–

za Dilly’s Wellnesshotel GmbH M. Kroner, Rechtsanwalt,

–

za avstrijsko vlado F. Koppensteiner, H. Schamp, G. Hesse in C. Pesendorfer, agenti,

–

za Evropsko komisijo K. Blanck-Putz, K. Herrmann in P. Němečková, agentke,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 108(3) PDEU, Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive [z notranjim] trgom z uporabo členov [107 in 108 PDEU] (Uredba o splošnih skupinskih izjemah) (UL 2008, L 214, str. 3) ter Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 [PDEU] (UL 2014, L 187, str. 1), zlasti njenega člena 58(1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru postopkov, ki sta ju začela Finanzamt Linz (davčni urad v Linzu, Avstrija) in Finanzamt Kirchdorf Perg Steyr (davčni urad Kirchdorf Perg Steyr, Avstrija) glede vračila davka na energijo družbi Dilly’s Wellnesshotel GmbH.

3

V uvodnih izjavah 4 in 5 Uredbe Sveta (ES) št. 994/98 z dne 7. maja 1998 o uporabi členov 107 in 108 [PDEU] za določene vrste horizontalne državne pomoči (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 312), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EU) št. 733/2013 z dne 22. julija 2013 (UL 2013, L 204, str. 11) (v nadaljevanju: Uredba št. 994/98), je bilo navedeno:

4

Člen 1 te uredbe, naslovljen „Skupinske izjeme“, je določal:

„1.   Komisija lahko z uredbami, sprejetimi skladno s postopki iz člena 8 te uredbe in skladno s členom [107 PDEU], izjavi, da bi morale biti naslednje vrste pomoči skladne [z notranjim] trgom in zanje ne veljajo zahteve za uradno priglasitev iz člena [108(3) PDEU]:

[…]“.

5

Uredba Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339) je v členu 1 z naslovom „Opredelitve“ določala:

„V tej uredbi:

[…]

[…]“.

6

Člen 2 te uredbe, naslovljen „Uradna priglasitev nove pomoči“, je določal:

„1.   Razen če v uredbah, sprejetih na podlagi člena [109 PDEU] ali z drugimi ustreznimi določbami Pogodbe, ni drugače določeno, mora zadevna država članica vsak načrt za dodeljevanje nove pomoči pravočasno prijaviti Komisiji. […]

[…]“.

7

Člen 4 Uredbe Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvajanju Uredbe št. 659/1999 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 4, str. 3), naslovljen „Poenostavljeni postopek priglasitve nekaterih sprememb obstoječe pomoči“, določa:

„1.   Za namene člena 1(c) Uredbe […] št. 659/1999 sprememba obstoječe pomoči pomeni katero koli spremembo, razen preoblikovanja povsem formalne ali upravne narave, ki ne more vplivati na ocenjevanje združljivosti ukrepa pomoči [z notranjim] trgom. Vendar se povečanje začetnega proračuna obstoječe sheme pomoči do 20 % ne šteje kot sprememba obstoječe pomoči.

2.   Naslednje spremembe obstoječe pomoči se priglasijo na poenostavljenem obrazcu za priglasitev iz Priloge II:

[…]

[…]“.

8

Člen 3 Uredbe št. 800/2008, naslovljen „Pogoji za izvzetje“, ki je v Poglavju I te uredbe, naslovljenem „Skupne določbe“, je v odstavku 1 določal:

„Sheme pomoči, ki izpolnjujejo vse pogoje iz poglavja I te uredbe ter vse ustrezne določbe iz poglavja II te uredbe, so združljive [z notranjim] trgom v smislu člena [107(3) PDEU] in so izvzete iz obveznosti priglasitve po členu [108(3) PDEU], če vsaka individualna pomoč, dodeljena v skladu s takimi shemami, izpolnjuje vse pogoje iz te uredbe, shema pa se izrecno sklicuje na to uredbo z navedbo njenega naslova in sklica na objavo v Uradnem listu Evropske unije.“

9

Uredba št. 800/2008 je bila razveljavljena z Uredbo št. 651/2014.

10

V uvodnih izjavah od 2 do 5 in 64 Uredbe št. 651/2014 je navedeno:

[…]

11

Člen 2 te uredbe, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“.

12

Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Pogoji za izvzetje“, določa:

„Sheme pomoči, individualna pomoč, dodeljena v okviru shem pomoči, in ad hoc pomoč so združljive z notranjim trgom v smislu člena 107(2) ali (3) [PDEU] in so izvzete iz obveznosti priglasitve iz člena 108(3) [PDEU] pod pogojem, da taka pomoč izpolnjuje vse pogoje iz poglavja I te uredbe ter posebne pogoje za ustrezne vrste pomoči iz poglavja III te uredbe.“

13

Člen 44 iste uredbe, naslovljen „Pomoč v obliki znižanja okoljskih davkov v skladu z Direktivo [2003/96]“, določa:

„1.   Sheme pomoči v obliki znižanja okoljskih davkov, ki izpolnjujejo pogoje iz Direktive [2003/96] so združljive z notranjim trgom v smislu člena 107(3) [PDEU] ter so izvzete iz obveznosti priglasitve iz člena 108(3) [PDEU], če so izpolnjeni pogoji iz tega člena in poglavja I.

[…]

3.   Sheme pomoči v obliki znižanj davkov temelji[jo] na znižanju veljavne okoljske davčne stopnje ali na plačilu fiksnega zneska nadomestila ali na podlagi kombinacije teh mehanizmov.

[…]“.

14

Člen 58 Uredbe št. 651/2014, naslovljen „Prehodne določbe“, določa:

„1.   Ta uredba se uporablja za individualno pomoč, dodeljeno pred njenim začetkom veljavnosti, če pomoč izpolnjuje vse pogoje iz te uredbe, z izjemo člena 9.

2.   Vsako pomoč, ki ni izvzeta iz obveznosti priglasitve iz člena 108(3) [PDEU] na podlagi te uredbe ali drugih prej veljavnih uredb, sprejetih na podlagi člena 1 Uredbe [št. 994/98], Komisija oceni v skladu z ustreznimi okviri, smernicami, sporočili in obvestili.

3.   Individualna pomoč, dodeljena pred 1. januarjem 2015 na podlagi katere koli uredbe, sprejete v skladu členom 1 Uredbe [št. 994/98], ki je v veljavi v času dodelitve pomoči, je združljiva z notranjim trgom in izvzeta iz obveznosti priglasitve iz člena 108(3) [PDEU], z izjemo regionalne pomoči. Sheme pomoči za tvegani kapital za [mala in srednje velika podjetja (MSP)], ki so bile vzpostavljene pred 1. julijem 2014 in izvzete iz obveznosti priglasitve iz člena 108(3) [PDEU] na podlagi Uredbe [št. 800/2008], ostanejo izvzete in združljive z notranjim trgom do prekinitve sporazuma o financiranju, če je bila zaveza javnih sredstev za sklad za naložbe zasebnega kapitala, ki prejema podporo, sprejeta na podlagi takega sporazuma pred 1. januarjem 2015 in so vsi drugi pogoji za izvzetje še vedno izpolnjeni.

4.   Ob koncu obdobja veljavnosti te uredbe so vse sheme pomoči, ki so bile izvzete na podlagi te uredbe, še naprej izvzete v prilagoditvenem obdobju šestih mesecev, razen shem regionalne pomoči. Izvzetje shem regionalne pomoči preneha veljati na dan prenehanja veljavnosti odobrenih kart regionalne pomoči. Izvzetje pomoči za financiranje tveganja v skladu s členom 21(2)(a) se izteče na koncu obdobja, predvidenega v sporazumu o financiranju, če je bila zaveza javnih sredstev za sklad za naložbe zasebnega kapitala, ki prejema podporo, sprejeta na podlagi takega sporazuma v 6 mesecih pred koncem obdobja veljavnosti te uredbe in so vsi drugi pogoji za uporabo izvzetja še vedno izpolnjeni.“

15

Člen 59 te uredbe določa:

„Ta uredba začne veljati 1. julija 2014.

[…]“.

16

Člen 1(1) Energieabgabenvergütungsgesetz (zakon o vračilu davka na energijo, v nadaljevanju: EAVG) določa:

„Plačani davki na energijo od energetskih virov iz odstavka 3 se na zahtevo vrnejo za koledarsko leto (poslovno leto), če (skupaj) presegajo 0,5 % razlike med

1.   transakcijami v smislu člena 1(1), točki 1 in 2, Umsatzsteuergesetz 1994 (zakon o davku na dodano vrednost iz leta 1994) in

2.   transakcijami v smislu člena 1(1), točki 1 in 2, zakona o davku na dodano vrednost iz leta 1994, ki se opravijo za podjetje (neto vrednost proizvodnje).“

17

Člen 1(1) EAVG je dopolnjen s členom 2(2) tega zakona, ki določa:

„1.   Na zahtevo upravičenca do vračila se za vsako koledarsko leto (poslovno leto) vrne znesek, ki presega delež vrednosti neto proizvodnje iz člena 1. Vloga mora vsebovati podatek o porabljeni količini energetskih virov iz člena 1(3) in zneske iz člena 1. Vlogo je treba podati najkasneje v petih letih od izpolnitve pogojev za vračilo. Vloga se šteje za davčno napoved. O vlogi se odloči z odločbo, v kateri mora biti izkazan skupen znesek vračila.

2.   Pri izračunu zneska vračila se kot meja upošteva bodisi 0,5 % neto vrednosti proizvodnje ali naslednje vrednosti franšiz, pri čemer se nakaže nižji znesek:

Znesek vračila se nakaže po odbitku splošne franšize v višini 400 EUR. […]“

18

Člen 2(1) EAVG v različici, spremenjeni z Budgetbegleitgesetz (spremni zakon k proračunu) z dne 30. julija 2004 (BGBl. I, 92/2004 (v nadaljevanju: BBG), je določal:

„Pravico do vračila imajo vsa podjetja, če ne dobavljajo energetskih virov, navedenih v členu 1(3), ali toplote (para ali vroča voda), proizvedene iz energetskih virov iz navedenega člena 1(3).“

19

Z Budgetbegleitgesetz (spremni zakon k proračunu) z dne 30. decembra 2010 (BGBl. I, 111/2010, v nadaljevanju: BBG 2011) je bil člen 2(1) EAVG spremenjen, kot sledi:

„Pravico do vračila imajo le podjetja, za katera je dokazano, da je njihova glavna dejavnost proizvodnja materialnih dobrin, če ne dobavljajo energetskih virov, navedenih v členu 1(3), ali toplote (para ali vroča voda), proizvedene iz energetskih virov iz navedenega člena 1(3).“

20

Z BBG 2011 je bil k členu 4 EAVG dodan odstavek 7, ki določa:

„Člena 2 in 3 [v različici iz BBG 2011] se uporabljata, če to odobri [Komisija], za vloge za vračilo, ki se nanašajo na obdobje po 31. decembru 2010.“

21

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je v smernicah o davku na energijo 2011 z dne 15. aprila 2011, ki jih je pripravilo Bundesministerium für Finanzen (zvezno ministrstvo za finance, Avstrija) in ki so v pomoč pri razlagi v zvezi z, med drugim, vračilom davkov na energijo, to ministrstvo navedlo, da imajo od 1. januarja 2011 pravico do vračila davka na energijo samo proizvodna podjetja.

22

Navedeno ministrstvo je 29. avgusta 2013 v navedenih smernicah ta datum spremenilo v 1. februar 2011.

23

Družba Dilly’s Wellnesshotel, ki upravlja hotel, je z vlogo z dne 29. decembra 2011 zahtevala vračilo davka na energijo za leto 2011.

24

Z odločbo z dne 21. februarja 2012 je davčni urad v Linzu to zahtevo zavrnil z utemeljitvijo, da se je po BBG 2011 s členoma 2 in 3 EAVG za vloge, vložene po 31. decembru 2010, vračilo davkov na energijo omejilo na podjetja, za katera je dokazano, da je njihova glavna dejavnost proizvodnja materialnih dobrin. „Storitvena podjetja“ naj torej ne bi bila upravičena do vračila davka na energijo za obdobje po tem datumu.

25

Družba Dilly’s Wellnesshotel je zoper to odločbo vložila pritožbo.

26

S sodbo z dne 23. marca 2012 je Unabhängiger Finanzsenat (neodvisni finančni senat, Avstrija) pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

27

Družba Dilly’s Wellnesshotel je zoper to sodbo vložila pritožbo.

28

S sodbo z dne 19. marca 2013 je Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija) navedeno sodbo razveljavilo. Natančneje, to sodišče je razsodilo, da je Unabhängiger Finanzsenat (neodvisni finančni senat) napačno zavrnil priznanje pravice do vračila davka na energijo za januar 2011.

29

Z odločbo z dne 31. oktobra 2014 je Bundesfinanzgericht (zvezno finančno sodišče, Avstrija), ki je nasledilo Unabhängiger Finanzsenat (neodvisni finančni senat) Sodišču v skladu s členom 267 PDEU predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe.

30

Sodišče je s sodbo z dne 21. julija 2016, Dilly’s Wellnesshotel (C‑493/14, EU:C:2016:577), odločilo, da je treba člen 3(1) Uredbe št. 800/2008 razlagati tako, da to, da v shemi pomoči, kakršna je ta v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, ni izrecnega sklicevanja na navedeno uredbo z navedbo njenega naslova in sklica na objavo v Uradnem listu Evropske unije, nasprotuje opredelitvi te sheme za shemo, ki izpolnjuje pogoje za izvzetje iz obveznosti priglasitve, določene v členu 108(3) PDEU.

31

S sodbo z dne 3. avgusta 2016 je Bundesfinanzgericht (zvezno finančno sodišče) ugodilo pritožbi, ki jo je vložila družba Dilly’s Wellnesshotel, in ji odobrilo vračilo davka na energijo za leto 2011 in ne le za januar v tem letu, zlasti z obrazložitvijo, da zaradi neobstoja izvzetja od obveznosti priglasitve izključitev pravice storitvenih podjetij do vračila davka na energijo ni začela veljati.

32

Predložitveno sodišče trenutno odloča o reviziji, ki jo je zoper to sodbo vložil davčni urad v Linzu.

33

Družba Dilly’s Wellnesshotel je z nadaljnjo vlogo z dne 25. julija 2014 zahtevala vračilo davka na energijo za obdobje od februarja 2013 do januarja 2014.

34

Z odločbo z dne 9. januarja 2015 je davčni urad Kirchdorf Perg Steyr zavrnil to zahtevo z obrazložitvijo, da je hotelski obrat storitveno podjetje in ne podjetje, katerega glavna dejavnost je proizvodnja materialnih dobrin. Od 1. februarja 2011 pa naj bi bilo vračilo davka na energijo mogoče le za podjetja, katerih glavna dejavnost je proizvodnja materialnih dobrin.

35

Bundesfinanzgericht (zvezno finančno sodišče) je s sodbo z dne 13. februarja 2017 ugodilo pritožbi, ki jo je družba Dilly’s Wellnesshotel vložila zoper to odločbo, in odobrilo vračilo davka na energijo v skladu z zahtevkom družbe Dilly’s Wellnesshotel, pri čemer se je v bistvu sklicevalo na svojo sodbo z dne 3. avgusta 2016, navedeno v točki 31 te sodbe.

36

Predložitveno sodišče trenutno odloča o reviziji, ki jo je zoper sodbo z dne 13. februarja 2017 vložil davčni urad Kirchdorf Perg Steyr.

37

Predložitveno sodišče meni, da vračilo davka na energijo na podlagi EAVG v različici, ki izhaja iz BBG, pomeni pomoč, ki jo je Komisija implicitno in neomejeno odobrila v skladu s členom 3 in točko 72 obrazložitve Odločbe Komisije 2005/565/ES z dne 9. marca 2004 o programu pomoči, izvršene v Avstriji, za povrnitev energetskih dajatev na zemeljski plin in elektriko v letih 2002 in 2003 (UL 2005, L 190, str. 13).

38

Prav tako navaja, da bi morala prejšnja nacionalna ureditev, če bi pravo Unije nasprotovalo omejitvi kroga upravičencev do pomoči, kakršna je ta, ki je bila uvedena z BBG 2011, v skladu s katero je treba pravico do vračila davka na energijo priznati le podjetjem, za katera je dokazano, da je njihova glavna dejavnost proizvodnja materialnih dobrin, ostati v veljavi.

39

Predložitveno sodišče poudarja, da se v okviru sporov o glavni stvari postavlja več vprašanj glede prava Unije, za rešitev katerih mora razlagati člen 4(7) EAVG, ki določa, da se zakonodajna sprememba, ki izhaja iz BBG 2011, uporabi, „če to odobri [Komisija]“.

40

Predložitveno sodišče na prvem mestu dvomi o tem, ali je bila za omejitev sheme pomoči z BBG 2011 potrebna priglasitev Komisiji.

41

Če bi obstajala taka obveznost priglasitve zadevne spremenjene sheme pomoči iz sporov o glavni stvari, se predložitveno sodišče na drugem mestu sprašuje, ali dejstvo, da obvestilo Komisiji ni izpolnjevalo vseh formalnih pogojev, določenih z Uredbo št. 800/2008, povzroči, da morajo biti zadevne pomoči še naprej dodeljene vsem upravičencem iz EAVG v različici, spremenjeni z BBG, tako da bi obstajala obveznost izvajanja sheme pomoči pred zakonodajno spremembo, ki izhaja iz BBG 2011.

42

Predložitveno sodišče se na tretjem mestu sprašuje, ali je to, da je znižanje obdavčitve določeno s konkretno formulo za izračun, določeno z nacionalno zakonodajo, v skladu z zahtevo iz člena 44(3) Uredbe št. 651/2014, da mora izračun znižanja obdavčitve temeljiti na znižanju veljavne stopnje okoljskega davka, plačilu fiksnega zneska nadomestila ali na podlagi kombinacije obeh. Sprašuje se tudi o časovnem področju uporabe te uredbe.

43

V teh okoliščinah je Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

44

Ugotoviti je treba, da avstrijska vlada trdi, da je Republika Avstrija povzetek informacij glede zadevne sheme pomoči iz sporov o glavni stvari, v skladu s katero je delno vračilo energetskih davkov na zemeljski plin in električno energijo določeno zgolj za podjetja, za katera je dokazano, da je njihova glavna dejavnost proizvodnja materialnih dobrin, sporočila Komisiji in da je to obvestilo treba šteti za priglasitev, izvedeno po poenostavljenem postopku iz člena 4 Uredbe št. 794/2004.

45

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je – kot je Sodišče že večkrat razsodilo – v okviru postopka predhodnega odločanja, določenega v členu 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, zgolj nacionalno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari. V tem okviru je Sodišče pristojno le za odločitev o razlagi ali veljavnosti prava Unije glede na dejansko in pravno stanje, kot ga je opisalo predložitveno sodišče, da bi temu sodišču dalo koristne napotke za razrešitev spora, ki mu je predložen (sodba z dne 27. aprila 2017, A-Rosa Flussschiff, C‑620/15, EU:C:2017:309, točka 35 in navedena sodna praksa).

46

V obravnavanem primeru vprašanja, postavljena Sodišču, temeljijo na premisi, da Republika Avstrija Komisiji ni priglasila zadevne sheme pomoči iz sporov o glavni stvari v skladu s členom 108(3) PDEU. Natančneje, s prvim in tretjim vprašanjem želi predložitveno sodišče ugotoviti, ali za to shemo velja obveznost priglasitve iz navedene odločbe, ali pa je izvzeta iz te obveznosti na podlagi Uredbe št. 651/2014, medtem ko želi z drugim vprašanjem to sodišče opredeliti morebitne posledice kršitve navedene obveznosti.

47

Stališči, ki sta ju Sodišču predložili Komisija in družba Dilly’s Wellnesshotel, se prav tako opirata na to isto premiso. Komisija pojasnjuje, da sporočilo povzetka informacij o zadevni nacionalni ureditvi iz sporov o glavni stvari v skladu z Uredbo št. 800/2008 ne more nadomestiti ustrezne priglasitve na podlagi člena 108(3) PDEU in da Republika Avstrija poleg tega ni uporabila poenostavljenega obrazca za priglasitev iz Priloge II k Uredbi št. 794/2008 v skladu s členom 4(2)(c) te uredbe.

48

Posledično in brez posega v vprašanje, pod katerimi pogoji je mogoče šteti, da je bila priglasitev sheme pomoči, kakršna je ta iz sporov o glavni stvari, opravljena v skladu s členom 108(3) PDEU, saj to vprašanje ni predmet tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, mora Sodišče na postavljena vprašanja v tej zadevi odgovoriti tako, da se opre na premiso, da zadevna shema pomoči iz sporov o glavni stvari Komisiji ni bila priglašena.

49

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 108(3) PDEU razlagati tako, da za nacionalno ureditev, s katero je shema pomoči spremenjena tako, da se zmanjša krog upravičencev do teh pomoči, načeloma velja obveznost priglasitve iz te določbe.

50

Najprej je treba pojasniti, da se vprašanje v zvezi s tako obveznostjo priglasitve obravnava s pridržkom možnosti, da je zadevna shema pomoči zaradi uporabe uredbe o skupinskih izjemah za to shemo izvzeta od te obveznosti, kar je možnost, ki je obravnavana v okviru odgovora na tretje vprašanje.

51

Kot je razvidno iz točke 44 te sodbe, je v obravnavanem primeru očitno, da zadevna nacionalna ureditev iz sporov o glavni stvari določa delno vračilo energetskih davkov na zemeljski plin in električno energijo le za podjetja, za katera je dokazano, da je njihova glavna dejavnost proizvodnja materialnih dobrin. Zato ponudniki storitev, kakršna je družba Dilly’s Wellnesshotel, v skladu s to ureditvijo niso upravičeni do vračila davka na energijo.

52

Ugotoviti je treba, da predložitveno sodišče s svojim prvim vprašanjem izhaja iz premise, ki v okviru te zadeve sicer ni bila izpodbijana, da je shemo pomoči, ki je veljala pred zadevno shemo iz sporov o glavni stvari in s katero je bila priznana pravica do delnega vračila davka na energijo tako proizvodnim kot storitvenim podjetjem, Komisija implicitno odobrila na podlagi Odločbe 2005/565.

53

V teh okoliščinah je treba za odgovor na to vprašanje v obravnavanem primeru upoštevati to premiso brez posega v njeno utemeljenost, tako da je treba shemo pomoči, ki je veljala pred zadevno shemo iz sporov o glavni stvari, šteti za obstoječo pomoč v skladu s členom 1(b)(ii) Uredbe št. 659/1999.

54

Glede vsebine prvega vprašanja je treba opozoriti, da je obveznost priglasitve iz člena 108(3) PDEU eden od temeljnih elementov nadzornega sistema, uvedenega s Pogodbo DEU na področju državnih pomoči. V okviru tega sistema so države članice po eni strani dolžne Komisiji priglasiti vsak ukrep, s katerim se podeli ali spremeni pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, po drugi strani pa takega ukrepa ne smejo izvesti, dokler ta institucija glede njega ne sprejme dokončne odločitve (sodba z dne 5. marca 2019, Eesti Pagar, C‑349/17, EU:C:2019:172, točka 56 in navedena sodna praksa).

55

Obveznost zadevne države članice, da Komisiji priglasi vsako novo pomoč, je določena v členu 2 Uredbe št. 659/1999 (sodba z dne 21. julija 2016, Dilly’s Wellnesshotel, C‑493/14, EU:C:2016:577, točka 32).

56

Kot je Sodišče že odločilo, se ukrepi, sprejeti po začetku veljavnosti Pogodbe DEU, katerih namen je dodelitev ali sprememba pomoči, pri čemer se spremembe nanašajo na obstoječe pomoči ali začetne načrte, o katerih je bila obveščena Komisija, štejejo za nove pomoči, za katere velja obveznost priglasitve iz člena 108(3) PDEU (glej zlasti sodbi z dne 9. avgusta 1994, Namur-Les assurances du crédit, C‑44/93, EU:C:1994:311, točka 13, in z dne 20. maja 2010, Todaro Nunziatina & C., C‑138/09, EU:C:2010:291, točka 46).

57

V skladu s členom 1(c) Uredbe št. 659/1999 je namreč nova pomoč opredeljena kot vsaka shema pomoči ali individualna pomoč, ki ni obstoječa pomoč, vključno s spremembami obstoječe pomoči.

58

V zvezi z zadnjim vidikom je treba navesti, da je sprememba obstoječe pomoči v skladu s členom 4(1) Uredbe št. 794/2004 opredeljena kot vsaka sprememba, razen preoblikovanja povsem formalne ali upravne narave, ki ne more vplivati na ocenjevanje združljivosti ukrepa pomoči z notranjim trgom.

59

Natančneje, v skladu s členom 4(2)(c) Uredbe št. 794/2004 je poostritev meril za uporabo odobrene sheme pomoči ena od sprememb obstoječih pomoči, ki jih je načeloma treba priglasiti.

60

Poleg tega se v skladu s sodno prakso Sodišča pri obravnavi vprašanja, ali ukrep pomeni pomoč v smislu člena 107 PDEU, med drugim upošteva krog upravičencev, za katere je predvidena dodelitev te pomoči, da se preveri zlasti selektivnost tega ukrepa (glej v tem smislu sodbo z dne 8. novembra 2001, Adria-Wien Pipeline in Wietersdorfer & Peggauer Zementwerke, C‑143/99, EU:C:2001:598, točke od 33 do 36 ter točki 40 in 55).

61

Iz tega sledi, da sprememba meril, na podlagi katerih so opredeljeni upravičenci do pomoči, ni omejena na spremembo zgolj formalne ali upravne narave, temveč pomeni element, katerega učinki lahko vplivajo na vprašanje, ali je treba ukrep opredeliti kot pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, in posledično na obveznost priglasitve te pomoči v skladu z obveznostjo iz člena 108(3) PDEU.

62

Kot utemeljeno trdi Komisija, nadzor nad načrtom spremembe kroga upravičencev iz sheme pomoči, ki ga mora opraviti ta institucija po priglasitvi, opravljeni na podlagi te zadnje določbe, namreč ni omejen na preverjanje, ali je zadevna sprememba povzročila zmanjšanje števila upravičencev, temveč zajema zlasti presojo, ali se s spremembo meril uporabe, ki izhaja iz navedene spremembe, izkrivlja ali bi se lahko izkrivljala konkurenca z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga. Predhodna priglasitev take spremembe pa omogoča ravno preveritev, ali je tako.

63

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 108(3) PDEU razlagati tako, da za nacionalno ureditev, s katero je shema pomoči spremenjena tako, da se zmanjša krog upravičencev do teh pomoči, načeloma velja obveznost priglasitve iz te določbe.

64

Predložitveno sodišče z drugim delom tretjega vprašanja, ki ga je treba obravnavati najprej, ker se nanaša na časovno področje uporabe Uredbe št. 651/2014, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 58(1) te uredbe razlagati tako, da se lahko pomoči, dodeljene pred začetkom veljavnosti navedene uredbe na podlagi sheme pomoči, kakršna je ta iz sporov o glavni stvari, na podlagi te iste uredbe izvzamejo iz obveznosti priglasitve iz člena 108(3) PDEU.

65

Najprej je treba opozoriti, da je v skladu s členom 109 PDEU Svet pooblaščen za sprejetje vseh ustreznih uredb za uporabo členov 107 in 108 PDEU ter zlasti za določitev pogojev, pod katerimi se uporablja člen 108(3) PDEU, in vrst pomoči, izvzetih iz postopka, določenega z zadnjenavedeno določbo. Poleg tega lahko Komisija v skladu s členom 108(4) PDEU sprejme uredbe o skupinah državnih pomoči, za katere je Svet v skladu s členom 109 PDEU odločil, da so lahko izvzete iz postopka iz člena 108(3) PDEU (sodba z dne 5. marca 2019, Eesti Pagar, C‑349/17, EU:C:2019:172, točka 57 in navedena sodna praksa).

66

Tako je bila Uredba št. 994/98, na podlagi katere je bila nato sprejeta Uredba št. 800/2008, sprejeta na podlagi člena 94 Pogodbe ES (postal člen 89 ES, zdaj člen 109 PDEU) (sodba z dne 5. marca 2019, Eesti Pagar, C‑349/17, EU:C:2019:172, točka 58 in navedena sodna praksa). Zadnjenavedena uredba je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo št. 651/2014, ki je bila prav tako sprejeta na podlagi Uredbe št. 994/98.

67

Iz tega sledi, da se lahko država članica – kljub obveznosti držav članic na podlagi Pogodb, da predhodno priglasijo vsak ukrep, s katerim se podeli ali spremeni nova pomoč, kar je, kot izhaja iz točke 54 te sodbe, eden od temeljnih elementov nadzornega sistema na področju državnih pomoči – za sprejete ukrepe pomoči, ki izpolnjujejo upoštevne pogoje iz Uredbe št. 651/2014, sklicuje na možnost oprostitve od obveznosti priglasitve (glede Uredbe št. 800/2008 glej sodbo z dne 21. julija 2016, Dilly’s Wellnesshotel, C‑493/14, EU:C:2016:577, točka 36).

68

Nasprotno je iz člena 58(2) Uredbe št. 651/2014 razvidno, da vsako pomoč, ki ni izvzeta iz obveznosti priglasitve iz člena 108(3) PDEU na podlagi te uredbe ali drugih prej veljavnih uredb, sprejetih na podlagi člena 1 Uredbe št. 994/98, Komisija oceni v skladu z ustreznimi okviri, smernicami, sporočili in obvestili.

69

V zvezi s tem, kot je bilo opozorjeno v točki 30 te sodbe, je Sodišče v sodbi z dne 21. julija 2016, Dilly’s Wellnesshotel (C‑493/14, EU:C:2016:577), razsodilo, da shema pomoči, kakršna je ta iz spora, v katerem je bila izdana ta sodba, ni bila izvzeta iz obveznosti priglasitve na podlagi Uredbe št. 800/2008, saj v tej shemi ni bilo izrecnega sklicevanja na to uredbo v skladu z njenim členom 3(1). Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe v sedanji zadevi izhaja, da je zadevna shema pomoči iz spora, v katerem je bila izdana navedena sodba, tudi shema, ki je upoštevna v sporih o glavni stvari. Iz zgodovine teh sporov, predstavljenih v tem predlogu, kakor je navedena v točkah od 30 do 32 ter v točkah 35 in 36 te sodbe, je namreč razvidno, da sta bili reviziji, o katerih odloča predložitveno sodišče, vloženi zoper sodbi, s katerima je Bundesfinanzgericht (zvezno finančno sodišče) v skladu s sodbo z dne 21. julija 2016, Dilly’s Wellnesshotel (C‑493/14, EU:C:2016:577), odobrilo vračilo davka na energijo, ki ga je zahtevala družba Dilly’s Wellnesshotel.

70

Vendar okoliščina, da se zaradi neobstoja izrecnega sklicevanja na Uredbo št. 800/2008 v zadevni shemi pomoči iz sporov o glavni stvari za to shemo ne more uporabiti izvzetje na podlagi te uredbe, sama po sebi ne more preprečiti, da bi navedena shema izpolnjevala upoštevne pogoje iz Uredbe št. 651/2014, s katero je bila, kot je razvidno iz točk 9 in 66 te sodbe, razveljavljena in nadomeščena Uredba št. 800/2008. Kot izhaja iz uvodnih izjav od 2 do 4 Uredbe št. 651/2014, je bil namreč namen Uredbe št. 651/2014 s pregledom Uredbe št. 800/2008 med drugim bolje opredeliti pogoje, na podlagi katerih se nekatere skupine pomoči lahko štejejo za združljive z notranjim trgom, in razširiti področje uporabe skupinskih izjem. Torej je treba, kot izhaja tako iz člena 3 kot iz uvodne izjave 6 Uredbe št. 651/2014 – ob upoštevanju vseh pogojev, tako splošnih kot posebnih za zadevno skupino pomoči, določenih z Uredbo št. 651/2014 – presoditi, ali se za pomoč lahko uporabi izvzetje na podlagi te zadnjenavedene uredbe.

71

Glede vprašanja, ali so pomoči, dodeljene na podlagi sheme pomoči, kakršna je ta iz sporov o glavni stvari, lahko izvzete iz obveznosti priglasitve v skladu z Uredbo št. 651/2014, je treba poudariti, da je treba –tako kot Uredbo št. 800/2008 – Uredbo št. 651/2014 in pogoje, ki jih določa, kot omilitev splošnega pravila obveznosti priglasitve razlagati ozko (glej po analogiji sodbo z dne 21. julija 2016, Dilly’s Wellnesshotel, C‑493/14, EU:C:2016:577, točka 37).

72

Tak pristop je potrjen glede na cilje, ki se jim sledi s splošnimi uredbami o skupinskih izjemah, kot so navedeni v uvodnih izjavah 4 in 5 Uredbe št. 994/98. Čeprav je namreč Komisija pooblaščena za sprejetje takih uredb, da se zagotovi učinkovito spremljanje pravil o konkurenci na področju državnih pomoči in poenostavitev uprave, ne da bi se oslabil nadzor Komisije na tem področju, je cilj takih uredb tudi krepitev preglednosti in pravne varnosti. Spoštovanje pogojev, določenih v teh uredbah – torej tudi v Uredbi št. 651/2014 – omogoča zagotavljanje, da so ti cilji v celoti doseženi (sodba z dne 21. julija 2016, Dilly’s Wellnesshotel, C‑493/14, EU:C:2016:577, točka 38).

73

V obravnavanem primeru se zadevne pomoči iz sporov o glavni stvari nanašajo na vračilo davka na energijo za leto 2011 in za obdobje od februarja 2013 do januarja 2014, medtem ko je Uredba št. 651/2014 v skladu s svojim členom 59 začela veljati 1. julija 2014.

74

V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot je razvidno iz samega naslova člena 58 Uredbe št. 651/2014, da ta člen določa prehodne določbe, ki se uporabljajo za državne pomoči, na katere se nanašajo določbe te uredbe. Natančneje, odstavek 1 tega člena določa, da se Uredba št. 651/2014 uporablja za individualne pomoči, dodeljene pred njenim začetkom veljavnosti, če izpolnjujejo vse pogoje iz te uredbe, z izjemo člena 9, ki določa obveznosti na področju objave in informacij glede ukrepov pomoči.

75

V skladu s členom 2, točka 14, Uredbe št. 651/2014 pojem „individualna pomoč“ v smislu te uredbe med drugim zajema vsako pomoč, ki je dodeljena posameznim upravičencem na podlagi sheme pomoči. Pod ta pojem spadajo tudi davčne olajšave, ki jih vlagateljica vloge uveljavlja v sporih o glavni stvari.

76

Iz tega sledi, da so v skladu s samim besedilom člena 58(1) Uredbe št. 651/2014 zadevne pomoči v sporih o glavni stvari, čeprav so bile dodeljene pred začetkom veljavnosti te uredbe, vendarle lahko izvzete iz obveznosti priglasitve na podlagi te uredbe.

77

Ta razlaga je tudi v skladu s ciljem, ki mu sledi Uredba št. 651/2014, ki je, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 3, omogočati boljše določanje prednostnih nalog na področju izvajanja pravil o državnih pomočeh. Kot je razvidno iz uvodne izjave 2 navedene uredbe, je bil pregled Uredbe št. 800/2008 namreč osrednji element posodobitve politike Unije na področju državnih pomoči, pri čemer je ta posodobitev vključevala širok pregled pravil o državnih pomočeh, med njenimi glavnimi cilji pa je bil cilj osredotočanja predhodnega preverjanja ukrepov pomoči, ki ga izvaja Komisija, na primere pomoči z največjim vplivom na notranji trg.

78

Razlage odstavka 1 člena 58 Uredbe št. 651/2014, navedene v točki 76 te sodbe, ni mogoče izpodbiti s trditvijo družbe Dilly’s Welnesshotel, da je treba ta odstavek razlagati skupaj z odstavkoma 2 in 3 tega člena. Kot je generalni pravobranilec ugotovil v točki 53 sklepnih predlogov, se z odstavkom 1 člena 58 Uredbe št. 651/2014 namreč nikakor ne zahteva, da morajo biti pogoji, določeni v drugih odstavkih tega člena, izpolnjeni, da se navedeni odstavek 1 uporabi, saj se vsak od odstavkov od 1 do 4 navedenega člena 58 nanaša na prehodna pravila za različne položaje.

79

Glede na navedeno je treba ugotoviti, kot trdita avstrijska vlada in Komisija, da so s členom 58(1) Uredbe št. 651/2014 individualne pomoči, dodeljene pred 1. julijem 2014, kakršne so te, izplačane na podlagi zadevne sheme iz sporov o glavni stvari, izvzete iz obveznosti priglasitve, če te pomoči izpolnjujejo vse pogoje iz te uredbe, z izjemo njenega člena 9.

80

Zato je treba na drugi del tretjega vprašanja odgovoriti, da je treba člen 58(1) Uredbe št. 651/2014 razlagati tako, da se lahko pomoči, dodeljene pred začetkom veljavnosti navedene uredbe na podlagi sheme pomoči, kakršna je ta iz sporov o glavni stvari, na podlagi te iste uredbe izvzamejo iz obveznosti priglasitve iz člena 108(3) PDEU.

81

V prvem delu tretjega vprašanja se predložitveno sodišče na splošno sklicuje na pogoje iz Uredbe št. 651/2014, ne da bi navedlo katero njeno posebno določbo. Vendar je iz samega besedila tega vprašanja in iz drugih ugotovitev, navedenih v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, kakršne so te, povzete v točki 42 te sodbe, razvidno, da želi to sodišče z navedenim vprašanjem izvedeti, ali je pogoj iz člena 44(3) te uredbe v okviru sporov o glavni stvari izpolnjen.

82

Natančneje, v besedilu prvega dela tretjega vprašanja se sklicuje na dejstvo, da zadevna nacionalna ureditev iz sporov o glavni stvari s formulo za izračun izrecno določa znesek vračila davkov na energijo, medtem ko člen 44(3) Uredbe št. 651/2014 določa, da morajo sheme pomoči v obliki znižanj davkov temeljiti na znižanju veljavne stopnje okoljskega davka, plačilu fiksnega zneska nadomestila ali kombinacije obeh. Poleg tega predložitveno sodišče, čeprav v predlogu za sprejetje predhodne odločbe podrobno navaja razloge za svoje dvome o tem, ali se za zadevno shemo iz sporov o glavni stvari lahko šteje, da izpolnjuje pogoj iz te določbe, izrecno poudarja svoje mnenje, da so tako pogoji iz člena 44(1), (2) in (4) Uredbe št. 651/2014 kot tisti iz različnih drugih določb Poglavja I k tej uredbi v okviru sporov o glavni stvari izpolnjeni.

83

Zato je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče s prvim delom tretjega vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba člen 44(3) Uredbe št. 651/2014 razlagati tako, da je shema pomoči, kakršna je ta iz sporov o glavni stvari, za katero je znesek vračila davka na energijo izrecno določen v formuli za izračun, določeni z nacionalno zakonodajo, s katero je uvedena ta shema, skladna s to določbo.

84

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 3 Uredbe št. 651/2014 določa, da so med drugim sheme pomoči in individualne pomoči, dodeljene v okviru shem pomoči, združljive z notranjim trgom v smislu člena 107(2) ali (3) PDEU in izvzete iz obveznosti priglasitve iz člena 108(3) PDEU, če te sheme in pomoči izpolnjujejo vse pogoje iz Poglavja I te uredbe ter posebne pogoje za zadevno skupino pomoči iz njenega Poglavja III.

85

Določbe člena 44 Uredbe št. 651/2014, ki je v Poglavju III te uredbe, se uporabljajo – kot je razvidno iz samega naslova tega člena in njegovega odstavka 1 – za pomoči v obliki znižanja okoljskih davkov v skladu z Direktivo 2003/96. Ugotoviti je torej treba, da se te določbe uporabijo v okviru sporov o glavni stvari brez posega v to, ali so pogoji, določeni s to direktivo, dejansko izpolnjeni v primeru zadevnih shem pomoči v sporih o glavni stvari, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

86

V zvezi z vprašanjem, ali taka shema pomoči ustreza zahtevam iz člena 44(3) Uredbe št. 651/2014, je iz izbire, ki jo je zakonodajalec Unije na podlagi te določbe podelil državam članicam, tako da jim je dovoljeno, da določijo bodisi znižanje veljavne davčne stopnje bodisi plačilo fiksnega zneska nadomestila ali kombinacijo obeh, razvidno, da je namen te določbe, kot trdi Komisija, da je z izbranim mehanizmom znižanja obdavčitve mogoče na pregleden način določiti, katero znižanje obdavčitve se dejansko uporabi, pri čemer v zvezi z njegovimi podrobnimi pogoji državam članicam pušča določeno polje proste presoje.

87

V zvezi z zadnjim vidikom je v uvodni izjavi 64 Uredbe št. 651/2014 med drugim pojasnjeno, da bi morale države članice za boljšo ohranitev signala cene za podjetja, ki si ga okoljski davek prizadeva podati, imeti možnost, da oblikujejo shemo znižanja obdavčitve na podlagi mehanizma za izplačilo določenega fiksnega letnega zneska nadomestila (vračilo davka).

88

Prav tako je treba ugotoviti, da cilj zagotavljanja preglednosti mehanizma za izračun znižanja obdavčitve spada pod cilj, ki mu sledi Uredba št. 651/2014 in ki je poudarjen v njenih uvodnih izjavah od 3 do 5, da se prizna večja pomembnost preglednosti in nadzoru nad spoštovanjem pravil v zvezi z državnimi pomočmi na nacionalni ravni in na ravni Unije. Kot je namreč razvidno iz točke 72 te sodbe, je ta cilj med tistimi, ki jim na splošno sledijo splošne uredbe o skupinskih izjemah.

89

V obravnavanem primeru je iz elementov, predloženih Sodišču, razvidno, da znižanja obdavčitev, ki jih pomenijo pomoči, dodeljene na podlagi zadevne sheme pomoči iz sporov o glavni stvari, temeljijo na formuli za izračun, ki je konkretno opredeljena v nacionalni ureditvi, s katero je uvedena navedena shema. Natančneje, v skladu s to ureditvijo je treba davke na energijo vrniti za koledarsko leto, če skupaj presegajo 0,5 % vrednosti neto proizvodnje podjetja. Poleg tega je z navedeno ureditvijo znesek vračila omejen s sklicevanjem na najnižje ravni obdavčitve, določene z Direktivo 2003/96. Nacionalni organi tako nimajo nobenega polja proste presoje glede zneska znižanja obdavčitve, ki izhaja iz te formule za izračun.

90

Tako na podlagi te sheme znesek davkov na energijo, ki ga je treba vrniti, ustreza bodisi razliki med celotnim zneskom teh davkov in 0,5 % vrednosti neto proizvodnje upravičenega podjetja bodisi razliki med celotnim zneskom teh davkov in najnižjimi ravnmi obdavčitve, ki se uporabijo za zadevne energetske vire. Med tema načinoma izračuna se uporabi tisti, s katerim je določen najnižji znesek davka, ki ga je treba vrniti.

91

Iz tega izhaja, da zadevna nacionalna ureditev iz sporov o glavni stvari na podlagi formule za izračun, ki jo določa, določa dve možni znižani stopnji okoljskega davka in tisto od teh dveh stopenj, ki jo je treba uporabiti za vsako upravičeno podjetje. S tako formulo za izračun nacionalnim organom ni omogočeno, da prosto določijo znesek davka, ki ga mora podjetje dejansko plačati, saj ta ustreza znesku, ki ga davčni organi obdržijo po plačilu tako izračunanega vračila.

92

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, kot trdi Komisija, da vsak od alternativnih načinov izračuna, iz katerih je sestavljena formula za izračun, določena z zadevno nacionalno ureditvijo iz postopkov v glavni stvari, in kakor sta navedena v točkah 89 in 90 te sodbe, pomeni znižanje veljavne stopnje okoljskega davka v smislu člena 44(3) Uredbe št. 651/2014. V okviru prvega od teh načinov izračuna je namreč veljavna davčna stopnja dejansko znižana na 0,5 % neto vrednosti proizvodnje upravičenega podjetja, medtem ko je v okviru drugega načina izračuna veljavna davčna stopnja dejansko znižana na najnižjo raven obdavčitve, ki se uporablja za zadevni energetski vir.

93

Zato je treba ugotoviti, da shema pomoči, kakršna je ta iz sporov o glavni stvari, temelji na enem od posebnih mehanizmov znižanja okoljskih davkov, določenih v členu 44(3) Uredbe št. 651/2014, tako da je treba pogoj iz te določbe šteti za izpolnjen.

94

Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti z okoliščino, da zadevna nacionalna ureditev iz postopkov v glavni stvari določa formulo za izračun, iz katere izhajata dve različni znižani davčni stopnji, glede na to, da ta ureditev, kot izhaja iz točk od 89 do 91 te sodbe, prav tako omogoča, da se določi, katero od teh stopenj je treba dejansko uporabiti v konkretnem primeru, pri čemer obstoj dveh alternativnih davčnih stopenj ne ogroža cilja, ki se mu sledi s členom 44(3) Uredbe št. 651/2014, kakor je naveden v točkah 86 in 87 te sodbe.

95

Glede na navedeno je treba na prvi del tretjega vprašanja odgovoriti, da je treba člen 44(3) Uredbe št. 651/2014 razlagati tako, da je shema pomoči, kakršna je ta iz sporov o glavni stvari, za katero je znesek vračila davka na energijo izrecno določen v formuli za izračun, določeni z nacionalno zakonodajo, s katero je uvedena ta shema, skladna s to določbo.

96

Z drugim vprašanjem želi predložitveno sodišče v bistvu ugotoviti posledice, ki bi jih moralo izpeljati za spora o glavni stvari, če bi Sodišče razsodilo, da bi bilo treba shemo pomoči, kakršna je ta iz teh sporov, priglasiti v skladu s členom 108(3) PDEU, tako da bi bilo treba pomoči, dodeljene na podlagi te sheme, šteti za nezakonite.

97

Vendar iz odgovorov na prvo in tretje vprašanje izhaja, da so kljub načelni obveznosti priglasitve, ki je naložena na podlagi člena 108(3) PDEU v zvezi s shemo pomoči, kakršna je ta iz sporov o glavni stvari, pomoči, ki so bile v zadevnih obdobjih v okviru teh sporov dodeljene na podlagi te sheme, izvzete iz te obveznosti v skladu s členom 3 Uredbe št. 651/2014, če so vsi pogoji, določeni v Poglavju I in členu 44 navedene uredbe, izpolnjeni, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

98

V teh okoliščinah na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

99

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: