1

International Management Group (v nadaljevanju: IMG) s pritožbama predlaga razveljavitev sodb Splošnega sodišča Evropske unije z dne 2. februarja 2017, International Management Group/Komisija (T‑29/15, neobjavljena, EU:T:2017:56, v nadaljevanju: izpodbijana sodba T‑29/15), in z dne 2. februarja 2017, International Management Group/Komisija (T‑381/15, neobjavljena, EU:T:2017:57, v nadaljevanju: izpodbijana sodba T‑381/15) (v nadaljevanju skupaj: izpodbijani sodbi), s katerima je navedeno sodišče zavrnilo njuni tožbi za – v zadevi T‑29/15 – razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa Komisije C(2014) 9787 final z dne 16. decembra 2014 o spremembi Izvedbenega sklepa C(2013) 7682 o letnem akcijskem načrtu 2013 za Mjanmar/Burmo, ki se financira iz splošnega proračuna Evropske unije (v nadaljevanju: Sklep z dne 16. decembra 2014), ter – v zadevi T‑381/15 – za razglasitev ničnosti sklepa Evropske komisije, vsebovanega v njenem dopisu organizaciji IMG z dne 8. maja 2015 (v nadaljevanju: sklep z dne 8. maja 2015; skupaj s Sklepom z dne 16. decembra 2014: sporna sklepa), na eni strani in povračilo škode, nastale z s sklepom z dne 8. maja 2015, na drugi strani.

2

Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 74, in popravek v UL 2007, L 99, str. 18), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 1995/2006 z dne 13. decembra 2006 (UL 2006, L 390, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba št. 1605/2002), je bila z učinkom od 1. januarja 2013 razveljavljena z Uredbo (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL 2012, L 298, str. 1). Vendar je bilo v členu 212(a) Uredbe št. 966/2012 med drugim določeno, da se člena 53 in 53d Uredbe št. 1605/2002 še naprej uporabljata za vse obveznosti, prevzete do 31. decembra 2013.

3

Člen 53 Uredbe št. 1605/2002 določa:

„Komisija izvršuje proračun v skladu z določbami iz členov 53a do 53d na katerega koli od naslednjih načinov:

4

Člen 53d te uredbe med drugim določa:

„1.   Kadar Komisija izvršuje proračun s skupnim upravljanjem, določene naloge izvrševanja […] prenese na mednarodne organizacije […].

[…]

2.   Posamični sporazum za dodelitev financiranja, sklenjen z mednarodno organizacijo, vsebuje podrobne določbe glede izvrševanja nalog, ki so zaupane mednarodni organizaciji.

[…]“

5

Uredba Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 1605/2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 145), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES, Euratom) št. 478/2007 z dne 23. aprila 2007 (UL 2007, L 111, str. 13) (v nadaljevanju: Uredba št. 2342/2002; skupaj z Uredbo št. 1605/2002: finančna ureditev iz leta 2002), je bila z učinkom od 1. januarja 2013 razveljavljena z Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 1268/2012 z dne 29. oktobra 2012 o pravilih uporabe Uredbe št. 966/2012 (UL 2012, L 362, str. 1) (v nadaljevanju skupaj z Uredbo št. 966/2012: finančna ureditev iz leta 2012).

6

Člen 43 Uredbe št. 2342/2002, naslovljen „Skupno upravljanje“, je med drugim vseboval odstavek 2, ki je določal:

„Mednarodne organizacije iz člena 53d [Uredbe št. 1605/2002] so:

[…]“

7

Uredba št. 966/2012 je v skladu s svojim členom 214, prvi odstavek, začela veljati 27. oktobra 2012. V skladu z drugim odstavkom tega člena se uporablja od 1. januarja 2013, brez poseganja v posebne datume glede uporabe, ki so določeni za druge člene navedene uredbe.

8

Med temi drugimi členi je člen 58, naslovljen „Načini izvrševanja proračuna“, ki se uporablja zgolj za obveznosti, prevzete od 1. januarja 2014, in vsebuje odstavek 1, ki določa:

„Komisija izvršuje proračun na naslednje načine:

[…]“

9

Členi od 84 do 86 Uredbe št. 966/2012 se uporabljajo od 1. januarja 2013.

10

Člen 84 te uredbe, naslovljen „Sklepi o financiranju“, določa:

„1.   Vse odhodkovne postavke se prevzamejo kot obveznost, potrdijo, odobrijo in plačajo.

2.   Razen v primeru odobritev, ki jih je mogoče izvršiti brez temeljnega akta […], institucija ali organi, na katere je ta institucija prenesla pooblastila, pred prevzemom obveznosti za odhodke sprejmejo sklep o financiranju.

3.   V sklepu o financiranju iz odstavka 2 so opredeljeni zasledovani cilj, pričakovani rezultati, način izvajanja in celotni znesek financiranja. Vsebuje tudi opis ukrepov, za katere je predvideno financiranje, in navedbo zneskov, dodeljenih za posamezni ukrep, ter okvirni časovni razpored izvajanja.

V primeru posrednega upravljanja sklep o financiranju opredeljuje tudi subjekt ali osebo, ki so mu poverjene naloge izvrševanja proračuna v skladu s točko (c) člena 58(1), merila za izbor subjekta ali osebe ter naloge, za katere je ta oseba ali subjekt pooblaščena.

[…]“

11

Člen 85(1) navedene uredbe, naslovljen „Vrste obveznosti“, določa:

„Prevzem proračunske obveznosti je postopek, s katerim se rezervirajo odobritve za pokritje poznejših plačil, ki so potrebne za izpolnitev pravnih obveznosti.

Prevzem pravne obveznosti je dejanje, s katerim odredbodajalec prevzame ali določi obveznost, ki ima finančne posledice.

[…]“

12

Člen 86 te uredbe, naslovljen „Pravila, ki se uporabljajo za prevzem obveznosti“, v odstavku 1 določa:

„Za vsak ukrep, ki lahko povzroči odhodek v breme proračuna, odgovorni odredbodajalec prevzame proračunsko obveznost, preden prevzame pravno obveznost do tretjih oseb […].“

13

Člen 43 Delegirane uredbe št. 1268/2012, naslovljen „Posebne določbe o posrednem upravljanju z mednarodnimi organizacijami“, v odstavku 1 določa:

„Mednarodne organizacije iz točke (ii) člena 58(1)(c) [Uredbe št. 966/2012] so:

[…]“

14

Uredba (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 (UL 2013, L 248, str. 1) je začela veljati 1. oktobra 2013.

15

Člen 7 te uredbe, naslovljen „Postopek preiskave“, v odstavku 6 med drugim določa:

„Kadar se med preiskavo pokaže potreba po morebitnih varnostnih upravnih ukrepih za zaščito finančnih interesov Unije, [urad OLAF] o potekajoči preiskavi takoj obvesti zadevno institucijo, organ, urad ali agencijo. To obvestilo vključuje:

[…]

Zadevna institucija, organ, urad ali agencija se lahko v tesnem sodelovanju z [uradom OLAF] kadar koli odloči, da sprejme vse ustrezne varnostne ukrepe, vključno z ukrepi za zaščito dokaznega gradiva, pri čemer o tej odločitvi nemudoma obvesti [urad OLAF].“

16

Organizacija IMG je bila v skladu s svojim statutom, vsebovanim v spisu, ki je bil predložen Sodišču, ustanovljena 25. novembra 1994 kot mednarodna organizacija z imenom „International Management Group – Infrastructure for Bosnia and Herzegovina“ in sedežem v Beogradu (Srbija), njen cilj pa je bil, da bi imele države, ki so sodelovale pri obnovi Bosne in Hercegovine, za to na voljo poseben subjekt. IMG je od takrat postopoma širila svoje področje delovanja in je nato 13. junija 2012 sklenila dogovor o sedežu s Kraljevino Belgijo.

17

Komisija je 7. novembra 2013 na podlagi člena 84 Uredbe št. 966/2012 sprejela Izvedbeni sklep C(2013) 7682 o letnem akcijskem načrtu 2013 za Mjanmar/Burmo, ki se financira iz splošnega proračuna Evropske unije (v nadaljevanju: prvotni sklep).

18

Člen 1 tega sklepa določa, da je akcijski načrt 2013 za Mjanmar/Burmo, kot je podrobneje določen v prilogah 1 in 2 k temu sklepu, odobren.

19

Člen 3 navedenega sklepa določa, da je mogoče naloge izvrševanja proračuna s skupnim upravljanjem poveriti subjektom iz prilog 1 in 2 k temu sklepu, če bo sklenjen sporazum o prenosu pooblastil.

20

V Prilogi 2 k temu sklepu je opisan drugi ukrep, ki sestavlja akcijski načrt 2013 za Mjanmar/Burmo. V oddelkih 5 in 8 te priloge je v bistvu navedeno, da je ta ukrep sestavljen iz programa za razvoj trgovine, katerega strošek, ocenjen na 10 milijonov EUR, bo financirala Evropska unija, njegovo izvajanje pa bo zagotovljeno s skupnim upravljanjem z organizacijo IMG. V točki 8.3.1 navedene priloge je organizacija IMG predstavljena kot mednarodna organizacija, ki že ima pisarno v Mjanmaru/Burmi in ki je povezana z izvajanjem projektov, ki jih financira Unija v tej državi.

21

Urad OLAF je 17. februarja 2014 Komisijo obvestil, da je začel preiskavo v zvezi s statusom organizacije IMG.

22

Generalni sekretar Komisije je 24. februarja 2014 to informacijo posredoval generalnemu direktorju za mednarodno sodelovanje in razvoj pri navedeni instituciji ter ga opozoril na možnost sprejetja varnostnih ukrepov na podlagi člena 7(6) Uredbe št. 883/2013.

23

Ta generalni direktor je 26. februarja 2014 sprejel varnostne ukrepe na podlagi navedene določbe, pri čemer je te ukrepe obrazložil z okoliščino, da se je med prvotno analizo urada OLAF pojavil dvom o statusu organizacije IMG (v nadaljevanju: varnostni ukrepi z dne 26. februarja 2014). S temi varnostnimi ukrepi sta se v bistvu začasno prepovedala, prvič, sklenitev vsakršnega novega sporazuma o prenosu pooblastil z organizacijo IMG iz naslova posrednega upravljanja proračuna Unije na podlagi Uredbe št. 966/2012 in, drugič, podaljšanje kakršnega koli sporazuma o prenosu pooblastil, ki je bil že sklenjen z organizacijo IMG iz naslova skupnega upravljanja proračuna Unije na podlagi Uredbe št. 1605/2002.

24

Isti generalni direktor je 25. aprila 2014 organizaciji IMG poslal dopis (v nadaljevanju: dopis z dne 25. aprila 2014), v katerem jo je obvestil o treh novih elementih v spisu Komisije, ki so se nanašali, prvič, na dejstvo, da se pet držav članic Unije, za katere je organizacija IMG navedla, da so njene članice, ni opredelilo za take, drugič, na dejstvo, da je generalni sekretar Organizacije Združenih narodov (OZN) navedel, da IMG ni bila specializirana agencija OZN, in tretjič, na dejstvo, da obstajajo nejasnosti v zvezi s pooblastili oseb, ki so zastopale nekatere države ob podpisu ustanovne listine organizacije IMG. Generalni direktor za mednarodno sodelovanje in razvoj pri Komisiji je navedel tudi, da je ob upoštevanju dvomov, ki se zaradi teh elementov pojavljajo o statusu organizacije IMG, svojim službam dal navodilo, da za to organizacijo začasno ustavijo uporabo postopkov, ki omogočajo opravljanje nalog izvrševanja proračuna s strani mednarodnih organizacij.

25

Komisija je 15. decembra 2014 prejela poročilo urada OLAF ob koncu njegove preiskave (v nadaljevanju: poročilo urada OLAF) skupaj z več priporočili. Urad OLAF je v tem poročilu v bistvu ugotovil, da IMG ni mednarodna organizacija v smislu finančnih ureditev iz let 2002 in 2012 ter je Komisiji priporočil, naj organizaciji IMG naloži sankcije in odredi vračilo zneskov, ki so ji bili izplačani na podlagi tega statusa.

26

Komisija je naslednji dan sprejela Sklep z dne 16. decembra 2014, pri čemer se je oprla na člen 84 Uredbe št. 966/2012. V skladu s členom 1 tega sklepa se Priloga 2 k prvotnemu sklepu nadomesti z novo prilogo, ki v oddelkih 1 in 4.3 v bistvu določa, da se izvajanje programa za razvoj trgovine, ki je določen s tem prvotnim sklepom, zagotovi s posrednim upravljanjem, ki ga ne bo več izvajala organizacija IMG, ampak Deutsche Gesellschaft für Internationale Zusammenarbeit GmbH (v nadaljevanju: GIZ).

27

Pravna služba Komisije je 16. januarja 2015 pripravila obvestilo z naslovom „Pravna analiza [poročila urada OLAF] v preiskavi […] v zvezi z [organizacijo IMG]“ (v nadaljevanju: mnenje pravne službe).

28

Komisija je 8. maja 2015 organizaciji IMG poslala dopis, da bi jo obvestila o nadaljnjih ukrepih, ki jih namerava izvesti v zvezi s poročilom urada OLAF, in ji v njem sporočila, da sicer ne bo sprejela nadaljnjih ukrepov v zvezi z večino priporočil urada OLAF, vendar da se je med drugim odločila, da njene službe z organizacijo IMG ne bodo sklepale novih sporazumov o prenosu pooblastil iz naslova posrednega upravljanja mednarodne organizacije, ki je določeno z Uredbo št. 966/2012, dokler ne bo popolne gotovosti o njenem statusu. Ta del navedenega dopisa pomeni sklep z dne 8. maja 2015 iz točke 1 te sodbe.

29

Organizacija IMG je 21. januarja 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, ki je bila vpisana pod opravilno številko T‑29/15 in v kateri je predlagala razglasitev ničnosti Sklepa z dne 16. decembra 2014.

30

Komisija je 24. marca 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila ugovor nedopustnosti zoper to tožbo, ki se je nanašal na neizpodbojnost Sklepa z dne 16. decembra 2014, ker naj na eni strani ta sklep ne bi imel zavezujočih pravnih učinkov in ker naj bi bil na drugi strani ta sklep povsem potrditven glede na dopis z dne 25. aprila 2014, s katerim je bila organizacija IMG obveščena o obstoju varnostnih ukrepov z dne 26. februarja 2014.

31

Splošno sodišče je s sklepom z dne 30. junija 2015 odločanje o tem ugovoru pridržalo za končno odločbo in pridržalo odločitev o stroških.

32

Splošno sodišče je 2. februarja 2017 izdalo izpodbijano sodbo T‑29/15, s katero je zavrnilo tožbo organizacije IMG in ji naložilo plačilo stroškov. V tem okviru je na prvem mestu v točkah od 28 do 78 navedene sodbe ugotovilo, da ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija, ni utemeljen, ker je imel Sklep z dne 16. decembra 2014 zavezujoče pravne učinke, saj je bila z njim na eni strani organizaciji IMG dokončno odvzeta možnost sklepanja sporazumov o prenosu pooblastil, na drugi strani pa ni bil zgolj potrditven glede na dopis z dne 25. aprila 2014, tako da je bilo treba tožbo, ki jo je organizacija IMG vložila zoper ta sklep, razglasiti za dopustno. Splošno sodišče je na drugem mestu v točkah od 79 do 169 in 174 navedene sodbe ugotovilo, da ni bilo mogoče sprejeti nobenega od sedmih tožbenih razlogov organizacije IMG in da je bilo treba zato tožbo zavrniti kot neutemeljeno.

33

Organizacija IMG je 14. julija 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, ki je bila vpisana pod opravilno številko T‑381/15 ter v kateri je predlagala razglasitev ničnosti sklepa z dne 8. maja 2015 in dodelitev odškodnine za škodo, povzročeno z njim.

34

Komisija je 25. septembra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila ugovor nedopustnosti zoper to tožbo, ki se je nanašal na neizpodbojnost sklepa z dne 8. maja 2015 zlasti iz razloga, da nima zavezujočih pravnih učinkov.

35

Splošno sodišče je s sklepom z dne 29. januarja 2016 odločanje o tem ugovoru pridržalo za končno odločbo in poleg tega pridržalo odločitev o stroških.

36

Splošno sodišče je 2. februarja 2017 izdalo izpodbijano sodbo T‑381/15, s katero je ugotovilo, da je treba glede dela tožbe organizacije IMG postopek ustaviti, v preostalem to tožbo zavrnilo in organizaciji IMG naložilo plačilo stroškov. V tem okviru je najprej v točkah od 41 do 53 in 75 navedene sodbe ugotovilo, da je imel sklep z dne 8. maja 2015 zavezujoče pravne učinke, ker je bila organizaciji IMG z njim odvzeta možnost, da bi ji bile poverjene nove naloge izvrševanja proračuna v skladu s posrednim upravljanjem mednarodne organizacije, določenim v členu 58(1) Uredbe št. 966/2012, in da je bila ničnostna tožba organizacije IMG iz tega naslova dopustna. Splošno sodišče je nato v točkah od 76 do 160 navedene sodbe ugotovilo, da ni bilo mogoče sprejeti nobenega od osmih tožbenih razlogov organizacije IMG in da je bilo treba zato njeno tožbo zavrniti kot neutemeljeno. Splošno sodišče je nazadnje v točkah od 170 do 173 navedene sodbe odškodninski zahtevek organizacije IMG zavrnilo kot neutemeljen.

37

Poleg tega se je Splošno sodišče v točkah od 174 do 184 izpodbijane sodbe T‑381/15 izreklo o predlogu Komisije, naj se listini, ki ju je predložila organizacija IMG, in sicer poročilo urada OLAF in mnenje pravne službe, izločita iz sodnega spisa. Ta predlog je v zvezi s prvo od teh listin zavrnilo, v zvezi z drugo pa mu je ugodilo.

38

Organizacija IMG s pritožbo v zadevi C‑183/17 P Sodišču predlaga, naj:

39

Organizacija IMG s pritožbo v zadevi C‑184/17 P Sodišču predlaga, naj:

40

Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbi zavrne in organizaciji IMG naloži plačilo ustreznih stroškov.

41

Poleg tega je Komisija vložila dve nasprotni pritožbi, s katerima Sodišču predlaga, naj:

42

Organizacija IMG Sodišču predlaga, naj ti nasprotni pritožbi zavrne in Komisiji naloži plačilo ustreznih stroškov.

43

Z dopisom z dne 8. februarja 2018 sta bili stranki pozvani k predložitvi stališč glede morebitne združitve teh dveh zadev za ustni del postopka in izdajo odločbe Sodišča. Organizacija IMG je odgovorila, da temu ne nasprotuje. Komisija ni odgovorila v predpisanem roku.

44

S sklepom z dne 20. marca 2018 sta bili ti zadevi po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca združeni za ustni del postopka in izdajo odločbe Sodišča.

45

Komisija na prvem mestu trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 57 do 63 izpodbijane sodbe T‑29/15 ter v točkah od 44 do 48 izpodbijane sodbe T‑381/15 napačno ugotovilo, da sta imela sporna sklepa zavezujoče pravne učinke zato, ker je bila z njima organizaciji IMG odvzeta možnost sklenitve novih sporazumov o prenosu pooblastil iz naslova posrednega upravljanja projektov, ki se financirajo iz proračuna Unije. Sklep z dne 16. decembra 2014 naj bi sicer res spremenil prvotni sklep, tako da je bila organizacija IMG nadomeščena z GIZ kot subjektom, določenim za sklenitev posebnega sporazuma o prenosu pooblastil, v sklepu z dne 8. maja 2015 pa naj bi bilo navedeno, da Komisija ni več nameravala sklepati novih sporazumov o prenosu pooblasti z organizacijo IMG. Vendar organizacija IMG ni imela nobene pravice glede tega, da bodo z njo sklenjeni taki sporazumi, na podlagi česar naj bi bilo treba sklepati, da sta imela sporna sklepa zanjo kvečjemu dejanske učinke.

46

Na drugem mestu Komisija trdi, da je treba v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče ugotovilo v točkah od 49 do 52 izpodbijane sodbe T‑29/15, sklep o financiranju, kakršen je Sklep z dne 16. decembra 2014, šteti za povsem interni akt, ki nima nobenih zavezujočih pravnih učinkov v razmerju do tretjih oseb.

47

Na tretjem in zadnjem mestu Komisija trdi, da je Splošno sodišče napačno razsodilo, da Sklep z dne 16. decembra 2014 ni bil povsem potrditveni akt glede na dopis z dne 25. aprila 2014, s katerim je bila organizacija IMG obveščena o sprejetju varnostnih ukrepov z dne 26. februarja 2014. V tem sklepu naj namreč ne bi bilo nobenega novega dejanskega ali pravnega elementa, v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče ugotovilo v točkah od 70 do 73 izpodbijane sodbe T‑29/15. Poleg tega, čeprav imajo navedeni varnostni ukrepi in navedeni sklep različno pravno podlago in so bili sprejeti v okviru različnih postopkov, kot je Splošno sodišče to ugotovilo v točkah od 74 do 76 navedene sodbe, naj bi bil ta sklep vseeno neposredna in samodejna posledica teh varnostnih ukrepov.

48

Poleg tega Komisija v nasprotni pritožbi v zadevi C‑184/17 P trdi, da organizacija IMG ne bi smela imeti pravice do vpogleda v spis urada OLAF.

49

Zato Sodišču predlaga, naj to poročilo izloči iz sodnega spisa.

50

Organizacija IMG izpodbija utemeljenost teh različnih trditev.

51

Kar na prvem mestu zadeva trditve Komisije v zvezi z neobstojem zavezujočih pravnih učinkov spornih sklepov, ki so navedene v točki 45 te sodbe, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je ničnostno tožbo mogoče vložiti zoper vse določbe ali ukrepe, ki jih sprejmejo institucije, organi, uradi ali agencije Unije, ne glede na njihovo obliko, in ki imajo zavezujoče pravne učinke, ki lahko posežejo v interese fizične ali pravne osebe, tako da bistveno spremenijo njen pravni položaj (sodbe z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 9; z dne 12. septembra 2006, Reynolds Tobacco in drugi/Komisija, C‑131/03 P, EU:C:2006:541, točka 54, in z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točka 37).

52

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v zvezi s Sklepom z dne 16. decembra 2014 najprej v točkah od 37 do 42 izpodbijane sodbe T‑29/15, ki jih Komisija ne graja, navedlo, da je ta sklep pomenil sklep o financiranju, ki ga je navedena institucija sprejela na podlagi člena 84 Uredbe št. 966/2012, in da je bil ne samo pravni učinek, ampak tudi cilj tega sklepa, da se spremeni prvotni sklep, tako da se namesto organizacije IMG določi GIZ kot subjekt, zadolžen za izvedbo ukrepa za razvoj trgovine, določenega v okviru akcijskega načrta 2013 za Mjanmar/Burmo.

53

Splošno sodišče je v okviru te analize v točki 38 navedene sodbe med drugim ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je bila v prvotnem sklepu organizacija IMG določena kot pooblaščeni subjekt, „če bo sklenjen sporazum o prenosu pooblastil“.

54

Splošno sodišče je ob upoštevanju teh različnih elementov nato v točkah od 44 do 48 in od 57 do 63 iste sodbe ugotovilo, da je imel Sklep z dne 16. decembra 2014 zavezujoč pravni učinek, ki lahko posega v interese organizacije IMG s tem, da ji odvzema vsakršno možnost za sklenitev tega sporazuma o prenosu pooblastil.

55

Glede tega je treba ugotoviti, da člen 84(2) Uredbe št. 966/2012, na podlagi katerega sta bila sprejeta tako prvotni sklep kot tudi Sklep z dne 16. decembra 2014, določa, da se taki sklepi sprejmejo pred prevzemom obveznosti za odhodke. Ta prevzem obveznosti, kot izhaja iz člena 85(1) in člena 86(1) te uredbe, ustreza postopku, s katerim odredbodajalec proračuna najprej prevzame proračunsko obveznost za odhodke, nato pa prevzame pravno obveznost do tretje osebe, ki naj prejme plačila, s katerimi nastane ta odhodek. Zato Komisija pravilno trdi, da ni bila sprejeta nobena pravna obveznost do organizacije IMG, ko je bil sprejet Sklep z dne 16. decembra 2014, in da zato organizacija IMG ni imela nobene pravice v smislu, da bo z njo sklenjen sporazum o prenosu pooblastil.

56

Vendar kot je Splošno sodišče navedlo v točkah 42 in 59 izpodbijane sodbe T‑29/15, sklep o prevzemu obveznosti kljub temu – kot je določeno v členu 84(3) Uredbe št. 966/2012 – opredeljuje „subjekt ali osebo, ki so mu poverjene naloge izvrševanja proračuna […], merila za izbor […] ter naloge, za katere je ta oseba ali subjekt pooblaščena“. Tako je bila organizacija IMG s prvotnim sklepom izbrana za subjekt, ki mu je poverjen eden od ukrepov, določenih v okviru akcijskega načrta 2013 za Mjanmar/Burmo.

57

Poleg tega iz člena 53d(2) Uredbe št. 1605/2002, ki se je uporabljala ob sprejetju prvotnega sklepa, izhaja, da se s sporazumom o prenosu pooblastil, na kakršnega se nanaša ta sklep, opredelijo podrobne določbe glede izvrševanja proračunskih nalog, ki so bile v danem primeru predhodno zaupane mednarodni organizaciji. Pred sklenitvijo tega sporazuma je torej nujno treba sprejeti sklep o financiranju, s katerim se te naloge poverijo navedeni organizaciji, ta sporazum pa se lahko sklene samo z njo. To pomeni, da izguba statusa subjekta, ki so mu poverjene zadevne naloge, samodejno povzroči izgubo možnosti za sklenitev ustreznega sporazuma o prenosu pooblastil. Predmet in pravni učinek Sklepa z dne 16. decembra 2014 pa sta bila prav določitev GIZ kot pooblaščenega subjekta, da bi Komisija lahko sklenila sporazum o prenosu pooblastil z njim namesto z organizacijo IMG.

58

V teh okoliščinah je Splošno sodišče v točkah 44, 45, 57, 59, 60 in 62 izpodbijane sodbe T‑29/15 pravilno razsodilo, da je s Sklepom z dne 16. decembra 2014 organizacija IMG izgubila status subjekta, ki je bil izbran za izvrševanje proračunske naloge, in vsakršno dejansko možnost za sklenitev ustreznega sporazuma o prenosu pooblastil.

59

Izguba tega pravnega statusa pa očitno pomeni zavezujoč pravni učinek, ki lahko posega v interese organizacije IMG. Izguba vsakršne dejanske možnosti za sklenitev ustreznega sporazuma o prenosu pooblastil je samodejna posledica navedene izgube pravnega statusa, kot je navedeno v točki 57 te sodbe, in iz tega naslova prav tako pomeni zavezujoč pravni učinek.

60

Zato je treba razlog, ki ga Komisija navaja v utemeljitev nasprotne pritožbe v zadevi C‑183/17 P, v delu, v katerem se nanaša na neobstoj zavezujočega pravnega učinka Sklepa z dne 16. decembra 2014, zavrniti kot neutemeljen.

61

V zvezi s sklepom z dne 8. maja 2015 je treba v uvodu navesti, da ne izraža prihodnjega namena, kot to trdi Komisija, ampak dejansko odločitev, da ne bo več sklenjen noben sporazum o prenosu pooblastil, „dokler ne bo popolne gotovosti o statusu organizacije IMG kot mednarodne organizacije“. Zato je z njim zadevnemu subjektu odvzeta vsakršna dejanska možnost, da mu bodo poverjene nove naloge izvrševanja proračuna in dodeljena ustrezna sredstva v okviru posrednega upravljanja proračuna Unije, kot je Splošno sodišče navedlo v točkah 44 in 45 izpodbijane sodbe T‑381/15.

62

Sodišče pa je že razsodilo, da kadar je učinek sklepa, ki ga Komisija v okviru izvrševanja svojih pristojnosti sprejme proti določeni osebi, že zaradi njegovega sprejetja ta, da ta oseba izgubi vsakršno dejansko možnost za upravičenost do financiranja s strani Unije, je treba ta učinek šteti za zavezujoč pravni učinek navedenega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 22. aprila 1997, Geotronics/Komisija, C‑395/95 P, EU:C:1997:210, točki 14 in 15).

63

Zato je treba razlog, ki ga Komisija navaja v utemeljitev nasprotne pritožbe v zadevi C‑184/17 P, v delu, v katerem se nanaša na neobstoj zavezujočega pravnega učinka sklepa z dne 8. maja 2015, zavrniti kot neutemeljen.

64

Kar na drugem mestu zadeva trditev Komisije iz točke 46 te sodbe, in sicer da bi bilo treba sklep o financiranju, kakršen je ta iz obravnavanih zadev, obravnavati kot akt, ki nima zavezujočih pravnih učinkov za tretje osebe, je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso načeloma med akte, ki so lahko predmet ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU, ne spadajo akti, ki imajo pravne učinke zgolj znotraj institucije, organa, urada ali agencije Unije, ki so njihovi avtorji (glej v tem smislu sodbi z dne 25. februarja 1988, Les Verts/Parlament, 190/84, EU:C:1988:94, točka 8, in z dne 6. aprila 2000, Španija/Komisija, C‑443/97, EU:C:2000:190, točka 28).

65

Vendar v obravnavani zadevi zadošča ugotoviti, da je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da je imel Sklep z dne 16. decembra 2014 iz razlogov, navedenih v točkah od 57 do 59 te sodbe, zavezujoče pravne učinke za organizacijo IMG, zato navedenemu sodišču ni mogoče očitati, da je napačno uporabilo pravo, ker je v točkah od 49 do 52 izpodbijane sodbe T‑29/15 kot neutemeljeno zavrnilo trditev Komisije, da je imel navedeni sklep pravne učinke zgolj znotraj Komisije.

66

Na tretjem in zadnjem mestu Komisija, kot je navedeno v točki 47 te sodbe, trdi, da bi bilo treba Sklep z dne 16. decembra 2014 obravnavati kot „akt, ki zgolj potrjuje predhodni akt“, in sicer dopis z dne 25. aprila 2014, s katerim je bila organizacija IMG obveščena o sprejetju varnostnih ukrepov z dne 26. februarja 2014.

67

Glede tega je treba za akt šteti, da zgolj potrjuje predhodni akt, če ne vsebuje nobenega novega pravnega ali dejanskega elementa glede na ta predhodni akt (glej v tem smislu sodbi z dne 14. aprila 1970, Nebe/Komisija, 24/69, EU:C:1970:22, točka 8, in z dne 3. aprila 2014, Komisija/Nizozemska in ING Groep, C‑224/12 P, EU:C:2014:213, točka 69).

68

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točkah od 70 do 73 izpodbijane sodbe T‑29/15 ugotovilo, da je preučitev vsebine varnostnih ukrepov z dne 26. februarja 2014 sicer pokazala, da je bil njihov učinek začasna prekinitev sklepanja vseh sporazumov o prenosu pooblastil, na kakršne se je nanašal prvotni sklep, z organizacijo IMG, vendar je bilo iz analize Sklepa z dne 16. decembra 2014 razvidno, da iz njegove vsebine izhaja zavezujoč pravni učinek, da se organizaciji IMG posebej in dokončno odvzame možnost sklenitve navedenega sporazuma.

69

Splošno sodišče je s tem izpostavilo nove pravne in dejanske elemente v Sklepu z dne 16. decembra 2014 glede na varnostne ukrepe z dne 26. februarja 2014.

70

Zato je treba razlog, ki ga Komisija navaja v utemeljitev nasprotne pritožbe v zadevi C‑183/17 P, v delu, v katerem se nanaša na to, da je sklep z dne 16. decembra 2014„povsem potrditveni akt predhodnega akta“, zavrniti kot neutemeljen.

71

Ker nobenega od razlogov, ki jih je Komisija navedla v utemeljitev nasprotnih pritožb, ni mogoče sprejeti, je treba ti pritožbi v celoti zavrniti.

72

Poleg tega se postopek s predlogom Komisije, naj se poročilo urada OLAF izloči iz spisa, ustavi, ker je postal brezpredmeten, saj je Komisija na obravnavi Sodišče obvestila, da je to poročilo na lastno pobudo posredovala organizaciji IMG.

73

Organizacija IMG v utemeljitev pritožb, s katerima predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb v delu, v katerem sta bili z njima njeni ničnostni tožbi zavrnjeni kot neutemeljeni, navaja štiri pritožbene razloge v zadevi C‑183/17 P in pet pritožbenih razlogov v zadevi C‑184/17 P. Navaja tudi različne očitke glede tega, kako je Splošno sodišče obravnavalo nekatere listine v sodnih spisih.

74

Poleg tega organizacija IMG v utemeljitev pritožbe, s katero predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe T‑381/15 v delu, v katerem je bil z njo njen odškodninski zahtevek zavrnjen kot neutemeljen, navaja šesti pritožbeni razlog v zadevi C‑184/17 P.

75

Najprej je treba preizkusiti drugi pritožbeni razlog, ki ga organizacija IMG navaja v vsaki od združenih zadev.

76

Organizacija IMG na prvem mestu trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo z ugotovitvijo, da Komisija ni napačno uporabila prava in ni storila očitne napake pri presoji s tem, da je sporna sklepa sprejela na podlagi razlogov, ki so se nanašali na dvome te institucije o njenem statusu mednarodne organizacije v smislu finančnih ureditev iz let 2002 in 2012. Dokazi, na katere se je Komisija sklicevala v utemeljitev svojih dvomov, naj bi se namreč nanašali zgolj na del šestnajstih članic organizacije IMG, ne pa na sam status mednarodne organizacije tega subjekta v smislu navedenih ureditev.

77

Na drugem mestu naj bi Splošno sodišče izkrivilo dejstva, ker je na kratko zavrnilo trditve, s katerimi je organizacija IMG izpodbijala utemeljenost spornih sklepov, namesto da bi preučilo več listin, ki jih je zadevna stranka predložila v prilogah k svojima tožbama (statut, zapisnik ustanovne seje, sporazum s Kraljevino Belgijo o sedežu, izjave veleposlanikov itd.), da bi potrdila svoj status mednarodne organizacije. Te listine, ki naj bi jih imela na voljo Komisija ob sprejetju spornih sklepov, pa naj bi dokazovale, da je IMG mednarodna organizacija javnega sektorja, ki je bila ustanovljena leta 1994 na podlagi medvladnega sporazuma, ki ga je podpisalo šestnajst držav in Urad Evropske skupnosti za humanitarno pomoč (ECHO) po sestanku delovne skupine Visokega komisariata Združenih narodov za begunce s ciljem omogočiti državam, ki so sodelovale pri obnovi Bosne in Hercegovine, da bi za to imele na voljo poseben subjekt.

78

Komisija odgovarja, da za izvedbo nadzora zakonitosti izpodbijanih sodb ni treba odgovoriti na vprašanje, ali ima IMG status mednarodne organizacije v smislu finančnih ureditev iz let 2002 in 2012, ampak na vprašanje, ali se je ta institucija ob upoštevanju dvomov, ki so obstajali o tem, lahko odločila, da ji ne bo več zaupala nalog izvrševanja proračuna iz naslova tega statusa. V tem okviru naj bi bile trditve organizacije IMG, omenjene v točki 76 te sodbe, omejene na izpodbijanje presoje dejstev in dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, ter bi jih bilo treba zato zavreči kot nedopustne, ker niso zajete z nadzorom, ki ga izvaja Sodišče v okviru pritožbe. Poleg tega naj trditev, da se elementi, na katere se je Komisija sklicevala v utemeljitev obstoja dvomov, navedenih v spornih sklepih, nanašajo zgolj na del šestnajstih članic organizacije IMG, ne bi bila podana na prvi stopnji in naj bi jo bilo treba zato v fazi pritožbe zavreči kot nedopustno, ker je nova. Splošno sodišče naj s tem, da je ugotovilo, da so dvomi, ki so obstajali o statusu organizacije IMG kot mednarodne organizacije, upravičevali sprejetje spornih sklepov, nikakor ne bi napačno uporabilo prava niti izkrivilo listin, ki jih je predložila ta organizacija.

79

Organizacija IMG je v repliki dodala, da se s temi trditvami izpodbija pravna utemeljenost razlogovanja Splošnega sodišča v izpodbijanih sodbah v zvezi z zakonitostjo spornih sklepov glede na finančni ureditvi iz let 2002 in 2012 ter da so te trditve zato dopustne.

80

Komisija izpodbija dopustnost dela očitkov, s katerimi organizacija IMG utemeljuje drugi pritožbeni razlog vsake od svojih pritožb, zato je treba najprej opozoriti, da pritožnica pred Sodiščem lahko izpodbija to, kako je Splošno sodišče na prvi stopnji razlagalo in uporabilo pravo Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 13. julija 2000, Salzgitter/Komisija, C‑210/98 P, EU:C:2000:397, točka 43, in z dne 12. septembra 2006, Reynolds Tobacco in drugi/Komisija, C‑131/03 P, EU:C:2006:541, točka 51), ter v tem okviru navaja pritožbene razloge, s katerimi graja pravno utemeljenost presoj navedenega sodišča v izpodbijani sodbi (glej v tem smislu sodbi z dne 9. junija 2011, Diputación Foral de Vizcaya in drugi/Komisija, od C‑465/09 P do C‑470/09 P, neobjavljena, EU:C:2011:372, točka 146, in z dne 4. septembra 2014, Španija/Komisija, C‑197/13 P, EU:C:2014:2157, točka 49 in navedena sodna praksa).

81

V obravnavani zadevi pa organizacija IMG z očitki, omenjenimi v točki 76 te sodbe, zatrjuje, da je Splošno sodišče storilo napako pri uporabi finančnih ureditev iz let 2002 in 2012 v točkah od 102 do 106 in 113 izpodbijane sodbe T‑29/15 ter v točkah od 98 do 103, 108 in 109 izpodbijane sodbe T‑381/15, v katerih je odgovorilo na tožbene razloge, s katerimi je organizacija IMG izpodbijala zakonitost spornih sklepov glede na ti ureditvi.

82

Poleg tega je treba navesti, da se s trditvijo, da se elementi, na katere se sklicuje Komisija v utemeljitev obstoja dvomov, izraženih v teh sklepih, nanašajo zgolj na del šestnajstih članic organizacije IMG, graja pravna utemeljenost presoje, ki jo je Splošno sodišče na eni strani podalo v točki 103 izpodbijane sodbe T‑29/15, v kateri je napoteno na točko 89 iste sodbe, pri čemer ta točka vsebuje napotitev na točko 85 navedene sodbe, in na drugi strani v točki 98 izpodbijane sodbe T‑381/15, v kateri je napoteno na točko 85 zadnjenavedene sodbe, ter v skladu s katero je bilo treba za navedena sklepa ob upoštevanju okvira, v katerem sta bila sprejeta, šteti, da sta utemeljena, med drugim s temi elementi. Zato tega očitka ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 80 te sodbe, v fazi pritožbe ni mogoče zavreči kot nedopustnega z obrazložitvijo, da ni bil naveden na prvi stopnji.

83

Zato je treba ugotoviti, da so očitki, ki jih organizacija IMG navaja v utemeljitev drugega pritožbenega razloga v vsaki od združenih zadev, in torej tudi ta sama pritožbena razloga dopustni.

84

V zvezi z utemeljenostjo je treba ugotoviti, da se drugi razlog iz glavnih pritožb nanaša na točke od 102 do 106 in 113 izpodbijane sodbe T‑29/15 ter na točke od 98 do 103, 108 in 109 izpodbijane sodbe T‑381/15.

85

Glede tega je organizacija IMG pred Splošnim sodiščem na eni strani izpodbijala zakonitost Sklepa z dne 16. decembra 2014 glede na finančni ureditvi iz let 2002 in 2012, na drugi strani pa zakonitost sklepa z dne 8. maja 2015 glede na finančno ureditev iz leta 2012. V tem okviru je zlasti trdila, kot je Splošno sodišče ugotovilo v točkah 102 in 104 izpodbijane sodbe T‑29/15 ter v točki 96 izpodbijane sodbe T‑381/15, da je bila mednarodna organizacija javnega sektorja, ustanovljena z medvladnim sporazumom, v smislu teh ureditev, kar naj bi izhajalo iz različnih listin, predloženih Komisiji in Splošnemu sodišču.

86

Splošno sodišče je za zavrnitev teh trditev najprej v točkah od 103 do 105 izpodbijane sodbe T‑29/15 in v točki 98 izpodbijane sodbe T‑381/15 navedlo, da je Komisija v spornih sklepih izrazila dvome o tem, da ima organizacija IMG status mednarodne organizacije, pri čemer se je oprla na elemente, navedene v dopisu z dne 25. aprila 2014, kot je opisano v točki 24 te sodbe.

87

Splošno sodišče je v nadaljevanju v točkah 104 in 105 izpodbijane sodbe T‑29/15 ter v točki 102 izpodbijane sodbe T‑381/15 ugotovilo, da s trditvami in listinami, ki jih je predložila organizacija IMG, ni bilo mogoče dokazati neutemeljenosti dvomov, ki jih je Komisija navedla v spornih sklepih na podlagi zadevnih elementov.

88

Glede tega je treba navesti, da iz členov 53 in 53d(1) Uredbe št. 1605/2002 ter iz člena 58(1) Uredbe št. 966/2012, s katero je bila Uredba št. 1605/2002 razveljavljena in nadomeščena, izhaja, da lahko Komisija med drugim izvršuje proračun Unije tako, da naloge izvrševanja proračuna poveri mednarodnim organizacijam.

89

Iz teh odločb je razvidno, da se mora Komisija, kadar namerava sprejeti sklep, s katerim poveri naloge izvrševanja proračuna danemu subjektu iz tega naslova, prepričati, da ima ta status mednarodne organizacije.

90

Poleg tega, če Komisija po sprejetju sklepa, s katerim poveri naloge izvrševanja proračuna danemu subjektu s statusom mednarodne organizacije, sprejme sklepe, kakršna sta sporna, na podlagi elementov, za katere meni, da lahko ovržejo obstoj tega statusa, morajo biti navedeni sklepi pravno in dejansko utemeljeni.

91

Glede tega je bil pojem „mednarodna organizacija“ iz členov 53 in 53d Uredbe št. 1605/2002 ter člena 58 Uredbe št. 966/2012 opredeljen z enakimi izrazi v členu 43(2) Uredbe št. 2342/2002 in nato v členu 43(1) Uredbe št. 1268/2012, s katero je bila Uredba št. 2342/2002 razveljavljena in nadomeščena. Na podlagi teh zadnjih dveh določb ta pojem med drugim zajema „mednarodne organizacije javnega sektorja, ustanovljene na podlagi medvladnih sporazumov, in specializirane agencije, ki jih ustanovijo take organizacije“.

92

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da Splošno sodišče ni opravilo nadzora zakonitosti spornih sklepov glede na to opredelitev, ampak je zgolj navedlo, da trditve in dokazi, ki jih je predložila organizacija IMG, ne ovržejo dvomov Komisije o tem, ali ima organizacija IMG status mednarodne organizacije.

93

S to navedbo pa je bilo pravo napačno uporabljeno, ker z nobenim od elementov, ki jih je Splošno sodišče navedlo za ugotovitev, da so dvomi Komisije, kot je nanje opozorjeno v točki 86 te sodbe, utemeljeni, ni mogoče pravno utemeljiti teh dvomov.

94

Kar zadeva prvega od teh elementov, ki se nanaša na vprašanje, ali je več držav, ki jih je organizacija IMG predstavila kot svoje članice, to res bilo, je namreč iz samih ugotovitev Splošnega sodišča razvidno, da so se dvomi Komisije o tem nanašali samo na „nekatere“ članice organizacije IMG, natančneje na pet od skupaj šestnajstih članic. Taki dvomi pa, tudi če so utemeljeni, v mednarodnem pravu ne povzročijo, da subjekt, katerega te države ne bi bile ali ne bi bile več članice, ne bi imel statusa „mednarodne organizacije“, in to še manj, kadar – kot je to v obravnavani zadevi – zadevne države pomenijo zgolj zelo manjšinski del zadevnega subjekta.

95

Kar zadeva drugi element, ki je povezan z obstojem dvomov o pooblastilih oseb, ki so zastopale nekatere države ob podpisu ustanovnega akta organizacije IMG, je treba prav tako navesti, da bi ta element morda lahko omajal veljavnost dejanja podpisa – zlasti s strani teh držav – ustanovnega akta organizacije IMG, ne pa tudi veljavnosti same ustanovitve zadnjenavedene organizacije, ker so se morebitne nepravilnosti glede zastopanja, ki se zatrjujejo, nanašale zgolj na omejeno število sodelujočih držav.

96

V zvezi s tretjim elementom, in sicer da je generalni sekretar OZN uradu OLAF sporočil, da organizacija IMG ni specializirana agencija OZN, zadošča ugotoviti, da je ta element pravno povsem neupošteven. Kot namreč izhaja iz točke 91 te sodbe, v finančnih ureditvah iz let 2002 in 2012 nikakor ni določeno, da mora biti dani subjekt agencija OZN, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot „mednarodno organizacijo“. Poleg tega v obravnavani zadevi ni bilo sporno, da organizacija IMG ni nikoli trdila, da je taka agencija, ampak je zatrjevala zgolj, da ima status „mednarodne organizacije javnega sektorja“, ustanovljene na podlagi medvladnega sporazuma, kot jasno izhaja iz ugotovitev Splošnega sodišča, na katere je opozorjeno v točki 85 te sodbe.

97

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba ugotoviti, da je drugi pritožbeni razlog, ki ga organizacija IMG navaja v utemeljitev vsake od pritožb v zadevah C‑183/17 P in C‑184/17 P ter ki se nanaša na to, da je Splošno sodišče v izpodbijanih sodbah napačno razsodilo, da Komisija ni napačno uporabila prava niti ni storila očitne napake pri presoji s tem, da je sprejetje spornih sklepov utemeljila z dvomi, ki jih je imela o tem, ali ima organizacija IMG status „mednarodne organizacije“ v smislu finančnih ureditev iz let 2002 in 2012, utemeljen. Zato je treba ta pritožbena razloga sprejeti, ne da bi bilo treba preizkusiti, ali je Splošno sodišče pri tej odločitvi poleg tega tudi izkrivilo dejstva.

98

V zvezi s posledicami napačne uporabe prava, ki je bila ugotovljena v prejšnji točki, je treba na prvem mestu ugotoviti, da zavrnitev tožbenih razlogov organizacije IMG, ki so se nanašali na to, da je Komisija napačno uporabila pravo s tem, da je sprejetje spornih sklepov utemeljila z dvomi, ki jih je imela o tem, ali je organizacija IMG imela status mednarodne organizacije, pomeni nujno podlago izreka izpodbijanih sodb v delu, v katerem sta bili z njima zavrnjeni ničnostni tožbi tega subjekta.

99

Zato je treba izpodbijani sodbi razveljaviti v delu, v katerem sta ničnostni tožbi organizacije IMG zavrnjeni kot neutemeljeni, ne da bi bilo treba preizkusiti druge pritožbene razloge in očitke, ki jih je organizacija IMG navedla v utemeljitev svojih pritožb.

100

Na drugem mestu in kot je bilo navedeno v točki 33 te sodbe, je organizacija IMG v zadevi T‑381/15 vložila tudi zahtevek za povračilo škode, ki naj bi ji nastala s sklepom z dne 8. maja 2015, ker je Komisija v njem izjavila, da z organizacijo IMG ne bo več sklepala novih sporazumov o prenosu pooblastil iz naslova posrednega upravljanja proračuna Unije.

101

Splošno sodišče pa je na podlagi pravno napačne presoje, ki je ugotovljena v točki 97 te sodbe, zato zavrnilo tudi ta odškodninski zahtevek, kot je razvidno iz točk 170 in 172 izpodbijane sodbe T‑381/15.

102

Zato je treba izpodbijano sodbo T‑381/15 razveljaviti tudi v delu, v katerem je bil z njo navedeni odškodninski zahtevek zavrnjen kot neutemeljen.

103

Če stanje postopka to delno dovoljuje, lahko Sodišče na podlagi člena 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije samo dokončno odloči o tem delu zadeve, v preostalem pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

104

V obravnavani zadevi mora Sodišče dokončno odločiti o dveh ničnostnih tožbah, saj stanje postopka to dovoljuje. Kot namreč izhaja iz točk od 92 do 96 te sodbe, sta sporna sklepa nezakonita, ker na podlagi elementov, s katerimi je Komisija utemeljevala sprejetje teh sklepov, ni mogoče podvomiti o tem, da ima organizacija IMG status mednarodne organizacije v smislu finančnih ureditev iz let 2002 in 2012. Zato je treba navedena sklepa v celoti razglasiti za nična.

105

Kar zadeva odškodninski zahtevek, vložen v zadevi T‑381/15, je treba opozoriti, kot je navedeno v točki 101 te sodbe, da se je Splošno sodišče pri njegovi zavrnitvi oprlo izključno na svojo presojo, v skladu s katero Komisija ni napačno uporabila prava in ni storila očitne napake pri presoji s tem, da je sprejetje sklepa z dne 8. maja 2015 utemeljila z dvomi, ki jih je imela o tem, ali ima organizacija IMG status mednarodne organizacije. Iz prejšnjih točk te sodbe sicer izhaja, da je bilo pri tej presoji pravo napačno uporabljeno, vendar je treba vseeno preizkusiti še druge trditve strank, ki se nanašajo na navedeni odškodninski zahtevek, zlasti trditve v zvezi z obstojem in obsegom škode, ki jo zatrjuje organizacija IMG, o katerih se pred Sodiščem ni razpravljalo.

106

Ob upoštevanju teh elementov je treba ugotoviti, da stanje postopka ne dovoljuje odločitve o tem delu zadeve, in zato zadevo v tem delu vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču.

107

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če je pritožba utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči v sporu, o stroških odloči Sodišče.

108

V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se na podlagi člena 184(1) istega poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

109

V obravnavanem primeru Komisija v zadevah C‑183/17 P, C‑184/17 P in T‑29/15 ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi organizacije IMG naloži plačilo stroškov v teh treh zadevah.

110

V zvezi z zadevo T‑381/15 pa je treba opozoriti, da Komisija sicer v okviru ničnostne tožbe, ki jo je vložila organizacija IMG, ni uspela, vendar stanje postopka ne dovoljuje odločitve o odškodninskem zahtevku, ki je bil vložen skupaj s to ničnostno tožbo, in ga je treba vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču.

111

Zato je treba v skladu s členom 137 Poslovnika, ki se na podlagi člena 184(1) tega poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, odločitev o stroških v navedeni zadevi pridržati.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: