1.

Potrdilo E 101 ( 2 ) je dokument, ki ga izda pristojni nosilec države članice na podlagi zadevne določbe Uredbe (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti ( 3 ), ter v skladu z Uredbo (EGS) št. 574/72, ki določa postopek za njeno izvajanje ( 4 ). To potrdilo potrjuje vključenost delavca, ki se giblje v Evropski uniji, v sistem socialne varnosti te države članice.

2.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je tako potrdilo, dokler ga izdajatelj ne prekliče ali razglasi za neveljavno, v notranjem pravnem redu države članice, v katero zadevni delavec pride zaradi opravljanja dejavnosti, zavezujoče in zato zavezuje nosilce te države. Te zadevnega delavca ne morejo vključiti v lastni sistem socialne varnosti. Tudi sodišče te iste države ni pristojno za preverjanje veljavnosti potrdila E 101 glede elementov, na podlagi katerih je bilo izdano. Morebitni dvomi glede veljavnosti ali pravilnosti tega potrdila se rešujejo s postopkom dialoga med nosilci zadevnih držav članic, katerega faze je opredelilo Sodišče v svojih sodbah in nato kodificiral zakonodajalec Unije.

3.

V zvezi z navedeno sodno prakso je bilo prelitega že veliko črnila. Po mnenju nekaterih daje obžalovanja vredno zaščito podjetjem, ki se želijo izogniti veljavnim pravilom o socialni varnosti, pri čemer naj bi jim pomagali nosilci, ki naj bi s preveliko lahkoto izdajali potrdilo E 101. Po mnenju drugih je to najboljši izraz potrebnega sodelovanja med državami članicami pri izvajanju uredb o usklajevanju.

4.

V Franciji je zadeva v glavni stvari poglobila razhajanje med tema pogledoma. Družba Vueling Airlines SA (v nadaljevanju: Vueling) je bila leta 2012 kazensko obsojena, ker je na letališču Paris-Charles-de-Gaulle v Roissyju (Francija) zaposlila letalsko osebje, ne da bi ga vključila v francoski sistem socialne varnosti. To osebje je bilo vključeno v španski sistem socialne varnosti in v sistem napotitve delavcev. Družba Vueling je od španskega pristojnega nosilca pridobila potrdila E 101, ki so to potrjevala, vendar jih je francosko kazensko sodišče zavrnilo.

5.

Zadevna predloga za sprejetje predhodne odločbe spadata v okvir postopkov, ki izhajajo iz te obsodbe. Predložili sta ju tribunal de grande instance de Bobigny (okrožno sodišče v Bobignyju, Francija) in Cour de cassation, chambre sociale (kasacijsko sodišče, senat za socialne zadeve, Francija)glede odškodninskih zahtevkov v zvezi z istim dejanskim stanjem med, caisse de retraite du personnel navigant professionnel de l’aéronautique civile (pokojninski sklad za letalsko osebje, zaposleno v civilnem letalstvu, v nadaljevanju: CRPNPAC) in Jean-Lucom Poignantom na eni strani ter družbo Vueling na drugi strani zaradi škode, ki naj bi ju prvonavedeni stranki utrpeli zaradi te nevključitve v Franciji. Za odločitev o teh zahtevkih je odločilno vprašanje glede zavezujočega učinka potrdil E 101, ki jih je pridobila navedena družba.

6.

V treh vprašanjih med tistimi, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, je tako Sodišče pozvano, naj pojasni, ali se njegova sodna praksa glede zavezujočega učinka potrdila E 101 uporablja tudi, kadar sodišče države članice gostiteljice ugotovi, da je bilo to potrdilo pridobljeno ali uveljavljeno z goljufijo. Na podlagi teh vprašanj bo lahko Sodišče pojasnilo natančno področje uporabe svoje sodbe Altun in drugi ( 5 ), v kateri je načeloma priznalo, da potrdilo E 101 navedenega sodišča v primeru goljufije ne zavezuje. Zaradi navedenih vprašanj bo obravnavan tudi pojem „goljufija“ v smislu prava Unije in v tem okviru razlagana – na nov način – pravila, ki jih Uredba št. 1408/71 določa za letalsko osebje letalskih družb, ki opravljajo mednarodni prevoz.

7.

V teh sklepnih predlogih bom Sodišču predlagal, naj presodi, da je sodišče države članice gostiteljice pristojno, da zavrne potrdilo E 101, če razpolaga z elementi, ki dokazujejo, da je bilo tako potrdilo pridobljeno ali uveljavljeno z goljufijo, ne glede na potek dialoga med pristojnimi nosilci. Po mojem mnenju sta od te rešitve odvisna učinkovitost boja proti „socialnemu dampingu“ ( 6 ) in zaupanje, ki ga Sodišče običajno izkazuje nacionalnemu sodišču kot sodišču Unije, da bo uveljavilo spoštovanje prava Unije.

8.

Zadnje postavljeno vprašanje se nanaša na razmerje med načelom primarnosti prava Unije in načelom francoskega prava, da pravnomočnost odločbe v kazenskem postopku učinkuje na civilni postopek. Na podlagi tega zadnjenavedenaga načela bi morali predložitveni sodišči obsoditi družbo Vueling v civilnem postopku že samo zato, ker je bila ta pred tem kazensko obsojena, tudi če bi bilo s to obsodbo kršeno pravo Unije. Glede na odgovor, ki ga predlagam za preostala vprašanja za predhodno odločanje, bo obravnava te teme v bistvu subsidiarna. Kljub temu bom Sodišču predlagal, naj razsodi, da pravo Unije nasprotuje uporabi tega načela, kadar se dokaže, da je taka kazenska obsodba nezdružljiva s tem pravom.

9.

Člen 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71 določa, da v skladu s členi od 14 do 17 navedene uredbe „za osebo, zaposleno na ozemlju ene države članice, velja zakonodaja te države, tudi če stalno prebiva na ozemlju druge države članice ali če je registrirani sedež ali poslovna enota podjetja ali posameznika, ki osebo zaposluje, na ozemlju druge države članice“.

10.

Člen 14 navedene uredbe, naslovljen „Posebna pravila za zaposlene osebe, ki niso mornarji in opravljajo plačano zaposlitev“, določa:

„Člen 13(2)(a) se uporablja v skladu z naslednjimi izjemami in posebnostmi:

[…]“.

11.

Člen 84a Uredbe št. 1408/71, naslovljen „Odnosi med nosilci in osebami, ki jih zajema ta uredba“, vključen v navedeno uredbo z Uredbo (ES) št. 631/2004 o spremembi Uredbe št. 1408/71 in Uredbe št. 574/72 v zvezi z uskladitvijo pravic in poenostavitvijo postopkov ( 7 ), v odstavku 3 določa:

„V primeru težav pri razlagi ali uporabi te uredbe, ki bi lahko ogrozile pravice oseb, ki jih zajema, nosilec pristojne države ali države stalnega prebivališča zadevne osebe stopi v stik z nosilcem/nosilci zadevne države članice/držav članic. Če ni mogoče najti rešitve v razumnem roku, lahko zadevni organi pozovejo Upravno komisijo, da posreduje.“

12.

Člen 11 izvedbene uredbe št. 574/72, naslovljen „Predpisani postopki v primeru napotitve zaposlene osebe v skladu s členom 14(1) in členom 14b(1) [Uredbe št. 1408/71] in v primeru sporazumov, sklenjenih po členu 17 [navedene] uredbe“, v odstavku 1 določa:

„Nosilci, ki jih imenuje pristojni organ države članice, zakonodaja katere ostane v uporabi, izdajo potrdilo z izjavo, da za zaposleno osebo še naprej velja ta zakonodaja do določenega datuma:

13.

Člen 12a Izvedbene uredbe št. 574/72, naslovljen „Pravila, ki se uporabljajo za osebe iz člena 14(2) in (3), člena 14a(2) do (4) in člena 14c [Uredbe št. 1408/71], ki so običajno zaposlene ali samozaposlene na ozemlju dveh ali več držav članic“, določa:

„Za uporabo določb člena 14(2) in (3), člena 14a(2) do (4) in člena 14c [Uredbe št. 1408/71] se uporabljajo naslednja pravila:

[…]

1a. Kadar v skladu s členom 14(2)(a) [Uredbe št. 1408/71] za osebo, ki je član potujočega ali letalskega osebja podjetja v mednarodnem prometu, velja zakonodaja države članice, na ozemlju katere je registriran sedež ali poslovalnica podjetja, podružnica ali stalno predstavništvo podjetja, ki ga zaposluje, ali je pretežno zaposlen na ozemlju države članice, kjer stalno prebiva, nosilec, ki ga imenuje pristojni organ te države članice, osebi izda potrdilo, da zanjo velja njena zakonodaja.

[…]“.

14.

Uredba št. 1408/71 in izvedbena uredba št. 574/72 sta bili s 1. majem 2010 razveljavljeni in nadomeščeni z Uredbo (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( 8 ) oziroma Uredbo (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 883/2004 ( 9 ). Kljub temu se prvi uredbi še vedno ratione temporis uporabljata za dejansko stanje spora o glavni stvari.

15.

Člen L. 8221-3 code du travail (zakonik o delovnih razmerjih), ki izhaja iz ordonnance no 2007-329 (sklep št. 2007-329) z dne 12. marca 2007 ( 10 ), v različici, ki se je uporabljala v času dejanskega stanja, določa:

„Kot delo in zaposlovanje na črno v obliki dejavnosti na črno se obravnava pridobitno opravljanje dejavnosti proizvodnje, predelave, popravila ali ponujanja storitev oziroma opravljanje poslov s strani katere koli osebe, ki namerno ni izpolnila svojih obveznosti, tako da:

[…]

16.

Člen L. 1262-3 code du travail (zakonik o delovnih razmerjih), ki izhaja iz ordonnance no 2007-329 (sklep št. 2007-329), v različici, ki se je uporabljala v času dejanskega stanja, določa:

„Delodajalec se ne more sklicevati na določbe, ki se uporabljajo za napotitev delavcev, če je njegova dejavnost v celoti usmerjena na državno ozemlje ali če se opravlja v prostorih ali z infrastrukturo, ki so na državnem ozemlju in iz katerih se opravlja običajno, trajno in neprekinjeno. Med drugim se ne more sklicevati na te določbe, kadar njegova dejavnost vključuje iskanje in nabiranje strank ali zaposlovanje delavcev na tem ozemlju.

V teh primerih za delodajalca veljajo določbe zakonika o delovnih razmerjih, ki se uporabljajo za podjetja s sedežem na francoskem ozemlju.“

17.

Člen R. 330-2-1 code de l’aviation civile (zakonik o civilnem letalstvu), ki izhaja iz décret no 2006-1425 (uredba št. 2006-1425) z dne 21. novembra 2006 ( 11 ), določa:

„Člen L. 342-4 zakonika o delovnih razmerjih ( 12 ) se uporablja za podjetja za letalski prevoz na podlagi njihovih operativnih baz na francoskem ozemlju.

Operativna baza so prostori ali infrastruktura, iz katerih podjetje trajno, običajno in neprekinjeno opravlja dejavnost letalskega prevoza z delavci, ki imajo v tej bazi dejansko središče svoje poklicne dejavnosti. V smislu zgornjih določb je središče poklicne dejavnosti delavca kraj, kjer običajno dela, ali kraj, kjer začne delo in kamor se vrne po opravljeni nalogi“.

18.

Vueling je letalska družba, ki opravlja mednarodni prevoz potnikov in ima sedež v Barceloni (Španija). Ta letalska družba je 21. maja 2007 z letališča Paris-Charles-de-Gaulle v Roissyju začela opravljati lete v več španskih namembnih krajev. V zvezi s tem je dala v poslovni register v Bobignyju (Francija) vpisati začetek opravljanja poslovne dejavnosti letalskega prevoza in zemeljske samooskrbe na tem letališču.

19.

Pristojni inšpektorat za delo je 28. maja 2008 po nadzorih sestavil zapisnik o delu in zaposlovanju na črno, ki se nanaša na družbo Vueling. Ugotovljeno je bilo, da ima navedena letalska družba na tem letališču upravne prostore in prodajni oddelek, prostore za počitek in pripravo letalskega osebja na lete ter pisarno za nadzor potniške blagajne in prijavo potnikov. Navedena družba je tam zaposlovala 50 oseb kot članov kabinskega osebja, 25 oseb kot članov letalske posadke, katerih pogodbe o zaposlitvi je urejalo špansko pravo, in člane zemeljskega osebja (direktor prodaje, vodja postankov in glavni letalski inženir), katerih pogodbe o zaposlitvi je urejalo francosko pravo.

20.

Inšpektorat za delo je ugotovil, da je bilo pri francoskih organih za socialno varnost prijavljeno samo zemeljsko osebje. Člani letalskega osebja so bili imetniki potrdil E 101 o tem, da so bili začasno napoteni v Francijo in da so bili za čas napotitve vključeni v španski sistem socialne varnosti. Inšpektorat za delo je ugotovil, da 48 zaposlenih običajno ni delalo za račun družbe Vueling in da so bili zaposleni manj kot 30 dni pred napotitvijo – nekateri dan pred napotitvijo ali na dan napotitve – ter sklenil, da so bili zaposleni zaradi te napotitve. Pri 21 od teh zaposlenih je bil na plačilnem listu naveden naslov v Franciji številne izjave o napotitvi pa so vsebovale neresnične izjave o prebivališču, ki so prikrivale dejstvo, da večina napotenih delavcev ni imela statusa španskih rezidentov, pri čemer nekateri niso nikoli prebivali v Španiji. Glede na tiste, katerih pogodbe o zaposlitvi so se iztekle, je bilo ugotovljeno, da skupno 103 delavci niso bili prijavljeni v francoski sistem socialne varnosti.

21.

Inšpektorat za delo je ugotovil tudi, da je imela družba Vueling na letališču Paris-Charles-de-Gaulle „operativno bazo“ v smislu člena R. 330-2-1 zakonika o civilnem letalstvu, saj je letalsko osebje začelo in končalo delo v tej bazi. V skladu s členom L. 1262-3 zakonika o delovnih razmerjih se torej družba Vueling ni mogla sklicevati na določbe, ki se uporabljajo za napotitev delavcev. V tem okviru je inšpektorat za delo menil, da čeprav za potrdilo E 101 v skladu s sodno prakso Sodišča velja domneva vključenosti, ta dokument ne dokazuje veljavnosti uporabe napotitve. Menil je, da je podana goljufija v zvezi z napotitvijo ter da obstaja škoda za delavce, ki med drugim niso imeli pravic iz francoskega sistema socialne varnosti, in za skupnost, saj naj delodajalec ne bi plačal zneskov, dolgovanih v okviru tega sistema.

22.

Po tej preiskavi je bil proti družbi Vueling začet kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja dela in zaposlovanja na črno v obliki dejavnosti na črno iz člena L. 8221-3 zakonika o delovnih razmerjih, ker je med 21. majem 2007 in 16. majem 2008 v Roisyju namerno opravljala dejavnost letalskega prevoza potnikov, ne da bi organom socialne varnosti predložila zahtevane prijave, zlasti tako, da je prikrivala dejavnost, ki jo je opravljala v Franciji, in jo nezakonito enačila z napotitvijo delavcev.

23.

Tribunal correctionnel de Bobigny (kazensko sodišče v Bobignyju, Francija) je s sodbo z dne 1. julija 2010 družbo Vueling oprostilo.

24.

Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu, Francija) je s sodbo z dne 31. januarja 2012 prvostopenjsko sodbo razveljavilo in družbi Vueling naložilo denarno kazen v višini 100.000 EUR. Navedeno sodišče je po eni strani menilo, da je navedena letalska družba v Roissyju opravljala dejavnost v okviru „operativne baze“ v smislu člena R. 330-2-1 zakonika o civilnem letalstvu in da ta dejavnost torej spada med primere iz člena L. 1262-3 zakonika o delovnih razmerjih. Navedeno sodišče je ugotovilo, da je zadevni subjekt deloval samostojno, saj naj bi družba Vueling za ta namen zaposlila direktorja. Ta samostojnost je pomenila tudi, da družba ni mogla utemeljiti neposredne povezave z napotenimi delavci. Po drugi strani je isto sodišče menilo, da je družba Vueling namerno kršila veljavna pravila, med drugim s tem, da je zagotovila prebivališče 41 od delavcev, za katere je zahtevala ureditev napotitve, na naslovu lastnega sedeža, pri čemer ni mogla navesti utemeljene obrazložitve, s katero bi lahko ovrgla sum goljufije. Nazadnje, Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) je menilo, da čeprav za potrdila E 101 velja domneva vključenosti v sistem španske socialne varnosti in so s tem zavezujoča za francoske nosilce, pristojne na področju socialne varnosti, kazenskemu sodišču ne morejo prepovedati, da ugotovi namerno kršitev zakonskih določb, ki opredeljujejo pogoje veljavnosti napotitve delavcev.

25.

Družba Vueling je vložila kasacijsko pritožbo. Cour de cassation, chambre criminelle (kasacijsko sodišče, kazenski senat) je s sodbo z dne 11. marca 2014 navedeno pritožbo zavrnilo. Navedeno sodišče je menilo, da se družba Vueling ne more sklicevati na pravila, ki se uporabljajo za napotitev delavcev, iz člena 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71, ker naj bi se dejavnost, ki jo je izvajala v Roissyju, opravljala običajno, trajno in neprekinjeno v prostorih in z infrastrukturo, ki se nahajajo na nacionalnem ozemlju, ter naj bi bila torej zajeta s pravico do ustanavljanja v smislu določb člena L. 1262-3 zakonika o delovnih razmerjih in sodne prakse Sodišča. Zato se družba Vueling ni mogla sklicevati na potrdila E 101 in je bilo ugotovljeno, da je storila kaznivo dejanje dela in zaposlovanja na črno iz člena L. 8221-3 zakonika o delovnih razmerjih.

26.

Iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, izhaja, da je Union de recouvrement des cotisations de sécurité sociale et d’allocations familiales (Urssaf) de Seine-et-Marne (zveza za povračilo prispevkov za socialno varnost in družinske dajatve v Seine-et-Marne, Francija) z dopisom z dne 4. aprila 2012 o spornih dejstvih seznanila nosilca izdajatelja potrdil E 101, ki jih je predložila družba Vueling, in sicer Tesorería general de la seguridad social de Cornellà de Llobregat (Španija), ter od navedenega nosilca zahtevala, naj zadevna potrdila razveljavi.

27.

Nosilec izdajatelj je z odločbo z dne 17. aprila 2014 sporna potrdila E 101 razveljavil. Kljub temu je obdržal prispevke za socialno varnost, ki jih je družba Vueling vplačala v španski sistem socialne varnosti za zadevne delavce, ker naj bi njihovo povračilo zastaralo.

28.

Družba Vueling je 29. maja 2014 zoper navedeno odločbo vložila pritožbo na višji stopnji. Višjestopenjski organ je z odločbo z dne 1. avgusta 2014 to pritožbo zavrnil. Vendar je ta isti organ z odločbo z dne 5. decembra 2014 svojo prvotno odločbo spremenil, da „razveljavitev obrazcev za napotitev ne bi imela učinka“, ker zaradi časa, ki je pretekel od časa dejanskega stanja, ni bilo primerno razglasiti vključitve zadevnih delavcev v španski sistem socialne varnosti za neupravičeno, saj ni bilo mogoče povrniti plačanih prispevkov. Poleg tega so lahko ti delavci prejemali dajatve na podlagi teh prispevkov, tako da bi lahko v primeru razveljavitve njihove vključenosti ostali brez zavarovanja. V teh okoliščinah po mnenju navedenega organa razveljavitev potrdil E 101 samih ni bila utemeljena, ker naj bi bila njihova izdaja zgolj posledica vključenosti zadevnih delavcev v španski sistem socialne varnosti.

29.

Istočasno, ker francoski organi niso prejeli odgovora nosilca izdajatelja in ker je Cour de cassation, chambre criminelle (kasacijsko sodišče, kazenski senat) 11. marca 2014 potrdilo obsodbo družbe Vueling, so 22. in 23. oktobra 2014 ponovno poizvedovali pri svojih španskih kolegih.

30.

Španski organi so z dopisom z dne 9. decembra 2014 francoske organe obvestili o končni odločbi nosilca izdajatelja z dne 5. decembra 2014 o ohranitvi spornih potrdil E 101. Španski organi so 11. decembra 2014 besedilo zadevne odločbe sporočili francoskim organom.

31.

Francoski organi so z dopisom z dne 7. aprila 2015 nosilca izdajatelja pozvali, naj ponovno pretehta to odločitev. 24. junija 2015 je bila organizirana videokonferenca med pristojnimi francoskimi in španskimi nosilci, s katero pa ni bilo mogoče rešiti nesoglasja.

32.

Sklad CRPNPAC je 11. avgusta 2008 vložil tožbo na Tribunal de grande instance de Bobigny (okrožno sodišče v Bobignyju, Francija). Namen navedene tožbe je predvsem navedenemu skladu dodeliti odškodnino za škodo, ki jo je ta utrpel, ker letalsko osebje, ki ga je zaposlovala družba Vueling v Roissyju, ni bilo vključeno v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki ga upravlja.

33.

Tribunal de grande instance de Bobigny (okrožno sodišče v Bobignyju) je prekinilo odločanje do izreka dokončne odločbe v kazenskem postopku proti družbi Vueling. Po sodbi Cour de cassation, chambre criminelle (kasacijsko sodišče, kazenski senat) z dne 31. marca 2014 se je postopek na navedenem okrožnem sodišču nadaljeval.

34.

V tem okviru se Tribunal de grande instance de Bobigny (okrožno sodišče v Bobignyju) sprašuje, ali se sodna praksa Sodišča v zvezi z zavezujočim učinkom potrdila E 101 uporablja, kadar so sodišča države članice gostiteljice zadevnih delavcev kazensko obsodila delodajalca zaradi dela in zaposlovanja na črno, kar pomeni, da je obstajal goljufivi namen ali zloraba pravice.

35.

V teh okoliščinah je Tribunal de grande instance de Bobigny (okrožno sodišče v Bobignyju) z odločbo z dne 30. marca 2017, ki je na Sodišče prispela 19. junija 2017, prekinilo odločanje in na Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe.

36.

Družba Vueling je J.-L. Poignanta 21. aprila 2007 zaposlila kot kopilota na podlagi pogodbe o zaposlitvi v skladu s španskim pravom. 14. junija 2007 je bil na podlagi dodatka k pogodbi napoten na letališče Paris-Charles-de-Gaulle.

37.

Z dopisom z dne 30. maja 2008 je J.-L. Poignant dal redno odpoved, pri čemer se je skliceval zlasti na nezakonitost svojega pogodbenega položaja glede na francosko pravo, nato pa je v elektronskem sporočilu z dne 2. junija 2008 to odpoved preklical. Z dopisom z dne 9. junija 2008 je dal izredno odpoved svoje pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se je ponovno skliceval na navedeno nezakonitost.

38.

J.-L. Poignant je 11. junija 2008 vložil tožbo na Conseil des prud’hommes de Bobigny (delovno sodišče v Bobignyju, Francija), pri čemer je zahteval, naj se njegova redna odpoved prekvalificira v izredno odpoved s strani delavca, ki ima učinke odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca brez dejanskega in resnega razloga ( 13 ), ter med drugim predlagal dodelitev odškodnine zaradi dela in zaposlovanja na črno ter neplačevanja prispevkov v francoski sistem socialne varnosti.

39.

Conseil des prud’hommes de Bobigny (delovno sodišče v Bobignyju) je s sodbo z dne 14. aprila 2011 predloge J.-L. Poignanta zavrnilo. Navedeno sodišče je menilo, da je družba Vueling ustrezno izpolnila zadevne upravne formalnosti, med drugim s tem, ko je od španskih organov za socialno varnost zahtevala potrdila E 101 za svoje delavce. Navedeno sodišče je poudarilo tudi, da napotitev J.-L. Poignanta ni presegla enega leta in da ni bil napoten, da bi nadomestil drugo osebo.

40.

Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) je s sodbo z dne 4. marca 2016 razveljavilo sodbo delovnega sodišča. Navedeno sodišče je na podlagi učinka pravnomočnosti sodbe, ki jo je v kazenskem postopku 31. januarja 2012 izdalo to isto sodišče, družbi Vueling naložilo plačilo odškodnine J.-L. Poignantu, ki med drugim vključuje pavšalno odškodnino za delo in zaposlovanje na črno in za nevplačevanje prispevkov v francosko socialno varnost.

41.

Družba Vueling je zoper to sodbo vložila kasacijsko pritožbo. V tem okviru Cour de cassation, chambre sociale (kasacijsko sodišče, senat za socialne zadeve) ugotavlja, da iz sodbe, ki jo je Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) izdalo v kazenskem postopku 31. januarja 2012, izhaja, da je imela ta letalska družba v času spornih dejstev v Roissyju „operativno bazo“ oziroma „podružnico“ v smislu člena 14(2)(a)(i) Uredbe št. 1408/71. Poleg tega naj bi dejstvo, da so bila potrdila E 101, na katera se sklicuje družba Vueling, izdana na podlagi člena 14(1)(a) navedene uredbe, medtem ko je položaj njenega letalskega osebja dejansko spadal na področje uporabe navedenega člena 14(2)(a)(i), in da je v njih kot mesto dejavnosti zadevnih delavcev navedeno letališče Paris-Charles-de-Gaulle, samo po sebi razkrivalo, da so bila ta potrdila pridobljena z goljufijo. La Cour de cassation, chambre sociale (kasacijsko sodišče, senat za socialne zadeve) se sprašuje, ali se sodna praksa Sodišča v zvezi z zavezujočim učinkom potrdila E 101, potrjena v sodbi A-Rosa Flussschiff ( 14 ), v takih okoliščinah uporablja.

42.

Če je odgovor pritrdilen, se torej postavlja vprašanje, ali načelo primarnosti prava Unije nasprotuje temu, da bi Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu), ki je v skladu z notranjim pravom v civilnem postopku vezano na pravnomočno odločbo v kazenskem postopku, v svoji sodbi z dne 4. marca 2016 upoštevalo posledice sodbe, ki jo je izreklo v kazenskem postopku 31. januarja 2012, in družbi Vueling naložilo plačilo odškodnine J.-L. Poignantu samo zaradi te predhodne kazenske obsodbe.

43.

V teh okoliščinah je Cour de cassation, chambre sociale (kasacijsko sodišče, senat za socialne zadeve) z odločbo z dne 10. januarja 2018, ki je na Sodišče prispela 19. januarja 2018, prekinilo odločanje in na Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe.

44.

V zadevi C‑370/17 je tribunal de grande instance de Bobigny (okrožno sodišče v Bobignyju) Sodišču postavilo naslednji vprašanji za predhodno odločanje:

45.

V zadevi C‑37/18 je Cour de cassation, chambre sociale (kasacijsko sodišče, senat za socialne zadeve) Sodišču postavilo naslednji vprašanji za predhodno odločanje:

46.

S sklepom predsednika Sodišča z dne 22. februarja 2018 sta bili zadevi C‑370/17 in C‑37/18 zaradi njune povezanosti združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

47.

Sodišču so pisna stališča predložili sklad CRPNPAC, J.-L. Poignant, družba Vueling, francoska in češka vlada, Irska ter Evropska komisija. Iste stranke in zainteresirane osebe, razen češke vlade, so bile zastopane na obravnavi, ki je potekala 29. januarja 2019.

48.

V zvezi z zavezujočim učinkom potrdila E 101 ni treba podrobno opisovati sodne prakse Sodišča. ( 15 ) Njeni temeljni elementi so dobro znani: ne pristojni nosilec ne sodišče države članice gostiteljice ne moreta zavrniti ali a fortiori razveljaviti potrdila E 101, ki ga v imenu delavca izda pristojni nosilec države članice pošiljateljice ( 16 ).

49.

Kot sem navedel v uvodu teh sklepnih predlogov, francoska sodišča te sodne prakse niso sprejela brez polemik. Zadeva Vueling je s tega vidika pomenljiva. Sodba, ki jo je izdal kazenski senat Cour de cassation (kasacijsko sodišče) 31. marca 2014, s katero je navedeno sodišče potrdilo obsodbo zadevne osebe zaradi dela in zaposlovanja na črno, je bila – ob tem, da je bila na isti dan izrečena sodba proti družbi easyJet v podobni zadevi ( 17 ) – vsekakor opažena. Po eni strani zato, ker je kazenski senat v teh sodbah potrdil pristop sodišč, ki so odločala o glavni stvari, da so zavrnila potrdila E 101, ki sta jih predložili ti letalski družbi, pri čemer so se ta štela za brezpredmetna za opredelitev zadevnega kaznivega dejanja. Po drugi strani zato, ker Sodišču v zvezi s tem ni predložil vprašanja za predhodno odločanje.

50.

Ta rešitev pa glede na tedanjo sodno prasko Sodišča ni bila samoumevna. Bistveni element takega kaznivega dejanja je namreč nevključitev v nacionalni sistem socialne varnosti. Taka vključitev se lahko naloži samo v skladu s kolizijskimi pravili iz Uredbe št. 1408/71. Za opredelitev navedenega kaznivega dejanja je torej najprej treba odgovoriti na vprašanje, ali so bila ta pravila pravilno uporabljena. Po mnenju Sodišča potrdilo E 101 ne potrjuje le vključenosti zadevnega delavca v zakonodajo o socialni varnosti države članice nosilca izdajatelja, temveč tudi dejanske in pravne okoliščine, na katerih temelji ( 18 ). Povedano drugače, navedeno potrdilo dokazuje, da so pri tej vključenosti upoštevana ta ista pravila. Ni bilo torej očitno, da lahko sodišče države članice gostiteljice, čeprav ne odloča o vključenosti delavca sami po sebi, temveč o kaznivem dejanju v zvezi s tem, zanika kakršno koli upoštevnost potrdila E 101 in samo preveri uporabo Uredbe št. 1408/71.

51.

V okviru razprav, ki sta jih sprožili sodbi kazenskega senata ( 19 ), se je Cour de cassation (kasacijsko sodišče), ki mu je bila ponovno predložena zadeva v zvezi z delom in zaposlovanjem na črno, na občni seji odločilo, da predloži vprašanje za predhodno odločanje, v zvezi s katerim je bila izrečena sodba A-Rosa Flussschiff. S tem vprašanjem je Sodišče pozvalo, naj spremeni svojo sodno prakso v zvezi z zavezujočim učinkom potrdila E 101 ali naj jo vsaj prilagodi v primeru očitne napake. Naj spomnim, da je Sodišče v navedeni sodbi ponovno potrdilo to sodno prakso, pri čemer je razsodilo, da kljub taki očitni napaki sodišče države članice gostiteljice to potrdilo zavezuje ( 20 ).

52.

Vendar je Sodišče v sodbi A-Rosa Flussschiff navedlo pridržek za primer goljufije. Tak primer je bil obravnavan v sodbi Altun. Sodišče je v tej zadnji sodbi, ki jo je izrekel veliki senat, načeloma priznalo, da lahko sodišče države članice gostiteljice zavrne potrdilo E 101, če je bilo potrdilo pridobljeno ali uveljavljeno z goljufijo.

53.

Vprašanji v zadevi C‑370/17 in prvo vprašanje v zadevi C‑37/18 dajeta Sodišču priložnost, da natančneje opredeli področje uporabe sodbe Altun. Glede na okoliščine spora o glavni stvari in ob upoštevanju stališč, predloženih Sodišču, sta po mojem mnenju potrebni dve pojasnili.

54.

Po eni strani je treba pojasniti pristojnost, priznano sodišču države članice gostiteljice, da zavrne potrdilo E 101, pridobljeno ali uveljavljeno z goljufijo. Pojasnil bom, zakaj je po mojem mnenju to sodišče pristojno, da zavrne tako potrdilo, kadar ima na voljo elemente, ki dokazujejo goljufijo, in to neodvisno od poteka dialoga med pristojnimi nosilci iz člena 84a(3) Uredbe št. 1408/71 ( 21 ) (oddelek B).

55.

Po drugi strani je treba obravnavati pojem „goljufija“ v smislu prava Unije in v tem okviru pojasniti način, kako se pravila o socialni varnosti iz Uredbe št. 1408/71 uporabljajo za letalsko osebje letalskih družb, ki opravljajo mednarodni prevoz. Po mojem mnenju – ob pridržku preverjanj predložitvenih sodišč – okoliščine, kakršne so v sporu o glavni stvari, lahko pomenijo tako goljufijo (oddelek C).

56.

Glede, nazadnje, drugega vprašanja v zadevi C‑37/18 bom pojasnil, zakaj po mojem mnenju pravo Unije nasprotuje notranjemu pravilu v zvezi z učinkom pravnomočnosti odločbe, v skladu s katerim je civilno sodišče vezano na dokončno kazensko odločbo, kadar se ugotovi, da navedena odločba ni združljiva s tem pravom (oddelek D).

57.

Namen potrdila E 101 je zagotoviti spoštovanje načela ene zakonodaje, ki se uporablja za delavca na področju socialne varnosti, določenega v členu 13(1) Uredbe št. 1408/71. Namen tega potrdila je preprečiti, da bi nosilci različnih držav članic različno razlagali to zakonodajo in da bi zaradi tega nastali spori glede pristojnosti. Potrdilo E 101 torej prispeva k zagotavljanju pravne varnosti delavcev, ki se gibljejo v Uniji, in s tem pravne varnosti njihovih delodajalcev. S tem olajšuje prosto gibanje delavcev in svobodo opravljanja storitev v Uniji ( 22 ).

58.

Če nosilcev države članice gostiteljice na splošno ne bi zavezovale navedbe iz potrdila E 101, bi bili ti cilji ogroženi. S tem, ko je Sodišče temu potrdilu priznalo zavezujoč učinek in potrdilo izključno pristojnost nosilca izdajatelja, da ga prekliče, je želelo preprečiti ravno tiste posledice, ki naj bi jih ta dokument preprečeval: nasprotujoče si odločbe glede zakonodaje, ki se uporablja za delavca, in s tem njegovo dvojno obveznost ( 23 ).

59.

Poleg tega to rešitev utemeljuje načelo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU. V skladu s tem načelom si morajo pristojni nosilci držav članic medsebojno pomagati pri izvajanju kolizijskih pravil iz Uredbe št. 1408/71. Iz tega izhaja igra dvostranskih obveznosti: nosilec izdajatelj mora pravilno presoditi upoštevna dejstva za uporabo teh pravil in s tem zagotoviti pravilnost navedb v potrdilu E 101, nosilci države članice gostiteljice pa morajo v tem duhu sodelovanja načeloma priznati veljavnost tega potrdila in v primeru dvoma glede navedb v njem o tem obvestiti nosilca izdajatelja. V takem primeru mora zadnjenavedeni ponovno pretehtati utemeljenost izdaje tega potrdila v istem duhu sodelovanja ( 24 ).

60.

Zavezujoči učinek potrdila E 101 izhaja tudi iz načela vzajemnega zaupanja ( 25 ). V skladu s tem načelom mora vsaka država članica šteti, da vse preostale države članice načeloma spoštujejo pravo Unije ( 26 ). V skladu s tem načelom morajo torej nosilci države članice gostiteljice predpostavljati, da je nosilec izdajatelj pri izdaji potrdila pravilno uporabil kolizijska pravila iz Uredbe št. 1408/71.

61.

Pri tem pa, kot je Sodišče razsodilo v sodbi Altun, sodna praksa v zvezi z zavezujočim učinkom potrdila E 101 ne sme omogočiti, da bi lahko posamezniki z goljufijo ali z zlorabo uveljavljali določbe prava Unije ( 27 ).

62.

S tega vidika je Sodišče v navedeni sodbi opozorilo, da v pravu Unije obstaja splošno načelo prepovedi goljufije in zlorabe pravice, ki ga morajo posamezniki spoštovati. Uporabe predpisov Unije namreč ni mogoče razširiti tako, da bi zajemala transakcije, ki se izvedejo z namenom goljufije ali zlorabe ugodnosti, ki jih določa to pravo ( 28 ).

63.

Sodišče je ob upoštevanju tega splošnega načela v navedeni sodbi razsodilo, da goljufivo potrdilo E 101 ne more imeti enakega zavezujočega učinka. Načeloma je priznalo, da je sodišče države članice gostiteljice pristojno, da zavrne potrdilo E 101 in uveljavi posledice nespoštovanja veljavnih pravil o socialni varnosti, določene v nacionalnem pravu, kadar na podlagi objektivnih elementov ( 29 ) in če je imela zadevna oseba možnost te elemente ovreči ob upoštevanju jamstev v zvezi s pravico do poštenega sojenja, ugotovi, da je bilo zadevno potrdilo pridobljeno ali uveljavljeno z goljufijo ( 30 ).

64.

Vendar je sodišče to pristojnost priznalo sodišču države članice gostiteljice v nekoliko posebnem okviru. V zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Altun, je pristojni nosilec države članice gostiteljice, ki je ugotovil nekaj elementov, ki so kazali na to, da so bila potrdila E 101 pridobljena z goljufijo, na nosilca izdajatelja naslovil obrazložen predlog za ponovno preučitev ali odvzem teh potrdil. Navedeni nosilec je po opominu in več kot leto in pol po navedenem predlogu odgovoril tako, da je poslal povzetek navedenih potrdil, navedel njihovo obdobje veljavnosti in pojasnil, da so različni zadevni delodajalci v času izdaje navedenih potrdil izpolnjevali pogoje za napotitev. V tem odgovoru pa ni upošteval elementov, s katerimi ga je seznanil prvonavedeni nosilec ( 31 ). Sodišče je v teh okoliščinah razsodilo:

„[…] kadar se v okviru dialoga iz člena 84a(3) Uredbe št. 1408/71 nosilec države članice, v katero so bili delavci napoteni, na nosilca izdajatelja potrdila E 101 obrne s konkretnimi elementi, iz katerih je mogoče sklepati, da so bila ta potrdila pridobljena z goljufijo, [mora] drugi nosilec v skladu z načelom lojalnega sodelovanja glede na te elemente ponovno preizkusiti utemeljenost izdaje navedenih potrdil in jih po potrebi odvzeti […]. Če ta nosilec takšnega preizkusa ne izvede v razumnem roku, mora obstajati možnost, da se na navedene elemente sklicuje v okviru sodnega postopka, da bi sodišče države članice, v katero so bili delavci napoteni, odločilo o zavrnitvi zadevnih potrdil“ ( 32 ).

65.

Ta odlomek je mogoče razlagati na dva načina. Po eni strani je mogoče – tako kot družba Vueling, češka vlada, Irska in Komisija – šteti, da je Sodišče s temi besedami želelo za pristojnost sodišča države članice gostiteljice, da zavrne potrdilo E 101, pridobljeno ali uveljavljeno z goljufijo, določiti pogoj, da je med pristojnimi nosilci potekal dialog, kot je določen v členu 84a(3) Uredbe št. 1408/71. Natančneje, navedeno sodišče naj bi to pristojnost imelo le, kadar sta izpolnjena dva kumulativna pogoja, in sicer to, (1) da je pristojni nosilec države članice gostiteljice nosilcu izdajatelju predložil konkretne elemente, ki kažejo na to, da je bilo zadevno potrdilo E 101 pridobljeno z goljufijo, in (2) da zadnjenavedeni nosilec tega potrdila glede na te elemente ni ponovno preučil v razumnem roku.

66.

Po drugi strani je mogoče ta odlomek razumeti – tako kot J.-L. Poignant in CRPNPAC – tako, da Sodišče ni želelo postaviti splošnih pogojev, temveč je samo navedlo odgovor glede na okoliščine zadevnega primera, ne da bi prejudiciralo pristojnost sodišča države članice gostiteljice v drugih zadevah.

67.

Opozarjam, da se glede dialoga med pristojnimi nosilci okoliščine v postopku v glavni stvari znatno razlikujejo od okoliščin, na podlagi katerih je bila izrečena sodba Altun ( 33 ). Vprašanje, ali so v teh okoliščinah francoska kazenska sodišča smela in ali predložitveni sodišči smeta zavrniti sporna potrdila E 101, je torej razdelilo stranke in interveniente pred Sodiščem.

68.

Po mojem mnenju se sodba Altun ne bi smela razlagati tako, da omejuje pristojnost sodišča države članice gostiteljice, da zavrne potrdilo E 101, kadar ima na voljo objektivne elemente, na podlagi katerih lahko ugotovi goljufijo. Preudarki v zvezi z dialogom med pristojnimi nosilci iz člena 84a(3) Uredbe št. 1408/71 iz navedene sodbe se ne bi smele razumeti kot pogoji za to pristojnost (1). Če bi Sodišče menilo drugače, bom pojasnil, zakaj bi se morali v okoliščinah, kot so te iz spora o glavni stvari, ti pogoji vsekakor šteti za izpolnjene (2).

69.

Razlaga, ki jo predlagam, po mojem mnenju temelji na pravilni uporabi splošnega načela prava Unije, da so prepovedane goljufije in zlorabe (a). Omejitve pristojnosti sodišča države članice gostiteljice, da zavrne potrdilo E 101, pridobljeno ali uveljavljeno z goljufijo, ne more utemeljiti nobeden od razlogov, ki običajno podpirajo zavezujoči učinek potrdila E 101 (od (b) do (d)). Poleg tega je ta razlaga v zadevi C‑37/18 podprta z ugotovitvami v zvezi z dejansko zaščito, ki bi jo delavec moral imeti v primeru goljufije, ki jo je storil njegov delodajalec (e). Nazadnje, navedena razlaga po mojem mnenju ne ogroža sistema, ki temelji na tem potrdilu (f).

70.

Razlaga, da je sodišče države članice gostiteljice pristojno za zavrnitev potrdila E 101, kadar na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da je bilo to potrdilo pridobljeno ali uveljavljeno z goljufijo, je po mojem mnenju neposredna in nujna posledica načela, po katerem se posamezniki ne morejo z goljufijo ali zlorabo sklicevati na določbe prava Unije.

71.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v zvezi s tem splošnim načelom je posledica goljufije ali zlorabe prava Unije, kadar sta ugotovljeni na podlagi objektivnih elementov, ta, da se zadevni osebi zavrne zahtevana pravica ali ugodnost – kar je poleg tega le posledica ugotovitve, da v primeru goljufije ali zlorabe prava objektivni pogoji za pridobitev navedene pravice ali ugodnosti dejansko niso izpolnjeni ( 34 ).

72.

Sodišče je to rešitev močno potrdilo v svojih nedavnih sodbah N Luxembourg 1 in drugi ( 35 ) ter T Danmark in Y Denmark ( 36 ), ki ju je izrekel veliki senat. V teh sodbah je potrdilo tudi, da nacionalno sodišče, ki se sreča z zlorabno ali goljufivo uporabo določb prava Unije, v skladu s tem pravom nima le možnosti, temveč dolžnost, da zadevni osebi zavrne uveljavljanje teh določb ( 37 ).

73.

Zato v skladu z zadevnim splošnim načelom sodišče države članice gostiteljice, ki ima na voljo elemente, ki izkazujejo, da je bilo potrdilo E 101 pridobljeno ali uveljavljeno z goljufijo, ni le pristojno, temveč tudi dolžno, da to potrdilo zavrne.

74.

Potek dialoga med pristojnim nosilcem države članice gostiteljice in nosilcem izdajateljem glede veljavnosti potrdila E 101 na podlagi člena 84a(3) Uredbe št. 1408/71 po mojem mnenju ne more tehtno vplivati na pristojnost sodišča prve države članice, da v okoliščinah, kakršne so navedene v prejšnji točki, zavrne zadevno potrdilo ( 38 ).

75.

V zvezi s tem ugotavljam, da v skladu z razlago sodbe Altun, ki jo predlagajo družba Vueling, češka vlada, Irska in Komisija ter ki je povzeta v točki 65 teh sklepnih predlogov, če pristojni nosilec države članice gostiteljice nosilcu izdajatelju ne bi predložil predloga za preizkus potrdila E 101, če od tega predloga ne bi pretekel razumen rok ali če bi zadnjenavedeni nosilec v tem roku odgovoril in zatrdil, da po njegovem mnenju glede na sporočene elemente ni goljufije, sodišče države članice gostiteljice ne bi moglo zavrniti zadevnega potrdila, čeprav bi imelo na voljo objektivne elemente, ki dokazujejo to goljufijo.

76.

Po mojem mnenju bi bil tak rezultat nezdružljiv z zgoraj navedenim splošnim načelom in bi pomenil dopuščanje nesprejemljivega v Uniji, kjer velja vladavina prava: po eni strani bi se lahko posameznik okoristil z goljufivim ravnanjem, po drugi strani pa bi moralo sodišče dopustiti ali celo podpreti goljufijo ( 39 ).

77.

Poudariti moram, da goljufija povzroči bistveno motnjo javnega reda, naj gre za red države članice gostiteljice ali red Unije, ki se po mojem mnenju v primeru goljufije na področju socialne varnosti prekrivata ( 40 ). Nacionalna sodišča kot sodišča Unije, ki varujejo ta javni red, morajo po uradni dolžnosti to motnjo odpraviti. Glede te pristojnosti ne more obstajati nobena omejitev, poleg tega pa je ne upravičuje noben od običajnih razlogov za zavezujoči učinek potrdila E 101.

78.

Na prvem mestu, načelo lojalnega sodelovanja, kot je določeno v členu 84a(3) Uredbe št. 1408/71, ne more utemeljiti takega odstopanja od načela prepovedi goljufij ali zlorab.

79.

Seveda morajo pristojne institucije držav članic sodelovati pri izvajanju Uredbe št. 1408/71. V skladu z načelom lojalnega sodelovanja mora torej pristojni nosilec države članice gostiteljice obvestiti nosilca izdajatelja, kadar ima na voljo elemente, ki dokazujejo obstoj goljufije v zvezi s potrdilom E 101, da zadnjenavedenemu nosilcu omogoči ponovno preučitev utemeljenosti izdaje tega potrdila in njegov odvzem ali razveljavitev ( 41 ).

80.

Pristojni nosilec države članice gostiteljice se torej ne more v celoti izogniti dialogu z nosilcem izdajateljem niti v primeru goljufije ( 42 ). Taka kršitev dolžnosti lojalnega sodelovanja, zlasti če bi se izkazalo, da je sistematična, bi se lahko med drugim sankcionirala v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti.

81.

Vendar to nujno sodelovanje po mojem mnenju ne more utemeljiti omejitve pristojnosti sodišča države članice gostiteljice, da ugotovi obstoj goljufije v zvezi s potrdilom E 101. To sodišče mora, ne glede na potek dialoga med pristojnimi nosilci iz člena 84a(3) Uredbe št. 1408/71, imeti možnost zavrniti potrdilo E 101, če ima na voljo elemente, ki dokazujejo, da je bilo to potrdilo pridobljeno ali uveljavljeno z goljufijo, in to tudi če se nanj obrne pristojni nosilec te države članice, če se izreka o odškodninski tožbi, ki jo vložijo tretje osebe, kot so delavci, ki so žrtve te goljufije, ali če posameznik, ki se sklicuje na to potrdilo, pri njem vloži tožbo.

82.

Zgolj s ciljem spodbujanja nosilcev k sodelovanju se namreč ne sme preprečiti sodišču, da bi ukrepalo proti goljufiji na področju socialne varnosti. S tega vidika učinkovit boj proti tej goljufiji pomeni imperativ. Na ravni držav članic goljufija v zvezi z izdajo potrdil E 101 pomeni grožnjo za usklajenost in finančno ravnovesje njihovih sistemov socialne varnosti, na ravni Unije pa lahko ta goljufija z izkrivljanjem konkurenčnih pogojev škodi ekonomski koheziji in dobremu delovanju notranjega trga ( 43 ).

83.

Tesno in učinkovito sodelovanje med pristojnimi nosilci je seveda ključni dejavnik v boju proti goljufijam ( 44 ), vendar to sodelovanje v trenutnem stanju prava Unije nima zavezujočega okvira, ki bi mu omogočal, da vedno deluje dovolj hitro in učinkovito na tem področju ( 45 ). Naj spomnim, da pravo Unije za zdaj namreč ne vključuje nobenih postopkov za izdajo ali ponovno preučitev potrdil E 101, saj ti spadata v okvir nacionalnega prava vsake države članice, komunikacije med pristojnimi nosilci pa ne ureja noben zavezujoči rok ( 46 ).

84.

Dalje, v primeru nestrinjanja med pristojnimi nosilci je uporaba spravnega postopka pred Upravno komisijo tudi taka, da podaljša čas do kakršne koli sankcije. Poleg tega njeni sklepi nimajo zavezujočega pravnega učinka ( 47 ). Če bi boj proti goljufijam omejili samo na to sodelovanje, bi to dejansko pomenilo, da ta boj ne bi potekal z vso potrebno močjo in hitrostjo.

85.

V tem okviru ne predlagam, da bi se enostranskosti ukrepov na sodišču države članice gostiteljice nasprotovalo s sodelovanjem med pristojnimi nosilci. Po mojem mnenju bi morala ta dva načina ukrepanja dejansko soobstajati, saj se dopolnjujeta. To je tudi v duhu Direktive 2014/67/EU o izvrševanju Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev in spremembi Uredbe (EU) št. 1024/2012 o upravnem sodelovanju prek informacijskega sistema za notranji trg ( 48 ).

86.

Dialog med pristojnimi nosilci, ki poteka pred predložitvijo zadeve sodišču države članice gostiteljice, namreč omogoča odpravo morebitnih dvomov v zvezi z dejanskimi okoliščinami obravnavane zadeve, zlasti kadar so za ugotavljanje goljufije potrebna preverjanja v državi članici, v kateri je bilo potrdilo izdano ( 49 ). Če poleg tega nosilec izdajatelj na zahtevo pristojnega nosilca države članice gostiteljice razveljavi ali odvzame potrdilo E 101, se lahko predložitev zadeve sodišču te države članice izkaže za odvečno. Dialog med pristojnimi nosilci lahko torej omogoči ekonomičnost postopka ( 50 ). Tudi po obsodbi na sodišču države članice gostiteljice ta dialog ostaja bistven. Zlasti lahko potrdilo E 101, ki velja za vso Unijo, razveljavi le nosilec izdajatelj ( 51 ), sodišče države članice gostiteljice pa lahko potrdilo v okviru postopka, v katerem odloča, le zavrne. Poleg tega navedeni dialog omogoča zagotovitev ureditve finančnih posledic goljufije in zagotovitev, da delavcem ni treba trpeti neugodnosti pri uveljavljanju njihove pravice do socialne varnosti ( 52 ).

87.

Na drugem mestu, načelo vzajemnega zaupanja po mojem mnenju ne pripelje do drugačne razlage, kot jo predlagam. Najprej je treba poudariti, da sodišče države članice gostiteljice z ugotovitvijo, da je bilo potrdilo E 101 pridobljeno z goljufijo, ne izpodbija tega, da nosilec, ki ga je izdal, spoštuje pravo Unije. Taka ugotovitev goljufije ne pomeni, da mu je mogoče pripisati neizpolnitev prava Unije, temveč le, da je bil zaveden z goljufivim ravnanjem delodajalca.

88.

Dalje, če bi v okviru dialoga nosilec izdajatelj na zahtevo pristojnega nosilca države članice gostiteljice ponovno preučil potrdilo E 101 in odločila, da ga ohrani, pri čemer bi navedel, da po njegovem mnenju to potrdilo ni bilo pridobljeno ali uveljavljeno z goljufijo, bi moralo v skladu z načelom vzajemnega zaupanja sodišče države članice gostiteljice seveda ustrezno upoštevati ta odgovor in morebitne elemente, ki jih je ta nosilec navedel v njegovo podporo. Vendar to načelo navedenega sodišča ne bi moglo obvezati, da se čuti zavezano temu odgovoru, če bi imelo sicer na voljo elemente, ki dokazujejo to goljufijo.

89.

V zvezi s tem ne bi bilo mogoče sklepati po analogiji z instrumenti prava Unije na civilnem in kazenskem področju, v skladu s katerimi morajo nacionalna sodišča priznati ali izvršiti določene dokumente, ki izhajajo iz drugih držav članic, pri čemer načeloma ne morejo izpodbijati njihove utemeljenosti. Ti instrumenti namreč spadajo v okvir sodelovanja med pravosodnimi organi in ta podatek utemeljuje visoko stopnjo zaupanja, na kateri temelji sistem priznavanja in izvrševanja, ki ga določajo ti instrumenti ( 53 ). Od sodišča ni mogoče zahtevati enake stopnje zaupanja, kadar gre za mnenje, ki ga izrazi upravni organ druge države članice. Povedano drugače, načelo vzajemnega zaupanja ne more utemeljiti, da bi imel nosilec izdajatelj nekakšno „pravico do veta“ glede pristojnosti sodišča države članice gostiteljice, da zavrne potrdilo E 101, pridobljeno ali uveljavljeno z goljufijo.

90.

Vsekakor nazadnje opozarjam, da načelo vzajemnega zaupanja ustvarja domnevo spoštovanja prava Unije, ki je nedvomno močna, vendar ni neovrgljiva. Nasprotno, tako domnevo je mogoče v „izjemnih okoliščinah“ ovreči ( 54 ). Po mojem mnenju dokaz o goljufiji pomeni tako okoliščino.

91.

Na tretjem mestu, niti načelo vključenosti v en sistem ( 55 ) ne terja drugačne razlage. Res je, kot poudarja družba Vueling, da bi bila v zadevah v glavni stvari posledica ugotovitve goljufije in zavrnitve spornih potrdil E 101 med drugim naložitev tej družbi, naj skladu CRPNPAC plača odškodnino v višini dela prispevkov, ki niso bili plačani v Franciji, čeprav nosilec izdajatelj zdaj zavrača povračilo že plačanih prispevkov v Španiji, kar bi dejansko pomenilo naložitev dvojnih prispevkov za isto dejavnost.

92.

Vendar take posledice ne škodijo zadevnim delavcem, temveč delodajalcu, ki je goljufal. Ta prevzema tveganje takih posledic, s tem ko z goljufijo ovira delovanje pravil Uredbe št. 1408/71. Poleg tega imajo lahko take posledice učinek odvračanja od goljufije ( 56 ).

93.

Na četrtem mestu, v zvezi z načelom pravne varnosti je dovolj spomniti, da se oseba, ki umetno ustvari pogoje za pridobitev ugodnosti, ki izhaja iz prava Unije, ali se jim izogne, v skladu z načelom prepovedi goljufij ali zlorab ne more sklicevati na to načelo, da bi nasprotovala izgubi zadevne ugodnosti ( 57 ).

94.

Na petem mestu in dodatno, razlaga, ki jo predlagam, je v zadevi C‑37/18 podprta s preudarki v zvezi z učinkovitim sodnim varstvom, ki bi ga delavec, kot je J.-L. Poignant, moral imeti v primeru goljufije svojega delodajalca.

95.

S tega vidika, kadar delodajalec goljufa v zvezi s potrdilom E 101, zadevnega delavca prikrajša za prispevke v sistem socialne varnosti, v katerega bi moral biti vključen v skladu s kolizijskimi pravili, ki jih je zakonodajalec Unije določil v Uredbi št. 1408/71. Če je ta zakonodaja ugodnejša od tiste, v katero je bil delavec neupravičeno vključen zaradi goljufivega ravnanja delodajalca, to pomeni škodo za delavca, za katero ima pravico do odškodnine. Po mojem mnenju bi šlo za nenavaden preobrat, če bi se lahko na podlagi sodne prakse v zvezi z zavezujočim učinkom potrdila E 101, ki jo je Sodišče uveljavilo zlasti za zaščito pravice do prostega gibanja delavcev, omejila možnost take odškodninske tožbe.

96.

Poleg te ugotovitve poudarjam, da delavec nima pristojnosti, da bi začel dialog med pristojnimi nosilci v skladu s členom 84a(3) Uredbe št. 1408/71 ali da bi zagotovil, da se začne. Če bi bila torej pristojnost sodišča države članice gostiteljice, da zavrne potrdilo E 101, za katero je bilo dokazano, da je bilo pridobljeno z goljufijo, v okviru take odškodninske tožbe odvisna od poteka tega dialoga, bi bil dostop tega delavca do sodišča pogojen z zahtevami, na katere nima nobenega vpliva. Tak rezultat je po mojem mnenju težko združljiv s pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kot je določena v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

97.

Komisija je na obravnavi v odgovor na vprašanje Sodišča res zatrdila, da bi lahko delavec vložil tožbo na sodiščih države članice pošiljateljice (države nosilca izdajatelja in države, kjer se načeloma nahaja sedež delodajalca), ki naj bi bila v celoti pristojna za zavrnitev ali razveljavitev potrdila E 101.

98.

V zvezi s tem priznavam, da na splošno pravica do učinkovitega pravnega sredstva posamezniku ne zagotavlja, da lahko svojo zahtevo vloži na sodišču po lastni izbiri. Načeloma je pomembno to, da nekje obstaja sodišče, ki daje jamstva v zvezi s pravico do poštenega sojenja, na katerem lahko posameznik vloži svojo tožbo ( 58 ).

99.

Vendar menim, da bi moral imeti delavec kot šibkejša stranka v delovnem razmerju olajšan dostop do sodišča za uveljavljanje svojih pravic v razmerju do delodajalca. Ta ugotovitev je po mojem mnenju skladna z zahtevami v okviru temeljne pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

100.

Glede tega je člen 21 Uredbe Bruselj Ia ( 59 ) upoštevna referenca. V skladu z navedeno določbo ima delavec izbiro, da delodajalca toži na sodiščih države članice, kjer ima ta svoj sedež. Vendar je zakonodajalec Unije delavcu predvsem omogočil, da tožbo vloži na sodišču v kraju, kjer običajno dela, saj se to sodišče šteje za primerno tako glede bližine sporu kot glede obveznosti zaščite delavca ( 60 ).

101.

Če bi sodno prakso Sodišča v zvezi z zavezujočim učinkom potrdila E 101 razširili na te okoliščine, bi to v praksi pomenilo, da bi delavca prikrajšali za sodišče, ki je najbolj primerno za rešitev spora in zaščito njegovih interesov ter ki se mi poleg tega zdi edino „realno“ sodišče v primeru goljufije v zvezi s potrdilom E 101. Verjetno je namreč, da delavec zaradi nepoznavanja jezika in lokalnega prava ter oddaljenosti od svojega prebivališča ne bi uveljavljal svojih pravic na sodiščih države članice pošiljateljice ( 61 ).

102.

Na koncu moram opozoriti na omejitve razlage, ki jo predlagam. Ne gre za priznanje splošne pristojnosti za izpodbijanje potrdila E 101 v državi članici gostiteljici. Po eni strani ga lahko zavrne le sodišče te države članice ( 62 ). Po drugi strani se niti na tem sodišču ne odpravi domneva pravilnosti vključitve, navedene v tem potrdilu. Iz neovrgljive postane le mešana: mogoče jo je zavrniti z dokazom o goljufiji – ne v smislu nacionalnega prava, temveč prava Unije – in njena opredelitev je stroga. Nazadnje, kot navajam že v celotnem oddelku, potrdilo E 101 se lahko zavrne na podlagi ne zgolj sumov goljufije, temveč elementov, ki jo dokazujejo in ki jih morajo predložiti posamezniki, ki se sklicujejo na obstoj goljufije.

103.

Glede tveganja protekcionizma zaradi take rešitve, na katerega se včasih sklicuje pravna teorija, bom samo poudaril, da morajo imeti države članice vzajemno zaupanje v svoja sodišča, ki v sodelovanju s Sodiščem izpolnjujejo nalogo, ki jim je skupno dodeljena za zagotavljanje spoštovanja prava pri razlagi in uporabi Pogodb. Nacionalno sodišče torej ne sme biti predmet takih sumov protekcionizma, saj se zaradi njegove neodvisnosti predpostavlja, da spoštuje objektivnost in da, razen stroge uporabe pravnih pravil, nima nikakršnega interesa glede izida spora. Poleg tega Sodišče dejavno skrbi za spoštovanje te neodvisnosti ( 63 ). Poleg tega lahko to v okviru mehanizma predhodnega odločanja nadzoruje pravilno uporabo izjeme zaradi goljufije ( 64 ).

104.

Na podlagi vsega zgoraj navedenega torej ugotavljam, da je sodišče države članice gostiteljice pristojno za zavrnitev potrdila E 101, pridobljenega ali uveljavljenega z goljufijo. Potek dialoga med pristojnimi nosilci iz člena 84a(3) Uredbe št. 1408/71 ne vpliva na to pristojnost. Ne glede na to, ali nosilci te države še niso začeli dialoga, ali ta dialog poteka in ali se nosilec izdajatelj ne strinja s prvim nosilcem, mora navedeno sodišče zavrniti to potrdilo, če ima na voljo elemente, ki dokazujejo goljufijo. Sodba Altun se po mojem mnenju ne more razlagati tako, da postavlja pogoje v nasprotju s to razlago.

105.

Naj spomnim, da je v skladu z razlago sodbe Altun, ki jo predlagajo družba Vueling, češka vlada, Irska in Komisija, sodišče države članice gostiteljice pristojno, da zavrne potrdilo E 101 v primeru goljufije pod pogojem, da so organi države članice gostiteljice nosilcu izdajatelju predložili konkretne elemente, ki kažejo na to, da je bilo to potrdilo pridobljeno z goljufijo, in če zadnjenavedeni nosilec tega potrdila ni ponovno preučil glede na te elemente v razumnem roku.

106.

Po njihovem mnenju ti pogoji v obravnavani zadevi niso izpolnjeni. Francoski organi naj bi morali nosilca izdajatelja zaslišati maja 2008, potem ko je inšpektorat za delo sestavil poročilo. Vendar so to storili šele po obsodbi družbe Vueling v kazenskem postopku na Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) 31. januarja 2012 ( 65 ). Po mnenju navedene družbe je to, da so si francoski organi potem izmenjavali informacije z navedenim nosilcem, brezpredmetno. Komisija dodaja, da bi se moral zato, ker je navedeni nosilec sprejel odločbo o ohranitvi spornih potrdil E 101 ( 66 ), postopek sodelovanja nadaljevati v obliki poskusa sprave pred Upravno komisijo.

107.

Po mojem mnenju po eni strani sodišču države članice gostiteljice ne bi smela biti odvzeta pristojnost, da zavrne potrdilo E 101, pridobljeno ali uveljavljeno z goljufijo, samo zato, ker mu je bila zadeva predložena, preden je pristojni nosilec države članice gostiteljice začel dialog v skladu s členom 84a(3) Uredbe št. 1408/71. Taka razlaga se zdi ustrezna že samo zato, ker lahko tožbo – kazensko ali civilno – vloži posameznik, kot je J.-L. Poignant, ki nima nobenega nadzora nad začetkom dialoga med pristojnimi nosilci niti informacij o njegovem poteku. Kot trdi francoska vlada, je za to, da bi se nosilec izdajatelj lahko v skladu z načelom lojalnega sodelovanja izjavil in po potrebi odvzel potrdilo E 101, potrebno in dovolj, da ta dialog poteka, preden sodišče države članice gostiteljice dokončno odloči.

108.

Po drugi strani v zvezi z izidom dialoga iz razlage sodbe Altun, ki jo predlagajo družba Vueling, češka vlada, Irska in Komisija, izhaja, da je sodišče države članice gostiteljice pristojno za zavrnitev potrdila E 101, pridobljenega ali uveljavljenega z goljufijo, če nosilec izdajatelj ni ponovno preučil utemeljenosti zadevnega potrdila in sprejel odločbe o njegovi ohranitvi ali odvzemu v razumnem roku ali če je navedeni nosilec tako odločbo sprejel v takem roku, vendar v njeni obrazložitvi ni izrecno obravnaval elementov, ki jih je predložil pristojni nosilec države članice gostiteljice ( 67 ).

109.

V obravnavanem primeru je po eni strani nosilec izdajatelj prvo odločbo v zvezi s spornimi potrdili E 101 sprejel dve leti po prvotni zahtevi francoskih organov, njegova dokončna odločba pa je bila izdana več kot dve leti in pol po tej zahtevi ( 68 ). Ti odločbi očitno nista bili sprejeti v razumnem roku ( 69 ). Po drugi strani nosilec izdajatelj v obrazložitvi te dokončne odločbe ni obravnaval elementov, ki so jih predložili francoski organi v zvezi z goljufijo, in sicer zlasti lažnih prijav prebivališča ( 70 ).

110.

Zato menim, da je treba v okoliščinah, kot so tiste iz spora o glavni stvari, (morebitne) pogoje v zvezi z dialogom med pristojnimi nosilci šteti za izpolnjene.

111.

Vprašanja za predhodno odločanje, ki sta jih postavili predložitveni sodišči, temeljijo na predpostavki, da je družba Vueling storila goljufijo, ki jo je dokončno ugotovilo francosko kazensko sodišče.

112.

Kljub temu po eni strani ta predpostavka temelji na pojmu goljufije, kot se razume v francoskem pravu. V tem okviru je goljufija opredeljena z dejstvom namerne kršitve tega prava. V sodbi Altun pa je Sodišče dalo goljufiji na področju socialne varnosti avtonomni pomen. Sodišče je v navedeni sodbi odločilo, da ugotovitev goljufije temelji na sklenjenem krogu indicev, ki dokazujejo izpolnitev objektivnega in subjektivnega elementa. Objektivni element temelji na dejstvu, da pogoji, potrebni za pridobitev in sklicevanje na potrdilo E 101, ki so določeni v naslovu II Uredbe št. 1408/71, niso izpolnjeni. Subjektivni element pa ustreza naklepu zainteresiranih strank, da za pridobitev prednosti, ki jo zagotavlja izdaja potrdila, zaobidejo pogoje njegove izdaje ali se jim izognejo ( 71 ).

113.

Po drugi strani se na Sodišču izpodbija predpostavka goljufije v smislu prava Unije. Družba Vueling trdi, da v zvezi z njo ni izpolnjen nobeden od zadevnih elementov. Tudi češka vlada meni tako, medtem ko Komisija glede tega izraža zadržke. Samo J.-L. Poignant, CRPNPAC in francoska vlada menijo, da je bila v obravnavnem primeru goljufija neizpodbitno (in dokončno) dokazana.

114.

V teh okoliščinah je treba po mojem mnenju navesti vse koristne elemente razlage v zvezi s pojmom „goljufija“ v smislu prava Unije, in to že samo za to, da bosta lahko predložitveni sodišči preverili, ali so v teh zadevah podani njeni elementi. Poleg tega je treba ta pojasnila dati za zagotovitev pravne varnosti, da se preprečijo različne presoje in protislovne odločitve v državah članicah v zvezi s tem, kaj je goljufija na področju socialne varnosti.

115.

Zato bom obravnaval razlago objektivnih (2) in subjektivnih (3) elementov goljufije glede na okoliščine spora o glavni stvari. Kljub temu se mi zdi koristno uvodoma navesti nekaj pojasnil, ki po mojem mnenju omogočajo boljše razumevanje splošnega okvira, v katerega spadata ti zadevi (1).

116.

Glede na študije, v katere sem imel vpogled, so „zgodovinske“ letalske družbe tradicionalno organizirane na podlagi prevoznega modela, imenovanega „hub-and-spoke“. Za ta namen imajo operativno bazo (včasih več takih baz), ki je osrednje letališče (hub), okoli katerega se organizirajo destinacije (spokes) in kjer se izvajajo tudi povezovalni leti med njimi. V tej operativni bazi sta med drugim sedež družbe in zračna flota, tam pa je tudi „domača baza“ ( 72 ) za njeno letalsko osebje oziroma letališče, od koder to osebje prejme svoje načrte letov, začne opravljati svoje naloge in na katero se vrne, ko jih opravi. Po drugi strani pa so destinacije le postanki.

117.

Nizkocenovni letalski prevozniki pa so postopoma prešli na drugačen model, imenovan „point-to-point“. Čeprav imajo te družbe na splošno še vedno glavno operativno bazo, ki jo uporabljajo kot hub, pretežno zagotavljajo razmeroma kratke povezave med dvema krajema, kar omogoča več izmen letal v hitrem ritmu. Da bi olajšale te izmene, so začele te družbe za dalj časa nameščati osebje in opremo na letališčih, na katerih so delovale, ter tako vzpostavljati nove baze, ki so postopoma postajale logistično in kadrovsko vse pomembnejše.

118.

V tem okviru so nekatere nizkocenovne družbe razvile prakso, da so najele delavce, ki so jih trajno napotile na sekundarne operativne baze na ozemlju drugih držav članic, pri tem pa so zanje uporabljale socialno pravo in pravo socialne varnosti države članice njihove glavne operativne baze, s čimer je bila izključena uporaba predpisov in prispevkov, določenih v državah članicah, kjer so bile te sekundarne baze. Za ta namen so te družbe zlasti uporabljale sistem napotitve delavcev, pri čemer so trdile, da njihova prisotnost v državah članicah, ki niso bile države njihove glavne operativne baze, spada v okvir svobode opravljanja storitev ( 73 ).

119.

Francoski zakonodajalec se je želel spopasti s to prakso tako, da je pojasnil, kaj za letalsko družbo pomeni stalna poslovna enota v skladu z opredelitvijo, ki je podobna opredelitvi tega pojma v sodni praksi Sodišča, da bi utemeljil uporabo francoskega prava v skladu s členom L. 1262-3 zakonika o delovnih razmerjih ( 74 ). Za ta namen je bil sprejet člen R. 330-2-1 zakonika o civilnem letalstvu, v skladu s katerim se navedeni člen L. 1262-3 uporablja za podjetja za zračni prevoz v okviru njihovih „operativnih baz“ na francoskem ozemlju, taka „baza“ pa je opredeljena kot „prostori ali infrastruktura, iz katerih podjetje trajno, običajno in neprekinjeno opravlja dejavnost letalskega prevoza z delavci, ki imajo v tej bazi dejansko središče svoje poklicne dejavnosti“ ( 75 ). V obravnavnem primeru je Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) svojo sodbo z dne 31. januarja 2012, s katero je bila družba Vueling obsojena v kazenskem postopku, utemeljilo ravno s temi določbami. Navedeno sodišče je izključilo uporabo pravil o napotitvi, ker je imela ta družba v Roissyju tako „bazo“ ( 76 ).

120.

Tudi zakonodajalec Unije je upošteval zadevno prakso. V zvezi s tem je treba spomniti, da medtem ko Uredba št. 1408/71 v členu 14(2)(a) določa posebna pravila za letalsko osebje letalskih družb – ki se uporabljajo ratione temporis za obravnavani zadevi in ki jih bom obravnaval v nadaljevanju – zakonodajalec Unije teh posebnih pravil zaradi poenostavitve ni ponovil v prvotni različici Uredbe št. 883/2004. Položaj letalskega osebja je bilo torej treba presojati glede na splošna pravila v zvezi z delavci, zaposlenimi v dveh ali več državah članicah, ki so pri uporabi za letalsko osebje večinoma določala uporabo zakonodaje sedeža delodajalca. Vendar je izkoristil sprejetje Uredbe št. 465/2012 ( 77 ), da je v Uredbo št. 883/2004 vnesel novo posebno pravilo v obliki pravne fikcije, po kateri se za dejavnost letalskega osebja šteje, da se opravlja samo v državi članici domače baze, ta fikcija pa torej pomeni uporabo zakonodaje te države na podlagi lex loci laboris ( 78 ). Povedano drugače, „domača baza“ je postala navezna okoliščina na področju socialne varnosti za letalsko osebje letalskih družb.

121.

Naj spomnim, da objektivni element goljufije temelji na dejstvu, da pogoji, potrebni za pridobitev in sklicevanje na potrdilo E 101, niso izpolnjeni.

122.

V tem primeru je treba uvodoma pojasniti vprašanje v zvezi s pravno podlago, ki jo je nosilec izdajatelj uporabil za izdajo spornih potrdil E 101. S takim potrdilom se lahko namreč vsekakor dokaže le upoštevanje pogojev določbe, na podlagi katere je bilo izdano ( 79 ).

123.

Cour de cassation, chambre sociale (kasacijsko sodišče, senat za socialne zadeve) v zvezi s tem v svoji predložitveni odločbi in prvem vprašanju v zadevi C‑37/18 navaja, da so bila ta potrdila izdana na podlagi člena 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71 in člena 11(1) Izvedbene uredbe št. 574/72, torej pravil, ki se uporabljajo za napotitev delavcev.

124.

Nasprotno iz navedb tribunal de grande instance de Bobigny (okrožno sodišče v Bobignyju) v predložitveni odločbi v zadevi C‑370/17 izhaja, da so bila navedena potrdila dejansko izdana na podlagi člena 14(2)(a) Uredbe št. 1408/71 in člena 12a(1a) Izvedbene uredbe št. 574/72, torej pravil, ki se uporabljajo za potujoče ali letalsko osebje mednarodnih prevoznih podjetij. V prvem vprašanju navedenega sodišča je prisoten dvom, saj je navedeno, da so bila ta ista potrdila izdana „v skladu“ s povezanimi določbami členov 11(1) in 12a(1a) Izvedbene uredbe št. 574/72, torej tako na podlagi pravil o napotitvi kot pravil, ki se uporabljajo za potujoče in letalsko osebje.

125.

Kot izhaja iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, in kot navaja Cour de cassation, chambre sociale (kasacijsko sodišče, senat za socialne zadeve), je družba Vueling sporna potrdila E 101 zahtevala in jih je nosilec izdajatelj izdal (le) na podlagi pravil, ki se uporabljajo za napotitev delavcev. V teh sklepnih predlogih bom torej izhajal iz te predpostavke. Tribunal de grande instance de Bobigny (okrožno sodišče v Bobignyju), ki je edino pristojno za presojo dejanskega stanja, mora to samo preveriti ( 80 ).

126.

Zdaj, ko sem to pojasnil, bom razložil, zakaj potrdila E 101 niso mogla biti veljavno izdana na podlagi pravil, ki se uporabljajo za napotitev delavcev, v okoliščinah, kakršne so obravnavane v sporu o glavni stvari (a). Nato bom pojasnil, zakaj zadevni delavci niso mogli biti vključeni ali več vključeni v zakonodajo sedeža delodajalca na podlagi pravil, ki se uporabljajo za potujoče in letalsko osebje (b).

127.

Družba Vueling trdi, da se lahko pravila o napotitvi delavcev iz člena 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71 in člena 11(1) izvedbene uredbe št. 574/72 uporabljajo za letalsko osebje letalske družbe, ki, kot ona, opravlja mednarodni prevoz potnikov.

128.

Vendar po mojem mnenju –kot je trdil zastopnik J.-L. Poignanta in sklada CRPNPAC na obravnavi – letalsko osebje take letalske družbe spada na področje uporabe člena 14(2)(a) Uredbe št. 1408/71 in ne more biti „napoteno“ v državo članico na podlagi člena 14(1)(a) navedene uredbe.

129.

Najprej, ta razlaga izhaja iz strukture Uredbe št. 1408/71. Pravila o napotitvi in pravila, ki se uporabljajo za potujoče ali letalsko osebje mednarodnih prevoznih podjetij, pomenijo, kot je navedeno na začetku člena 14 navedene uredbe, dve izjemi glede na načelo lex loci laboris, določeno v členu 13(2)(a) navedene uredbe. Iz strukture člena 14 in njegove povezanosti s členom 13 je razvidno, da se na prvo izjemo ni mogoče sklicevati zaradi odstopanja od druge.

130.

Dalje, navedena razlaga izhaja iz samega besedila upoštevnih določb Uredbe št. 1408/71, razumljenih glede na splošnih okvir, v katerega spadajo. Naj spomnim, da se člen 14(1)(a) navedene uredbe uporablja za „osebo, zaposleno na ozemlju države članice […], ki jo […] podjetje napoti na ozemlje druge države članice“. Nasprotno se člen 14(2)(a) navedene uredbe nanaša na položaj delavcev, za katere se šteje, da so zaposleni „na ozemlju dveh ali več držav članic“ ( 81 ), kot je navedeno na začetku tega odstavka.

131.

Čeprav v zvezi s tem pojem „napotitev“ v smislu člena 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71 v tej uredbi ni opredeljen, je iz pogojev, ki jih določa navedena določba, razvidno, da gre za sedentarnega delavca, ki običajno opravlja dejavnost v eni državi članici ter ki ga začasno pošljejo v drugo državo članico in se po končanem obdobju vrne v prvo državo članico. Letalsko osebje letalske družbe, zaposleno na krovu letal, ki opravljajo mednarodne lete, pa ne more spadati v tak okvir, saj ni vezano na ozemlje ene države članice, v kateri običajno dela. Za tako osebje, ki je po predpostavki mobilno, opravljanje dejavnosti v več državah članicah pomeni običajen vidik dela. ( 82 ). Te okoliščine utemeljujejo, zakaj je zakonodajalec Unije v navedeni uredbi določil posebno navezno okoliščino za to osebje ( 83 ).

132.

Nazadnje, člen 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71 je treba po mnenju Sodišča kot izjemo razlagati ozko ( 84 ). Ta določba se torej ne sme uporabljati po analogiji za potujoče ali letalsko osebje, ki spada na področje uporabe odstavka 2(a) navedenega člena ( 85 ).

133.

Po mojem mnenju lahko že sama ugotovitev, da sporna potrdila E 101 niso mogla biti veljavno izdana na podlagi določb, ki se uporabljajo v zvezi z napotitvijo delavcev, pomeni objektivni element goljufije.

134.

Ker pri tem člen 14(2)(a) Uredbe št. 1408/71 načeloma določa uporabo zakonodaje države članice sedeža delodajalca in ker bi lahko potrdila E 101 bila hipotetično izdana na podlagi navedene določbe, se mi zdi primerno – da se prepreči kakršen koli očitek o formalizmu – pojasniti, zakaj takih potrdil na podlagi navedene določbe ni mogel veljavno izdati niti izdajatelj na podlagi te določbe.

135.

V zvezi s tem spominjam, da člen 14(2)(a) Uredbe št. 1408/71 sicer načeloma določa uporabo zakonodaje sedeža delodajalca, vendar je v navedeni določbi opredeljena tudi uporaba določenih izjem. Zlasti njegova točka (i) določa, da „kadar ima omenjeno podjetje podružnico ali stalno predstavništvo na ozemlju države članice, ki ni država, v kateri ima statutarni sedež ali poslovno enoto, za osebo, zaposleno v tej podružnici ali stalnem predstavništvu, velja zakonodaja države članice, na ozemlju katere je podružnica ali stalno predstavništvo“.

136.

V skladu s tem besedilom morata biti izpolnjena dva kumulativna pogoja, da to pravilo velja za delavca: po eni strani mora imeti delodajalec v državi članici, ki ni država njegovega sedeža, „podružnico ali stalno predstavništvo“, po drugi strani pa mora biti ta delavec „zaposlen v“ tem subjektu.

137.

V zvezi s tem glede prvega od teh pogojev ugotavljam, da se razprave, ki so potekale na Sodišču glede obstoja „podružnice ali stalnega predstavništva“ v okoliščinah spora o glavni stvari, ujemajo s pojasnili iz točk od 117 do 119 teh sklepnih predlogov. Družba Vueling namreč trdi, da je v času dejanskega stanja poskusno opravljala le redne lete med več španskimi mesti in Parizom v okviru slotov, pri katerih so nekatera letala med dvema letoma čez noč stala na ploščadi letališča Paris-Charles-de-Gaulle. Pri tem zavrača to, da naj bi imela na tem letališču tako entiteto ali kakršno koli drugo obliko sekundarne poslovne enote, in v bistvu trdi, da uveljavlja svobodo opravljanja storitev.

138.

Kljub temu po mojem mnenju ni veliko dvoma o tem, da v okoliščinah, kakršne so te v glavni stvari, obstaja „podružnica ali stalno predstavništvo“ v smislu člena 14(2)(a)(i) Uredbe št. 1408/71.

139.

V zvezi s tem je treba poudariti, da navedena uredba pojma „podružnica ali stalno predstavništvo“ ne opredeljuje niti ne napotuje na pravo držav članic na tem področju. Zato je zanj potrebna avtonomna razlaga, ki jo je treba določiti glede na običajni pomen teh izrazov v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati okvir, v katerem se uporabljajo, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del so ( 86 ).

140.

Običajni pomen izraza „podružnica“ je oblika sekundarne poslovne enote (v nasprotju z glavno poslovno enoto podjetja), ki nima lastne pravne osebnosti (v nasprotju s hčerinsko družbo), ima pa določeno samostojnost. Izraz „stalno predstavništvo“ ima soroden pomen ter pomeni stalno entiteto, ki deluje v imenu in za račun glavne poslovne enote.

141.

Glede okvira in cilja Uredbe št. 1408/71, ki je hkrati instrument, ki spada v okvir notranjega trga, in instrument mednarodnega zasebnega prava, so upoštevne smernice opredelitve, ki jih je Sodišče navedlo za sorodne pojme na teh področjih. S tega vidika opozarjam, da po eni strani v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča podružnica, ki jo v državi članici ustanovi družba prava druge države članice, pomeni obliko sekundarne poslovne enote, za katero se uporablja člen 49 PDEU ( 87 ). V tem okviru pojem „poslovna enota“ pomeni infrastrukturo, ki omogoča stalno in neprekinjeno opravljanje poklicne dejavnosti ter to, da se z uporabo te infrastrukture med drugim naslavljajo državljani zadevne države članice ( 88 ). Po drugi strani v sodni praksi Sodišča obstaja analogen primer v zvezi s pojmom „podružnice, agencije ali druge poslovne enote“ iz člena 7(5) Uredbe Bruselj Ia, ki pomeni center poslovnih dejavnosti, ki se dolgoročno odraža navzven kot trajna izpostava matične družbe, ki ima svojo upravo in je materialno opremljen za poslovanje s tretjimi osebami ( 89 ).

142.

Iz vseh teh elementov izhaja, da je „podružnica ali stalno predstavništvo“ v smislu člena 14(2)(a)(i) Uredbe št. 1408/71 oblika sekundarne poslovne enote, ki je stalna, ki opravlja gospodarsko dejavnost, obrnjeno navzven, ter ki ima za ta namen organizirane materialne in kadrovske vire ter določeno samostojnost glede na glavno poslovno enoto delodajalca.

143.

Na področju letalskega prevoza, se mi zdi –kot navaja Cour de cassation, chambre sociale (kasacijsko sodišče, senat za socialne zadeve) ( 90 ), da se primer, na katerega se nanaša navedeni pojem „podružnica ali stalno predstavništvo“, precej, če že ne v celoti, prekriva z „operativno bazo“, kot je med drugim opredeljena v francoskem pravu. ( 91 )

144.

Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) je v sodbi z dne 31. januarja 2012, s katero je družbo Vueling kazensko obsodilo, ob upoštevanju okoliščin, navedenih v točkah 19, 21 in 24 teh sklepnih predlogov, ugotovilo, da je imela navedena letalska družba v Roissyju tako bazo. Ob pridržku preverjanj, ki jih morata opraviti predložitveni sodišči, edini pristojni za presojo dejstev, je po mojem mnenju podano ustrezanje opredelitvi „podružnice ali stalnega predstavništva“ v smislu člena 14(2)(a)(i) Uredbe št. 1408/71 ( 92 ).

145.

Glede drugega pogoja iz te določbe, da mora biti zadevni delavec „zaposlen“ v podružnici ali predstavništvu delodajalca, je družba Vueling trdila, da v primeru delavcev, „napotenih“ v njeno bazo v Roissyju (glede katere, kot opozarjam, prereka obstoj), to ni moglo držati, ker ta ni imela organa, ki je značilen za delodajalca, ali pristojnosti na področju upravljanja letalskega osebja, saj je bilo to upravljanje vedno v pristojnosti sedeža družbe v Barceloni. Vendar po mojem mnenju tudi tu skoraj ni dvoma o tem, da je v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, ta pogoj izpolnjen.

146.

V zvezi s tem poudarjam, da medtem ko je načelno pravilo o lex loci laboris iz člena 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71 namenjeno zagotavljanju enake obravnave vseh delavcev, zaposlenih na ozemlju iste države članice ( 93 ), so pravila iz člena 14(2)(a) navedene uredbe izraz skrbi, da se zato, ker ni mogoče opredeliti enega samega ozemlja, na katerem se opravlja dejavnost, predpišejo navezne okoliščine, ki določajo zakonodajo, ki je delavcu najbližja, v skladu z načelom bližine, ki je običajno v mednarodnem zasebnem pravu. Kadar je torej delavec zaposlen v podružnici ali stalnem predstavništvu delodajalca, se uporablja zakonodaja države članice, v kateri je ta entiteta, ker se šteje, da je ta zakonodaja bližje zadevnemu delavcu, kot bi bila zakonodaja države sedeža delodajalca ( 94 ).

147.

V zvezi s posledicami tega načela bližine je mogoče sklepati po analogiji s sodno prasko v zvezi z mednarodnim zasebnim delovnim pravom. Na tem področju je že dolgo priznano, da je delovno razmerje praviloma tesno povezano z zakonodajo in sodiščem v kraju, kjer delavec dejansko opravlja svoje dejavnosti ( 95 ). Kadar delavec svojo dejavnost opravlja na več krajih, je Sodišče razsodilo, zlasti v sodbi Nogueira in drugi ( 96 ), ki se nanaša ravno na letalsko osebje, da delovno razmerje pomeni pomembno navezavo na kraj, od koder delavec v glavnem opravlja svoje obveznosti do svojega delodajalca, ki ustreza kraju, kjer ta prejme navodila o svojih prevoznih nalogah in organizira svoje delo, od koder začenja svoje naloge in kamor se vrne, ko jih opravi. Sodišče je v navedeni sodbi poudarilo, da ta kraj za to isto letalsko osebje – in razen če ni nasprotnih indicev – sovpada z njihovo „domačo bazo“ ( 97 ).

148.

Preneseno na člen 14(2)(a)(i) Uredbe št. 1408/71, to razlogovanje pomeni, da je za uporabo navedene določbe dovolj preveriti, ali delavec opravlja svojo dejavnost v podružnici ali stalnem predstavništvu delodajalca ali iz take podružnice ali predstavništva. Za letalsko osebje to praviloma drži, če je tam njegova „domača baza“, za kar se glede na okoliščine, opisane v točkah 19 in 21 teh sklepnih predlogov, zdi, da v obravnavanih zadevah v glavni stvari drži. Ponovno pa morata to preveriti predložitveni sodišči.

149.

Za sklepanje o obstoju goljufije je – kot sem že navedel – nujno dokazati, da je imela zadevna oseba namen zaobiti pogoje za izdajo potrdila E 101 ali se jim izogniti, da bi pridobila korist, ki iz tega izhaja. V tem primeru družba Vueling navaja, da to nikakor ni bil njen namen, saj je prijavila napotitev svojih delavcev francoskim organom in zaprosila za podaljšanje te napotitve pri pristojnem francoskem nosilcu.

150.

Sodišče ni pristojno za ugotavljanje, ali je v okoliščinah spora o glavni stvari dokazan tak namen goljufije družbe Vueling. Kljub tem je treba predložitvenima sodiščema ob upoštevanju teh okoliščin zagotoviti vse elemente razlage prava Unije, ki bi jima lahko pomagali pri odločitvi.

151.

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da lahko dokaz o namenu goljufije izhaja iz namernega dejanja, kot je napačna predstavitev dejanskega položaja napotenega delavca ali podjetja, ki tega delavca napotuje, oziroma iz namerne opustitve, kot je prikrivanje pomembnih informacij ( 98 ). Po mojem mnenju je mogoče o namernosti zadevnega dejanja ali opustitve sklepati glede na objektivne dejanske okoliščine ( 99 ). V tem okviru bom navedel dve dodatni ugotovitvi.

152.

Na prvem mestu, že sama okoliščina, da je letalska družba, ki opravlja mednarodni prevoz potnikov, zahtevala izdajo potrdil E 101 na podlagi člena 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71, da bi svoje letalsko osebje napotila v podružnico v drugi državi članici, sproža vprašanja glede njenih dejanskih namenov.

153.

Ugotavljam, da uporaba člena 14(2)(a) navedene uredbe za tako družbo dejansko pomeni dve pomembni nevšečnosti. Po eni stani ji na postopkovni ravni člen 12a(1a) izvedbene uredbe št. 574/72 ne omogoča, da bi od pristojnega nosilca države članice v kraju svojega sedeža zahtevala izdajo potrdil E 101 za svoje letalsko osebje (tako potrdilo mora zahtevati delavec sam), medtem ko to lahko v skladu s členom 11(1) navedene uredbe stori v primeru napotitve. Po drugi strani, z materialnopravnega vidika, člen 14(2)(a)(i) Uredbe št. 1408/71 kot izjemo določa, da se uporablja zakonodaja podružnice ali stalnega predstavništva, v katerem so zaposleni zadevni delavci, tam, kjer bi pravila o napotitvi omogočala izogibanje uporabi te izjeme in zagotovitev uporabe zakonodaje države članice sedeža.

154.

Na drugem mestu sta predložitveni sodišči navedli – kot je navedeno v točkah od 20 do 24 teh sklepnih predlogov – da je družba Vueling prijavila prebivališče velikega števila „napotenih“ delavcev na naslovu lastnega sedeža v Španiji, čeprav so dejansko prebivali v Franciji in bili tudi francoski državljani, medtem ko polovica od njih poleg tega ni običajno delala za račun te letalske družbe in so bili zaposleni manj kot 30 dni pred svojo napotitvijo, nekateri prejšnji dan ali na isti dan. Tudi te okoliščine sprožajo vprašanja.

155.

Tudi če se predpostavlja, da letalska družba, ki opravlja mednarodni prevoz, zmotno meni, da se za njeno letalsko osebje lahko uporabljajo pravila o napotitvi delavcev ( 100 ), lahko namreč to, da nosilcu izdajatelju ni bil razkrit dejanski kraj prebivališča zadevnih delavcev, prispeva k prikrivanju zaobitja teh pravil.

156.

V zvezi s tem poudarjam, da seveda člen 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71 podjetju ne preprečuje, da bi delavce napotilo v državo članico, kjer prebivajo. Ta določba tudi ne prepoveduje, da bi ti delavci imeli državljanstvo države članice, v katero so napoteni. Poleg tega v skladu s sodno prakso Sodišča zgolj okoliščina, da je bil delavec zaposlen zaradi napotitve, sama po sebi ne pomeni ovire za to, da bi se zanj uporabljala pravila o napotitvi ( 101 ).

157.

Vendar se mi zdi, da je v primeru kumulacije takih okoliščin – zaposlitev delavcev z državljanstvom države članice, ki prebivajo v tej državi, da bi delali v navedeni državi – napotitev navidezna ( 102 ). V zvezi s tem naj spomnim, da je cilj člena 14, točka 1(a), Uredbe št. 1408/71 predvsem spodbujati svobodo opravljanja storitev v korist podjetij, ki jo izvršujejo z napotitvijo delavcev v druge države članice, ki niso država članica sedeža teh podjetij, ter v tem okviru preprečevati upravne zaplete ( 103 ). Pravila o napotitvi se torej ne bi smela uporabljati za delavce, ki so neposredno zaposleni v državi, v katero naj bi bili napoteni ( 104 ).

158.

Predložitveni sodišči sta pristojni, da v končni fazi preverita ravnanje družbe Vueling v zadevah v glavni stvari. V tem okviru bi morala imeti navedena družba možnost, da zavrne elemente, obravnavane v teh sklepnih predlogih, pri čemer je treba spoštovati jamstva v zvezi s pravico do poštenega sojenja. Morala bi imeti zlasti možnost pojasniti napačne prijave prebivališča, ki jih je predložila španskim organom.

159.

Cour de cassation, chambre sociale (kasacijsko sodišče, oddelek za socialne zadeve) z drugim vprašanjem v zadevi C‑37/18 v bistvu sprašuje, ali načelo primarnosti prava Unije nasprotuje temu, da bi nacionalno sodišče, ki je na podlagi svojega notranjega prava v civilnem postopku vezano na pravnomočno kazensko odločbo, izpeljalo posledice kazenske odločbe, nezdružljive s pravom Unije, tako da delodajalcu naloži plačilo odškodnine delavcu samo zaradi kazenske obsodbe tega delodajalca zaradi istih dejstev.

160.

Načelo vezanosti na pravnomočno kazensko odločbo v civilnem postopku je načelo, izoblikovano v sodni praksi, ki je predmet ustaljene sodne prakse Cour de cassation (kasacijsko sodišče) in v skladu s katerim imajo odločbe kazenskih sodišč v civilnem postopku učinek pravnomočnosti erga omnes. Ta učinek ni omejen na izrek kazenske odločbe oziroma na ugotovitev krivde ali nedolžnosti obdolženca in njegovo obsodbo na določeno kazen ali oprostitev. Velja tudi za obrazložitev take odločbe ( 105 ). Zato je civilnemu sodišču, ki odloča o istih dejstvih kot kazensko sodišče, prepovedano posegati ne samo v kazensko obsodbo ali oprostitev obdolženca samo po sebi, temveč tudi v ugotovitve dejstev in pravne opredelitve, ki jih je navedlo kazensko sodišče. Za te elemente velja neovrgljiva domneva resničnosti in o njih torej ni več mogoče razpravljati na civilnem sodišču ( 106 ).

161.

Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) se je torej v sodbi z dne 4. marca 2016 oprlo na opredelitev dela in zaposlovanja na črno, ugotovljeno v sodbi, ki jo je izreklo v kazenskem postopku 31. januarja 2012 proti družbi Vueling, da je tej naložilo plačilo odškodnine J.-L. Poignantu ( 107 ). Če bi Sodišče razsodilo (v nasprotju z mojim predlogom), da sodišče države članice gostiteljice v okoliščinah, kakršne so okoliščine spora o glavni stvari, ne more zavrniti potrdila E 101, bi bila ta opredelitev nezdružljiva s pravom Unije ( 108 ). Vprašanje bi torej bilo, ali bi ta zadnja sodba lahko v civilnem postopku veljavno imela učinek pravnomočnosti odločbe gledeopredelitve kaznivega dejanja, očitanega družbi Vueling.

162.

Naj uvodoma pojasnim, da po mojem mnenju načelo primarnosti prava Unije samo po sebi ni primeren preizkus za rešitev tega vprašanja. Ne gre namreč za to, da bi že takoj dali prednost uporabi Uredbe št. 1408/71 pred načelom učinka pravnomočnosti odločbe, kot velja v francoskem pravu. Prav tako menim, da niso upoštevni postopkovna avtonomija držav članic ter v tem okviru preizkusi enakovrednosti in učinkovitosti, na katere se sklicuje francoska vlada. Vprašanje, kaj se lahko šteje za pravnomočno odločeno, namreč ni postopkovno, temveč materialnopravno vprašanje.

163.

V tem okviru ugotavljam, da lahko po eni strani načelo vezanosti na pravnomočno kazensko odločbo v civilnem postopku ovira učinkovitost prava Unije. Če bi bila kazenska odločba v nasprotju s tem pravom, bi jo civilno sodišče moralo kljub temu uporabiti. Po drugi strani je načelo vezanosti na pravnomočno kazensko odločbo v civilnem postopku izraz – kot navajata J.-L. Poignant in francoska vlada – legitimnega cilja pravne varnosti, ki je preprečiti protislovja med kazenskimi in civilnimi odločbami, ki se nanašajo na ista dejstva. Pri tem implicitno prihajajo do izraza vidiki pravosodne politike v zvezi z posebno vlogo, priznano kazenskim sodiščem. ( 109 ). Po mojem mnenju je treba torej tehtati med učinkovitostjo prava Unije in tem legitimnim ciljem ( 110 ).

164.

Glede tega tehtanja je Sodišče že večkrat priznalo pomen načela učinka pravnomočnosti odločbe, tako v pravnem redu Unije kot v nacionalnem pravnem redu. Za zagotovitev stabilnosti prava in pravnih razmerij ter učinkovitega izvajanja sodne oblasti je namreč pomembno, da sodnih odločb, ki so postale pravnomočne po tem, ko so bila izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ali po tem, ko so se iztekli roki zanje, ni več mogoče izpodbijati. Pravo Unije nacionalnega sodišča načeloma ne obvezuje, da ne uporabi nacionalnih postopkovnih pravil, po katerih sodna odločba postane pravnomočna, čeprav bi se s tako neuporabo lahko odpravil položaj, ki ni v skladu s tem pravom ( 111 ).

165.

Vendar kot trdi Komisija, čeprav pravo Unije ne nasprotuje temu, da bi imela obsodba ali oprostitev, izrečena v kazenski odločbi (oziroma izrek navedene odločbe), učinek pravnomočnosti ter ju ne bi bilo več mogoče izpodbijati, četudi bi bila v nasprotju s pravom Unije ( 112 ), bi razširitev tega učinka na opredelitve, ki jih je uporabilo kazensko sodišče, v primeru, da bi civilno sodišče ugotovilo njihovo nezdružljivost s pravom Unije, preveč škodila učinkovitosti tega prava. Pravice zadevnega posameznika, ki jih ima na podlagi neposrednega učinka prava Unije, bi bile ponovno kršene v okviru druge odločbe. Pravo Unije torej po mojem mnenju nasprotuje takemu notranjemu pravilu v zvezi z učinkom pravnomočnosti odločbe ( 113 ).

166.

V nasprotju s trditvijo francoske vlade te razlage ne izpodbija sodba Di Puma in Zecca ( 114 ). Naj spomnim, da je v navedeni sodbi Sodišče odločilo, da obveznost držav članic, ki izhaja iz zakonodaje Unije, da določijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne upravne sankcije na področju trgovanja na podlagi notranjih informacij, ne nasprotuje nacionalnemu pravilu, ki določa, da imajo dejanske ugotovitve iz kazenske odločbe v zvezi zugotovitvijo konstitutivnih elementov takega ravnanja učinek pravnomočnosti, kar je pravilo, zaradi katerega je treba v primeru oprostitve obdolženca na kazenskem sodišču postopek denarnega upravnega sankcioniranja, ki se nanaša na ista dejstva, zaključiti brez obsodbe.

167.

Vendar je Sodišče razsodilo samo, da učinek vezanosti na pravnomočno kazensko odločbo v upravnem postopku ne preprečuje tega, da bi se lahko kazniva dejanja na tem področju učinkovito ugotovila in kaznovala, če so bile dejanske ugotovitve, ki imajo ta učinek, predmet kontradiktorne razprave na kazenskem sodišču in če ima nacionalno sodišče, pristojno za naložitev teh upravnih sankcij, na voljo sredstva za zagotovitev, da se izreče kazenska obsodba ali oprostitev ob upoštevanju vseh dokazil, ki jih ima na voljo ( 115 ). Ni se torej izreklo o primeru, v katerem bi kazensko sodišče uporabilo opredelitve, ki niso združljive s pravom Unije – če bi na primer uporabilo razlago pojma „trgovanje na podlagi notranjih informacij“, ki je v nasprotju s tem pravom.

168.

Ob upoštevanju vsega navedenega Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje Cour de cassation, chambre sociale (kasacijsko sodišče, senat za socialne zadeve) v zadevi C‑37/18 odgovori, da pravo Unije nasprotuje temu, da bi nacionalno sodišče, ki je na podlagi svojega notranjega prava v civilnem postopku vezano na pravnomočno kazensko odločbo, izpeljalo posledice iz kazenske odločbe, nezdružljive s pravom Unije, tako da delodajalcu naloži plačilo odškodnine delavcu samo zaradi kazenske obsodbe tega delodajalca zaradi istih dejstev.

169.

Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki sta jih predložili tribunal de grande instance de Bobigny (okrožno sodišče v Bobignyju, Francija) v zadevi C‑370/17 in Cour de cassation, chambre sociale (kasacijsko sodišče, senat za socialne zadeve, Francija) v zadevi C‑37/18, odgovori: