni obliki, čeprav začasno, ki potrjuje, da je bilo vozilo umaknjeno iz uporabe.

78.

Če bi to naredil, bi lastnik vozila seveda prešel iz drugega scenarija v četrti scenarij, kot je opisan zgoraj, po katerem obveznost sklenitve zavarovanja zadevnega vozila preneha. Če pa tega ne bi naredil, bi bilo treba obveznost zavarovanja ohraniti.

79.

Zgoraj opisani drugi scenarij daje jasen odgovor na vprašanje predložitvenega sodišča. Menim, da ni dvoma, da lahko obveznost sklenitve zavarovanja še vedno velja, če tožeča stranka ni izvedla nobenih ukrepov za formalno potrditev slabega tehničnega stanja zadevnega vozila, da bi zagotovila, da bi bilo neprimerno za uporabo, s tem da bi uradno odjavila vozilo ali izvršila druge ustrezne ukrepe za umik vozila iz uporabe skladno z nacionalno zakonodajo.

80.

Razen splošne ugotovitve o obsegu obveznosti sklenitve zavarovanja iz člena 3 Direktive 2009/103, natančneje glede prenehanja te obveznosti, Sodišče po mojem mnenju ne more pomagati predložitvenemu sodišču.

81.

Prvič, vse posebne dejanske okoliščine, ki jih je izpostavilo predložitveno sodišče v svoji predložitveni odločbi in prvem vprašanju (lokalna skupnost je pridobila vozilo na podlagi sodne odločbe; vozilo je bilo na zasebnem dvorišču, ki je varovano parkirišče, in ne na javni cesti; uničeno bo skladno z odločitvijo lastnika), pomagajo pri opredelitvi in ponazoritvi razmer v postopku v glavni stvari. Vendar niso pomembne za razlago prava EU v obravnavani zadevi.

82.

Direktiva 2009/103 in zlasti člen 3 te direktive določata samo, da države članice vzpostavijo popoln in trden okvir obveznega zavarovanja za vozila, da bi zagotovile celovito varnostno mrežo za morebitne oškodovance v prometnih nesrečah. Če je ta glavni cilj izpolnjen in s strukturnega vidika ni mogoče zakonito voziti vozil v državi članici, kjer ne bi veljala obveznost sklenitve zavarovanja, ker bi to kršilo člen 3 in člen 10(1) Direktive 2009/103, pa obstaja seveda prostor, znotraj katerega lahko države članice sprejmejo različne rešitve. To pomeni, da je dovoljena določena raznolikost v smislu posameznih izidov zadev, ki se v dejstvih razlikujejo, in tudi tistih, ki so si v dejstvih podobne.

83.

Drugič, tudi znotraj dopustne diskrecijske pravice se seveda lahko najdejo neobičajni primeri. Zdi se, da to deloma velja za obravnavano zadevo, v kateri tožeča stranka ni mogla zavarovati zadevnega vozila znamke Renault Clio 1.5 DCI na podlagi nacionalne zakonodaje, dokler ni pridobila formalnega dokaza, da je postala njegova lastnica, medtem ko se je pridobitev tega formalnega dokaza zavlekla zaradi nedejavnosti druge osebe. Glede na to in ob upoštevanju dejstva, da je bil avtomobil na varovanem parkirišču in ga tudi sicer ni bilo mogoče voziti, se lahko v tem primeru zdi nekoliko nenavadno zahtevati plačilo neplačanega zavarovanja.

84.

Kakor koli že, nenavadno ali ne, reševanje posameznih odškodninskih zahtevkov na nacionalni ravni ni naloga Sodišča. V skladu s členom 267 PDEU se lahko Sodišče pozove k razlagi katerega koli akta prava Unije. Toda uporaba prava Unije v dejanskih primerih in še toliko bolj uporaba nacionalne zakonodaje, sprejete v okviru diskrecijske pravice držav članic pri izvajanju okvira Unije, sta nalogi, zaupani nacionalnim sodiščem.

85.

Znotraj te delitve nalog je naloga Sodišča, da pojasni splošen okvir člena 3 Direktive 2009/103 ter določi točen vsebinski in časovni obseg obveznosti sklenitve zavarovanja civilne odgovornosti po tej določbi, po preučitvi in razlagi glede na splošen kontekst te direktive. Ko je Sodišče to razlagalno nalogo opravilo – in po potrebi podalo nekatere napotke, kako presojati (ne)združljivost nacionalnih pravil, s katerimi se prenaša omenjena obveznost – sta uporaba nacionalnih pravil v posameznih primerih in reševanje teh zadev naloga nacionalnega sodišča.

86.

Po razlagi člena 3 Direktive 2009/103, glede na katero se zdi, da ni v nacionalni zakonodaji, ki se uporablja za zadevni primer, nič neustreznega, menim, če se izrazim zelo neposredno, da ni stvar Sodišča, kdo točno bo na koncu plačal zavarovanje za vozilo znamke Renault Clio 1.5 DCI za obdobje od 7. februarja 2018 do 22. aprila 2018, ko je na podlagi sodne odločbe lokalna skupnost Powiat Ostrowski pridobila lastninsko pravico na tem vozilu, ki ga ni bilo mogoče voziti in je stalo na zasebnem zemljišču, ki je bilo varovano parkirišče, in ne na javni cesti ter naj bi bilo v skladu z odločitvijo lastnika uničeno.

87.

Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Sąd Rejonowy w Ostrowie Wielkopolskim (občinsko sodišče v Ostrówu Wielkopolskim), odgovori: