–

za Asendia Spain SLU I. Moreno‑Tapia Rivas, E. de Félix Parrondo in J. Botella Carretero, abogados,

–

za špansko vlado sprva V. Ester Casas, nato M. J. García‑Valdecasas Dorrego, agentki,

–

za francosko vlado A.‑L. Desjonquères, E. de Moustier in R. Coesme, agenti,

–

za Evropsko komisijo L. Nicolae in J. Rius Riu, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 3, str. 71), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2008/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 2008 (UL 2008, L 52, str. 3) (v nadaljevanju: Direktiva 97/67).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama Sociedad Estatal Correos y Telégrafos SA (v nadaljevanju: Correos) in Asendia Spain SLU v zvezi s tem, da zadnjenavedena družba trži frankirna sredstva, ki niso poštne znamke.

3

V uvodnih izjavah 8, 16 in 20 Direktive 97/67 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 7, od (1) do (4), te direktive določa:

„1.   Države članice ne podelijo ali ohranijo veljavnih izključnih ali posebnih pravic za vzpostavitev in zagotavljanje poštnih storitev. Države članice lahko izvajanje univerzalne storitve financirajo v skladu z enim ali več sredstvi iz odstavkov 2, 3 in 4, ali v skladu s katerim drugim sredstvom, skladnim s Pogodbo.

2.   Države članice lahko izvajanje univerzalne storitve zagotovijo z javnim naročilom takšnih storitev v skladu z veljavnimi pravili in predpisi za javna naročila, ki v skladu z Direktivo 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev [(UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 132)] zajemajo konkurenčni dialog ali postopek s pogajanji z ali brez objave obvestila o javnem naročilu[…].“

3.   Če država članica ugotovi, da obveznosti univerzalne storitve, kakor so določene v tej direktivi, povzročajo neto strošek na podlagi izračuna iz Priloge I in pomenijo nepravično finančno breme za izvajalca(‑e) univerzalne storitve, lahko:

4.   Če se neto stroški delijo v skladu z odstavkom 3(b), lahko države članice ustanovijo kompenzacijski sklad, ki se lahko financira s pristojbinami izvajalcev storitve in/ali uporabnikov in ga upravlja organ, ki je neodvisen od upravičenca ali upravičencev. Države članice lahko podelitev dovoljenja izvajalcem storitev v skladu s členom 9(2) pogojujejo z obveznostjo finančnega prispevka v ta sklad ali obveznostjo upoštevanja obveznosti univerzalne storitve. Na ta način se lahko financirajo obveznosti izvajalca(‑ev) univerzalne storitve za izvajanje univerzalne storitve iz člena 3.“

5

Člen 8 navedene direktive določa:

„Določbe člena 7 ne posegajo v pravico držav članic organizirati namestitev poštnih nabiralnikov na glavnih javnih cestah, izdajanje poštnih znamk in storitve priporočenih pošiljk, ki se uporabljajo v sodnih ali upravnih postopkih, v skladu z njihovo nacionalno zakonodajo.“

6

V uvodnih izjavah 2, 10, 11, 13 in 25 Direktive 2008/6 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

7

Člen 33 ley 43/2010 del servicio postal universal, de los derechos de los usuarios y del mercado postal (zakon št. 43/2010 o univerzalni poštni storitvi, pravicah uporabnikov in poštnem trgu) z dne 30. decembra 2010 (BOE št. 318 z dne 31. decembra 2010, str. 109195; v nadaljevanju: zakon št. 43/2010), s katerim se prenaša Direktiva 2008/6, določa:

„Za zagotovitev izvajanja univerzalne poštne storitve in njenega pravilnega delovanja se imenovanemu izvajalcu zajamči:

[…]

8

Družba Correos je bila z zakonom št. 43/2010 imenovana kot izvajalec univerzalne poštne storitve v Španiji.

9

Družba Asendia Spain je izvajalec, ki ima dovoljenje za opravljanje poštnih storitev na španskem trgu.

10

Zadnjenavedena družba trži frankirna sredstva, ki niso poštne znamke, zato je družba Correos pri predložitvenem sodišču, Juzgado de lo Mercantil no 3 de Madrid (sodišče za gospodarske spore št. 3 v Madridu, Španija) vložila tožbo zaradi nelojalne konkurence.

11

Družba Correos v tem okviru družbi Asendia Spain očita tri domnevno nelojalna ravnanja, s katerimi naj bi ji bila povzročena škoda, in sicer, prvič, trženje frankirnih sredstev ali predplačniških nalepk, ki posnemajo znamke, ki jih uporablja družba Correos, glede katerih obstaja verjetnost zmede, drugič, trženje teh frankirnih sredstev zunaj svojega notranjega poštnega omrežja, in tretjič, nezadostna obvestitev uporabnikov navedenih frankirnih sredstev, da je mogoče pošiljke s temi frankirnimi sredstvi oddati samo v določene poštne nabiralnike.

12

Predložitveno sodišče navaja, da je nelojalnost ravnanj družbe Asendia Spain odvisna od obsega jamstev, ki so družbi Correos podeljena z zakonom št. 43/2010. Predložitveno sodišče v zvezi s tem opozarja na sodno prakso Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), ob upoštevanju katere naj ne bi bilo mogoče izključiti, da je treba člen 33(e) zakona št. 43/2010 razumeti tako, da mora biti družbi Correos priznana izključna pravica v zvezi s trženjem frankirnih sredstev, ki niso poštne znamke.

13

Juzgado de lo Mercantil no 3 de Madrid (sodišče za gospodarske spore št. 3 v Madridu) je podvomilo v združljivost tako razlagane zadevne določbe s pravom Unije, zato je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

14

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo drugim zagotovi elemente razlage prava Unije, ki jih potrebujejo za rešitev spora, ki ga obravnavajo (sodba z dne 27. novembra 2012, Pringle, C‑370/12, EU:C:2012:756, točka 83 in navedena sodna praksa).

15

V tem okviru je le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki jo bo sprejelo, pristojno, da glede na posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče načeloma dolžno odločiti, če se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije (sodba z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania, C‑74/16, EU:C:2017:496, točka 24 in navedena sodna praksa).

16

Iz tega sledi, da za vprašanja o razlagi prava Unije, ki jih postavi nacionalno sodišče v pravnem in dejanskem okviru, za katerega opredelitev je samo odgovorno in katerega pravilnost ni predmet presoje Sodišča, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrže predlog nacionalnega sodišča, samo če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 6. septembra 2016, Petruhhin, C‑182/15, EU:C:2016:630, točka 20 in navedena sodna praksa).

17

V zvezi z zadnjenavedenim je treba navesti, da potreba po zagotovitvi razlage prava Unije, ki je koristna za nacionalno sodišče, zahteva, da navedeno sodišče opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega so umeščena vprašanja, ki jih postavlja, ali vsaj razloži dejstva, ki so bila podlaga za ta vprašanja. Sodišče je namreč pristojno odločati o razlagi besedila Unije samo na podlagi dejstev, ki mu jih predloži nacionalno sodišče (sklep z dne 21. junija 2018, Idroenergia, C‑166/18, neobjavljen, EU:C:2018:476, točka 12 in navedena sodna praksa).

18

Nacionalno sodišče mora tudi navesti natančne razloge, iz katerih se sprašuje o razlagi nekaterih določb prava Unije in iz katerih je menilo, da je treba Sodišču predložiti vprašanja za predhodno odločanje. Poleg tega je nujno, da nacionalno sodišče vsaj minimalno pojasni razloge, iz katerih je izbralo določbe prava Unije, katerih razlago zahteva, in zvezo, ki jo je ugotovilo med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu pred njim (sklep z dne 21. junija 2018, Idroenergia, C‑166/18, neobjavljen, EU:C:2018:476, točka 13 in navedena sodna praksa).

19

Te zahteve v zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe so izrecno navedene v členu 94 Poslovnika Sodišča, ki naj bi ga predložitveno sodišče v okviru sodelovanja, vzpostavljenega s členom 267 PDEU, poznalo in ga mora natančno upoštevati (sklep z dne 21. junija 2018, Idroenergia, C‑166/18, neobjavljen, EU:C:2018:476, točka 14 in navedena sodna praksa).

20

Te zahteve so izražene tudi v točki 15 Priporočil Sodišča Evropske unije nacionalnim sodiščem v zvezi z začetkom postopka predhodnega odločanja (UL 2018, C 257, str. 1). Poleg tega iz točke 16 teh priporočil izhaja, da mora „[p]redložitveno sodišče […] navesti natančna sklicevanja na nacionalne določbe, ki se uporabljajo za dejansko stanje v sporu o glavni stvari“ (glej v tem smislu sklep z dne 21. junija 2018, Idroenergia, C‑166/18, neobjavljen, EU:C:2018:476, točki 16 in 17).

21

Komisija v pisnem stališču trdi, da predložitvena odločba ne vsebuje zadostnih elementov v zvezi z dejanskim okvirom spora o glavni stvari in upoštevno nacionalno ureditvijo, da bi bilo mogoče razumeti prvo vprašanje. Zato naj bi bilo treba to vprašanje razglasiti za nedopustno.

22

Vendar iz te odločbe jasno izhaja, prvič, da se mora predložitveno sodišče izreči o nelojalnosti poslovne prakse, v okviru katere družba Asendia Spain prodaja frankirna sredstva, ki niso poštne znamke, in drugič, da je nelojalnost te prakse odvisna od tega, ali je izključna pravica, ki je s členom 33(e) zakona št. 43/2010 podeljena družbi Correos za distribucijo teh frankirnih sredstev, združljiva s členoma 7 in 8 Direktive 97/67.

23

Okoliščina, da Komisija meni, da razlaga španskega prava od predložitvenega sodišča ni pravilna in da torej s členom 33(e) zakona št. 43/2010 družbi Correos ni podeljena nobena izključna pravica, ob upoštevanju sodne prakse iz točk 16 in 17 zgoraj ne more biti upoštevna.

24

Na podlagi tega je treba ugotoviti, da je prvo vprašanje dopustno.

25

To pa ne velja za drugo vprašanje.

26

Kot namreč v bistvu navajata francoska vlada in Komisija v pisnih stališčih, predložitveno sodišče nikakor ne opredeli dejanskega in pravnega okvira, v katerega se umešča to drugo vprašanje. Natančneje, ne pojasni, zakaj bi bilo treba po njegovem mnenju iz edine nacionalne določbe, ki jo navaja v svoji predložitveni odločbi, to je iz člena 33(e) zakona št. 43/2010, sklepati, da se z njo od zasebnih izvajalcev poštnih storitev zahteva, da imajo na voljo dejanske objekte, ki so dostopni javnosti, da lahko distribuirajo in tržijo frankirna sredstva, ki niso znamke.

27

Poleg tega v tej odločbi – razen s splošno napotitvijo na „poštno zakonodajo Evropske unije“ – niso opredeljene določbe prava Unije, katerih razlaga se z njo zahteva, zaradi česar Sodišče ne more razumeti povezave med tem pravom in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja za spor o glavni stvari.

28

V teh okoliščinah Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko dalo koristen odgovor na drugo vprašanje, zaradi česar to vprašanje očitno ni dopustno.

29

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7(1) in člen 8 Direktive 97/67 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, s katero je imenovanemu izvajalcu univerzalne poštne storitve zagotovljena izključna pravica za distribucijo frankirnih sredstev, ki niso poštne znamke.

30

Za odgovor na to vprašanje zadošča navesti, da iz navedenega člena 7(1) izhaja, da „[d]ržave članice ne podelijo ali ohranijo veljavnih izključnih ali posebnih pravic za vzpostavitev in zagotavljanje poštnih storitev“.

31

Tako ta določba nasprotuje kakršni koli nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, s katero se izvajalcem poštnih storitev podeljujejo izključne pravice, torej tudi izključna pravica za trženje frankirnih sredstev, ki niso poštne znamke.

32

Temu v prid govorita tudi zgodovinska in teleološka razlaga Direktive 97/67.

33

Kot namreč izhaja iz uvodne izjave 16 Direktive 97/67, je v njeni prvotni različici ohranitev rezerviranih področij pomenila privilegirano možnost za financiranje univerzalne poštne storitve. Vendar je iz uvodnih izjav 10, 11, 13 in 25 Direktive 2008/6 razvidno, da je zakonodajalec Unije s sprejetjem zadnjenavedene direktive ob upoštevanju projekcijskih študij, ki so bile izvedene za oceno vpliva popolnega oblikovanja notranjega trga poštnih storitev na univerzalno storitev, nazadnje ugotovil, da odslej za uresničitev osnovnega cilja trajne zagotovitve opravljanja univerzalne storitve ni več potrebe po ohranitvi rezerviranega področja ter da je bilo zato „primerno prekiniti uporabo rezerviranega področja in posebnih pravic kot načina za zagotavljanje, da je univerzalna storitev financirana“.

34

Poleg tega, tudi če je še vedno potrebno zunanje financiranje preostalih neto stroškov univerzalne storitve, v členu 7, od (2) do (4), Direktive 97/67 med možnostmi, ki so izrecno dovoljene za financiranje univerzalne storitve, ni navedena podelitev izključnih ali posebnih pravic imenovanemu izvajalcu.

35

Zgornji preudarki niso v nasprotju s členom 8 Direktive 97/67, ki določa, da določbe člena 7 ne posegajo v pravico držav članic organizirati – med drugim – izdajanje poštnih znamk v skladu z njihovo nacionalno zakonodajo.

36

Izdajanje frankirnih sredstev, ki niso poštne znamke, kakršna distribuira družba Asendia Spain, namreč očitno ne spada na stvarno področje uporabe navedenega člena 8, ki se nanaša samo na namestitev poštnih nabiralnikov na glavnih javnih cestah, izdajanje poštnih znamk in storitve priporočenih pošiljk, ki se uporabljajo v sodnih ali upravnih postopkih.

37

To ugotovitev poleg tega potrjuje okoliščina, prvič, da je treba navedeni člen 8 razlagati ozko, ker uvaja izjemo od splošnega pravila iz člena 7(1) Direktive 97/67, s katerim se uresničuje glavni cilj Direktive 2008/6, ki je, kot je razvidno iz njenega naslova, popolno oblikovanje notranjega trga poštnih storitev. Drugič, iz uvodne izjave 20 Direktive 97/67 je razvidno, da lahko države članice zgolj iz razlogov javnega reda in javne varnosti še vedno imenujejo subjekt ali subjekte, odgovorne za – med drugim – izdajanje poštnih znamk z oznako države izdajateljice, vsi drugi razlogi, povezani s financiranjem univerzalne storitve, pa so izključeni.

38

Na podlagi vseh zgornjih preudarkov je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7(1) in člen 8 Direktive 97/67 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, s katero je imenovanemu izvajalcu univerzalne poštne storitve zagotovljena izključna pravica za distribucijo frankirnih sredstev, ki niso poštne znamke.

39

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:

Člen 7(1) in člen 8 Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2008/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 2008, je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, s katero je imenovanemu izvajalcu univerzalne poštne storitve zagotovljena izključna pravica za distribucijo frankirnih sredstev, ki niso poštne znamke.